ASr. jtSSHL AST. jregfiR. AT/I J®EKSRL atšT-	ATT.	.
Novi zvon
m SEa« ysm ar. n ss ¿m. ¿v: &
Novi zvon
Revija sodobne slovenske in mednarodne literature
2
Novi zvon
Letnik IV, številka 6 (december 2015/januar 2016)
ISSN: 2385-9687
Revija deluje pod licenco creative commons.
Glavna in odgovorna urednica: Gaja Jezernik Kos
Pomočnica in področna pomočnica urednice za poezijo: Sara Fabjan
Področni pomočnik urednice za prozo: Patrik Holz
Področni pomočnik urednice za dramatiko: Boris Kos
Strokovna sodelavka - intervju: Veronika Šoster
Strokovna sodelavka - lektorica: Vesna Rogl
Virtualni mentor: T. V.
3
Uvodna beseda ali dve
S pričujočo številko zaključujemo četrti letnik literarne revije Novi zvon. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila svojim sodelavcem v uredništvu in strokovnima sodelavkama, ki omogočajo, da številke vsak drugi mesec ugledajo luč bralstva, ter vsem avtorjem, ki že toliko let s svojim umetniškim ustvarjanjem sodelujejo pri soustvarjanju Novega zvona.
Hkrati bi rada ponovno poudarila, da Novi zvon sprejema poezijo, prozo, dramatiko in razne hibridne literarne žanre čez vse leto na e-naslov novizvon@gmail.com. Vabljeni tako stari kot tudi novi avtorji, da sodelujete pri sooblikovanju petega letnika revije.
Prijetno branje!
Gaja Jezernik Kos, glavna in odgovorna urednica
4
Poezija
5
Aleš Jelenko INFINITE POSSIBILITIES
vstop
izstop
(srečal sem sebe le svet je drugačen -
ni ga)
6
REPLIKA!
objel sem balon
in ga močno stisnil
ne spomnim se kdaj sem nazadnje jedel feferone
se pa spomnim vehementne drže rastoče piramide
(je bil napolnjen z vodo?)
7
NENEHNO PONAVLJANJE NENEHNEGA PONAVLJANJA
vrzi cvet ugrizni kamen popij plastiko
(občutek trajanja izgine)
smo figure na mehki šahovnici s poudarjenimi barvami
(občutek objektivnosti naraste)
8
TI,
s e l e k c
i j
a
n
e
d e l
u j
e
minute pošiljaš v vazo neznanih
in vaza neznanih je tvoja obsodba
((na)gon ima (pre)dolge noge)
9
Sara Fabjan Odlašanje
Pograbiti listje, da prikriješ resnično stanje še za en obisk,
za eno večerjo in vožnjo domov.
Pripraviti hišo za praznost, oblaziniti sebe za prihajajoče mesece.
10
Razporejanje časa
Ujeti pravo linijo med znanci
in tistimi, ki imajo potencial postati prijatelji.
Iti spat.
Spati.
Vstati.
Se usesti in plačati položnice. Pogovarjati se s potencialnimi prijatelji. Kupovati.
Zatreti še zadnje želje, da želiš delati z ljudmi. Pustiti sanje dojenčkom. Pustiti sanje pesnikom.
Pozabiti smisel na robu in dopustiti, da vsako jutro pade čez.
11
Omejitve
386 kilometrov 220 voltov virtualni dokument svetlika
uporabljaj me samo na tej razdalji
12
Zmagoslavje
Nisi dober pesnik,
imaš pa ljudi, ki te imajo radi.
13
Začrtati meje
Večinoma so tu turisti, ne ločijo tvoje varne cone od ulic Dunaja.
Tudi sama ne razločim svojih želja od predrzne hoje proti Zahodu.
Izstopam pred domačini,
ki z ne-vsiljeno mehkobo zavzemajo
svoj prostor v kavarni.
14
Veronika Šoster
Jarilo
Jarilo z roko drsi po svilnatih kožuhih svojih volkov in uživa v spokoju jaz si mislim on ne bi nikoli pustil streljanja vseh teh otrok si mislim on bi jim zaril tiste pištole v goltance in volkovi bi se posladkali z njihovimi vratnimi vretenci si mislim morali bi ga lepo prosit
15
naj pride nazaj
s pomladjo ampak kaj ko so dali vsem volkovom sledilce za vrat in jih potem poiskali poklali nagačili in ni tu
ostalo čisto nič
njegovega
zato zdaj
čemimo
v snegu
ozebli
prsti
nam
štrlijo
nekam
nenaravno
Jarilo
si odsotno
zabrunda
in si misli
še dobro
da se mi
ni več treba
16
ukvarjat z njimi.
17
Mateja Traven Iz tišine
Nikoli ne bom vedela kakšen občutek je to ko te z žametnim glasom pokliče mati
Nikoli ne bom slišala tvojega toplega glasu ki se ti je z gotovostjo obarval drugače ob učenju kretanja
Nikoli ne bom zmogla tako mehko odpirati ustnic kot ti
ki raztopiš poljub besed v obliko ljubezni
Veš tako milo
mi s kazalcem podrgneš ob lice tako milo
me učiš govorice rok in z mimiko telesa sporočaš da sem zaželjen otrok
18
Iz tišine sveta je zrastel cvet razprl vse svoje brstiče in liste
ter žamet ovil v globine.
19
Vonj
Ko se senca zagozdi v žolč, obesim težo na ponujeni klin ter obvisim na robu grape.
Potem se čisto počasi obračam v korak, med polja in hribe, kjer si zbistrim pogled, pozabim na slanost in sestavim čisto svoj vonj.
20
Proza
21
Sara Štern
Milijoni let, milijoni teles
Stojiš in gledaš hiše. Nenadoma ugotoviš, da nimaš pojma, kako za vraga si se sploh znašel na tej točki. Jebene hiše razpadajo. Gledaš hiše in se mrščiš ob tem, kar vidiš. Vprašaš se, če prebivalci teh hiš vedo, da naseljujejo prazne lupine preteklosti. Če vedo, da so obkroženi z duhovi vsega, kar bi lahko bilo, pa nikoli ne bo.
Za teboj mimo divja vlak. Preklete hiše so te zamotile in jezno se obrneš, da bi odkorakal dalje. Nimaš časa, da bi gledal hiše. Nimaš časa, da bi postaval naokrog in se utapljal v mislih. Tako kmalu prideš do podhoda, kjer počakaš, da se neumni kolesar odpelje naprej. V mislih preklinjaš kretena, ki se je v podhod zakadil. Lahko bi te prekleto ubil. Odhitiš dalje in se spomniš, da se ti ne mudi. S pogledom ošineš uro. Rdeče številke se lenobno prestavijo in ti se spet namrščiš. Prehiter si. Morda je to tvoje prekletstvo. Vedno si prehiter ali prepozen. Pomembne stvari zdrsnejo mimo tebe, ker jih ne moreš ujeti.
Zdaj si sredi ogromnega parkirišča. Veter se zaganja v tvoje lase. Tvoj pogled je uprt v asfalt. Tako zelo boleče siv je, da nehote pomisliš na svoje življenje. Obstojiš sredi vsega in se potem premakneš, ko te nekdo spet skoraj povozi. Ignoriraš jeznega tipa, ki bevska skozi okno. Vse skupaj je neumno. Zdaj bi lahko bil kje drugje. Lahko bi bil kdaj drugje. To sploh ni realna možnost, ampak tvoje misli se vedno znova vračajo tja. Lahko bi se znašel v času, ko hiše še niso bile sive. Ko njihove fasade še niso razpadale in so bila mogočna drevesa v njihovi
22
okolici zgolj drobne veje in ko še nisi tako zapleteno sestavil svojega življenja.
Z vzdihom obstojiš pri semaforju in čakaš. Tvoje roke so stisnjene v pesti. Dovolj močno, da tvoji členki povsem prebledijo. Ne maraš tega dneva. Ne maraš dušečega občutka in teže na svojem prsnem košu. Kaj za vraga se sploh dogaja? Nikoli se nisi strinjal s tem. Kar zgodilo se je.
In stvari, ki se kar zgodijo, so ponavadi najhujše.
Ko končno obstojiš na mestu, ne moreš več dihati. Seveda si še vedno prehiter. Usedeš se na klop in se skušaš sprostiti. Ne moreš se otresti težkega občutka. Ne veš, zakaj ne. Pogled upreš v nebo in slediš oblakom. Njihova belina je oslepujoča na modri podlagi. Kot da bi se nekdo delal norca iz tebe in ti na sredo popolnega dne privlekel kaos.
Končno njen smeh pritegne tvojo pozornost. Prihaja po stopnicah v družbi ljudi, ki jih nikoli nisi zares maral. Ob novem sunku vetra njeni lasje poletijo po zraku. Ko te v tistem trenutku pogleda, izgleda kot jebena boginja. V ustih začutiš kovinski okus po krvi, ko se nasmehne. Preveč dobro veš, kako se njeno telo odzove na vsak dotik. Preveč dobro poznaš galaksije na njeni koži. Še vedno se počutiš tako, kot da bi jo zagledal prvič. Namrščiš se.
Zakoraka mimo tebe in moraš ji slediti. Njeni ljudje so se že zdavnaj nekam porazgubili, ko tvoji prsti končno najdejo njeno roko in jo ustavijo. Obrne se proti tebi.
»Nehaj.« Njen glas je tih. V njenih očeh iščeš sledi nečesa -česarkoli - kar bi ti lahko pomagalo ugotoviti, kaj se dogaja.
23
Svojo roko potegne stran in privzdigne svojo brado. Ne spregledaš tistega, kar je skrila za trmasto gesto.
»Daj no,« je tvoj glas nenadoma skoraj mehak. »Kaj se dogaja?«
Odkima z glavo. Njeni lasje jo za trenutek skrijejo pred tvojim pogledom, ko se vanje spet zažene veter. Slap svetlobe se končno ustali na njenih ramenih. »Nehaj,« zveni bolj odločno. Skoraj jezno. Ampak jeza te ne skrbi, skrbi te tisti drobec bolečine za njo.
Odpreš usta, da bi nekaj rekel. Vedno si bil dober z besedami. Tokrat te prehiti.
»Vem, okej? Vem.«
Morda bi moral biti zmeden. Morda bi moral zmajati z glavo v nerazumevanju. Ampak tvoj jebeni problem je v tem, da ne rabiš vprašati. Tudi ti veš, ampak tega ne moreš priznati. »Kako?« tvoj glas zazveni hripavo, ko ga končno le spraviš iz grla. Tvoje dlani so spet stisnjene v pesti.
Za trenutek zapre oči. Opazuješ njihovo zeleno barvo, ko se ponovno ozre vate. Nekoč si ji povedal, da te spominja na travnike poleti. Še zdaj ne veš, kje si našel jebene travnike. Včasih jih pogrešaš, ko jo pogledaš. Njene oči spominjajo na previsoko travo, ki počasi valovi v vetru. »Povedal mi je.«
Lahko bi se urezal na njenih besedah. Morda si se. Bolijo. In zdaj ne znaš reagirati. Mencaš na mestu. Nisi hotel, da to ve. Ne zdi se ti, da bi lahko razumela. Namršči se, kot da bi slutila tvoje misli. »Ne morem verjeti, da si ... Kaj za vraga je narobe s
24
tabo?« njen glas ostro zareže skozi tišino. Tvoje misli se zdaj vrtijo v krogih. Kako ji je lahko povedal? Izdaja skeli bolj kot njena bolečna in veš, da si zaradi tega obupna oseba.
Pa saj si nikoli nisi delal utvar o tem, kdo si. Morda bi se moral vprašati, kako si pristal tukaj.
Skušaš se prisiliti, da bi se opravičil. Ne najdeš besed. Nemočno strmiš vanjo. V njenih očeh so solze. Ob jebenih solzah vedno zmrzneš. Nenadoma bi rad vse skupaj popravil. Rad bi jo objel in s konicami prstov sledil zvezdam na njeni koži. Strmiš vanjo, kot da bi si panično skušal zapomniti poteze njenega obraza.
»In zdaj boš tiho?« njen glas se zlomi. Nekaj v tvojem prsnem košu tudi. »Konec je,« stopi korak nazaj in skoraj narediš korak naprej, pa se ustaviš. Ker veš, da ima prav. Ker veš, da je bilo konec v trenutku, ko so tvoje ustnice sledile zvezdam na koži nekoga drugega.
Končno odvrneš pogled. Še vedno s kotičkom oči opaziš, kako si jezno obriše solze. Za trenutek se zdi, da bo nekaj rekla, pa si premisli in ti obrne hrbet. Zdaj jo opazuješ, ko koraka stran. Spet hočeš nekaj zaklicati za njo, ampak potem bi vse skupaj izgledalo kot zaključek tragičnega filma. Vse skupaj pošlješ k hudiču.
Zdaj se sam počutiš kot ena izmed tistih neumnih hiš. Preveč dobro veš, da si se sam potisnil tja. Preveč dobro veš, da si jebeni arhitekt svojega uničenja. V tretje se nekomu končno uspe zaleteti vate in skoraj se mu zahvališ, ker lahko končno
25
nehaš strmeti v njeno odhajajočo postavo. Namesto tega se obrneš in odkorakaš. Nimaš cilja. Zdaj si ti tisti, ki razpada.
26
Buldog
Lahko bi vedel, da bodo z neumnim cuckom samo težave. Nisem ga hotel peljati na sprehod, ampak tako kot ponavadi me je Maša pogledala s tistimi velikimi očmi in zdaj sem korakal po dežju, medem ko se je njen francoski buldog skušal iztrgati s povodca.
»Daj mir,« sem mu že stotič nejevoljno zabrusil. Saj nisem vedel, zakaj sem se trudil, če je presneta stvar poslušala samo njo. Maša je imela na voljo milijon zgodbic, v katerih je imel pes vlogo super junaka in do zdaj sem vsako izmed njih slišal že najmanj petkrat. Človek bi mislil, da je pes res nekaj posebnega, ampak bil je povsem navaden cucek. Rad je tekal naokrog, žvečil čevlje in skakal po ljudeh. Zadnjih nekaj minut se je skušal zadaviti s povodcem, ampak to ni bil moj problem.
Okej, to je bil moj problem. Če bi se mu kaj zgodilo, sem se lahko kar poslovil od Maše, ker mi ne bi nikoli odpustila. Ta cucek je bil njen zaklad. Moral bi vedeti, da je imela neko težko napako. Ko sem jo prvič videl, je bila preveč popolna s tistimi dolgimi lasmi in nedolžnim obrazom. Lase je do zdaj že postrigla in ugotovil sem, da je bil nedolžni obraz samo nekaj, kar ji je bilo naklonjeno ob rojstvu, ampak presneti cucek ... Ta me je spravljal ob živce. Še vedno pa je bil njen cucek in hkrati njena najljubša stvar na svetu.
Cuknil sem ga za povodec, da je nehal ovohavati ograjo, potem pa sva zakorakala naprej proti centru. Maša je imela skupaj z dvema kolegicama najeto stanovanje v starem delu mesta. Na srečo njenih cimer ni bilo velikokrat doma. Ena od
27
njiju je večino časa preživela pri svoji punci, druga pa je ves čas nekaj protestirala naokrog. Zaradi tega me je Maša tudi povabila, naj se vselim. Skupaj sva bila šele par tednov, ampak ponudbo sem nemudoma sprejel. Saj sem imel rad svojo sestro, ampak življenje v kletni sobi njene hišice mi je pošteno najedalo, težko pa sem prenašal tudi sestrinega moža in njunega dojenčka, ki je večino časa tulil kot žival.
»Greva, no,« sem cucka zdaj preprosto potegnil za sabo in nadaljevala sva pot v deževni noči. Nisem bil prepričan, zakaj se je Maša spet socializirala. Vse njene bivše sošolke so nenadoma pričakovale dojenčke in od ljudi se je pričakovalo, da se bodo ob veseli novici pririsali na obisk. Lahko sem bil samo srečen, da je bila Mašina mama zasedena. Nazadnje sva psa pustila pri njej in potem sem cel večer visel na balkonu pri Mašini sošolki, poleg mene pa je bil bodoči oče, ki je verižno kadil in nekaj momljal o tem, da ne smem nikoli imeti otrok.
Šla sva čez Kongresca, zavila desno in se znašla pri Ljubljanici. Sovražil sem biti varuh psa. Na skrivaj sem ga sumil, da se je pri vsaki luči ustavil zgolj zato, da me je jezil. Pes me ni maral nič bolj kot jaz njega, ampak Maša mi ni verjela. Pa sem ji povedal, da sem ga dobil, ko je mrtvo hladno scal v moj čevelj. Samo zasmejala se je in rekla, da psi pač to počnejo. Ampak tole z njenim cuckom je bilo osebno. Ščene me je porogljivo pogledalo v oči, ko je končalo, češ Kaj pa boš zdaj, a?
Zoprn pes je obstal in začel ovohavati zrak. Stala sva malo stran od reke. »Daj, skoči. Osreči me,« sem navrgel proti njemu, ampak cucek me ni poslušal. Namesto tega se je
28
pognal naprej. Za tako malo stvar je bil presneto močan in za trenutek sem skoraj pogrešal bivšo. Bila je cel hudič, ampak imela je mačko, ki se nikoli ni premaknila dlje kot s kavča do kuhinje. Mašin presneti pes bi najbrž peš obhodil celotno Ljubljano, če bi mu pustil. Znal je biti obupno zagnan za nove dogodivščine.
Lahko bi se ga znebil. Včasih sanjam o tem, da ga spravim stran. Včasih ga vržem v vodo, spet drugič ga mahnem po betici. Zbudim se nenavadno srečen, ampak potem se ozrem k speči Maši in vem, da bi ji to zlomilo srce. Prekleti cucek mora še spati na isti postelji kot midva in vsako noč me spretno zrine na rob in stran od Maše.
Sranje, kdaj sem začel tako sovražiti trapastega cucka? Sklonim se in pogladim njegovo neumno betico. »Priden,« zamrmram in pes povoha mojo dlan, potem pa zarenči in lahko bi eksplodiral, ker kako bi bilo mogoče cucka marati?
»Mrš,« mu povem in ga zvlečem naprej po poti. Morda zvleče on mene, včasih je težko ločiti. Nehalo je deževati in v trafiki kupim cigarete, čeprav sem Maši obljubil, da bom nehal. Eno si prižgem in pes me gleda. Malo ga imam na sumu, da me bo izdal, preden se zavem, da sem paranoičen. Morda bi se ga res moral znebiti.
In kot da bi cucek vedel, o čem premišljujem, se počasi prigunca do mene, dvigne zadnjo taco in še dodatno premoči moje že tako ali tako mokre hlače. »Prekleti hudič!« Prepozno skočim stran in kar čutim lahko, kako me greje jeza.
29
Zadnjič je Maša domov privlekla Cosmopolitan in prelistal sem ga na stranišču, ker ni bilo ničesar drugega. Pisalo je, da moraš biti s partnerjem odprt in to bo rešilo vse težave. Z Mašo sva bila skupaj že tri mesece, lahko sem si privoščil iskrenost. Zveza je bila do zdaj obetavna in Maša je bila drugačna od vseh mojih peklenskih bivših, ki so prej ko slej pokazale svojo temno stran. Nisem imel sreče z dekleti in včasih so se kolegi delali norca iz mene, ker sem jih do zdaj zamenjal cel kup.
Na dan privlečem telefon in kličem Mašo.
»Filip? Vse okej?« se javi in v ozadju lahko slišim glasno glasbo. Malo me zaskrbi, kje je, ampak potem se spomnim, zakaj kličem.
»Lej, miška, morava se pogovorit glede psa,« začnem, odločen, da bom nekaj dosegel.
»Je vse v redu z njim?« je zdaj cela zaskrbljena in globoko vdihnem cigaretni dim, da se pomirim.
»Kaj pa počneš?« je iznenada njen glas ostrejši in pograbi me panika. Sranje. Če me bo dobila, da kadim, ne bo nič z mojo prošnjo.
»Sprehajam psa. Ampak ne kličem te zato. Veš, veliko sem premišljeval in mislim, da je pes preveč ...«
Na tej točki me prekine. »Resno? Tudi jaz sem premišljevala o tem.«
30
Lahkotnost njenega glasu me presneti, ampak začutim žarek upanja. »Ja?« rečem, potem pa na tla vržem cigaret in ga zmečkam.
»Ja, ampak nisem vedela, kako bi o tem govorila s tabo.«
Z nogo zamahnem po zraku, da prepodim radovednega cucka od ostanka cigarete. »Maša, pa veš, da lah z mano govoriš o čemerkoli,« ji zagotovim in molim k vsem bogovom, da bo rekla ja. »Ampak a se strinjaš?«
Maša se zasmeji. »Jaz? Mislila sem, da boš ti problem,« naznani. »Torej se ti zdi okej? Ker sem že malo poizvedovala okrog,« prizna.
Cucku pokažem jezik in se počutim kot zmagovalec presnete tekme. »Ja pa seveda se mi zdi okej, sam nisem vedel, kako naj ti rečem.« In mislil sem, da bo šlo težje, dodam v mislih.
»Filip, ti si kreten. Napol je že zmenjeno, bom jutri poklicala Boštija in bo zrihtal,« reče in v mislih jo lahko kar vidim, kako ob tem srečno kima. »Oh, sranje, okej, moram iti. Ampak najbolj srečna sem, ker bova dobila še enega psa! Lupčka!«
Linija je prekinjena in nekaj trenutkov se sploh ne morem premakniti. Skušam dojeti, kaj se je zgodilo, medtem ko njen trapasti cucek ovija povodec okrog mojega telesa. Sranje. Situacija se je rapidno poslabšala in zdaj šokirano strmim v telefon. Maša hoče še enega psa? Skušam priklicati celoten pogovor v spomin.
Mislim, da je pes preveč ... Nemudoma najdem problem. Maša nikoli ne posluša in rada dela svoje lastne zaključke. Kaj za
31
vraga je mislila? Pes je preveč ... Osamljen? Če dobro pomislim, je o tem govorila zadnjič pri zajtrku. Nisem je poslušal, ker sem na telefonu skušal najti rezultate nogometne tekme, ampak zagotovo je bilo nekaj o osamljenosti in o tem, kako vsako bitje potrebuje nekoga, ki ga razume.
Oh, sranje.
»Greva, mali,« se najprej skoraj ubijem, nato se končno izmotam iz povodca, potem pa potegnem psa za seboj.
Presneto sranje. Moral bom pustiti Mašo.
32
novi zvon....................................................................................................1
poezija..........................................................................................................5
Aleš Jelenko........................................................................................................6
INFINITE POSSIBILITIES................................................................................6
REPLIKA!.................................................................................................................7
NENEHNO PONAVLJANJE NENEHNEGA PONAVLJANJA..................8
TI,...............................................................................................................................9
Sara Fabjan.......................................................................................................10
Odlašanje.............................................................................................................10
Razporejanje časa...........................................................................................11
Omejitve...............................................................................................................12
Zmagoslavje.......................................................................................................13
Začrtati meje......................................................................................................14
Veronika Šoster..............................................................................................15
Jarilo......................................................................................................................15
Mateja Traven.................................................................................................18
Iz tišine.................................................................................................................18
Vonj........................................................................................................................20
proza.........................................................................................................21
Sara Štern.........................................................................................................22
Milijoni let, milijoni teles..............................................................................22
Buldog...................................................................................................................27
33