»torut, četrtek in ml ..t. itkaja in Tflj.i t Mariboru brei p<i»iljanj» nt dom ia »M lato It (1. — k. ia pol leta ..«,, — ,, M četrt leta . 2 ., HO ,,
I* U   (JO - I I i
Za rse leto 10 (1. — k. ia pol leta 5 ,. - ,, ta četrt leta i ,,  DO ,,
Vredništro in opraTniMro je na itolnem trgu(Dom-plati) hiš. it. 179.
St. 130.
V Mariboru '-2T. novembra 18(>9.
Iz Škrbine na Krasti, 19. nov. [Izv. dop.] Vsakemu narodu naj dii vladi kar mu gre.   Mi zahtevamo, da se nam ohrani in goji naš jezik, da se mu pripuste vse tiste pravice, ktere uživajo drugi jeziki v Avstriji; mi zahtevamo, da sc nam popolnoma in neo-krateno dovole vse narodne pravice, in to smemo zahtevati, ker plačujemo enake davke v denarji in krvi, kakor vsi drugi narodi, ker ječimo pod ena-1 kitni težkimi bremeni, kakor Nemci in Italijani, kterim se dozdaj prednost daja v uradnijah in šolah.  Mi hočemo sami gospodarji biti v naši deželi, in| nepotrebujemo tujih oskrbnikov.   Da pa to dosežemo — moramo biti Slo-' venci združeni v eno pokrajino z enim deželnim zborom in z enim deželnim name8tništvom. Le potem se moromo kot narod čvrsto razviti in do više stopinje v omiki in sploh v duševnim in materijalnem blagostanji dospeti. Po Sloveniji tedaj hrepenimo, in trdno se držimo naših dotičnih taborskih iklo« pov. V deželnem zboru sta ljudske sklepe krepko in možato zastopala izvrstna naša poslanca gg. dr. Tonkli in dr. Žigon. Ona sta edina svojo dolžnost soolnila; kajti to je prva dolžnost vsacoga poslanca, da izpolni želje in zahteve zastopanega ljudstva.
Hvaležno zastopstvo skrbinske občine tedaj navdušeno nazdravlja dež. poslancema dr. Tonkli-ju in dr. Žigon-u. Živela in Nazdravje!
Živela Slovenija!
Jože Pipan, župan. Anton Lozei, Anton Makovic, podžupana. Janez Bunc, Janko Mihol, Jože Dogulin, Jernej Pipan, Janez Bunc, Jože Batista, Andrej
Bunc, odborniki.
Oznanila:
Za un jilno drestopn > »nt., s« plačuje M kr., če se Kaljane I krut, 5 kr. če se tiska žkrat 4 kr. če se tiska Skrit. ▼ e.'e pisnienke »e plačujejo po pr.isturu.
Za »«uk tiaek j« plačat-kolek (»tempelj) <a.K)k.
Kokoplsi ae ne rr»čajo-lopiii naj se 'lag.noljnu franknjejo.
rr©oaj II.
Srbija in Rusija.
Da naša vlada noče in ne more razumevati želj in potreb v državi bivajočih narodov, ni sicer znamenje njeno državniške sposobnosti, vendar se dade razlagati. Kdor je kakor Giskra in Herbst 20 letin več živel v neprestrani borbi nemštva proti slovanstvu in je v tej borbi opravljal celo posla voditelja in osnovalca, ne more starega enostranskega in v strastih dozorelega ter osivelega človeka tako lahko sleči, kakor kača o spomladanskem toplem vremenu sezuje med skalovjem svojo nerabljivo kožo — a vendar prelovljetia le ostane kača. Prelevili so se ros uaši ministri, oblekli so se v rudeče plašče s zlatimi čopki , nekdanji demokrati so si dali okoli vrata obesiti svetle križiće , vpeljali so na dvoru polno brado, a ostali so, kar so bili: zastopniki ene in sicer majhno stranke, in kot c. k. ministri so nadaljevali, kar so proti slovanstvu počenjali kot c. k. profesorji, odvetniki in c. k. ljudski zastopniki V tem smislu so svoja posla sprejeli, v tem smislu so jih pozdravljali Nemci, in ker smo Slovani od početka vse to vedeli, znali smo tudi, kaj imamo od njih pričakovati. Tudi se nismo motili in gg. ministri so v tem obziru raje kaj več storili, kakor premalo.
Ali kar je mogoče v Avstriji, ponajveč ni mogoče po drugih državah in če je vendar le mogoče, ne da se tako lahko razlagati in razumevati, kakor
pri nas, kjer je nesrečna, neavstrijska politika in diplomacija v trku stoletij stvarila težavno državno skupino, kteri bi .hndenes najbolje pristovalo geslo : quot capita, tot sensus, kolikor glav — toliko misli !
Najmanj pa se da razlagati In zagovarjati, ako vlada v Srbiji noče razumovati naroda, njegovih potreb, njegove preteklosti, sedajnosti in prihodnosti in če hoče tudi v tej toliko skušeni državici vpeljati vladno šablono, ktera je po drugih državah, v kterih je bila kolikor tohko vsaj domača ali vdomačena, nnpravila.^osijajne naske. In vendar jo temu tako: srliska vlada in srbski narod mstJTtmo in isto. Pokazalo se je to od nesrečne smrti ranjoega knjeza že često, menda še češče se je zakrilo slov. svetu. Pokazalo so jo zdaj v no/ić, a ne pokrilo. Beligraški metropolit jo bil nedavno v Peterburgu izrekel pomenljivo besede: „Rusija jo naše upanje, naša slava, naša moč". Srbska vlada, ki prav dobro posnema zapadnoevropski aparat vladnih dementijev, oporekla jo tudi ta metropolitov izrek in dala po svetu oglasiti, da je prvi srbski duhovnik deželo, narod in vlado srbsko nepotrebno kompromitiral pred svetom. A kakor ima laž povsod kratke noge, tako tudi na Srbskem. Komaj je srbska vlada ali eden njenih farna-lističnih olepševalcev v praški „eorresp. slave" rusko državo pahnil od srbskega naroda, hitro se je oglasil zvedenec v .Politiki" in naravnost priznal ne le Simpatije srbakege naroda do ruskega , ampak tudi jasno načrtal sedanjo srbsko vlado v podobah . kterim bi si bila ona lahko ognila , ko bi ne bila tako hitela po evropskih dvorih zanikati duševno in moralično zvezo med Rusom in Srbom.
Res je morebiti , pripoveduje omenjeni zvedenec — da ima sedanja srbska vlada malo ali nobenih simpatij za Rusijo in ni dvojiti, da so je ta vlada kujala nad beligraškim mitropolitom , ki si je kot odposlanec to vlado drznil v Peterburgu govoriti o sočutji za Rusijo, akoravno jo vedel, da vlada vBelemgradu ne priznava teh simpatij. Vendar je treba pri tem opomniti, da mnenje in nazori sedanjo srbsko vlade nikakor niso mnenja in nazori srbskega Dftroda, Sedanja srbska vlada je namreč za srbski narod nekakovo prisilno stanje, v ktero je narod zabredel ne vede kdaj in kako in iz kterega se ne bo tako lahko osvobodil, ako ne nastopijo dogodki velike važno.ti in velikoga obsežja. Sedanja srbska vlada nikakor ni izraz srbskega narodnega življenja ali srbske narodne zavesti, s kratka rečeno: ona ni narodna vlada, ona ni vlada, ktero bi podpirali srbskemu narodu lastni in med njim živeči nazori, še manj pa, da bi ona izvrševala to narodne ideje.
Čisto po pravici bi sc smela imenovati srbska vlada proti narodna. Kajti ona se nikakor no prizadeva podpirati narodno politiko srbsko, ki je izražena v kratkih besedah: Propad turške vlado v Evropi, ampak ona še na vse moči to politiko ovira in spodkopuje. Sedanja srbska vlada jo vedno pokorni sluga vseh turskih prijateljev in od tod izvira oni strah, ki se je je lotil, ko je bil izrekel metropolit svojo in narodovo simpatijo za Rusijo. V očeh sedanje srbske vlade so simp.tije za Rusijo veliko izdajstvo proti vsem podpornikom turškega gospodarstva v Evropi,
ListoK,
Halkanski poluotok.
(Zemljepisne in najnovejše zgodovinske črtice o balkanskem ali grško-turškem poluotoku, spisal M. Mihael je v). (Dalje)
Zu krst častil i, kieni te krati. Za krst častni i slobodu zlatnu.
Ir. Muiuranii.
i« rsU;i upoma vojiitt IMI
VII.
Leta 1825 je prišel strahovit sovražnik na Grško. Sultan je spoznal, da ne bo mogel sam Grkom nadvladati, torej jo naprosil egiptovskega paše Mehemed Ala vojski konec storiti, in mu podebl zato v nagrado otok Kreto in Peloponez kot pašalike. Mehemed Ali, rojen v Kavali v Makedoniji 1760, je prišel kot prost vojak 1799 v Egipt, kjer so jo s svojo hrabrostjo, zvijačo in novci polagoma do paševega dostojanstva povzdignil. Francozka vojna v Egiptu, ktere je on sam priča bil, je pokazala njegovi bistroumnosti, kako daleč europska taktika in vojaško vodstvo turško prekosuje, ter s pomočjo Francozov in Lahov je sestavil iz Turkov, Felov (Fellahs), Berberov in za-moreov redno vojsko, s ktero je Mameluke premagal, ostalo je pozneje s hlinjeno prijaznostjo v svojo palačo v Kairo povabil, ter jih jo v dvoru kot neoborožene in ncpripraljene po Arbanosih vse zavratno postreljati dal, kar so Arbanasi tudi na tanjko do poslednjega moža dovršili. To je bil strašen prizor! S svojo vojsko si je osvojil Egipt do Senaara, pregnal 1818 vojaško sekto Mehabitov iz sv. krajev Meko in Medino, pri kteri priliki si jo njegov sin in višji poveljnik Ibrahim paša pri vseh Mozleminih veliko slavo pridobil. Ibrahim je vodil kot viši poveljnik tudi vojno v Grško. Že v poletji 1824 je odjadralo egiptovsko brodovje imajoče na svojih ladijah vojsko za kopno (land-truppen), ter akoravno jim je grško pod Miaulisom mnogo škodo napravilo. Tendar ni moglo Ibrahima preprečiti,   da bi ne bil stopil v sudskom (Suda)
pristanu na otoku Kreti na suho. Hitro premaga nevredjena krdela kretiških Grkov, in zažene Sfakijote v njih goro.
Ko si je bil podvrgel veči del Kreto podal se je s svojo vojsko zopet na ladije, s kterimi je pnlental 22. fehr. 182:') v Koron in Modon v Pelopo-nezu. Nemudoma obsede Navarin, vzame na juriš zunajne trdnjave, razbije 19. aprila grške pomočne čete ter vzamo 18. maja trdnjavo s pogodbeno predajo (kapitulation). Grška vlada postavi na željo vseh grških krdel že omenjenega in v flvdri zatvorenega Kolokotrona za vrhovnega poveljnika, pa tudi tega potolče Ibrahim ter še v tistem letu pade cel Peloponez, izvzemši obe Napoli (Nauplije), Akrokorint in niajnotsko gore, v oblast Egipčana. V ravno istem času pridere Rešid paša pred trdnjavo Missolunghi, pa njegovo topništvo ni moglo nič proti nasipom to druge suljotsko domovine opraviti, kteri so tudi vse njegov« navale krvavo odbili, nasproti pa tfa niso mogli grški kapetani prisiliti, da bi oblego od morsko strani opustil. So v decembru i ride tudi Ibrahim paša sam pred Missolunghi, ter začne trdnjavo na evropski način oblegati. Grška pomorska sila jo bila v tem času ravno tako slabo vredjena , kakor vojska na kopnem. Mesto da bi turško brodovje, ktero je Misolunghi od morske strani zasedalo, napadli, so lovili otočki Grki kot morski gusarji (razbojniki) ladije ter so tako lavantinsko trgovino ovirali. S silnim trudom spravi Miaulis 24 brigov ter njegovi urnosti je šlo po sreči, Missolunghi zopet za nekoliko tednov hrano in streljivom preskrbeti, na to vzamo Ibrahim obe otočki trdnjavici Wa6iladi in Anatoliko, kteri ste Missolunghi od morske strani štitili; zarad tega je Miaulu druga poskušnja trdnjavo s hrano in streljivom preskrbeti popolnoma spodletela. Suljoti vide, da morajo gotovo od glada umreti, odločijo zarad tega Turke iz trdnjavo napasti, ter si z orožjem v roki pot v bližnjo gore odpreti. To se je godilo po noči 22. aprila; prva 3000 mož močna četa, imajoča žene in otroke v svoji sredi, si jo dovolj srečno pot predrla, ter jo tudi v hribe dospela, ki so jih gotove smrti rešili, druga pa, ker je na njo težka baterija streljala, ni bila tako srečna, hrabro sc boreče možo so v boji posekali, v trdnjavi ostali ranjenci, starčiki in duhovni so podkope zažgavši s Turki, ko so v njo prilomastili, v zrak zleteli, okoli 1000 žen in otrok so na turških trgih v robstvo predali; mnogo tisoč
Vse drugače pa je s srbskim narodom. Srbskemu narodu je „beli car", t. j. ruski cesar najviši pokrovatelj njegove narodnosti in njegove vere in to mišljenje in spoštovanje do ruskega cesarja je med srbskim narodom tako ukoreninjeno, da ga vse prizadevanje in sebična politika sedanje vlade med narodom nikdar in nikakor ne bo omajala. To srbski vladarji tudi vedo. torej so metropolitove besede tudi samo pred zunanjim svetom oporekli in preklicali, a nikdar jim ne bo prišlo na misel pred srbskim kmetom grajati beligraškega metropolita ali doma preklicavati njegove besede: .Rusija je naše upanje, naša slava, naša moč!"
Dalmatinski upor.
Uradna sporočila iz Dalmacije so bila zadnjo čase čisto prenehala, tako da je dunajski „Tgbl." tožil: „Ko bi se tudi ne bilo nič novega prigo-dilo, naj bi bili vsaj ti dve besedi telegrafirali: „Nič novega." Med tem se je po privatnej poti zvedelo, da so bilo vojne četo na višinah pri Hanu te-pene. Natančnejih poračil tudi o tej hibi še ni.*) Tržaški telegrami pa naznanjajo, da jo pri defileju pri Hanu več nego 100 mrtvih in ranjenih. Bolj in bolj je razvidno postalo, da se v Dalmaciji zastonj preliva državljanska kri, in da jo tudi v primeri cesarska vojska v veliki zgubi inemo upornikov. Kdor je imel še kaj upanja, tega je moral popolnoma iztrezovati zadnji res klasični telegrem, kterega je prinesla uradna „Wien. Zeitg." Iz Rizane se je namreč telegrafiralo 23. nov.: „ Upornikov ni več videti, odkar so jih vojaki v zapadno hribovje nazaj potisnili. Dva dni žo dežuje. Vojna krdela eo torej bivoake zapustila in so se umaknila v staništa (cantonnements) ob morskem obrežji." Ko bi ne bila stvar tako resna, bil bi ta telegram neizmerno smešen. A držimo se rosne strani. Telegram je na vse strani osupnil. Kdor jo opazoval vlado, njeno ravnanje proti upornikom in uradna sporočila, skoraj je bil znpeljan, da bi bil v nekterih dueh že pričakoval telegrama : „Zadnji Morlak je ravnokar izdihnil svojo uporno dušo." Znano je, da je hotel cesar vračajo so od sveškoga kanala, poruuditi se v Kotori. Ministerstvo mu je to odsvetovalo, češ da bi cesar moral deliti nekoliko milosti, ko bi prišel v deželo, kjer vlada izjemno stanje— da pa pomiloščevanje ni šo na vremenu. Po vladnem svetu je bilo gotovo soditi, da ima ona toliko moči, da bo uporne kraje brez milosti, • strogostjo in železno pestjo pripogoila pod državno autoritete.
Nedavno smo na dalje brali po časnikih pogoje , ktero so uporniki stavili in pod kterimi bi se bili zopet državni oblasti podvrgli. Vladni zastopnik pogojev ni sprejel, in svet jo smel potem soditi, da bo vlada vedela brezpogojno doseči, kjer zametuje pametne pogoje. Poleg vsega tega je bila angažirana čast države in cesarske armade. Ker se s prvo ne postopa vselej posebno delikatno, obetali smo si, da se bo vsaj zadnja branila z vsemi pripomočki. Ravno mi smo si smeli to obetati. Državno vojno ministerstvo je pooblastilo drž. pravdnika celjskega s posebnim pismom, da naj nas toži, češ da smo žalili čast c. k. armade, ker smo sebe in narod branili proti napadom vojaško oholosti. Vemo sicer, da je lažo preganjati slovenskega žurnalista, kakor pa podvreči si hrabrega Morlaka, o kterem je to dni eden dunajskih listov pisal: Predno se Morlak podvrže novi brambovski postavi, poprej raje trikrat umrje. A mislili smo, da bo vojno ministerstvo vojaško čast tam rešilo, kjer je je treba, zlasti ono ministerstvo, ktero vsled nove inteligence in polnih brad v armadi menda tudi ve, da je rimski vojvoda Apij Klavdij sveto kuretino, ki pred vojske ni hotela vode piti, v vodo po-
*) Med tem so prišla, glej „Politični razgled." Vredn. ——mi iiii)iiiniMH<ii»iin^gpgoTaiii ■xiz^z.krjvz±r\i'*ir^MKmrr£.~ jvs..»b.msxaaim:iet
odrezanih, osoljenih in v vreče naloženih ušes je poslal Ibrahim kot zmagovalna znamnja sultanu v Carigrad.
Potem se vrne Ibrahim v Morejo, Kapudan paša v Carigrad, Rešid paša pa pridere z Omor Vrivnom v Attiko, ter oblega od 17. avgusta Akro-polijo . od ktero osode je bila tudi osoda srednje grške odvisna. Njeni poveljnik Guras je padel, že jej je pomanjkovalo streljiva, ko filhelen Fabvieru*) po sreči izide, da jo po noči s 400 možmi, kterih je sleherni 10 funtov smodnika Beboj nosil, v trdnjavo pridrl. Grška vlada, ktero niso v tej največi stistki niti kapetani niti prvaki vbogali, ktera ni mogla preprečiti, da bi narodna skupščina v dveh zbornicah in posebej ne zborovala, pribeži v svoji sili h tujcem; ona je naiinenovala Angleža Kodirana, ki se je s svojo predrzno taktiko proti Francozom in Špnnjceni proslavil, za višjega poveljnika, druzega Angleža Churcha, kteri je vodil en v angležki služIli iz Grkov sestavljen polk; in ta dva sta vsaj toliko včinila, da se jo razdvojena skupščina zopet združila, in je potem grofa Kapo d'Istria za predseduika Grške zvolila. Med tem je za hrbtom turško obsedno vojske hrabri kapetan Kairaskaki dobro napredoval, in temu se tudi po sreči izide 12000 mož proti Rešid paši zakupiti (concentriren). Grško brodovje je primoralo h koncu aprila 1827 nek nrbanski bataljon, ki je že samostan sv. Spiridiona v Pireju posedel, da se je vdal proti prostemu odhodu, grške čete pa so ga na kopnem na kose razsekale. 4. maja je padel Karaiskaki v neki neznatni borbi, ter tako so prišli Grki ob moža, ki je vedel grške palikare voditi. C. maja je 3000 mož jako desuo grško krilo izkrcavši se (iz ladij na breg stopivši) šlo po ravnem, ter ne imevši niti topov niti bodal, je turško konjištvo večidel poseče ; ravno taka osodii je zadela potem 250 jetnikov. Akropolija, ktera se ni imela nobene pomoči, nobene rešitve več nadejati, se vda fj. junija, po posredovanju angležkih in francoskih vojaških ladij , vdajui pogoji so bili zarad tega dovolj milostivi , posadka j'' smela z orožjem prosto oditi ter se je podala na ladijah v Naupulijo in na otoke, kteri so z Majno, nrgolskim polotokom, obemi Napoli, Akrokorintom in arkadskim samostanom Megaspoleonoin šo Grkom ostali.
(Dalje piih)
*) Kabrier jo bil neki hrabn polkovnik ca Napolouoa I. in vrl svobodoljub.
metal rekši: bom videl, ali bodete pili ali ne ! Da je Apij vojsko potem zgubil, naj bi g. ministra ne bilo motilo, prvič naša armada ni sveta kuretina m drugič ni imel Klavdij take inteligence v armadi, kakor jo ima naš vojni minister. Po vsem tem smo mislili, da pojde naša armada, če tudi ne v vodo, a vsaj v ogenj, zdaj pa moramo brati: „Krdela so bivoake zapustila in so se v štanišča ob morskem pobrežji umaknila." Kaj pa da izgovorov za ta očitni beg ne bo manjkalo in zdaj nas že pitajo ž njimi. Ali vsi so puhli, kakor marsikaj — na Danskem. „V zimskem vremenu ni mogoče manevrirati" — pravijo. Če vojno ministerstvo svojega koledarja ni založilo, kakor nekdaj vlaški zemljevid, moralo je vedeti , da po jeseni vselej nastopi zima. Zimski izgovor nas torej ne more ogreli. Isto tako je z izgovorom , da je zarad gorskega površja težko bojevati se in da domači uporniki svojo kraje bolje poznajo, kakor naš generalštab. Dalmacija je že od nekdaj taka, in če niiše vojno ministerstvo tega še ni vedelo, naj bi bilo pozvedalo pri pruskem vojnem ministerstvu, kjer so tudi leta 1866 Cesko bolje poznali, kakor naši voditelji, če pa so deželo in prebivalce na Dunaji poznali, pa mislili, da bodo uporniki na odprtem bojišči svoje hrbte nastavljali armadi, ki jih je na številu presegala in je bila vse drugače s strelivom in orožjem preskrbljena , potem so pač na Dunaji grešili nad morlaško pametjo ali pa — nad svojo!
Naši vojaki so torej ob morskem obrežji v gorkih stanovanjih, uporniki pa tam, kjer so bili druge zime, samo da uiarsikterega možaka, marši -ktere žene ni več med njimi, samo da uporniki druge zime niso mislili na — maščevanje. Tako bo ostalo tudi celo zimo, armada bo mirovala, kajti ovire, ktere je imela zdaj, ostalo jej bodo vso zimo. Da bi pa uporni okraj ob-stopili ali cemirali, na to ni misliti vsej turški zvezi in pomoči kljubu, kajti uporniki imajo zanesljivo zaslombo na črnogori , ktero visokonosata politika avstrijska bolj in bolj upornim v naročje goni. - če je finančno ministerstvo za dalmatinsko kampanjo že dozdaj izdalo pet milijonov, izdadc jih do spomladi gotovo šo pet, kajti življenje je neizmerno drago, ker se mora vsa hrana od daleč privažati. K stroškom za privaževanje pristopajo še stroški za ne-8krbnost , vsled ktere se je n. p. ondau 3000 kosov provijanta na ladiji pokvarilo. Če sem pa tje zgori kak magacin ali se kaka druga zaloga po zraku razkadi, postali bodo stroški še veči, pa zakaj ne bi ! Saj imamo, in : „Kdor ima dovolj masla, maže ga po steui" — pravi narodni prigovor.
In kaj smo dosegli? Res skušali smo z vso avtoriteto podpirati brez-glavno politiko enega okrajnega „glavarja" in njegovih visokih pokrovateljev, :t podprli jo nismO. ZatO pa se je mnogo vasi požgalo, mnogo razrušilo, vinogradi in oljkovi vrti so za 10—20 let pokončani, na tisočo ljudi se je preselilo v boljio večnost, nekteri so to pot nastopili celo na vislicah — in simpatiji? kotorskoga okraja za Avstrijo so za vselej uničene.
Da je vsega tega kriva vladna politika , to brez razločka priznavajo vsi časniki. Ravno ti časniki so nam pravili, da je ministerska odgovornost edino poroštvo ustavnemu življenju. Postavo o ministerski odgovornosti imamo lepo paragrafirano in registrirano. Radovedni smo, ali bo tudi ta postava ostala samo na papirji, ali pa bodo imeli naši časniki in poslanci poguma dovolj na obtožno klopčico postaviti ono politiko in one politikarje. ki so itd.
Nemški jezik in nase šole.
Ljubljanski „Tagblatt" prinaša našo tožbo, da upniško državno pravdni-štvo v Celji niti nemški ne zna, pa pristavi opombo naj se torej poganjamo še mi za temel'ito učenje nemškega jezika v ljudskih in srednjih šolah, „da se konec stori tacim jezikovim pošastim", kakor so nam jih iz Celja poslali. Mi nimamo čisto nič zoper to, da „Tagblatt" s to opombo celjsko državno pravd-ništvo pošilja na klopi, kjer dečaki srednjih ali celo ljudskih šol nad gramatiko ali suho „Messiado" svoj duh ubijajo. Ako pa denes povemo, kje in kako naj se nemščina pri nas temeljito uči, ve tudi ljubeznjivi patron v ljubljanski blatni vasi, ki knže radostno veselje, ako Nemci in drugi kaniba-ličuo po Slovanih bijejo, da storimo to le zarad vedno po njem ponavljanih iu po druzih med nevedne Slovence trošenih laži, da narodna stranka hoče s kitajskim zidom zapreti pot nemščini v našo slovensko domovino. In ravno tem, posebno po štajerskem Slovenskem vedno ponavljaniin lažem nasproti je treba, ka tudi mi ponavljamo: Mi smo za temeljito učenje nemškega jezika v srednjih šolah, na ljudskih šolah pa je učenje tujega jezika (kakor je „Tagespost" rekla) pedagogična surovost. Razloček med nami in med Nemikntarji je le-ta, da mi hočemo v slovenskih srednjih šolah temeljit uk tudi nemščine, oni pa bi radi v nemških srednjih šolah našemu le he-raško nezadostno niestice oddelili, da ga s časom popolnoma izrijejo. Nemščini pa naj so bode na naših slovenskih šolah toliko ur odločilo, da bodo njeno temeljito naučenje mogoče in verjetno.
„Jezikove pošasti" celjskega državnega pravdništva so resultati do-z danje šolske sisteme, tiste, ktero ravno Nemškutarji in „Tagbl.u hote ohraniti za vselej. In pač dobro vemo, da celjsko državno pravdništvo ni posamezen izgled, da Slovenec po dokončanih šolah nobenega jezika no zna. Tacih izgledov je pri nas povsod dovolj in sicer iz prav naravnih razlogov. Slovenski dečak je v šolo prišel; pa namestu da bi so mu tu mišljenje razvijalo, namestu da bi se mu duševni pogled odpiral, moril se mu jo duh z dvojnim delom možgan: ker si jo moral prvič čisto nov tuj pripomoček za duševno razvijanje — jezik, drugič pa ob eno m s tem pripomočkom predmete uka prisvojati. To jo bil barbarizem, in to je krivo, da duševno tako bogato obdarovan ni imel in nima tacih kapacitet, kakor bi jih lnhko imel, in da skoro večina naših abiturientov ne zna popolnoma nobenega jezika, in da se možje v velicih službah nahajajo, ki ne vodo ali je napisan stavek popolnoma pravilen ali ne. — Mi hočemo, da so na naših čisto slovenskih gimnazijah tudi nemško uči. Pa tako no ko zdaj. Do zdaj bo imele šole pri nas namen od rod i ti Slovence, germanizirati.  A hvala bogu,
kjer so nenravni namen dosegle, vreden je bil vspeh namena, kajti odro-dilci novejšega časa so malovredni bastardi. Zakaj to V Zato ker uk v nemščini ni bil nikdar kulturen, kolikor sleparije in fraz se že z nemški) kulturo dela. Da, vzemite samo nemška berila v roke , pa boste videli, da je tu nemška literatura v taki mizeriji zastopana , da se bogu vsmili. Klopstock se tare in tare, in učencu se zdi, ka suhe hruške je, Lessing je zastopan s svojimi naj-suhotncjinii rečmi itd. In učitelji? Predaleč bi prišli, ko bi vse te golote razodevali, kar tudi naš namen ni.
Tacega »temeljitega" uka torej nočemo.   Temuč hočemo . naj bode
manu kanu man doch nicht so rubig' blut zumutben, um aH' diesen gallima-
thias so bingeben zu lassen."
htinokratičuo društvo čuješ-li? Zapiši si za oba uba, da bi bilo bolje, ko bi ti molčalo, in drug č, tla nemaš miru« krvi, daje pa to resnica, dokaz, ker ti to pišejo Bistričani, in jo tiskano v Tagespošti. Bistričani sami pa so jako nelogično ravnali. Demokratičnemu društvu očitati, da bi bilo bolje molčati, potem pa sam blebetati, kako se to strinja / lu kje jo mirna kri? —
Močno emfatično se dalje pove, da se podpisani ne vjemajo z misli-
gimnazija čisto slovenska; ker slovenščino ljubimo (non quia magna sed quia|mi ^„vr^u, poslancev, ker med podpisanimi je komaj deset volilnih mož, n ostra!), ker v prihodnost gledamo, ker hočemo Slovanje ostati, ne ha-1,,, „ob«Otga, ki bi b.l si o v e n skcm u p o si a ncu dal svoj glas. stardje postati. Nemščini pa naj se odmeri toliko ur, kolikor je le potrebno [Čemu se tedaj šopiriti, zlasti ko se ve, da od vseh, kar jih jo podpisanih jih in naj se uči drugače, tako, da si bodo sinovje naše domovine iz nemško ved-;jo morGl,iti komaj pet, ki vodo kaj so podpisali, tacih pa, ki bi vedeli kaj nosti in literature zares to prisvojili, kar je ublažilnega, lepega in dobrega, pa bodo, )e .,\erfassung", pa komaj 3-4. Opomniti pa moram, da oseb z imeni: ostali značajni domačinje. Jalove nemške srednje šole na Slovenskem nam|Anton Dirmoch, Franz Soriche, Potschnar.scheg, Hlapsch, Durloch, Mehrhag, niso odgojile niti trdnih značajev, niti ne poznavalcev blagodejnosti. kar jo [sonscham, Krollitiz, Tsctiraginko, Frangesch, Gemport, Potisch, v celem ima nemška vednost in umetnost. Tacih mož je pri nas iz teh nemških in nem škutarskih šol malo izšlo, in kar jih je, so večidel samouki, kakor so sloven
I) opis i.
lok raj i nihče ne pozna. Kakor se jo tedaj Marenberg z dr. Tischler-jem blamira! . ko je Raku nezaup izrekel, kterega nikdar volil ni, tako tudi ski pisatelji samouki bili. Torej proč z nemškimi šolami, ne pa z nemščino! a(lresanti, med njimi celo trancoz Charles Polz.   Pa kaj ena blamaža več ali
manj, ko se enkrat človok že navadi.
Cena adrese so tedaj poniža do prazne slamo. V 7 skoro naj bolj obljudenih občinah so je nabralo p > človeku, pol beriču pol krojaču 63 podpisov, od kterih gori omenjenih dvanajstero nihčo ne pozna, ostalih je 10 volilnih možev, drugi kmetje, ki so šo v nezavesti in podpišejo dones to jutri ono. — Kdor nam pa pove ali naznani stanovanja gori omenjenih Ivanajsterih, dobi za vsacega enega tistih ruskih rubljov, ki so slednji čas v
VViedersehen!
Naš ljubeznjivi patron „Tagblatt",
znajo, in k večemu svoje ime podpisati ved6. O nemščini nekteri teh mož a|i prav za prav"da preveč njegovih rediteljev ne vščipnem, znani „Tagbatt-vedo toliko, kolikor moj zajec, na kterem si črevljo izzuvam. Tako pa so jim korrespondent iz Idrije" kaže v svojem dopisu dne 12. novembra t. I., št. 260, nemčurski kričači zopet nekaj na nos privezali in jih na norca postavili. <ia se ga je sila ]0,jia na&emu poslancu za informatorja biti. Preverjeni Možje, predno ste deželnim poslancem nezaupanje dali, morali bi bili okoli sm0 (?)( (]a< ako V8ak poslanec, bodi si deželnega zbora kterega hoče, si pozvedati, kaj in za koga so naši poslanci govorili. Oni so se potožili vladi, takega svetovalca kot skrivnega prijatelja pridobi, mora bolna Avstrija hi-da Slovenec samo tam velja, kjer je kaj treba dati in plačati; v visoke službo ;pori)a ozdraviti!?  Le škoda, da tega poprej nismo vedeli!   Gotovo bi bil
II Maribora, 23. nov. ^ [Izv. dop.]*) (Različno stvari in mnenja). Kakih štirdeset, drugače čisto poštenih mož slovensko-bistriškega okraja je podpisalo slovenskim deželnim  poslancem nezaupnico. Mi pravimo
k temu:  Možje, ki ste ono pismo podpisali, vi ga nisto razumeli.   Jaz po- Gradcu kursirali.   Tedaj Blamage _ auf
znam nekoliko teh mož, pa reči moram, da nekteri izmed njih še brati ne iz Idrije, 23. nov. [Izv. dop.]
pa in v čast se devajo samo taki, ki Slovence zatajujejo in zaničujejo; poto žili so se , da v naši slovenski deželi nima naša domača slovenska beseda nobene veljave ne v kancliji ne v šoli; potožili so se , da si za slovenske denarje v Gradci teatre in nemške kmetijske šole zidajo, nam pa takih šol nikjer ne napravljajo! To so naši poslanci govorili; in zato, ker so za našo veljavo golo resnico povedali in od vlade tirjali, naj se Slovencem tista pravica stori kakor drugim ljudstvom, s kterimi Slovenci nosijo enake davke pa I ne enakih pravic, — zato jim vi dajete nezaupanje!? Pomislite, da sami sebe pred svetom zasrainujete, ker svoje rojake in prijatelje preganjate, sovražnike našega ljudstva pa podpirate in se jim v pest dajete. Kedaj bo nehala slovenska kri proti lastni krvi divjati? — Ako pa tu in tam najdemo žalostna znamenja zaslepljenosti, vidimo zopet po drugod , kako se slovenski narod iz svojega spanja zbuja. Iz vseh krajev slišimo vesele novico , da hočemo Slovenci združeni biti. Ako lo narod enkrat to hoče, potem bodo potihnili tisti regljači, kteri so zdaj proti temu. Naše geslo mora biti: Vsi za vso, Slovenci za Slovence! Nobena slovenska vas no sme v izgubo iti! — Okoli kotorsko Boke še davno ni konec vojske. Do zdaj je že vojska nad pet niiljouov stala, pa opravljeno še ni nič. Bolje bi bilo, da bi se z Bokelji še zdaj z dobrini pomirili 1 Škoda za našo vrlo vojake, ki morajo toliko trpeti in po nedolžnem smrt storiti; škoda jo, da morajo proti lastnim rojakom, proti Avstrijauom krv prelivati. S silo se z Bokelji ne bode nič opravilo; če bodo tudi premagani, oni se ne bodo z našo državo sprijaznili; le z dobrim si moremo njih srca pridobiti. Želeti je in tudi upati, da bode naš presvitli cesar, ki se prihodnji mesec domu povrne, žalostnemu puntu konec napravil. — Bog daj! -
Iz slov. Bistrice, 23. nov. [Izv. dop.J Kader je dr. Tischler-ju V Marenbergu dolg čas ali pa se mu ne ljubi odgovarjati na neljuba in sitna pisma, ki ga spominjajo starih dolžnosti, prime pero, skuje sestavek, ga daje okrog, da se podpiše, potem pa hajd ! ž njim v Tagespošto. Tako se je zgodilo, da se govori o Marnberžanih in da gre Tischlerjeva slava križem svet. Ta slava pa našim Bistričanora ne dajo miru, zavidni so Tischlerju za venec — iz figovega perja — in zdajci ga posnemajo. — Malo dni miue in že paradira „eingesendet" iz Slovensko Bistrice in ne bo dolgo, da bodo taki dopisi iz Slov. Bistrico tako navadni in stereotipni kakor Anaterinova voda,
tudi gospod Lipold dal so podučiti, preden jo mandat sprejel in javno delovanje v smislu narodno svobode na nepopioljivi srd naših tagblatovcev pričel. Po onem dopisu zapeljani bi morali kmalo misliti, da zvedeni naš poslanec še samolastnih misli nimu, da drugih sveta potrebuje itd. Božja oberca! Dopisnik s svojim ostrim daljegledom prerokujo, da akoravno je čitalnica dolgo časa potrebovala za sklep ovacije, je vendar še prezgodaj sprožena, kajti opira se na pismo, \ kterem gosp. Lipold opravičuje svoj pristoji k večini kranjskega deželnega zbora s tem , da bode v narodnem klubu v liberalnem smislu svojo poslanstvo izvrševal. Iz te obljube sklepa, da Be znajo čestitelji g. poslanca baje kmalo skesati zarad svojo hvaležnosti. Da, kosati bi se smeli, ako bi bili to dolžnost zanemarili. Zdaj smo šo le temeljito preverjeni njegovih poštenih misli, njegovega značaja, ki bi ga smeli marsikteremu poslancu obeh šotorjev v posnemo priporočiti Ako bi pojem besedo „liberal" tako oskrunjen ne bil, ter ono veljavo šo imel, ktera mu gre — že misel na liberalnost je osrečljiva, kaj pa šo djanska njena obstaja — gotovo bi bil jako zaslužen pridevek našemu poslancu. S tem hočemo dopisniku in njegovemu prijatelju povedati, da imamo tudi mi g. L. za resnično liberalnega. Sploh pa še vprašanje: Kdo je liberalen ? ni popolnoma rešeno. Vidi, sliši in čuti so po celi naši Avstriji, kaj je sedanja liberalnost in kako narode osrečuje. Da bi zgodovina ne imela prostora za spomin to žalostne dobe, bolj častno bi bilo za cesarstvo. Liberalnost torej vsak po svojo tolmači, in malokteri si pusti o njej druga mnenja oktroirati. Najmanj pa Slovenci. Mi sami najbolj vemo, kje nas črevelj žuli; kader hodemo pomoč pri tagblatovcih iskali, bo z nami „Matthii am letzten." Avstrijski nemški prosto-miselniki želijo le svojo svobodo, a nam je ne privoščijo, in kjer smo tako srečni, da se nam prstek pomoli, ondi so zavist grozovita vname, in osebna sovražtva so najlepše čednosti one jako hvalisane „liberalnosti." In tako je tudi pri nas. Kar je raz zapopadkov naših zagrizeneov, mora hipoma propad, pogubo, nesrečo, iu bog ve kaj, učiniti. Pa temu ni tako ; pomisli naj „kor-respondent Tagblatta", da u i samo o n i v 1 a d n i p r i j a t e 1 j, k d o r i njo koketuje, ampak tisti, kteri jo zarad njenih pogreško v opominja. O|irostite! mislimo, da nismo prehudo sodili. Le z nevtralnega stališča, bi z strasti, brez zavosti, brez strahu in sovraštva do Slovencev naj se sodi raz vitek naroda, ter graja temna, in čisla svitla njegova
„Iloff'schor Malz-Extract ali pa Revalcsciere du Barry". Celo gospodu Raku iprizadetja. Dokler se pa korres|)ondent in njegov organ „Tagblatt" enostran-so — ker je že Tischler pričel in oni niso mogli molčati — čestitali zarad ako pusti voditi od onih nesrečnih lastnosti, ne bo njegov svet nobeno ve-pojasnila v Tagespošti in vidi se kako grozno „staatsinannisch" so naši patrcsjljave imel, in zarad tega jo naš gospod poslanec prav po taktu v čitalnico
patriae, ki jemljo „mit grossor bcfriedigung akt" o Rakovoj strahopetnosti. Pričakovati je, da sc jim je Rak tako priljubil, da ga vzerao celo v svoj grb. Similis Minili gaudet!
Da se bo pa politična zrelost naših Bistričanov dostojno cenila, naj se le to omeni, da se k zadnjej volitvi v Slovenski Gradec, kjer so kandidirali svojega ljubljenca Schmitta, iz Slovenske Bistice nihče peljal ni. Se ve da, kdo bi so tako daleč vozil in denarje trosil, saj se tudi tako ob Tagespošti dobro izhaja.
Sleduji čas so Slovensko Bistričani svojim mnogim blamažam priver-8tili šo eno in menda ne bodo mirovali, dokler ne bo hekatomba gotova. V Tagespošti št. 312 je namreč tiskana adresa na demokratično društvo v Gradcu, ki pa mrgoli nedoslednosti. Pravi se : „die unterzeichneten vviihler bemerken — auf die resolution des geehrten vercines nachstchendes:"
Vprašam kdo daje podpisanim volilcem pravico, opombe delati o resoluciji demokratičnega društva?  To ,ie prisiljenost, da ne rečem aroganca, da ji ni para.   Še boljo pa pride v druzom odstavku: „Im allgoraeinen wiire os hos8or gewo8en, das schmorzengcschrei — ganz zu ignoriren, doch jeder-*) Primeri tudi dopin i/. Hlov. Hifltriee.
prišel, kjer se jo ginjenega srca za zaupanjo zahvnlil večini svojih volilcev. Konečno naj si dopisnik „Tngblatta" še to zapomni, da bolj ko se trudi čo-stitelje gospoda poslanca odvrniti, si sam sebi več neprijatoljev pridobi. Sučeš so rad med nam', Dobro ti de;
Godol bi tud' rad sam,
Pa — to ti ne gre! V Postojni. 21. nov. —v.— [Izv. dop.] Blagi namen donašnje besede, ktero program že nam je obečal zanimiv večer, privabil je v čitalnico našo mnogo odličnega občinstva; kajti čisti dohodek je bil namenjen ubozim pogorelcem v Košani, kterim je silni požar vničil vse, v kterem smislu jo znani pesnik g. R. v prelepem govoru milo v srce segajočo izrazil žalostni stan nesrečnih bratov naših. Vso točko programa vršile so so v vsacem obziru jako dobro. Gospodičina L. pokazala jo v deklamaciji „Skopulja" pravo deklamatoriško zmožnost, znalo se ji jo, da deklamujo s pravim občutkom, da ji gre iz srca, Pevci naši so so denes jako skazali, in kar je manjkalo pri prvi pesmi, to so nadomestili z drugo, morali so jo dvakrat poti, tako je dopala.  Kar so tičo šaloigro, „Ravna pot najboljša pot" smo že vedeli, da
se bo igrala izvrstno, ▼gledaje gg. G. in S., kakor tudi g. C. na odru. in ko je pristopila še od zadnjic v dobrem spominu nam ostala stara Barba, ni bilo dvojiti, da so bo igra vršila v občno pohvalo in zadovoljnoBt. Obe gospodi-čini, tako tudi gospodje so igrali tako dobro, vedli sp tako domače in neprisiljeno, da si res ni mogoče želeti boljših diletautov, kakor jih ima ravno naša čitalnica. Zvezda deuašnje besede bila je pa gospodičina R. Z nepričakovanim samospevom svojim obnesla se je zoper vsako pričakovanje, in posebno z drugim glode izpeljave jako težkim delom samospeva znala je na-zočim zbuditi občutke, kakor je le mogoče temeljito izšolani pevkinji. Nje močni, mili in ginljivi glas je našel odmev v srcih poslušalcev, donela ji je od vseh strani živa pohvala, navdušila je vse tako, da ploskanja ni bilo konec, da je vrla Slovenka ponavljala prekrasni samospev. Kakor je nikdar zadovoljni zapustili smo čitalnico, med tem, ko se je mladi svet še malo zavrtil.
Dasiravno je bila čitalnica prepolna, vendar smo pogrešali naših nemŠkonov, ki imajo svoje grošičke vedno pripravl)ene, če je treba delati razpor, le za tako blagi namen, kakor ga je imela denašnja beseda, nimajo ti revni babači nobenega solda, kajti nesrečna strast, ktera jim no loči stvari od namena , ne dopusti jim dati malega daru siromakom, le zato, ker je je včinila to čitalnica. Pa vsaj se ve, kdor ni naše krvi, je proti nam, nima tudi sočutja za brate naše, in sivi kakor mladi renegati divjajo zoper lastno kri, tedaj jim jo šo menj mogočo , položiti nekaj soldov na altar za blagi namen v čitalnici.   Na zdravje!
Iz Trsta, 24. nov. [Izv. dop.] Snoči 23. t. m. je semkaj dospel Lojdov parobrod „Afrika" , ki je bil v ponedeljek Kotor zapustil. Pripeljal je seboj mnogo ranjenih častnikov, kakor tudi prostakov različnih polkov. Radoveden sem bil videti nesrečneže, kterim so baje uporniki nosove in ušesa porezali, a videl nisem uobenega tako oskrunjenega, tudi mi ni vedel nihče praviti, da bi bil še kterega tacega nesrečneža videl. Mislim torej, da se ne motim, da je s temi odrezanimi nosovi in ušesi ravno taka kakor z ruskimi rubeljni, kterih so nam že toliko na vrat natvezli, mi pa še nismo nobenega čutili v žepu!
Med drugimi sem tudi videl vdovo majorja Friča, ki je v boji pal na višavi proti planjavi Han. Vojaki so mi pripovedovali, da so „hauptquar-tier" 21. t. m. prestavili iz Cerkvice v Kotor in da je upor vse prej kakor potlačen. Imel sem priliko govoriti s častnikom, kije bil majoru adjutant; sam na levi roki ranjen je spremljal vdovo svojega umrlega zapoveljnika v Olomuc. Pravil mi je, da bodo morale še cele brigade priti poprej v južno Dalmacijo, predno se bo dalo kaj opraviti proti upornikom. Sploh se upornikom priznava, da so pogumni in da so bijejo srčno, da je čuda. Med Cerkvico in Dragaljem je bil hud boj, * kterim je dosta dosta vojakov padlo. Vojaki neizmerno tožijo, kako f,ežavno se je v Dalmaciji bojevati. Kdor dežele ne pozna, nima uobenega pojma o tukajšnji vojski. Hribi so vsi raztrgani z globokimi grabni, po kterih pelja zvita pot — cesta se ne more imenovati. Večidel se po teb potih v zavitkih ne vidi 40 korakov predse in hoditi po njeh je težavna naloga. Domačini so seveda teh ovinkov vajen' in se jih v boji najraje poslužujejo v svoje namene.
Politični razgled.
Cesarica potuje k svoji sestri v Neapelj, skozi Rim, kjer bode ravno koncil. Cesar, kteri potovaje iz vzhoda ne bode italijanskega kralja obiskal, kakor je bilo prej skleneno, pride 30. t. m. v Trst.
Iz dalmatinskega bojišča se glase najnovejša poročila vladnih listov, za avstrijsko vojsko jako slabo, pa dobro za upornike. Avstrijska vojska je tepena. V „N. fr. Pr." se namreč telegrafira : Glavno vojno delovanje proti KrivoSČiji je zdaj ustavljeno, ker .je vojske premalo in je preveč mrtvih in ranjenih. Na vrhe Ledenice, Cerkvice in Dragalj, ki so zdaj slahu z vojaki zasedeni, bo le z velikimi izgubami in težavno Živeta dopeljati. Poglavni kvartir z generalštabom vred je bil 18. t. m. klancu Han od opornikov napaden. Okoli 4i) glav tovorne Sivine (mul) z vsemi tovori {živežem in drugim blagom) so uporniki vzeli. Glavni kvartir z generalštabom je bežal in komaj v Dragalj priSel. Od 20. t. m. pa je spet v Kotoru. — Ravno tako nesrečno kakor v severu se je bojeval tudi obrist Schiinfeld s svojo vojsko v juini Župi, od ktere so pred malo časom lagali, da jc podvržena. Pri Braitu, Pobori in Majni so uporniki zmagali. Od ene cele kompanije regimenta Vimpfen se je 19. t. m. vrnilo s a m o 22 m o ž. Do spomladi vojska ne more nič začeti in ni? opraviti." To je jasno in ni treba nič dostaviti, kako se godi v Dalmaciji.
Iz Črne gore se čujejo reči, ktero bodo uporu v dalmatinski Boki novo podobo dale, ako so potrdijo. Črnogorci so pripravljeni na boj s Turki. Knez ima 40.000 vojakov Povod vojske bi bil ta, da hote Črnogorci imeti od Turkov kraja Veliko in Malo Brdo. Razen tega se vera širi, da hoče Turčija z Avstrijo vred z vojsko pooblastiti Oinogoro. Ako se to zgodi, švignil bo krvavorudeči plamen vzhodnega vprašanja na kvišku že prihodnjo pomlad, če prej no.   General Auersperg jo baje že poslal v Cetinje žugajoče pismo.
Občni zbor škofov v Rimu jo zdaj eden glavnih predmetov vsega časopisja. „Politik" opominja česko-moravske škofe, naj se drže v Rimu stranke, ki bo glasovala za cerkveni napredek, naj se potegnejo „za svobodno cerkev, ktera bode varovnla svobodo in narodnost ljudstev" ne pa za tako cerkev, ktera bi bila uravnana po izgledu absolutne države.
Spanj s k i m duhovnikom je papež, kakor se piše, dovolil na uovo ustavo priseči. Važno je to, ker bi bilo v tem dovoljenji priznanje revolucije, kteri do zdaj papež ni bil prijazen. — Zastran kralja so špaujski vladni možje še vedno v zadregi.
V Parizu so volitve zvršene. Po veliki razburjenosti je nastal zopet mir. Večina demokratičnih listov je z izide m zadovoljna, posebno s
t .'mi, daje zmagala povsod (razen Rochoforta) zmerneja republikanska stranka, ki hoče brez krvi in barikad cesarizem podreti. Ker je vlada popolnoma premagana, snuje so novo, liberalneje ministerstvo, kteremu bode Ollivier na čelu. Napoleon je baje izdelovalcu prcstolnega govora rekel : „jaz želim, da so določno izreče zagotovilo svobode."
Irsko vprašanje čedalje resneje postaja. Obešene fenijance česte Irci kot svetnike. Njih časopisje mirno dokazuje, da se morajo Irci vzdigniti, svojo zemljo Angležem zopet iztrgati iz rok. „Razvimo zastavo revolucije in osvobodimo nesrečno domovino od angležkih pijavk" to je stalen tema v irskih listih, ki v svojih predalih posebno radi razpravljajo francosko revolucijo in druge vstaje, ter tako samo omenjajo, kar naravnost ne svetovajo.
Iz Bavarskega so po najzadnjih telegramih znane volitve iz 36 volilnih okrajev. Do zdaj zmagujejo naprednjnki. Ti imajo do zdaj 57 poslancev. Konservativni „patrijoti" 46 in srednja stranka 5 poslancev. V Monakovem so zmagali naprednjaki.
Kazne stvari.
* (Občina v Slamnjaku) jo izvolila g. dr. Ploj-a za svojega častnega uda.   Živela 1
* (G. J. Zajec), dozdaj suplent na ljubljanski gimnaziji je imenovan U učitelja na c. kr. gimnaziji v Vinkovcih. G. Zajec je naravoslovec, kteri ravno med avstrijskim učiteljstvom niso ravno pregosto zastopani. Tako je šel zopet en Slovenec iz dežele, domii pa nam pošiljajo ljudi, ki naši mladini hote v srce vcepati sovraštvo do naroda, mesto ljubezni do vednosti in vsega kar jo dobro, čisto in blago.
* (D ru ž ba sv. M o h ora.) Dne 13. novembra 1869 so jo vršila XVII. seja družbe sv. Mohora. Kratki zapopadek važnejših pomenkov in sklepov je ta-le: a) Družbin blagajnik je poročal od dohodkih in stroških za tekoče leto; račun so je izročil pregledovalcu v pretres in se priobči z računom prihodnjega leta. b) Vprašanje, koliko in ktere bukve se bodo izdale za leto 1870, rešilo se je po živi in vsestranski razpravi za zdaj s tem, da prejmo družniki za prihohnje leto sledeče knjige: 1. „Življenje svetnikov
in svetnic Božjih" (5. snop.) s podobami; spisuje in nadaljuje g. M. Torkar._
2. Prelepo povest: „Žalost in veselje", kterej je bilo enoglasno prisojeno prvo darilo, spisal Andrejčkov Jožo. — 3. Tomšičevo gospodarsko delo: nPoljedelstvo", obdarovano z drugim darilom. — 4. „Domače in tujo živali," (3. snop. Ptice) s podobami od prof. Erjavca in 5. Koledarček za leto 1871" z imenikom in z razno kratkočasno-podučno tvarino. Potrdil se je tudi pri tej priložnosti „Besednikov" predlog, naj se privzame v koledarček kolikor se da obširen životopis pokojnega Janežiča in se mu doda njegova podoba. — „Življenje svetnikov" se bo tiskalo v 17.000, ostale knjige pa v 16.000 iztisib. — Stroški za toliko in tako obširnih knjig bodo torej sila visoki; bodi tedaj vsem čast. gg. domorodcem skrb in prizadeva , da število udov spet prav veselo naraste. — c) Obrok, do kterega so razpisana darila za 1. 1870, konča se s tekočim mesecem; zato ponavlja družbin odbor svojo prošnjo, da se pošljejo vsi rokopisi družbi vsaj do 1. decembra 1.1.; na rokopis, ki družbi pozneje dojde, ne bo se mogel ozir vzeti. Prisojena darila se izplačajo na Vodnikov dan (2. febr.) 1871.
* (Okrožna sodnija v Mariboru.) Prihodnjo nedeljo se poda deputacija mariborskega srenjskega zastopa na Dunaj prosit, naj bi se v Mariboru napravila posobna okrožna sodnija. Mi to Mariborčanom jako radi privoščimo. Opomniti pa moramo, da se bo med vzroki za potrebo take sodnije navajalo, da v Mariboru izhaja troje političnih listov. Kar se „Slov. Naroda" tiče, smemo si. deputaciji in pa dotičnim višim oblastnijam že denes povedati, da tisti trenotek zapustimo Maribor, ko bomo za gotovo zvedeli, da semkaj pride okrožna torej tudi tiskovna sodnija. Mi Mariborčane sicer jako čislamo, a vendar tudi vemo, da so se že preveč udali vladni politiki in da bi bila nevarna poskušnja slov. časnikarja staviti se pred mariborske porotnike. Res je žalostno, da je treba časnikarju bežati pred porotniki, a časi v kterih živimo, so jako zmedeni in dandenes je vsaka svoboščina za nas Slovence neizmerno problematična.
* (Kako se ravna z denarjem na Kranjskem). IzRibnicese piše »Novicam" : Dobili smo letošnjo jesen tudi skoz našo dolino na Kočevje telegraf. Da ga je bilo treba — priča nam to, da so ga postavili. Smešno pri tem delu je pa to, da so kole zanj celo iz Koroške in Štajarske k nam in — v Kočevje — vozili! Znano je, da se v naši dolini še dosti lesa najde; tukaj bi se bili lepi koli po 60 kr. lahko dobili; vsi krevljasti iz Koroške in Štajerske pripeljani pa vsak po 2 gld. ali pa še več stane. — Tako se v naši Avstriji ravna in gospodari! Saj ima denarjev na kupe in nevsahljive zaklade — iz davkov!
Listnica vredništva:
Slavnim „Novicam" v Ljubljani: Prosimo odgovora na ta-le vprašanja: Koliko so „Novice" pred tremi meseci za to honorara dobile, da so kakor prilogo med prostim »lov. ljudstvom vladno brošuro razširjale, v ktori se Herbst-Giskrovi zakoni in čini popularno hvalisnjo, brošuro, v kteri se dokazuje, da vso to, kar se je do zdaj na taborih razgovarjnlo, zahtevalo in sklepalo, ni koristno, pač pa nepotrebno našemu narodu. Ali vedo „Novice", da tako priklade po navadi le časniki — ki imajo na čelu e. k. orla, raipro-stirajo? Ali vedo „Novice", da so jo ta brošura v visokih vladnih krogih nove ere nemški napisala in dajo je potem ljubljanski vladni uradnik gosp. Arcon prestavil? — Ali „Novice" vedo, da je to razširjanje Giskrn-Herbstovih brošur veliko rodoljubov neizmirno in-diguiralo? Drago „Novice", povejte, koliko ste debelega, no „zeilenhonorara" za ta pa-triotionl čin in za to postrežbo od vlade dobile ? — Kader nam na to odgoTorite, odgovarjali Vam bomo na Vase švedraste vorze in na kar hote hotelo — vse brez „zoilenho-norara."
O . . v ... v Postojni: Stritarjevih petam nima vredniitvo „Slov. Nar." v zalogi. Nam se jo bil poslal samo en iztis. Izvolite se torej obrniti naravnost na g. Stritarja na Dunaj. Adreso smo že enkrat prinesli, če nimate tiste številke pri rokah, najdete jo tudi v zadnjih „Novicah."   Se Vam priporočamo tudi v prihodnje.
Udatelj in vrednik Anton Tomtlt.
Lastniki: Dr. Jote Voanjak in dragi.
Tiskar Eduard Janiić.