List 1.
Naprej kmetovavci!
Kmetijstvo je vednost enaka vsaki drugi vednosti. Nobena vednost pa ni več na tisti stopnji, na kteri je bila pred sto in sto Jeti. Saj je znan star pregovor, da „veliko glav več ve% in da skušnje so stopnice, po kterih napreduje vsaka stvar.
Ozrimo se po svetu in poglejmo: kako kmetu-jejo dan današnji, in odprimo po tem stare bukve, v kterih je popisano kmetovanje nekdanje: kolikšen razloček! Kakor noč in dan.
In kdo je potisnul veliki voz kmetijstva tako naprej? Kdo drug, kakor vednosti tiste, ktere so kmetijstvu podlaga, — skušnje umnih možakov, in kolo časa s svojimi potrebami.
Kakošno dolgo pot je doveršilo že kmetijstvo, — kakošna dolga pot ga še čaka!
Vemo, da tisti kmetici, ki ne znajo ne brati ne pisati, in ki le s silo tišani naprej se poprije-majo novega ravnanja, kadar že drugač ne more biti, z neko zaničljivostjo gledajo na novenaredbe, '— al kdo bo zameril takim: saj tudi slep človek ne ve: kaj solnce je. Gorje kmetijstvu, ako bi mu ne bili dani že od starodavnih časav možje, ki razsvetljeni po vednosti, kakor jih je rodil tadanji čas, so kmetovali umno in izgled bili svojim sosedom. Za Boga! ako bi tacih mož ne bilo bilo, še dandanašnji bi orali z matiko, bi ne vedili gleštati senožet, bi ne imeli ne ene žlahne hruške, tudi preljubega krompirja ne, bi ne poznali gipsove moči za de-teljša, bi se razprostirale prahe po  dolgem in ši-
rokem, bi nemarno ravnali z gnojem, kakor še dan današnji ravnajo naši prosti kmetje, bi ne imeli nobene lepe in dobre živine itd. itd.
Od nekdaj je prostemu kmetu le sila bila, ki ga je tirala in gnala, da je zboljšal to ali uno pri kmetijstvu svojem. Od tod izvira tudi na Slovenskem skoz in skoz resnični pregovor, da „sila kola lomi". Sila bo zlomila v nekterih letih tudi plug naš in ga spremenila z boljšim, bo prekucnila malopridne gnojnišča, razderla hleve ber-logom^ podobne itd.
Ce je iz tega malega, kar smo tii omenili, že gotovo, da kmetijstvo kakor vsaka druga vednost napredovati mora, da si pomaga na boljši stan, je ta potreba očividna posebno sedanji čas, ki je premenil toliko reči tudi v našem cesarstvu.
Padla je tlaka in desetina in oprostene so zemljiša jarma, ki jih je težil toliko let. Opro-stenje to je vzelo nekdanjim grajšakom veliko rok, ki so jim pomagale delati, — vzelo jim je pridelkov veliko, ki so jim jih pridelovali drugi za-nje. Treba bo jim vendar, čeravno so odškodovani za /^ube, vprihodnje kmetovati drugač. — Odkupljena desetina in tlaka, zaostali dolgovi na nji od več let in puvikšani davki so naložili kmetom plačila, ktere ker se jih je več skup nabralo in so poslednje letine večidel slabe bile, stiskajo kmeta, da sedaj še ne more čutiti gotove dobrote, ki jim ga bo vprihodnje donašalo oprostenje zemljiš.
Padle so tudi čolne mejeOgerske inHor-vaške, ki ne overajo več vvožnje njih mnogo-verstnih pridelkov v druge dežele cesarstva; žita, vina itd. se vozijo sedaj brez colnine kamor koli je, in se rade kupujejo, ako so cenejši in bolji od naših ^domačih.
Železnice na druzih krajih so vzele in bojo vzele veliko zaslužka ljudem pri cestah; treba bo — in zares le v prid kmetijstvu in družbinskemu zboljšanju — se krepkeje prijeti poljodelstva in rokodelstva in ravnati vse to tako, da bo več neslo in da ne bomo zaostali za drugimi narodi.
Z eno besedo: um se mora zbuditi in iz tiste zaspanosti, ktera je opravljala vse le robotno in tlačansko, se mora zdramiti vsak kmetovavec, da ga ne bo zaterlo kolo časa, ki brez milosti zatare vsacega, ki ž njim naprej gre.
Vediti bo treba, kako ravnajo kmetovavci drugod, ki so že davnej na vikši stopnji kmetijske vednosti, — nemarnosti tisti, da le to je dobro, kar je po naši glavi, bo'treba slovo dati, in pripraven bo mogel vsak kmetovavec in rokodelec biti za sprejem dobrih naukov in dobrih izgledov. 5^Sila kola lomi", — staro kopito mora iti rakom^ žvižgat!
Če kdo misli, da kmetom ni omike in napredka v vsih rečeh potreba, naj jim dadnarja, da popevajo „aja-pupaja" na starem brez omike, bojo zamogli odrajtovati svoje plačila! —
Kako pa bojo kmetovavci si pridobili tiste vednosti, po kterih napreduje kmetijstvo in si pomaga na vedno boljši stan?
Šola je perva podlaga. Vsak kdor če s časom napredovati, mora znati brati in pisati, ker po })ukvah se zadobijo potrebne vednosti, po bukvah se zve, kako se ravna po svetu, po branju se razsvitli glava in človek pripravniši postane sprejemati dobre nauke in dobre izglede, ki jih vidi v okohci svoji. Marsikteri naših grajšakov ali dru-zih umnih kmetov, ki so, hvala Bogu! tudi pri nas, in marsikteri duhovni gospod ravna svoje kmetijstvo po dobrih novih vodilih in skuša to in uno — ali kako malo se primejo prostega kmeta vsi taki izgledi! Zasmehuje jih raji, kakor da bi prevdarjal kar vidi, in posnemal, kar se je dobro poterdilo. Nespametno je terjati, da vsaka poskušnja mora se dobro iziti, — kaj tacega le otroče terjati more! Marsiktera skušnja, ki je spodletela, je zapustila vendar zernice, iz kteregase jeizcimilna drugo vižo koristni sad.
Mati zemlja je dobra mati, — ona ima še neizrečeno veliko bogastva v sebi, ali treba je ji seči z umnostjo v naročje njeno, da daruje kar ima. Tudi se kmetovavec pritožiti ne more, da nimajo nobene cene pridelki njegovi, — predobro čutijo mestnjani sedaj; kolikšne cene je vsaka stvar, ki jo kupujejo na tergu!
Glede na vse te potrebe bojo 5,Jfovice" kakor poslednje leta se ozirale po kmetijstvu celega sveta in donašale našim kmetovavcom v prevdark, poduk in v posnemo, kar je dobrega, da na vedno višjo stopnjo pripravimo domače kmetijstvo, ki dobiva svoje podpore sedaj tudi po kmetijskih učilnicah, osnovanih po modri vladi, po bukvah, pisanih od umnih rojakov, po kmetijskih družbah, ki si prizadevajo po različnih potih za po-vzdigo kmetijstva.
2