LISTEK. Maks Ivanetič. Umrl je torej ta nemirni tovariš, umrl vkljub svoji močni n*aturi, vkljub svojemu koleričnemu temperamentu! Ali naj mar jaz opišem njegovo življenje, življenje nestalno, življenje burno, izpremenljivo, polno borb in tožb in varanja brez konca in kraja ?! Pa kaj bi opisoval to, kar je Ivanetiž sam pripovedoval tolikim in tolikim tovarišem, poslancem, vladnim možem in časopisom?! — Odkril je bil zdravilni studenee (BŠičara") v Bosni, kjer je služboval kot učitelj v dveh dobah, kupil dotično zemljo in živel v varljivi domišljiji in nadi, da bo posedel kdaj veliko zdravišče, velike kopeli, krasne toplice — a ni šlo. Služboval je v mnogih krajih tudi na Kranjskem kot začasen, kot stalen, kot upokojen učitelj, kot suplent itd. V teh lastnostih je hotel imeti večkrat večje dohodke, kakor so mogle to šolske gosposke, ki jim je dal mnogo posla, po zakonih izračuniti — a ni šlo. Iskal je rajnki v kočevskih gozdih ob hrvaški meji, kjer je naposled kot suplent služboval, premog in našel ga je; a na dan spraviti ga — t. j. otvoriti premogokop, to pa ni šlo. Toda o rajnkih nnil nisi bene". — IvanetiS je bil dovršil kot velik talent ljubljansko učiteljišče že pred kakimi 37 ali 36 leti. Najprvo je služil menda v Kranju. Njegov kolerični temperament je bil kriv, da je svojega nadučitelja ia nadzornika Kustra, ki je menda bil kot vladni mož premalo naroden ali kaj, pred kakimi 34 leti nraztrgal" v rSlov. Narodu". Ta je bil zaradi tega konfisciran. Ker je bil Ivanetič (a tudi jaz) kazenskih §§ nevešč, je poslal konfiscirani dopis še B81ov. učitelju", naprednemu listu, ki je izhajal (1873—1877) t Ljutomeru ia se tiskal v Mariboru. Zaradi priobčenja tega dopisa je prišel odgovorni urednik (neki staveo v Mariboru) pred porotnike. To se je Ivanetiču povedalo. Srčen in pošten, kakor je bil, se je javil sam kot dopisnik. S tem je bil rešil založnika lista (,,Učiteljsko društvo za Slovenski Štajer", katerega predsednik sem bil jaz) in slamnatega ter pravega (mene) urednika iz velike zadrege. Pri porotni obravnavi v Oelju (1. 1875. ali 1876.) se je Ivanetič hrabro zagovarjal. ČeraTno je nemškutarski sodni predsednik Heinricher na porotnike neobjektivno vplival, češ: BWir miissen ein Eiempel schaffen", je bil vendar Ivanetič, ki je napravil s svojim nastopom aober vtiak, od porotnikov oproščen. To je bilo zanj dobro! Baš tako po volji je bilo slamnaterau uredniku, BU6it. društvu za slovenski Štajer", ki bi bilo moralo v slučaju obsodbe šteti veliko novcev — iz svoje prazne blagajnice, in po volji je bilo tudi podpisanemu, ki postavlja iz hvaležnosti pokojnemu Ivanetiču s tem ta skromni spomenik. I. L a p a j n e.