"AVE MARIA" je glasnik katoliškega življenja slovenskim izseljencem v Ameriki, in porok zvestobe katoliški Cerkvi. Naročniki so deležni duhovnih dobrot franč. Icomisarija-ta. — Naročnina $3.00, izven Zdr. držav $3.50. Za naročnike in dobrotnike se bere vsaki mesec sv. maša. April, 1931. Z Bogom in Marijo za narod! 23. letnik. Kraljestvo vsemogočnega^Stvarnika. P. Odilo, O.F.M. ^NOGI govore v naših dneli o preteči svetovni revoluciji. Toda svetovna revolucija ne pride, ker je že tukaj. Svetovna revolucija se ne začne, kadar preneha razloček med zgoraj in spodaj, med mojim in tvojim, ne kadar anarhija strmoglavi vsako vlado, tudi ne, kadar proletariat raztrga lastninsko listino in prežene gospodarje kot tatove in roparje z njih posestev. Svetovna revolucija se ne začne, temveč konča se s političnim, in gospodarskim polomom. Začetek velike katastrofe je moralna svetovna revolucija, je polom verskih idealov in zrahljanje nravnih funda-mentov človeške družbe: boljševizem možgan in srca. In v tem smislu lahko rečemo: Boljševiki ne pridejo več, ker so že tukaj. Boljševiki smo mi, demoralizirana, izkvarjena človeška družba. — Ni nam treba iti bolj-ševikov iskat v Rusijo! Na predvečer novega leta je naredil Bog talcorekoč zadnji rešilni poizkus. Ta poizkus je: svet rešiti po rešitvi družine. Rešiti je treba fundament podirajo-čega se svetovnega poslopja. In fundament človeške družbe je družina, zemeljska trojica: oče, mati in o-trok. Dne 31. decembra 1931 je izdal sv. oče Pij XI. okrožnico o krščanskem zakonu. Okrožnica je resen opomin: Narodi zemlje, varujte svoje fundam,entc. Rod človeški, čuvaj nad virom življenja. Na izviru življenja se bije velik odločilen boj za bodočnost. Kdor izgubi to bitko, izgubi celo vojsko. Papeževa okrožnica bije plat zvona, kakor ob strahovitem požaru, kakor ob hudi uri. Okrožnica, kliče kakor glas trobente: Časti connu- bii — čisti zakon! I'rvo, kar moramo vedeti o zakonu, je torej: SVETI ZAKON JE OD BOGA POSVEČENO SVETIŠČE VSEMOGOČNEGA STVARNIKA. Na čelu 20.000 besed, obsegajoče okrožnice stoji beseda "čist". 'Zakon je ali čist, ali pa sploh ni zakon. Ali čisti zakon ali zakonolomstvo! Ali svetišče ali brlog strasti! To je glavna misel, ki prepleta celo papeževo pismo: Zakon je svetišče! Okrožnica obravnava delikatne stvari, ki bi o njih rajši molčala. A v kljub temu sije iz vsega veka čudovita jasnost, ki nas povzdiguje kvišku. O tej zadevi ne bomo mislili nikoli dovolj čisto, plemenito, vzvišeno, sveto in božje. Ne moremo se zadosti približati božjemu svetišču. Neizmerno veliko se je že pisalo o zakonu. Posebno v naših dneh. Toda kolikor več se je pisalo, tem bolj temno je postajalo — kakor v meglenem. morju. Čim več pojasnjevanja. je bilo, tem manj smo vedeli, ker smo zakon ločili od njega, ki ga je ustanovil. Pravijo, da morata biti za zakon dva. To je v temelju napačno. Kdor pravi, da sta za zalcon potrebna samo dva, ta dokazuje, da ne razume glavnega pojma in namena zakona. K ZAKONU SPADAJO BISTVENO IN NARAVNO TRIJE. K zakonu spada v prvi vrsti vedno Bog, vsemogočni Stvarnik. Zakon obstoji od Boga in v Bogu. Ne samo zakon v splošnem, temveč vsak zakon posebej! Zakon brez Boga je nesmisel. Zakon proti Bogu je nemogoč. Zato so temeljne postave zakona božje postave. Nedotakljive in neizpremenljive. In v tem ravno obstoji svetost zakona, v njegovi zvezi z Bogom, v spoštovanju do nedotakljivih in neizpremenljivili postav. SV. ZAKON JE SVETIŠČE BOŽJE, NE PA PAŠA NESRAMNOSTI PO LASTNI VOLJI. V kraljestvu zakona vlada Bog z neomejeno oblastjo. Tukaj ni, lcakor pravi sveti oče, nobene avtonomije, nobene samostojnosti. Nihče ni siljen stopiti v zakon. Tako zelo spoštuje Bog človekovo prosto voljo, da je vsaki zakon, ako ni bil sklenjen prostovoljno, pa četudi so se zunanje ceremonije vršile z najsijajnejširni slovestnostmi ,in z največjim pompom, neveljaven pred Bogom. Toda kdor je pa enkrat po zrelem prev-darku z zavednim "hočem" prestopil mejo tega svetišča, ta. je vezan na njegove postave. Zakonsko pravo je podrejeno božjemu pravu. ZAKON JE SVETIŠČE BOŽJE, NE PA VEŽBALI-ŠČE BLAZNIH EKSPERIMENTOV DUHA ČASA. Človeška družba, civilizacija, kultura. je podrejena volji človekovi. Samo družina, je izvzeta. Ko je izbruhnila francoska, revolucija, je potegnila vse za seboj. Človeško dostojanstvo je bilo pripeljano na mo-rišče. Bog je bil izgnan iz cerkev in iz dežele. Sonce civilizacije je bilo zastrto z oblakom krvi. Človeška družba je razpadla v sipine. Družina pa je ostala. Družina je neumrljiva. Ko je bilo pokončano rimsko svetovno cesarstvo, je bilo pokončano vse, kar je ustvarila moč ljudstva. Vse — izvzeta je bila samo družina. Če pogledamo prvo svetovno katastrofo — vesoljni potop, vidimo, da je bilo uničeno vse. Vse — razen familije, ki jo je Bog v raju ustanovil, in ki jo je po čudežu nosil vrha vodovja. Gotovo! V vseh časih so bile zmotnjave glede zakona. Pa bili so toliko pošteni, da so v največji nevarnosti pogina spoznali in so imenovali zmotnjavo: zmotnjavo. Zakon je ostal. Še-le zločinski blaznosti našega stoletja je bilo prihranjeno, da smo položili roko na ono ustanovo, ki je do zdaj kljubovala vsem katastrofam in prevratom. Še le moderna novotarija si je predrznila izročiti neiz-premenljivo bistvo zakona mišljenju dneva, ceste in noči. Še-le moderni čas je iztrgal zakonu obleko edinosti, nerazdružljivosti in čistosti. To je nesmrtna zasluga za človeštvo, če katoliška cerkev tem razdirajo-čim težnjam nasproti povdarja: Kraljestvo zakona je od Boga posvečeno, vsem- razvadam časa nedotakljivo svetišče. Zakon je vedno to, kar je bil vedno in ostane, kar je. In rimski papež kliče modernemu sve- tu na uho in na dušo: Resnično, povem vam, dokler ne bosta prešla nebo in zemlja, ne bo izpremenjena niti črtica, niti pičica postave! (Mt. 5, 18.) ZAKON JE SVETIŠČE BOŽJE, NE PA DRŽAVNA POGODBA. Moderni revolucijonarji gledajo v zakonu, kakor njih očetje — liberalci — zgolj svetno zadevo, ki je zato podrejena državi, ne pa cerkvi. Zakon postane po njihovem naziranju zakon, kakor hitro je v državnem uradu izgovorjena beseda "hočem" — to je civilni zakon. Cerkvena poroka jim je samo nekako dopolnilo. Okrožnica to naziranje odloČ7io zavrača. Sklepanje zakona je, kakor dokazuje zgodovina narodov, že po naravnem pravu kot skrivnostna zveza z ustvar-jajočo vsemogočnostjo božjo, nekaj notranjega in bistveno versKega. K I emu pr ide še to, da je vsak zakon med kristjani po volji Kristusovi — sveti Zakrament. Poročiti se, se pravi med kristjani: prejeti sv. Zakrament. Zanrament spada k bistvu zakona, tako da je za kristjana ali zakrament, ali pa sploh ni zakon. Zato spada sklepanje zakona, lcakor prejem kakega drugega. zakramenta pod oblast cerkve in ne države. Stvar države je, urediti samo zemeljske posledice zakona. Dajte torej Bogu, kar je božjega! Cela papeževa okrožnica je modernemu svetu stavljena zahteva 1c re-stituciji — k povračilu: Zakon je božji! Zakon, kot božje svetišče nazaj pravemu lastniku! Sveti oče imenuje v tej zvezi katoliško akcijo. Re-volucijonarna akcija gloda v naših dneh z nekako splo-šno nevihto na svetišču zakona. Skrivno in javno, z besedo in s pismom, z romanom in z navidezno znanstvenim berilom, s kinom in radijem. Vse iznajdbe moderne tehnike, se zdi, da so se zarotile, uničiti krščanski zakon ter ga osmešiti, strast pa v imenu in pod imenom narave, napredka, in svobode poveličati. Stvar in naloga cerkve je, z vsemi sredstvi postaviti nasproti revolucijam katoliško akcijo, zmoti resnico, strasti čistost, suženjstvu greha prostost otrok božjih. To je prvi namen okrožnice. Svet se naj nauči zopet katoliško, krščansko misliti o zakonu. Papeževo pismo naj bo kakor svetel blisk, ki posveti od vzhoda do zapada. Vsem pa, ki nočejo poslušati in ki svetišče zakona ponižujejo v brlog strasti, veljaj beseda Gospodova: Kjer je mrhovina, tam se zbirajo jastrebi. Če začne človeško meso gniti, potem pride vesoljni potop . . . Naj nam bo Velika noč simbol našega vstajenja tudi v tem oziru! Baragova pisma. Do končnega cilja — med Indijance. P. Hugo. (Konec.) DTOD sem se vrnil zopet v Miamisburg. Potem sem se napotil v drugo precej veliko mesto z imenom Dayton, kamor sem došel 28. apr. Tu sem čakal na svojiga milostjivega škofa g. Fenwicka in ta čas porabil za misijonsko delo. Malo je tu katoličanov in še ti so, razen par, silno mlačni. Prvega maja sem v katoliški hiši, kjer sem stanoval, maševal, popoldne sem pa v krivoverski cerkvi pridigal. Več Nemcev različnih ver je tam. Zelo čudno se mi je zdelo v krivoverski cerkvi in krivo-vercem pridigati. Pridiga se namreč brez kake cerkvene, čisto v lastni obleki. O, kako je vera na slabem v tej deželi. V njej je mnogo krivih ver. Najdejo se vsepovsod tudi prav pravi pagani, ki še krščeni niso, da celo taki, ki nimajo sploh nikake vere. Med njimi so nekateri prav dobrovoljni, ki so le radi nemarnosti svojih sta-rišev, ali pa radi velikega pomanjkanja duhovnikov odrasli v tem žalostnem stanju. Ker za nič boljšega ne vedo, v tem ostanejo. Veliko teh bi se lahko pridobilo za Boga in cerkev, ko bi imeli več pravovernih učiteljev. Obhajala me je misel, milostlji-vega škofa prositi, da bi me pustili vedno takole po deželi hoditi in iskati takih izgubljenih ovčič. Toliko časa bi se med njimi pomudil, da bi bili v veri zadostno poučeni, utrjeni in krščeni, pa bi z istim namenom zopet odrinil dalje. Koliko duš bi utegnil Bogu pridobiti. Ko sem bil še v Cincinnati, sem se glede tega posvetoval z generalnim vikarjem g. Rese. A on mi je zagotovil, da se mi obeta koristnejše in plodovi-tejše delo, če grem Indijancem evangelij oznanjat. Zato ne morem drugega kot Boga prositi, naj skoraj pošlje več delavcev v ta svoj silno zapuščeni vinograd, da ne bo toliko, z njegovo dragoceno Krvjo odkupljenih duš, pogubljenih. Preljuba Amalija! Prosim te, poskrbi, da bo o tem, kar ti bom o svoji službi med divjaki pisal, goreča duhovščina zvedela. Morda se bo vendar kdo z božjo pomočjo odločil, nam priti na pomoč. Ko bi zvedela, da se je kdo za to službo odločil, povej mu, naj se obrne na generalnega vikarja v Cincinnati, Friderika Rese. Več- krat sva se o tem razgovarjala. Priporočil sem mu, da ko bi se kak duhoven ljubljanske škofije javil za misijonsko službo, naj ga dobrohotno sprejme. Iz Daytona sva z milostljivim škofom šla v Detroit, kamor sva došla 15. maja. V Deti*oitu sva ostala pet dni. Tam je več katoličanov, Nemcev in Francozov. Dne 15. maja sem tam v prav veliki in lepi cerkvi pridigal. To je bila moja zadnja nemška pridiga, ker sem odločen do zadnjega diha svojega življenja ostati med divjaki, zlasti če bom srečen zadosti, se z božjo pomočjo njih jezika priučiti, katerega se na vso moč učim. Iz Detroita sva se po vodi peljala na Michilimakinak, kamor sva dospela 26. maja. Tam se nisva dolgo mudila. V Arbre-croch sva došla 28. maja. Srečni dan, ki me je dovedel med divjake, od katerih, če je božja sveta volja, se ne bom nikoli več ločil. Zdaj Ti bom povedal še nekaj o svojem misijonskem okrožju. Arber-croche je ime kraju, ki se razteza kakih 8 do 10 milj v daljavo. Nahaja se ob gornjem delu Michiganskega jezera. V primeri z velikostjo ima le malo prebivavcev, med njimi enega samega belega. Jezuiti so v tem kraju vsejali prvo evangeljsko seme. Ker pa za jezuiti dolgo ni bilo nobenega duhovnika sem, se je vera skoraj popolnoma poizgu-bila. Zadnja leta so zopet došli nekateri oznanje-vavci sv. evangelija semkaj. A ker so le kak dan tu ostali, ni bilo moč kaj prida dobrega storiti. Šele pred dvema letoma so milostljivi škof Fenwick stalnega misijonarja poslali sem. Tiste, ki so bili še kristjani in oni, ki so želeli postati, je to silno razveselilo in potolažilo. Večina njih se je v enem kraju zbrala, si zgradila to cerkvico in kočico za duhovna in še šolo za svoje otroke. Toda prejšnji misijonar se je vrnil v Evropo. Orožno so bili divjaki tega kraja veseli in zadovoljni, ko so me škof med nje pripeljali in jih zbrane zagotovili ,da me mislijo pustiti pri njih in da sem jaz sam sklenil vedno ostati pri njih. Ne morem Ti dopovedati, preljuba Amalija, kako otroško ljubezen in ponižno pokorščino imajo ti dobri ljudje do svojega duhovnega pastirja. Ne kličejo me drugače kot svojega očeta in se tudi ne ■ *. ..i W&m ZVE LIG AR GRE IZ GROBA, OB MOČ JE SMRT, TROHNOBA. obnašajo drugače naproti meni kot dobri otroci napram svojemu očetu. Če ima kdo zunaj vasi, kjer ekoli cerkve prebivajo, kak opravek, n. pr. če gre lubja iskat za streho, ali ima kaj druzega oskrbet, mi pride vedno v roko seč in povedat, da ga nekaj dni ne bo domov. Če jim kaj rečem, natanko in zvesto izpolnijo. Točasno običajnih cerkvenih navad se skrajno zvesto drže. Niti za las ne odstopijo od njih. Običaj je pa zdaj tu sledeči: Vsako jutro ob petih se pozvoni k angelovemu pozdravljenju — po zimi se bo malo kasneje pozvonilo. — Kmalu na to se pozvoni k sv. maši, h kateri jih dan na dan veliko pride. Pred sv. mašo glavar tega plemena vsem glasno moli jutranjo molitev. Na večer, pred soln-čnim zahodom, se zopet pozvoni, na kar se snidejo v cerkvi, zapojo in opravijo večerno molitev. Po molitvi pa, če me kaka pot ali opravek ne odvrne, jim dan za dnem kaj krščanskega nauka razložim, ki so ga zelo potrebni. Imam tolmača iz njih srede, ki zna dobro francosko — edini v celem misijonskem okraju. — Pridigujem francozko. Ko kaka dva stavka izgovorim, obmolknem. Tolmač, nekoliko ob strani stoječ, jih v otavskem jeziku ponovi. Po tolmaču tudi spovedujem. Ubogi divjaki so prav zadovoljni, ker je (tolmač) neizrečeno dober kristjan in tudi prav dobro poučen. Prav radi in pogosto pridejo k spovedi, ker sem jim to priporočil. Ni ga skoraj dneva, da bi ne imel nič spovedovanja. Ob nedeljah in praznikih se pa štirikrat zberemo v cerkvi. Zjutraj zgodaj k jutranji molitvi, ob desetih k veliki sv. maši, popoldne ob treh k večer-nicam in krščanskemu nauku, zvečer pa k večerni molitvi.' Povem Ti, da mi je neizrečeno sladko in prijetno tu biti. Spreobrnjenja okoliških divjakov so tako pogosta, da sem v kratkem času mojega tukajšnjega bivanja, to je dva dni čez dva meseca, krstil že 70 divjakov, nekaj otrok, nekaj odraslih — med njimi so tudi častitljivi starčki pri šestdesetih in sedemdesetih letih. — Večkrat jo z mojim tolmačem kam na deželo mahneva. In kjerkoli pridem do kake koče, vstopim. V tej koči dobim same kristjane, v drugi same nevernike, v drugi zopet kristjane in nevernike skupaj. Kjer naletim na nevernike jim skušam razložiti potrebo in korist krščanske vere, ki nam jo je Bog razodel. Dostikrat sem imel že sladko veselje gledati, kako globoko se je božja beseda zasadila v njih srca in kako so sklenili sprejeti vero, po kateri je moč doseči časno in večno srečo. Skrbim tudi, da so od drugih, že spre-obrnjenih svojega okoliša, v temeljnih resnicah krščanstva poučeni, na kar so očitno in slovesno v cerkvi krščeni. Ne morem Ti dopovedati, preljuba A-malija, s kakim prisrčnim veseljem in občutki hvaležnosti krščujem spreobrnjene nevernike, posebno, če jih več naenkrat krstim. Bil je dan, ko sem jih krstil sedem, 12. jul. pa — o srečni dan, ki ga ne bom nikoli pozabil — sem jih krstil dvanajst. Neverni tega kraja so prav pravi malikovavci. Ne le da solnce in luno molijo, še hišne malike delajo ter jim darujejo. Vsi polni malikovavskega praznoverstva so. Imajo cele vreče malikovavske šare, ki jim služi za daritve ali druge malikovavske običaje. Če se malikovavec, ki ima tako vrečo, spreobrne, jo prinese misijonarju, da jo vrže v ogenj. Nedavno tega sem izročil eno vrečo take malikovavske šare ognju. Upam, da Gospod vojnih trum take ž.gavne daritve z dopadajenjent sprejema. Zadnjič sem malo te reči pregledal. Našel sem vmes dve mali peruti nekega prav lepega ptiča. Iz teh peruti sem nekaj peres izpulil, da jih pošljem Tebi, v spomin zmage Jezusovega častitljivega nauka v kraju, kjer se nehaja Tvoj presrečni brat, sredi divjakov. Nevernik pa, ki mi je to vrečo prinesel je eden izmed poglavarjev otavskega plemena. U-pam, da bo njegov Zgled, ker je bil posebno očiten, še več drugim v spreobrnenje. Tisočera hvala in čast Bogu za vse dobro, kar se po njegovi milosti tu godi. Naša cerkev. «ola. moje stanovanje, vse je leseno in z lubjem krito. Ker so to divjaki sami naredili, si lahko misliš, kako je. Ko dežuje, moram mizo na kateri imam knjige in druga pisanja s plaščem pregrniti, da jih odtegnem nalivu. Nad posteljo razpnem dežnik. Sam se pa v kak kot stisnem, kjer najmanj premaka. Pa kaj maram za to. Srečnejši sem v svojem hramčku, kot vsi evropejski kralji in cesarji na svojih zlata se bliščečih dvorih. Naša cerkev ima prostora za 400 ljudi, a upam, da bo kmalu pretesna. V mojem misijonskem okrožju ste še dve zunanji podružnici, kamor večkrat zahajam. Ena je prav posebna, ni le krita z lubjem, temveč so tudi vse štiri stene iz samega golega, velikega lubja sestavljene. Silno težak pa je jezik divjakov. Prav pridno se ga učim, s pomočjo svojega tolmača. Spisujem si slovnico in besednjak in besed se sproti učim. Tudi krščanski nauk v divjaškem jeziku spisujem. Mi-lostljivi škof g. Fenwick so mi trdno obljubili, da ga bodo dali v Cincinnati natisniti. V tej knjižici bodo zraven nauka tudi potrebne molitve in pesmi, bo tedaj obenem tudi molitvena knjižica. Pravkar bom na 48. strani te knjižice. Cela utegne imeti nekaj nad 300 strani. Kot neko posebnost Ti pošiljam tu spisan Očenaš v otavskem jeziku. Nosinan vakving ebian. Kečitva venindagvati kitišinika Sovin. Enagosivanen kadinaki sebian. Kipabamilago indibe vakving. Kadinakis gaie pa-mitagon ondaši aking. Nongo agišigak mišinang gemičijang mešigoam gaje gathigakin mišinang Ka-ningot nitinenindasimi kaniškijaminčin avija, ka gaje kili ningot enenindangen kaniš kijang. Kinaa- maviang vašibatadiangin. Ačič ininamavi šinang majanadakim vetisikagojangen. Katinakisingi. Že iz tega vidiš, da so dolge in težke besede tega jezika, liazvidiš tudi lahko, kako čudno se vežejo, da je treba s toliko besedami kaj izraziti. Nadalje je čudno, da v nobeni besedi tega jezika ne najdeš črk F-l-r-u. Kratko, nekako ves drugačen od drugih je ta jezik. Vendar bodi težak kolikor hoče, z božjo pomočjo se ga upam naučiti, kot sem se naučil angleškega, da bi si upal, ko bi bilo treba, pridigati v njem. Zdaj Te pa prosim, ljuba Amalija, razodeni moje pismo po Gorenjskem in Dolenjskem, kakor veš in znaš. Prosim Te še tudi, po prečastiti pisarni Leopoldinske družbe mi pošlji kakih sto svetniških podob in pa kakih sto precej velikih križev za moje divjake. Slednjič Te še prosim, moli, kot si mi obljubila vsaki dan s svojimi otroci in prosi Boga, da blagoslovi moje prizadevanje in mojo misijonsko službo plodonosno stori. Prisrčno pozdravim Tvojega dobrega moža, Tvoje ljube otroke, mojo preljubo sestro Antonijo, vse svoje znance in prijatelje, ter sem in vedno ostanem Tvoj ljubeči brat Friderik Baraga, m. p. V Aber-croche 10. aug. 1831. Pristavek. V šolo, ki jo tu imam, hodi okrog 40 otrok, obojega spola. Nekateri so prav razumni. Moj tolmač jih uči brati — za zdaj še po francozkem abecedniku — jaz pa jim po tolmaču razlagam krščanski nauk, ki ga prav dobro razumejo in tudi v spominu obdrže. Dečki se obenem uče še pisanja in računstva. Dostavek. Pismo je še nekoliko časa pri meni zastalo, ker nisem imel priložnosti oddati. Ta čas je zopet 16 divjakov — med njimi le trije otroci, ostali odrasli — prejelo sv. krst. Tedaj jim imam že 86 v svoji krstni knjigi. Razen teh imam pa že zopet prav veliko začetnikov, ki se pripravljajo na sv. krst. Z božjo pomočjo upam kmalu zopet videti precej veliko število zgubljenih ovčic prihajati v hlev Kristusov, kateremu čast in hvala na veke. Materam prvoobhajancev. Ta-le moj članek je odprto pismo vsem materam, kojih mali ljubljenčki se pripravljajo za prvi sprejem njihovega velikega Ljubitelja. Sicer loči še nekaj dni naše malčke od njihovega najlepšega dne, vendar ni še prezgodaj začeti s pripravo na prvo sv. obhajilo. Dajte razumeti, ljube matere, da je dan prvega sv. obhajila najvažnejši dan v življenju vašega otroka. Ako bo vaš srček prejel prvo sv. obhajilo vredno, skrbno pripravljen, potem se vam ni treba bati zanj. Jezus sam bo čul z neomejeno ljubeznijo nad njim. Morda bo kdaj v življenju zašel, ker vsakdo ima prosto voljo, a verujte, če bo tudi taval v temi, dan njegovega prvega sv. obhajila mu bo svetil v njegovo duševno razdvojenost kot sveti obrežni svetilnik mornarjem po noči in v viharju. Svetil mu bo na varno, zopet k božjemu Srcu, za vso večnost. Kakršno je prvo sv. obhajilo, tako je navadno tudi zadnje. Marsikatera mati morda misli, da je že dovolj storila, ako pošlje otroka v katoliško šolo. Kako se moti! Šola res veliko stori za otroka, še več pa doseže mati, ker je z otroci v tesnejšem stiku. Šola daje nauke, mati bi pa morala gledati, da se isti u-važujejo v življenju otroka. Večkrat, ah, žal, le prevečkrat, pa ravno dom podre, kar je šola s trudom sezidala. Otroci so se pripravljali za prvo sv. obhajilo. Kako so jim žarele oči, usteca so bila nabrana v rahel nasmešek, ko sem jim pripovedovala o veliki ljubezni, ki jo goji božje Dete do njih in da že komaj čaka, da pride v njih srčeca. Kako so bili goleči! Treba jih je bilo samo opomniti včasih na sv. obhajilo in koj so postali zopet pridni, ubogljivi. Ni jih bilo treba kregati, spomin na presrečni dan, ki se jim je bližal, je zadostoval. Med njimi je bila hčerka imenitnega advokata. Angelček. Neki pondeljek jo pripelje oče jokajo-čo v šolo. Stopim z gospodom na hodnik. Prosi me, naj potolažim otroka, kakor vem in znam. On je poskušal že vse, da bi hčerko pomiril, pa ni uspel. "Včeraj," tako je pripovedoval, "smo zgodaj napravili izlet k sv. Urbanu. Božena ni marala z nami, dokler ji nisem obljubil, da bomo lahko pri deseti maši na gori. Bala se je, da bi je Jezus ne bil vesel na dan prvega sv. obhajila. Ker pa otroci hodijo v hrib počasi, smo dospeli na vrh, ko je že vse minilo. Božena pa v jok, češ, sestra je rekla, da imamo smrtni greh, ako nismo pri maši. Ni si dala dopovedati, da ga ona nima in jokala je kar naprej. Zdaj se pa še vas boji." — Ubogega otroka sem potolažila, očetu pa odkrito povedala, da ima on greh, ker je silil družino na izlet brez sv. maše, ko je vendar v mestu toliko maš zjutraj. Če dovolite, še en zgled, da vam dokažem, da imajo otroci dobro voljo spolnovati božje zapovedi, pa jih ne smejo v domači, katoliški hi&i. Otrok jc prišel iz šole domov in opomnil mater, da ne sme kuhati mesa, ker je kvaterna sreda. Mati pa huda. "Pa takoj pojdi k mesarju!" mu je zapovedala. In moral jo je ubogati, čeprav težko. Kako lepo spričevalo za mater, ako otrok za-žvrgoli prav po otroško na kak prosti dan! "Sestra, pri nas nismo danes jedli mesa! Moja mama pravi, da bomo že živeli en dan brez njega." Človek nehote pokliče blagoslov na tako mater. Matere, vplivajte na vaše prvoobhajančke, da vas bodo radi in hitro ubogali. Ne radi palice, ampak iz ljubezni do Jezuščka. Opomnite jih, da bodo vršili svoje male dolžnosti. Navajajte jih, da si včasih kaj nepotrebnega odrečejo in s tem pomagajo kakemu revežu v namen, da bi dobro, vredno prejeli sv. obhajilo. Glejte, da bodo vaši malčki opravljali jutranjo in večerno molitev. Vzemite si zvečer par minut časa, da otroku kaj lepega poveste. Kaj? Ljubezen je iznajdljiva, najbolj pa materina. Izženite iz vašega doma vsako kletev, grdo govorjenje, sploh vse, kar ne spada v krščansko hišo. Ne ovirajte otrok v izpolnjevanju božjih zapovedi. Ves dom naj sodeluje z otrokom v daljši pripravi na sv. obhajilo! Domače ozračje naj bo prepojeno z radostnim pričakovanjem. Z zanimanjem poslušajte, če vam otrok pripoveduje o svojih malih načrtih. Ne polagajte velike važnosti na belo obleko, venček. Poskušajte otroka prepričati, da Jezus ne da nič na zunanjost, pač pa ima največje veselje s srcem, ki je okrašeno s čednostmi in prosto greha. Opomnite jih večkrat, naj pripravijo Je-zuščku toplo, mehko zibelko v svojem srcu, da se bo dobro počutil, ko bo prišel k njim. Zakaj pišem to? Ker ljubim male! Saj je še celo nebo v njih očeh! Rada bi, da bi nedolžnost v njih pogledu še bolj žarela na dan njih prvega ob- i | The Bohemian Benedictine Press, Chicago, 111. Mala Terezika, prvoobhajanka. hajila. Želim, da bi jim bil ta dan pomemben, da bi zrli nanj nazaj z blaženostjo in da bi jim v večnosti lepšal krono- življenja. O matere, molite v teh mesecih veliko za svoje srčke! Molimo vsi, da bodo prišli pomladi od mize Gospodove res sami angelčki. Sestra L. Adele Megla: MATI. Ko je srce polno sreče in blaženstva, rado razodene ta svoja sladka čustva tudi drugim. In to razodetje njegovih občutkov je nekaj tako nežnega, tako milega, kakor je nežna in mila topla pesem. Da, izlita v pesem, se javlja ljudem sreča veselega človeka. In če mu srce rani bolest, zopet otožno, pla-kajoče zazveni pesem. — V pesem se izliva človeška duša, v pesem, ki je biser, katerega je skristaliziralo srce, ko je živelo in udarjalo za kaj vzvišenega, lepega, plemenitega. Najlepše pesmi so posvečene idealom; iz njih drhti hrepenenje, upanje in ječi mnogokrat v ponižanje obsojena duša. Pa je tudi, da pesem idealu u-tihne, ko stopi človek na resna tla resnega in skrivnostnega življenja, ko mu življenje pokaže vso trnjevo pot takoj, ko se je prebudil iz kratkih, čarobnih mladostnih sanj. Človek obupuje, se opoteka, negotovi so njegovi koraki po kamenju in med trnjem; in takrat se željno ozira po bitju, ki bi mu bilo v oporo, ki bi ga navdalo z novim pogumom. In tedaj se mu boječe, šepetaje skoro rodi vzdih kakor nekdaj v zibeli: "Mati!" Da, mati, ti dobra, ti sveta! Ko je tvoj otrok stopil v življenje, ki ga je bičalo in teplo do onemoglosti, ko je tvoj otrok padal, padal globoko, nate ni pozabil, njegov pogled je zaupljivo uprl vate in klical tebe, mati, na pomoč. In tvoje srce, vedno odprto prošnjam trpečega otroka, ga usliši in mu pomaga zopet in zopet. Takšno je tvoje srce, mati! — Baraga, naš prvi slovenski svetnik. (Predavanje, katero jc imel P. K. Zakrajšek 6. januarja letos v dvorani hotela "Union" v Ljubljani ob priliki proslave stoletnice Baragovega prihoda v Ameriko. Predavanje je oddajala ljubljanska radio postaja.) f8' YV. BARAGA, prosi za nas! — Baraga, naš prvi slovenski svetnik! — Ta velika misel in ta naša srčna želja nas je nocoj zbrala v tako velikem številu v tej dvorani. 11 Toda, ko smo šli sem v dvorano, ali nas ni naša noga zanašala drugam — v cerkev ? Ali ne sili tudi sedaj naš duh iz dvorane v cerkev, kjer se nam zdi, da bi bil primernejši prostor za nocojšnjo proslavo stoletnice Baragovega prihoda v Ameriko? Da, že danes hočemo tja, kjer si naše srce želi videti krasno ozaljšan oltar in na njem sredi dehte-čih cvetic in številnih lučic podobo našega velikega rojaka, amer. indijanskega misijonarja in škofa Barago, ozaljšanega s svetniško slavo in častjo. Vsi smo namreč prepričani že danes v dno svoje duše, da je Baraga bil in je svetnik in sicer pred vsem svetnik, ker le tako si moremo razložiti, le tako moremo razumeti njegovo velikansko žrtev polno življenje in delovanje v misijonskem, kulturnem in gospodarskem oziru, s katerim je osrečil rodova Ottawa in Chippewa Indijancev in tri države Michigan, Minnesoto in Wisconsin, ter pokrajine Kanade, ki leže ob teh državah. I,- Da je bil Baraga res svetega življenja, cel svetnik v življenju in delovanju, o tem pričujejo vsi, ki so ga osebno poznali. Imel sem srečo, da sem poznal drugega našega velikega indijanskega misijonarja rojaka, monsig-nora Buha. Ta mož je bil osebni prijatelj Baragov. Ž njim sem večkrat govoril tudi o Baragi. Veliko lepega je vedel gospod povedati o njem. In rad je o njem govoril. Toda vsakikrat je dostavil besede: "Da, Baraga je bil svetnik". Na evharističnem kongresu leta 1926 v Chicagi je na zborovanju slovenske sekcije govoril tudi Rev. Gordon, prvi kat. duhovnik iz rodu Chippewa Indijancev. Ta gospod nam je takrat povedal, da je Baraga krstil njegovo mater in jo poučeval v katekizmu. Poznala ga je torej dobro. Pa je povedal, da mu je mati velikokrat govorila o Baragi, pa je tudi vselej dostavila, da je bil svetnik. Naš drugi veliki indijanski misijonar, P. Simon Lampe iz reda benediktinov, ki že nad 40 let deluje med Chippewa Indijanci v severni Minnesotije imel često priliko govoriti z Indijanci, ki so Barago poznali, ki so bili sami deležni njegovega velikega delovanja in njegovih žrtev. Pa mi je povedal, da je med Indijanci splošno prepričanje, da je bil Baraga svetnik. Da je bil Baraga res svetnik pričajo vsi oni, ki so njegovo življenje natančneje proučevali in raziskovali. Frančiškan Krizostom Verwyst, ki je bil sam dolga leta misijonar med Indijanci po krajih, kjer je pred njim deloval škof Baraga, je proučeval Baragovo življenje na licu mesta. Ta mož je potem spisal prvo njegovo življenje v angleščini in je izdal v veliki knjigi. Ta mož je gotovo poznal njegovo življenje in delovanje kakor morda malokdo drugi. Spisal je o Baragi tudi lep članek za Catholic Encyclopedia ter ga zaključil z značilnim priznanjem, da je bilo Baragovo življenje: saintliness in action — svetost v dejanju. Naš rojak, mons. Dr. Režek, je spisal zgodovino marquettske škofije, ki jo je ustanovil Baraga in bil njen prvi škof. Tudi on je proučeval življenje tega našega velikega rojaka. Pa tudi on je prišel do globokega prepričanja — škof Baraga je bil svetnik. Tmamo življenjepis Baragov tudi v slovenščini. Spisal ga je pisatelj Vončina in izdala ga je družba sv. Mohorja. Tudi ta pisatelj je prepričanja, da je bil Baraga svetnik. Za prihodnje leto pripravlja družba sv. Mohorja nov obširen življenjepis Baragov. Vsi boste dobili to knjigo v roke. Že danes vas opozarjam nanjo. Prepričan sem, da boste tudi vi priznali, ko jo boste prečitano zaprli: Baraga je bil res velik svetnik! Da je bil Baraga res svetnik, so vedeli in čutili in še najbolj vedo njegovi ljubljeni Indijanci Ottawa in Chippewa rodu. Začetkom prejšnega stoletja sta bila ta dva indijanska rodova na robu popolnega propada. Poganstvo se je pokazalo pri njih v vsej svoji grdobiji in krutosti. Posamezni rodovi so se med seboj klali in morili, da je kri tekla v potokih. Vsa njih zemlja je bila poškropljena z bratsko krvjo. Še nekoliko let teh bratomornih medsebojnih bojev, pa bi se bili potrebili z zemlje. Poleg tega jih je naskočil beli človek z vso svojo krutostjo in brezsrčnostjo. Francoska revolucija je pognala v Ameriko, v Kanado na stotisoče beguncev. To niso bili dobri ljudje. Začeli so Indijance izkoriščati in jim krasti njihovo zemljo. Izpodrivali so jih in jih gnali vedno dalje v neprodirne gozdove srednje Kanade in severnih kraiev Michigana in Minnesote. Izkoriščali so jih in jih morili kakor živali. Tudi od juga jih je začel zasledovati in preganjati beli človek. Silil je vedno dalje v njihovo ozemlje in jim kradel njihovo lastnino. Razni trgovci s kožami in sladkorjem so začeli prihajati med nje. Gnala jih je grda lakomnost po bogastvu in indijanski zemlji. Vlada se ni dosti zmenila za Indijance. Bili so brez vseh pravic in brez vsakega varstva prepuščeni na Podoben slučaj se je zgodil pri Baragi, milost in nemilost tem svojim brezsrčnim sovražni- Domovina ga ni marala, ga je preganjala in mu kom. Kar je pa najhujše pri tem je bilo to, da so slednjič življenje tako zagrenila, da mu ni bilo več jih ti trgovci začeli zastrupljati pred vsem z nemo- obstanka doma. Ker ga pa domovina ni marala, ga ralnostjo in pijančevanjem. Zanesli so med nje ta- je božja previdnost naklonila nesrečnim Indijancem kozvano "fire water" — ognjeno vodo — žganje, v Ameriki. Baraga je čital v poročilih Leopoldin- Vedeli so, da se jih ni treba bati, če jih zastrupijo s ske družbe na Dunaju poročila misijonarjev iz Ame- pijančevanjem. Sami sebe bodo ugonobili. rike o veliki bedi ondotnih Indijancev. To ga je Od leta 1825 dalje so začeli med nje prihajati tu- nagnilo, — in Bog ga je pri tem navdihnil s svojim di misijonarji raznih nekatoliških verskih ločink, ki velikim poklicem — da se je odločil, da se izseli v pa jim niso prinesli rešitve, temveč so vv.o njih bedo Ameriko. Vedel je, da bo tam lahko nemoteno dal ter posebno njih neslogo še pomnožili in jih tako na- duška svoji gorečnosti in našel rodovitno, pa tudi redili še manj odporne proti belim sovražnikom. svobodno polje, da se razvije in sledi svoji veliki go- Tako je beda in gorje teh Indijancev prav takrat rečnosti za Boga in za bližnjega. In tako je Baraga prikipela do vrhunca. zapustil svojo odmovino in ravno pretečeno sredo Tedaj se jih je pa usmililo nebo in jim poslalo (BI. decembra 1930) je bilo sto let, od kar je prvič rešenika škofa Barago. stopil na amerikanska tla v New Yorku. II. Na Kranjskem je tisti čas živel mlad goreč duhovnik, kaplan Irenej Friderik Baraga, doma iz Do-berniča na Dolenjskem. Kaplanoval je najprej v Šmartnem' pri Kr an ju. Toda tu je ca duhovnik storil strašen "zločin": vpeljal je v Šmartnem bratovščino sv. Rešnjega Telesa, učil ljudi moliti presv. Rešnje Telo, učil jih moliti sv. rožni venec, opravljati pobožnosti križevega pota. Da cel<* tako daleč se je izpozabil, da je vodil ljudi na božja pota. In kajpada, ga je tedanja janzenistična in jožefinska cerkvena oblast obsodila in za kazen prestavila v Belo krajino, v Metliko. Toda vi lahko povežete roke, srca in gorečnosti pa ne morete. Tako je bilo tudi tukaj. Baraga je v Metliki nadaljeval z "zločini", ki jih je začel v Šmartnem. In seveda so tudi od tukaj začele dežiti pritožbe na cerkveno oblast v Ljubljani proti Baragi. Glejte, .kako so čudna pota božje previdnosti! Nekoč na nekem katoliškem nemškem shodu sem slišal nemškega govornika, ki je izgovoril trditev, da je največji dobrotnik katoliških ameriških Nemcev največji nemški sovražnik katoliške cei-kve, kancler Bismarck. Govornik je to svojo trditev pojasnil tako-le: Bismarck je začel kulturni boj, to je, boj proti katoliški cerkvi v Nemčiji. Izgnal je iz nje vse najbolj navdušene, delavne in goreče nem ške katoliške može in duhovnike. Ti so v velikem številu bežali v Ameriko. Tako je samo z enim parnikom prišla v Ameriko cela franč. provincija iz Fulde, ki je štela 68 redovnikov: to je sedanja St. Louiska provincija. Ti duhovniki in redovniki so pa potem v Ameriki nadaljevali svoje delo za čast božjo in napredek katoliške cerkve. Organizirali so katoliške Nemce v Ameriki. "In tako se moramo katol. ameriški Nemci za naš krasen katoliški razvoj v Ameriki zahvaliti samo Bismarcku", — je sklenil govornik. The Bohemian Benedictine Press, Chicago, 111. Tako je bila okrašena cerkev sv. Petra za Terezi-kino svetniško proglašenje. Naj tukaj med oklepaji povem to-le svojo misel: Kje se je Baraga v New Yorku ustavil, nam zgodovinarji ne poročajo. Vendar so mi stari New Yorski Nemci župnije sv. Nikolaja povedali, da se je Baraga takrat ustavil pri njih. Bilo jih je že nekoliko tisoč tam in so si prav tedaj snovali svojo župnijo, sedanjo župnijo sv. Nikolaja na drugi cesti. To je verjetno. Baraga kot Avstrijec je znal dobro nemški in kot takemu so bili Nemci najbližji. Verjetno je, da jih je ob svojem prihodu v New York poiskal in obiskal. Gotovo pa je, da se je tudi pozneje vsikdar, kadar je bil v New Yorku, ustavil pri tej cerkvi. (Konec prih.) Biti katoličan nam bodi ponos! Rev. Janez Filip1«:, Krško. (Dalje.) Ime protestantizem je pravzaprav le izraz zadrege: je namreč skupno ime za zmes nasprotujočih si in razdrobljenih edinic, katerim ni mogoče več določiti števila. Sicer sta se prvotno odcepili le dve veliki veji od drevesa katoliške Cerkve: luteranstvo v Nemčiji in anglikanci v Angliji; toda ti dve veji se cepita naprej in naprej tako, da imamo danes kopo vejic, iverov in iverčkov, ki vedno manj spominjajo na veliko drevo življenja, na Cerkev Gospodovo. Zares! Kako so razcepljene vse te sekte. "Vsak protestant si vzame od bogato obložene mize krščanstva, kar se mu ljubi," je rekel nedavno profesor Spiteta. "Vsak ima svoje krščanstvo," je trdil profesor Kaftan v Wurzburgu 1. 1894. Kako to? Protestantizem uči, da ni nobene vrhovne učiteljske oblasti in da ni obveznega nauka. Torej je treba prepustiti veroizpoved poedincu, da si izbere vsak svoje versko naziranje. V tem je namreč jedro pro-testantizma, da naj človek sam doživlja in si sam ustvarja vero s tem, da čitajoč sveto pismo, sledi notranjemu razsvetljenju sv. Duha. Božjepravnega učiteljstva, kakor ga častimo mi katoličani v papežih, škofih in duhovnikih, protestant ne potrebuje, ker hoče biti v neposrednem stiku z Bogom samim. Zato se ne bomo čudili, da danes ni bogoslovne visoke šole med protestanti, kjer bi se učilo enotno krščanstvo. "Vera v sveto pismo je največja zmota človeškega duha," ali "Kristus ne spada v evangelij," ali "Kristus ni Bog, ni delal čudežev, ni vstal od mrtvih," take in podobne nauke razlagajo pro-testantovski bogoslovni učeniki svojim slušateljem, bodočim veroučiteljem ljudstva. Medsebojno prepiranje o temeljnih naukih krščanstva je postalo učenjakom življenjska potreba. Nič ni nedotakljivega in svetega. Zato protestantizem ni vera, ampak samo sestav, ki presoja in obsoja, zanika in razkraja. Kako naj pastorji, ki slišijo take in podobne nauke od svojih učiteljev, učijo ljudstvo pravi nauk o Kristusu, Bogu in o drugih krščanskih resnicah? Verska oblast sicer zahteva od njih, da prisežejo pred nastopom pastirske službe na staro krščansko veroizpoved, ali pastorji se tega ne držijo. Saj imajo tudi oni pravico, da doživljajo vero po svoje. So pastorji, ki tajijo vero v Kristusa v svojih spisih ali predavanjih, v pridigi pa jo priznavajo. So pa tudi taki, ki javno pred ljudstvom taje temeljne nauke krščanstva: nauk o presveti Trojici, o včlo-večenju Sina božjega, o čudežih. Studenci prote-stantizma so torej zastrupljeni. Podoben verski Babel kakor med protestanti, pn vlada tudi med Angličani. Dandanes štejemo samo v Angliji že okrog 100 različnih verskih sekt, pred sto leti jih je bilo okrog 50, po preteku sto let pa jih utegne biti 200. Verska zmedenost v Angliji postaja od dne do dne večja. In kakor je s protestantovsko in anglikansko, podobno je tudi s pravoslavno veroizpovedjo. V verskem oziru je samo navidezno edinstvo. Pravoslavna cerkev se sicer drži naukov prvih sedmerih vesoljnih cerkvenih zborov. Imajo torej isto veroizpoved, iste zakramente, isto cerkveno ustavo, isto bogoslužje. Toda ta edinost je postala mehanična, mrtva črka. Ko gre za razlago vsebine, razumevanje teh častitljivih starih besedil, edinstvo neha. Vsaka Cerkev razlaga te nauke po svoje: tako uči ruska cerkev, da je katoliški krst veljaven, med tem ko grška cerkev to zanika. Te cerkve bi morale imeti kak skupen organ, ki bi smel in moral končnoveljavno razlagati verske resnice, kadar ljastajajo dvomi. Skratka: Imeti bi morali živo vrhovno učiteljstvo, bodisi v eni osebi, bodisi v cerkvenem zboru. Prvo odklanjajo: to bi bilo papeštvo; drugo sredstvo bi načeloma hoteli uporabiti, ali to priznavajo, da brez udeležbe rimske cerkve ni vesoljnega cerkvenega zbora. Sami pa si ne upajo sklicati cerkvenih zborov kakor jih sklicuje rimska Cerkev. Ruski sinod je 1. 1871 navedel razlog v pismu na carigrajskega patriarha: Sklicanje cerkvenega zbora je nevarno, ker bi tak zbor ne mogel ničesar odločiti in bi nudil javen pri zor nesoglasja, če ne celo razdora med grškimi in slovanskimi cerkvami v pohujšanje vsemu krščanskemu svetu. (Glej: prof. dr. L. Ehrlich: Katoliška Cerkev, 1927, 209-245.) In kakor se luterani in anglikani med seboj cepijo, tako nastaja vedno večja vrzel tudi med protestantizmom in pravoslavnimi. Priče zato so nam verska zborovanja zadnjih let v Ženevi, Stock-holmu in Lozani. Vseh teh zborovanj so se udeleževali tudi zastopniki vzhodnih nezedinjenih (pravoslavnih) cerkva. V Stockholmu (leta 1925) so se še dosti dobro počutili, ker se tam ni govorilo o strogo verskih vprašanjih. Včasih so celo nekoliko udarili po katoliški Cerkvi, kar je nekaterim protestantom gotovo ugajalo. Vse drugače je bilo v Lozani (1917). Pravoslavni zastopniki so bili večkrat v veliki zadregi. Samo od daleč so si upali gledati, kako strašno so se anglikani in luterani že oddaljili od krščanstva. Nazadnje pa tega niso mogli več molče gledati. Sredi najbolj živohnega zborovanja je vstal grški nadškof Germanos in slovesno prečital izjavo pravoslavnih zastopnikov. Glavne misli te izjave so: "Z obžalovanjem se ugotavlja, da se temeljni uauki tega zborovanja ne ujemajo z načeli pravoslavne cerkve. Hočejo edinost na podlagi popuščanja (kompromisov). Toda v vprašanjih vere in vesti ni mogoče popuščanja; s takim popuščanjem bi se delale še nove ovire in zmešnjave. Edinstvo je mogoče samo na podlagi skupne vere in skupne veroizpovedi stare vesoljne cerkve. Tudi sodelovanje pri bogoslužju ni mogoče, kjer a i popolne verske edinosti. Sodelovati moremo samo na socialnem in nravnem (moralnem) polju v duhu krščanske ljubezni." Posamezni pravoslavni zastopniki so pri raznih točkah odločno poudarjali neomajane krščanske in v čem se ločijo, ter tako predložiti gradivo za na-daljno razpravljanje. (Glej: Kraljestvo božje, 1928, št. 4, str. 91.) Ni čuda, da pri toliki verski razcepljenosti mnogi čutijo silno domotožje po pravi Krsitusovi Cerkvi, mnogi pa se vračajo — ravno iz hrepenenja po vidnem učeniškem organu — nazaj v katoliško Cerkev. Tak je n. pr. vseučiliški profesor Albert pl. Ru-ville. Povrnil se je v katoliško Cerkev 1. 1909 in tedaj je napisal knjigo: "Zuriick zur heiligen Kirche" ("Nazaj k sv. Cerkvi) in tu piše na str. 37 med drugim: "Temu in onemu se bo čudno zdelo, da me je ravno nauk o papeževi nezmotljivosti pripeljal bližje katoliški Cerkvi, torej nauk, ki ima po navadi ravno nasproten učinek. Ni je namreč resnice, ki bi jo nasprotniki Cerkve bolj napadali kot nezmotljivost papeževo . . ." Potem pa dokazuje ta uče- The Bohemian Benedictine Press, Chicago, 111. Pogled v cerkev sv. Petra v Rimu dne 17. maja 1925. resnice. Ohridski grški škof Nikolaj je predložil pravilni nauk o sedmih zakramentih; bolgarski profesor Cankov je poudarjal, da cerkvena edinost ni mogoča brez popolne verske edinosti; ruski profesor Glubokovskij je krepko naglasil pravilni nauk o virih razodetja. Najbolj pa je protestante vznemiril ruski profesor Bulgakov, ki je navdušeno proslavljal Bogorodico in povdarjal, da se vera v učlo-večenje Sina božjega ne more ločiti od češčenja Matere božje. Anglikanski predsednik tega ni mogel poslušati. Ruskemu govorniku je vzel besedo, kei je slavil Bogorodico. Končno so se v Lozani anglikanci in protestanti prepričali, da so še daleč od edinosti. Zato so izjavili, da ne morejo še delati za resnično edinost, marveč hočejo samo ugotoviti, kar imajo skupnega njak, da nauk o papeževi nezmotljivosti ne temelji samo v sv. pismu, ampak ga zahteva tudi obstoj krščanstva sploh. "Poleg ustanovniku," tako zaklju čuje Ruville svoja izvajanja, "Jezusu Kristusu, dolguje krščanstvo in sploh civilizirani svet svoj obstoj v prvi vrsti rimskim papežem. Brez njih bi propadel tudi protestantizem. V tem smislu je izjavil podobno vrhovni poveljnik nemške armade, da ne preostane drugega, kot da verni Nemci postanejo katoličani. Prav na isti bazi so zastavili svoj korak nazaj v katoliško Cerkev veliki Rusi, kakor: Fjodor Galicin, Gregorij Šuvalov, Ivan Gagarin, in se vračajo še vedno, kakor je to storil nedavno A. Sidorov. (Glej: Kraljestvo božje, 1928, str. 120.) (Dalje prih.) Pok. Rev. Alfonz Marija Miklavčič, O. F. M. P. Hugo. 0 letih sodeč in po človeško misleč še ni bil na vrsti. Res je že Abrahama videl. A od takrat in od njegove srebrne maše je komaj dobrih pet let. Bil je tedaj v izkristalizirani duhovniški dobi, ki gleda pred seboj še toliko trezno zamišljenih, a neizvedenih načrtov. S človeškega stališča ni lahko umirati v tej dobi. Tudi rajni Rev. Miklavčič je bil še poln načrtov za bodočnost. Nič ne de, če so bili mnogi sami na sebi malenkostni, mnogi skoroda neizvedljivi. Z njegovega osebnega stališča so bili vredni, da človek živi in se izživlja zanje. Zato bi bil še tako rad živel. Zdravniki so že sklenili svoje račune o njem, a on je še vedno z neko gotovostjo pripovedoval, kaj bo vse storil, ko ozdravi. Ni grešil na to upanje. Božja volja mu je bila prva. Proti njej ni hotel svoje uveljavljati. Začasa je vse svoje dušne račune, ki pač niso bili veliki, lepo uredil, potem pa čakal in upal. Tako močno vero in tako veliko upanje je imel v življenje, da je takorekoč stoje umiral. Tisti dan pred smrtjo, 9. februarja, sta ga dva redovna sobrata obiskala. Nista ga našla v sobi, ampak v kapeli Naslednji dopoldan ob pol 11. je bil mrlič. V Škof ji Loki je zagledal luč sveta na kresni dan 1. 1876. Naravno je, če so določili: Janez naj bo njegovo ime! Bil je deseti otrok in deveti brat dninarjev Tomaža in Marije Miklavčič, roj. Primožič. Nista bila škofjeloška meščana. Iz Stare Ose-lice sta se preselila v loško predmestje Karlovec in se tam z malone beraškim uboštvom otepala. Stanovanje je bilo bolj podobno živinski staji kot človeškemu bivališču, pritlično, vlažno, z enim samim okencem proti napol podrtemu plotu bližnje pristave. Ni čuda, da so vsi otroci, razen našega Janezka, ki je bil zadnji pomrli, predno so dosegli četrto leto življenja. Tudi Janezek je bil slabotno dete, tako. da se je starišem mudilo s sv. krstom. Oče se je podvizal okrog znancev za botri. A na veliko žalost svojo in materino jih ni mogel dobiti. Da bi Janezek ne šel kot judek za bratci na oni svet, jo domači gospod Ramovš naprosil cerkvenika Benkoviča in babico Kokalj, da sta bila za botre. Proti vsemu pričakovanju je pa on le premagal krizo, katere žrtve so postali vsi njegovi deveteri bratci in sestrica. Ko se je spravil na noge, si je kmalu znal sam pomagati, da mu ni bilo treba biti lačen. Sel je okrog po hišah. Povsod so mu radi kaj dali za ješča usta. Saj so videli, kako je slaboten in vedeli, da doma nimajo. No, potem se je pa "pri nunah" udinjal za ministranta. Uršulinke, kakor je sam pravil iri pisal, so mu postale druge matere, brez katerih bi bil težko kedaj pel novo mašo. Kot ministrant, ki je še težko obvladal mašno knjigo, je v njih cerkvi dobil poklic za duhovski stan. Ondi ga je netil. Saj ga pri nobeni obilnih slovesnosti, ki so se tam vršile vsako leto, ni manjkalo, če je bil doma. Pomagal je vse potrebno pripraviti, cerkev krasiti itd. Odtod njegova vnema za lepoto hiše božje, ki ga je ves čas njegovega poznejšega življenja odlikovala in sigurno prekašala njegov okus za to. A spremijajmo ga po njegovi trnjavi poti do al-tarja. Nihče ni mislil, da bo kedaj duhovnik, d asi so vsi priznavali, da ima duha za to. Toda kdo ga naj pri toliki revščini domačih šola! On je imel pa že takrat neko drzno upanje v božjo pomoč, ki je bila vse njegov poznejše življenje tako značilna zanj. Mislil je ali vsaj čutil, da če ga Bog kliče v duhovski stan, bo našel tudi pota in sredstva do tega cilja. Zato pa, ko je po četrtem razredu domače šole blagi učitelj Franc Papa vprašal svoje "graduante", kdo misli iti naprej študirat, je tudi naš Janezek samozavestno dvignil roko. Učitelj, kateremu so bile znane njegove domače razmere, ga pogleda in pravi: "Ti Miklavčič, boš šel. pa v Kranj pod most naprej študirat!" Toda, ker je videl, da mu potrebne darovitosti ne manjka, ga je pustil k sprejemni skušnji na gimnazijo, katero je srečno prestal. Tako Janezek v jeseni 1889 ni šel v Kranj pori most, ampak v Ljubljano v latinske šola. Toda med tedanjo loško štirirazrednico in ljubljansko c. kr. gimnazijo je bil za Janezka, vsaj zaenkrat, malo prevelik skok. Vspehi prvih dveh mesecev niso bili taki, da bi bil mogel biti oproščen šolnine. To je bilo zanj skoraj katastrofalno. Ko zve, da bo mo-ial plačati 20 goldinarjev šolnine, se mu je zvezda bodoče nove maše, ki mu je pri vstopu v gimnazijo tako ljubko zasijala, naenkrat skrila. Kje naj dobi tako ogromno vsoto! Doma mu je pri najboljši vo- Katarina je videla v tem prst božji. Odšla je na posvet z drugimi merodajnimi sosestrami in z duhovnim očetom blagim g. Matijo Jeriho. Cez nekaj časa pride ta sam k Janezku, ki je upal in se bal, ter mu pravi: "Fant, le pojdi nazaj v šolo, ti bomo že mi pomagali!" Vesel jo je mahnil zopet proti Ljubljani in zvezda upanja nove maše se mu je znova prikazala, da se mu več ne skrije. Dobro je zastavil, da se pokaže hvaležnega svojim dobrotnikom. Prvo gimnazijo je s prav povolj-nim vspehom dovršil, drugo pa celo z odliko. Za tretjo so mu nunski gospodje utrli pot v Alojzijevi-šče. S tem je stopil takorekoč na tlakovano pot do .« Mera Ku,utone mcomiticeu alte ore 8. .-c Slgoor« in ubilo neto rigorosaroente accojtato t velo, I Sig-nori in abito nero, £ vietato
  • ati paia/zi atosjoi ici HICCARDU DE SAMPER Stmto Cl.'f. S« ;:'.!' fit' seru' stti) .-n:ir,a lu'.U ! debltij nan perder»n arom d: niti '.■ rdx.it-!..-.d tu Drj No. eutla petrebho ♦paventanni, pertho en qu.tttloT.ott i> torta, t!1 ti-jft atnorft e. j a aus misenteidia J terera de! tiriu The Bohemian Benedictine Press, Chicago, III. Vstopnica v cerkev sv. Petra ob svetniški proglasitvi Male Cvetke. (Levi kos vstopnice so vzeli pri vhodu. Tam so trije rožni lističi iz papirja, ki. so jih delili v spomin na slavnost. Na vsakem je bil kak izrek Male Terezike.) Iji ne morejo plačati. Kakega takega, ki bi jo na laeun njegove bodoče nove maše plačal, ne pozna. Lruzega mu ni kazalo, kot zaenkrat pustiti šolo in se vrniti domov. Kako težka mu je bila pot nazaj v l oko. Bila je sicer pot domov k starišem, a proč od vabljivega cilja. Doma gre nekega dne k sv. maši, '•ned katero goreče prosi Boga, naj mu pokaže velikodušnega dobrotnika. In res se mu tam ukreše rešilna misel: "Nune poprosi!" Še isti dopoldan gre na samostansko porto in pusti poklicati namestnico bolne prednice, M. Katarino Majhenič. Zaupno ji vse pove, kaj želi. Seveda »e pozabi dostaviti, kdo mu je navdal to misel. M. altarja. Želodčno vprašanje, ki je za marsikaterega gruntarskega dijaka težka mora, je bilo zanj, dninarskega sina, rešeno. V Alojzijovišču je imel lepo stanovanje, dobro hrano in še razne ugodnosti /a vspešno študiranje, vse zastonj. Leto kasneje .je dobil še dijaško ustanovo v znesku letnih 82 gl. Alojzniki so bili priznano najboljši dijaki tedanje prve državne gimnazije. Nad polovico, včasih dve tretjini, je bilo odličnjakov. Celo taki, ki so bili drugače srednje nadarjeni, so se povzpeli do odlike. Da bi kdo "zletel", ,je bilo skoraj nezaslišano. Tudi Miklavčič, čeravno ni bil prvovrstni talent, kar sam priznava, je v tretji in četrti šoli ohranil odliko, na- daljne razrede pa vedno prav dobro izvršil. Isto-tako maturo, ali zrelostni izpit, 19. julija 1897. Abiturijent, z zrelostnim spričevalom v roki, misli, da je cel svet njegov. Marsikatera zvezda duhovniškega poklica je v opojnem čustvu "zrelosti" že utonila in upanje marsikatere matere na novo mašo sina je šlo po vodi. Miklavčič, vedno skromna, pobožna duša, kot abiturijent ni poznal nikakih bojev in mučnega kolebanja, kam naj se obrne. Pred njim se je vila samo ena pot, pot na Gospodovo goro Sijon. Komaj se je malo odpočil od napora mature, je že vložil prošnjo za sprejem v bogoslovje, ki je bila 13. avgusta ugodno rešena. Tudi v bogoslovju je pridno študiral, kakor kažejo spričevala, in se obenem z vnemo poglabljal v duhovno življenje. Ze mu je lahno svitala zarja novomašnega dne, ko se je moral podvreči težki o-peraciji, ki je njegovo glorijo postavila na kocko. Bilo je aprila meseca leta 1899, ko je bil v II. letniku bogoslovja. Ležal je v ljubljanskem Leoninu še ves oslabljen, pa mu usmiljenka prinese nek dunajski časopis, v katerem je bil poziv na skupno avstrijsko romanje v Lurd sledečega avgusta. Takoj je naredil z Marijo pogodbo, ki se je glasila: "Ti me boš ozdravila, da bom enkrat novo mašo zapel, jaz pa ti obljubim, da bom v zahvalo poromal v Lurd." Marija je pogodbo sprejela in jo zvesto držala. Hitro se mu je začelo obračati .na bolje. Doma, kamor so mu dovolili, se je kmalu popolnoma ozdravil. Toda, kako naj on izpolni, kar je obljubil. Z Dunaja, kamor se je obrnil radi romanja, so mu odgovorili, da mora najprej položiti 50 goldinarjev are. Kje naj en "lemenatar", ki še ničesar ne zasluži, malo gospoda pa že hoče biti, naenkrat vzame 50 gl.? Pa tudi te je dobil, na isti način, kot onih 20 gl. za šolnino. Kot rekonvalescent v domačem kraju gre neko jutro v ta namen k sv. maši. Goreče prosi Jezusa, naj mu on pokalže kakega človeka, ki bi mu podaril, ali vsaj na dolg obrok posodil, PO gl. "Med povdigovanjem," pravi, "zagledam v duhu pred seboj dobro znano hišo in neki glas mi pravi, tja pojdi, tam boš dobil kar želiš." V označeni hiši sta prebivala dva pobožna in premožna samca, brat, ki je bil slep, in sestra, Mina po imenu. Takoj po maši se nameri tja. Mina mu pride odpret. Najprej jima na dolgo in široko pripoveduje o Lurdu in čudežih, ki se tam gode. Potem preide na skupno avstrijsko romanje tja v sledečem avgustu. Nato jima razodene, da se je tudi on zaobljubil poromati z njimi, če mu Marija izprosi zdravje, da bo mogel zapeti novo mašo. Ker je bil uslišan, mora seveda obljubo izpolniti. Končno je prišel s pravo barvo na dan, da je namreč vse drugo v redu, samo zahtevanih 50 gl. še manjka. Slepi brat je pa med tem že previdel, kak bo konec, in je sestro kar na kratko vprašal: "Mina, al jih boš dava?" In Mina je dejala: "Zakaj pa ne?" Tako je bilo njegovo romanje zagotovljeno. Ko se je razvedelo, da pojde v Lurd na božjo pot, so mu od vseh strani začeli nositi za sv. maše in darove za lurško baziliko, pa tudi zanj, da se jih bo na milostnem kraju spominjal. Dobil je toliko, da mu je od poti tja in nazaj še nekaj ostalo. Od tedaj mu je bil spomin na Lurd vedno posebno svet. Se zadnje njegovo upanje, kakor bomo videli, ste bili lurška Marija in lurška Bernardka. Kljub bolezni, ki ga je nekaj časa ovirala pri študiju, je bil posvečen že po tretjem letu bogoslovja, dne 14. julija 1900. Po tretjem letu so bil' posvečeni le vsestransko zgledni in solidni bogo-slovci. Novo sv. mašo je takoj drugi dan, 15. julija, zapel pri uršulinkah v Loki. Deloma je to storil iz hvaležnosti za vse, kar so mu dobrega izkazale, deloma pa tudi, ker so pri raznih nunah nove maše najlepše in najcenejše. Vse cerkveno slavlje, ki jc pri novi maši glavna stvar, je za: Bog plačaj! Ko je potem še eno leto prebil v semenišču in študiral, je bil 28. avgusta 1900 nastavljen za kaplana v Šmartnem pri Kranju, tedaj istotam kot nekdaj Baraga. Tu je ostal do 3. avgusta 1902, ko je bil premeščen za kaplana k sv. Duhu na Dolenjskem. kjer je deloval do malega šmarna 1904. Odtod je šel za kaplana v Rovte, zopet za eno leto. Nato so ga 17. septembra 1905 poslali za župnega upravitelja na Vrh k sv. Trem Kraljem, eno najvišje ležečih in od ostalega sveta najbolj oddaljenih župnij v Sloveniji. Med temi planinskimi ovčicami, globoko vernimi, dobrimi in priprostimi kakor je bil on sam, je ostalih celih 16 let. Sedem let je bil u-pravitelj župnije, od 1. avg. 1913 pa pravi inštalirani župnik. Tu bi bi! najbrž tudi ostal, da se ni ujel in jo mahnil v Ameriko. Da, prav ujel se je za Ameriko. Niti najmanj ni mislil, da bo kedaj Ameriko videl, še manj pa, da mu bo ona dala grob. Nasprotno, ko je zvedel, da se je kdo njegovih župljanov odločil zanjo, mu je osebno prigovarjal, naj rajši doma pridno dela in še s prižnice je ljudi svaril: Ne v Ameriko! Je imel o Ameriki pač take pojme, kakor so jih imeli drugi in jih še imajo, ne izvzemši duhovščine, da gredo v Ameriko samo smeti, če niso, pa tam postanejo. Kdor je le preveč v dolgove zakopan, da bi se mogel izkopati iz njih, naj gre. A kakor hitro bo toliko zaslužil, da se bo te more vsaj za silo znebil, naj se zopet vrne. Kdor pa količkaj lahko diha, naj doma ostane. Tega prepričanja je bil tudi Rev. Miklavčič, ko je imel že 15 let svojega župnikovanja pri sv. Treh Kraljih za seboj. Če se je končno sam odločil za Ameriko, se je to le slučajno zgodilo, ali kakor rečeno, ujel se je. S svojimi župljani, ki jih je imel v Ameriki, se je večkrat kaj dopisoval. S tem in onim se je včasih malo pošalil, da bo prišel za njim, če mu "karto" pošlje. Nekdo je pa to šalo za resnico vzel in mu kratko-malo denar poslal za vožnjo. Kar prestrašil se je, ko ga dobi in zve, čemu. Kak drugi bi bil na njegovem mestu denar z obratno pošto lepo nazaj poslal in se pošiljatelju zahvalil za velikodušno prijaznost. Resni in trezni razum bi mu narekoval: Tu imaš versko-moralno dobro župnijo. Tudi gmotno je boljša kot marsikatera dolinska. V Ameriki ne veš, kaj boš dobil. Ali ne bi bilo nespametno puščati nekaj gotovega, kar imaš v rokah in iti daleč čez morje, za nečem negotovim, nad čemer si lahko bridko razočaran. A Rev. Miklavčič v takih slučajih ni bil mož hladnega, trezno vagajočega razuma, kakor bi bilo treba. Neka svojevrstna, dejal bi versko-romantič-na čustvenost je imela pri njem odločilno besede. Zelo rad je potoval, tako, da so ga stanovski tovariši nazivali desetega brata. Ni odklanjal tega naziva, ker se je zavedal, da ima res nekaj krvi in lastnosti desetega brata. "Ko bi ne bilo vmes sestrice," piše sam, "potem bi bil pravi deseti brat. Vendar pa, dasi nepopolen deseti brat, me zelo veseli videti mnogo sveta in krajev. Je nekaj na tem, kar menijo ljudje o desetem bratu, to jaz poznam na sebi, ker tako rad potujem in 'rajžam'. Danes tukaj, jutri tam . . ." Zdaj se mu pa nudi tako lepa prilika videti celo bajno Ameriko in toliko drugega spotoma. To je bila zanj omamljajoča skušnjava. A sama romantika desetega brata bi ga še ne bila spravila z Vrha, Na pomoč ji je prišla njegova priprosta, otroško naivna pobožnost. Prav za prav on ni bil deseti brat "vandrovec", ampak deseti brat romar in apostol. Že doma po župniji, kakor je bila hribovita in raztrgana, je rad hodil. A najrajši, pravi sam, je obiskoval stare ljudi v njih samoti in zapuščenosti, podomače z njimi kramljal in jih tolažil, da bi bil deležen božjega blagoslova. Zunaj župnije so mu bile najljubše izletne točke romarske cerkve, ali pa druge, v katerih se je prav takrat vršila kaka posebna pobožnost. To je bil njegov užitek. Tudi ko se mu je odprla pot v Ameriko, jo je znal ožariti z žarki apostolata. Pred oči so mu stopili tisoči onih, ki so Boga žrtvovali maliku dolarju. To je globoko zabolelo njegovo duhovniško srce. "Glej," mu je narekovala ljubezen do duš, "tam se ti odpira mnogo prostranejše misijonsko polje za duše, kot v teh hribih. Ni slučaj, je posebna volja božja, da je iz šale postala resnica. Bog te hoče v Ameriki, ne presliši njegovega klica." Ko so mu še njegovi sosedje, ki so prišli k njemu praznovat sv. Tri Kralje, dejali, naj poprime, saj se itak lahko vrne, če mu ne bo dopadlo, se je odločil, da gre. Ker mu je bil sprejem v elevelandsko škofijo že zagotovljen, se je obrnil na ljubljanski škofijski or-dinariat za izpustnico iz škofije. Ordinarijat mu je zaprošeno izpustnico izstavil 21. jan. 1921. A ta zadeva se je morala pozneje drugače zasukati, kei je on vsaj pred vstopom v naš red bil še vedno duhovnik ljubljanske škofije. Ko je imel izpustnico v roki, je tako začel prodajati svoje premičnine, ki se jih je v teku let precej nabralo. Pravi, da so mu vrgle lepe dinarje. Drugo nedeljo februarja istega leta se je v cerkvi poslovil od svojih faranov. Gotovo jim ni pozabil povedati, kako se je končno sam odločil za Ameriko, pred katero je prej druge svaril. » Prve dni marca 1921 je rekel domovini z Bogom! Takrat pač ni mislil, da je to njegovo zadnje slovo od nje. Ker dve želji je še vedno imel, da bi pri uršulinkah v Loki, kjer je pel novo mašo, enkrat zapel še zlato, ter "v zemlji domači da truplo leži." Dne 4. marca se je v Havre vkrcal na parnik "La FVance" in 12. marca je v New Yorku stopil na ameriška tla. Po par dneh bivanja pri tamkajšnjih slovenskih frančiškanih je potoval dalje v Cleveland, kjer ga je čakalo mesto pomožnega župnika pri sv. Vidu. Tukaj je delal svoj ameriški novicijat ali leto poskušnje. Ni šala, napraviti tak salto mor-tale, tak smrtni skok z Vrha od sv. Treh Kraljev, kjer biva naš priprosti planinski rod, v ameriško velemesto, kjer polje čisto drugo življenje, posebno še, če človek ni več tako prožen in ga je domovina, naša hribovska domovina, že popolnoma absorbirala. Pri najboljši volji je treba obojestranskega potrpljenja. Ne cele dve leti je bil pri sv. Vidu, ko se mu je ponudila prilika pohiteti zopet med planinske ovčice. Slovenska župnija v Leadville, Colo., kakih-10,000 čevljev visoko, je bila na razpolago. Z veseljem se je odzval klicu, naj jo on prevzame. Januarja 1923 jo je vzel v oskrbo. A komaj se je malo vživel, ga zadene težka nesreča. V noči med 18. in 19. marcem sta mu pogorela cerkev in 'župni stan. Njegova žalost je bila tem večja, ker je vse storil, da bi prvi patrocinij kolikor moč slovesno obhajal. Zjutraj na praznik župnijskega patrona sv. Jožefa pa je stal na pogorišču. (Dalje prih.) PISATELJ MINNETONKE JE BIL ZELO ZAPOSLEN, ZATO NI MOGEL ZA TO ŠTEVILKO NADALJEVATI SVOJE POVESTI. rO<>oo<>oooooooaoooo<> oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo^ Sestram v Gospodovi službi, ...... M'MtM ~ & 'Jtifit :i mr ^ f!& 11 ii »pih „ . ULelmM našim učiteljicam mladine. ~ <>0<><><><>S.;iicai]|||ltlllllllUIIIIIIIUIIIE]IIHUIIIIIinililHIIIIIIUWIIIIIHI^ i« % k iii! = E u V S r = JUS XyV Hi = EE S / > ri d I I I I * I >>IIIIIIIIIIIC1IIIIIIIIIIII[}IIIIIIIIIII|[]IIIIIIIIIIII[]IIIIIIIIIIII[>:> annual commcmoiation of the "central event of history?" Pope Leo I calls Easter the "festum festorum", and says that Christmas is celebrated only in preparation of Easter. Furthermore, this festival is "the centre of the greater part of the ecclesiastical year since the order of Sundays from Septuagesima to after Pentecost and innumerable feasts depend upon the Easter date." (Cath. Ency.) Now we shall consider the very foundation of the Paschal-feast from the religious view-point. The feast of Easter is the anniversary of Christ's complete triumph over Satan; of His victory of life over death. By the Resurrection Christ cast the hell-beast into the very depths of his domain, thus lowering to a low growl the fiend's long period of devastation. The momentous signification of the Resurrection does not lie primarily in Christ's triumph over the tyranny of Satan but in the incontestible proof of His Divinity for which end the entire life of His ministry had tended. The resurrection, the supreme proof of His Divinity, is the greatest stumbling-block to the arrogant unbeliever who will not see this miracle wrought upon His own Body and life. Yet, the Resurrection stands boldly before his eyes, an irrefutable proof of Christ's Divinity! And from the angel at the tomb spoke those grave words, "He is not here. He is risen," the Church has held Easter as a time of jubilation and triumph. She has sung her "Alleluias" in the strains which shall live for time eternal. Strains of joy, victory, triumph, — all ring out through Christendom during the Easter-tide. And just as Nature is awakened from her deep sleep at Easter-time, so should man feel the potent power of a spiritual Spring. And it is for this reason that our Holy Mother Church addresses Her millions of sons and daughters in the words of the Royal Psalmist: "Alleluia! Alleluia! This is the day that the Lord hath made; let us be glad and rejoice therein !" HITCH-HIKING. By La Sallita. M ELI A HESSER was seventeen years old —just the age when a girl thinks she knows what she is doing regardless of the better advice of others. She liked to have her fling and she thought that whatever she did was all right. She did not realize the dangers that girls can walk into in this day and age. On the other hand Mrs. IIesser, Ame lia's mother, was brought up by God-fearing parents, who taught her to become a true Catholic in every sense of the word. She sensed that her daughter was rather flighty and was most pie a.--ant when she was allowed to do whatever she wanted. Of course, she couldn't be too strict with the girl for fear of the consequences, but she always demanded to know where daughter was going. We must give Amelia credit for being an honest child. She truthfully told her mother where she was going and what she was going to do. The moral of this short tale happened on a beautiful day in May. when the atmosphere was very enchanting and the cool breezes blew through the leaves of the trees magically. Amelia Hea'ser, her friends Helen Stockton and Rose Millvale, all three prominent Sodality girls of St. Bartholomew's Catholic Church, were devising some scheme whereby they could pass away the week end. "Let's have a picnic out in Logan's woods," ventured Amelia rather hesitatingly. "Oh, bosh, picnics are too tame," burst in Helen Stockton, whose reputation for wild rides wfts notable. "Oh, yes, let's go hitch-hiking," put in Rose Mill-vale. "That, most assuredly would not be too tame." "Ditto," added Helen. "What a peach of an idea. Rose, you always were clever at suggestions for a good time. How do you think of all of them?" "Oh, they just come naturally." answered Rose. "I'm afraid that you two will have to go alone," said Amelia, rather timidly. "Mother would never allow me to go. I cannot mention hitch-hiking without her bringing up that story about Dora Kenton. You remember what happened to her." "Yes, 1 do," put in Rose, "but those things don't happen every day. Oh, heck, you make me tired. You always were a crepe hanger. For once in void life you are not going to spoil our fun. We'll go without you, so there." "Well; said Amelia rather timidly, "I'll ask mother and see what she says. Good-by, I'll call you, Helen, and let you know the verdict." As Amelia trudged home, she pictured herself with the girls riding in a beautiful car,—the driver a handsome sheik, one who did not have to work for a living, but spent his time leisurely, becoming in reality, a parasite upon his parents' income. The country is over-populated with this type of person —who chase along the highways in smart cars, waiting for a chance to pick up some innocent girl. Her dreams were cast aside as she reached the front yard of her own home. "I won't ask at the supper table," she thought to herself. "It is not necessary to let dad know everything. I'll ask mother later." So intent was Amelia on the proposed hike that she ate very little. This did not worry Mrs. Hesser, for it had become a habit for the girls to lunch in town. Little did she dream what was on her daughter's mind. She, nevertheless, was to find out real soon. After the dishes had been washed up and everything was tidy, Amelia thought it was time to broach the subject which had been pervading her mind. She hated to admit it, even to herself, but she was a little shaky about the entire idea. "Mother," she said, preening herself, "I am going hitch-hiking with Rose and Helen to-morrow." The words were out at last. Amelia had thought she would never get them out. "Hitch-hiking?" queried Mrs. Hesser. "Amelia, you don't mean to tell me that you are going to sink as low as to accept rides from strangers. My dear daughter, I am sorry, but I, as a true Christian mother, cannot allow you to go. I am surprised that Mrs. Stockton and Mrs. Millvale allowed their daughters to even think of such a thing." "You're forever finding J'ault with whatever 1 do," cried Amelia. "There isn't a thing that is really exciting that 1 am allowed to do. I am sick and tired of being tied to your apron strings. I'll go anyway." "Indeed you will not," vehemently replied Mrs. Hesser. "What do you think Father Hisler would say to such carryings-on among his Sodality girls. You'll stay right here or I'll know the reason why." Beaten, Amelia called Helen and explained the circumstances. "Main 9872, please,'' called Amelia. She hated the thoughts of the ordeal that she would have to go through. "Hello," she said again, "That you, Helen? I'm awfully sorry, but mother has refused to let me go, far more, even to think of such a thing." "I knew your mother would not allow you," came Helen's voice over the wire. "Why, my mother said, we were foolish, but she didn't take any steps to hinder my going. Rose is going, too. You al- ways were a poor sport.'' She banged the receiver so forcibly that Amelia could hear her indignation very clearly. "Well, that's that," said Mrs. Hesser. "Don't let me hear of such foolish ideas again." taunt her about it and bring it up to her 011 every possible occasion. She figured that she really was a poor sport—but, on the other hand, her mother's word was law in the home. The next morning she was very morose. Noth- The Bohemian Benedictinc Press, Chicago, 111. Kako dolgo bo treba še v takem hoditi v šolo, kdo ve? "Yes, and now I am known as a poor sport ing satisfied her and she answered her smaller among the girls." brothers and sisters very sharply. She was very Amelia wondered what the girls would really indignant about the fact that she had to mope about think of her now. She wondered if they would the house all day. She was impatient for Helen's and Rose's return so that she would hear all about the good time they had, for they would surely rave about it just to get her jealous. When she thought it was about time for them to be back, she ventured to call Helen's home. But she was doomed to disappointment, for Helen's mother had answered and said that they had not as yet arrived. She waited an hour and then gathered up enough courage to call Rose's home. Again she received the same answer. It was then past seven o'clock in the evening and rapidly getting darker and darker. Finally, Amelia decided to go to bed. The next morning she was awakened by some ominous forboding. She couldn't understand why she should be so shaky. At the breakfast table she noticed her mother's stern visage—what did all of this portend, the ominous forboding with which she had awaken, and then again her mother's stern visage. She was to find out—and real soon. "Amelia," said her mother, "do you know what happened to Helen and Rose yesterday?" "No, mother," answered Amelia, "what?" "Rose Millvale was killed instantly, as was the driver of the car, and Helen Stockton is in St. Genevieve's Hospital in a very serious condition." "How did you find out all this, mother?" "Helen's mother called me. She thought that you had gone along. The girls accepted a ride from a seemingly nice gentleman. They hadn't gone very far when they realized that something must be radically wrong with the driver the way he was careening along the highway. Of course, he was under the influence of liquor. What else could have happened with a driver of that sort—the car went over an embankment, and the rest you know. Mrs. Stockton and Mrs. Millvale are both very hysterical about it. It was their own fault for allowing them to go." "Thank God and you, mother, that I did not go." Amelia saw just what a fate she had escaped. "Father Hisler is very indignant about it all. He said that above all people he expected his Sodality girls to have more sense after having it dinned into their ears so often—that is, the dangers that lurk along the highways." Amelia shuddered when she thought of it all. What had her good mother saved her from—scandal and bad reputation. The daily papers burst forth with glaring headlines about the two girl hitch-hikers. The newsboys were crying out, "Ex-tree, extree, all about the accident." The same way at the funeral of Rose, Father Hisler preached about hitch-hiking in words that Amelia would never forget. She breathed a fervent prayer of gratefulness to the Lord for giving her such a good mother. LEGENDS OF ST. FRANCIS. AND OTHERS By Ksaver Meško Translation from the Slovenian By Albina J. Wahcic (Continued.) FRANCIS AND BROTHER ELIAS T that time when the complaints against Brother Elias became more and more numerous, Father Francis beseeched the Lord, God, in long and fervent prayers to reveal to him, what would become of , the poor soul of Elias. And it was revealed to him to journey with Elias across country by certains routes and in a very roundabout way to the holy monutains, Alverno. And said Francis to his brethren: "In the name of the Lord, tomorrow we go upon a journey." But for this pilgrimage he did not choose any of the brethren that generally accompanied him on the other pilgrimages to the holy mountain; neither brother Masseo from Marignano by Assisi, a man whose heart overflowed with goodness and whose speech was fervent; nor brother Angelo Tancredi, who in his life in the world was a mighty knight in Rieto ; nor brother Rufino who was formerly a nobleman of Assisi, in whom Francis himself recognized a holiness without par upon earth, for which he respected him; nor brother Leo, whose soul was most simple and celibate in its purity, whom Francis loved above all others. He chose none of these but he spoke his decision: "Brother Elias, you shall go with me." Brother Elias did not say: "Deo gratias — thanks be to God!" as was prescribed by the rule of the order. Rather, he asked curtly and tartly: "When do we leave?" Tomorrow at half-past nine." "Grace of God, at half after nine? In the worst of heat! Why just at that hour?" Upon this ungracious reply, Francis remained long silent. The brethren could read in his face that he was deeply hurt. It was only after a long while that he finally said to Elias in a grieved withal gentle tone: "O brother Elias, if you only had more humility and would prize more highly holy obedience how much happier you would be!" In the night following Francis spent many hours in prayer until near morning, as always, when about to start on a journey. Brother Elias, on the other hand pondered and said to himself: "All day the cares of the family have occupied me since Francis cares for nothing but prayer, as if one could live by prayer alone. And tomorrow to be on the road! The body is not of iron, it is of weak flesh. Even the beast of burden, the ass, must have rest. And how much more, man!" And with a short and hurried prayer he lay down and slept. When Francis had finished his prayers he silently arose and looked upon Brother Elias. He saw him fast asleep. He knew, — for in spirit all was made known to him — how he had prayed rapidly and carelessly, in order to retire just so much sooner, lie stood long before him and observed him sorrowing. At last he made the sign of the Cross over him and with a heavy sigh he murmured half-aloud: "O brother Elias, were your love for prayer more ardent, what a difference would it make to your soul." (To be continued.) PISMA. 7 A, R. I., M t Assisi. Dragi striček:— Zadnjič Vam nisem pisala, pa mislim, da je že čas, da se zopet oglasim. V nedeljo, dne 15. febr. smo dobile ovratnike. Kako vesele smo bile. Moja mamica me ni prišla obiskat, ker jc predaleč.- A pisala mi je prav lepo pismo. Tu imam svojo sestro, ki se je veselila z menoj, ko sem bila sprejeta. Na tisti dan so nam prec. gospod Hugo lepo pridigali. Ce hočemo biti "good sisters" moramo pridne biti in dosti moliti. Upam, da boste moje pismo dali v Ave Marija. Drugič bom več pisala. Želim Vam prav vesele velikonočne praznike. Pozdravljam vse, ki čitajo Ave Marijo, posebno pa Vas. Barica iz Lloydell. 7 A, R. I., Mt Assisi. Dragi striček:— Že dolgo časa je, odkar sem se oglasila na našem kornerju. Mislim, da mama in ate že k oni a j čakata, da videta moje pismo v "Ave Maria". Vent, da me imajo doma radi, jaz pa iinni rada tudi nje. Ako bo toplo, me bodo prišli obiskat za Veliko noč. Zelo rada bi jih že videla. Želim Vam vesele velikonočne praznike. Mary Šircel. 7 A, R. I., Mt Assisi. Dragi striček:— Danes se oglasim kot postulantinja. Dne 15. februarja sem dobila obleko postulantinje. K tej slavnosti so prišli tudi moji dragi starši in so jokali. Ali od veselja ali žalosti, nevem. Zelo sem se razveselila, ko sem videla mojo mamico, ki je bila več mesecev bolna. Papa mi jc rekel, da je mislil, da bom prišla domov a sedaj pa že verjame, da bom ostala, ako bo božja volja. Za Veliko noč Vam želim mnogo pirliov. Lepo Vas pozdravlja, Metka iz Jolieta. Lemont, Tli. Dragi striček:— Zopet pišem pismo za Ave Marijo. Zadnjič setn napisala eno in ko sem je videla v listu, sem bila prav vesela. Moja teta mi ic rekla, da je tudi ona isto videla ter mi je naročila, da nai še pišem. 15. februarja sem dobila črno obleko in sem postala postulantinja. Ta dan sta bili pri meni moja sestra in teta. V šolo grem vsaki dan. Tu nas je dvajset in tri. Vse smo zdrave. Lepo Vas pozdravlja. Josephine iz Jolieta. Prosim molite zame! Lemont, lil. Dragi striček:— Mislim, da jc že zopet čas, (la se oglasim. Zadnjič sem Vam pisala, da bomo sprejete v postulaturo. Dosegla sem, kar sem želela. Bile smo sprejete v nedeljo, dne 15. februarja ob eni uri popoldne. Rev. Father Hugo nam je dal lepi "sermon", in potem smo imeli "benediction". Gee! kako smo bile vesele. Moja mama in stric sta me prišla na ta dan obiskat. Oče bi tudi rad prišel, pa je moral celi dan delati. Voščim Vam vesele velikonočne praznike in tudi vsem čita-tcljem Ave Maria. Lepo Vas pozdravlja, Frances iz Jolieta. 7 A, R. I., Mt Assisi. Dragi striček:—- To je moje prvo pismo, ki Vam je pišem. Sem iz Bethlehc-ma. Kako veseli bodo moji starši, ko bodo videli moje pismo v Ave Maria. February 15, sem bila sprejeta v postulaturo in še ena moja prijateljica, ki je tudi iz Bethlehema. Nimam več za pisat. Zdaj pa Vas pozdravim in vse, ki čitajo Ave Maria. Anna Danchez. P.S. Prosim molite zame. 7 A, R. I., Mt Assisi. Dragi striček:— Zelo smo bile vesele, ko smo bile dne 15. febr. sprejete v postulaturo. Vseh skupaj nas jc bilo 14. Mislile smo, da ne bc nikoli prišel tisti dan; zdaj pa je že pri kraju. Cez par mesecev se pa bomo spet veselile, ko bomo sprejete v novicijat. To bo dne 15. augusta. Sedaj v postnem času se moramo tudi me postiti in sicer od sladkarij in drugih takih stvari. Ker se bliža Velika noč, Vam voščim prav vesele velikonočne praznike, in upam, da Vam bo "Easter Bunny" prinesel dosti pirliov. Mogoče tudi k nam pride. Lepo Vas pozdravlja, Stephania Slapnick. 7 A, R. I., Mt Assisi. Dragi striček:— Že precej časa je, odkar sem Vam zadnjič pisala. Tukaj je sedaj zopet toplo. Za par dni smo imeli mnogo snega, a se jc hitro stopil. Me tukaj vsaki dan "jumpamo rope", ko je šola ven. Sedaj že "jumpamo double dutch", prej smo čisto navadno "jumpali". Nimam več za pisat. Voščim Vam veselo Veliko noč. Prosim molite zame. Lepo Vas pozdravlja, Micka iz Jolieta. Lemont, 111. Dragi striček:— Moram Vam povedati, da sem bila zelo vesela, ko sem videla pismo svojega brata F.rnesta v Ave Mariji. Zelo rada ga imam. Vesel-m se že priti domov, da vidim moje drage. Vendar Ernest u povem, da bo še nadalje moral pomivati posodo. Nekaj bom mu že pomagala, a ne dosti. Hočem, da bo sedai mama imela malo no"-itnic. Poskusila bom mesto nje kuhati. Kaj ne mama, da bo tako? Tukaj na gričku Asizij sem zdrava in vesela. Želim vesele velikonočne praznike nainrei Vam. draeri striček. potem pa še svojim starišem in vsem, ki čitajo Ave Maria. Milka iz Burtona. Pueblo, Colo. Drain striček:— Ko Vam nisem par vrstic. Vas naiprej lepo pozdravim. Pro-s;m. 'la nriobčite v Ave Mariji to-le pismo. Sooročam Vam. da so moj oče že dve leti in dva meseca v bo1i->;«ii'<-i. Prav leno jih priporočam v molitev. Hodi"1 v St. Marvs School. Moia sestra se imenuie Sister Tfi-sa Prav dobro nas oči. Zato smo ji seveda hvaležni. Zdaj pa leno pozdraaim Vas ter vse na "kornerju". Rose Slak. učenka sedmega razreda. Boj za kuhalnico. Boj s kuhalnico med ženo in možem, to menda ni nič novega. Tudi to ne, da se mož prizadeva razorožiti ženo in priti v posest kuhalnice za čas njenega bojnega razpoloženja. A boj za kuhalnico v svrho njene trajne zasege, to je nekaj, kar zgodovina doslej še ni poznala. Noben absolutizem ni tako trdno stal, kakor ženskin v kuhinji. Nobeno žezlo ni bilo tako varno, kot kuhalnica v ženskih rokah. Zdaj je prišla vrsta tudi nanjo. Moški jo hočejo ženskam izviti. Dolgo se že čuje, da moški z ženskim absolutizmom v kuhinji niso zadovoljni. Seve, če žena ob štedilniku grško in latinsko študira ter zna bolj pero sukati kot kuhalnico, se rado kaj prismodi. Glede tega je pa moški občutljiv. Mirno je prenesel, ko so ga ženske začele izpodrivati iz raznih uradov. Še vprašanje, kdo bo pri hiši hlače nosil, ali on ali ona, mnoge ne vznemirja posebno. Ko so pa žene začele na želodcu moža delati eksperimente, jim je napovedal ofenzivo za kuhalnico. Zaveda se, da ne bo lahko priti v njeno trajno, mirno in zadovoljivo posest. Zato se hoče temu primerno oborožiti. Na znanem Columbia vseučilišču so u-stanovili posebni kurz za kuhanje in ostala gospodinjska dela v,a slušatelje, da, slušatelje višjih razredov. Ko ti kandidati z diplomami v kuhinjski in splošno gospodinjski umetnosti pridejo ven, čaka kuharice ista usoda, kot konje pred avtomobili. Le te- ga se bojim, da bo kuhalnica kvečjemu toliko časa v njih rokah, kakor Belgrad v avstrijskih za časa svetovne vojske. Indeks cerkvene glasbe. Indeks, to je seznam prepovedanih knjig. Za cerkveno glasbo ga doslej še nismo imeli. Potreben bi bil pa prav t.'ko že zdavnaj. Saj se vsepovsod najdejo oi*-ganisti, ki za nameček radi kako polko ali kak marš zaigrajo na orgije. In razne "bande" za procesijo presv. Rešnjega Telesa v starem kraju pogosto svirajo kake zaljubljene. Jaz sam sem bil nekje pri taki procesiji, pri kateri je godba igrala: "Mein Herz ist ein Bienenhaus, die Miidchen sind darin die Bienen — Moje srce je panj, dekleta so čebele v njem." Cerkev je že ponovno izdala stroge odredbe, kaj se sme in kaj se ne sme pri bogoslužnih slavnostih peti in igrati. Pa brez zaželjenega uspeha. Pittsburški škof je pa sedaj zamislil radikalni načrt. Nastavil je posebno komisijo, ki bo nadzirala cerkveno glasbo. Ta je pa sestavila precej dolg indeks mu-zikalij, za katere ni mesta v cerkvi. Te skladbe je postavila na "črno listo". Vrsto drugih, ki so priporočljive, je dala na "belo listo". Cerkve, ki bi se za to ne brigale in še nadalje kako kompozicijo iz "črne liste" proizvajale, bodo v škofijskem listu tako dolgo tiskane na "sramotni listi", dokler zloraba ne bo odpravljena. Protestantovski Confiteor. Mcdcerkveni kongres ameriških protestantov v Cincinnati, na katerem je bilo zastopanih 22 raznih verskih ločin, je prišel do zaključka, da je cerkev, ki ni kos zadostiti potrebam modernega človeka, obsojena na smrt. — Pri tem pa niso mislili morda na katoliško cerkev. Nasprotno! Potrkali so na svoja protestantov-ska prsa in nalahno sicer, a dosti jasno povedali, da imajo protestantizem v mislih. Moderni človek, tako so ugotovili, je boljši, kot mi mislimo. On je tako prežet koprnenja po nadčutnem, kot se nam niti ne sanja ne. Svoboda vere in vesti, ki je bila v dobi reformacije za druhal tako zapeljiva vaba ter je pokopala pod se toliko verskega kapitala, danes ne vleče več. Moderni človek potrebuje in hoče poglobitve v pozitivno krščanstvo. Le cerkev, ki skuša temu njegovemu hrepenenju ustreči, ima še toliko življenja v sebi, le ona ima svoje poslanstvo še pred seboj. Katoliška cerkev ne samo obeta, ampak ima tudi še kaj dati modernemu človeku. Zato ona nima težav, kako prikleniti ljudstvo nase. — Bridka izpoved, pa morajo že vedeti, da tudi resnična. Zakon za poskušnjo. To je nova ameriška iznajdba sodnika Lindseya, ki bi rad, da bi se mu patentirala. Tudi mnogi drugi bi radi, zlasti tisti, ki jih zakonski jarem žluli. Pa bo težko kaj s patentiranjem. Je tudi v Ameriki še preveč takih, ne sa- mo med katoličani, ampak tudi med konservativnimi protestanti, ki se zavedajo, da je to le prebarvana svobodna ljubezen. To je anglokatoliški škof Manning v New Yorku Lindseyu v obraz vrgel. Bilo je v tamošnji škofovi stolnici sv. Janeza Evangelista. Lindsey je prosil za besedo, ki je pa v cerkvi ni dobil. Pa se je brez dovoljenja povspel na vzvišen prostor in začel ugovarjati. Toda ne dolgo. Pričujoče ljudstvo mu je začelo z bunkami dokazovati, da ima škof prav. Tako ga je obdelalo, predno se je rešil na prosto, da je bil ves krvav. Če bi ne bila policija vmes posegla, bi ga bilo linčalo. Morda mu bo to izbilo njegov rokovnjaški nauk o zakonu, drugače jih zna še dobiti. Slepi spregledujejo. Ko se je komunizem vsepovsod, kjer se je mogel uveljaviti, najprej obrnil proti katoliški cerkvi, so si protestanti marsikje zadovoljno meli roke, da so dobili v boljševikih v boju proti katolicizmu mogočnega zaveznika. A njih veselje je bilo preuranje-no. Niso računali s tem, da je v očeh komunistov vsaka vera opij, strup. Ce so se najprej o-brnili proti katoliški veri in cerkvi, je to le njih dobro premišljena taktika. Najprej uničiti listo vero in cerkev, ki ima največ moči in vpliva. Z drugimi bo primeroma lahek posel, ker so le bolj obleka, ki se brez večje milje strga s človeka. Toda niso se še povsod tako trdno vsedli, kakor na Ruskem, že so pokazali, da hočejo obračunati z vero na celi črti, bodi ta ali ona. Tajnik ameriškega protestantskega misijonskega udruženja, John R. Edwards, je na misijonskem kongresu v New Yorku tožil, kako velik sovražnik vsakega misijonskega pokreta so komunisti. V Mehiki, Aziji, Indiji, vsepovsod dvigajo glavo in roko ne samo proti katoliškim, ampak tudi proti protestantovskim misijo-nom. Ce kdo slabo latinsko zna. Pa bi moral znati, kot 11. pr. duhovnik. Da, tak še lahko pozneje naleti, ko se mu ni treba več bati kakih strogih profesorjev. In še slabše lahko naleti, kot nekdaj v latinskih šolah. O tem bi vam vedel povedati žalostno zgodbo Mi-. John Holmes, bivši kandidat za duhovski stan. Ko je postal sprijen študent, mu je padlo v glavo, da bi s svojo latinščino lahko duhovnika igral, in ob takih prilikah brez težav kako koleftto pospravil. Kdo si bi upal o njem, "duhovniku", kaj slabega misliti. Vsak drugi bo prej vzrok. Pravijo, da se mu je zamislek v par slučajih res prav dobro obnesel. Zato se je samozavestno nekega dne predstavil župniku Matere božje Dobrega sveta kot stanovski tovariš. Da ni bil župnik par dni prej okra-den, bi ga bil najbrž sobratski pogostil. Po sveži skušnji je bil pa župnik malo nezaupen proti njemu. Kar mu pade v glavo, ako je res duhovnik, mora znati latinsko, četudi ne ravno klasično. In ga začne nekaj latinsko izpraševati. Mož je pa le v neki latovščini odgovarjal. Naenkrat se pokaže pri vratih tajni poklican varuh postave, ki je vodil nadaljnje izpraševanje, seveda ne v latinščini. In kaj se je izkazalo? Da je "Rev." Holmes čisto navaden tat. Pri njem so našli tisto, kar je bilo župniku par dni prej ukradeno in še več tacega. Seveda je moral obrniti ovratnik in iti študirat "lemtnat" v new-.vorško ječo. To je pa hujša kazen za takega, ki latinsko ne zna, kot kak "cvajar". Škotski protestanti na bobnu. Neki presbiterijanski duhovnik je v "The Glasgow Observer" očitno izjavil, da je protestanti-zem na Škotskem na razsulu, naj se katoliška cerkev pripravi, da sprejme vase, kar je še vernega. No, saj se bo v tem slučaju vrnila le v svojo nekdanjo posest. Tisoč let pred Lutrovo reformacijo je bila Škotska vsa katoliška in sicer izrazito katoliška. Priča temu so razvaline nekdanjih krasnih katoliških cerkva, s katerimi je dežela posejana. Bivša katoliška vseučilišča so še v obratu, a kajpada protestantska. Katoličanov je točasno le deset procentov. A ti so vzorni in jekleni v svoji veri in življenju po njej. Zato protestanti vidijo v njih edine dediče, ko bo njim zapel boben. Katolicizem v Avstraliji. Le ena četrtina avstralskega prebivavstva je katoliška. A ti so se znali tako uveljaviti, da uživajo pri ostali večini velik ugled in zaupanje. Le na ta način si moremo razlagati, da je katoličan, in sicer izrazit katoličan, Mr. Scullin, ministerski predsednik in da je med ostalimi 13 ministri 8 katoličanov. To je znamenje, da tamkajšnji drugoverci niso taki bigoti, kakor ameriški, ki mislijo, da katoličan ne spada na tako visoka mesta, zlasti ne na najvišje. Morda se pa avstralski katoličani tudi bolj zavedajo svojih državljanskih pravic in dolžnosti kot ameriški. Res katoliški kapitalisti. Velepodjetje bratov Fisher, ki so praktični katoličani, je dalo del svojih poslopij v Detroitu nezaposlenim in brezdomcem na razpolago. Na lastne stroške je Uredilo stanovanja za 2500 žrtev brezsrčnega kapitalizma in špekulacij. Treba je bilo ravno toliko postelj in druge oprave. Stanovanje bo brezplačno. Tudi stroške za kurjavo bo nosila kompanija ter skrbela za higije-no. Upravo bo vodila "Rešilna armada", ki bo na svoje stroške skrbela za zajtrk stanovavcev. Morda se bo komu malo čudno zdelo, da je uprava poverjena tej protestantski dobrodelni organizaciji. A prvič so se imenovani človekoljubi držali načela, da trebuh ne pozna vere in vsem bednim brez razločka vere dali zavetišče. Drugič pa nam katoličanom manjka nekaj takega, ka kor je "Rešilna armada". To moramo kar lepo priznati ter resno misliti, kako bi jih mogli tudi v tem oziru nadkriliti. Ne radi konkurence, ampak ker današnje razorane socialne razmere to nujno zahtevajo. Red Vitezov božjega groba. To je eden najstarejših viteških redov, ki sega nazaj v dobo križarskih vojsk. Pozneje je prišel nekam v pozabo, a je bil zadnje čase zopet obnovljen. Latinski patrijarh v Jeruzalemu je njegov najvišji mojster. On podeljuje razne njegove stopnje. So pa štiri: veliki viteški križ, oficirski križ, komanderski križ in navadni viteški križ. — Različni prominentni katoliški možje, med njimi tudi več Amerikancev, je bilo že odlikovanih s to ali ono viteško stopnjo. Sredi januarja pa je prišel v Ameriko tajnik jeruzalemskega patrijarha, Rev. Ciril D. Fay, da v imenu vrhovnega mojstra red tukaj organizira. Za ameriškega vrhovnega viteza in namestnika vrhovnega mojstra reda je bil imenovan Viktor J. Dowling, predsednik vrhovnega apelacijskega sodišča v New Yorku. Dne 14. januarja je kardinal Hayes v newyorski stolnici 13 novim vitezom slovesno podelil njih insignije. Šolske knjige — zastonj. V državi Indiana je bil stav ljen predlog, naj bi otroci državnih nižjih in višjih šol zastonj dobivali šolske knjige. Nabavljali bi jih iz posebnega davka na malt (slad) in tobačne izdelke. To je od strani države gotovo hvalevredno. Katoliškim župnijskim šolani pa ne be posebno v prid. Za marsikatere katoliške starše bo zlasti v teh težkih časih velika skušnjava, svoje otroke poslati v publične šole ter si tako nekaj dolarjev prihraniti. Da bi katoliške šole mogle knjige zastonj dajati, na to ni misliti. Drsava kaj takega zmore, cerkev ne. Da pa to zapeljivo vabo publičnih šol odstranijo, so se katoličani in protestanti zedi-nili delati na to, da bi tudi otroci verskih šol od države knjige zastonj dobivali. Pravijo, da bi bilo to možno, ker se verske šole že itak večinoma poslužujejo učnih knjig publičnih šol. Vprašanje je samo, če bo državna šolska oblast na ta predlog verskih korporacij pristala. Pravično bi bilo ker se bo dotični davek splošno pobiral. Brisbane in papeževa poslanica. Znani glosator svetovnih dogodkov v "New York American", Arthur Brisbane, gotovo ni kak papist. On gleda cel svet in vse, kar se na njem godi, skozi lastna očala. In kar misli, to pove, včasih cinično, včasih resno, zdaj kako pametno, zdaj kako neumno, vedno pa naravnost, če je komu prav ali ne. Se razume, da mu tudi zadnja papeževa poslanica o zakonskih zadevah ni ušla. In ob njej se je ene resne in pametne znebil. Takole pravi: "Katoliška cerkev, kateri je Bog poveril obrambo neokrnjene in čiste morale, zravnana stoji sredi moralnih razvalin, ki jo obdajajo." Kadar papež spregovori. Da, kadar papež spregovori, prisluhne ves svet. Svetovno časopisje uporabi vsa moderna sredstva, da čim prej izve, kaj je govoril. Nič ne vpraša, koliko bo stalo. Dotični vodilni krogi večinoma niso kaki globoko verni ljudje, morda celo brezverni. A oni računajo s tem, da je pape-štvo moralna velesila, mimo katerega ne morejo, ko bi hoteli Če so njegove izjave tudi nasprotne njih osebnemu prepričanju in tendenci njih listov, jih vendar resno vzamejo, kakor so resno mišljene. Ako že ne s spoštovanjem, kakor verni časnikarji, vsaj s taktom poročajo o njih. Tudi zadnja papeška poslanica o zakonskih zadevah, kakor je tudi nasprotna vladajočemu mišljenju, jih ni spravila iz tira, da bi se količkaj zaničljivo obregnili vanjo. Le naši socialisti so zopet rešili čast svoji surovosti, kakor za časa evharističnega kongresa ter se v njim lastnem barabskem tonu zagnali v "starca ob Tiberi". Takega tona niti socialistično časopisje v domovini več ne pozna. Živel in poginil bo z našo ameriško rdečo gardo. Edino dobro, da Amerikanci ne razumejo našega jezika, sicer bi nas imeli vse skupaj za barbare, ki nismo vredni, da dihamo zrak gentlemanske Amerike. Naši socialisti in Einstein. Že pred leti je Zvonko nekaj kvasil o Einsteinovi teoriji. In sedaj, ko je ta mož prišel v A-meriko prodajat svojo modrost, mu naši socialisti zopet zalžigajo kadilo, čeravno se toliko razumejo na njegovo teorijo kot osel na logaritme. Le to vedo. da ne stoji na pozitivno krščanskem stališču. A tak brezverec kot so oni, sigurno ni. To se jasno vidi iz njegovih izjav. "Jaz ne verujem," se ena izmed njih glasi, "da bi se mogla kaka moralna filozofija pozidati na zgolj znanstvenem temelju. In zopet: "Ne morete prepričati ljudi, da bi se jutri spogledali s smrtjo v obrambo kake znanstvene resnice. Znanost nima te vrste moči nad človeškim duhom." Za kaj tacega treba božanske sile, ki jo on imenuje "verski nagon". Naši socialisti pa o kaki verski morali ne marajo ničesar slišati in tudi ne morejo, ker so načelni mate-rialisti. Zato je boljše, da Einsteina pri miru pustijo. Njih mo- ralni filozof je Spencer, ki je dejal, da pride čas, ko se bo človek iz prvotnega živalskega stanja tako visoko razvil, da bo vriskal in pel, ko bo dobil poziv, naj davke plača. To bo pa seveda c "svetem nikoli". Katoličan z judovskim srcem. Glas gre te dni po Ameriki, da je tu nekje umrl najbogatejši katoličan na svetu, ki je zapustil daleč preko sto milijonov dolarjev. Kako se glasi njegov testament čez to gromno premoženje, nam je trenutno še neznano. — Morda je vsaj v oporoki določil, koliko naj se razdeli v dobrodelne namene. Tudi v tem najboljšem slučaju se mu je nagroma-deno zlato po pravilu pravkar o-menjenega Juda spremenilo v svinec. A to le v najboljšem slučaju, to j£, če-je bila njegova o-poroka taka, kakoršna se za katoliškega človeka spodobi. Ako ne, potem se je pač ponovila svetopisemska zgodba o bogatinu in Lazarju, ki sta po smrti spremenila svoji vlogi. Kajti pisano je: "Kdor ima premoženje sveta in vidi brata v pomanjkanju, pa svoje srce pred njim zapre, kako more biti ljubezen božja v njem?" Če pa ni ljubezni v njem, ne spada v kraljestvo ljubezni, ker nima svatovskega o-blačila. Kdor danes zapusti milijone, ko okrog njega stradajo in gladu umirajo, je sigurno znamenje, da ni imel niti človeškega srca, kamokoli katoliškega. — Krstna knjiga in knjiga življenja je pa seveda nekaj čisto drugega. Jud s krščanskim srcem. V Mew *orKu so sredi januarja poKopaii JNatana Strausa, ki je on znan kot putrijarh new-yoisKih Judov, imel je jako lep pogreb. Kakih hUUU ljudi vsen slojev ga je spremljalo k zadnjemu počitku. Zelo blagega srca je bil m na široko odprtih rok za razne dobre namene. Ni gledal na to, kdo je v potrebi, ali jud, ali protestant, ali katoličan, tega ali onega naroda. Pred očmi je imel samo potrebo. Ko je leta i!) 13 izstopil iz businessa, ki ga je prej dolga leta uspešno vodil s svojima dvema bratoma enakega duha, je razpolagal z velikim premoženjem. V teku teh let je pa domala vse razdal v dobrodelne namene. Držal se je pravila: "Denar, ki ga še zdrav daš v dobre namene, je zlato. Denar, ki ga že bolan razdeliš, je svinec." On ga je spreminjal v zlato. Posebno za otroke je veliko storil. Pravijo, da je njegova zasluga, ker je umrljivost newyor-ških otrok znatno padla. Na raznih krajih mesta je otvoril in vzdrževal dispenzarije mleka za otroke. Tako je plemeniti mož v življenju naložil skoraj vse svoje ogromno premoženje na božjo banko, ki se mu bo gotovo bogato obrestovalo, ne samo v Abrahamovem, ampak tudi v božjem naročju. Pokopali so ga v navadni krsti iz smrekovega lesa. Tako je sam želel. Kardinal Gasparri rešitelj kaj-zerja. Po svetovni vojski je tedanji angleški ministerski predsednik Lloyd George v imenu alliranih velesil zahteval od holandske vlade, naj izroči ubežnega cesarja Viljema, da ga kot krivca svetovne vojne kaznujejo. Ko bi bila holandska vlada to storila, bi se bilo Viljemu slabo godilo. V najboljšem slučaju bi ga bila zadela usoda Karla Habsburškega. Na kakem samotnem otoku bi mislil na dneve, ki so bili. A Ho-landija tej zahtevi ni ugodila. Da jo je odklonila, je v veliki meri, če ne edino, zasluga kardinala Gasparrija, tedaj papeževega državnega tajnika. Sam je v ožji prijateljski družbi povedal, kako je to diplomatično izpeljal. Ko je zvedel za omenjeni pritisk na Holandijo, je stopil v stik z angleškim poslanikom pri Vatikanu. Vprašal ga je, kaj bi Anglija v slučaju, da bi bila nevtralna, naredila s kakim ubež-nim cesarjem ali kraljem, ko bi se vanjo zatekel. Ali bi ga izročila protivnikom? Poslanik, ki ni vedel, kam to vprašanje meri, je odločno izjavil, da ne, ter svojo izjavo še z raznimi zgodovinskimi dejstvi podprl. Kardinal je to izjavo zaenkrat samo na znanje vzel. Takoj je brzojavil internun-ciju v Haag, naj holandski vladi pove, da naj zahtevi izročitve Viljema nikakor ne ugodi. In ni. Tako Viljem še sedaj nemoten uživa holandsko gostoljubnost in kot kajzer odlikovanja deli po zaslugi kardinala Gasparrija. VESTI IZ UREDNIŠTVA V tem mesecu bomo praznovali praznične dneve Gospodovega vstajenja. Vsem naročnikom, sotrudnikom, zastopnikom in drugim dobrotnikom želimo veselo Veliko noč ter mnogo pisanih pir-hov. — Ta številka prinaša nekaj slik iz življenja ljubeznive svetnice Male Cvetke. Naj bi prav vsem čitateljem govori- le besedo ljubezni božje in naj bi jih iz mlačne vsakdanjosti dvignile k lepšemu, bogoljubnemu življenju. Naročil bom našim redovnim novincem, da bodo v ta namen molili za naročnike Ave Marije. Naši letošnji svetniški jubileji. — 14. januarja je minilo 600 let, odkar je v Vidmu umrl slaven popotnik in misijo- nar frančiškan bi. Odorik Pordenonski. O svojem potovanju in raziskovanju daljnega Vzhoda je napisal posebno knjigo, imenovano "Čuda sveta". Za nas je ta jubilej tem bolj znamenit, ker nekateri domnevajo, da je bil bi. Oderik najbrž slovenskega rodu. — Z mesecem junijem začnemo praznovati sedemstoletnico smrti velikega frančiškanskega čudodel-nika sv. Antona Padovanskega. Od vseh strani bodo hiteli romarji v Padovo, da proslavijo jubilej svojega zavetnika in priprošnjika. Od Slovencev bodo menda redki, ki bodo zamogli na dolgo pot. Zato smo slovenski frančiškani kot duhovni bratje velikega čudodelnika razglasili, da bomo v jubilejni spomin sprejemali darove za kruh sv. Antona. Taki dobrotniki bodo še posebe vključeni v naši večni devetdnevnici na čast sv. Antonu, ki jo opravljamo v Lemontu vsaki večer. — Lep jubilej bomo praznovali tudi v novembru. Tedaj bo preteklo sedemsto let, odkar je umrla zaščitnica tretjerednic, sv. Elizabeta Turingijska. Nova maša dveh ameriških Kočevar-jev. — Slovenec z dne 24. februarja t. 1. poroča: Izredno lepa cerkvena slavnost bo 25. marca, na praznik Marijinega ozna-nenja v Spodnjem logu. Dva brata Edvard in Alojzij Wolf, rojena v Clevelan-du (Amerika) sta dokončala bogoslovne študije v Inomostu in bosta v rojstnem kraju svojih starišev darovala prvo sv. mašo, eden ob 9, drugi ob 10. — Novo-mašnikoma iskreno čestitamo. Pok. Father Franc Ksaver Baiec. — Osem dni po smrti p. Alfonza, na pepel-nico dne 18. febr., je v St. Paulu, Minn, umrl eden izmed najstarejših slovenskih duhovnikov in misijonarjev v Ameriki, Father Bajec. Rojen je bil 28. oktobra 1866 v Dobu pri Domčalah, kjer je bil njegov oče učitelj in organist. Poznej ie oče prišel za nadučitel.ia v Ljubljano in tam je tudi naš Bajec dovršel šest gimnazijskih razredov. Ob istem času ie obiskal domovino znani misijonar mon-signor Buh in odvedel s sabo več diskov, Bilbana, Homarja, Lamoeta, Ko-šmerla, pok. Petača in sedai tudi že umr. leera Baica. Father Baiec if ^otem v St. Thomas, Wis., St. Paul, Minn, in Wa- shingtonu študiral filozofijo in teologijo, 21. septembra 1890 pa je bil posvečen v mašnika. Deloval je na raznih župnijah v Minnesoti, obenem pa tudi misijonaril med Slovenci. Štiri leta je bil župnik v Rush City, Minn., šest let pa v Fairfax, Minn. L. 1902 je prišel za župnika na nemško faro sv. Frančiška Šaleškega v St. Paulu, Minn. Tukaj je bil naslednik škofa Starihe. Na fari sv. Frančiška je ostal celih 28 let, dokler ni par mesecev pred svojo smrtjo stopil v pokoj. Pogreb- POK. FATHER BAJEC. ne svečanosti so se vršile dne 23. februarja v cerkvi sv. Frančiška Sal. Sv. mašo je imel Rt. Rev. Msgr. A. Ogulin, poslovilni govor pa Father Jager. Petje je vodil Father Missia. Poleg lepega števila slovenskih duhovnikov se je udeležilo pogreba še čez sto drugih duhovnikov. Na Calvary Cemetery, St. Paul so mu slovenski duhovniki zapeli pretresljivo slovensko nagrobnico "Blagor mu, ki se spočije." R. I. P. Dve lepi novi knjigi. — P. Mavricij Te-raš, O. M. Cap., Pri studencih zdravja in moči, 1930; cena s poštnino 26 din.; naroča se v Prodajalni K. T. D. Ničman, Ljubljana. Knjiga je drugi del slovenske ascetike in bo dobrodošla vsem tistim, ki resno hrepenijo po krščanski po-polnotsi. V njej bodo našli lepo našteta sredstva in spretno izpeljane pripomočke k bogoljubnemu življenju. Tisti, ki jo bodo s pridom brali, bodo zasovražili materialistično posvetno naziranje in dobili v njej mnogo pobud za svoj duhovni napredek. Knjigo vsem toplo priporočamo. — Istotako toplo priporočamo tudi Dr. Opeke Knjigo postave, ki jo prodaja ista prodajalna. Obsega 45 ..govorov o božjih zapovedih. Stane s poštnino 23.50 din. V njej razlaga znani in sloveči slovenski govornik prve tri božje zapovedi. Važni in sedanjemu času primerni so govori: o neveri in odpadu od vere, o indi-ferentizmu, o tisku, o dnevu Gospodovem itd. Jezik je izklesan, slog lapidaren, zgledi izbrani. Knjiga bo koristila izobraženim in priprostim. Verski list za mladino v starem kraju lepo napreduje. Prva številka je pošla, dasi so jo tiskali v 10,000 izvodih. Kdor hoče iz Amerike naročiti list, naj piše na naslov: Lučka z neba, Marijin trg 4. Ljubljana. — V Cvetju beremo, da so pri tretjem redu na Slovenskem ustanovili zavarovalni odsek za starost in onemoglost. — Znameniti slovenski skladatelj P. Hugolin Sattner praznuje letos 801etnico svojega rojstva. Domovina se ga bo celo leto spominjala in prirejala njemu na čast glasbene večere. Tudi mi v daljni Ameriki se pridružujemo njegovim častilcem ter mu k izrednemu jubileju nailenše čestitamo. Upamo da homo ob priliki kaj več spregovorili o življenju jubilantovem. P. Salezij. TINE IN CILA. (Konec s strani 115.) stih ljudi neka liha sreča, tako mi je bilo nekam tiho-srečno pri duši, ko sem, prišedši domov, začrtal teh par vrstic. Pravijo, da moderno življenje vsled svoje naglice in razburjenosti ubija naše živce. Res je tam tako. Zato pa, prijatelj, če so tvoji živci trudni, pojdi na Velinjek in se zglasi tudi na Melinjah! Mir narave in mir dveh priprostih src bo kakor pomirjevalno zdravilo za tvojo izmučeno notranjost. VSEBINA: Kraljestvo vsemogočnega Stvarnika (p. Odilo)................str. 97-98 Baragova pisma: Do končnega cilja — med Indijance (p. Hugo)............str. 99-102 Materam prvoobhajancev (Sestra L.) ............................str. 102-103 Mati (Adele Megla) ....................................................................str. 103 Baraga, naš prvi slov. svetnik (p. Kazimir) ................str. 104-105 Biti katoličan nam hodi ponos! (Rev. J. Filipič)........str. 106-107 Pok. Rev. A. M. Miklavčič, O.F.M. (p. Hugo)............str. 108-111 Sestram v Gospodovi službi: Z grička Asizij ............................../....................................str. 112-113 Uporaba mesečnih listkov ................................................str. 113-114 Tine in Cila (Marin Muha) ......................................str. 114-115; 128 Glasovi od Marije Pomagaj (p. Hugo) ......................str. 116-118 Zahvale, darovi in drugo (p. Benedikt)...............................str. 118 Naši mladini: Easter (Fr. Leonard) ....................................................................p. 119 Hitch-Hiking (La Sallita) ....................................................p. 120-222 Legends of Si. Francis (Ksaver Meško—Albina Wahčič ........................................................................p. 122-123 Pisma ..................................................................................................p. 123 Doma in po svetu (p. Hugo)..........................................str. 124-127 Vesti iz uredništva (p. Salezij) ..................................... str. 127-128