Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... h 2.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177	Letna naročnina . .	. . . L 4.000
PODUREDNISTVO:	Letna inozemstvo . .	. . . L 5.000
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun	štev. 24/12410
Leto XXVI. - Štev. 27 (1309)
Gorica - četrtek, 4. julija 1974 - Trst
Posamezna številka L 100
Um A nečloveškega sistem
V svetovni literaturi bo težko najti delo, ki je podobno »Otočju Gulag«. Enkratno je po obliki in vsebini. Ali si lahko predstavljate obtožnico ikot pripovedno prozo, pisatelja kot tožilca in vodilne osebnosti komunističnega sistema kot obtožence? Nekako tako sem jaz doživel in razumel nenavadno umetniško stvaritev Nobelovega nagrajenca Aleksandra Solženicina.
Začetek pisateljeve devetletne odisejade Po ruskih jetnišnicah in sibirskih ikatorgah je prozaičen za vse one bravce knjige, ki se spominjajo dnevnih in nočnih obislkov Gestapa in Ozne. Nekega čemernega februarskega dne v letu Gospodovem 1944 sta se oglasila pri polku oficirja A. Solženicina, na nemško-rusiki fronti ob Baltiku, dva agenta Smersa (Smrt špijonom). Brez Pojasnila sta ga razorožila in degradirala (potrgala epolete in zvezdo). V nekaj sekundah je postal kapetan Rdeče armade jetnik. Kot jetnik je romal ta mož po ruskih ječah in sibirsikih taboriščih polarnega področja do leta 1953, (ko so ga za časa Hruščeva pomilostili. Njemu se ima pisatelj zahvaliti tudi za publikacijo povesti “En dan v življenpu Ivana Denisoviča«, tki je bila v skladu s politiko destalinizacije.
Na poti skozi pekel jetniške industrije je srečal Solženicin niikdar prešteto število sotrpinov. Z mnogimi je prišel v neposreden stik, od tistih pa, ki so ostali tam, Prinaša pisatelj nem pozdrav. Prisluhnite torej njihovim besedam, saj nastopajo v spisu s pravim imenom.
»Otočje Gulag« je literarna mojstrovina Tolstojeve razsežnosti. Pisatelj je leta gradil to knjigo. Izšla je končno v tujini, Iker so mu doma zaplenili en izvod. Računal je s tem, da bo »Otočje Gulag« njegovo te-stanientarao delo. Usoda pa je ukrenila drugače — upam — na srečo človeštva, če ni že gluho za bližajoče se nevarnosti.
LENIN JE STALINU POKAZAL POT
Stalin naj bi bil glavni krivec vseh slabosti socializma v marksistični režiji. Po Solženicinu pa ta domneva ni točna. On Postavlja na zatožno klop vodstvo komunistične partije od samega začetka z Vladi-niirom Ujičem Leninom na čelu. Po mnenju pisatelja je že on nakazal usodepolno razvojno smer in sprožil prve plazove, ki s° Pozneje pokopali pod seboj na milijone Nedolžnih žrtev. Sovjetski ljudje so romali v smrt brez ozira na stan, starost, spod in razredno pripadnost. Največkrat so šli v sairt v trdnem prepričanju, da gre »za neljubo pomoto, ki se bo pojasnila«. To je bil verjetno tudi glavni razlog, da se niso uPirali in da je komaj kdo zakričal.
Val za valom je zginjal: narodnostne ftianjšine, revolucionarji, tolstojanci, kmet-Je. vojaki, delavci itd. Nekaj podobnega ne pozna človeška zgodovina. In vendar, se je kdo zganil? Ali se kdo zgane da-Oes? mei zio se nemoteno širi po vsem Svetu kot gozdni požar. Ognjenim zubljem celo v svobodnem svetu prilivamo olja Pa molčimo držeč rake križem. Ali bo krik vseh teh nepreštetih milijonov žrtev, 0 katerih govori pisatelj in katerih tožbo Prinaša vsem onim, ki še smejo brati in P°slušati, ostal glas vpijočega v puščavi? Marksisti kaj radi citirajo Lenina. Tudi °lženicin se mu ne izogiba. Nasprotno. °vsod ga citira v svoji knjigi. Na tem IriL'stu bom dobesedno navedel le vsebino j^sma, ki ga ju Lenin poslal 17. maja 1922 Judskcniu komisarju za pravosodje Kur-'mu iz mesi a Gorkega. Takole se glasi: Tovariš Kurskijl Po mojem mnenju je reba razširiti možnosti za streljanje v tem >nislu1 da ono velja za vse oblike menj-Seviške, socialrevolucionarne itd. dejavno-*tl' Potrebno je najti formulacijo, ki bo ^e2«Za te aktivnosti z mednarodno
H
r*Zu»ieti napak! Teror je oblika prepriče-t]Uya' 10 ie jasno kot sonce! (Lenin 5.
k1-. pogl. 45 stri 189 2. nakl. pogl. 24, Str- 604)
Rr
&\ b vsei jasnosti ni Kurskij mogel te-°avodila razumeti. Lenin je moral po-
Argentina brez Perona
,I! r ioa z i j o (podčrtal Lenin sam). Raz-rt[i modnosti z.a streljanje. Tega ni moč
Solženicin - pisatelj, ki je imel pogum prikazati resnični obraz ruskega komunizma
noviti razlago. Tudi meni še danes ne gre v glavo, da naj višji državni funkcionar, za Marxom in Engelsom največja marksistična avtoriteta, daje državni pravosodni službi obvezen migljaj, kako naj se s primernim dopolnilom razširijo možnosti za rodomor — praktično brez vsake omejitve, kar je tudi prišlo kasneje v prakso.
Opisana tragedija pa ni le tragedija sovjetskih narodov, tudi ne samo tragedija satelitov sovjetskega imperija. Tragedija ima neprimerno globlje korenine. Vse človeštvo se nahaja v smrtni nevarnosti.
Vsi vemo, da najbolj krvoločne zveri zaustavi NEKAJ — neki nepojmljiv zadržek, ki varuje lastno vrsto pred napadalnostjo. Človeška napadalnost ne pozna ovir. Homo sapiens ne spoštuje temeljnega moralnega zakona: NE UBIJAJ!
CARSKA RUSIJA IN HITLERJEVA NEMČIJA
Solženicin je uprl svoj pogled tudi v preteklost, v dobo zaostale carske Rusije in ugotovil, da sta tedaj osebna in intelektualna svoboda, kljub vsem pomanjkljivostim le nekaj pomenili. To je razvidno zlasti iz načina ravnanja carskih oblasti z najhujšimi nasprotniki, z ljudmi torej, 'ki so si stavili za cilj zanetiti revolucijo in zrušiti carski režim. O imenovani osebni in intelektualni svobodi, o svobodi kulturnega udejstvovanja in o humanizmu ni sledu po revoluciji. Te vrste vrednot so popolnoma tuje v Sovjetski zvezi od Leninovih in Stalinovih časov do današnjih dni.
Pisatelj se je dotaknil Hitlerjeve Nemčije; z njo je imel najbolj neposreden stik: vojskovanje na fronti. Marsikaj je tam videl in doživel, smatra pa, da se niti Hitler niti Himmler ne moreta meriti s Stalinom. Stalin je bil po njegovem mnenju nenad-kriljiv režiser političnih nasilstev, nepre-kosljiv v iztrebljanju narodnih manjšin in v preseljevanju prebivalstva; bil je nedosežen mojster v razveljavljanju pravnega sistema v družbi. Solžcnicin ocenjuje Hitlerja kot brezkrvnega Stalinovega epigona, tj. posnemovalca.
Knjiga »Otočje Gulag« je torzo — nedokončano delo. Svet pričakuje nadaljevanja za obdobja po Stalinu. Pisatelj bo moral pisati dela, ki bodo sledila, v izgnanstvu. Nihče ne dvomi, da je pisateljevanje v tujini združeno s težavami. Mislim pa, da je bila Solženicinova usoda — po vsem, kar smo zvedeli tu - več kot mila. Prizanesla mu je smrt v eni ali drugi obliki. Osamljen je pa bil v zadnjem času tudi v domovini do virov sploh ni imel dostopa. Razen tega mu je bila policija pri vsakem koraku za petami. V tujini bo imel s te strani popoln mir, virov pa tudi v svobodnem svetu ni malo. Naj bi mu bil Bog ob strani, tako da bo izvršil svoje poslanstvo!
Božo Prevoršek
Argentina je čez noč izgubila svojega voditelja, moža, ki ji je v zadnjih desetletjih vtisnil svojstven pečat svoje osebnosti in jo osvojil s svojim mitom ter jo sedaj pušča politično v nemiru in gospodarsko neurejeno.
ČLOVEK LJUDSKIH MNOŽIC
Peron je bil človek, ki je znal prisluhniti ljudskim množicam in so one v njem videle lastno utelešenje. Zato so ga oboževale in mu slepo sledile bodisi ko je bil na oblasti bodisi ko je bival v izgnanstvu.
To dejstvo so morali končno priznati tudi njegovi politični nasprotniki in vojaški krogi. Argentine se na dolgo dobo ni dalo ne vladati ne pomiriti brez Perona. Od leta 1955, ko je bil Peron z vojaškim udarom vržen z oblasti pa do leta 1973, ko se je spet vrnil zmagoslavno v domovino, je Argentina doživljala civilne in vojaške vlade, a nobeni od njih ni uspelo peronističnih množic odtrgati od njenega »liderja«. Dovolj je bila le ena Peronova beseda in ljudske množice so storile tako kot je on hotel.
Peronu je zgodovina bila mila; ni mu bilo treba umreti v izgnanstvu in v pozabi. Pokopali ga bodo z vsemi častmi in narod bo še dolgo žaloval za njim. Mila mu je pa bila tudi zato, ker je umrl v trenutku, ko je še povsod užival velik ugled. Kdo ve, kako bi bilo eno leto kasneje, saj so se že kazali prvi znaki hudih časov, ki prihajajo nad Argentino: peroni-sti so med seboj razdeljeni in fizično obračunavajo drug z drugim; levičarska gverila se znova uveljavlja; gospodarstvo ostaja na tleh. Vsega tega Peronu ne bo treba več reševati in ne gledati, kaj se v deželi dogaja.
Vendar mu bo zgodovina dala veliko zadoščenje: še mrtev bo dolgo vrsto desetletij v Argentini navzoč s svojim duhom. Kakor svoj čas Kemal Ataturk v Turčiji je tudi on Argentini dal nov obraz. Njegova dežela bo še naprej peronistična; bo bolna od peronizma in bo živela od pero-nizma; ostala bo neke vrste organiziran nered. Še naprej se bo govorilo o justicializmu, o tej diletantski politični ideologiji, ki jo je spočel Peron v prvih letih svojega vladanja in je neka zmešana povezava nacionalizma s socializmom ter oblasti zveze sindikatov nad ostalimi sloji. Vse skupaj pa povezuje neki umišljen patriotizem, iskreno sovraštvo do »yan-keejev« (Severnoamerikancev) in prepričanje, da »no hay nada me-jor que la Argentina« (da ni nič boljšega od Argentine).
Peron je dosegel lepo starost. 8. oktobra bi spolnil 79 let. Po rodu je bil sin sardskega očeta in baskovske matere. Odločil se je za vojaško kariero in v njej naglo napredoval do polkovnika. Malo pred zadnjo svetovno vojno je obiskal več evropskih držav in se dalj časa pomudil v Italiji. Tedaj se je navdušil tudi za nacifaši-zem.
Po povratku v domovino je leta 1943 pomagal pri zrušenju konservativnega predsednika Častilla, postal v revolucionarni vladi minister za delo in si tako odprl dostop do delavskih množic. Te so mu ostale zveste do smrti. Leta 1946 je bil izvoljen z njih glasovi za predsednika države. Pri
vladanju mu je zvesto stala ob strani njegova žena Eva Duarte, ki jo je ljudstvo klicalo za Evito.
Peron je bil po naravi demagog, prav tako Evita, a prav nekaj takega si je argentinsko ljudstvo v podzavesti želelo. Ni bil pa Peron ne uspešen gospodarstvenik ne moder politik. S hujskaškimi go-gori je Argentino razbil v dva tabora; delavce je ščuval zoper delodajalce; državna blagajna se je zaradi slabega gospodarstva in nekritih plač kmalu spraznila. Peron je začel krivdo metati na imperialiste in Cerkev. Notranja napetost je dosegla svoj višek v noči od 16. na 17. junij 1955, ko so podivjane množice požgale v srcu Buenos Airesa osem najbolj častitljivih cerkva.
Peron je bil le samo še diktator, ki ga je vojska z lahkoto pregnala v tujino. Postal je moderni Odisej; šel je najprej v Paragvaj, nato v Panamo, v Venezuelo, v Santo Domingo in nazadnje se je ustalil v Madridu.
Zadnja leta je njegov dom »Puerta de hierro« (železna vrata) v Madridu postal pravo romarsko zbirališče. Politiki in sindikalni voditelji, zlasti pa peronisti so si podajali kljuke in vabili Perona, naj se vrne v domovino. 17. novembra 1972 je šel prvič na obisk, da pregleda položaj; ni ga še našel dozorelega za svoj dokončni povratek. Po treh mesecih se je vrnil v Madrid.
Medtem je bil njegov zvesti oproda Campora z njegovim blagoslovom izvoljen za predsednika argentinske države. Tri mesece po volitvah se je Peron 20. junija lani zmagoslavno vrnil kot nesporni voditelj Argentincev. Campora je moral odstopiti, da da mesto Peronu. Nove volitve 23. septembra 1973 so dale Peronu tudi dejansko oblast v roke. 12. oktobra je nato prevzel predsedniško mesto. V ponedeljek 1. julija ob 14,12 po argentinskem času ga je srčni napad nenadoma izročil smrti v objem.
PERONOVA NASLEDNICA
»Peron je delal za svoje ljudstvo vse do zadnjih trenutkov. Izdihnil je darujoč svoje življenje za Argentino,« je s solzami v očeh povedala Argentincem tretja Peronova žena Maria Estela Marti-nez, ljudem bolj znana pod imenom »Isabelita«.
Čudno naključje je Isabelito pripeljalo na predsedniško mesto. Pred 43 leti se je rodila v pode-
želskem mestu La Rioja pod Andi. V Buenos Airesu je študirala plese in dobila službo v plesni ’ skupini narodnega gledališča Cervantes. Potem se je priključila skupini »Argentinitas« in začela nastopati v inozemstvu.
Prav tedaj, ko je bila v Panami, je tja prišel tudi Peron. Ob enem njenih nastopov je postal pozoren nanjo, jo vzel k sebi najprej kot tajnico, nato pa jo tudi poročil.
Isabelita je hotela živeti le za moža in ji je bila politika čisto tuja. Bil je Peron tisti, ki jo je uvedel v politično življenje z vsemi njegovimi intrigami. Leta 1965 jo je poslal prvič v Buenos Aires, da poveže sprte peroniste, od katerih mnogi so se navduševali za peronizem brez Perona, kar seveda Peronu ni bilo všeč. Žena je svoje poslanstvo tako dobro opravila, da so bili od tedaj vsi peronisti Peronu neomajno zvesti.
Leta 1971, ko so se pokazali prvi znaki za možnost povratka Perona v Buenos Aires, je znova odšla v Argentino na posvet in razgovore. Tako se je zgodilo, da jo je Peron sam izbral pri zadnjih volitvah za podpredsednico. V tem svojstvu je zadnji čas obiskala tudi Italijo ter se srečala z Leonejem, Morom, Rumorjem in Andreottijem. Napravila je najboljši vtis umirjene ženske. V nasprotju z Evito se oblači skromno, ne ljubi blišča in noče stopati v ospredje.
Pač pa ima pri sebi sivo eminenco, ki ji je korak za korakom za petami in ima velik vpliv nanjo. Je to Jose Lopez Rega, minister za delo in socialno skrbstvo, ki ji je v mladih letih, ko je izgubila očeta, stal ob strani, jo uvedel v špiritistično sekto Basi-lio in ji kasneje pomagal dobiti službo v plesni skupini »Argentinitas«. Pravijo, da vojaki nanj zelo pozorno gledajo. Lahko se zgodi, da ga bodo odstranili, čim bodo imeli vtis, da je njegov vpliv na novo predsednico premočan.
Peronova smrt pomeni brez dvoma veliko prelomnico za Argentino in močan pretres za vse prebivalstvo. Njegova smrt bo imela odjek tudi po vseh ostalih državah Južne Amerike. Eno je gotovo: Peron je bil muhast in omahljiv v svojem ravnanju, a dalo se je vsaj predvideti, kako bo ukrepal; doba po Peronu pa pušča negotovost in možnost raznih rešitev; med njimi obstaja tudi tista krvave trockistične revolucije.
Korošci bodo nastopili enotno
Poročali smo že, da je Narodni svet koroških Slovencev sklenil, da bo na prihodnjih deželnih volitvah leta 1975 nastopil s samostojno slovensko listo. Pobuda je naletela na ugoden sprejem pri večini slovenskih Korošcev, kajti tudi številni socialisti so sklenili, da jo bodo podprli. V soboto 8. junija so namreč zborovali v Celovcu slovenski izvoljeni občinski svetovalci in sklenili, da bodo pobudo NS podprli. Za nosilca samostojne slovenske liste so izbrali višjega vladnega svetnika dr. Pavla Apovnika.
Kot znano Zveza slovenskih organizacij, ki je socialistično usmerjena, ni sprejela pobude NS za enoten nastop Slovencev. Njeni pristaši so pa drugačnega mnenja, številni so se namreč pridružili pobudi za
enotno slovensko listo. Med njimi je tudi dr. P. Apovnik, podpredsednik Zveze slovenskih organizacij. Ta je dejal, da ne vidi nobene težave v dejstvu, da je podpredsednik ZSO in istočasno nosilec samostojne slovenske liste. V ožjem odboru predstavnikov samostojne slovenske liste je tudi šolski nadzornik Rudi Vouk.
Videti je iz tega, da je na Koroškem prevladala skrb za ohranitev in obrambo slovenstva nad strankarskimi interesi. Slovenski Korošci so ob uri hude narodne stiske znova našli potrebno enotnost. Do tega je gotovo prišlo zaradi medsebojne politične strpnosti, ki jo vodita obe osrednji politični organizaciji na Koroškem, ki že dalj časa ubirata enotno pot v obrambi narodnih interesov na Koroškem.
Sped. in abbon. postal« • II Gruppo 70 H
Stran 2
Zakon za slovenske šole se že izvaja
Med dejavniki, ki so v temeljih pretresli italijansko duševnost, tako da se je iz sveta krščanske kulture pogreznila na raven zgolj človečanske civilizacije, je sekularizacija. Ta sodobni družbeni pojav zanika veljavnost duhovnih in kulturnih vrednot in proglaša za važna edinole dognanja človeškega razuma in pridobitve tehničnega napredka. Zato izključuje iz javnega življenja Boga, Cerkev in vero ter zahteva, naj se znanstveni razvoj in sploh vsa človekova miselnost oblikujeta docela avtonomno in brez najmanjšega ozira na Boga in na versko-nravne razloge. Sekularizacija je zato najbolj orjaški napad na krščansko pojmovanje človeka in zgodovine ter na samo krščanstvo.
Izid referenduma je toplokaz (termo-skop), ki nam odkriva toploto, ki jo je v Italiji že dosegla sekularizacija. Sprememba splošne italijanske miselnosti in čutenja je v večini ljudi že izglodala vero v Boga in trdno zaupanje v Cerkev in v cerkveno hierarhijo. Omrtvičila mu je tudi čut za krščansko moralo in za vrednote duha. Pred večino italijanskih ljudi lebdijo zdaj zgolj pozemski ideali: blagostanje, svoboda, spolno izživljanje...
UGOTOVITVE VERSKO-SOCIOLOŠKIH RAZISKAV
Odgovorni cerkveni krogi so že več časa opozarjali na razkrojevalno delo, ki ga je sekularizacija vršila v zasebnem, družinskem in javnem življenju. Psihologi, sociologi in teologi so se strinjali v oceni, da je krščansko tkivo italijanske Cerkve že tako prizadeto, da je možno govoriti o »razkristjanjeni italijanski družbi«.
Strokovnjak iz verske sociologije Silvano Burgalassi je že pred leti ugotovil, da je v Italiji pet tipov vernosti: 5 % ateistične subkulture, 55 % versko brezbrižnih, 15 % pripadnikov k uradni vernosti, 20 % sakralne vernosti in le 5 % preroško prepričanih vernikov.
Evangeličanski pastor Giorgio Girardet je v glasilu »Nuovi tempi« zapisal: »Cerkvenim navodilom poslušnih vernikov je komaj 20 %!«
Italijanska škofovska konferenca (CEI) je lani izvedla posebno versko-sociološko raziskavo o verskem položaju v vsej Italiji, ki je prav tako ugotovila, da večina italijanskih vernikov ne čuti več katoliško. Škofe je to močno zaskrbelo. Pohiteli so s sestavo posebnega triletnega pastoralnega načrta za versko poživitev. Dne 12. julija 1973 so izdali pastoralni načrt »Evan-gelizacija in zakramenti«, v katerem so jasno spregovorili o sekularizaciji, ki je že postala »sekularizem«, saj zahteva, naj bodo Cerkev in njene ustanove izključene iz javnega življenja. V deželi naj se izvede temeljita »evangelizacija«, oznanjevanje evangelija, ter »doživeto sprejemanje zakramentov«, ki naj še posebno ob obhajanju svetega leta dovedeta vernike k zreli in prepričani verski zavesti.
Tragedija italijanske Cerkve je bila v tem, da se široke ljudske množice sploh niso zanimale za opozorila in navodila škofov in da so duhovniki in razni »duhovniški sveti« le preveč časa izgubljali z razpravljanjem o raznih »pastoralnih načrtih«. V to razdobje načrtov in priprav je udarilo sporočilo: »Glasovanje o razpo-roki (referendum) se bo vršilo v nekaj mesecih!« Referendum se je izvršil in njegov izid je bil krut udarec v obraz čuječim in dremajočim: vsem je dokončno odprl oči.
KRIZA VERSKE ZAVESTI IN CERKVENEGA ČUTA
Sekularizacija že pretresa same temelje krščanske vere in notranjo uredbo Cerkve. Gre za dejansko razkristjanjenje italijanskega naroda. Ker pa živi slovenska manjšina znotraj italijanskega kulturnega prostora, ramo ob rami z italijanskim človekom, je italijanska kriza hkrati tudi slovenska duhovna stiska. Razlika je samo v tem: veliki in z vsemi duhovnimi in tvarnimi sredstvi razpolagajoči italijanski narod bo nesporno prebolel to krizo in doživel krščanski preporod, šibka slovenska narodna manjšina v Italiji pa se bo z razkrojem krščanstva izvotlila, izčrpala In izginila, še tako globoka rana, zadana duši velikega naroda, ni smrtonosna, pač pa je usodna za krhko narodno manjšino. Zato ne bo odveč, če nadrobneje razčlenimo krizo italijanske Cerkve in obenem ugotovimo, kako ta kriza odseva na slovensko manjšino.
Izid referenduma predvsem dokazuje, da je sekularizacija zajela v Italiji vsenarodno razsežnost. NI več samo peščica »razsvetljenih« izobražencev, pozitivistov In materialistov, ki so zavrgli krščanstvo, temveč široke ljudske plasti, ki niso ime-
le verske izobrazbe in bile krščanske iz navade in ne iz prepričanja: v novih zgodovinskih prilikah so versko odpovedale, Bog se je umaknil z njihovega duhovnega obzorja, v njih je umrl kristjan in se rodil posvetnjak.
Verski pretres je zavzel dvojno obliko: družbeni pojav »anagrafskih katoličanov« in nastop »novih katoličanov«. Pri prvih je v krizi sam problem vernosti z zatonom krščanske vere, pri drugih pa gre »pretol-mačenje« evangelija v ključu humanizma in sekularizacije, s čimer naj bi približali krščanstvo tudi modernemu človeku.
ANAGRAFSKI KATOLIČANI Cerkev je občestvo verujočih. Kar jih druži, je vera. Krščanski vernik veruje v osebnega Boga, ki se je razodel, in v božjega Sina Jezusa Kristusa, ki je vse odrešil in ki je ustanovil Cerkev, da v svetu nadaljuje njegovo odrešilno delo. Veri v Boga mora zato katoličan pridružiti poslušnost Cerkvi.
Da je vera zares osnova vsemu življenju, mora kristjan zavestno in premišljeno pristati na Kristusa in na Cerkev: ni dovolj, da veruje v skupek resnic, življenjsko mora pristati na te resnice, po njih živeti in jih spričevati v svetu.
Sekularizacija ali laicizacija pa je v človeku ubila ta »življenjski« pristanek na Kristusa in na Cerkev, odtrgala ga je od Boga. Tako ga je zasula s perečimi problemi gospodarske, socialne, politične, tehnične narave, da mu je postala nevaž-na, tuja in odvratna vera in kar vera uči: Bog, onostransko življenje, duhovnik, Cerkev. Le v redkih trenutkih ga spreleti dvom: Bog? Velja še, kar sem veroval? Drži še, da moram živeti po božjih zapovedih? Po smrti bo res sodba? Onstransko življenje? Nebesa in pekel?
Namesto da bi si odgovoril na ta vprašanja, zaplava v vrtinec življenja, ki ga potegne za seboj: otroka krsti, ker je pač taka navada; pošlje ga k prvemu obhajilu in birmi, ker tako delajo tudi ostali; poroči se v cerkvi, ker tako želi nevesta, in če mu umrje oče ali mati, ga pokoplje cerkveno. In ker so naj krepkejši dogodki življenja: rojstvo, poroka, smrt zabeleženi v cerkvene anagrafske knjige, v župnijske registre, stoji pred nami »anagraf-ski katoličan«: katoličan na papirju, pogan v življenju.
Anagrafski katoličani! Posvetni ljudje, katerih ime in priimek sta vpisana v župnijske knjige rojenih, poročenih in umrlih. Malo je, a dovolj, da stoji na njih grobovih — in na grobu katoličanstva — križ!
Ob koncu šolskega leta se radi zanimamo, kakšne uspehe so dosegli naši učenci.
A več kot sami uspehi nas zanima, kako je s pravnim položajem našega šolstva.
Kot smo že zadnjič obljubili, objavljamo danes odgovore na vprašanja, ki smo jih zastavili o šolskih zadevah pristojni osebi.
Kaj je novega v šolski zakonodaji v zadnjem času?
V tem pogledu moramo ločiti dvoje.
Eno je šolska zakonodaja, ki zadeva ves šolski sistem v Italiji in ta stoji prav sedaj pred večjimi spremembami, ko bo v šolsko problematiko stopil novi tretji člen, tj. družba. Toda o tem kdaj drugič. Drugo pa je zakonodaja, ki zadeva samo slovenske šole. V tem pogledu moramo priznati, da se polagoma nekaj premika. Leta 1961 smo dobili prvi, osnovni zakon o slovenski šoli. 22. decembra 1973 pa je Uradni list objavil dopolnilni zakon za slovenske šole in ta nosi številko 932.
In kaj prinaša novega?
O tem se je že veliko pisalo, a izvajati so ga začeli šele zadnji čas. Ta dopolnilni zakon je znan pod imenom Belci-Škerk, ker je nastal iz spojitve dveh zakonskih osnutkov, ki sta ju omenjena poslanca predložila. Zakon ima 12 članov. Praktično zakon pravno ustanavlja na Goriškem in na Tržaškem po eno šolsko nadzormštvo
  .............................................................................
je potrebno za razvoj Gorice
ter na Goriškem 2 in na Tržaškem 5 didaktičnih ravnateljstev za osnovne šole. Za zasedbo teh mest se bodo vršili natečaji, katerih se lahko udeležijo le učitelji slovanskega materinega jezika.
Profesorji, ki še nimajo usposobljenost-nega izpita, pa uče že vsaj pet let na slovenskih srednjih šolah v zadnjih desetih letih, bodo dobili ustrezno usposobljenost z inšpekcijo pri pouku in strokovnim razgovorom. Vojni invalidi in pohabljenci, bojevniki, povratniki, partizani, politični in rasni preganjanci, vojne sirote in vojne vdove pa so deležni gornje ugodnosti, če poučujejo vsaj tri leta.
Profesorji, ki že imajo habilitacijo, se lahko poslužijo ugodnosti zakona 603 z dne 25. julija 1966 in pa zakona 468 z dne 2. aprila 1968. Zakon še zagotavlja, da bo prosvetno ministrstvo v tridesetih dneh po objavi tega zakona izdalo navodila za vlaganje prošenj, a je že minilo šest mesecev, a navodil še ni.
Kaj pa osebje, ki je v službi že od ustanovitve in obnovitve slovenskih šol?
Tu moramo razlikovati osnovne šole od srednjih šol. Na osnovnih šolah je dejansko vse učno osebje sistemirano. Redno se vrste natečaji in mlajši nadomeščajo tiste zaslužne šolnike, ki odhajajo v pokoj. Zakon, o katerem je govora, priznava
Drugi Taize na Štajerskem
Cistercijanski samostan Rein pri Gradcu je eden naj starejših tovrstnih samostanov, ki še obstajajo. Letos praznuje samostan 850-letnico obstoja. Novi opat hoče ta samostan spremeniti v duhovno središče za vse tiste, ki iščejo notranjo poglobitev z razmišljanjem. Torej nekaj podobnega kot je v Taizeju na Francoskem. Brezobvezno se bodo mogli priključiti samostanskemu duhovnemu do-
Kamenčki
Boj za zemljo
Mesto hoče uničiti deželo, industrija hoče uničiti kmeta. 7'o doživljamo v goriški in tržaški okolici, to doživljajo tudi drugod po Italiji. Znani zakon, ki je morda imel dobre namene, se kaže zmeraj bolj kot zakon mestnega egoizma.
V zaledju Genove je naselje Borzoli. Oblasti so tam zasegle zemljo za gradnjo ljudskih hiš. Sedaj hočejo izgnati prizadete kmete-posestnike. Gre za kakih 30 družin, ki živijo na svoji zemlji in jo obdelujejo; živijo spodobno, saj pridelujejo povrtnino, ki jo prodajajo na trgu v Genovi. Sedaj pa so na tem, da bodo ob zemljo, ob delo in zaslužek. Kmetje so se uprli in grozijo, da bodo tehnike in geometre fizično napadali, če stopijo na njih zemljišče.
Tudi v Ločniku pri Gorici ima goriška občina namen graditi ljudske hiše. Toda tudi tu so se domačini uprli, češ da nočejo imeti tujih ljudi v vasi. časopisje jih je podprlo, tudi »Voce Isontina«.
Tragedija Štandreža in vasi v tržaškem Bregu se ponavlja tudi drugod. Samo da drugje najdejo kmetje oporo pri raznih organizacijah in tudi v tisku. Slovenski kmet-posestnik pa je v svojem boju za zemljo sam. Niti slovenski tisk ga ne podpira in niti slovenski izvoljeni zastopniki na raznih ravneh, kajti slovenski kmet naj se kar naprej žrtvuje za druge.
Socialistom in komunistom, tudi našim, je to čisto prav. Naj Slovenec le izgubi svojo zemljo in postane »proletarec«! Slovenskega kmeta ni škoda, škoda je furlanskega kmeta v Ločniku!
Uničenje štandreškega polja — tako
pravijo — je potrebno za razvoj kakor je bilo potrebno uničenje tržaškega Brega za blagor Trsta, piše krajevni tisk, tudi »Voce Isontina«. Na žalost je to tudi logika slovenskih socialistov in komunistov. Pa pravijo, da so z ljudstvom. Morda z italijanskim, s slovenskim gotovo ne. Le kdaj se bodo naši ljudje spametovali in jih nehali podpirati s svojimi glasovi?
gajanju, zlasti liturgiji.
   IHII1I1IIIIIII IIII1IIIIMHIIHI1I  Illllllli III1IIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIII
Sen kresne noči
Bilo je v dneh, ko je rimski parlament razpravljal o ustanovitvenem zakonu dežele Furlanija-Julijska Benečija. Slovenske politične organizacije so pošiljale posredno in neposredno zahteve raznim parlamentarcem in vladi v Rim, naj v ustanovni zakon vključijo posebni člen o politični, kulturni, gospodarski in socialni zaščiti Slovencev v novo nastajajoči deželi. Toda prihajali so glasovi, da je v Rimu med parlamentarci in vladnimi krogi kaj malo dobre volje in posluha, da bi v ustanovni zakon vključili kake zaščitne člene za Slovence.
Ne vemo, na čigavo pobudo je bil sklican, na kresni dan 24. junija 1963 v Trstu ob 15. uri v Gregorčičevi dvorani v ulici Geppa 9, sestanek zastopnikov raznih političnih strank, v katerih so vključeni Slovenci. Program sestanka je bila razprava, katero pot ubrati, da bi vendar vključili v ustanovni zakon zaščitne člene za Slovence. Sestanka so se udeležili: poslanka Marina Bernetich za KPI, Stane Bidovec za PSI, pokojni dr. Jože Dekleva za NSZ in dr. Marc in dr. Šah za demokratične Slovence.
Tisti dan je bil tako vroč, da ga zlepa ne bomo pozabili. Po uvodnih besedah poslanke Bemetičeve je takoj prišlo do
ostrega spora med njo in dr. Deklevo, da je slednji zapustil sestanek. Poslanka Ber-netičeva je stekla za njim in ga pripeljala nazaj. Dr. Dekleva je namreč očital Ber-netičevi, kaj so doslej delali v parlamentu in zakaj šele sedaj poroča o težavah.
Ko se je vihar pomiril, so vsi navzoči odobrili stališče poslanke Bemetičeve, ki je zatrdila: Zagotavljam vam, da zakon ne bo dobil potrebne 2/3 večine, če ne bodo v njem zagotovljene pravice Slovencev. Ker so za 2/3 večino potrebni glasovi KPI in PSI, poslanci teh dveh strank ne bodo glasovali, če ne bo v zakonu zagotovil o zaščiti Slovencev. Tej izjavi se je pridružil tudi Stane Bidovec za PSI. S sestanka so vsi šli zadovoljni.
Poslanka Marina Bernetič je še isti večer odpotovala v Rim. Toda vlak še ni zavozil prek Soče, ko je poslanka Marina Bernetič zadremala, zasanjala in pozabila na svečano zagotovilo. Ko se je drugega dne prebudila, se je njem obljuba spremenila v navaden »sen kresne noči«. V Rimu so poslanci KPI in PSI nemoteno glasovali za ustanovitveni zakon za deželo Furlatiijo-Julijsko Benečijo, ne da bi vanj vnesli kakršno koli zaščito za tu živeče Slovence.
Bralci pišejo
Še o Marijinem češčenju
Katoliški glas je v eni prejšnjih številk prinesel članek »O pravem češčenju Matere božje« in obenem opozoril na nepravilne oblike tega češčenja, h katerim prišteva »nekatere« devetdnevnice, procesije in škapulirje, ne pove pa, v čem so te oblike nepravilne, kajti devetdnevnice so se vedno opravljale v cerkvah kot priprava na velike praznike, če pa jih zasebno opravljamo, je to hvalevredno in zveličavno opravilo zlasti dandanes, ko hoče posvetni duh zase dušo in telo.
Kar se tiče škapulirjev, res ne vem, če so vsi enakovredni, ni pa dvoma, da je Mati božja večkrat pokazala, da ji je ljub karmelski škapulir. V svojih prikazovanjih v Garabandalu ga je držala v rokah (kar se tiče garabandalske Matere božje, naj omenim, da je v ta prikazovanja veroval sam stigmatizirani pater Pij) brez dvoma zato, da je dala priznanje tistim, ki ga nosijo trn sebi, ker jih škapulir stalno spominja nanjo. Ljubljenka Marijina Bernardka iz Lurda ga je zvesto nosila pri sebi tudi v času Marijinih prikazovanj.
Kar se tiče procesij, pa jih hoče Mati božja sama. V Lurdu je zahtevala, da prihaja ljudstvo v procesiji k votlini prikazovanj.
Da bi pa častili pri nas Mater božjo kakor neko božanstvo je izključeno. To bi bilo mogoče kje v Afriki, kjer so še vplivi malikovalstva. Zato je neumestno pisati o teh stvareh kakor da bi se to godilo pri ruis in s tem begati ljudi, da opustijo še tisto malo pobožnosti, ki jo opravljajo zasebno.
Ni nevarnosti, da bi danes ljudje preveč molili in preveč častili Mater božjo; nasprotno, nevarnost je, da se mnogi pogubijo, ker nič ali premalo molijo in nič ne kličejo Marije na pomoč.
Molitev, katero Mati božja priporoča, je rožni venec. Priporoča pa ga zato, ker je rožni venec košček svetega pisma, za katerega marsikdo nima časa, da bi ga še vzel v roke. Je košček sv. pisma, seveda, če ga molimo, kakor je treba, tj. če premišljujemo pri molitvi skrivnosti našega odrešenja. Pri skupni molitvi v cerkvi, če ga molimo po starem načinu, tako da pri vsaki zdravamariji imenujemo zadevm skrivnost, smo samoposcbi prisiljeni na skrivnost misliti. Toda pri skupni molitvi, kjer samo v začetku vsake desetke imenujemo skrivnost za premišljevanje (kakor so začeli nekateri pri nas moliti) večina molivcev nič ne premišljuje in vendar je ravno to premišljevanje pri rožnem vencu nadvse važno.
Iz povedanega sledi, da problem pri nas ni toliko v tem, ali jo prav ali napak častimo, temveč če jo sploh še častimo.
tem šolnikom službovanje od 1. oktobra 1954. Prejšnja leta pa po običajnem postopku.
Na srednjih šolah pa je še vedno dve tretjini nestalnih učnih moči. Zakon 477 z dne 30. julija 1973 v 17. členu zagotavlja, da bodo postali stalni vsi usposobljeni profesorji, ki so letos imenovani za nedoločen čas in so bili usposobljeni pred 31. avgustom 1973. Vključitev v stalnost bo od 1. oktobra 1974. S tem bo gotovo storjen velik korak v ureditvi osebnega položaja tudi za slovenske šolnike. Dopolnilni Belci-Škerkov zakon pa predvideva retrodatacijo imenovanj od 1. oktobra 1954 za vse tiste, ki so v tem času službovali, a le za pravne učinke. Torej ne retrodotacijo, kot trdi tržaško »Delo« dne 20. decembra 1973.
Vedno se je veliko govorilo o zahtevi po »vice-proveditorju«; kaj o tem pravi zakon?
O »vice-proveditorju« zakon ne govori. Pač pa zakon, o katerem je govora, predvideva na šolskih skrbništvih v Gorici in v Trstu po enega ravnatelja ali profesorja ter pet oziroma dva učitelja za službo v zvezi s šolami s slovenskim učnim jezikom. Pred dnevi je tržaški šolski skrbnik poslal poziv, naj se javijo tisti ravnatelji ali profesorji, ki bi bili voljni za delo na šolskem skrbništvu. Ostanejo pa še vedno v organikih šole in skrbništvu bodo le začasno dodeljeni na službo.
Pred kratkim smo čitali po časopisih o nekih volitvah na šolah. Nam lahko kaj poveste o tem?
Člen 9 zakona, o katerem govoriva, določa, da deželnemu šolskemu skrbniku pomaga posebna komisija, ki jo sestavljajo: tržaški in goriški šolski skrbnik ali njuna pooblaščenca; dva ravnatelja, od katerih eden s srednje šole prve stopnje in eden s srednje šole druge stopnje, en profesor višjih srednjih šol in en profesor nižjih srednjih šol. Potem še: en šolski nadzornik, en didaktični ravnatelj in en učitelj.
V isto komisijo imenuje tržaška pokrajina tri in goriška dva zastopnika.
Predstavnike šolnikov volijo posamezne kategorije šolnikov. Ravnatelji, profesorji I. in II. stopnje, šolska nadzornika, didaktični ravnatelji in učitelji. Deželni šolski skrbnik je objavil način glasovanja.
Tu se je seveda nekoliko zataknilo, ker so nekateri pozabili, da živimo v pluralistični družbi in so hoteli, da morajo vsi voliti le kandidate, ki jih je predlagal Sindikat slovenske šole. Ce bi sprejeli to stališče, potem bi bilo dovolj, da bi deželni šolski skrbnik naprosil sindikat, naj imenuje svoje zastopnike v to komisijo in volitev sploh ne bi bilo treba. Rezultat volitev pa je pokazal, da vsi šolniki ne odobravajo stališča, ki ga je zavzel sindikat. Poleg tega vemo, da poleg Sindikata slovenske šole obstaja še Avtonomni sindikat slovenske šole, katerega kandidati so prav tako prejeli določeno število glasov. Torej demokratično tekmovanje, kar je edino pravilno.
Pred časom smo brali v Primorskem dnevniku, Novam listu in tudi v Katoliškem glasu napade na novoustanovljeni Avtonomni sindikat slovenske šole v Trstu. Volitve pa so pokazale, da ta sindikat le ne predstavlja, borih 18 članov. Ce Sindikat slovenske šole nima posluha za demokratično delo v šolskih zadevah, potem je poplnoma razumljivo, da ne bodo vsi Z njim soglašali.
To se pravi, da ste šolniki med seboj na sindikalnem polju razdvojeni?
Tega ne bi stoodstotno trdil. Šola in narodne koristi morajo biti vsam skupne, pota so pa seveda lahko različna, kot je to v politiki že ustaljena navada.
Kaj bi nam pa povedali o novih delegiranih zakonih?
Zadnjega maja je vlada sprejela petero delegiranih zakonov, ki zadevajo šolsko življenje. Ti dekreti predstavljajo močan 1 preokret v šolski politiki v vsej državi. 0 i tem pa se bova pogovorila v bližnji bodočnosti.
Razložili ste nam marsikaj, kaj nam t& dopolnilni zakon daje. Pa nam bo vse to j res tudi dal?
To je odvisno od dobre volje. Odveč P9 ; se mi zdi zahteva, naj posebno ministrstvo poskrbi za pravilno in točno tolmačenj15 j zakonskih predpisov, kot je to zapisa' | Primorski dnevnik 26. maja 1974. Za 10 j je pristojno prosvetno ministrstvo. K«1' j tero je tisto »posebno ministrstvo« pa rc5 i ne vem. Kar pa bi še dodal, je to, d9 j predvideva dopolnilni zakon v 10. člen11 ■ ustanovitev posebnih tečajev za otroškcj vrtnarice. Ti tečaji so potrebni, ker vi-1' j naric že primanjkuje.
To bi bilo za danes vse. Drugič pa o legiranih zakonih.
Slovensko ljudsko gibanje
Za slovensko	samostojno	in	demo
Za trajno	povezanost	vseh	zamejskih	S
SLG v Gorici je tedaj pregledalo vse dosedanje delovanje. To je razvidno iz predloženih poročil odbornikov. Na občnem zboru je izvolilo širši svet, ki ga sestavlja-18 članov, ki so naslednji: Marko Brajnik, dr. Andrej Bratuž, dr. Karel Brešan, Vladimir Brešan, Roman Di Battista, Marija Ferletič, Stanislav Klanjšček, Simon Komjanc, Hadrijan Koršič, dr. Martin Kranner, dr. Damijan Paulin, Viktor Prašnik, Ivan Prinčič, Mario Soban, Mirko
Špacapan, dr. Vladimir Šturm, Božidar Tabaj in Marijan Terpin.
Svet je nato na svoji prvi seji v smislu 7. člena statuta izvolil nov izvršni odbor, ki je takole sestavljen: Karel Brešan predsednik, Andrej Bratuž podpredsednik, Marjan Terpin tajnik, Vladimir Šturm namestnik tajnika, Roman Di Battista blagajnik, Damijan Paulin referent za organizacijo, Marija Ferletič referent za stike z javnostjo.
Predlogi za politično reorganizacijo
Pomen	in	nalo
območja v javnem življenju, kot tolmači tudi veliki Jacques Ma-ritain. Vsekakor pa gre v tem SLG po svetlih sledovih naše narodne tradicije in v duhu vrednot, ki so nas vodile v najtežjih dneh naše zgodovine.
POTREBA PO NOVIH PRIJEMIH
Kakšen je odnos SLG do naše, do današnje politične stvarnosti? Ne delamo si utvar za reševanje velikih socialnih in političnih problemov, ki gotovo ne bodo zavi-seli od našega dela. Zavedamo pa se, da imamo svojsko odgovornost na tem koščku slovenske zemlje. Vključeni v osrednjo politično organizacijo, SDZ, delujemo za ustrezno rešitev vseh naših narodnih problemov, ki so pač lastni naši narodni manjšini. Pri tem sodelujemo tudi z drugače mislečimi, čeprav se z njimi marsikdaj povsem ne strinjamo. Pri srcu nam je poživitev skupne politične organizacije. Iz izkustva vemo, da dosedanje oblike našega skupnega dela v SDZ ne odgovarjajo več, da so nekateri dogovorjeni oz. ustaljeni »zakoni«, ki urejujejo medsebojne odnose že preživeli in anahronistični, po-
nalni in tudi ne odgovarjajo dejanskemu razmerju sil znotraj skupne organizacije. O vsem tem bomo morali danes izreči svojo besedo.
V teh nekaj letih obstoja SLG nismo morda izpolnili vseh pričakovanj naše javnosti. Morda smo tudi premalo poskrbeli za lastno »publicizacijo«. Marsikdaj smo se lahko bali, da bi ne postali le nekak dvojnik osrednje politične organizacije. Pri vsem tem pa lahko zatrdimo, da kljub raznim pomanjkljivostim beležimo vseeno dokaj pozitivnih dosežkov pri obnovitvi političnega dela med gori-škimi Slovenci. Prav SLG je s tem razširilo zanimanje za politično delo zlasti med mlajšimi, za večjo organizacijsko dejavnost v SDZ, za iskanje novih poti in prijemov pri našem skupnem političnem delu, za večje in tesnejše sodelovanje s Slovensko skupnostjo v Trstu, za ugotavljanje možnosti ostvaritve deželne koordinacije na politični ravni. In to je nekaj. Na vsak način pa je vsem skupna želja po poživitvi in pomladitvi našega dela, za kar si želimo tudi odločilnih in vzpodbudnih prispevkov in doprinosa našega občnega zbora.
ANDREJ BRATUŽ
leg tega pa še odločno nefunkcio-
nmiin   milimi um    .............
Pregled delovanja
      luninim minuli ......
Pomen kulturnega dela
Priloga je posvečena delovanju Slovenskega ljudskega gibanja v Trstu in Gorici v zadnjih letih. Tako SLG v Trstu kot v Gorici je imelo pred časom svoj redni občni zbor, na katerem so člani pregledale dosedanje delovanje politične skupine na Tržaškem in Goriškem. Zato podajamo v naslednjih vrstah poročila, resolucije in glavne povzetke z obeh občnih zborov, kot je bilo najavljeno v kratkih poročilih o obeh občnih zborih.
(Misli predsednika)
Ko smo danes zbrani na rednem občnem zboru Slovenskega ljudskega gibanja, se najprej spomnimo na nekaj let nazaj, ko smo na istem mestu ustanavljali novo organizacijo, našo politično skupino, ko smo na nekdanjih temeljih Slovenske katoliške skupnosti polagali novo organizacijsko zgradbo.
SLG je v teh nekaj letih svojega obstoja skušalo zaorati v ledino našega mladega političnega življenja. Mladega, v kolikor smo šele tedaj skušali dati nekdanji skupini SKS bolj živahno in funkcionalno lice, obenem pa tudi začeli z večjo politično voljo nastopati v odnosu do krovne politične organizacije go riških Slovencev, do Slovenske demokratske zveze. Slovensko ljudsko gibanje je nastalo kot samostojna politična formacija z jasno izdelanim programom in namenom. Zamejski Slovenci sicer nismo hoteli nikdar Uganjati ostre strankarske politike, nismo hoteli ozko ideološko opredeljevati svojih programov in svojih stališč. Zavedamo se, da ntoramo le v čim večji enotnosti in skupnosti nastopati za dosego najširših narodnih pravic manjšine. Zato je potrebna čim večja sloga in tudi zelo široka povezava ttied vsemi pripadniki naše skupnosti.
Jasno pa smo prepričani, da nas morajo pri tem važnem in odgovornem delu vseeno sprem-fjati nekatera bistvena načela, mi-nio katerih ne moremo in ne smerno. V mislih imam predvsem načela svobode, politične demokra-°ije v pluralističnem smislu, idejo socialne pravičnosti in s tem — se razume — zavračanje vsake ideologije in sistema, ki tepta Pfej omenjena načela. Slovenci smo se že v temni dobi fašizma ntorali boriti proti diktaturi, ki nus je hotela uničiti in zatreti. Z isto vnemo moramo zavrniti tudi Politične in ideološke zatiralne Poskuse marksističnega kova, ki nimajo smisla za pravo demokra-cijo in svobodo. Le družba, v ka-teri so zajamčene pravice vsem, Posameznikom, skupnosti ter ide-Jam, nam je lahko vzor in v tej smeri gre tudi naša politična akcija.
SLG je še posebej politična ?kupina, ki si je zastavila kot idejno osnovo svojega dela kr-s°anski socialni nauk. Morda je P° splošnem mnenju to nekaj podobnega, kot so danes razne de-^okrščanske stranke po svetu ali Pred vojno v Sloveniji. Naj bo ^nko ali drugače, verjetno lahko 2ntrdim, da je SLG politična skupina, ki nima nikakih integrali-shčnih teženj in je zato ne moremo enačiti temu ali onemu kle-r'kalizmu. SLG je stranka, ki
^družuje katoliško usmerjene Slo-
ence z iskrenim demokratičnim "hiranjem. Zato so v njej vsi čla-
1 °dgovorni sami sebi in niso sil^m na nikak »diktat« višjih j • Ta usmeritev je gotovo v skla-lm **udi z moderno krščansko po-d lcno filozofijo, ki je dobro uvi-
iu ločitev svetnega in verskega
(Tajniško poročilo)
Če hočemo pregledati delovanje SLG od ustanovnega občnega zbora dalje (aprila 1970) moramo najprej opozoriti na organe naše politične organizacije. SLG je na svojem prvem občnem zboru izvolila širši organ, svet, ki je sestavljen iz nad dvajsetih članov. Ta je kasneje izvolil sedemčlanski izvršni odbor, ki je dejansko vodil politično delovanje našega združenja. Predvsem moram le ob uvodu pripomniti, da je morda zunanje in formalno politično delovanje SLG bilo vedno nekoliko v ozadju in to predvsem zaradi dejstva, da so se isti člani odbora SLG vedno aktivno udejstvovali v delu SDZ in njenem vodstvu in predvsem tam skrbeli za praktično in vsakdanje politično delo.
Seveda je SLG tudi notranje delovalo. Sestajal se je izvršni odbor, sestajal se je širši svet. Izvršni odbor je že kmalu v začetku naletel na nekatere organizacijske težave, ker so postopoma odstopili nekateri njegovi člani. Predvsem velja to za tajnika, ki ga je bilo treba nadomestiti. Njegovo vlogo je praktično vzel podtajnik. Kasneje je odstopil odbornik (referent) za organizacijo, katerega smo tudi nadomestili.
Širši svet se je sestajal v glavnem po potrebi. Njegova naloga je predvsem ta, da razpravlja o važnejših zadevah celotne organizacije. Spet moramo pripomniti, da je bilo delovanje sveta otežko-čeno zar&di maloštevilne udeležbe njegovih članov na sejah. Morda je vzrok temu treba pripisati ne-
prizadetosti, morda tudi nezanimanju, le včasih morda tudi organizacijskim faktorjem. Svet je posebej sprejemal važnejše sklepe, npr. razpravljal o upravnih, deželnih ter političnih volitvah, sprejel sklep o vstopu SLG v Federalistično unijo evropskih narodnostnih skupnosti (FUENS) itd.
SLG v Gorici je vzdrževalo tudi tesne stike s SLG v Trstu. Vodstveni organi obeh skupin so se srečali na nekaterih medsebojnih sestankih. Sodelovanje se je izkazalo še posebej v izdaji občasnega skupnega glasila »Glas Slovenskega ljudskega gibanja« ob zadnjih političnih volitvah. Seveda bi lahko to sodelovanje našlo še večje in bolj sistematične oblike.
SLG je iskalo stike tudi — in to po naročilu sveta — s skupino Slovenske krščanskosocialne zveze, ki predstavlja somišljenike Novega lista.
Ker je SLG sestavni del Slovenske demokratske zveze, smo nujno vzdrževali stalne odnose z drugim partnerjem, Slovensko demokratsko skupnostjo. Z njo nismo sicer vzdrževali toliko dvostranskih formalnih stikov, ampak skupno delovali v okviru SDZ. Sodelovanje je bilo vedno zelo aktivno in odgovorno, vendar smo pri tem tudi marsikdaj naleteli na težave in ovire, ki izhajajo pač iz dosedanjega sestava skupne politične organizacije. O tem pa več v posebni točki našega občnega zbora.
Posebno moram poudariti, da
Na občnem zboru je bilo precej govora o predlogih za reorganizacijo osrednje politične sile, Slovenske demokratske zveze (SDZ). O tem so posebej poročali odborniki Damijan Paulin, Marijan Terpin in Vladimir Šturm.
SLG je izdelalo svoje predloge, po katerih naj bi se krovna politična organizacija v Gorici notranje poživila in zlasti razširila svoje delovanje na vse slovenske vasi na Goriškem. Treba je dati organizaciji resnično novo in moderno strukturo, točno določiti njen delokrog in jo tako obogatiti z novimi, zlasti mladimi silami. Tega se SLG ves čas živo zaveda in zato tudi meni, da je edina prava pot v tem smislu nova organizacijska struktura. Ta mora dati posameznim političnim delavcem svoje odgovornosti, s svojim delovanjem mora zainteresirati čim širšo javnost, pritegniti mora vase vse naše zavedne sile.
V želji po čim tesnejši povezavi vseh slovenskih demokratičnih sil v zamejstvu predlaga SLG tudi bolj organsko povezavo goriške SDZ s sorodno slovensko osrednjo politično organizacijo v Trstu. Ramo ob rami s Slovensko skupnostjo v Trstu nastopamo že vrsto let v najožjem
(Z občnega zbora v Trstu)
Gotovo se zavedamo, kakšnega pomena je kulturna dejavnost za ohranitev in razvoj slovenske narodne skupnosti v zamejstvu. Naloga politične organizacije je, da vso to kulturno dejavnost čuva, jo brani pred zimanjimi in notranjimi sovražniki ter jo podpira tako, da skrbi, da ta dejavnost dobi primerne prispevke iz javnih sredstev, ki so za to namenjena.
Ne bi se ustavljali ob vsej slovenski kulturni dejavnosti, ampak bi pogledali le tisto, ki sloni na enakih idejnih in tra-diciormlnih osnovah kot SLG. Med te spadajo: Slovenska prosveta, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenski kulturni klub, župnijski domovi po vseh naših vaseh s svojimi delovnimi skupinami, Zveza cerkvenih pevskih zborov, tisk: Katoliški glas, Mladika, Pastirček, druge dejavnosti: sindikalne, dobrodelne, športne in gospodarske, založništvo, da ne omenjamo religioznih zavodov in delovanja v njih. S tem nismo pokazali niti delčka vsega našega razvejanega udejstvovanja. Mislim, da SLG mora dati priziumje vsem tistim, ki vodijo te organizacije za trud in požrtvovalnost, ki so jo vložili. Obenem jim je vedno ob strani.
Zakaj vse to naštevanje? Predvsem zato, da bi z enim samim pogledom zaobjeli ves obseg področja, ki ga pokriva dejavnost katoliškega dela slovenske manjšine. Ta dejavnost sloni praktično na ramenih ljudi, ki so danes tukaj zbrani. Oni so osnova, temelj, na katerega se opira vsa naša politična dejavnost, to se pravi dejavnost SHS in pretežna dejavnost Slovenske skupriosti. Brez naših pro-svetarjev, kulturnikov in drugih kulturnih delavcev bi naša politična organizacija ne mogla nikoli obstajati.
Te organizacije imajo svoje potrebe in zahteve, ki jih mi od SLG skušamo zagovarjati in tolmačiti pred italijanskimi oblastmi. Nismo prišli še tako daleč, da bi lahko imeli kak organ, ki bi skrbel izključno za slovensko problematiko, vendar pa smo seznanili mnoge jorimte tako na občinski in pokrajinski ravni kot tudi na deželni ravni z vprašanji, ki ta-
je prav delo članov SLG tudi v okviru SDZ vedno igralo odločil-no vlogo. Tu naj omenim še posebej priprave na lanske deželne volitve, pri katerih je v velikanski večini sodelovala prav SLG po svojih članih — od organizacijskega in političnega do praktičnega in pripravljalnega dela.
KAREL BREŠAN
sodelovanju na deželnih volitvah. Zato tudi čutimo potrebo po neki širši deželni povezavi v skupnem okviru. Prav to bo tudi naloga našega političnega dela v bližnji bodočnosti.
Treba je, da se takoj lotimo tega prepotrebnega organizacijskega dela v želji po dejanski poživitvi vseh naših sil. še posebej moramo že zdaj misliti na prihodnje upravne volitve, ki bodo leta 1975. Le če bomo res napeli vse svoje sile, lahko pričakujemo ustrezen uspeh, ki ne bo samo uspeh naše politične organizacije, temveč vseh zavednih in demokratičnih Slovencev na Goriškem.
Pozdrav SLG iz Trsta
Tržaški pozdrav sta udeležencem goričkega občnega zbora prinesla tajnik SLG dr. Franc Mljač in deželni svetovalec dr. Drago Štoka. Oba predsta\nuka sta v svojih besedah izrazila željo in potrebo po čim širšem sodelovanju med političnima skupinama na Tržaškem in Goriškem. Podčrtala sta dosedanje akcije in zaželela goričkim prijateljem največ uspeha pri tem skupnem odgovornem delu.
rejo kulturno dejavnost naše manjšine. Tudi v prihodnje bo vsa naša skrb usmerjam na to področje, kajti vzajemnost med nami mora ostati popolna in nedvoumna.
Resolucija
proti
fašizmu
Slovensko ljudsko gibanje iz Trsta je sprejelo naslednjo resolucijo proti fašističnim izpadom še preden je bil storjen podli atentat na slovensko šolo pri Sv. Ivanu. Zato je resolucija nepopolna v toliko, v kolikor ne izraža vsega gneva in ogorčenja nad nezaslišano predrznostjo hudodelskih skupin in totalne obsodbe nasilja, ki škoduje mirnemu sožitju in prijateljskim odnosom med ljudmi.
»Člani Slovenskega ljudskega gibanja zbrani na rednem občnem zboru, odločno protestiramo proti zadnjemu Almiranteje-vemu govoru, ki ga je imel v Trstu in poudarjamo, da nas fašistične grožnje ne strašijo, kot nas niso strašile v preteklosti; z ogorčenostjo ugotavljamo, da te provokacije sovpadajo s proslavami obletnice zmage demokratičnih in odporniških sil nad nacifašizmom, ki je prizadejal človeštvu in posebno našemu slovenskemu rodu toliko gorja;
zato zahtevamo, da se v skrbi za občo blaginjo in demokratični napredek odvzame fašističnim skupinam in misovski stranki juridično pravico, da netijo sovraštvo med nami s tem, da se prepove njihov obstoj; takoj pa naj se jim odvzame nezasluženo finansiranje, ki ga je ravnokar odobril italijanski parlament;
ker pa je nasproti organizirani dejavnosti fašistov proti slovenski narodni skupnosti treba postaviti jez, SLG poziva vse demokratične stranke, da čimprej izglasujejo zaščitni zakon za slovensko manjšino ter z upravnimi ukrepi omogočijo nemoten razvoj slovenskih ustanov in društev.«
★
Prilogo je oskrbelo SLG TRST - GORICA
★
Zaslovenstvo,demokracijo in socialne pravice
Občni zbor SLG vTrstu
  ____________
Tajniško poročilo
Ko danes začenjamo ta občni zbor Slovenskega ljudskega gibanja iz Trsta, se moramo najprej spomniti, da poteka letos dvajset let, odkar ima naša politična organizacija svojo pravno osnovo. 20. junija 1954 je bil sprejet statut Slovenske katoliške skupnosti, ki je še sedaj temelj našega dela in organizacije. Nedopustno bi bilo, če bi šli mimo tako pomembne obletnice, ne da bi se spomnili vseh tistih naših prijateljev, ki so imeli pogum in voljo, da so takrat ustanovili lastno organizacijo ter jo vodili vrsto let. Mnogi med njimi so še danes aktivno vpre-ženi v politično delo in dajejo svoj doprinos za skupni boj vseh Slovencev za naš narodni obstoj in našo narodno osebnost.
Posebno danes moramo tesneje stisniti svoje vrste in poglobiti vzajemnostni čut, kajti fašistični kriminalci spet vzdigujejo glave in že spet začenjajo nam, Slovencem, streči po narodnem življenju. Morda se čutijo gotove, ko jim italijanska demokracija, skupaj s komunistično partijo daje potuho in pomoč s tem, da jim nakazuje štiri milijarde in 313 milijonov lir na leto z novim zakonom o finansiranju strank. Prišli smo tako daleč, da državni sistem daje plačo svojemu lastnemu morilcu. Proti takšni politiki strank, ki se proglašajo za demokratične, smo vedno bili, ker smo preveč izkusili v preteklosti. Zato predlagam, da sprejmemo ob koncu občnega zbora resolucijo, ki naj vsej javnosti nedvoumno tolmači, kakšno je naše stališče in naše zahteve s tem v zvezi.
PREGLED OPRAVLJENEGA DELA
Najprej bi podal poročilo o našem delu v tem dolgem razdobju, (ki je poteklo od zadnjega občnega zbora Slovenskega ljudskega gibanja, ki je bil 12. januarja 1970.
Kljub temu, da bi občni zbor moral biti vsako leto, smo šli preko tega določila, ker nas je politično delo izven naše organizacije tako zaposlilo, da bi bilo težko določiti primerni trenutek, še manj pa se temeljito pripraviti, predvsem organizacijsko. Ne smemo pozabiti, da smo v teku štirih let imeli pet vrst volitev, ki zahtevajo ogromnega napora: samo pobiranje podpisov, vlaganje list ter priprava kandidatnih list nam že jemlje toliko neprecenljivega časa, da ga je potem težko nadoknaditi.
Vendar pa naše delo ni majhno, če se ozremo nazaj v to obdobje, ki je minilo. Politična sodba o njem je vsekakor odločno pozitivna, kljub mnogim pomislekom in kritikam, ki jih lahko imamo do posameznih akcij ali ljudi. Preživeli smo hudo krizo koncentričnih napadov z leve in desne, ki so bili vsi usmerjeni v to, da bi se naša politična organizacija razpustila in da bi se potem njeni člani priključili eni levici, drugi pa desnici. To so si nekateri želeli. Prenesli pa smo te napade, ki so bili po eni strani celo všeč matični domovini, ter okrepili svoj položaj. Javnost, predvsem pa naši volivci, so to razumeli ter nas vztrajno podpirajo. Uvideli so, da se za svoje življenjske probleme lahko zanesejo le na slovenske neodvisne politične organizacije.
Res je, da mnogokrat te organizacije s težavo prodrejo med odločujoče politične dejavnike, vendar pa nihče ne more mimo nas, ko gre za specifične slovenske probleme. To je za nas jamstvo, da smo na pravi poti in da moramo tudi v bodoče vztrajati na teh pozicijah.
Naša dejavnost je bila zelo pestra in usmerjena na vsa tista področja, ki sestavljajo javno življenje. Kot je znano sestavlja danes vodstvo SLG 21 oseb, od katerih mnogi delujejo tudi na drugih področjih; omeniti moramo, da je večina odbora SLG tudi v vodstvu Slovenske skupnosti, naše predstavniške politične organizacije, eni v svetu, drugi v izvršnem odbora, tretji pa v raznih organih. Torej veliko skupnega dela so opravili prav člani SLG. Zato se v SLG pozna, da manjka delavcev. Ampak treba je bilo odločiti se za takšno rešitev, drugače ne bi mogli izvesti mnogih nalog, tki so se nam predstavile v vsem tem času. Pomislimo le na vse sestanke sveta Slovenske skupnosti, izvršnega odbora Slovenske skupnosti, odbora SLG, vseh možnih komisij na občinski, pokrajinski in deželni ravni, vseh sestankov z drugimi slovenskimi organizacijami v goriški in videmski pokrajini. Pa tudi v Trstu vseh sestankov s strankami leve sredine za sestavo cele vrste uprav-
nih sporazumov, vseh mogočih informativnih sestankov po naših vaseh in mestnih četrtih ter vseh tistih sej raznih kulturnih, prosvetnih, športnih in drugih organizacij ter vsega našega tiska, poročil, tiskovnih sestavkov, govorov, predavanj, intervencij in še nešteto dragih pobud in zamisli, v katerih delujejo naši člani in odborniki.
Ce bi vse to delo pretvorili v denar, bi lahko ugotovili, da so vsi naši prijatelji in člani veliko delali: milijonske vsote bi bile premalo, da bi vsaj delno primerjali ta napor. Tudi zato se zdi, da je obračun teh štirih let uspešen. Morda bi lahko oporekali, da je bila organizacija dela pomanjkljiva, da je bilo povezovanje med našimi člani preveč rahlo, da so precej zatajila informacijska sredstva (sredstva, ki bi morala povezovati delo odbora SLG s člani), toda v razbremenitev svojih odgovornosti moramo dodati, da Slovensko ljudsko gibanje nima, skoraj bi rekel, nikakršnega proračuna, ker nima rednih dohodkov. Zato si ne more privoščiti nikakršnega svojega sredstva za obveščanje, ne more niti za nekaj ur nastaviti nekoga, ki bi skrbel za upravo in razna dela, ki so nujno povezana z vsako politično dejavnostjo.
Te naše zahteve so še tem bolj upravičene, ker npr. italijanska fašistična stranka dobiva ogromna sredstva iz javnega denarnega sklada zato, da vodi svojo politiko, ki je do nas genocidna. Zato moramo tudi mi dobiti iz javnih sredstev podpore za prepotrebno dejavnost. Demokratične sile morajo uvideti upravičenost naših zahtev že zaradi svojega demokratičnega načela. Če nam torej uspe dobiti vsaj nekaj skromnih denarnih sredstev za svoje delo, potem bomo laže nadaljevali na svoji poti.
PROBLEM SVOBODE IN DEMOKRACIJE
Ko ponovno preverjamo svoje idejne temelje in osnove organizacije, kateri pripadamo, se moramo predvsem dotakniti dveh glavnih argumentov: aktualnosti krščanskega pojmovanja sveta in demokratične politične ureditve med ljudmi, skupinami, narodi in državami, katero naj preveva duh prijateljstva in ljubezni, ter nesprejemljivost dveh idejno nasprotnih, a v bistvu enakih miselnosti oz. ideologij: komunistične in fašistične.
NAŠ BOJ FAŠIZMU
Glede te zadnje smo že mnogo pisali in govorili, ker smo jo temeljito pretrpeli v zloglasnem obdobju. Obsodili smo jo brez priziva in mnenja smo, da je vsako paktiranje z nosilci fašistične ideologije nesprejemljivo. Zato smo mnogokrat začudeni, ko vidimo ali slišimo, da nekateri katoliški krogi, ali celo morda cerkveni krogi, dajejo potuho fašističnim gibanjem in strankam. To nas relativno prizadene, ko gre za južnoameriške ali druge države, močno pa nas užalosti, ko vidimo to doma, še več, celo v lastni škofiji.
Mislimo, da je treba glasno in jasno povedati, da se s tako politiko nekaterih ne strinjamo. Povedati moramo to zato, da nas ne bo kdo istovetil s stališči, ki niso ne naša ne krščanska. Če se brezverski fašizem ali njegovi ljudje naslanjajo npr. na kurijo, potem moramo mi potegniti svoje zaključke ter pokazati celo cerkvenim voditeljem, da tako ravnanje ni pravilno. Pokazati jim moramo, da naše stališče, da se ne strinjamo, ni usmerjeno proti krščanskim načelom, ampak proti zlorabljanju krščanskih načel in cerkvene organizacije za prav nič krščanske podvige in namene.
Prav zdaj v tem času se bije precej zagrizen, čeprav ne hrupen boj, v zvezi z referendumom. Fašistična stranka je tako brezobzirno izkoristila nekatera stališča katoliške Cerkve, da je referendum postal ne več osebna človeška odločitev po vesti, ampak javna izjava za desnico ali levico. Vse ostale stranke ustavnega taka bi bile dolžne to dvoumje razjasniti, pa so s svojimi ozkimi interesi vso zadevo še bolj zapletle.
To manipuliranje škoduje vsemu, še prav posebno pa pametni in pošteni ureditvi družinskega zakonika, ki bi moral pravilno upoštevati vse težave življenja in modro rešiti tiste primere, ki ne spadajo v splošnost.
Slovensko ljudsko gibanje, ko premo-triva vprašanja v zvezi z referendumom, ima pred očmi predvsem potrebe slovenske skupnosti v zamejstvu. Zato mu je vsako instrumentaliziranje tega vprašanja
le voda na mlin fašistov in komunistov. Zato obsoja vsa take pobude, ki mešajo vode. Slovensko ljudsko gibanje je za temeljito preureditev družinskega prava, a nikakor ne za nasedanje političnim sloganom. Tega se moramo zavedati vsi Slovenci, ki nam je najprvo pri srcu usoda našega naroda, naše skupnosti, in šele nato spletkarjenje mednarodnih izmov.
Po drugi strani smo proti fašizmu, ker ima v svoji esenci strupeno kal. Njegov princip je nasilje, to je največje zlo nad človekovo prosto voljo in osebnostjo. Zato se bomo vedno zavzemali, da italijanski sistem izloči iz svoje srede ta bolezenski tur, da enostavno prepove organizirano dejavnost fašističnih ali parafaši-stičnih strank. Zato naj se jim tudi vzame vsakršno finansiranje. Obenem naj verski krogi prepovejo tem prevratnežem, da bi zagovarjali katere koli katoliške nauke ali načela ter tako dajali videz, da so kristjani, medtem ko so po svojem bistvu brezbožci in verolomci. Naši slovenski duhovniki so ta položaj in to stališče jasno doumeli že v preteklosti, vendar ga niso mogli spremeniti, ker so nekateri odločujoči krogi predaleč od nas in so nedovzetni za vsakršno pametno in dobronamerno kritiko. Zato pa mora SLG tem bolj dvigniti svoj glas, da razkrije pretečo nevarnost.
ODKLANJAMO KOMUNISTIČNO IDEOLOGIJO IN POLITIKO
Preteča nevarnost pa je tudi s strani komunizma in vseh tistih ljudi in skupin, ki ne morejo ali nočejo uvideti, da je za človekovo svobodo in napredek prav tako nevarna ta ideologija kot fašistična.
Ni tukaj mesto, da bi govorili, kako vsak krščansko usmerjeni človek odklanja ideološko osnovo komunizma, 'ki sloni na materializmu. Ozreti pa se moramo po praktičnih rezultatih njihovega delovanja predvsem pri nas. Moramo pogledati, kaj delajo nosilci komunistične ideologije pri nas. Kako se ravnajo do slovenskih problemov doma in kako v vsedržavnem okviru.
Vsaj na videz jim moramo priznati, da so od konca vojne zagovarjali naravne pravice Slovencev kot manjšine, to se pravi, da so bili za dvojezičnost, za enakost ravnanja pred oblastmi itd. Zamudili pa so priložnost, da bi dokazali resnično prepričanje v pravično ureditev odnosov med narodi s tem, da se niso nikoli odkrito izrekli o državnih mejah med Italijo in Jugoslavijo. Razni Pajetta in dragi so javno izjavili, da so bili za to, da Trst ostane italijanski in da so za takšno rešitev aktivno delovali. Niso pa nam Slovencem nikoli dokazali, da je to njihovo zadržanje pravilno do nas, do naše manjšine in sploh do vsega slovenskega naroda, ki živi v komunističnem režimu.
Kot vsak organizem, ki raste iz enega debla in ostane živ, dokler prejema sok iz osnove, tako tudi mi, slovenska zamejska narodna skupnost, lahko rastemo, napredujemo ter se razvijamo le toliko, kolikor smo povezani z življenjskim sokom matice. Ta pretok pa so zelo zavirale okoliščine, ki so nas prisilile, skoraj bi rekel, k samoniklosti. Šele v novejšem obdobju je neke vrste enotni kulturni prostor dal večjih upov, kljub majhnim konkretnim rezultatom.
Težki so bili časi pod fašizmom zaradi tukajšnjih razmer, a ravno tako so bili težki narodnostni časi po vojni zaradi razmer onkraj meje. Slovenci smo vedno imeli to žalostno srečo, da srno živeli na robu dveh različnih svetov. Ko je bil en del prost, je bil dragi v stiski, in obratno. Vse to smo preboleli, toda ne brez hudih izgub, predvsem na številčnosti. Nočem se povračati v posamezna utesnujoča obdobja, le posledice in rešitev iz teh posledic nas podrobneje zanimajo.
želja nas vseh je vedno bila, da bi z matičnim narodom imeli čim boljše in tesnejše stike. Vendar so nekateri hoteli te stike monopolizirati. Delno so tudi uspeli. A kljub temu se nismo vdali. Zdaj tu, zdaj tam smo izrabili priložnost, da bi se približali svojim rojakom.
Na eni strani nam je to uspelo; vendar
V začetku občnega zbora je zbrane pozdravil predsednik SLG iz Trsta dr. Teofil Simčič, ki je v svojih uvodnih mislih naznačil prehojeno pot in načela, po katerih se je SLG ravnalo pri svojem delu. Nato je občni zbor na predsednikov predlog sprejel dnevni red.
Kot prva točka na dnevnem redu je bilo poročilo tajnika dr. Franca Mljača, ki je po pozdravu prisotnih, posebno delegacije go-riškega Slovenskega ljudskega gibanja, ki sta ga predstavljala novi predsednik oz. tajnik dr. Karel Brešan in Marjan Terpin, prebral svoje izčrpno poročilo. Krajši povzetek iz njegovega poročila objavljamo na drugem mestu v tej prilogi.
V diskusiji, ki je sledila, so iznesli svoje misli, kritične pripombe in dopolnilne povzetke števil-
To pomeni, da so komunisti ravno na takih stališčih kot druge italijanske stranke. To je že tako dejstvo, da nas s skepso navdaja vsako njihovo zavzemanje za naše interese: nikoli ne vemo ali mislijo resno, ali pa vse Skupaj le strumentali-zirajo.
To je ena stvar. Drugič moramo ponoviti že tolikokrat ugotovljeno dejstvo, da so bili prav komunisti s svojimi notranjimi spori med titovci in stalinovci krivi, da se je izgubilo toliko slovenskih delovnih ljudi v italijanskem morju. In s tem so delali proti interesom sosednje komunistične države, lastnih slovenskih članov, mednarodnega zbliževanja itd. To je zgodovinska krivda, ki je ne bo oprala nobena izvolitev škerka v parlament ali izdaja dvojezičnega lepaka, katerega širijo le v okolici, ne pa tudi v središču mesta, kjer živi največ Slovencev.
Tretjič moramo ugotoviti, da je komunistično delovanje v prid Slovencev bolj škodilo Slovencem, kakor jim koristilo. Poglejmo si pobliže to trditev. Italijanska KPI je v opoziciji. Vse italijanske stranke se bojijo, da bi prišla na oblast, zato ji nasprotujejo, kjer morejo. KPI pravi, da je večina Slovencev pri njej. Zato italijanske stranke mislijo, da so Slovenci totalno proti italijanski demokratični ureditvi, proti državi itd. Zaradi tega jih vse stranke gledajo zelo nezaupljivo; nikakor nočejo, da bi se okrepili, da bi dobili kake prednosti, da bi se organizirali: nasprot-
pa režim, ki tam vlada, nima posluha za probleme, ki zrastejo izven njegovega idejnega okvira, razen če niso tako ostro postavljeni (glej Koroško!), da ogrožajo ves sistem.
Bruna resolucija
člani SLG so med dragim razpravljali tudi o raznih problemih v zvezi s sredstvi obveščanja v naši deželi in so sprejeli naslednjo resolucijo:
»Glede slovenskih tednikov in revij, ki izhajajo v naši deželi, člani SLG opozarjajo zlasti na hude težave, s katerimi se ta tisk mora boriti zaradi nizke naklade, v kateri mora izhajati, in zaradi stalno naraščajočih tiskarskih stroškov. Od deželnih in drugih oblasti in odločujočih či-mteljev zato člani SLG zahtevajo, da v večji meri finančno podpro ta tisk, ki med Slovenci edini jamči pluralizem informacij v naši deželi.
Glede radia in televizije člani SLG v celoti osvajajo in podpirajo stališče Slovenske skupnosti o tem vprašanju in zahtevajo večjo avtonomijo slovenske radijske postaje Trst A ter takojšnjo uvedbo televizijskih programov v slovenščini v smislu zakona, kot ga je v deželnem svetit vložil deželni poslanec Slovenske skupnosti dr. Štoka.«
ni prisotni. Posebno živa je bila razprava okrog dveh problemov: naše organizacijske dejavnosti in vprašanje referenduma.
Ob koncu je občni zbor SLG sprejel še dve resoluciji, ki zadevata fašistične grožnje proti Slovencem in vprašanje slovenskih občil v zamejstvu, posebno tiska in radiotelevizije.
Odbor Slovenskega ljudskega gibanja, ki bo vodil politično delo v prihodnjem obdobju, sestavljajo: dr. Teofil Simčič, dr. Franc Mljač, dr. Drago Štoka, dr. Zorko Flarej, inž. Milan Sosič, prof. Maks Šah, Marij Maver, Livij Valenčič, Sergij Pahor, Glavko Pe-taros, Sergij Kocjančič, Danilo Pertot, Mario Zahar, prof. Aldo Štefančič, Anton Kostnapfel, Lojze Debeliš, prof. Jože Peterlin, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Martin Brecelj in Edi Žerjal.
no, skušajo jih zapostavljati, nadlego- | vati, zaustavljati njihov razvoj in dejav- i nost. Tega psihološkega stanja je v pre- 1 cejšnji meri kriva KPI.
ZA SAMOSTOJEN NASTOP
V takem položaju so Slovenci s težavo dokazovali italijanskim sodržavljanom, da imamo Slovenci različne organizacije, od katerih ima vsaika svoje politične nazore in svoj program. To je veliko časa oviralo in zaustavljalo vsak naš prodor v italijansko javnost. Naše zahteve niso skoraj nikoli bile uslišane prav zaradi velikega jezu, ki ga je postavila KPI med nami Slovenci in italijansko demokratično javnostjo. Zato je bilo neumno in je še vedno, da se Slovenci zanašamo izključno in samo na KPI, češ saj bo ona rešila vse . naše probleme, ker ona vedno materinsko misli na nas. V tej sveti veri živi danes še izredno mnogo Slovencev. Naša dolžnost je, da jih prepričamo o resničnem stanju.
četrtič naj se spomnimo še vse politike, ki jo je KPI vodila in jo še vedno vodi na krajevni ravni v slovenskih občinah. Pričakovati bi bilo, da bodo prav slovenske občine, v katerih brezkompromisno vlada slovenski komunistični župan, tiste, ki bodo najbolj napredne glede reševanja slovenskih vprašanj, socialnih problemov naših ljudi, vzgledne administracije, dosledne dvojezičnosti, obrambe slovenske zemlje itd. Pa je ravno obratno. Dolina na eni strani in Zgonik na drugi sta prav poučna primera. Točno vemo, kaj pomenijo Girandole in kaj tanfcfarm ter industrija v Dolini. Od teh pobud ima naša narodna skupnost bolj malo koristi; ima pa ogromno škode z razlastitvami-Proti tovrstni politiki KPI smo vodili dosledno politiko obrambe naših teptanih pravic na vseh forumih, kamor smo imeli dostop. Dejavnost Slovenske skupnosti, preko katere so šle skoraj vse naše politične akcije, jasno dokazuje opravljene naloge.
Kakšen naj bo naš odnos v bodoče do KPI in kakšno naše zadržanje do fašistov ter vseh njegovih simpatizerjev, ki se skri- j vajo tudi v DC, jasno izhaja iz izvajanja j manjšinske politike. Nikakor ne moremo | trpeti, da kdo ogroža naš narodni obstoj, j da nam streže po življenju. To je prvo. Proti nam so ravno tako fašisti kakof druge sile, katerim smo baje napoti. Tudi komunistom postajamo vedno bolj nad- j ležni in bi se nas radi čimprej znebili.
Zato z njimi ne bomo nikoli mogli imet1 , kaj skupnega. Dokler pa bo obstajala de-; mokratična ureditev države, bomo nasto- [ pali v zaščito manjšine ,bomo skušali bit1 njeni glasniki tako na narodnostnem kot j na socialnem in gospodarskem področju- j Občasnih skupnih nastopov na ikrajevn1 j ravni z demokratičnimi silami, kako1, j morda tudi s KPI, ne bomo principicln0 j odvračali, če bomo smatrali za koristno,; da enotno zahtevamo svoje pravice. Z od' j prtirni očmi pa bomo sledili vsaki akcij* j posebej, da nas ne zavedejo v svojo god' ljo ter nam ne vzamejo življenjske#** j prostora.
Katoliško usmerjeni Slovenci bomo tud* v bodočnosti imeli veliko povedati glede svojega lastnega narodnega razvoja in P0" litične pripadnosti.	FRANC	MLJA^
  .
Odnosi do matične domovine
  Illlllllllllllllll Illlllllllllllllllllllll Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll
Slovenska prosveta na novih temeljih
V prostorih Slovenske prosvete v ulici Donizetti 3 v Trstu se je v četrtek 27. junija nadaljeval občni zbor te organizacije. Posvečen je bil v prvi vrsti notranjemu ustroju in novim pravilom, za katere je dal pobudo občni zbor z dne 19. februarja letos.
Predsednik se je v začetku najprej spomnil 20-letnice smrti velikega duhovnega očeta beneških Slovencev in vsestranskega kulturnega in narodnega delavca msgr. Ivana Trinka. Omenil je, da se je delegacija Slovenske prosvete udeležila osrednje slovenske proslave, ki jo je v Trčmunu Priredila Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice.
Občni zbor je nato na podlagi osnutka, ki ga je izdelal odbor in je bil razposlan na ogled društvom in nekaterim posameznikom, razpravljal o novem statutu združenja, v katerem bodo odslej imela včlanjena društva in krožki odločilno besedo v na novo osnovanem širšem odboru, v katerem bodo delegati vseh včlanjenih društev. Po nekaterih popravkih, ki so jih predlagali prisotni člani, je bil soglasno sprejet novi statut, ki zamenja prejšnjega iz leta 1954.
Kako je bila potrebna ta notranja reorganizacija združenja, ki bo odslej delovalo na široko razvejani delegatski osnovi, je dokazala dolga in živahna razprava, ki se je odvijala ob skoraj vsakem členu novega statuta, tako da je novi statut zares odraz vseh silnic in potreb, ki so se Po izkušnjah dolgih let prosvetnega dela Pokazale na našem področju.
Druga točka dnevnega reda so bile volitve ožjega odbora. Občni zbor je soglasno potrdil predsednika za nadaljnji dve leti. Tako ostane na tem mestu Marij Maver, drugi izvoljeni odborniki pa so še: Sergij Pahor, Saša Martelanc, Edvard Žerjal, Danilo Pertot in Glavko Petaros. Izvoljena sta bila tudi novi nadzorni odbor in razsodišče, v katerih so: dr. Zorko Ha-
rej, prof. Jože Peterlin, dr. Franc Mljač, dr. Drago Štoka, prof. Maks Šah in g. Peter Šorli.
Po tem prvem delu, ki je zadeval notranjo reorganizacijo Slovenske prosvete, je občni zbor nadaljeval z razpravo o tekočih zadevah in o programu letošnje sezone. Zborovalci so ugotovili, da je od začetka občnega zbora 19. februarja letos delo potekalo v glavnem po smernicah, ki jih je začrtal občni zbor. Glavna ovira za uspešnejše delo pa je vsekakor pomanjkanje finančnih sredstev, saj je ob močnem naraščanju cen v nevarnosti, da preneha z izhajanjem revija »Mladika«.
V nadaljnji razpravi je tekel govor o letošnjih študijskih dneh v Dragi, ki jih Društvo slovenskih izobražencev pripravlja za 7., 8. in 9. september, dalje o nekaterih prireditvah, s katerimi namerava Slovenska prosveta proslaviti 30. obletnico osvoboditve in zmage nad fašizmom, ter o nekaterih gostovanjih, ki so v pripravi za jesen. Govor je bil tudi o novih prostorih, katerih koristnost se je pokazala v letošnji sezoni. Predsednik je poročal o prenosu lastništva in o drugih pobudah s tem v zvezi.
Ob sklepu so prisotni izrazili željo, da bi Slovenska prosveta okrepila sodelovanje z Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice in drugimi sorodnimi organizacijami.
Na tržaški slovenski radijski postaji je že dalj časa na sporedu štirinajstdnevna oddaja »Slovenski razgledi«, ki jo ponavljajo ob četrtkih opoldne. Oddaja je v splošnem dobra, saj sodelujejo pri njej različni kulturni delavci.
V ponedeljek 17. junija je bila na sporedu oddaja, ki naj bi prikazala kulturno življenje v pretekli sezoni. Sodelovali so: Prof. Glavičeva, ravnatelj SS gledališča dr. Senedetič, prof. Rener iz Gorice in prof. Tavčar.
Ko so govorili o pretekli sezoni našega kulturnega udejstvovanja v deželi, je bilo v glavnem govora, o Slovenskem gledališču. Popolnoma pravilno je, da se omenja Uidi gledališče, ki izpolnjuje med nami eno izmed važnih kulturnih nalog, vendar ni mogoče ob njem prezreti drugega udejstvovanja, ki je zastonjsko in je sad še Večjega idealizma.
Za gospode ni menda omembe vredno kulturno delovanje tržaškega amaterskega °dra in amaterskih odrov na Goriškem. standreške, števerjanske, goriške skupine, Pa proseške, boljunske, borštanske in skavtske skupine, ki so igrale v naših domovih, niti ni vreden omembe Slovenski °der, ki je z Jezovim Zadnjim pogovorom ^rvi na Tržaškem proslavil slovenske kmečke punte.
Tudi ni bilo govora o najrazličnejših Pevskih manifestacijah kot so »Primor-
ska poje« in nastop cerkvenih pevskih zborov. Ko govori Benedetič o likovnem področju, omeni Palčiča in Ceja, ne pa drugih, npr. Černigoja, ki je imel dve razstavi v Trstu, eno v Vidmu in eno v Rimu. Benedetič trdi, da v mestu ni organskega delovanja in omenja Slovenski klub. Kako to, da ne omeni Društva slovenskih izobražencev, ki je imelo predavanja vsak teden, in na katerih so govorili izraziti kulturniki kot Rebula, Pahor, Merku, Ma-tičetov, Legiša, Brumen, Kraljeva itd. In Slovenski kulturni klub s svojimi tedenskimi sestanki, oziroma predavanji!
Nadalje omenja Benedetič »založniško hišo« in pesniške liste, toda ne omeni revij kot so Most, Zaliv in Mladika, ki je lani izdala tri knjige. Ko nekdo omeni manjšinsko konferenco, bi moral omeniti vsaj tudi Drago in študijske dneve v njej.
Vsega tega oddaja ne omenja. Zdi se nam, da bi moral prof. Tavčar biti toliko širok, da bi videl prek lastne ograje, posebno zaradi tega, ker je predsednik gledališča, v katerem končno sodelujejo vsi. če je že imel za okroglo mizo ljudi, ki nimajo posluha za drugo stran kulturnega udejstvovanja, bi moral on sam spomniti nanj.
Ce bo šel Radio Trst A tako naprej, potem bo zanj kmalu obstajalo eno samo kulturno udejstvovanje, to je tako kot srno mu priča v totalitarnih državah.
Ljudje
Avgust Černigoj razstavlja v prostorih Tržaške knjigarne nekaj svojih del iz leta 1926; risbe so pomembne, ker spadajo v dobo, ko se je umetnik zanimal za konstruktivizem; pet izmed razstavljenih del je založba Asterisco razmnožila v sitotisku v 150 izvodih.
Neva Lukeš por. Pahor je pred kratkim diplomirala v psihologiji na ljubljanski univerzi.
llllljllllllllllliiililllllllllllllllllllllllllllllllllllHIIIHHIllllllHIllllllllllllllllllllllIHIIIIIIIIIHIIllllIHIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllllllllIlHIIIIIIllllllllllllllllllllllllllllllHIIIIIHIIIIl
Pristranost radia Trst A
Maturitetne komisije
šolsko skrbništvo je objavilo seznam članov maturitetnih komisij, ki je naslednji:
Znanstveni licej »F. Prešeren«: univ. prof. Francesco Pisani, predsednik, Vladimir Deško (italijanščina), Janja Auersperg (slovenščina), Andrej Bratuž (filozofija), Zdenka Tommasi (fizika), Sonja Tominec (matematika in fizika, notranji član).
Klasični licej: univ. prof. Božo Radovich, predsednik, Kazimir Faganel (italijanščina), Valerija Glavič vd. .Venuti (slovenščina), Marija Luiza Cenda por. Klinc (grščina), Branko Ferlat (matematika), Ivan Cemic (matematika in fizika, notranji član), Katarina Faganel (slovenska književnost in latinščina, notranji član).
Trgovski zavod »ž. Zois«: univ. prof. Aleksej Lokar, predsednik, Majda Sfiligoj por. Corsi (italijanščina), Maksimilijan Šah (slovenščina), Boris Massera (pravo), Branko Pegan (blagoznanstvo), Robert Petaros (slovenščina, notranji član), Stanislav Soban (pravo, natranji član).
Učiteljišče »A. M. Slomšek«: univ. prof. Martin Jevnikar, predsednik, Marija Vončina por. Bednarik (italijanščina), Samo Pahor (slovenščina), Rafko Premrl (pedagogika in filozofija), Anton Penko (prin> doznanstvo, kemija in zemljepis), Karel Bajc (matematika in fizika, notranji član), Stanislav Bratina (slovenščina in zgodovina, notranji član).
Bazovica
Druga polovica junija je bila pri nas precej razgibana zaradi raznih prireditev, ki zaslužijo, da jih zabeležimo v našem Katoliškem glasu.
Apostolstvo slepcev iz Trsta, ki zbira slepce in jim nudi vsakovrstno pomoč ter zlasti duhovno oporo in razvedrilo, je že drugič priredilo v Slomškovem domu srečanje slepih in sicer 16. junija.
Poleg lepega števila domačinov je apostolstvo zbralo nad 60 slepcev in ravno toliko spremljevalcev. Med slepci so bili tudi gojenci zavoda Rittmayer iz Trsta. Po uvodnem razgovoru je sledila zabava, ki jo je priredila v čast in veselje gostov glasbena šola Slomškovega doma. Nastopili so naši solisti s harmoniko in pri klavirju ter harmonikarski ansambel.
Zaključil je naš ansambel Kondor, ki je spravil v tako dobro voljo vse navzoče, da so se tudi slepi zavrteli skupaj s svojimi spremljevalci. Voditelj slepih je povabil našo mladino na obisk gojencev zavoda Rittmayer, da se od blizu spoznajo s slepimi in z njihovimi problemi. Uspelo srečanje se je zaključilo v cerkvi z mašo, pri kateri so slepi sodelovali z branjem božje besede in zlasti z občutenim petjem.
19. junija je društvo staršev osnovne šole »Primož Trubar« iz Bazovice priredilo izlet na Dolenjsko v deželo Primoža Trubarja. Prva točka izletnega sporeda je bil obisk in maša v Novi Štifti, kjer so starši in otroci občudovali krasni in bogati barok. Po kosilu v Ribnici je sledilo srečanje v osnovni šoli v Velikih Laščah. Vodstvo številne osemletke, ki tudi nosi ime velikega Slovenca Primoža Trubarja, je priredilo gostom iz Bazovice slovesen in topel sprejem, na katerem sta nastopila v veliki šolski telovadnici obe šoli
in krajevna glasbena šola.
25. junija je glasbena šola Slomškovega doma priredila zaključni nastop, na katerem je sodelovalo 20 gojencev od začetnikov do takih, ki že šest let vztrajno študirajo klavir in harmoniko. Harmonikarski ansambel, ki je letos na natečaju Mi-ramar v Trstu prejel prvo nagrado, je pod vodstvom svoje učiteljice Loredane Coceani zelo lepo zaključil prijetni večer.
Te dni so delavci pivovarne Dreher priredili četrti »Festival piva«, žal niso imeli veliko sreče, ker jim je vreme kar tri dni zaporedoma nagajalo. Šele zadnji dan, v nedeljo, je posijalo sonce in povzročilo žejo ter privabilo ljubitelje piva v Bazovico.
Preteklo nedeljo je 18 naših otrok (iz Bazovice, Gročane, Padrič, Peska in Gro-pade) prejelo prvo sv. obhajilo. Novi oltar je prav z božjimi svati, ki so se zbrali okrog njega, dokazal, da je bila nova ureditev prezbiterija zelo posrečena. Zjutraj in popoldne je bila cerkev dobro obiskana. Prvoobhajanci so se spomnili lačnih v svetu in prinesli svoj dar k oltarju, si podali roke v znak prijateljstva in sprave ter darovali sveče. Slomškov dom je božje svate primemo pogostil.
Med počitnicami bomo romali na Sv. goro in če bo dovolj priglašencev, tudi v Assisi in Rim.
Slovenski inštitut za raziskave
V petek 21. junija je bil v Gregorčičevi dvorani v ul. Geppa v Trstu ustanovni občni zbor Slovenskega inštituta za raziskave (SLORI). Ob začetku je dr. Karel šiškovič pozdravil prisotne, nato pa orisal namene novega inštituta. To bi moral biti študij siki center, ki bi se ukvarjal z vprašanji, ki zadevajo našo narodno skupnost. SLORI bi zbiral dokumente in gradivo, prirejal študijska srečanja, pripravljal nove strokovne kadre itd. Stalno bo tudi objavljal dokumentacijsko gradivo, tako so npr. v pripravi že štiri publikacije.
Sledile so volitve upravnega in nadzornega odbora. V upravni odbor so bili izvoljeni: prof. Aljoša Volčič, ki je tudi predsednik, prof. Viljem Cemo, podpredsednik, dr. Karel šiškovič, ravnatelj, Sergij Lipovec, tajnik, ter odborniki prof. Miroslav Košuta, arh. Mitja Race, dr. Peter Sancin in dr. Vladimir Vremec.
V nadzornem odboru so: dr. Angelo Kukanja, dr. Stanislav Oblak, inž. Stanislav Renko, dr. Mirko Primožič in dr. Vito Svetina. Ustanovni člani so še: dr. Filibert Benedetič, Bojan Brezigar, prof. V. Devetak, dr. Elio Fornazarič, dr. Boris Iskra, dr. Marino Kokorovec, dr. Aleš Lokar, prof. Samo Pahor, dr. Sergij Premru, dr. Karel Primožič, Stojan Spetič, dr. Emidij Susič in Igor Tuta.
komisije dr. Magiapan je po skrbni preiskavi izjavil, da imenovani Francoz ni bil resnično hrom, pač pa se je hromega čutil, odkar je doživel nesrečo pri delu. Resnično je sicer, da je nenadoma po obisku Marijine votline mogel zopet hoditi, vendar o čudežu v pravem pomenu v tem primeru ni mogoče govoriti. Zdi se, da je to ozdravljenje bilo bolj psihičnega značaja; tovrstne izredne spremembe pa se ne imenujejo čudež, temveč le usli-šanja.
DAROVI
Osporavani lurški čudež
V Lurdu se je primerilo 15. maja, da je neki francoski romar, po imenu Emile David, ki je prišel tja prosit zdravja, nenadoma ozdravel. Bil je hrom in je mogel hoditi le s pomočjo palic. Domov se je lahko neovirano vrnil; nenadoma je v sebi čutil za to dovolj moči. O tem dogodku so seveda potem pisali časopisi kot o čudežu.
Vendar pa mednarodna zdravniška ko-
Za cerkev na Opčinah: družina Pagna-nelli 10.000; Sosič Marija 5.000; ob poroki Cvelbar-Daneu 10.000; Jelka Daneu ob poroki 10.000; Karel Podobnik v spomin pok. sestre Angele 50.000; N. N. v spomin na pok. Angelo Podobnik 50.000; družina Škabar Josip v spomin pok. Angele Podobnik 15.000; ob krstu Pazza-Aniballi 10.000; družina Bačič ob krstu hčerke Antonelle 15.000; Daneu Justina in Anica 7.000; družina Vidau v spomin pok. Rudolfa Vidau 1.000; N. N. 10.000; družini Filipčič in Co-slovich 2.000; Pepi Ferfila v spomin sina Lovrota 4.200; dr. Lojze Škerl 30.000; Marija Kenneth v spomin pok. Natalije Holl-stein 30.000; Ana Danev 500; Pauli Paolo 1.000; Škerlavaj Lojzka 2.000; družina Ga-va v spomin pok. Antona 6.000; starši italijanskih prvoobhajancev 36.000; ob poroki Gagliardo-Sosič 20.000; družina Sosič ob poroki hčerke Alenke 10.000; družina Vi-aach 1.000; Garavello-Brcsciani 2.000; N. N. 3.000; družina Vidau 1.000; romarji iz Zagreba 2.700; ob krstu otroka iz Finske 2.000; N. N. od slovenskih prvoobhajancev 5.000; hčerka v spomin mame Marije Bri-šček 1.000; ob poroki Mennucci-Škabar 6.000; Škerlavaj Lojzka 2.000; družina Bri-šček 2.200; družini Sosič-Mijot 10.000; družini Danise-Baldo 12.000; Sosič-Jurca Ana
2.000 lir.
Za novi oltar v Bazovici: V spomin pok. Julije Mirošič Pierina Žagar 1.500; N. N.
10.000, ob krstu Marka Križmančič 19.000, Marija Kralj iz Padrič 10.000, N. N. 20.000, v spomin Mirka Grgič iz Padrič 10.000, Marija Ražem namesto cvetja na grob Juliji Mirošič 10.000, Marija Križmančič 6.500, Marija Leban 5.000, Sonja Gornik 4.000, ob 20. obletnici mamine smrti M. M.
20.000, ob krstu M. Pečar 10.000, Grgič Lojze in Bevk Jožefa iz Padrič 20.000, Jurkič Natal iz Padrič 5.000, Marija Kalc iz Gro-pade 1.000, ob poroki Slavka Brce in Dragice Marc 31.650, Ražem Vida 6.000, duhovnik Franc Vončina 10.000, N. N. iz Gro-pade 10.000, Marija Grgič 10.000, Štefanija Križmančič 20.000, Marija Marc 10.000, v spomin Angele Mužina Justa Grgič 4.000, Sinicco iz Padrič 2.000, Titty de Smeechia
3.000, ob poroki Corsucci-Kalc iz Gropade
40.500,	Angela Mljač od Sv. Ivana 5.000, Marija Grgič iz Padrič 1.000, N. N. 3.000, Caputto 1.000, Marija Križmančič 5.000, Julija in Rita Di Benedetto ob prvem obhajilu 10.000, ob krstu Ivane Kocijan 10.000, Franc Čufar 5.000, mizar Koršič od Sv. Ivana 14.000, Fonda 10.000, ob krstu Tanje Bonano 10.000, v spomin mame Ane Vilma Zoch 10.000, Jože Grgič 10.000, Kalc 1.000, starši učencev osnovne šole iz Gropade-Padrič v zahvalo župniku ob koncu šolskega leta 5.000, Pečar Amalija 1.000, ob krstu Marija Franzila 20.000, ob krstu Ivane Širca 25.000, ob krstu Maje Pečar 10.000, starši prvoobhajancev 31.800 lir.
Za ogrevanje cerkve v Bazovici: Vincenc Križmančič 10.000, Marija Ražem 10.000, športnik iz Trsta 2.000, ob poroki Mahnič-Žagar 57.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: Marta Mužina iz Gropade 4.000, Ema Križmančič 5.000, ob krstu Marije Visintini Dario
20.000 lir.
l0*E JURAK
ekumensko potovanje
v BOLGARIJO
"""'HHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiniiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiii
taga, da je leta 821 tu zgradil prestolnico svojega kraljestva. Mesto je doseglo svoj višek pod carjem Simeonom Velikim (893-927), toda že leta 872 so ga Bizantinci upepelili. Kasneje so ga Bolgari sicer obnovili, Turki pa znova porušili. Kamni porušenega mesta so bili potem uporabljeni za gradnjo mesta šumena.
Po stranski cesti se pride namreč iz Pre-slava v Šumen, ki je eno večjih bolgarskih mest, saj šteje že 60.000 prebivalcev in je sedež zelo razvite industrije. Iz preteklosti ima pokazati džamijo Tombul, ki je ena najlepših mohamedanskih mošej v deželi ter je bila zgrajena leta 1745, nadalje turški bazar ter slikovite hiše iz 19. stoletja Blizu šumena v smeri proti mestu Novi Pazar se nahajajo razvaline druge bolgarske prestolnice Pliske. V njej so imeli svoj sedež bolgarski kani od leta 681-893.
Tudi tu je prišlo do izkopavanj, ki so odkrila, da je imelo mesto trojno obrambno zidovje. Znotraj tega zidovja so našli temelje dvonadstropne carske palače, ki je imela kar 56 soban ter ostanke kraljevske bazilike.
Mesto Plisko je ščitilo več trdnjav; ena
misija v Lurdu ni istega mnenja. Vodja
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiimiiiniui|i,iHiiiii,niiiiiiiiiiiii|iiiiiiiiii||i|iiii||i|l,|i|,iii|iii,l'l''l|iiiii|l,ii,ii,|ii|i|'iiii,ii|ii|'i,ii,ii,ii||iii|iiiiii|ii|ii,ii,iiiii,iiiii||i||i,iiiii,i,iiiiiiiiiiiiiiHiiii|,iw
Ko smo prišli v Trgovište, pomemben kraJ s 30.000 prebivalci, ki je bilo že pod Turki važno naselje, sedaj pa je polno modnih stavb in gospodarsko zelo razvito, smo zaradi pomanjkanja časa nadaljevali Pot proti mostu šumenu, dasi nas je srce olelo, da si nismo mogli ogledati Pie-S*ava, nekdanje bolgarske prestolnice. V rSovištu je treba namreč zaviti na stran-Pot, ki že po 3 km vožnje pripelje v re^av.
Tarn so poleg sedanjega mesta (6.000 plesalcev) odkrili staro mesto Preslav. Z lzkopavanjem so pričeli leta 1901 in našli drugim temelje kraljevske palače in °č «rkva.
v ^trateško ugodna lega na reki Tiča v W|StVU balkanskega predgorja in ob iz-u soteske Vrbica je nagnila kana Omur-
je bila Madara, 'ki je stala na terasastem griču, ki ima na eni strani 120 m visoko steno. Na njej je upodobljen v obliki reliefa veliik jezdec, ki s sulico prebada leva, v teku za njim pa hiti lovski pes. Ob reliefu in pod njim je videti napise v bizantinskem jeziku, ka govorijo o pogodbi, ki so jo bolgarski kani Kermel, Kormisoš in Omurtag sklenili z bizantinskim cesarjem Justinianom.
Kdor se povzpne na teraso griča Madara, bo deležen lepega razgleda: spodaj je videti izkopanine iz časov Rimljanov, proti zapadu zagleda oko mesto šumen, proti severu ostanke mesta Pliske in potem se pogled izgubi v prostrani podonavski ravnini.
Še ena prirodna zanimivost čaka izletnika, ki potuje proti Vami. Kmalu po Madari, potem ko je cesta dosegla mesto Novi Pazar, zadnje večje naselje pred Varno (15.000 prebivalcev) in ga pustila za seboj, se na obeh straneh ceste pojavi svojstven gozd do 5 m visokih valjastih stebrov, ki dajejo vtis stebrov porušenega mesta. Res je še leta 1892 ruski arheolog Tepljakov bil mnenja, da so to ostanki
ogromnega starodavnega svetišča.
Danes se ve, da so ti stebri le proizvod narave. Kjer stojijo sedaj »Pobiti kamni«, kot Bolgari nazivajo ta kamniti gozd, je bilo svoj čas plitvo morje. Na njegovem dnu so se tekom tisočletij iz apnenca izoblikovali ti stebri. Ko je voda odtekla, so začeli vetrovi počasi odnašati zemljo, ki je stebre pokrivala. Tako so se pokazali ti stebri, ki dajejo pokrajini videz začarane dežele iz pravljičnih časov.
Preden smo dosegli mesto Varno, tretje največje mesto v Bolgariji (prvo je Sofija, drugo pa Plovdiv), smo se približali jezeru Varna, ki leži 5 km zahodno od Varne in je sedaj po kanalu povezano s Črnim morjem.
BITKA PRI VARNI
Ko smo prišli do obrežja jezera, nas je pozdravil mogočen spomenik, posvečen spominu poljskega kralja Vladislava III., ki je tu 11. novembra 1444 padel v bitki proti Turkom.
Vamo so sicer Turki osvoijli že leta 1393, a niso imeli z njo kot trgovskim na-' seljem kaj početi in so jo zato odstopili
Bizancu, ki je tedaj še kljuboval turški moči.
V naslednjih desetletjih so se na evrop skem zapadu začeli vedno bolj zavedati turške nevarnosti. Papež Evgen IV. je organiziral veliko križarsko vojsko, ki naj bi Turke pregnala iz Evrope, rešila Bizanc ter s tem omogočila tudi ponovno zedinjenje vzhodne in zapadne Cerkve.
Toda križarska vojska je imela to nesrečo, da je njen voditelj kralj Ladislav padel že v začetku boja. To je povzročilo preplah v krščanskih vrstah in Turki so zmagali. Neposredna posledica tega krščanskega poraza je bil padec Carigrada, ki so ga Turki zavzeli devet let nato.
Ko je prišlo leta 1853 do krimske vojne s Turki (trajala je tri leta), so zapadni zavezniki (Angleži, Francozi in Piemonte-zi) v Varni postavili svoj glavni štab za izvajanje vojaških operacij zoper Turke na Krimskem polotoku v južni Rusiji. Pri tem so jim pomagali tudi prostovoljci iz Poljske. V spomin na svojega tragično preminulega kralja so mu kasneje na kraju bitke postavili spomenik.
(Drugič naprej)
Izjava ZSKP v Gorici
Zbrani na izredni seji 2. julija 1974 izražamo svojo solidarnost Stalnemu slovenskemu gledališču v Trstu v tem težkem trenutku, ko se bori za svoj obstoj.
Dobro se zavedamo važnosti te ustanove in njene nenadomestljive vloge v slovenskem zamejstvu.
Pozivamo vse, ki so odgovorni za to nevzdržno stanje, da čimprej nekaj ukrenejo, da se zadeva pozitivno reši. - ODBOR
SDZ za ureditev toponomastike
Že večkrat je zadeva toponomastike in krajevnih napisov predstavljala predmet razgovorov in pogajanj na raznih ravneh.
Prav Slovenska demokratska zveza se stalno odločno poteguje tako v občinski kot v pokrajinski upravi za upoštevanje tradicionalnih slovenskih imen. S tem v zvezi je prav te dni pokrajinska odbornica Marija Ferletič predložila posebno vlogo, v kateri se poteguje za to, da bi dežela Furianija-Julijska Benečija prevzela skrb za ustrezno zakonodajo, kot to predvideva člen 8 deželnega statuta ter za spoštovanje svobodne izbire občinskih uprav. Pokrajinska odbornica SDZ pri tem še posebej opozarja na dejstvo, da so višje oblasti pred časom zavrnile prav predloge slovenskih občin, ki so hotele spremeniti nekatera imena ulic in jih poimenovati po slovenskih osebnostih.
SDZ je tudi naslovila posebno vlogo na ustanovo za krajevno zgodovino v Vidmu, ki je pristojna, da izreče svoje mnenje. Vodstvo SDZ se zavzema za to, da se spoštujejo samostojne izbire občin ter posebne značilnosti slovenske manjšine.
Glasbena šola v Štandrežu
Gojenci glasbene šole v Standrežu so imeli v nedeljo 30. junija v župnijski dvorani v Štandrežu svoj zaključni nastop z izvajanjem na klavirju in harmoniki.
Glasbena šola je pričela delovati v štandrežu lansko leto v oktobru; imela je vpisanih 11 otrok.
Glasbeni tečaj sta vodila prof. Komel, ki sta redno vsak četrtek učila s potrpežljivostjo in veliko kompetenco naše otroke ter jih glasbeno vzgajala.
Gojenci štandreške glasbene šole so ob svojem nastopu želi velik uspeh in doživeli odobravanje tako od občinstva kot tudi od samih profesorjev.
Glasbena šola se bo nadaljevala tudi v prihodnjem šolskem letu 1974/75; vsi letošnji učenci bodo nadaljevali z učenjem, številni novi pa so že pristopili k študiju.
Koncert na Sv. gori
Prejšnji teden je bila svetogorska Marijina bazilika pozorišče res visoko umetniške glasbene prireditve. Na sporedu je bil koncert priznanih solistov, organista Huberta Berganta, sopranistke Nade Vidmarjeve ter mezzosopranistke Bogdane Stritarjeve. Izvajalci so podali vrsto skladb klasičnih in modernih skladateljev, od Bacha in Mozarta do Ebena in Langlaisa. Nabito polna svetogorska bazilika je ob koncu vse nastopajoče nagradila z burnim ploskanjem. Celoten spored je snemal tudi radio Koper. Med udeleženci koncerta je bilo veliko pomembnih slovenskih kulturnih delavcev, med njimi tudi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar.
Praznik štrukljev v Podgori
Po zamisli delavnega PD »Podgora« naj bi bil »Praznik štrukljev« v Podgori trajal dva dni: 29. junija in naslednjo nedeljo. Žal je slabo vreme v soboto 29. junija precej ponagajalo. Ni bilo mogoče izvesti kulturnega programa. Občinstvo, kolikor ga je bilo, se je zateklo v farno dvorano, kjer jih je zabaval ansambel »Veseli šte-verjanski fantje«. Tudi buffot je kljub dežju vztrajal in bil na voljo obiskovalcem.
Nedelja pa se je pokazala v vsem sončnem blesku, zato je bil obisk lep in program se je lahko razvijal po načrtu. Popoldne ob 5. uri je bila v župni cerkvi birma za slovenske in italijanske otroke. Goriškega nadškofa msgr. Coeolina je nad vhodom pozdravljal napis »Ave Pastor«. Slovenski verniki so notranjost cerkve okusno okrasili, med mašo pa je pel slovenski pevski zbor iz Podgore.
Po sv. birmi je msgr. Cocolin obiskal prireditveni prostor ob cerkvi, kjer se je nato začel razvijati kulturni del prireditve. Nastopili so otroci osnovne šole iz Podgore z več rajalnimi in pevskimi točkami. Skrbno sta jih pripravila učitelja Mladen in Dora Uršič. Drugi del sporeda
pa je napolnil ansambel Igo Radovič iz Nabrežine s svojimi poskočnimi skladbami.
Nato se je razvila vesela družabnost ob zvokih ansambla »Veseli števerjanski fantje«. Buffet je bil dobro založen, štruklji zelo okusni, vinska kapljica (beli pinot) iz Levpuščkove kleti odlična. Ker je bil tudi obisk zadovoljiv, je vsa prireditev dosegla namene, ki so si jih bili organizatorji zastavili.
r> Šolski uspehi <1
Na nižji srednji enotni šoli »I. Trinko« v Gorici so z uspehom izdelali zaključni izpit sledeči dijaki:
Sekcija A: Bonetta Davorin, Bresciami Artur, Butkovic Marko, Devetak Lucijan, Durli Klavdij, Figelj Aleš, Frandolic Ren-co, Gabrijelcig Danijel, Kogoj Andrej, Lakovič Silvan, Maligoj Mavricij, Paoletti Maver, Peric Severin, Peteani Mavricij, Petejan Rajmund, Rožic Livij, Sobani Dominik, Sosol Franko, Tomažič Jurij.
Sekcija B: Cotič Ivo, Cotič Štefan, Devetak Tomaž, Doktoric Aleš, Dornik Maver, Klanjšček Peter, Lojk Aleš, Lutman Marko, Pahor Edvin, Pelicon Marino, Predan Klavdij, Predan Vladimir, Rener Peter, Rojec Ivo, Škorjanc Marko, Stacul Jožef, Tommasi Bojan, Vogrič Klavdij.
Sekcija C: Cej Rita, Crismancich Ksenija, Culiat Sonia, Gergolet Patricija, Ger-golet Tacijana, Jarc Franka, Koren Marta, Košič Mirjam, Krulc Suzana, Markočič Damijana, Miculus Tacijana, Michelussi Ana, Oblak Nives, Petejan Mirjam, Primo-zig Manuela, Princi Elizabeta, Srebotnjak Vanda, Terrana Klavdija, Udsic Lucija, Sdraulig Oriana (priv.).
Sekcija D: Alt Loredana, Bastiani Giu-liana, Cargnel Vesna, Carli Evelina, Cijan Silvana, Cingerli Dorela, Devetak Franka, Devet ta Ivanka, Devetti Cirila, Feri Valentina, Frandolic Julijana, Gergolet Mirjam, Gravnar Ana, Komjanc Lucijana, Marassi Aleksandra, Peric Damijana, Ter-pin Marijanka, Terpin Marija Petra, Vi-sfcttin Klavdija, Zavadlav Erika.
Sekcija E: Buzzinelli Franko, čamic Mavricij, Devetak Klavdij, Devetak Marino, Devetti Silvano, Ferfbglia Robert, Gergolet Boris, Gergolet Fabij, Koncut Mavricij, Laurenti Jurij, Lavrenčič Bruno, Ma-russi Albano, Nanut Lucij, Oretti Bruno, Zuanigh Marko, Ladich Silvan (priv.).
★ SOCIALNI KOTIČEK ★
Novosti za upokojence. Zakon 114, ki ga je objavil Uradni vestnik 2. maja 1974 vsebuje nekaj zelo važnih novosti v socialnem zavarovanju. Nakazali bomo na kratko nekaj najbolj značilnih členov tega zakona.
Clen 2/bis pravi, da je upokojencu zagotovljena minimalna neposredna pokojnina ne glede na to, če prejema po pokojniku posredno penzijo od drugih usta-nov.
Važen je tudi člen 4/bis, ki pravi, da s 1. januarjem 1974 ne sme biti družinska doklada za upokojence (neposredne obdelovalce, polgruntarje, kolone, trgovce in obrtnike) nižja od 4.580 lir (do sedaj so prejemali 3.480 lir).
Clen 14/bis govori o družinskih dokladah za aktivne člane neposredne obdelovalce, polgruntarje in kolone. Ti bodo prejemali od 1. januarja 1975 za vsakega otroka 79.000 lir letno (sedaj prejemajo
55.000	lir). Pravica do doklade zapade po petih letih, člen 16/bis (do sedaj je zapadla po dveh letih).
Za vsa nadaljnja pojasnila in brezplačno izpolnitev prošenj se obrnite na patronat EPACA v Trstu, ul. Roma 20, tel. 38100.
Izšia je predpočitniška »Mladika«
Te dni je izšla »Mladika«, ki je že odsev počitnic, ki se bližajo. V uvodnem članku obravnava Franc Mljač tri važne dogodke in jih povezuje med seboj: referendum, konferenco o manjšinah in študijske dneve v Dragi. Manjšinsko konferenco poveže z Drago in navede okvirni program predavanj, kakor si ga je odbor zamislil.
Važno je leposlovje, ki ga prinaša ta številka: to so tri pesmi Vladimirja Kosa in dve pesmi Milene Merlakove ter proza Irene Žerjal, se pravi novela Bajka o ljubezni, ki je prejela tretjo nagrado na natečaju Mladike. Zanimivi so še Spomini na gestapovce v Mariboru, v katerih Zadravec, ministrant znanega prevajalca Ferdinanda Kolednika, popisuje Kolednikovo delo pod Nemci. Edi Čermelj je prevedel pastirsko pismo španskega škofa Antonia Anoverosa, v katerem se zavzema za pravice Baskov, v poldnevniku govori Mirko Kunčič o ugrabitvi primorskega rojaka v Argentini, prof. Šah piše o demokratični revoluciji v šoli in nakazuje, kakšna bo po novih uredbah naša šola, Martin Jev-nikar nadaljuje pregled o zamejskem in zdomskem slovstvu in na koncu je še duhoviti Cuk na obelisku. V tej številki je razpisan tudi natečaj za izvirno novelo. Nagrade bodo podeljene na Prešernov praznik.
Revijo, ki se bori z materialnimi težavami, toplo priporočamo. Kdor more, naj žrtvuje nekaj lir v tiskovni sklad, da bo lahko izhajala.
Upravni odbor Stalnega slovenskega gledališča v Trstu je sklical za torek 2. julija protestno zborovanje v Kulturnem domu, ki se ga je udeležilo zelo veliko ljudi, saj je bila velika dvorana do kraja zasedena. Na zborovanju so člani upravnega odbora razložili težki finančni položaj, v katerega je gledališče zašlo, ker ministrstvo za turizem in predstave že več let ne daje obljubljenih prispevkov. Upravni odbor si je do sedaj pomagal z najemanjem bančnih kreditov; ta dolg pa je sedaj že tako velik, da ga lahko krije samo še država. Ce te pomoči ne bo, bo gledališče tik pred svojo 30. sezono moralo zapreti vrata.
Predsednik gledališča prof. Josip Tavčar je poudaril, da če bo do tega prišlo, bo to drugič v zgodovini tega gledališča. Leta 1920 je njegovo dejavnost nasilno ukinil fašizem, letos pa se bo to zgodilo zaradi hladne brezbrižnosti ministrstva za turizem in predstave. To se cinično celo sklicuje na zunanje ministrstvo, češ da zadeve manjšine spadajo pod njegov delokrog. Kot da Slovenci v Italiji ne bi bili italijanski državljani!
Dr. Filibert Benedetič je prikazal razne intervencije in prošnje za priznanje slov. gledališča v Trstu. Prvo priznanje je prišlo šele leta 1964, da je gledališče privatno; leta 1970 je naša dežela z zakonskim odlokom priznala slov. gledališču posebno kulturno funkcijo, pristojno ministrstvo v Ritnu pa se še vedno brani dati gledališču položaj stalnega gledališča.
O dejavnosti gledališča je spregovoril igralec Jožko Lukeš; Zlata Radoškova, Adrijan Rustja, Bogdana Bratuževa, Silvij Kobal in Mira Sardočeva pa so prebrali odlomke izjav, ki so jih svoj čas podali v zvezi s poslanstvom, dejavnostjo in težavami gledališča France Bevk, Oton Zupančič ter upravniki gledališča Ferdo
Naše čestitke
Na leposlovni fakulteti tržaškega vseučilišča je v torek 25. junija doktorirala Nevenka Bric iz Gorice. Branila je tezo »Storia delle religioni«. Novi doktorici naše iskrene čestitke!
V obrambo slovenskega gledališča
Sistemiranje šolnikov
Kabinet prosvetnega ministrstva je z okrožnico štev. 146 z dne 16. 6. 1974 dal šolskim skrbništvom navodila o aplikaciji člena 17 zakona štev. 477 z dne 30.7.1973. Po tem zakonu imajo pravico vključitve v stalni stalež vsi profesorji, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: da so bili v letu 1973-74 imenovani za nedoločen čas; da so imeli 31. avgusta 1973 usposobljenostni izpit, veljaven za leto 1973-74; da so imeli v šolskem letu pravico zasesti stolico ali imeli ure, ki odgovarjajo stolici.
Postopek za vključitev v stalni stalež: vključitev se bo izvršila po uradni poti, brez predložitve prošenj; do 10. julija bodo na oglasnih deskah šolskih skrbništev seznami po abecednem redu vseh tistih, ki imajo pravico do vključitve v stalni stalež; ponovni seznam s popravki in dopolnitvami bo izobešen kot dokončni 31. julija. Vso dokumentacijo bodo kandidati predložili po imenovanju v kolikor pristojni uradi te še nimajo.
S tem postopkom se bo sistemiralo tudi večje število slovenskih profesorjev, ki že imajo usposobljenostni izpit.
Delak, dr. Andrej Budal in prof. Rado Ravbar.
Igralka Severjeva od Slov. narodnega gledališča iz Ljubljane je izrekla solidarnost matične države in zlasti slovenskih gledaliških umetnikov. Z odločnim glasom je pribila, da vzeti Slovencem v zamejstvu gledališče pomeni vzeti jim jezik in jih obsoditi na molk. Temu je sledilo več solidarnostnih izjav raznih naših kulturnih in političnih predstavnikov.
Ob vsem tem pa smo nekateri odhajali s trnom v duši iz gledališča; toliko se Slovence vabi, naj se vključujejo v italijanske levičarske stranke. Kje so sedaj njih zastopniki, da bi pomagali gledališču, ki je v stiski? Znano je, da je minister za turizem in prireditve socialist. Kje je sedaj njegova internacionalna miselnost in pripravljenost pomagati Slovencem, ki darujejo glasove njegovi stranki?
OBVESTILA
Sv. maša za cerkveno edinost bo v cerkvi sv. Ivana v Gorici v ponedeljek 8. julija ob 20.30.
Ravnateljstvo srednje šole »I. Trinko« v Gorici, ul. Randaccio 10 sporoča, da je vpisovanje za šolsko leto 1974/75 vsak dan od 8. do 12. ure do 25. julija.
Avtonomni sindikat slov. šole v Trstu sporoča, da je vsak ponedeljek med 18. in 20. uro na sedežu sindikata v ul. Do-nizetti 3/1 na voljo strokovni svetovalec v vseh zadevah: socialno zavarovanje, dokumentacija in prošnje za ureditev položaja, priznanja let itd.
Kolonija Slokada v Dragi sporoča, da bo letos samo ena izmena in sicer 60 deklic. Začetek 15. julija. Izmena se bo zaključila 8. avgusta. Za pojasnila naj se starši oglasijo v ulici Donizetti 3/1. vsak don do 9. julija od 10. do 13 in od 17. do 19. ure; po telefonu na štev. 768189.
Širite »Katoliški glas"
Kritična deklaracija španskih katoličanov
španska sekcija papeške ustanove »Pravica in mir« je v Madridu izdala deklaracijo, v kateri zahteva svobodo združevanja, pravico do stavke, svobodne delavske organizacije ter splošno demokratizacijo španskega javnega in družabnega življenja. Ostro obsoja oboževanje javnega reda in zaključuje, da miru ni mogoče doseči z nasiljem. Ko javno kritizira državno ureditev in upravno prakso, tudi cerkvenim oblastem ne prizanaša z odkrito kritiko.
»Katoliški glas" v vsako slovensko drtuftinol
strica
Rt i DIO
TRST A
DAROVI
Za Zavod sv. Družine: N. N. ob otvoritvi zavoda 50.000; N. N. ob isti priložnosti 20.000; vaščani v Pevmi v spomin pok. Bruna Berganta 14.000; Briško in Busoni v spomin na pok. brata 2.000; N. N., So-vodnje, 2.000; Bric, Gorica, 1.000 lir.
Za števerjansko cerkev: družina Terčič namesto cvetja na grob Elize Rijavec
3.000	lir.
Evlalija Šorli iz Švice daruje za Katoliški glas 50 in za misijonarja Štanta 100 frankov.
Za Marijin dom v ul. Risorta v Trstu
so v maju in juniju darovali: Benedetti
3.500,	N. N. 3.000, D. K. 10.000, N. N.
20.000, Buda Valerija v spomin na pok. Ivanko Vrh in Viktorijo Seljak 2.000, N. N. 10.000, Š. J. 10.000, T. Živec 10.000, F. Furlan v spomin na pok. Ivanko Vrh
3.000, K. L. 10.000, Lazar Rosa 10.000, nabirka v družbi 228.900 lir.
Za misijonarja Cesnika na Madagaskarju: Furlan Fr. 2.000 lir.
Za lačne po svetu: prvoobhajanec Simon in mati Afra 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
ZAHVALA
Ob težki izgubi moža, očeta, brata in
Donata Pelicon
se zahvaljujemo vsem, ki so na kateri koli način počastili njegov spomin ter ga spremili na njegovi zadnji poti. Posebna zahvala g. župniku Marjanu Komjancu, gori-škemu županu De Simoneju in občinskemu osebju za izkazano sožalje ter darovalcem cvetja. Vsem Bog plačaj.
Soproga Ida s hčerko Ano, brat Ivo z družino, sestra Mira z družino, nečaki in ostalo sorodstvo.
Sovodnje ob Soči, Majnica pri Fari,
1.	julija 1974
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15,
11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17,15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15.
Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih).
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Spored od 7. do 13. julija 1974 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 10.15 Poslušali boste. 11.15 Mladinski oder: »Puša z dimnikom«. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Naša gospa. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 15.45 »Ivan Vasiljevič«. Drama. 17.25 Nedeljski koncert«. 18.00 Šport in glasba. 19.00 Filmska glasba. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna glasba.
Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost...
18.30 Album Čajkovskega. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.35 Slovenski razgledi. 22.15 Klasiki ameriške lahke glasbe.
Torek: 11.35 Pratika. 12.50 Medigra za pihala. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 18.50 Glasbeni utrinki. 19.10 Trst v prozi Borisa Pahorja. 19.20 Za najmlajše. 20.35 Mozart: j »Cosi fan tutte«, opera. 22.00 Nežno in tiho.
Srdda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za j mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 j Koncert. 18.50 Pevec in orkester. 19.10 Hi- I giena in zdravje. 19.20 Zbori in folklora. | 20.35 Simfonični koncert. 21.05 Za vašo | knjižno polico. 21.50 Motivi iz filmov.
Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... j
18.30 V ljudskem tonu. 19.10 Seume: »Peš skozi Slovenijo v Italijo«. 19.25 Za najmlajše. 20.35 »M’dežija za ano balano pu-po«. Ljudska igra. 21.40 Skladbe davnih dob. 22.00 Južnoameriški ritmi.
Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.40 Deželni koncertisti pred orkestrom. 18.55 Pojejo terceti in kvarteti. 19.10 Na počitnice. 20.35 Delo in gospodarstvo. 20.50 Koncert. 21.55 V plesnem koraku.
Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorne skladbe deželnih avtorjev. 19.10 Mala enciklopedija dovtipov. 19.25 Revija zborovskega petja. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Verjemite ali ne«." Zgodba. 21.15 Glasba za kitaro. 21.30 Vaše popevke.
★
LJUBLJANSKA TV
Spored od 7. do 13. julija 1974 Nedelja: 9.20 »Kmetje«. 11.05 Otroška matineja. 15.00 SP v nogometu. 17.55 Zenski in mešani pevski zbor iz Divače. 18.30 »Puška, ki je osvojila Zahod«, film. 20.40 V gosteh pri Nušiču. 21.30 Pološka jama. 22.50 SP v nogometu. 0.30 Portorico: SP v košarki.
Ponedeljek: 16.50 SP v košarki. 18.30 »Skozi neznano delto«, film. 21.00 SP v košarki.
Torek: 18.15 Veseli tobogan: Ruše. 18.50 Cesta in mi. 19.10 Nastopa trio Lorenz. 20.35 Dokumentarna oddaja. 21.00 SP v košarki.
Sreda: 18.25 »Družina Smola«, film. 19.20 Na sedmi stezi. 20.30 SP v nogometu. 20.50 »Sanjave zvezde Velikega voza«, film.
četrtek: 18.05 Otrooi in mi. 19.15 Po sledeh napredka. 20.40 »Mavrica«. 22.20 Glasbeni nokturno.
Petek: 16.30 Košarka Jugoslavija : Portorico. 18.05 Revija mlad. zborov v Zagorju-
19.00	SP v košarki. 21.25 »Normanove hyp' pyjeve pustolovščine«, film.
Sobota: 16.15 Atletika. 18.15 Legenda 0 divjem lovcu. 20.40 Peppino principe. 21.00 SP v košarki. 22.50 »Colombo«, film.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca' trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, K temu dodati 12 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so spretni!1 na zadnji poti našega dragega
Srečka Šturman
Posebna zahvala g. župniku, cerkveni^1 pevkam ter vsem, ki so z nami sočustvO” vali ob tej težki izgubi.
žalujoči sorodnih
Ricmanje, 2. julija 1974