Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
[ Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 9-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
			
Leto IV. - Štev. 4
Gorica - 24. januarja 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Ali je tržaški župan res prelomil prisego ?
Nekateri tržaški listi so pred kratkim obtožili tržaškega župana, da je prelomil prisego, ki jo je dal ob nastopu svoje službe, da bo zvesto vršil obstoječe postave. Med temi postavami je bil tudi proglas št. 2. gen. Airey-a, ki je uvedel na tržaškem ozemlju tržaško zastavo. To zastavo je namreč dal župan 31. dec. 1951 odstraniti z balkona mestne hiše. Zaradi tega dogodka so nehali zahajati na seje mestnega sveta zastopniki indipendentistov in zastopnik slov. narodne liste dr. Agneletto. Tako demokratični tržaški Slovenci nimamo nobene možnosti več, da bi kje javno spregovorili razen v dveh naših tedenskih časopisih.
Pravi vzrok za to dejanje navaja g. župan sam v svoji nedeljski objavi na italijanski radijski postaji. Tam pravi, da bo delal na to, da bo smela poleg tržaške zastave plapolati na mestni hiši tudi italijanska trobojnica, in to za vsako ceno (ncosti quello che co-sti«). Gotovo mu je dal pobudo za to italijanski zakon, ki določa, da mora vsaka občina poleg svoje zastave obešati tudi italijansko. Gospod župan v tej stvari nima prav. Ko je postal župan, je nehal biti predstavnik samo ene stranke, postal je nekak oče vsega prebivalstva mestne občine. Med temi prebivalci so tudi Slovenci. Slovenci si ne želijo nobenega povratka italijanske suverenosti v te kraje. Trst je bil pod italijansko državo vsega skupaj samo 29 let, od leta 1918 do 1947.
V	tej dobi je pokazala Italija, da ne zna vladati drugorodnim ljudstvom. To dokazuje tudi sedaj, ko je vnovič začela zapirati slovenske šole na Goriškem. Tržaški Slovenci si ne želimo tiste Italije, ki je od leta 1866 obljubljala Beneškim Slovencem slovenske šole, dala pa jih ni in pravi sedaj po pet in osemdesetih letih, da beneški Slovenci slovenskih šol sploh ne marajo. Zato se slovenski prebivalci tržaške mestne občine zadovoljijo, če tudi za,naprej plapola z balkona tržaške mestne hiše samo tržaška zastava.
Omeniti pa je treba še eno stvar. Ko je skušal gospod župan z različ-
nimi razlogi upravičiti svoje dejanje, je hotel tudi osporavati veljavo omenjenega proglasa gen. Airey-a, kakor je to utemeljeval v svojem zagovoru na občinski seji 15. januarja zvečer. Ni izključeno, da more kdaj iziti kaka postava, ki bi ji mogli osporavati pravno upravičenost. V takem primeru so potem poklicana posebnp sodišča, da tisto postavo ovržejo. Potem taka postava nima več obvezne moči. Nima pa take oblasti tržaški župan, da bi mogel presojati postave svojih predstojnikov. Če mu kaka postava ni všeč, se mora obrniti na pravne ve-ščake in z njih pomočjo napraviti proti taki postavi priziv na pristojno sodišče. Če pa župan kdaj postavi odreče pokorščino, se nam zdi to revolucionarno dejanje. Mi seveda pri tem občudujemo županov pogum, toda tako dejanje ne daje sodržavljanom lepega zgleda, kako naj se vršijo državljanske dolžnosti. Seveda je v tem primeru dejanje razložljivo, ker gospod župan ni po svojem poklicu pravnik ampak inženir. Toda prav zato bi bolje storil, če bi se bolj držal svojega poklicnega in županskega dela. Ko je zgradil nov most preko kanala in popravljal odtočne cevi, smo bili zadovoljni s svo-
jim županom. Tudi takrat, ko je po akvedotu podil nadležne vrabce in dal oklestiti nedolžna drevesa, da bi uničil ptičja gnezda, nismo nič protestirali, ker je bil vsaj cilj dejanja pameten. Kadar pa začne kritizirati odloke naše vojaške uprave, pa se nam zdi, da to županu ne pristoji. Tudi sedanji upravitelj našega o— zemlja, gospod gen. Winterton, ki je gospodu županu podaljšal poslovno dobo, bo morebiti s takim ravnanjem nezadovoljen, ker mora pač biti s svojim predhodnikom solidaren in ker je bolje, če se ne ruši prestiž vojaške uprave v tržaškem mestu.
Ob tej priliki je prav omeniti dvoje: Ljudje iz županovega kroga se silno zaletavajo zoper vsak ukrep vojaške uprave, ki skuša približati zakonodajo našega ozemlja ustavi, ki jo predvideva mirovna pogodba za STO. In vendar je v mirovni pogodbi določba, da naj tudi začasni upravitelj uveljavi tiste določbe šta-tuta, ki so izvedljive že v dobi predhodnega stanja. Mirovno pogodbo samo, ki ustanavlja naše Svobodno ozemlje, pa imenujejo isti ljudje diktat. In vendar ni diktat. Saj bi bili lahko s podpisom celo odlašali. Včasih se med nasprotniki ital. demokristjanov celo slišijo glasovi, da bi bilo bolj koristno, počakati s podpisom. Zato mirovna
Komunistična trma
Delo rim. zbornic
V	Rimu so znova začeli z zasedanji v parlamentu in v senatu. Na dnevnem redu je vrsta važnih zakonskih osnutkov. Tako n. pr. razpravljajo v parlamentu o povišanju plač državnim nameščencem, zaradi katerega so že toliko pisali in govorili, da končno porečemo:	veliko
kokodakanja, a mulo jnjc. Potem morajo razpravljati o zakonskem osnutku za pobijanje novega fašizma, ki vsepovsod vstaja pod raznimi imeni, zlasti kot MIS. Odobriti morajo nadalje državni proračun za leto 1952, kateri pa predvidevu več kot 400 milijard lir deficita.
Med tem beležijo v senatu precejšen uspeh, ker je predsednik senata De Nicola preklical svoj odstop. Malo predno je imel senat začeti z novim zasedanjem, je namreč De Nicola podal odstavku, ne ve se točno iz katerega razloga. Ko je 'Senat odstavko soglasno zavrnil, sc je I)e Nicola vdal in spet sprejel mesto predsednika scnuta. To imajo za velik uspeh, ker uživa De Nicola največji ugled pri vseh, Huj pravijo o njem, da je rojen predsednik.
Vlada je pa imela v ponedeljek sejo ter je poleg državnega proračuna sprejela vrsto ukrepov zu pobijanje brezposelnosti.
Kitajci uporabljajo pri pogajanjih za premirje na Koreji najčešče besede »pušing«, Sovjeti pa povsod, kjer se pogajajo, besedo »njet«.
Obe besedi pomenita eno in isto
—	stalno odklanjanje komunističnih zastopnikov, da bi popustili tudi samo en centimeter od svojega stališča, ki ga branijo na mednarodnih konferencah. Beseda »njet« je postala splošno znana v povojnih letih, ko so komunisti stalno odklanjali ves potrpežljivi trud svobodnih narodov za dosego sporazumov ali rešitev v svetovnih sporih.
»Pušing« ima isti pomen v najbolj razširjenem kitajskem narečju. Mednarodno znana je, postala ta beseda, ko so kitajski komunisti vstopili v pogajanje za premirje na Koreji. Kadar koli -zastopniki ZN pri teh razgovorih skušajo doseči sporazum, odgovarjajo Kitajci navadno »pušing« .
Ta beseda je odmevala glasno in značilno za konferenčno mizo tudi v sredo 15. t. m., ko so kitajski ko-
munisti že petič odklonili poziv mednarodnega rdečega križa, da bi dovolili njegovim sodelavcem zanimati se in brigati za vojne ujetnike v komunističnih taboriščih.
Preoblj udenost Italije
Član ameriškega kongresa, Michael A. Feigman, ki je nedavno obiskal Italijo, kjer je preučeval obljudenost tamošnjega prebivalstva, je predložil v torek 15. t. m. predsedniku Trumanu in v sredo a-meriškemu kongresu poročilo o svojih ugotovitvah.
Po njegovem je nujno potrebna emigracija številnih delavskih družin na tista področja sveta, ki jim nudijo možnost za produktivno delo. Nad pol milijona Italijanov, ki so se vrnili iz bivših italijanskih kolonij in drugih področji, kjer so se naselili, bodo »naravni pionirji« za takšno preselitev.
Združene države za begunce
Na sedanjem zasedanju ameriškega kongresa bo na sporedu razgovorov tudi načrt o povečani pomoči Združenih držav beguncem izza železne zavese.
Charles J. Kersten, član ameriškega kongresa, je izjavil, da bodo prav sovjetske pritožbe o ameriškem vzajemnemu načrtu pospešile zvišanje te pomoči beguncem izza železne zavese.
»Ta pomoč,« je poudaril časnikarjem Kersten, »ni nikakor znamenje napadalnosti proti narodom teh dežela, kot to misli Sovjetska zveza. Nasprotno, priča za ameriško prijateljstvo do zatiranih narodov pod
kremeljskim gospodstvom.
Načelnik odbora ukrajinskega kongresa Ainerikancev, dr. Lev Do-brijansky, je izjavil časnikarjem, da je prepričan o tem, da bi vsi slovanski narodi podprli namero ameriškega kongresa za povečanje te pomoči.
Nova vlada v Franciji
Prvak radikalov Faure je sestavil novo francosko vlado iz zastopnikov istih strank, ki so sestavljale prejšnjo vlado. V novi vladi najdemo tudi vse glavne ministre iz prejšnje' vlade.
Nemiri v Tuniziji
Tuniški nacionalisti so začeli z velikimi nemiri po vsej deželi, ker hočejo popolno neodvisnost. V raznih mestih je prišlo do spopadov med demostranti in policijo. Bilo je tudi nekaj mrtvih in še več ranjenih. Francoska javnost pa ne ve, kaj narediti, ker so stranke med sabo razdeljene. Socialisti bi najrajši ustregli željam nacionalistov in sc z njim pogajali. Dogollisti pravijo, da mora Francija nastopiti z močno roko. Vladne stranke pa iščejo srednjo pot med obema.
pogodba ni diktat, temveč le boljša ali slabša kupčija. Težnja po reviziji te pogodbe, še preden se je uveljavila, daje enako pravico vsem, ki bodo podpisovali bodoče mednarodne pogodbe, kar pa bo zelo ogrožalo stabilnost mednarodnih odnosov.
Gospod župan je sam čutil, da bi utegnila njegova izjava, ki jo je dal 15. jan. na mestni seji, neugodno odjekniti. Zato je skušal v nedeljski radijski objavi 20. jan. svoje dejanje na drug način opravičili. Toda dejanja županov navadno ocenjujemo po službenih izjavah v občinski hiši, ne pa po propagandnih objavah v radiu in tisku.
Brez dvoma želi veliko število tržaškega prebivalstva takega župana, ki se bo manj ukvarjal s politiko in se bolj zanimal za mestno upravo. Župan naj ne kritizira postav, ki jih daje višja oblast, in naj te postave izpolnjuje, ker je to prisegel. Hvaležni pa smo našemu občinskemu svetovalcu dr. Agnelettu, ker je dal našemu ogorčenju večji poudarek s tem, da ne hodi več v sejno dvorano, kjer je itak nekoliko preveč manifestacij italijanskega i-redentizma, kar tudi zdravi občinski upravi in mirnemu sožitju obeh narodov na tem ozemlju ne more biti v veliko korist.
Azija v plamenih
Azijo bi danes lahko brez pretiravanja primerjali velikanskemu razburkanemu oceanu. Komaj se za silo poleže nevihta na enem koncu, že izbruhne nova še hujša na drugem, včasih divja orkan tudi na več koncih istočasno. Evropske* kolonialne sile so pa sredi teh razburkanih valov kakor parnik na oceanu. Otepajo se, da bi se ubranile brodoloma, toda ta jim grozi neizprosno in je le še vprašanje časa, kdaj bo za vedno izginilo nekdaj veliko kolonialno kraljestvo evropskih velesil, ki so si ga te osvojile v teku stoletij, odkar je Vasco de Gama leta 1496 odkril pot v Indijo.
Nekaj značilnejših dogodkov iz te obupne borbe, ki jo bijejo Evropejci in Amerikanci v Aziji zadnja desetletja, je dovolj znanih. Zadnja leta pa nastaja nov orkan v jugovzhodni Aziji, kateri grozi najbolj Franciji in Veliki Britaniji. Potem ko so belce izrinili iz Japonske in Kitajske, potem ko sta se osamosvojili Indija in Pakistan, je ostala Evropejcem še jugovzhodna Azija, ki jo tvorijo Indokina, Burma, Siam in Malajski polotok. Večino teh o-zemelj tvori preostalo kolonialno posest Francije in Anglije. Toda tudi tu gredo stvari iz slabega na slabše.
11 Indokini
V	Indokini se Francozi že ves čas od konca vojne borijo zoper Viet-minh, osvobodilno gibanje, ki ga vodijo komunisti. Iz malih začetkov je to gibanje naraslo, da je v pre-teklem letu že prav resno ogrožalo francosko posest v Indokini. Pokojni maršal Lattre de Tassigny je zadnji hip rešil Francijo pred vojaškim polomom v tej deželi. Toda do kraja položaja ni razčistil. Ko so ga pretekli tfcden v Parizu z velikanskimi častmi pokopali, je bil položaj v Indokini naslednji:	Francija
je imela do sedaj 30 tisoč mrtvih samo med svojimi vojaki brez domačinov; poleg tega je padlo 1200 častnikov, med njimi par generalov. Za vojne stroške v tej svoji koloniji je Francija izdala do sedaj 2000 milijard frankov; v prihodnjem letu pa jih misli izdati novih 500 milijard. Tam imajo sedaj armado 170 tisoč mož, poleg 50 tisoč vojakov, ki služijo v Tujski legiji, in številnih pomožnih čet, ki jih sestavljajo domačini. Že same te številke nam pričajo, da vojne operacije v Indokini niso igračka. Vrhu vsega pa je francoski glavni stan objavil vest, da imajo komunistični Kitajci na mejah Indokine pripravljenih 350 tisoč vojakov, da z, njimi posežejo v boje v jugovzhodni Aziji, ko pride ugoden trenutek. Vsled tegn so nekateri mnenja, da se kitajski komunisti pogajajo na Koreji zato, da se
laže pripravljajo na nove boje, bodisi v Indokini na jugu kot na Koreji na severu.
Malajski polotok
Toda nevarnost ne grozi samo Indokini in Francozom, temveč prav tako tudi Malajskemu polotoku. To je dolg polotok, ki se raztega med Burmo in Indokino daleč na jug ter loči Indijski ocean od Kitajskega morja. Na skrajnem južnem koncu polotoka je znamenito pristanišče Singapur. Ta polotok je važen zaradi svojega strateškega položaja, ker leži na meji med dvema oceanoma in pa zaradi važnih surovin, ki jih tam pridobivajo, predvsem kavčuk in pa kositer. Malajski polotok je domovina kavčuka, iz katerega pridobivajo gumij; tam se tudi nakoplje največ kositra, več kot na vsem ostalem svetu. Kositer je pa nujno potrebna kovina za vojno industrijo. Iz povedanega razumemo važnost, ki jo ima Malajski polotok ne samo za Veliko Britanijo nego tudi za ves svobodni svet. t
Politično je polotok razdeljen v več neodvisnih državic, ki so pa vse pod britanskim visokim protektoratom, razen Singapurja, ki je angleška posest.
Do vojne je šlo vse prav. Po zadnji vojni so pa Japonci pustili v malajskih pragozdovih številne partizane, ki so vodili borbo naprej proti Angležem, kakor so jo vodili prej proti Japoncem. Sprva se je zdelo, da bo kmalu mir. Ali zmotili so se vsi optimisti. Partizanska borba je začela zavzemati vedno večji obseg in danes se Angleži že resno bojijo tudi za to svojo posest. Pretekli mesec november je v zasedi padel vrhovni angleški poveljnik, ki je sedaj dobil naslednika v osebi generala Templeja, kateremu je londonska vlada dala vsa pooblastila, da upelje mir in red na Malaji. Ali bo , novi poveljnik srečnejši, kot je bil njegov prednik, je drugo vprašanje.
Kako so Anglija, Francija in tudi ZDA zaskrbljeni zaradi položaja v jugovzhodni Aziji, je razvidno iz posebne konference, ki so jo imeli pred kratkim v Wasliingtonu zastopniki glavnih štabov vojsk Anglije, Francije in ZDA in na kateri so razpravljali ravno o obrambi jugovzhodne Azije. Tudi zunanji minister Eden se je dotaknil tega vprašanja v svojem govoru na kolumbijski univerzi: »Treba je, da smo si na jasnem, da bi kitajsko vmešavanje v katerikoli obliki v jugovzhodni Aziji pomenilo vsaj tako resen primer, kot je korejski spor,« je dejal Eden.
Za vsemi temi liomatijami pa je čutiti, kako se skriva sovjetska Rusija, ki čaka, da odnese kostanj, ko bo pečen.
Stran 2.
KATOLIŠKI GLAS
Leto IV. - štev. 4
'tipedardMl
Tretja ned. po Razgl. Gospodovem
Iz svetega evangelija po Mateju v temo; tam bo jok in škripanje z (Mt 8, 1-13)
Naj bodo vsi eno!
Tisti čas, ko je prišel Jezus z gore, so ga spremljale velike množice. In glej, pristopil je gobavec, padel predenj in rekel: Gospod, če hočeš, me moreš očistiti. — Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: Hočem, bodi očiščen. — In takoj je bil očiščen od gob. In Jezus mu je naročil: Glej, da nikomur ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi svoj dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje. — Ko je pa prišel v Kafar-nam, je pristopil k njemu stotnik in ga prosil: Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi.
—	Jezus mu je rekel: Pridem in ga ozdravim. — Ali stotnik mu je odgovoril: Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: ,Pojdi’, in gre; in drugemu: .Pridi’, in pride; in svojemu služabniku:	,Stori to’, in
stori. — Ko je pa Jezus slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: Resnično, povem vam, tolike vere nisem našel v Izraelu. Povem vam pa, da jih bo veliko prišlo od vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom in Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu, otroci kraljestva pa bodo vrženi ven
Demokracija
in sv. Tomaž Akvinec
Demokracija je danes ena izmed najbolj rabljenih besed. Kaj pa dejansko pomeni? Zlorabljajo jo na vse načine, dejansko pa pomeni splošno volivno pravico vseh državljanov, s katero določajo po svoji svobodni volji, kdo jim bo vladal in kako jim bo vladal.
Če bi pa kdo še mislil, da krščanstvo te demokracije ne pozna, bi hotel danes za pričo klicati »temni srednji vek«.
Sv. Tomaž Akvinec, ki je živel v 13. stoletju in je največji mislec krščanstva, piše o demokraciji takole: (Quest. 105, art. 1.).
»Dobra politična organizacija zahteva v vsaki državi in v vsakem narodu dve reči: Predvsem naj imajo vsi državljani kak delež pri vladanju. To je sredstvo, da se obrani mir v človeški družbi in da vse ljudstvo ustavo ljubi in jo ohrani. Drugi P°£°j je dobra vladna ustanova in organizacija vladnih oblastnij. Mnogo je načinov, po katerih se vlada, zlasti pa razločujemo monarhijo, če eden vlada po čednosti in •aristokracijo t. j. oblast veljakov, če jih Vlada nekaj malo po čednosti. Iz tega je razvidno, da je najboljša uredba v državi ali v narodu, v katerem je eden na krtnilu, ki vse vlada po zakonu čednosti in kjer so pod njim zopet drugi voditelji poklicani, da vladajo po istem zakonu čednosti in sicer tako, da imajo vsi državljani pri vladanju kak delež v tem, da se ti voditelji volijo iz vsega ljudstva in da jih vse ljudstvo voli. V tem obstoji dobra državna uredba, ki mora biti deloma monarhija, da eden načeluje, deloma aristokracija, da mnogi vladajo po čednosti, in deloma demokracija t. j. Ijudovlada, da se voditelji volijo izmed ljudstva in da jih ljudstvo voli. To obliko je ustanovila postava starega zakona. Mojzes in njegovi nasledniki so vladali ljudstvo kakor samodržci, kar je bilo po načinu monarhije. Zraven Mojzesa pa je bilo izvoljenih dvainsedemdeset starešin po čednosti, kakor beremo v V. knjigi Mojzesovi, 1, 15: »Vzel sem iz vaših rodov modrih in plemenitih mož in sem jih postavil poglavarje.« In to je bilo po načinu aristokracije! Po načinu demokracije pa je bilo, da so te može volili izmed vsega ljudstva, kakor beremo v II. knjigi Mojzesovi, 18, 21: »Odberi izmed vsega ljudstva zmožnih mož, ki se Boga boje, v katerih je resnica, in ki sovražijo lakomnost« in da jih je ljudstvo volilo, kakor beremo v V. knjigi Mojzesovi, 1, 13: »Izberite izmed sebe modrih in umnih mož, katerih obnašanje je skušeno v vaših rodovih, da vam jih postavim za poglavarje.«
Iz vsega tega je jasno, da je Božja postava ustanovila najboljše obliko vladarstva.«
zobmi. — In stotniku je rekel Jezus: Pojdi in, kakor si veroval, se ti zgodi. — In služabnik je bil ozdravljen tisto uro.
***
Rimski stotnik v evangeliju nam nudi lep zgled neomajnega zaupanja v Jezusovo moč, tako da se je celo Jezus čudil. Občudujemo pa tudi njegovo skrb za bolnega služabnika. Če bi mu ta umrl, saj bi lahko dobil sto drugih. Pozabi na svoj visoki položaj v rimski vojski in ponižno prosi Jezusa pomoči.
Mi smo se nalezli precej sodobne bolezni: sebičnosti, egoizma. Samo zase bi skrbeli, za druge se ne brigamo. To ni krščansko. Jezus nas je v očenašu učil, da moramo klicati Boga Oče naš in ne Oče moj. Vsi ljudje predstavljamo pred Bogom eno samo številno družino. On je skupni oče vseh. Zato ne smemo biti brezbrižni za svoje bližnje. Zlasti moramo skrbeti za tiste, s katerimi nas veže prijateljstvo in sorodstvo.
Če slabo živijo in s tem spravljajo v nevarnost svojo dušo, jim moramo pomagati, da se rešijo nevarnosti. Toda ta skrb se ne sme omejiti samo na neprestano opominja-
Sr. Oče rimskemu plemstvu
Pred kratkim je sprejel sv. oče zastopnike rimskega plemstva, ki so mu po asistentu papeževega prestola princu A. Colonna izrazili, kakor vsako leto, svoja novoletna voščila. Sv. oče je naslovil na pričujoče plemiče, ki so vsled nove italijanske ustave izgubili vse svoje predpravice in ki so bili poleg tega po agrarni reformi zelo hudo prizadeti, nekaj vzpodbudnih besed. Med drugim je izrekel sv. oče sledeče besede:
»Nova italijanska ustava vas ne priznava več za socialen razred v državi in med ljudstvom, ne priznava vam nobenega poslanstva, ne naslova, ne predpravice. List zgodovine se je obrnil, eno poglavje je zaključeno. Postavljena je pika, ki označuje konec (dosedanjega) socialnega in gospodarskega reda: odprlo se je novo poglavje, ki otvarja precej različne oblike življenja. O vsem tem mislimo lahko, kakor se nam ljubi, toda dejstvo je tu in to dejstvo je v usodni poti zgodovine.«
Nato je sv. oče poudaril, da ni za plemiče drugega izhoda, kot da se prilagodijo sedanjim realnim razmeram in da dvignejo svoj pogled h krščanskim idealom, katerih ne more nobena evolucija in revolucija uničiti. Pravo plemstvo je v Stremljenju po krščanski popolnosti, ki jo je oznanil Kristus v svoji gorski pridigi. »Bodite torej,« je nadaljeval sv. oče, »brezpogojno zvesti krščanskim naukom, Kristusu in njegovi sv. Cerkvi; postanite drugim vzor in voditelji, dajte svetu, predvsem krščanskemu svetu vzgled neoporeeenega zakonskega in družinskega življenja! Spomnite se na dežele, kjer so pripadniki vašega razreda izgubili ves svoj vpliv in vse svoje imetje ter padli v najskrajnejše pomanjkanje, pa so kljub temu ohraniti tudi v nesreči svojo plemenitost ter ostali zvesti Bogu! Zato sodelujte pri delu za skupnost: v Cerkvi in državi,
v	parlamentarnem in administrativnem življenju, v literaturi in znanosti, v umetnosti in raznih drugih poklicih! Le eno zadržanje vam je zabranjeno: vaša odsotnost pri delu za javni blagor.«
To so bile glavne misli kratkega govora, ki ga je sv. oče naslovil na rimsko in osta-
lo	italijansko plemstvo.
Eskimi in katoličanstvo
Eskimi nazivljejo sami sebe »Inult«, kar pomeni »ljudje«. Ti »ljudje« so skupina rodov, ki so raztreseni po neizmernem ozemlju skrajnega severa, od Ataske in Groenlandije pa tja do 'Sibirije. Vseh n/kn-paj ni več kot 10 tisoč in vse. drivži, kar je skoraj neraztmiljlvo, čudovita enotnost jezika in življenjskih navad.
Značaj TEskimov je izraz okoliščin, v katerih živijo. Od novembra do marca vlada r eskimskih deželah temperatura 40" do 60° pod ničlo. Pred mrazom varujejo Eskima koča, zgrajena iz kosov ledu, ter živalske
nje. Tega nihče rad ne posluša. Segati mora dalje. Za te ljudi moramo moliti. Zanje moramo žrtvovati Bogu svoje trpljenje. Tako bomo Boga prosili potrebne milosti za spreobrnjenje.
Svojo skrb pokažimo tudi z dejansko pomočjo, če je potrebno. Misijonarji mnogokrat zdravijo bolna telesa, da bi si odprli pot do bolnih duš. Iste poti se moramo posluževati tudi mi. Dobrota ima izredno moč, da se ji težko kaj ustavlja.
Odklanjamo torej vsako sebičnost, vsako zagledanost vase. Naš pogled mora objemati vso našo okolico. Mi ne vidimo, kaj se dogaja v srcih. Morda bo v zadnjem trenutku življenja vztrajna in velikodušna molitev omehčala trdo srce in rešila dušo.
MOLITEV
VSEMOGOČNI, VEČNI BOG, OZRI SE MILOSTNO NA NAŠO SLABOTNOST IN STEGNI V NAŠO BRAMBO DESNICO SVOJEGA VELIČASTVA.
Koledar za prihodnji teden
27. jan. NEDELJA. 3. po razglašenju; Janez Zlatoust, cerkveni učenik.
28. PONEDELJEK. Peter Nolasko, spozn.
29. TOREK. Frančišek Šaleški, škof in cerkveni učenik.
30. SREDA. Martina, devica.
31. ČETRTEK. Janez Boško, spoznavalec.
1. februarja. PETEK. Ignacij, škof in mučenec; prvi petek.
2. SOBOTA. Svečnica. Očiščevanje Device Marije — nezapovedan praznik.
kože. Ko nastopijo zimski viharji in ko se divjačina poskrije oziroma umakne v druge kraje, nastopijo za Eskima težki dnevi. Živeti, preživeti sebe in družino, to je njegova težka vsakdanja skrb. Toda Eskim ne obupa: po neizmernih pustinjah, med ledom in snegom, se ubija ter si z lovom in ribarjenjem išče vsakdanje hrane.
Zaradi tega je Eskim stvaren, vztrajen, potrpežljiv in iznajdljiv. Je šaljiv in gostoljuben, je pa tudi nagnjen h lažnjivosti, tatvini in nemoralnosti. Nekateri opazovalci eskimskih razmer so iz dejstva, da vlada med Eskimi mnogoženstvo in celo mnogo-moštvo, da v gotovih slučajih tudi lastne otroke umorijo in da pripustijo dela nezmožne starčke poginu, sklepali, da so Eskimi brez vsakega moralnega čuta. Misijonarji pa trdijo, da Eskimom ne manjkajo glavni principi naravne moralnosti in da so sprejemljivi za resnice evangelija.
In v resnici Eskim ni brez neke primitivne vere. On veruje v neumrljivost človeške duše, v onostransko kazen in plačilo. Veruje v bogove in duhove, ki kaznujejo zločin z boleznimi, nesrečami in drugimi kaznimi. Njih glavni bog prebiva po njiho-
vi	veri v morskih globočinah ter daje bogat ribji plen. Strah in dobiček, to sta glavni gibali njihovega bogoslužja, ki je robato priprošto ter v zvezi z najvažnejšimi dogodki njihovega življenja, kot so n. pr. rojstvo, smrt, lov, nesreča, itd. Veliko važnost polagajo Eskimi na razne čarovnije in amulete, to je na srečo prinašajoče predmete.
Katoliški misijonarji so prišli med Eskime v 19. stoletju, a šele po 50 letih vstraj-nih naporov je mogla kat. vera pognati med njimi nekaj korenin. Misijonarji Marije brezmadežne, ki so pravi specialisti za kraje na Skrajnem Severu, so se trudili in se še vedno trudijo med tem poganskim ljudstvom. Kako težko je to delo, uvidimo, če pomislimo, da pride v teh krajih komaj en prebivalec na 500 kvadr. km. I)a, tako zvana »župnija severnega tečaja« šteje pri
143.000	kvadr. km površine le 120 prebivalcev.
Polarni misijonarji se poslužujejo pri svojem delu vseh modernih pridobitev. 'Pako je prejel polarni Škof čisto novo letalo v dar, ki prinaša misijonstvu ondotnih krajev zelo velike usluge in koristi.
Spreobrnitev Eskimov napreduje počasi, a z gotovimi koraki. Mnogi Eskimi »o posta-
li	odločni in navdušeni katoličani, pripravljeni, če bi bilo treba, tudi na nnjhujše žrtve.
Iz samotnih cerkvic, ki so jih postavili misijonarji od severnega tečajnika pu tja gori do 74" severne širine, kjer vlada pozimi trimesečna, noč, si- širi luč Kristusovega nauka, ki bo te ljudi rešil verskih ih moralnih zmot ter prinesel tudi njim blagoslov krščanske kulture.
Navada je v katoliški Cerkvi, da si vsak škof ob nastopu svoje službe vstavi v škofijski grb posebno geslo, ki naj izraža osrednjo smernico in jedro njegovega nadpastirskega delovanja. Novi goriški nadškof in metropolit msgr. Hijacinl Ambrosi si je postavil za geslo v grb najprisrč-nejšo prošnjo Jezusove velikoduhov-niške molitve:	»Ut omnes unum
sint — naj bodo vsi eno!« S tem je jasno nakazal, da bo njegovo delovanje v goriški nadškofiji težilo po tem, da oživotvori v svoji duhovni čredi krščansko edinost in bratsko ljubezen.
Že pokojni knezonadškof msgr. Karel Margotti je v svoji duhovni oporoki zapisal: »Priporočam vsem svojim škofljanom, naj živijo združeni z Bogom in katoliško Cerkvijo ter naj se Italijani in Slovenci ljubijo kot bratje!«. V teli izredno globokih besedah je obsežena v ognju trpljenja prekaljena življenjska modrost in v luči vere dojeta resnica: Slovenci in Italijani goriške nadškofije bodo srečni, če si v Bogu pod okriljem katoliške Cerkve bratsko podajo roko in živijo drug ob drugem v medsebojnem spoštovanju.
Sedanji nadškof msgr. Ambrosi si je osvojil kot najdražjo dediščino to srčno priporočilo svojega prednika.
V	nagovoru, ki ga je nedavno držal duhovnikom goriškega mesta, je posebno lepo prikazal krščansko edinost kot največjo dolžnost sodobnosti. Rekel je: »Rešitev problemov, ki tarejo moderni svet, je edino v Kristusu. V Bogu je vsa sreča. To srečo Bog nudi ljudem po Kristusu. Sin božji se je namreč učlovečil, da bi prekletstvu zapadlemu človeštvu vrnil resnico, pravico in ljubezen. Ko bi bili vsi verniki strjeni krog svojih duhovnikov, ti pa krog svojih škofov, ti pa krog papeža, božjega namestnika na zemlji, kako bi Kristusov evangelij prekvasil vsa človeška srca! Kraljestvo resnice, pravice in ljubezni bi zavladalo med človeškimi otroki.«
Na ozemlju goriške nadškofije že stoletja živimo skupaj Slovenci in Italijani. Po jeziku in narodni zavesti pripadamo sicer različnima narodoma, po veri in kulturi pa istemu duhovnemu občestvu. Zadnje stoletje je v znamenju novih ideoloških tokov, političnih strasti in narodne nestrpnosti skopalo med obema narodoma prepad ločitve, ki se je v zadnjih desetletjih še poglobil zaradi težkih krivic. Slovenci in Italijani taborimo zagrenjeni na nasprotnih bregovih. katere nevzdržno gloje in vedno bolj oddaljuje veletok medsebojnih očitkov, obtožb, obračunavanj. Če se trmasto zakopljemo vsak v svoje okope, bomo prav gotovo vsi zdrveli z razglo-danimi bregovi v prepad uničenja in smrti... Toda večja od naše hudobije je božja dobrota! Katoliška Cerkev že vzpenja most združitve preko prepada smrti, da bi v imenu Kristusovem spet zedinila sprta otroka.
Katoliška Cerkev ne zagovarja samo dostojanstva človeške osebnosti, kateri priznava vse človečanske pravice, temt>eč proglaša tudi veličino narodnega občestva, kateremu priznava vse narodne pravice. In kakor Cerkev vključuje posameznega človeka v nadnaravno družbo otrok božjih, ne. da bi uničila njegove osebnosti, tako sprejema v svoje materinsko okrilje vse narode in vsa plemena, ne da bi okrušila njihove samobitnosti in samostojnosti. Kadar torej Cerkev poziva poedince in narode, naj ost vari jo krščansko edinost in »naj bodo eno v Kristusu«, nikakor ne izničuje človeške osebnosti in niti je ne utaplja v brezosebni zlitini brezrazredne družbe, kot dela komunizem, pa tudi ne ubija narodnih občestev ali njihovih samoniklih značilnosti in niti ne udušuje narodov s protinaravnimi teorijami svetovnega interna-cionalizma. Ne! Katoliška Cerkev hoče, da vsaka oseba in vsaka narodna enota ohrani v naravnem redu svoj obstoj in svojo samostojnost, v nadnaravnem redu pa da s« tesno strni jo krog Roga v občestvo svetnikov in da se vključijo v skrivnostno Telo Kristusovo. Krščanska edinost je edinost vere v istega Boga, edinost in enakost gledan ja na svet, istovetnost delovanja in hote-
nja v službi istih načel in zakonov, življenje milosti božje in krščanske ljubezni do sočloveka. Krščanska e-dinost je kraljestvo božje sredi odrešenega človeštva.
Slovenci goriške nadškofije pozdravljamo delovni program svojega Nadpastirja in izražamo svojo pripravljenost, slediti njegovim plemenitim smernicam za izgradnjo krščanske edinosti in bratske ljubezni v naši nadškofiji. Naj večni Bog po svoji Cerkvi in po njenih najvišjih predstavnikih, po škofih, združi naše misli in naša srca, da se v svetlobi božje resnice in v ostvaritvi krščanske pravičnosti začne med Slovenci in Italijani doba mirnega sožitja in boljše bodočnosti!
Jurij
Noetovo barko
• V V •
iščejo
O vesoljnem potopu ne govori samo sveto pismo stare zaveze. Poleg drugih vzhodnih tradicij omenjajo vesoljni potop tudi babilonski klinopisi, ki so starejši od svetega pisma.
Zato se pa danes ne gre. Že 150 let sem se stalno ponavljajo poročila, da so razni potniki na visoki gori Ararat v ledeniku videli zamrznjeno Noetovo ladjo.
Gora Ararat se nahaja v Turčiji na meji med Rusijo in Iranom. Visoka 5165 metrov.
Prvo poročilo o tej zamrznjeni ladji sega v leto 1833. Tedaj je turška ekspedicija, ki je nadzorovala neke vulkanske izbruhe na Araratu poročala, da je videla del stare ladje, ki je molel iz ledenika. Potem so vsaka poročila utihnila do leta 1892. Tega leta je dr. Nourri raziskoval izvire reke Eufrata. V svojem poročilu omenja, da Je slučajno našel na pobočju Ararat veliko leseno ladjo, temnorjave barve, katera bi ne mogla biti nič drugega, nego Noetova rešilna ladja. Dr. Nourri pripoveduje, da je stopil tudi v notranjost prvega dela ladje, najprej pa ni mogel, ker je bila zamrznjena v ledeniku. Nato zopet utihnejo vsa poročila do prve svetovne vojne 1914-1918. Med to vojno je ruski zrakoplovec kapetan Roskorvitski poročal, da je s svojega zrakoplova med raziskovanjem terena opazil v ledu na Araratu zamrznjeno ladjo. Kljub vojski je car opremil posebno ekspedicijo za iskanje te ladje. Ta ekspedicija je omenjeno zamrlo ladjo menda res našla, izvršila podobno preiskavo in povzela več fotografij, vendar se je pozneje v oktober-ski revoluciji ves ta material pogubil. Tudi v poslednji vojski je baje ruski aviatičar Jasper Moskelyn in tudi več ameriških zra-koplovcev opazilo to ladjo na ledeniku.
Do tu segajo poročila, o katerih nimamo gotovosti. Dejstvo pa je, da je na podlagi teh poročil dr. I. A. Smith iz Severne A-merike organiziral posebno ekspedicijo za iskanje te Noetove ladje. Za svoje podjetje je moral prestati velike težave od Turčije in Rusije, ki sta mu zanikale potne liste. Naposled mu je uspelo dobiti vsa potrebna dovoljenja in ekspedicija se je odpravila na delo. Toda konec je bil zelo žalosten. Njih poročilo pravi, da so 14 dni v megli, ledu in snegu križarili po pobočjih Ararata in da so radi neizkušenosti gorskih vodnikov in njihove lažnjivosti morali vse delo opustiti.
Kljub temu pa pripravlja sedaj skupina francoskih raziskovalcev novo ekspedicijo pod vodstvom izkušenega alpinista Ivana de Riquer.
Ekspedicija misli že to pomlad započeti svoje delo. Utnboriti se mislijo v kraju Baysit, na poti v Iran, na višini 1500 metrov. Od tu bodo najprej v aereoplanih preiskali vse ledenike gore Ararat. C.e pa ta način ne bo dal pozitivnih uspehov, da bi mogli naravnost do skrivnostne ladje, bodo potem osebno preiskali vnovič vsa pobočja gore Ararat. V slučaju, da res iztaknejo ladjo, jo hočejo temeljito preiskati in premeriti. Košček lesa bodo izročili prof. Flintu v Ameriki, kateri s posebnim aparatom za izhlapevanje radioaktivnosti določa starost materije.
Lepi in veliki načrti! O njih uspehih pa bomo videli v bodočnosti. Zaenkrat u-gotnvljamo, da je to dejstvo povzročilo celo revolucijo med starinoslovei. Nekateri se smejejo in imenujejo vso zadevo norost. Drugi pa jemljejo stvar resno in pričakujejo velikih razkritji. Najbolj zanimivo pa je mnenje llupont Sommerja, profesorja na Snrbonni, ki prnvi, da bi taka ladja na gori Ararat utegnila bili le spomenik, katerega so v nekdanjih stoletjih globoke vere postavili tam puščavnlki v spomin n* svetopisemsko poročilo.
Kdor bo živ, bo videl!
Iz življenja Cerkve
Stoletnica rojstva dr. Antona Gregorčiča
Zadnji dan starega leta smo pokopali dr. Andreja Pavlica. Če bi bil le še par dni živel, bi bil dočakal stoletnico rojstva svojega velikega prijatelja dr. Aniona Gregorčiča, ki je bil rojen dne 2. januarja 1852 leta.
Smatramo za narodno dolžnost, da se te. stoletnice velikega moža skromno spomnimo
Dr. Anton Gregorčič je bil rojen v »planinskem raju« na V osnem. Po ljudski šoli je z odliko dovršil goriško gimnazijo in bogoslovje ter pel dne 10. januarja 1875 novo mašo. Potem, ko je dosegel v dunajskemu Avguštine ju«. doktorat, je po zelo kratki dobi dušeskrbstva postal profesor bogoslovja v Gorici, kjer je tudi umrl dne 7. marca 1925 leta.
Oglejmo si bolj na kratko njegovo vsestransko delovanje na političnem, prosvetnem in gospodarskem polju, kjer je bil vse svoje življenje vztrajen in neumoren delavec.
Bil je v vseh strokah narodnega dela veščak prve vrste. Ni sicer nastopal mnogo v javnost kot govornik z gromovito besedo, bil je bolj tih delavec, a oral je globoke brazde in njegovi uspehi so bili po večini presenetljivi. Bil je odločen in sila vztrajen, zraven pa zelo iznajdljiv in tako spreten, da mu je le redkdaj spodletela kaka namera. In ako se mu je kaj ponesrečilo, če se mu je stavba posula, jo je začel takoj iz nova graditi. Zasnoval je orjaški načrt svojemu delovanju za narod in tej svoji življenjski nalogi je ostal do konca zvest in samemu sebi skrajno dosleden, uprav trmast.
Dr. GregorčiC politični vodja gor. Slovencev
Naš narod na Goriškem je bil sicer ob nastopu dr. Gregorčiča v javnosti, t. j. okoli l. 1880 na splošno že narodno probujen, toda prave, smotrne politike in enotnega velikopoteznega delovanja v vseh vejah narodnega življenja še ni bilo. Manjkalo je vešče in krepke vodilne roke.
To je videl mladi in življenjapolni dr. Anton Gregorčič in planil je z vso srčnostjo v )maš čolnič« javnega delovanja. Iz prva je sodeloval le kot odbornik političnega društva »Sloge« in urednik »Soče« (1882), že po 3 letih pa se je dal voliti v deželni zbor (1885), l. 1891 v državni zbor in leto poprej (1890) je prevzel tudi vodstvo »Sloge«. To je ostalo po izločitvi pristašev tako zvane »narodno napredne stranke« (1897) popolnoma in izključno v njegovih rokah. In ko se je 10 let kasneje ustanovila tudi za Goriško »Slovenska ljudska stranka« (SLS), je ostal tudi njen načelnik.
V	deželnem zboru se je dr. Anton Gregorčič vedno vztrajno poteza! za blagor dežele in pravice slovenskega ljudstva in je. kmalu dosegel tiuli pravičnejši deželni volivni red.
O	uspehih njegovega delovanja zlasti v deželnem zboru govori in priča vsa dežela, zakaj je ni vasi, da bi si ne bil pridobil zanjo zaslug. Tudi vipavska železnica je najbolj le njegovo delo.
Na Dunaju se je dr. Gregorčič v državnem zboru trajno oklepal »Slov. ljudske stranke« (SLS) in vseskozi podpiral dr. Krekovo politiko. Pokojni dr. Krek se je večkrat izrazil o njem, da mu je iz srca i'dan in marljiv sotrudnik, ki se z vso vestnostjo in odkritosrčnostjo drži klubove discipline ter ne pozna stranpotov.
Naj omenimo še, da je s svojo odločnostjo in politično spretnostjo dosegel, da se je l. 1910 otvorila v Carici prva slovenska gimnazija ter da se je preselilo slovensko učiteljišče iz Kopra v Goričo.
Končno ne smemo pozabiti tudi njegovih posredovanj v vseh mogočih zasebnih zadevah. In teh je bilo nešteto. Nanj so se obračali ustno in pismeno nešteti, ne oziraje se na stranke, dobro vedoč, da ne neuspešno.
Gospodarsko delo
Kol sinu ubogih kmetijskih staršev, ki je tudi sam kot dijak trpel itesto pomanjkanje, mu je vedno bilo srce za delavce, kmete in siromake. Takoj, ko je začel javno delmmti, je ustanovil v Gorici »Slovensko bralno at podporno društvo za delavce in obrtnike«. Posebno pa mu je bila pri srcu gospodarska organizacija. Da reši ubogo ljudstvo iz rok oderuhov ter dvigne narodno gospodarstvo, je ustanavljal po deželi posojilnice in ilruge zadruge. I Gorici je ustanovil »Goriško ljudsko posojilnico«, ki so mu jo pa pristaši narodno napredne stranke kmalu iztrgali iz rok z »Goriško tiskarno« vreti (l. 1897). Mesto teh dveh zavmlov je ustanovil kmalu na to »Centralno posojilnico« in »Narodno tiskarno«.
Njegovo delo je tudi »Goriška zveza gospodarskih zadrug in društev«, ki ji je bil prvi načelnik. Ustanovil je tudi »Krojaško zadrugo«, ki je pa vsled raznih neprilik kmalu prenehala ter prešla v zasebne roke.
Poudariti moramo še, da se je po dr. Gregorčičevem delovanju in vplivu razširila in okrepila tudi narodna obrt in trgovstvo v Gorici.
Prosvetno delo
Največje zasluge si je stekel dr. Gregorčič na šolskem polju. Komaj je bil vstopil v »Slogin« odbor, je bil sprejet njegov predlog in osnovala se je v Gorici zasebnu slovenska ljudska šola in otroški vrtec. Temu je sledila ustanovitev društva »Šolski dom«, ki je zaporedoma v kratkih odmorih
zgradilo poleg »Šolskega doma« še »Simon Gregorčičev dom«, »Mali dom« in »Novi dom«. To so bili zavodi z mnogimi razredi za ljudske šole ter razne nadaljevalne in obrtne razrede, v katere je pohajalo nad 1200 otrok.
Poleg tega je ustanovil, kakor že omenjeno, »Goriško tiskarno« in »Narodno tiskarno«. Listi, ki jih je dr. Gregorčič ustanovil ali vodil, so: »Soča«, »Nova Soča«, »Primorski list«, ki se je preselil iz Trsta v Gorico in »Gorica«.
Dr. Gregorčič je bil tudi še po prvi svetovni vojni deželni odbornik, dokler ni bila deželna avtonomija ukinjena.
***
Dr. Gregorčič je v svojem življenju veliko delal in veliko ustvaril. Le žal, da ni nikoli doumel Mahničeve načelnosti in so mu večkrat sodelavci, ki so prišli v nasprotni tabor pobrali njegove uspehe in plodove.
Resnično je, kar je pisal o njem dr. Andrej Pavlica v »Goriški Straži« 11. marca 1925: »Vse, kar se nam zdi v njegovih metodah (t. j. načinih delovanja) nerazumljivega, pojasnjuje njegova krepka osebnost in vzvišena ženijalnost, ki je zahtevala, da se je moralo vršiti vse po njegovih načrtih... Toda danes mora priznati prijatelj >n nasprotnik, da je dr. Gregorčič imel vselej najboljše namene: doseči splošen napredek goriških Slovencev na kulturnem, političnem in gospodarskem polju.«
Njegovo ime bo vedno nerazdruženo zvezano s prebujenjem in razvojem goriških Slovencev.
Slava njegovemu spominu!
FAJFAR IN KOCBEK
Dosedaj nismo vedeli, da je tov. Fajfar tudi slovstvenik in estet. Nekoč je bil »krščanski sindikalist« in organizator, ki je svojo tako zvano »krščansko skupino« peljal v komunizem. Kocbeka pa smo poznali kot levičarskega literata, ki je svoje kr-ščantvo vezal na komunizem.
Pozneje sta se oba kot politika znašla v objemu komunizma. Sedaj naenkrat zopet spreminjata svoj poklic. Kocbek se vrača v literaturo s svojimi novelami »Strah in pogum«. Fajfar pa je tudi umeril svoje korake v literaturo, ali, da se bolje izrazimo, v literarno in estetično kritiko.
Kako naj si to razlagamo? Kocbek piše svoje novele, ki niso popolnoma v liniji organiziranega komunizma. Vrnil se je na svojo staro pot literature in bi hotel s svojo glavo in svojim srcem gledati na dogodke preteklosti. Hotel bi sicer ostati teoretičen komunist, vendar svoje glave in svojega srca noče podvreči ne krščanstvu in ne organizirani enostnosti komunističnega shvačanja življenja.
Cerkvena hierarhija ob koncu leta 1951
Iz letnega poročila sv. Stolice posnamemo sledečo statistiko cerkvene hierarhije za leto 1951.
Nadškofi in metropoliti 277
Škofi........................1111
Neodvisne opatije . .	66
Škofje vzhodnega obreda 17 Apostolski vikarijati .	236
Amerikanske »relikvije"
Kdo ne pozna po imenu »Bele hiše« ? Tako se zove uradno stanovanje vsakokratnega predsednika Združenih držav.
Bila je sezidana leta 1792, po načrtih irskega arhitekta Hobuna. V tej palači so stanovali do snduj še vsi državni predsedniki, Washington, Lincoln, Jefferson, Roosevelt, Wilaon itd.
Vsakokratni predsednik si je. hišo preuredil po svoje. Vse te predelave pa so palačo spravile na rob prepada. Ker so se začeli bati zn solidnost cele stavbe, so poklicali komisijo inženirjev, ki je stavbo preiskala ter ugotovila nekoliko radikalnih poprav, ki naj l)i zagotovile stabilnost poslopja. Stroškov za to delo so preračunali na 1 milijon dolarjev.
Ko so pa ta dela začeli, »o z grozo ugotovili, da je cela stavba zanič in nevarna,
Na podlagi teh odredb je Bela hiša strogo zastražena. Ves material se vsak dan z močno stražo prepelje v trdnjavo Myer v Virginiji. Tukaj se ves material prebere in preceni ter razdeli v 13 kategorij. Spravijo ga v posebne zaboje in zabojčke uradno overovijo in prodajajo proti predplačilu in prepovedi trgovanja. Ko so časniki za to izvedeli, so vse na dolgo in široko popisali. Začelo je velikansko povpraševanje za temi »relikvijami« in urad ima polne roke dela.
Najmanjša cena zabojčku je 25 centov, najvišja pa 100 dolarjev. Za 25 centov dobiš košček lesa, za 100 dolarjev pa dobiš
toliko kosov opeke, da si lahko pozidaš majhno peč v svoji sobi. Za 2 dolarja dobiš dva kamna, za 1 dolar pa eno opeko. Zabojček, kateri ima največ odjemalcev je oni za 50 centov. Za to svoto dobiš majhen kamen in žebelj, oboje zelo porabno za utež na pisalni mizi.
Senatorji in poslanci pa imajo posebne privilegije do teh ostankov.
Na podlagi tega uradnega ustroja je častitljiva Bela hiša, stanovanje 33 predsednikov, vzela konec, tako, da je v milijonih majhnih zabojčkov postala last vsega prebivalstva Združenih držav.
To so moderne amerikanske »relikvije«!
GlOiSiPOiDIAIRISTIVIO
Zato partizanski borci obsojajo Kocbekovo knjigo.
In to dejstvo je tisti velik nagib, ki je spravil Fajfarja na literarno polje. Kaj ko bi kdo izmed odločujočih se nekega dne domislil Fajfarja istovetiti s Kocbekom? V skupnem objemu sta šla v komunizem in ta objem bi danes Fajfarju utegnil usodno škodovati. Zato hajdi Fajfar med literarne kritike, da dokažeš svojo nedolžnost in komunistično pravovernost.
Fajfar zdaj v dolgoveznih in praznih čenčah obsoja Kocbeka. Ko citira Kocbeka, ki nekje pravi:	»Notranje	sproščen	sem,
noben občutek tesnobe me več ne zadržuje, nasprotno, čutim in čakam željo, da bi se jasno in na drobno izrazil o svojem položaju. ki me je dal vsega na odločilno tehtnico,« je sam jasno pokazal, kje ga čevelj žuli in kaj ga je poklicalo med literarne slovstvenike.
Za to polje je Fajfar še najmanj kvalificiran.
Le čevlje sodi naj kopitar!
Apostolske prefekture .126 Naslovni škofi . . .	857
Med umrlimi v preteklem letu sta 2 kardinala (Dougherty in Sapieha) ter 76 škofov. Vseh posvečenih škofov je danes v kat. Cerkvi 2195. Ne malo teh škofov onkraj železne zavese je po ječah, nekaterim pa je vsako delovanje zabranjeno.
tako, da jo je treba takoj podreti. Parlament je takoj dovolil 5 milijonov za popolno rekonstrukcijo palače. Od stare stavbe ostane samo pročelni zid vse drugo je treba od temeljev vnovič pozidati.
Leta 1950, meseca septembra, so začeli s posipanjem cele stavbe. Že prvi dan se je nabrala cela procesija ljudi, ki so pobirali malto, opeko in druge odpadke kot spomin na to zgodovinsko hišo. Vsak dan je bilo več teh ljudi, tako, da so s svojim trenjem skoraj delo onemogočili. Toda to še ni vse, vsi ti lovci za »relikvijami« Bele hiše« so začeli nečuveno kupčijo in sleparijo s temi ostanki po vsej Ameriki.
Zaradi tegn je oblast stavbo strogo za-stružihi in vsak dohod onemogočila. Istočasno pa jo vlada odredila uradno prodajo teh »relikvij«. Na čelo te organizacije je postaviln generala Člen Edgertona.
»Jemo, da živimo" ali »živimo da jemo"?
Za moderno dobo so značilni brzojav in radio, avto in letalo, to je hitrost, naglica. Tudi hrano večinoma kar nekam zmečemo. Zato pa smo nervozni in zato je toliko pokvarjenih želodcev. Celo iz kmečkih družin izginjajo skupni obedi, ko se je celotna družina znašla okoli mize. Tudi v kmečkih hišah se širi nervoznost. — Sveto delo opravlja tisti družinski poglavar, ki se bori proti nervoznosti in zahteva, da bodi družina zbrana pri obedu in molitvi.
Geslo modernega časa je pač: »jejmo, da živimo«! Tega gesla so se držali vse čase ubožni sloji, ki so si in si še vedno res v potu svojega obraza služijo vsakdanji kruh. Danes pa se tega gesla držijo tudi bogatejši, ker si iščejo užitke in ne več samo v jedi. Bogataš, ki si je sam ustvaril svoje bogastvo, najde največkrat glavni užitek v delu, zato pa dela večkrat tudi 15 ur in več dnevno. — Kdor pa je bogastvo podedoval, prečesto malo ali nič ne dela, temveč podedovano zapravlja:	»živi,	da
žre«. Zato pa je popolnoma na mestu zakonodaja v ZDA, Angliji in na Švedskem, kjer pojedo pristojbine večkrat tudi 95% dediščine.
»Jemo, da živimo«! Tako govori vsakdo, ki opravlja kakšno resno delo, ki ima obilno skrbi. Tako govori vsakdo, ki si ne kopiči zakladov tega sveta, ker se zaveda, da so minljivi in da je nekaj velevažnega in večnega, kar je nujno potrebno doseči.
Duh današnjega časa pa sili v nasprotno smer: »živimo, da jemo«. Vsa materialistična ideologija pridiga to, četudi ne more obvladanemu narodu nuditi niti toliko, da bi se pošteno »najedel, da bi živel«. Kdor obljublja raj na ti zemlji in zanika onega po smrti, ta sili narod v geslo »živimo, da jemo«. Od tod izvirajo obilne gospodarske sabotaže in tatvine v državah, ki jih vlada materializem.
Vsemogočno rimsko cesarstvo je propadlo, ker so se imenitniki udali geslu: »živimo, da jemo«. Žrli so in ne jedli. Da bi lahko več požrli, so po obilnem obedu prisilno (prst v grlo!) izbljuvali, samo, da so lahko še naprej žrli. — Propadli so!
Tako propade vsakdo, ki misli, da se bo izognil nad Adamom izrečeni obsodbi: »V potu svojega obraza si boš svoj kruh služil«.
Si pretočil vino?
Opozarjali smo, da je potrebno letos pretočiti vino čim prej. Svetovali smo konec novembra in začetek decembra. Navedli smo tudi razlog, češ da je bilo v letošnjem moštu mnogo gnilobnih glivic, vsled česar bi lahko začelo gniti drožje in se bi vino lahko izpremenilo v zavrelico.
Mnogi so ubogali, mnogi pa niso, nekateri iz nevednosti, drugi iz starokopitnosti, kar lahko imenujemo tudi nemarnost. In tako imamo letos po kmečkih kleteh vse polno zavrelic. Pri teh posebne glivice razjedajo vinsko kislino in vino se izpre-minja v nevžitno godljo, ki je vrhu tega še zdravju škodljiva. Zavrelic sploh ne znamo še zdraviti in zato baš moramo skrbeti, da vino ne oboli na ti najhujši bolezni .Prvi predpogoj pa za onemogočitev zavrelice je pravočasna ločitev vina od drožij, torej pravočasno pretočenje vina. Kdor torej še ni pretočil, naj ne odlaša več.
Odstranite iz sodov staro gram po 1
Druga nevarnost za vino, da se lahko iz-premeni v zavrelico, tiči v stari grampi. Še vedno je mnogo ljudi, ki mislijo, da grampa vinu kaj koristi. Ti pa so v veliki zmoti. Grampa obstoji iz snovi, ki ne spadajo v vino in jih je vino zato tudi izločilo. Če začne vipo zopet raztapljati te snovi, ki so na dogah v obliki soli, potem je vino na rakovi poti, ki vodi v kanal, kajti tako vino se bo spremenilo v zavrelico.
Zato pa je potrebno sode pred uporabo očistiti in predvsem paziti, da nimajo stare grampe.
Vino zalivaj z zdravim vinom!
To je samo po sebi umljivo, in vendar se vedno ne vrši tako. Mnogi rečejo: »Res to vino ni prvovrstno, a par litrov ne more škoditi.« In nešteto je slučajev, ko se je s par litri slabega vina, pa tudi samo z enim kozarcem bolnega vina, okužilo velik sod prej zdravega vina, da je postalo vse bolno.
Če zalivamo slabše vino z boljšim, se slabše lahko zboljša. Kdor pa zaliva dobro vino s slabšim, ga poslabša. Če pa je zahvalno vino bolno, se lahko prej zdravo vino tudi popolnoma pokvari.
Zelo enostaven nauk, in vendar se ga vsi ne držijo.
Pazi pri mešanju vin!
Pri pretakanju nimamo vedno na razpolago primerne posode, predvsem ne dovolj velike. Kakšenkrat je posoda prevelika in vina premalo, drugič narobe. Zato pa kletarji večkrat mešajo različna vina: iz enega soda napolnijo dva, pa tudi iz dveh ali več sodov zlijejo vino v enega, dovolj velikega.
Če je vino zdravo, več ali manj si podobno, se tako lahko dela. Vendar bi bilo na mestu, da bi prej napravili poskušnjo v malem: če imam zliti vino iz dveh sodov v enega, napravim prej mešanico v enem litru, da vidim, kako mešanica izpade. Večkrat tudi zelo podobna vina ne dajo dobre mešanice.
Hujše pa je, če imamo v kleti zdravo in dobro vino, ter slabše in nestanovitno. Takih vin ne smemo v nobenem slučaju premešati. Lahko premešamo zdravo, a šibko vino z zdravim močnejšim, nikar pa zdravega z nestanovitnim ali bolnim.
V takih slučajih je bolje, da ostane sod le do polovice poln, praznoto nad vinom pa moramo redno žveplati z gorilnim žveplom, da se ne razvije kan ah da vino ne eikne.
Vsemu vinu pa kaže dodati na hi po eno kocko »enonosine«, ki vino razkužuje pred kvarnimi glivicami.
Tri šibe nad Avstralijo
V Avstraliji so velike puščave ,polpušča-ve in tudi rodovitne planjave. Da bi bolj oživeli puščave, so za poskušnjo zasadili različne vrste kaktej (rastline z debelo-mesnatimi listi), od katerih se je posebno neka trnjeva vrsta zelo razbohotila in sili iz manj rodovitnih predelov v rodovitne. Ne vedo, kako bi te kakteje zatrli, ker se hitro širijo.
Za poskušnjo so vpeljali iz Evrope kunce — domače zajoe, ki so našli tako ugodite pogoje, da se niso razmnožili v milijone temveč v stotine milijonov. Požro kar najdejo zelenega. Celo na drevesa plezajo, da obgrizejo zelene veje. Zatirali so jih na različne načine, a niso imeli uspeha. Sedaj jih uničujejo z vcepljenjem neke bolezni (mixomatosis), ki za ljudi ni nevarna. Iz-gleda, da uspeh ne bo izostal.
Pred tem pa so nasvetovali nekateri, da bi razmnožili lisice, ki naj bi uničile kunce. To so štorih, a lisice so se tako razmnožile, da so prava nadloga. 'Hranile »o ae s kunci, a ker kunce uničuje bolezen in je kuncev manj, lisic pa več, so lisice začele napadati jagnjeta. Tako so morah napovedati boj lisicam. Koliko mora biti teh lisic, bo najbolje razvidno iz dejstva, da je samo en kmet v eni noči ustrelil več kot 100 lisic.
Imaš miši v hiši,
mačke pa ne? Potem moraš ti pitati miši, da ti ne bodo delale druge škode. Kjer se navadno sprehajajo, tja postavi kositerna pokrovea z vodo, v druga pa pičo. To pičo Skrbno pripravi, in sicer iz 2 delov moke,
1	dela sladkorja, 1 dela cementa in 4 delov sadre (gessn). Vse skupaj premešaj in lepo razdeli. Miši bodo prav rade žrle tečno pičo in bodo tudi žejne in bodo pile. A nažrle se bodo zadnjikrat, ker se jim bo stvoril v prebavilih beton in si lahko misliš, kakšne bodo posledice.
Z GORIŠKEGA
Podatki o šoli v Krminu
Slovenska šola v Krminu je bila ustanovljena leta 1908. Že prvo leto je imela nad 60 učencev. Naslednja leta do prve svetovne vojne se je število učencev dvignilo na čez 70.
Nato je prišla v Krmin Italija leta 1918 in kmalu za tem fašistični režim, ki je leta 1926 ukinil vse slovensko šolstvo v Italiji. *
Leta 1945 po drugi svetovni vojni se je pod zavezniško upravo znova otvorila tudi slovenska šola v Krminu, v katero se je takoj vpisalo nad 80 otrok. To je ostalo skoro neizpremenjeno do leta 1947, ko so italijanske oblasti nadomestile prejšnje zavezniške. Število učencev na slovenski šoli je takoj začelo padati. V šolskem letu 1947-48 je bilo število otrok 54, učitelja dva; 1948-49 učencev 53, učitelja dva; 1949-50 otrok 33, učitelj eden. (Padec števila otrok za 20 v enem letu je bil v prvi vrsti posledica izgona optantov). Šol. leta 1950-51 otrok 30, učitelj eden; 1951-52 učencev 25, učitelj eden. Osmega januarja 1952 je bila dokončno šola ukinjena. Otroci iz Plešivega so se prepisali v šolo na Plešivem, oni iz Krmina so ostali doma. Šovinisti so dosegli, kar so že od začetka nameravali, to je ukinitev slovenske ljudske šole v Krminu. Njihov postopek je jasen: z izgonom optantov so šolo ošibili, da je imela le še en sam razred. Z novo šolo na Plešivem so dobili lep izgovor, da so lahko zaprli šolo v Krminu. In tako postopanje bodo nekateri imenovali »izredno naklonjenost« ital. šolskih oblasti do slovenskih šol. »Etiam re-rum perdidimus nomina!« bi dejal Tacit.
Gostovanje Vrhovcev v Gorici
Cerkveni pevski zbor z Vrha bo v okviru prosvetnih večerov nastopil v nedeljo 27. t. m. ob 16,30 uri v dvorani na Placuti. Na sporedu je lepa ljudska igra D. Vodopivca »Na Visokem«. VSTOP SAMO Z VABILI, ki jih lahko dobite pri vrhovskem cerkvenem pevskem zboru ali v trgovini čevljev v Raštelu št. 1 (pri Kosiču).
Smučarske tekme v Trbižu
Preteklo nedeljo so se vršile v Trbižu mednarodne smučarske ženske tekme v teku na 10 km. Zmagali sta kot zastopnici Jugoslavije Slovenki Angela Kordež in Nada Birko, ki sta zasedli prvo in drugo mesto. Tekmovanja so se poleg Jugoslovank udeležile tudi Švedinje, Nemke, Avstrijke in Italijanke. Trofejo mesta Trbiža je pa odnesla le Slovenka! Vsekakor zelo častno!
Štipendije
Naučno ministrstvo v Kirnu je nakazalo denar za 350 •' udijskirc štipendij po 10 tisoč lii vsaka, ki naj se dodelijo najbolj zaslužnim in pe obenem potrebnim dija-jakom državnih strokovnih šol.
Prednost imajo invalidi, sinovi padlih, begunci itd.
Kdor se za to zanima, taaj se obme na Prefekturo in sicer na »Ufficio Gabinetto«, ki je odprt ob delavnikih od lOh do 12h.
Iz spodnje vipavske doline
Z naše ljube Vipavske se redko čita v »Kat. glasu«, zato bo prav če se oglasimo vsaj ob koncu starega in začetku novega leta. Ker bolj molčimo kakor včasih, pa ne mislite, dragi rojaki po svetu, da pri nas rož’ce cveto. No, samo trnje pa tudi ne. — V novembru 1. 1. se je vršil v Ža-loščah sveti misijon. Vdeleževali so se ga tudi Dornberžani in okoličani v obilnem številu, tako, je bila cerkvica sv. Lovren-
ca vedno polna poslušalcev. Za sklep pa dvakrat premajhna, da bi mogla sprejeti vse udeležence, vkljub slabemu vremenu. Z uspehom smo. zadovoljni. — Daj Bog, da bi bilo poboljšanje stanovitno!
Letina je bila srednje dobra. Vina nekoliko več kot 1950 leta, zato je pa cena skoro polovico nižja in večja draginja. Po opravkih hodimo peš, kakor pred 100 leti, ker vožnja je predraga za ubogega kmeta, ki ga vedno bolj stiskajo davki in drugo gorje. Obdelovalne zadruge se še vedno otepamo, a na pomlad napovedujejo hujši pritisk. Ali bomo vzdržali, je težko predvidevati. — Skrbi nas bodočnost. Otroci rastejo brez temeljite verske izobrazbe, ker se v šoli podira še to, kar napravi družina in Cerkev. Za božične praznike so bile zaprte skoro vse cerkve, gostilne in šole, da se ne razširi živalska bolezen na parkljih in gobcu. Tako je bil prehod
s starega leta v novo še bolj žalosten. Bog daj, da bi imeli čez eno leto bolj vesele
Boj koruznemu molju
Vsi lastniki zemljišč posejanih s koruzo morajo najkasneje do 15. aprila uničiti preostalo slamo zaradi uničenja koruznega molja (Sesamia cretica), ki bi v nasprotnem primeru močno poškodoval novi pridelek koruze.
Kdor se ne bo držal navedenega predpisa bo zapadel ostri kazni.
Nova kinodvorana
Poslopje bivšega kina »Eden — Italia« je že skoro porušeno. Z deli hitro napredujejo. Na mestu stare kinodvorane bodo zgradili novo moderno, morda najmodernejšo v našem mestu.
Ko bo stavba zgrajena in dvorana ko-lavdirana, prenehajo predstave v kinodvorani »Centrale«. Dvorano bodo namreč uporabili v druge svrhe, menda za tovarno čevljev.
S TRŽAŠKEGA
Bazovica
V naši župniji je zelo razvito zadružno življenje. Ustanovljene so najrazličnejše zadruge, ki so ljudem v veliko pomoč. Pogrebno društvo nudi ljudem pomoč ob smrtih. Pustne kase, ki imajo sedaj moderno ime »klubi«, zbirajo denar in ga posojajo za dobo enega leta. Posebno koristna je Zavarovalnica goveje živine. Šteje 191 članov. Zavarovanih je nad 500 glav goveje živine. V nedeljo, 13. jau, je imela svoj občni zbor, ki se ga je udeležilo veliko šieviio članov. Za predsedniki* je bil ponovno izvoljen g. Lojze Križmančič iz Bazovice.
^ia Fadričah je imela 3. jan. občni zbor Gozdna zadruga., ki oblega skoraj vse va->^ai e. Zadmaja se zanima tudi za skupne vaške zadeve. Tako so na zadnjem občnem zboru izbrali novega mežnarja za svojo cerkvico.
12. jan. pa je bil občni zbor Gospodarske zadruge v Gropadi.
Vse te zadruge imajo za seboj že nad 50*letno tradicijo in jim želimo uspešno delo tudi v tem letu.
Petkovi kulturni razgledi na radiu
Vsak petek ob 8h in pol zvečer oddajajo po radiu tedenski pregled kulturnega življenja na Svobodnem tržaškem ozemlju. Ljudje oddajo z zanimanjem poslušajo, ker jim nudi sliko, kako se razvija slovenska kultura.
Na eno stvar bi pa moral paziti urednik radijskih kulturnih pregledov. Obveščati bi moral o vseh prireditvah. Že skoraj eno leto so v kulturnih pregledih redno izpuščene vse prireditve v bazoviški župnijski dvorani. Človek se ne more otresti vtisa, da se to dogaja namerno. Prireditve res niso na ne vem kakšni višini, toda pri njih sodelujejo dekleta in fantje, ki ves dan delajo in ki nimajo srednješolske ali višješolske izobrazbe. Če se prireditve ne morejo pohvaliti, naj bi bile vsaj omenjene, če se res oddaja »kulturni pregled«.
Če se pa to ne dogaja namerno, potem se pa urednik pregledov premalo potrudi, da bi tedensko zbral vse podatke skupaj.
V nedeljo 13. jan. popoldne je Bazoviški oder vprizoril v Avditoriju šaloigro: »Pri belem konjičku«. V zadnji petkovi oddaji je bila vprizoritev gladko prezrta.
Želeli bi, da bi v bodoče zapostavljanje pri kulturnih pregledih odpadlo.
Bazoviški niler
Škofije
Na božično vigilijo so odšli policisti z našega obmejnega bloka voščit policiji cone B. Na novo leto so pa obmejni stražniki cone B vrnili našim obisk in jim voščili srečno novo leto s primerno napitnico in pa s petjem naših slovenskih narodnih pesmi. Med prazniki smo se udeležili polnoštevilno vseh naših cerkvenih pobožnosti. Naša cerkev je bila v ta namen prav lepo okrašena — vsa v cvetju. Imeli smo tudi moderno napravljene jaslice. Drugič še kaj!
Plavje
Te dni smo končali s stiskanjem oljčnih semen. Pri nas je edina modema hidravlična stiskalnica na STOju. Stiskanje je trajalo 2 meseca in pol. Semkaj so vozili oljčna semena pridelovalci oljk cele vzhodne cone A STOja. Vsak dan je bilo veliko drenja pred torkljo. Pridelek oljk je pa bil nad vse pričakovanje obilen. Pri nas je drugače marsikaj novega. Predvsem moramo povedati, da nam je občina popravila cesto Plavje-Škofije. Pred časom so nam pa postavili vodovod v gornji del Plavij — Badiho. To delo je bilo nad vse potrebno.
Po več letih smo imeli zopet za Božič slovesno polnočnico. Pridigal nam je zelo ognjevito naš domači č. g. kurat.
Pretekli teden smo imeli na Beloglavu primer smrti domačina Samca. Pokopali smo ga v nedeljo. Pogreb je vodil naš novi kurat g. Lojze Ličen. Sodelovala je tudi domača vaška godba na pihala.
Množična zastrupitev v tovarni tobaka
V	četrtek 17. januarja je bilo v Trstu veliko razburjenje zaradi lažje zastrupitve 150 delavk tobačne tovarne. Prvotno so sklepali, da je bila zastrupitev in pozneje, onesveščenje posledica vdihavanja škodljivih plinov, ki naj bi uhajali iz nove napeljave centralne kurjave in pa tudi nekoliko iz prostorov, kjer se. obdeluje sveži tobak. Med 17. in 21. januarjem je posebna komisija iskala vzroke temu. Prišli niso do nikakega pomembnega zaključka, pač pa so domnevali, da je bila omenjena kolektivna zastrupitev bolj psihičnega značaja. Zaradi tega so pričeli v ponedeljek 21. t. m. ponovno s poiskusnim delom in sicer z malim številom delavk ob prisotnosti zdravnika in pa preiskovalne komisije. Dogodilo se je pa isto kot v četrtek 17. januarja. Zato pojav še nadalje prou-
čujejo. Vendar je škoda precejšnja, ker ne obratuje tako pomembna tovarna in ker je ta čas brez dela okrog 600 delavk. Lpamo, da bodo kmalu našli pravi vzrok te kolektivne zastrupitve in tako pričeli z rednim delom.
Prireditev dijakov
V	NEDELJO 27. JANUARJA OB 5. URI IN POL POPOLDNE BODO V MARIJINEM DOMU (ulica Risorta 3) IGRALI DIJAKI SLOVENSKE DIJAŠKE ZVEZE ZANIMIVO IGRO
MLINI POD ZEMLJO« v 5 dejanjih
Vljudno se vabijo vsi.
Revija »Katoliški misijoni44
Leta 1923 je Peti slovenski katoliški shod v Ljubljani pozval Misijonišče Groblje, oziroma Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega, naj začne izdajati »Katoliške misijone«. Že oktobra istega leta je izšla njih prva številka.
Tako bo ta naša priljubljena misijonska revija kmalu praznovala 30-letnieo svojega življenja. Ker pa ne more več izhajati v domovini, jo požrtvovalni sinovi sv. Vincencija Pavelskega izdajajo v Buenos Airesu. Zadnji dve leti so Katol. misijoni izhajali, priključeni Duhovnemu življenju. Letos pa je uredništvo sklenilo, da bo zopet izdajalo »Katol. misijone« ločeno od Duhovnega življenja kot samostojno revijo, ki bo izhajala vsaka dva meseca.
Nekaj izvodov »za reklamo« je že dospelo na naše uredništvo. Priznati moramo, da smo bili prijetno iznenadeni nad njih okusno opremo in pestro vsebino. Prepričani smo, da bodo vsi prijatelji milijonov radi segli po tej lepi in zanimivi reviji. Kdor se želi nanje naročiti, naj piše na uredništvo »Kat. glasu« ali pa na »Dobrodelno pisarno« v Gorici. Cena številki bo okrog 150 lir. Uprava »Katoliških misijonov« želi, naj bi se naročniki koj kmalu priglasili, da bodo vedeli, koliko izvodov pošiljati v Gorico.
Radio Trst II.
Nedelja, 27. januarja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Oddaja za najmlajše. —
13.00 Glasba po željah. — 16.00 Koncert ruskih balalajk. — 18.00 Iz delavskega sveta. —	19.00 Iz filmskega sveta. -—
20.00 Slovenske pesmi. — 21.00 Književnost in umetnost.
Ponedeljek, 28. 1.: 13.00 Priljubljene melodije. — 19.00 Mamica pripoveduje. —
20.30 Okno v svet. —	21.00 Puccini: TOSCA - 2. in 3. dej. — 22.45 Večerni ples.
Torek, 29. 1.: 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Angleščina po radiu - 8. lekcija. —
20.30 Aktualnosti. — 21.00 Dramatizirana zgodba. — 22.00 Schubert: Simfonija št. 5.
Sreda, 30. 1.: 13.00 Pestra operna glasba.
-— 19.00 Zdravniški vedež. — 20.30 Šola in vzgoja. — 21.00 Slovenski kvarteti in kvinteti. — 22.28 Priljubljene melodije-Četrtek, 31.1.: 13.00 Slovenski motivi. —
19.00 Slovenščina za Slovence. — 21.00 Radijski oder - Rihard Nikolič: SVETLO ŽIVLJENJE, drama v 3. dej. — nato
Priljubljene melodije.
Petek, 1. februarja: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Angleščina po radiu - 9. lekcija. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. — 23.32 Polnočna glasba.
Sobota, 2. 2.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. —• '19.00 Pogovor z ženo. —
21.00 Pester spored. — 22.30 Ples za konec tedna.
Obnovitev nemške vojske
Nemška vlada v Bonnu je izdala proglas, s katerim se ustanavlja nova nemška vojska. Mladeniče bodo zopet klicali na nabore in izmed njili bodo izbirali najbolj sposobne za vojake. Nova nemška vojska bo štela okrog 400 tisoč mož, ki bodo vključeni v Eisenhowerjevo atlantsko armado. Poleg suhozemske vojske bodo Nemci imeli še nekaj mornarice in letalstva. Njihovo sodelovanje v atlantski vojski bo na podlagi popolne enakopravnosti.
Darovi za sklad L. Kemperla
Alojzija Abram, namesto cvetja na groh pok. Regine Pegan 500; namesto cvetja na grob msgr. Brumata daruje družbenica 1000 lir. Srčna hvala!
Za SLOVENSKO SIROTIŠČE
R. Č. iz Gorice 2000; P. A. namesto cvetja na grob 200; preč. g. Angel Kračina 2000; N .N. iz Gorice 2000; velezaslužni g. obč. svetnik g. Rudi Bratuž, škatlo izvrstnih biškotov.
Vsem plemenitim dobrotnikom naj dobri Bog tisočero povrne; naše sirote pa zanje molijo.
Za SLOVENSKO ALOJZIJ E VIŠ ČE
Za vzdrževanje revnih dijakov v Aloj-zijevišču so darovali: gdč. R. Č. 2000; dve neimenovani osebi iz Jamelj po 1000 lir. Bog povrni!
Prijatelji in znanci! Spomnite se pogosteje s kakim darom našega zavoda. Mnogo potreb ima in še več težav z vzdrževanjem dijakov.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
FODERAMI
tiiiniriii.nii li.i' ,j,ijij1177
CPectot
TRST - UL. GINNASTICA 22 - TEL. 95-998
% najugodnejših cenah
vse potrebščine za krojače, šivilje, krznarje
MIRKO RIJAVEC, misijonar v Ekvadorju
Med divjimi „Hivaros“ v Ekvadorju
Škofu Costamagni je sledil msgr. Dominik Comin, ki je še sedaj Apostolski vikar hivarskega misijona. Tudi novi škof je marsikaj izkusil na svojih neumornih potovanjih skozi pragozde.
Večkrat je tudi obiskal Evropo in Severno Ameriko, kjer je dosegel lepe gmotne uspehe in si pridobil veliko prijateljev za svoj misijonski delokrog. Pod njegovim vodstvom niso samo lepo napredovale že ustanovljene postojanke, temveč so se ustanovile nove, nekatere zelo važne, kakor Makas, o kateri smo že govorili, pa še Limon, Sevilja Don Boško, Sukua, Yampri itd. Posebno Sevilja Don Boško je sila zanimiv poskus kolonizacije a Hivarci. Rekli smo, da Hivarci sami po sebi nimajo vasi in se neradi družijo v socialne skupine.
Sevilja je pa prvi dokaz, da je mogofe tudi Hivarce vzgojiti in pripraviti za družabno in še celo moderno civilno življenje. Treba pa je začeti, kakor so začeli misijonarji, prav od začetka, to je pri otrocih, katere vzgajajo in podpirajo skozi vsa leta, dokler ne stopijo v zakonski stan. To delo sicer stane misijonarje ogromnega truda, požrtvovalnosti in denarja, a uspehi so nad vse zadovoljivi.
Samo tako je bilo možno, da je zrastla ob robu tisočletnega pragozda, Sevilja Don Boško, prva, in za sedaj edina hivarska vas, kot lep dokaz neizčrpne življenjske sile in vzajemnosti katoliških misijonarjev. Pravi ustanovitelj tega misijona je bil mladi in navdušeni misijonar p. Angel Rouby, ki je, žal, prezgodaj končal v valovih reke Mangosiza, ko je ravno raziskoval svoj obsežni misijon.
Danes je v celem vikarijatu okoli 80 misijonarjev. Vzdržujejo nič manj kot 25 ljudskih šol, dve bolnišnici, 10 dispanzerjev, eno obrtno šolo in eno poljedeljsko.
Lepe zasluge so si pridobili nekateri mi-misijonarji tudi na kulturnem polju. Do-sedaj so skoraj edini, ki so več ali manj proučili in opisali one ljudi, njihovo deželo, njeno živalstvo, rastlinstvo in nieteo-rologične pojave.
***
Pred zaključkom naj še enkrat opozorim na izvanredne težave, ki ovirajo misijonarjevo delovanje v tej deželi; tako bo čitatelj še bolj cenil in občudoval omenjene uspehe. Med prvimi največjimi težavami naj omenim popolno pomanjkanje poti in prometnih sredstev. Misijonar se mora cele dneve prerivati skozi neobljudeno zaraščeno, včasih celo močvirnasto goščavo.
Tako potovanje se od daleč zdi človeku morda lepo in zanimivo; a na licu mesta je sila utrudljivo in pusto. Ko bi vsaj na koncu trudapolnega dneva našel lepo stanovanje z udobno posteljo; kaj še! Dobil bo kvečjemu zapuščeno na pol podrto kolibo in za ležišče bo našel gola tla!
Huda nevarnost preti misijonarju, ko
mora čez široke reke in deroče potoke, ki so večinoma zelo narasli in brez mostov.
Čeprav podnebje samo na sebi ni slabo, vendar je zaradi drugih neprilik merodajno tudi za ta misijon mnenje holandskega zdravnika dr. Henmanna, ko pravi, da misijonarji živijo povprečno 14 let manj kot njihovi tovariši, ki ostanejo v Evropi.
Organizem Evropejca je vendar navajen na neko relativno udobnost, zato se. težko privadi tainošnji vsakovrstni pomanjkljivosti. Hrana je enolična in slabo pripravljena; stanovanja so revna in primitivna; delo je naporno; včasih pogreša misijonar evropsko družbo in včasih tudi hud« občuti svojo samoto in nenadomestljivo od-cepljenost od kulturnega sveta.
A ni dvoma, da imajo naši misijonarji veliko nadnaravnega in tudi naravnega zadoščenja. Vsak uspeh, vsak napreilek v misijonski naselbini zelo razvedri misijonarjevo srce in ga izpodbuja za nove načrte in k novemu delu.
(Nadaljevanje)
Škofovsko posvečenje v Istri
V	nedeljo 13. januarja je bil v Pazinu posvečen za škofa domačin č. g. J. Pavlišič. Novi škof je doma iz Pazina, kjer sc jo rodil pred 37 leti. Srednje šole je dovršil v malem semenišču v Kopru, bogoslovje pa v Gorici. Za mašnika je bil posvečen leta 1938. Nato je bil v službi na raznih krajih v Istri, dokler ni bil imenovan najprej za duhovnega vodjo v novo ustanovljenem semenišču v Pazinu, nato pa /.a rektorja. Sedaj je prejel škofovsko posvečenje, ker bo nastavljen za škofa. Praznih mest je na Hrvatskem več.
Msgr. Pavlisič je ve,s čas študij užival ugled silno zglednega in marljivega študenta ter pozneje bogoslovca. Tudi kol duhovnik je pokazal veliko skrb in gorečnost za duše. Zato je njegovo povišanje do polnosti duhovniške službe istrsko hrvat-sko ljudstvo sprejelo s tem večjim veseljem.