-----   149   -----
Narodne povestice.
V „Novicah" smo brali enkrat narodno povest o „j e-lenskem želji." Tudi jez sem slišal v svojem rojstnem kraji večkrat pripovedati od dveh želiš, kar hočem tukaj priobčiti. Take pravlice so nam žive priče nekdanjih vraž, in za tega voljo nam zanimive.
Pervo teh želiš je vsem dobro znana praprot. Pripoveduje se, da na kresni večer od enajste do dvanajste ure praprot cvete in že prec v tisti uri seme zarodi. Kdor tega semena dobi in ga pri sebi ima, razume, kaj se živina med seboj pogovarja. — Bil je nekdaj hlapec, ki je pra-protovega semena dobil in potem šel v volovsk hlev spat. Ponoči je slišal, ko je vol svojemu tovaršu rekel: 55Skoda je, da bo jutro najni dobri gospodar umeri; zelen pajk mu bo pri jedi s stropa v žlico padel, on ga bo pojedel in zato umeri." Drugi dan sedi hlapec zraven gospodarja in gleda in gleda, kdaj se bo pajk gospodarju v žljico spustil. Kmalo res pade pajk gospodarju v žljico, hlapec mu pa to pove in ga tako smerti reši.
Drugo zeliše je neka korenina, ki nima, kar sem jez slišal, nobenega lastnega imena. Korenina ta ima prečudno lastnost, da železo, če se ga dotakne, berž odneha.   Silno težko je take korenine dobiti, ker jo le nekteri
v
ptiči poznajo. — Živel je njega dni tat, ki je imel prečudno korenino, s ktero je vsake še tako okovane vrata lahko odperl. Kamor se je ž njo dotaknil, je berž železo odskočilo. Korenino tako je pa dobil tako-le. Šel je v gojzd in je najdel votel štor, v kterem so žolne mlade imele. Zabil je štor od zgoraj z železnimi žeblji, da žolne niso mogle priti do mladičev. Sedaj je stara ptica priletela in v kljunu prinesla korenino; kakor hitro se je ž njo dotaknila žebljev, so berž odleteli. Ker pa ptič take korenine drugam ne verze, kakor v ogenj, je pogernil rudeč robec na tla, in ptica je korenino v robec vergla misleča, da je ogenj. Tako je tat korenino dobil.                                  A. Umek.