UREDNIŠTVO In UPRAVA v Goricijv ulici Rtva Piatzutta 18 • Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10. — 12. ure
KATOLIŠKI TEDNIK
IZIDE VSAKO SREDO
Peitnl iak. raitin it. 9*17768 — Poitnlna platana v gotovini — Spediz In abbonamento postale U Oruppo
Leto IV. Štev 50.	GORICA	DNE	15.	DECEMBRA	1948.	Cena	L.	15
Misijonarja, pozdravljena in zahvaljena!
'Fe dni odhajata iz naše srede goreča misijonarja g. lazarist L. Savelj in njegov tovariš salezijanec Josip Vidmar, ki sta privabila k misijonskim pridigam od 4. do 12. XII. k Sv. Ignaciju toliko soriških vernikov in vsaj k nekaterim govorom tudi prccei poslušalcev iz okolice.
Po značaju, načinu Dodajanja, izberi snovf ter njeni obdelavi sta se zelo dopolnjevala, tako da sta ustregla izobražencem in neukim ljudem, starim in mladim, moškim in ženskam. Lahko trdimo, da sta si z resno in prepričevalno besedo pridobila vse številno občinstvo. »
Zato je pa vse hitelo tudi k njunim spovednicam. Od iutra do pozne noči sta neumorno, skoroda čezmerno delala na prižnici in v spovednici. Tako smemo upati, da njuno delo ne bo ostalo .brez trajnih sadov. Res je, da vsako srce ni enako plodna njiva za besedo božjo, a brez sadov ne bo ostala tako skrbno sejana beseda pri nobenem poslušalcu z dobro voljo, kakršni so bili po večini vsi, ki so tako zvesto hodili k pridigam.
Pncdzadnjo soboto set imeli v Xoml<m.u angleški dijaki in profesorji' veliko /ho« rovanjc, na katerem je govoril svetov* no znani filozof Bertrand Russel. Slika, ki jo je ta učenjak podal, je res zelo temna. Rekel je namreč, da imajo za« hodne demokracije na izbiro samo dve Poti:	ali napovedati Sovjetski zvezi
vojno, preden bo imela atomsko bom« bo, ali pa prepustiti boljševizmu oblast nad svetom. Najnevarnejša stvar je po Russclovcm mnenju ta, da Stalin in drugi sovjetski prvaki žive v nekem blaznem, namišljenem paradižu, kakor je lastnost vseh diktatorjev, ki jih kaki uspehi čez nekaj časa povsem zaslepe. Zaradi tega se sovjetski prvaki sploh ne zavedajo, kakšno velikansko silo predstavljata Severna Amerika in An« glija. TU velesili bosta skupno z drugi« mi narodi na koncu zmagali, ee bi pri« šlo do vojne. O tem danes nihče ne smo dvomiti. Na svetu sta danes prav za prav le dve veliki in močni državi, to je Amerika in Sovjetska zveza. Če bi prišlo do atomske vojne, je povsem jasno, da bo ostala samo še ena. Ka« tera bo to, ni težko uganiti. Sovjeti se žal ne zavedajo te resnice, ki je vsemu
V velikem govoru, ki ga je imel minister De Gasperi v Tridentu ob svojem povratku iz Belgije tik pred deželnozborskimi volitvami na Južnem Tirolskem, jc iziavil tudi, da je posebni statut, ki so ga dali tirolskim Nemcem, poskus avtonomije, ki bi jo jutri lahko dali Slovencem v Julijski Krajini in Italijanom v Jugoslaviji.
»To brez dvoma niso besede, ki bi bile ušle iz ust kar tia v dan brez premisleka«, komentira »Pti-trie dal Friul«. To gotovo znači. da se nekaj pripravlja. Morda gre tu za kak poskus, da bi se uvedlo enako postopanje od strani Italijanov' s Slovenci, ki so ostali v Italiji, in od strani Jugoslavije z Italijani, ki so ostali tam.
»Pri tem ne sinemo pozabiti«, nad ul iti je Patrie, »da ie Klavno jedro Slovencev v Italiji v Benečiji.
V	videmski provinci so našteli v zadnjem ljudskem štetju v občinah, kjer je iasno, da prebivajo sami Slovenci, do 40 tisoč tirebivalcev. Če k tem prištejemo še 25 tisoč
Za vesele, srečne in koristne dneve tega sv. misijona, do katerem smo hrepeneli od zadnjega misijona v decembru 1930, ki se ni mogel vršiti tako nemoteno kot sedanji, moramo biti hvaležni Bogu, prevzv. g. nadškofu msgr.-ju dr.-ju Karlu Margottiiu. ki ga je tako želel in ukazal, duhovnikom, ki so ga z govorjeno in tiskano besedo pripravljali, in vsem vernikom, ki so za njegov uspeh molili, agitirali in s svojo gorečnostjo tudi druge vnemali zanj.
Toda poleg Boga, ki daie blagoslov in rast in brez katerega ie vsako človeško delo prazno, se moramo po sklepu misijona s hvaležnim srcem spominjati predvsem misijonarjev samih. Spominjati se ju hočemo v molitvi, kakor želimo, da tudi onadva za nas molita, a poleg tega se hočemo tudi potruditi, da nam postanejo niune besede trajno vodilo življenja.
Bog spremljaj naša draga misijonarja po vseh njunih potih in blagoslavljaj njuno setev z obilnimi sadovi krščanskega življenja na zemlji in večnega plačila v nebesih!
svetu na dlani. V tem je vzrok današ« nje žaloigre za ves svet.
Russel je nadaljeval, da nove vojne no bomo preprečili s tem, če bomo sa« mo pripovedovali, kako strina je. To jc le pripravljanje jevnega mnenja na vdajo. Vdaja brez boja pa je v vsakem primeru najslabša rešitev.
Državo, ki bo zmagala v bodoči atomski vojni in ni dvoma o tem, kdo bo zmagal — bo čakala strahotna naloga, da odpravi posledice, ki jih jc rodila dolgoletna komunistična vzgo« ja in propaganda. Poleg tega bo morala zmagovalka napeti vse sile, da svet zedini in mu da enotno vlado. Komu« nizem danes svojo propagando in delo opira zlasti na delavstvo. Če pa na« tančno pregledamo in trezno premisli« mo njegovo socialno vsebino, pravi Russel, vidimo, da ne more delavstvu nuditi prav ničesar. Zaradi tega bo rav« no delavstvo po streznjcnju postalo največja opora novega, srečnejšega re« da na svetu.
Tako Russell. Ali je torej vojna res neizogibna? Samo po človeških računih skoro gotovo. Le Bog more s svojo vse« mogočno roko uravnati svetovno doga« janjc tako, da bo zmagala resnica brez krvavega klanja. To pa bo storil Bog le, če ga bomo zato prosili in sodelo« vali z njegovo milostjo.
noriških Slovencev, dobimo število 60 tisoč in čez. To ni tako majhna manjšina, da bi jo mogli prezirati«, zaključuje omenjeni list. pa tudi ne tako velika, da M se mogla v deželi z navadno avtonomijo uveljavil spričo furlanske večine. Zato pa bi bilo najbolj primerno, da bi se slovenski manjšini v Italiji podelil poseben manjšinski statut kakor za tirolske Nemce in kakor je omenil tudi De Gasperi sam.«
Goriškim Italijanom niso bile zgoraj omenjene besede De Gaspe-rijeve po volji. Zato so jih vsi časopisi zatajili1. Kakor iim ne gre v račune furlanska avtonomija s posebnim statutom, ker go riški »narodnjaki« uživajo dovoli raznih dobrot, ki jih rimska vlada pošilja goriškemu mestu, ne da bi za to morali dajati komu kak odgovor razen sebi enakim prijateljem, ki upravljajo razne več ali manj tajne dobrodelne fonde. Furlani pa se za svojo posebno avtonomiio odločno borijo, ker vedo, da se borijo za svoje koristi in tudi za korist ital.
republike. Mi Slovenci v Italiji jih moramo odločno podpirati v tem njihovem stremljenju po posebni avtonomiji za Furlanijo in Julijsko Krajino.
Narodni nestrpneži v Gorici se bodo kajpada še nadalie držali pravila: Cernu bi ravnali s Slovenci prav in pošteno, ko lahko delamo še nadalje tako narobe in krivično, kakor smo tudi v lastno škodo poskušali v preteklosti? Komunizem in narodni šovinizem se zdita oba z mirnimi sredstvi vprav neozdravljivi kugi.
Novice iz katoliškega sveta
Brazilski evharistični kongres
V	Portu«Alegre so praznovali mese« ca oktobra 5. narodni evharistični kon« gres, katerega se jc udeležilo čez sto tisoč romarjev iz 21 federalnih držav Brazilije kakor tudi iz Uruguava, Argentine, Bolivije, Čila in Paraguava. Navzočih je bilo 84 škofov in čez tisoč duhovnikov. Skupno obhajilo je prejelo 50 tisoč otrok, 60 tisoč žena in deklet in 35 tisoč mož. Kongres je počasti! s svojim govorom po radiu sam sv. oče.
Prvi marllamki kongres v Boliviji
Meseca oktobra letošnjega leta so praznovali v Boliviji prvi marijanski kongres, ki so ga združili s praznova; njem štiristoletnice ustanovitve glavne« ga mesta Bolivije La Paz. Ob tej priliki so posvetih državo brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Sam predsednik re« publike je prebral posvečenje.
Avstrijci in Jaslice
Na željo dunajskega kardinala dr. In« nitzerja so se zbrali »prijatelji jaslic« ter sklenili, da bodo otvorili kratek te« čaj za praktični pouk, kako si napra« vi jo lahko družne doma jaslice. Na« men tega pouka je odpraviti razne po« ganske božične navade.
Marijin monogram v mestnem grbu
Rapallsko mesto je sklenilo prevzeti v svoj grb Marijin monogram. Ko je mestni svet sprejel soglasno ta pred« log, so vsi mestni zvonovi med poka« njem možnarjev razglasili to veselo novico.
Kat. ukrajinsko semenišče v Belgiji
Vojne razmere in besno preganjanje od strani sovjetskih oblasti so prisil le mnoge ukrajinske bogoslovce lvovske, stanislavske in premiseLske škofije, da so sc monlli s stotinami duhovnikov in desettisoči vernikov umakniti na zapad, posebno v Nemčijo. Po mnogih težavah se je posrečilo zbrati te in druge bogo« slovce na gradu Hirschbergu na Bavar« skem ter jim otvorili zasilno bogo« slovno semenišče. Ko je po nekaj me« secih odtegnila UNRA svojo podporo, se je Navzel zanje sv. oče. Letos pa se je preselilo semenišče v Belgijo, kjer je dobilo stalno zavetje v avguštinskem somostanu v Calemborgu. Neko holand« sko podporno društvo pa se je zavzelo, da bo skrbelo za bogoslovce in njihove profesorje. — Semenišče v Calemborgu in papeški zavod Rutencev (Ukrajin« cev) sv. Jozafata v Rimu sta edina za« voda, ki skrbita za duhovniški naraščaj ukrajinskega naroda, ki je kakor naš razkropljen po vsem svetu. Naj omeni« mo, da je v sami Kanadi 500.000, v Združenih državah pa celo 600.000 Ukrajincev. Precejšen del ukrajinskega naroda je katoliške vere, toda bizantin« skega obreda. Sovjetske oblasti so raz« pustile ukrajinsko katoliško cerkev ter jo priključili pravoslavni, toda ogromna večina vernikov in duhovnikov je osta« la zvesta veri svojih očetov. Od 4000 duhovnikov je le 42 duhovnikov od« padlo od katoliške Cerkve. Šest škofov jo bilo deportiranih v Rusijo in podob« na usoda je zadela 500 duhovnikov in 1000 redovnih bratov jn sester
S H O n TRETJEGA REDA
bo v nedeljo 19. decembru ob 4. uri popoldne pri Sv. Ivanu.
Glavna skupft&ina Združenih narodov,
ki zaseda v Parizu že od oktobra, je sklenila, da bo 11. deccmbra prekinila zasedanje in ga nadaljevala v Ne\v Yorku od 1- apr la 1949 naprej.'Veliko vprašanj, ki so bila na dnevnem redu, bo tako ostalo nerešenih. Med nerešeni« mi vprašanji bodo verjetno tudi itali«. janske kolonije, Francova Francija in Trst.
V	zahodnem Berlinu
jo nad 85°/o vseh ljudi, ki so imeli v o? livno pravico, oddalo svoje glasove za demokratične nekomunistične stranke pri občinskih volitvah. Komunisti so pozivali volivce, naj ne volijo in so jim na razne načine grozili. Ameriško ča« sopisje pravi, da so te volitve v oble« ganem Berlinu velik poraz za komuni« ste in velika zmaga demokracije v hladni vojni med Vzhodom in Zahe« dom. Novi občinski svet jc soglasno izvolil za berlinskega župana profesorja Reuterja, ki je bil že 1. 1946 izvoljen za župana Velikega Berlina, pa so mu sovjetske oblasti prepovedale izvrševati župansko oblast. Kakor jc jasno, Sov« jeti niso dopust li volitev na svojem podračju Berlina, ker so vedeli, da bi komunstična stranka zelo pogorela. Za« to so imenovali za svoj mestni del no« vega župana, pravega izvoljenega župa« na ne priznavajo. Taka jc namreč »ljudska demokracija« v praksi.
Na Ki tajske m
sc boji med vladnimi in komunistični« mi četami vedno bolj približujejo pre« 'stolnici Nankingu. Vladne čete so sicer ojačile odpor, pa se. morajo vendar po« časi umikati. Čangkajška bi lahko reš:la samo še Amerika, ki pa jc tudi zelo previdna, ker se boji, da bi njena pomoč ne bila prekasna in brez uspeha. Kitajsko ljudstvo, tudi protikomunistič« no, namreč ne zaupa več Čangkajšku in nekaterim njegovim ministrom.
Razkol med Bolgarijo in Titovo Jugoslavijo
Poročevalce bolgarske vlade jc izjavil, da je izključen vsak sporazum med bol« garsko vlado in maršalom Titom. Nc« kateri menijo, da jc bolgarska vlada s tem praktično odpovedala sporazum o prijateljstvu in medsebojni vojaški pomoči, ki sta ga lani podpisali Bolga« rija in Jugoslavija.
Italijanski general Nlarras
se mudi na obisku v Združenih drža« vah. Zastopniki ameriške vlade so ga zelo prisrčno sprejeli. Njegov obisk je vsekakor političnega in vojaškega po« mena.
Poro&ila generala Aireya o Trstu
Poveljnik anglo«ameriškega področja Svobodnega tržaškega ozemlja general Aircv je v ponedeljek 6. deccmbra ob« javil četrto poročilo o upravi svojega področja, ki velja za čas od 1. julija do 30. septembra 1948. G. general na« poveduje v političnem delu občinske volitve, ki bodo »izvedene po splošnem italijanskem vzorcu, po katerem sc rav« na začasna uprava, dokler ne bo usta« novljena dokončna uprava »a to ozem« lje«. Največji del poročila jc gospo* darskega značaja. V poglavju o šolstvu govori poročilo tudi o slovenskih šol« skih knjigah. V poglavju o verskem delovanju beremo med drugim, da ju goslovanska vojaška uprava še ni dala zadovoljivega odgovora na poizvedbe
o	usodi g. župnika iz Doline, ki so ga prijeli, ko je obiskal jugoslovansko področje. Edina informacija, ki so jo doslej dali, je, da so ga oblasti cone B izročile Jugoslaviji na podlagi poli« tičnih obtožb.
Zaradi pomanjkanja prostora naš list ne more obširno pisati o tem poročilu. Pripomnili bi le to, da želimo, naj hi bila Zavezniška uprava res pravična tudi do Slovencev. Preseneča nas, da poro« čilo molči o nbkaterih zadevah, ki so pri srcu ravno slovenskemu prebival«
Prepričani smo, da imajo zahodni za« vezniki ravno na tržaškem ozemlju zelo lepo priložnost, pokazati svetu, kakšna mora biti praktična demokratič* na rešitev manjšinskega vprašanja in kako je treba spoštovati lepa načela Atlantske listine.
Churchill še vedno krepak
Britanski vojni minister Winston Chur« chill je 30. novembra praznoval svoj 74. rojsni dan. Številni domači in tuji prijatelji ter občudovalci so mu podali gore čestitk, daril in seveda predvsem zelo veliko — cigar.
Za božje ime ni mesta v izjavah o pravioah človeka
Nizozemski zastopnik pri Združenih narodih prof. Beaufort je zahtev al, da mora biti v deklaraciji o pravicah člo« veka, ki jo sestavljajo pri Združenih narodih, omenjeno božje ime. Rekel je, da mora ta izjava jasno izpričevati na« šo vero v Stvarnika. Toda njegov pred« log jc propadel. Kako naj uspeva tako važna organizacija, kot so Združeni narodi, če odklanja naslonitev na Stvar« nika? Ali naj »e potem še čudimo, če je danes tako hudo na svetu, ko pa člo; vek v svoji napihnjeni oholosti tako bedasto odklanja Boga in njegovo po« moč, od katere ji- vsak hip odvisen?
Napadi na cerkev na Če&koslovaftkem Češki in slovaški škofje so izdali skupno pastirsko pismo. Zaradi tega sta začela ves tisk in radio — ki sta izključno v rokah komunistov — s udi to napadati katoliško ter unijatsko cerkev, ker je cerkev pač danes še edina sila, ki ima pogum, braniti človeške in božje pra« vice i>a Češkpslov aškeip.
Katsliška cerkev prepovedana
Romunska komunistična vlada jc 2. de« cembra 1948 izdala dekret, s katerim sc ukinja katoliška cerkev v Romuniji, vsa njena imovina pa postane državna last. Dekret sicer zvito trdi, da se ka« toliška cerkev ukinja, ker so verniki sami prestopili v pravoslavje, toda to je laž. Na komunistični pritisk je zelo malo katoliških vernikov (unijatov) prestopilo v pravoslavje. Preostale je vlada kratkomalo proglasila za »pravo« slavne«, katoliško cerkev pa zabranila. Toda cerkvc Kristusove ni mogoče uni« čiti z dekreti. Če zamre na enem delu sveta, pa se pojavi na drugem. Bilo je že veliko mogočnikov, ki so hoteli Cer« kev uničiti, a so žalostno propadli, cerkev Kristusova pa še vedno stoji na trdni skali in bo ostala do konca sveta.
MOHORJEVE KNJIGE
Te dni so izšle knjige Mohorjeve družbe. Za 300 L dobimo lep Koledar za 1. 1949 in še dve zanimivi in pouč« ni knjigi.
Poverjeniki Tržaškega svobodnega ozemlja naj pošljejo skupita naročila na naslov:	Mohorjeva	družba,	trgovina
Fortunat pri Sv. Antonu Novem.
Goričani jih dobijo tudi pri sloven« skih duhovnikih v stolnem župnišču.
Zares dobrt* katoliške knjige postaja« jo pri nas vodno bolj dragocene, kajti premalo nas je, da bi jih mogli veliko tiskati. Knjige z majhno naklado so izredno drago in ubožni ljudje si jih res nc morejo veliko nabaviti. Zato pa skrbimo, da si kupimo vsi vsaj tiste, ki izidejo tu pa tam. Naj torej pride« jo v vsako slovensko hišo po starem slovenskem izročilu vsaj Mohorjeve knjige. Staro in mlado naj jih ne le prebere, ampak prebira, večkrat bere in premišljuje. Bolje jc dobro kmjigo desetkrat prebrati, kakor pa prebrati deset knjig dvomljive moralne vredno« sti, ki duha in srce kvarijo in polagoma ves narod zastrupijo.
Če pomislimo, koliko .ljudje potro* sijo za prazne in celo škodljive stvari, se nam bo zdela cena 300 L za 3 knjige prav za prav nizka.'
V	vsako katoliško hišo Mohorjeve knjige!
Ali je rešitev človeštva res samo v vojni ?
OKNO V SVET us,
$
stvu, kot n. pr. osebne izkaznice itd.
Stran 2
SLOVENSKI, PRIMOREC
Ste v. 50
DOMAČE NOVICE
vi	v
OglCIUCCl
Sklep sv. misijona
V	nedeljo 12. XII. cb petih popoldan je bil pri Sv. Ignaciju v Gorici sklep sv. misijona. Ta prostorna cerkev je' redkokdaj tako polna, kot je bila ob tej priliki. Ce upoštevamo število spominskih podobic, ki so bile po slovesnosti razdeljene med vernike, se najbrž ne bomo preveč zmotili, ako trdimo, da je bilo pri sklepu 2000 vernikov, ako ne še več. Nadeiamo se, da je bilo le malo slovenskih družin v Gorici, ki ne bi bile poslale vsaj katerega člana k tei sklepni slovesnosti, in opazili smo več družin, ki so bile polnoštevilno navzoče. — Z veseljem smo ugotovili, da ie bilo precej pobožnih ljudi tudi iz okolice.
Kdor je s pravim krščanskim u-mevanjem gledal, kako zbrano je ta množica poslušala besedo božjo, kako iskreno je molila in vneto prepevala pesmi, ki so bile vse ljudske, se je moral prepričati, da zmote in nesreče zadnjih let našega ljudstva še niso pokvarile in da se je te pobožnosti udeležilo iz same ljubezni do Boga in hrepenenja po njegovi resnici, dobroti in svetosti.
Naj Bog ohrani to dobro voljo, naj potrdi to, kar je v naših dušah ob misijonu storil!
Vsem udeležencem je bilo v posebno veselje, da se ie udeležil sklepa sv. misijona tudi prevzv. g. nadškof Margotti. Po misijonarjevem sklepnem govoru in papeškem blagoslovu je Prevzvišeni tudi sam v našem jeziku spregovoril misijonarjem in vernikom nekoliko iz-podbudnih besed, nato podelil nad-pastirski blagoslov, pel z nami litanije z odpevi, zapel »Te Deum« in nam podelil še blagoslov z Naisve-tejšimJKo so verniki odhajali po pobožnosti domov, so bili vsi veseli in marsikdo je rekel: »Take pobožnosti že dolgo nismo videli. Rilo ie kot v nebesih.. « Za to pobožnost moramo biti prav posebno hvaležni našemu g. nadškofu, o katerem se vedno bolj prepričujemo, kako ima tudi za nas resnično očetovsko srce.
Ta misijon nam ie odprl tudi pogled v srce naših duhovnikov in vernikov. Organizatorji misijona so vedeli, da je vsaka, tudi sc tako duhovna prireditev združena s stroški, in ker nimajo za to drugih virov, so priporočili radodarnost pri miloščini in »ofru«. G. misijonarji pa so to neradi slišali, ker nočejo, da bi ljudje krivo mislili, da hodijo pridigat s kakim drugim namenom kakor s samo ljubeznijo do Boga in duš. Nastalo je torej med misijonarji in organizatorji neko sveto nesoglasje, ki ga je ljudstvo samo poravnalo. — K darovanju ali »ofru,< je prišlo v tolikem številu in ie bilo tako velikodušno, da smo mogli pokriti vse stroške, kar se nam ie zdelo še v soboto, da bo skoro nemogoče, in da smo mogli obrniti še nekaj tisočakov v dobrodelne namene, kakor je bilo Vernikom vnaprej
oznanjeno. — Bog povrni stoterno vsem darovalcem!
Torej ta sv. misijon je spet dokazal tudi požrtvovalnost našega ljudstva za Boga iti iz ljubezni do Boga tudi za pomoči potrebne brate in sestre.
In spet pravimo z vso dušo: »Bogu hvala!« in »Božia milost ohrani obnovljene duše udeležencev svetega misijona za večno življenje!«
Dragim bratom in sestram, ki se tega misijona iz katerega koli razloga niso udeležili, pa kličemo: Vrnite se tudi vi nazaj v Očetovo hišo in sedite z nami k isti božji mizi. Ali si morete misliti kako večjo in slajšo skupnost, kakor ie skupnost in edinost v Bogu? Edinost v Bogu nam bo naizaneslji-vejša podlaga tudi za narodno skupnost, kajti bridka izkušnja uči nas in vse narode, da razdor in sovraštvo se naselita med brate, ko ena skupina zavrže skupnega Očeta, ki ie v nebesih, in skupno Mater Cerkev.
25-letnica škofa Srebrniča
Letos na praznik Brezmadežne je mi* nulo 25 let, odkar je bil posvečen za krškega škofa naš solkanski rojak msgr. dr. .Tosip Srebrnič. Njegova življenjska pot je izredna, ker se je odločil za du= hovski poklic šele kot profesor zgodo* v ne, ki jo je poučeval na goriški gim* naziji v letih 1901 — 1903. Na božji klic je pust'1 profesuro, kjer je živel med d’jaki kot privlačna točka vseh dobro* mislečih, in je odšel v rimski zavod Germanicum, da sc posveti Rogu. Sol* kanska župnija se še spominja njegove prve slovesne sv. maše leta 1906. Takoj je. dobil dušnopastirsko službo zopet med dijaki v Gorici kot ravnatelj Ma* lega semenišča in profesor bogoslovja.
I	'stanov1! je nato v Gorici Katoliško tiskovno društvo in jc bil z dr. Brecljem duša mlajšega katoliškega gibanja okolu lista Novi čas, dokler ga ni prva sve* tovna vojna pregnala iz. tega plodo* nosnega delokroga. Pri umiku iz Gori* ške 1916 je vodil ves prevoz cerkvenih matic in drugih vrednosti v Stično na Dolenjsko, kamor se jc umaknila z nad* škofom Sedejem vred tudi goriška bo* goslovnica. Po končani 1. svetovni voj* ni se pa ni vrnil več v Gorico, ampak je dob!l stolico cerkvene zgodovine na vseučilišču v Ljubljani. Tam ga je na praznik 'žalostne Matere božje 13. IX. 1923 doletelo imenovanje za škofa na Krku. Dne H. Kil. je bil v Ljubljani posvečen v škofa in nato v Krku listo* ličen 23. Xfl. kot naslednik pregnanega ’n v Zagrebu umrlega škofa dr. Antona Mahniča. V Krku pije kelih trpljenja in nosi težo škofovskega križa že celih 25 let.
O tem škofu moramo reči, da jc iz* redno goreč, pobožen, delaven in tudi pogumen nadpastir vprav po svojem geslu: »Fortis in fide«, t. j. močen v veri. Po svoji škofiji ne hodi le. birmo* vat, ampak vsaj v prejšnjih čas;h je obiskoval svoje ovčice tudi kot misijo* nar, pridigar tridnevnic in spovednik. Tudi s peresom vodi svoje ovčice na božjo pašo in njegovi pastirski listi so prave ver&konravne razprave. Vprav
ginljiva jc njegova otroška ljubezen do Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu in do nebeške Matere Marije, ki jo tako rad proslavlja in njeno češčenje tako toplo priporoča.
Ob tem jubileju prosimo našemu prijatelju na škofovskem sedežu vseh potrebnih milosti za vodstvo izročene mu Gospodove črede v teh izredno tež* kih časih. Na mnoga leta, Fortis in fide ct ardens amore Mariae, iiuae sola omnes haereses vicit, vincit et vincet!
Morda še ne veste, da smo si v Dolu takoj po razmejitvi postavili majhno in zasilno svetišče, najprej v nekem sked* nju, potem pa v šolskem poslopju.
Začeli smo z nič. Na prizadevanje na* šega g. župnika smo s skromnimi darovi postavili zasilen oltarček, na katerem pa je bilo skoraj vsako nedeljo kaj no* vega, ker so razna dobra srca tudi od zunaj vedno kaj darovala. Od nekdaj smo si želeli Doljani imeti tako malo svetišče, pa tudi pokopališče. Vse to smo dosegli s pomočjo splošno priljub* ljenega g. župnika, ki mu gre največja zahvala kot ustanovitelju naše male, mogoče najmanjše, prav gotovo pa ene najnovejših duhovnij.
Ko je lansko leto romala fatimska M. B. po drugih vaseh, je priromala tudi v našo malo cerkvico. Takrat se je porodila misel, da bi tudi mi kupili enak kip Matere božje. Toda kje dobiti sredstva? Začeli smo zbirati sredstva in si kip naročili. Bilo nam je sporo* čeno, da bo kip izgotovljen prve dni decembra.
Z veliko naglico smo začeli s pri* pravami na sprejem in blagoslovitev novega kipa. Postavili smo nov glavni oltar in ga tudi prav lepo okrasili. Nato smo skoraj nestrpno pričakovali osme«, ga decembra.
Po vseh končanih pripravah smo se na praznik ob dveh popoldne začeli zbirati na Čukišču in tam čakali na prihod Kraljice miru.
Ljudje so prihajali v trumah od vseh strani. Točno ob 2210 sc je prikazal avto z dragocenim bremenom. Takoj za kipom pa se je pripeljal naš prevzvi* šeni gospod nadškof. Veseli smo bili, ko smo zagledali mili obraz Brezmadežne
v	naravni velikosti. Pozdravili smo Ma* rijo in Prevzvišenega. Potem se je za* čel sprevod proti Dolu. Procesije sc je udeležilo s tisočglavo množico. 12 du* hovnikov. Gospod nadškof je kip hla* goslovil. Nato so Fatimsko Marijo po* stavili na novi oltar. Mnogo smo se Doljani trudili, da smo si postavili to zasilno svefšče, in ne bomo sc strašili še večjega truda, da si postavimo tudi lepo cerkev, v kateri bo kraljevala Kraljica nebes in zemlje in kamor se bomo zatekali v žalosti in veselju.
Zahvaljujemo se g. župniku in vsem tistim, ki so količkaj darovali za našo kapelico. Upamo, da se pas bo še mar* sikdo spomnil, si ogledal naše malo svetišče ter zanj kaj daroval.
V	Trstu
so sodne oblasti na zahtevo Vidalijevih kominformistov sekvestrirale tiskarni’ v ulici Montecchi in v ulici sv. Frančiška ter upravo založništva tržaškega tiska in »Primorskega dnevnika v ulici Rug* gero Manna. Vsa tri omenjena podjetja so v rokah tistih komunistov, ki so za Tita, lastnica zgradbe v ulici Montecchi pa jc Ciril * Metodova družba. Sodišče
ben, najodličnejši razred, t. j. leseno kolibo, skozi katero jo pihalo od vseh strani. Postelja je bila gola klop. Dru* gi pa so ležali kar na tleh, ali pa na vrečah. »Kabino« sem delil z družino kitajskega častnika. Ponoči pa se nam je skrivaj pridružila šc mlada mamica s sinčkom v naročju. Tako sem hil v pravi »samostanski« samoti in tihoti! Tudi radovednežev ni manjkulo, ki so kukali skozi okence. Ko sem za večerjo odprl škatlo konzerviranega mleka ter z njim prav po slovensko polil riž, so radovedneži kar vdrli v sobo. Še častni* kova soproga se jc radovedno približa* la, češ, kaj neki jč ta »vae * kuo * nin«. Zmajevali so z glavami in si hržkope mislili: »Kakšni reveži so ti tujci, da jedo tako belo lužo!« Kitajci namreč ne uporabljajo mleka. Skoraj bi rekel, da so sc celo njihove krave odvadile ga dajati. V bolnici smo imeli tri kra* ve, pa smo jih prodali, ker niso imele prav nič mleka. Enako je s kruhom, posebno tu na jugu. Ko so nekoč ne* kateri domačini slišali od misijonarja, da v njegovi domovini jedo kruh name* sto riža, so bruhnili v smeh. Potem pa so govorili med seboj: »Joj, kakšni re* veži so! še riža nimajo!«
I.judskošolska mladina v Gorici pri* redi v nedeljo 19. decembra ob 10. uri dopoldne v dvorani kina »V1TTORIA« na. T ravniku
BOŽIČNI C O Vabljeni ste vs!, tla nas obiščete in nam -priskočite na pomoč s svojimi prostovoljnimi prispevki. Za obdaritev revnih učencev se lahko obrnete na* ravnost na didaktično ravnateljstvo.
Ljudskošolska mladina
mora zdaj odločiti, kdo jc pravi lastnik. Listi, ki se v teh podjetjih tiskajo, lahko še izhajajo. Razumljivo je, da se je zaradi tega razkol med komunisti Ti* tovega in kominformističnega krila šc bolj poglobil.
Zalošče
Na praznik Brezmadežne sta se po* slovila od nas oba »Šolarjeva«, Ivan in Ana Saksida; prvi zadet od kapi, druga po devetih mesecih hudega tr* pljenja radi mrtvoudnosti. Oba sta dosegla lepo starost, Zanut 82 in Ana 78 let. Bila sta zgledna mož in žena, ki sta se zelo ljubila in dajala družini najlepši zgled vzajemnosti pri delu in molitvi, v veselju in žalosti. Vzgojila sta pet otrok, med njimi dve redovnici, s. Estero in s. Rafaelo, ki uživata med šolskimi sestrami iz Tomaja ugled do* brih in srečnih Kristusovih nevest. Družina Šolarjeva je bila vedno prava krščanska družina, ki je jemala resno zlasti prvo in drugo krščansko zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega. Vsak revež je našel pri njih dobrotno srce in radodarne roke. Med drugim sta rajnka pokazala svojo plemenitost tudi s tem, da sta dve osiroteli nečakinji sprejela za svoji in ju ne lc vzredila, temveč tudi lepo vzgojila. — Imela pa sta veliko smisla tudi za pomoč Cerkvi. Duhovnike sta zelo spoštljivo in go* stoljuhno sprejemala. Zato pa je tudi Bog njuno delo in družino blagoslav* tjal in podpiral; premoženje je raslo, otroci so jima delali veselje in učakala sta lepo starost. Ali ni bil morda tudi to velik dar božji, da sta bila na tako lep praznik skupno poklicana iz solzne doline v nebesa?
Naj živita skupno v Bogu. Preostale, ki so izgubili tako dobre starše, naj pa Bog tolaži. — Gč. Fani Rojec, sestri rajne Ane, izrekamo naše sožalje. Ta* ko tudi nečakinji rajnih gospe K. Ker* ševani, ki ju je hvaležno ljubila kot svoje lastne starše.
RAZNE VESTI
Krvni davek grške duhovščine
Grško časopisje poroča, da je od nemške okupacije do letošnjega oktobra v Grčiji padlo 330 duhovnikov; od tega so jih pobili komunisti 208. Cerkev in duhovniki so pač priljubljena tarča za tiste, ki se v svojih kriminalnih nago* nih proglašajo za osvoboditelje.
V	Pragi
se je pričel proces sproti 43 osebam. Med obtoženimi so: poslanec bivše ka* toliške poslanske skupine Obadalek, več dijakov in 11 žensk.
Kongres organizacije IRO v Rimu
V	Rimu zaseda kongres mednarodne begunske organizacije IRO. Na kongres je prišel tudi zastopnik predsednika
Mata Kitajka in Marijina svetinjica
Gd vseh sopotnikov sem sc najbolje razumel z majhno deklico, krmilarjevo hčerko. Kočo so imeli na sredi ladje. Čepela je ob koči in kuhala očetu čaj. Dal sem ji svetinjico Matere božje. Veselo jo je sprejela in nesla pokazat mami. Kmalu se je vrnila in mr jo žalostno dala nazaj, češ da mama noče, da bi jo nosila. Vprašal sem mater, zakaj noče, da ima deklica svetinjico. »Ngomen pu če Jezu (mi ne jemo Je* zusa)«, jc odgovorila. Hotela je reči, da niso katoličani in da ji zato ni do* voljeno, da bi nosila svetinjico. Kar lepo se mi jc zdelo, ko sem našel med pogani takšno tankovestnost. Pomiril sem jo, da jo vseeno lahko nosi. Kako je bila mala vesela, ko je dobila nazaj svojo svetinjico! Odslej jo je vedno no« sila na prsih. Vsem jo je kazala; meni pa se jc vsakikrat lepo nasmehnila. Rekel sem ji, naj vsaki dan svetinjico poljubi in moli:	»Sen Mu Malia, iu
ngoti lin huin« (Mati božja, reši mojo dušo!) Povedal sem ji tudi, kdo je Mati božja in kdo jc Jezus. Več mi moje znanje kitajščine ni dopuščalo... Dra* ga deklica, tvoj smehljaj mi blesti še vedno pred očmi. Spominjaš me stoti* sočev malih Kitajčkov, ki bi tako radi
Trumana. Beguncev, ki. nimajo domov je okcli 800.000. Po taboriščih jih jc 550.000, ostali se preskrbljajo sami-Najtežja je useda starčkov in bolnikov, ki jih nobena država noče sprejeti. ‘
Gosta megla po vsej Srednji in Zahodni Evropi
Že več tednov je na velikem prostoru od Skandinavije do Britanije, Nemčije, Avstrije in delno Jugoslavije gosta mc* gla, ki se le redko dvigne. Ponekod morajo ob taki megli popolnoma usta* viti letalski in avtomobilski promet' ih tudi vlaki ne morejo redno voziti, kot n. pr. v Angliji. Pravijo, da take megle še ne pomnijo. Najhujše posledice ima megla za zahodni Berlin, ki ga lahko zaradi sovjetske zapore oskrbujejo sa* mo z letali.
Kakšna bo letošnja zima
Vremenski preroki se sicer včasih kaj radi zmotijo, če napovedujejo vreme za več kot 48 ur, toda v glavnem pa ven* dar zadenejo. Za letos napovedujejo nekako do Božiča nestalno vreme in ne prehudo zimo, po Božiču pa se bo po njihovih napovedih začela tako imeno* vana suha zima, ki bo trajala kakih štirideset dni. Če se bo ta napoved uresničila, bomo torej imeli letos ostro, zelo mrzlo zimo.
Starši Ane Pauker bežijo iz raj®
Starši poglavarice romunskih komuni* stov Ane Pauker so zaptosili za izseli* tev v Palestino. So namreč Židje. Ana Pauker, ki je zunanji minister v romun* ski vladi, se je bridko pritožila, kor jih ni mogla pregovoriti, da bi ostali pri njej v »rdečem raju«.
Od koruze do nylona
Ker so danes zelo v modi nvlonske nogavice, bo zanimivo vedeti, da se jc v Ameriki posrečilo iznajti posebni po* stopek, po katerem pridobivajo iz ko* ruze apiponitril, to je posebno kemično snov, ki jc potrebna kot primes za iz* delovanje nylona.
Križana kokoš
Po petnajstih letih križanja raznih vrst kokoši so v Združenih državah vzredili posebno vrsto križane kokoši, ki zleže na leto do 225 jajc. Doslej so najboljše jajčaricc znesle največ 150 do 200 jajc na leto, druge pa seveda veliko manj.
DAROVI
ZA »SLOVENSKO SIROTISČE«:
Učenci in učenke z Vrha so nabrali o priliki miklavževanja 1195 L, a do* stavljajo:	»Ker smo v šoli slišali o
naših revnih bratih in sestrah, dobrodu* Sno poklanjamo prejete prispevke v nadi, da prejmemo od vas, učenci, no* vico o vašem napredku pri učenju«. Srčna hvala z zagotovilom napredka, hvaležnosti in molitve.
Prav tako nas je podprla tudi pevm* ska fara, kjer so nabrali poleg poljskih pridelkov' tudi Se denarni prispevek 1420 L. Srčna hvala preč. g. župniku in vsemu pevmskemu ljustvu.
Kleindicnst dva para čevljev; ob obletnici smrti Franca Nadoh pošilja hči Marija 500; Malovrh Jožef 200 L.
Vsem srčna hvala z zagotovilom hvaležnosti in molitve !
Odgovorni urednik Dr. BONAVENTURA MAHNIČ Katoliška tiskarna - Gorica
ljiubili Jezusa in nebeško Mamico, a nimajo misijonarjev, ki hi j;ni kaj po* vedali o njima. Naj te nebeška Mati spremlja skozi življenje in naj nekoč reši tvojo dušo!
Urada — imenitna stvar ...
Ustavili smo se v nekem mestecu ob reki. Imelo je lepo šolsko poslopje, ko* liikor sem ga pač mogel videti v luni* nem svitu. Nikjer nobene cerkve! Ti ubogi ljudje morda še nikoli niso vi* deli misijonarja! Ko sčm se vračal z nočnega sprehoda po glavni ulici, se jc vlekla za menoj cela procesija otrok, ki jih je zanimala moja brada. Ustavil sem sc pri neki stojnici, da si kupim nekaj buč za žejo. Takoj se jc nagnetlo okrog mene vse polno ljudi. Samo za* radi brade sem namreč postal zelo ime* nitna oseba. Pri Kitajcih imajo brado samo moški v zelo visoki starosti. Zato je zanje taka brada, kot je moja, ki postaja že kar preveč bujna, nekaj ne* navadnega. Zaradi nje so mi nekateri prisodili 50 in celo 60 let. Našemu ško* fu, ki ima zares častitljivo, dolgo, belo brado pa so prisodili nad 100 let. Taka starost pa je še večja posebnost za Ki* tajee, ki dosežejo največ 60*70 let, a so v tej dobi že čisto onemogli.
(Nadaljevanje)
oJTtisijonac Gicil Gacga piše OClfajske
Postal je profesor . . .
Gotovo se boste začudili, ker sc ogla* šam iz Kashinga; posebno še, če po* gledate na zemljevid, kjer boste videli, da je to mesto nad 1000 km oddaljeno od Kiana. Poslali so mc sem za profe* sorja v osrednjem semenišču južnih misijonov.
V	septembru me je Prevzvišeni neke* ga dne poklical k sebi in mi rekel: »Predstojniki kashinskega semenišča so me zaprosili, da Ib jim posodil za nekaj časa enega misijonarja. Dolgo sem se obotavljal, ker nam tudi tukaj primanj* kuje misijonarjev. Po ponovnih pro* šojah sem se le odločil, da jim ustre* žem, ker so semenišča odločilne važno* sti za bodočnost naših misijonov. Ker ste že nekoč poučevali, upam, da sc ne boste branili te naloge. Saj ne bo za dolgo, ker so mi predstojniki obljubili, da se lahko vrnete semkaj, tim dobijo drugo nvoč.«
Nisem mogel odkloniti. Vendar pa nisem bil preveč navdušen, ker sem na lastne oči ugotovil, kako ogromno je delo v našem misijonu in kako zelo
primanjkuje delovnih moči. Vedel pa sem tudi, da jc bilo g. škofu še mnogo težje odstopiti enega misijonarja, kot pa meni se ločiti od svojega misijon* skega polja. Privolil sem in zdaj sem tu že štiri tedne.
Vožnja je trajala cel teden! Dva dni in pol samo do Gan * suja, zadnjega mesta naše škofije v smeri proti Nan* * čanu, ki je oddaljen kakih 100 km od Kiana. Vozil sem se na tovorni ladji, iki jo jo vlekel majhen motorni čoln navzdol po reki. Ko sem sc poslavljal od sobratov bogoslovcev, ki so me spremili do reke, še bolj pa, ko sem s krova gledal na mesto, ki je počasi izginjalo v daljavi, mi jc bilo pri srcu kakor takrat, ko sem se poslavljal od zadnjega koščka evropske obale. Prišel sem šele pred nekaj meseci v prepri* Čanju, da bo tu moj novi dom . .. Lepi Kian, ali te bom videl še kdaj? G. škof mi je sicer rekel, da se bom kmalu vrnil, toda »vaša pota niso moja pota«, pravi Gospod.
».Še riža nimajo ...«
Na »parniku« so mi odkazali posu«
Pri Devici Mariji v Dolu