28
Politične  stvari.
„Svoji k svojim."
Črni grob že krije truplo blagega Františka Pa-lackiji, a njegovo geslo kliče in budi Slovane, naj ima Slovan srce za Slovana.
Ne bi spregovoril o tem, ker je to že preveč znano in vsakdanje, al sili me to, ker vidim pri nas žalostne izglede moozib polovičarskih Slovencev in Slovanov, katerim je le tuje znano in všeč, domače pa ničevo, — ko vidim mnogo tacih , ki se nase svete reči ne zavedajo tako, kakor bilo bi potreba in njih dolžnost. Mnogo vidim tacih, ki gore sicer za narod pri kozarcu vina, a v dejanji so ničlje, ker ne spoznajo narodne važnosti dandanes, ki se sicer tudi štejejo Slovence, al, ko pride čas dejanja, se navadno skrijejo in ni jih. Žalost pač mora obliti vsacega rodoljuba, ko vidi take izglede, in ako opazi kaj tacega tujec, se mu li ne bode vrinila miael, da je tak narod zrel za pogin, kajti „kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti!"
Sicer se dajo navesti nekateri vzroki, zakaj da naš narodni ponoa ni tolik, nego pri druzih narodih, na pr., da nimamo slavne , na druge narode vplivajoče zgodovine , kakor Cehi, — da nimamo svojega plemstva, velicega bogastva itd. Ali naj pa zarad tega svojo narodnost pozabimo? Ne, nikakor ne! Ne bi bili li potlej enaki spačenemu sinu, ki se sramuje svoje priproste matere? In ako nas to in enako ne zmodruje, učimo se od naših nasprotnikov, ter poglejmo, kaj in kako delajo oni, kogar breme nam vedno bolj nestrpljivo postaja. Le peščica jih je, ali kako se borč oni! Niso li dosegli večine v našem deželnem zboru, ter a tem naredili, da mora nepodučeni svet misliti, da je Kranjska, kjer prebiva 9/io Slovencev, kaka pokrajina v nemškem rajhu. Kje so oni slovenski „purgarji", katere so obetali pridobiti s svojo liberalno politiko mla-doslovcnci? Skusiti so morali, da nemčur ostane nem-čur in sovraži Slovenca , bodi-si liberalen ali kakorsen hoče, kajti njih glavno geslo je: ,,vse nemško do A d rije". Obetali so nam blagi sad po novih šolskih postavah, al ponemčili so učitelj s t vo (s hvalevrednimi izjemami) , pred katerim so se nekdaj ravno tako tresli, kakor se današnji dan še tresejo pred duhovstvom. In vendar so te šohke postave hvalili cel6 nekateri slovenski listi, ne vidoči nevarnosti, ki nam preti po njih. Učimo se toraj od svojih nasprotnikov in ne zaupajmo njim, dobro vedč, da nas le boli, ako se njim podajamo. Ne zaupajmo še tako hinavskim obljubam, da skrbe za naš blagor, ampak prepričani bodimo, da delajo le ,,ad majorem Germaniae gloriam" (k veči slavi nemčurstva). In ako delajo tako pri nas nemčurji, kojim gre le za gospodstvo, se li ne bodemo tudi mi borili, kojim gre za sveto zapuščino naše matere  — za narodnost!
Da ima pa le Slovan srce za Slovana, pa ne veljd samo za nas, ampak tudi za ves slovanski svet. Namesto mnozih izgledov naj omenim le kaj najnovejšega in bolje znanega.
Ni bilo mini po liberalnih časnikih , dokler niso pograbili papeževih dežela in rešili (?) zatiranih, ali bolje rečeno nikdar sitih Lahov; ni bilo mini, dokler niso osvobodili pofrancozenih Alzasov in Lotrinža-nov, akoravno so poslednji neradi sprejeli dobljeno svobodo itd. itd. Ali kedo se zmeni za pravice sužnega Slovana? — nihče. Le JSlovan ima srce za svojega brata. Slovanski Srbi in Črnogorci so se vzdignili streti
glavo Turškemu gnjusu, slovanska Rusija preliva drago kri za osvobojeoje svojih bratov. Ogromna večina ne-slovanskih časnikov še cel6 tega početja ne odobruje, vsaj ne vidijo sužnosti, kjer je prava sužnost, vsaj jim je ljubši Turški divjak, nego Slovan. In kdo je imel sočutje do voiujočih Rusov, ko jim je bila vojna sreča obrnila hrbet? Bili so Slovani skoro edini, ki so gledali z žalostjo na jug , ko so drugi narodi želeli in se veselili, da je konec ,,Mo%kovitov". To naj bi si zapomnili Poljaki, da bi spoznali, kam jih bode pripeljala njihova neslovanska politika; zapomnili naj bi si, da njih najboljši zavezniki jih bodo zapustili in zabredli bodo še globokeje, kar nam svedoči tudi njih dozdajš-nja zgodovina. Pomislila naj bi pa to tudi ona ruska stranka, koja išče vse Slovane zediniti na podlagi Ruskega jezika in pravoslavne vere, naj bi vedela, da to je le fantasmagorija brez temelja , koja bi napravila cel6 razpor med lastnimi brati ia stvarila še sorodnih sovražnikov, ko ima zunanjih že tako zadosti.
„Vsak je svoje sreče kovač", pravi pregovor, in to veljd tudi za nas.
Delajmo toraj, bodimo odločni, ne pa mlačni, bodimo značajni, da nas bode spoštoval tudi sovražnik, ne pa se nam Škodoželjno smejal svest si svoje močf, moči, ki jo je dosegel vsled naše lastne malomarnosti. Prepričani, da so naši sovražniki mnogoštevilni, družimo se drug k drugemu; vsaj je vsa naša moč le v zajemno8ti.
„Brat z  bratom, rod z rodom Ruši svaku nezgodu,"