
R

I. del: Domače četveronožne živali.

Domače in tuje

iZivali v podobah.

Slovenskej mladini v poduk in kratek čas

popisal

France Erjavec,

profesor na k, vigej realki v Zagrebu.

»lov. Večernic XVIII. zvezek.

-—

V CELOVCU.

Natisnil H. Me rev v Pragi.

1868 .


, .


t'

v

^4

n*.‘

Domače in tuje

Živali v podobah.

\  Slovenskej mladini v poduk in kratek čas

popisal

France Erjavec,

profesor na k. višej realki v Zagrebu.

Na svitlo dala

r n ž b a sv. M o ii o r a.

I. del:

Domače četveronožne živali.

---

V CELOVCU.

Natisnil H. Mercv v Pragi.
l@OS.

Z dovoljenjem vis. čast. Krškega knezoškofijstva.

I. Oiblr

V v o d.

I. Pomladanski dan.

Lep božji dan je danes! Solnčna gorkota je raz¬
kadila mokrotne megle, ki so se vlačile dolgočasno
po dolinah od gozda do gozda. Umirili so se tudi
mrzlotni vetrovi, tihi mir kraljuje v zraku. Komaj
je čutiti toplo sapo, ki si igra z mladim cvetjem stare
jablane pred našo hišo. Davno že ni sijalo solnce
tako prijazno na zemljo, in topli žarki povsod zbu-
_ jajo novo življenje. Nešteta množica bilek in trav,
brstov in cvetov rije sedaj iz nje. Novo živo zelenje
odeva spet gozd in loko, ktero je bila poprej posu¬
šila in obrila mrzla burja.

Na kraji gozda se pase spet živina. Pastir piska
na piščalko, ki si jo je izvil iz vrbove šibe. Po nji¬
vah je vse živo. Kar koli more gibati, vse orje, seje,
koplje, sadi, kakor veleva v zraku škrjanček: „Delaj,
delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vrzi, vrzi!” Le
stara bolehna ženica je ostala doma. Vso zimo si je
želela, da bi jej Bog dal učakati pomladi. In učakala
jo je. Danes je prvikrat sedla na klopico pred hišo.
mlado zelenje dobro dc njenim očem in solnce jej pre¬
greva premrte ude. Zenica je vesela lepega dne in
hvali Boga in njegovo dobroto.

Ne daleč od tod pod lipo sredi vasi se je zbrala
mladina, brezskrbna skače po mehkej travi ter se
igra, kakor se je igrala lani in predlani in kakor se
je igrala mladina pred sto in sto leti. Tako se je tudi

-

igrala nekdaj siva žena na klopici v onih letih, ki jej
sedaj že uhajajo iz spomina.

Kar koli živi, vse je veselo življenja; kakor pre¬
rojena je vsa priroda. Veselimo se tudi mi! Odložimo
za čas vsakdanje skrbi in težave, vžijmo se lepega časa!
Podaj mi bratec moj roko,

Pod milo pojdeva nebo,

Kjer njiva zopet zeleni,

Nad njo škrjanček žvrgoli.

Iz vasi gremo čez loko proti gozdu. Domači pes
nas je ugledal in je pritekel za nami. Ker tako veselo
skače okoli nas in nam se tolikanj dobrika, pustimo
ga, da gre z nami. Lepo uglajena steza nas pejje ob
potoku.

Voda v njegovej strugi hitro skaklja od kamena
do kamena, od grma do grma, kakor bi se jej Bog
ve kako mudilo v vds. Ko bo pa prišla tje, vendar
ne bode ostala ondi, ampak hitela bode še dalje do
velike reke.

Domače goske se pero na potoku, race pa vti¬
kajo glavo v vodo, ker iščejo v blatu črvov, polžev
in druge sodrge. Ona nemirna ptica pa s privihanim
repkom in z belim predpasnikom, ki je ravno kar
sedla na kamen sredi potoka, to je povodni kos. Iz
gore je prišel iskat vodnih žuželek.

Ob potoku se solnčijo žabe; ko pa čutijo naše
stopinje, hitro spet na glavo poskačejo v vodo, da
male ribice preplašene begajo sem ter tje. Izpod
grma je naš pes spodil dolgokljunato ptico, ki ima
prelepo zeleno in modro perje. To je vodomec. Pod
grmom je prežal na ribice, mi smo ga zmotili v po¬
slu, in tako morebiti rešili življenje mladej ribici,
ako je ne vjame požrešna ščuka, ki je ravno sedaj
priplavala izpod gostega šaša.

Kaša steza zapusti potok in nas vodi čez loko
v gozd. Po cvetocej loki se pode razno pisani me¬
tulji, po zraku se sučejo mušice in druge krilate žu¬
želke, po zemlji lazijo črni žužki in skačejo lehko-
noge kobilice. Okoli živine na paši posedajo pastirice
in tresljajo z dolgimi repi, na hrastu sredi loke sedč

sive vrane in visoko nad nami spazimo orla, ki v ve¬
likih krogih mirno plava po zraku.

Sedaj sc bližamo gozdu. Že od daleč čujemo
glasno trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. To je detal.
V lepej pisanej suknji pleza po steblu sedaj gori,
sedaj doli in tolče s krepkim kljunom po skorji, da
bi prepodil in potem pozobal v njej skrite žužke, ki
izjedajo drevo. Ko se čudimo lepemu plczavcu, za¬
sumi nam nekaj pod nogami. Sivomodra belouška
je, nje se ne bojimo, ker vemo, da ni strupena. Tudi
jo nečemo ubiti, ker nam je znano, da požre mnogo
žab in drugega mrčesa.

No sedaj smo v gozdu. Suho listje pod našimi
nogami dela velik šum in po drevesih umolknejo
preplašene ptice. Sedimo na ono posekano deblo!
Kako tiho je vse okoli nas, le visoko v vrheh šepeta

1. Vodomec.

6

in. Šumija listje, kakor da bi se drevo pogovarjalo
z drevesom. * - 1 :  ‘"-'-~ t ui: "-" •

2. Kukoviča.

njen glas čujemo, ali ptice ne vidimo. Za njo se prva
oglasi šoga z neprijetnim glasom in kmalo je spet vse
živo okoli nas. Iz grmov in izpod vej drobe in gostole
male pevke svoje pesmice, nektere bolj tiho, nektere
bolj glasno, kakor je kterej dano. Iz dna gozda se časih
razlegajo zamolkli glasovi. To so glasovi vodnih in
močvirnih ptic, ki gnjezdijo v močvirji onstran
gozda.

Vse živi, vse se giblje, vse se veseli in tako slavi,
če tudi nevedoče, svojega stvarnika, slavi Njega, ki
ume jezik svoje živali, komur je svitla kro¬
nica vsake bilke, ki ve pota vsacega žužka.
Kamor on veli, tj e buče vetrovi, njegov
prst kaže pota deročim rekam.

7

E. Mnogovrstnost živali.

Na našem kratkem sprehodu smo videli in culi
mnogo živali. Vsak med nami ve tudi po svojih last¬
nih skušnjah, da žive na kopnej zemlji, v zraku in
v vodah mnogovrstne živali. Posebno na kopnem nam
mnoge živali padajo bolj v oči po svojej velikosti in
postavi; te živali tudi najbolje poznamo, ker vidimo
jih po gostem. Ali še mnogo in mnogo veče je šte¬
vilo malih živalic, kterih pa zato ne poznamo toliko,
ker so nektere tako male, da jih naše oči komaj vi¬
dijo. Tudi se nam te male živalce navadno skrivajo,
zat6 jih le redko kedaj vidimo.

Po zraku letajo velike in male ptice in razen
teh neštevilni roji hroščev, metuljev, komarjev, muh
in drugih žuželk. Največ živali pa stanuje v vodi, po-

3. Jelen.

8

4. Beli medved,

še mnogo in mnogo drugih živali, kterih pri nas
ni najti.

Se bolj se spremeni živalstvo, če se spustimo
proti jugu v toplejše dežele, nego so naše. Tu žive
krvoločne zveri, na primer: levi, tigri, hijene; tu se
pašo velikanski sloni, nosorogi, žirafe in kamele.

»sebno pa v morji. Morje skriva v sebi največe in naj¬
manjše živali, časih v kaj čudnih podobah, da bi
človek lehko pomislil, da ima pred seboj kak cvet,
ne pa žival.

Vsacemu je znano, da pri nas vsaka žival ne
živi na vsakem kraji. Medved, lisica, jelen, veverica
žive le v gozdu; zajec, poljska miš, prepelica, škrja¬
nec na polji; jelen, divja koza, orel, divji petelin na
visokih gorah; vidra pri vodi; raca, gos, labud na vodi.
Postrva živi le v mrzlih bistrih potocih in gorskih
jezerih, krap pa najrajše v blatnih krnicah in počasi
tekočih vodah.

Kolikor dalje gremo iz našega kraja, toliko bolj
se menjajo Živah. Ce gremo proti severju, najdemo
sobola, hermelina, bele lisice in druge živali, ki nam
dajo najlepšo kožuhovino; ondi vidimo severnega je¬
lena, belega medveda, tulnje ali morske pse, kite in

9

Tu so gozdi polni gibčnih in smešnih opic, jezič¬
nih papig in drugih prekrasnih ptic, kterim se perje
sveti, kakor zlato in drago kamenje. Po zraku se po-

5. Slon.

ganjajo najlepši in največi metulji, krasni hrošči in
druge žuželke v najčudniših podobah. Toda tukaj
stanujejo tudi požrešni krokodili, velikanske kače,
mnogo strupenih živali, posebno pisanih kač in šči-
pavcev, gosti roji pikajočih mušic in silna množica
vsakovrstnega gnjusnega mrčesa. Vsak kraj, vsaka
dežela ima kaj posebnega.

10

IH. Človek.

Po svojem truplu je človek podoben živalim;
v kakej posebnosti pa prekose človeka cel6 nektere
živali. Tako na primer so mnoge živali veče in moč¬
nejše od človeka, nektere bistrejše vidijo, nektere tanje
slišijo, a nektere spet bolje vohajo. Tudi učakajo
neke živali večo starost, nego človek.

Ali vendar ima človek nekaj, kar ga visoko po¬
vzdiguje nad vse živali ter ga posaja na prvo mesto
med vsemi stvarmi, kar koli jih je stvarila vsemo¬
goča roka božja. To nekaj je njegova neumrljiva duša
in njene prečudne zmožnosti. Edini človek more mi¬
sliti, on edini si more zidati zlate gradove v oblake
in v mislih snovati si nov svet okoli sebe. Le edini
človek še zaveda, samega sebe in more premišljati o
sebi in o svetu. Človek samo more biti pobožen, ker
edini on poznava svojega stvarnika.

In če tudi ne gledamo na človekovo dušo, že
vnanja podoba ga loči od živali, človekovo telo že
samo oznanja, da stanuje v njem duh božji. Da si
tudi je človekovo telo iz prsti, vendar ga zemlja ne
vleče toliko k sebi, kolikor druge živali, ki hodijo po
vseh štirih s pripognjeno glavo in srpo gledajo v zemljo.
Človek hodi samo po dveh nogah, in vendar je nje¬
gov hod lchek in varen. Na njem je vse v pravej
meri, nič ni preveliko, nič premajhno, ali krona vsemu
telesu je glava. Človek edini nosi glavo po koncu in
gleda proti nebu z lepim jasnim obrazom.

Izpod las se sveti široko čisto čelo, kakoršnega
ne nahajamo pri nobenej živali. Lepo rezan nos stoji
sam za se, ker se ni zrastel z gornjo ustnico, kakor
pri živalskem gobcu. Usta zapirate rudeči mehki ust¬
nici, ki se odpirate na prijazen posmeh ali na raz¬
umno govorico. V ustih stoji zob pri zobu, nobeden
krajši, nobeden daljši. Lice pa pokriva mehka čutljiva
koža, ki pri nas niti ni rudeča niti bela, ali vendar
basih zarudi kakor kri, časih pobledi kakor zid. No¬
benej živali se ne more na licu tako dobro videti

11

žalost in veselje, up in strah, blagost in osornost,
zdravje in bolezen; z eno besedo: vsaka čut, vsaka
strast, ki nam polje v srcu, v duši, vsaka se nam
razodeva tudi v licu.

Pa kaj bi bilo lice brez očesa! Iz oči govori
duša. Ta govorica se ne da pripovedati s pustimi
besedami, tudi se ne da napisati s slabim peresom,
človek jo mora videti. Kdo bi znal opisati milino
materinega očesa, ko se ozira na svoje ljubljeno dete.
Kak razloček med njenim pogledom in med pogledom
pogumnega možaka, kteremu se je v jezi oko napelo
in vprlo v sovražnika! In če zamigljd. solza v očesu,
kako razumljivo nam govori solzno oko! Drugače
se sveti solza britke žalosti, drugače solza srčne ra¬
dosti. To so skrivnosti človečje duše. Tega nima
nobena žival.

Ali kakor je oko v lep in neprecenljiv dar božji,
vendar še ni največi. Se je nekaj, ki človeka še bolj
povzdiguje. To je jezik, to je govor. Brez govora bi
bil človek le na pol človek in v nekterem oziru na
slabšem od živali. V tem je naša največa prednost,
da si moremo drug drugemu razodevati svoje misli,
svoje skušnje, da moremo to vse obdržati v spominu
ter da se v priložnosti po tem ravnamo. Drug se uči
od drugega. Kar se je eden naučil ali kar je skusil,
to pove drugim in ti to vedo in znajo, kakor da bi
bili to vse sami skusili. In zato je človek bolj pre¬
meten od lisice, hitrejši od konja in močnejši od slona.

Kes je, da imajo tudi živali med seboj neke gla¬
sove, s kterimi se vabijo in kličejo ali pa svare pred
nevarnostjo; toda ti glasovi se ne morejo primerjati
človeškej govorici. Sam človek zna govoriti, ker samo
on more misliti. In kako moč ima ta govorica ne
samo nad živalimi, temuč tudi nad nami! Kake čute
budi v nas blebetanje nedolžnega deteta, kako nas

E retresa gromovita beseda navdušenega govornika in
ako nam sega v dušo ono tiho šepetanje, ko se duša
z dušo razgovarja. Pod dihom rahle besede se taja
led okoli srca, zapah odleti za zapahom in v blaže¬
nem pogovoru se odpro srcu tajna vrata, da mu vidiš

12

do dna. O beseda je neznana moč, ktere človek nik¬
dar ne bode izmodroval!

Človek je slika in prilika božja.

IV. Človek je gospodar na zemlji.

Bog sam je izročil gospostvo na zemlji človeku,
ko ga je stvaril. In človek tudi vživa to gospostvo,
kar se jasno vidi iz njegovih del. Človek edini more
premeniti zemlji obraz, on edini zapoveduje drugim
živalim in rastlinam, rabi je v svojo korist, sili je, da
so mu podložne in je tako spreminja, kakor misli, da
bode imel več dobička od njih.

Dokler je bil človek samo lovec in ribič, kazalo
se njegovo gospostvo ni tako očitno. To je bilo s po-
četka pri vseh narodih in je pri divjakih še sedaj.
Lovec ni nikjer stalen. Potika se po gozdih, kjer je
kaj vode in zveri. Za streho mu ni, najde si jo kjer¬
koli: danes pod pečino, jutri pod vejami starega dre¬
vesa. Potreb mnogo nima. Živi se z mesom, oblači
se s kožami, pa vode najde povsod.

Tudi pastir nima stalnega stanovanja, ker s svojo
čredo gre za pašo. Ali vendar je skušal nektere ži¬
vali udomačiti in privaditi k sebi. Za te živali je
moral skrbeti ter je varovati krvoločnih zveri. Toda
pravo človekovo gospostvo se začne s poljedelstvom.
Poljedelec mora ostati na zemlji, ktero si je izbral,
ktero je v potu svojega obraza obdelal in posejal.
Kamor koli bi šel dalje, povsod ga čaka z nova težko
delo. Torej se naseli na izbranej zemlji in si postavi
stalno stanovanje. On obdeluje zemljo; prisili divjo
lesniko, da rodi sočno sadje; v njegovem vrtu se pod
njegovo roko divja roža in drugo cvetje mnogo lepše
razvija. Z lepa ali z grda je privadil k sebi goved,
ovco, kozo, svinjo, osla, konja, kamelo, psa, mačko
in druge živali. Iznašel je ogenj, ki mu iz mesa
divjih in domačih živali in iz raznih vrtnih in polj¬
skih pridelkov pripravlja vlsusne in zdrave jedi. V ognji

13

topi tudi razne kovi in rude, iz njih izdeluje orodja
za hišo in polje, kuje orožje, novce in druge umetnije
in lepotije.

Iz lanu, konoplje, volne, svile in bombaža prede
in tke sto in sto različnih tkanin. Iz lesa si izdeluje
pohištvo in drugo potrebno orodje. Iz nekterih ka-
menov in prsti topi steklo in žge vsakovrstne posode.
Iz kamenja in lesa si stavi stanovanja, iz kamena iz-
teše umetnik lep kip, iz raznih barv napravi lepo
podobo.

Človek zida velika mesta, cerkve, trdnjave, vasi
in trge. Seka in krči gozde, nezdrava močvirja izsuša
in spreminja v zdrava polja. Velikim rekam stavlja
jezove, da se ne razlijo po njegovih poljih. Cez visoke
gore dela ceste, rekam spreminja struge; dve reke,
dva dalnja morja veže s kanali. Po širocem morji, po
jezerih in rekah plavajo ladije vsake vrste in vežejo
zemlje in narode, ki so stoletja in stoletja bili raz¬
draženi. Večerne dežele menjajo z jutrovimi, stari svet
menjava z novim svetom svoje pridelke in izdelke.

Poljedelstvo je z ače tek človeške omike.

V. Ne muči živali!

Človek je gospodar na zemlji. Bog sam mu je
dal v last vse živali, da gospoduje nad njimi. Toda
on jim mora biti milostljiv in pravičen gospodar, ako
hoče, da bode v  všeč Bogu. Ki je sam največa ljubezen
in dobrota. Človek sme živai priganjati k delu, za
ktero ima dosti moči, ali ne sme je preoblagati s pre¬
težkim delom, ne sme je neusmiljeno nabijati in pre¬
tepati. Bog dopušča človeku ubiti ali zaklati živino,
ki mu je potrebna za živež, za obleko in druge stvari.
Dopuščeno mu je tudi ubijati in preganjati živali, ki
so ali nevarne njemu in njegovim domačim živalim,
ali mu sicer škodo delajo. Vse take smo ubijati —
toda mučiti ne sme nobene.

14

Ljudje se radi izgovarjajo: „Kaj za to? Saj je le
neumna žival.“ No mnogokrat je žival bolj pametna
od takega sirovca. In če bi tudi bila neumna, kdo ti
je dal pravico, da jo smeš zato mučiti? Ali ni tudi
nje vstvaril Bog, ali ni tudi njej dal celih in zdravih
udov, dal jej dosti živeža, da se veseli življenja? Tudi
žival čuti bolečine, ktere jej zadaja tak človek brez
srca in brez usmiljenja.

Drugi se izgovarja, da muči le škodljive živali.
Tudi tak greši proti božjej volji. Kar se pa škodljivo¬
sti tiče, moram naravnost povedati, da taki ljudje
večidel še ne poznajo svojih dobrotnikov, ker ne vedo
ločiti koristne živali od škodljive. In tako iz neved¬
nosti preganjajo živali, kterim bi morali še hvaležni
biti. Kolikrat sem že videl pastirje ali otroke, ki so

15

trpinčili in kamenali ubozega ježa ali pa krta, ki sta
kmetu najboljša prijatelja.

Pa tudi stari večidel niso mnogo boljši od otrok.
Vselej me zgrabi nevolja, ko vidim na kacih vratih
pribito sovo, postolko ali kako drugo kanjo. In kaj
takega se ne vidi samo pri kmetu, mnogokrat tudi
gospod ni boljši od kmeta. Nevednež ne ve, da so te
ptice njegove največe prijatlice, kterim bi moral ustre¬
zati, kjerkoli bi mogel. Sove požro največ miši na
polji in okoli skednov. Kanje ravno tako in zraven
pokončajo mnogo kač in druzega mrčesa.

Kdor tedaj strela in pribija te ptice, češ, v strah
drugim, sam sebi največo škodo, mišim pa veselje
dela. Kedar koli pribija tako ptico na svoja vrata,
pribija tudi sam sebi žalostno spričalo. Pameten člo¬
vek, ki gre mimo, bode bral iz tega spričala to le:
Tukaj notri stanuje neveden in nehvaležen gospodar.

Zdaj pa še nekaj! Gotova je resnica, kdor ima
živali rad, komur se smili uboga živina, temu se
bode smilil tudi človek, ta ne bode zaničeval in pre¬
ganjal svojega bližnjega. Kdor pa z živino grdo ravna,
temu otrpne srce tudi proti ljudem. Da je to res
tako, tudi nam potrjuje povestnica. Rimski cesar,
grozoviti Domicijan, ki je preganjal kristjane, je po¬
kazal svoje hudobno srce že v mladosti s tem, da je
mučil živali. Spanjolskemu kraljiču Karlosu, ki 'je
svojemu očetu stregel po življenji, bilo je v mladosti
najljubše veselje, trgati na dvoje žive mlade zajčke
in gledati, kako se zvijajo in trepečejo nedolžne živalce.

Prav so imeli sodniki v starih Atenah, ko so ob¬
sodili dečka, ki je iz objestnosti izbil oko nekej živali.
Sodniki so se bali, da ne bi iz tega dečka zrastel
hudoben in ljudem nevaren človek. Žalostna je resnica,
da so morivci in tolovaji, ki počenjajo grozovitnosti
na ljudeh, navadno svoj nesrečni posel začeli že v mla¬
dosti pri živalih.

VI Ljubi bralec!

Tc bukve, ki si je vzel v roke, so namenjene
seznaniti te z živalimi, ž njihovimi lastnostimi, dobrimi
in slabimi, ž njihovimi šegami in navadami. Poiskali
jih bodemo v njihovih skrivališčih, pohajali bodemo
za njimi po gorah in planinah, po dobravah in polja¬
nah. Obiskali bodemo severne kraje, kjer zima in
mraz kraljuje; čez gore, čez vode pojdemo v južne
zemlje, kjer je večna pomlad. Pogreznili se bodemo
v globočine morja, kjer gospodujejo vodn&|^likani;
lelike peruti nas poneso v zračne višave, kjer se orli
sučejo. Ne bode nas vzdržal niti razbeljeni pesek afri-
kanskih puščav, niti globoka močvirja amerikanskih
gozdov.

Tukaj bodemo poslušali veselo pesem drobne
ptice; tamkaj bodemo culi rjuti mogočnega leva, krvo¬
ločnega tigra. Obstali bodemo sedaj pred lepo izde¬
lanim ptičjim gnjezdom, sedaj pred umetno spleteno
pajkovo mrežo. Seznanili se bodemo z našimi prijatelji,
učili se bodemo pa tudi poznavati naše sovražnice,
naj že bodo očitne ali skrite, velike ali majhne.
Videli bomo njihove vesele in žalostne dni, njihove
težave in stiske, strasti in slasti, prepire in poboje.

To se ve, da nam zarad neštevilne množice živali
ne bode mogoče opisati vsako in slednjo vrsto, temue
le tiste, ki nam po tej ali onej lastnosti posebno pa¬
dajo v oči, ki so nam koristne ali pa škodljive, in
naposled one, ki so sploh vredne, da sc ž njimi se¬
znanimo.

Začeli bodemo z našimi domačimi, ld so zmerom
okoli nas, ki nam dajo živež in obleko, opravljajo za
nas težka dela, ki čuvajo in branijo nas in naše pre¬
moženje. Potem še le se bodemo ozrli po drugih.

Začnimo tedaj !

Domače živali.

2

7. bev,

Živalske podobe,

1. Pes.

Med vsemi živalimi je pes človekov najzvestejši
prijatelj, svojemu gospodarju popolnoma vdan do

smrti. Pes je
edina žival, ki
je šla za člo¬
vekom v naj-
mrzlejše in v
naj gorkej še kra¬
je, z eno besedo
po vsej zemlji.
Psi se povsod
držč človeka, to¬
rej tudi nikjer
ni divjih psov;
^ le sem ter tje
>5 se najdejo po¬
lj divjam psi, ki
2 nimajo gospo-
« darjev. Poseb-
111  no v jutro vit de-
* želah, n. pr. na
Turškem, v ma-
lej Aziji, vEgip-
tu i t. d. so vsi
psi brez gospo¬
darja, ker jih
Turki ne trpe
po hišah. To
jim brani njiho¬
va vera, po kte-
rej je pes ne¬
čista žival. Po¬
potnik, ki je

19

delj časa živel v Carigradu, piše o teli psih tako-le:
Človek si ne more misliti carigrajskeli ulic brez psov,
ki sc v neštetih množicah klatijo od hiše do hiše. Ti
psi so posebnega plemena. Najbolj so še podobni na¬
šemu ovčarskemu psu, samo da so kratke, rumenkaste
dlake in da jim rep zmerom visi. Tiho se plazijo ti
lenuhi okoli ali pa ležč na solncu. Vse ulice, vsi trgi
so jih polni. Navadno sedč v vrstah pred hišami in
čakajo, kedaj jim bode kdo kaj vrgel, ali pa leže sredi
ceste. Turek se ogne vsacemu psu in sploh nobenemu
nič žalega ne stori. Nikoli nisem videl, da bi Turek
psu stopil na noge, še manj pa, da bi ga vdaril.

Kakor imajo po večih mestih berači svoje sedeže
in svoje hiše, kjer beračijo, tako imajo tudi psi tu
svoje ulice in gorje onemu, ki bi se izgubil v drugo.
Vsi padejo na-nj in, če se nesnaga hitro ne odnese,
kar na kosce ga raztrgajo. Tujega človeka, ki ni
Turek, dobro ločijo od Turka. Če tujec kaj za jesti
kupi, preže vsi va-nj in ga spremljajo do ogla, dalje
pa ne, ker ondi že čakajo drugi iz bližnje ulice. Po
noči so pa ti psi tujcu tudi nevarni, posebno če gre
sam in če nima svetilnice v enej, dolge palice pa
v drugej roki. Večkrat se primeri, da napadajo psi
kacega tujca in, ako ne bi prišli Turki na pomoč,
celo raztrgali bi ga.

Sultan Mahmud je pred več leti dal poloviti ne¬
koliko tisoč teli psov in prepeljali so jih na neko pusto
skalo v morji, kjer so se med seboj poklali in požrli.
Ali Carigradu s tem ni bilo prav nič pomagano,
kmalo so se zaplodili drugi. V Carigradu skor na
vsako stopinjo vidiš v blatu jamo z mladimi psi, ki
komaj čakajo, da bi se s starimi potepali po ulicah.

Bolj divji, nego carigrajski, so egiptovski psi.
Okoli vsacega egiptovskega mesta, sem ter tj e tudi po
mestu, je polno razvalin in podrtln nekdanjega mesta.
V teh grobljah, večkrat daleč zunaj mesta, stanujejo
psi. Vsak ima svojo luknjo, kjer prespi celi dan in
še le o mraku se oživč groblje. Vso noč tulijo in la¬
jajo, iščoč mrhe okoli mesta in vsakovrstne nesnage po
mestu. Velika sreča je, da se med temi psi ne po-

2 *

20

kaže steklina; le redko redko kedaj se ondi čuje o ste¬
klem psu.

Psa sploh je težko opisati po njegovej po¬
stavi , ker se zelo spreminja v velikosti, v barvi,
v dlaki, v ušesih in v glavi. Najmanjši psiček še
ni tolik, kolika je glava največega psa, in tako je tudi
pri drugih telesnih lastnostih velik razloček. To se
pa more vendar reči, da imajo vsi psi ostre zobe, na
vsakej strani zgorej 6, zdolej 7 rogljatih kočnikov, po¬
tem dolg in gladek jezik, v očesu okroglo punčico in
na prednjih nogah pet, na zadnjih pa samo štiri prste
s topimi kremplji. Od volka, s kterim sta si v rodu,
loči se po repu, kije  pri psu zmerom na levo zasukan,

V jedi pes ni izbirčen. Kar je človek, to je tudi
pes; najrajše pa vendar meso, posebno če malo smrdi.
Tudi na sadje, posebno na sladko, privadi se lehko.
Na južnem Francoskem ne sme pes brez torbe na
gobcu v vinograd, kedar je grozdje zrelo, in čuvaj ga
iino pravico ustreliti. Naši psi ne jedo ribe (vsaj na¬
vadno ne); v Kamčatki in sploh na severji pa leto in
dan ne dobč druge jedi, nego suhe ribe. Jed se mora
psu dajati iz čiste posode, ne sme pa biti vroča niti
preslana. Ce je sit, rad zakoplje, kar mu je ostalo,
in pride pozneje jest, časih pa tudi pozabi. Da si iz¬
čisti želodec, poišče trave, najrajše piriko. Pije mnogo,
loptaje z jezikom. Kedar hodi ali teče, zanaša zadnji
del malo v stran. Na suhem je jako hiter in tudi
dobro plava. Kedar miruje, sedi na zadnjih nogah
ali pa se vleže in sicer ali na stran ali pa na trebuh
tako, da obrne zadnji nogi ven, na prednji dve pa po¬
loži glavo. Ce mu je mraz, zvije se in stisne gobec
k zadnjima nogama. Mesto, kamor se misli vleči, ne-
kolikokrat obide, tudi z nogo rad pogrebe, kakor bi
si hotel postlati. Sploh rad grebe in brska po zemlji,
sedaj s prednjima, sedaj z zadnjima nogama.

Pes je bolj podnevna, nego ponočna žival, da-si
tudi je po noči živ in buden, ako je treba. Spi po
noči in po dnevi, toda nikdar dolgo. Spanje je lehko,
pri najmanjšem šumu se prebudi, tudi sanja se mu
rado. Cist je, blato odloži rad na kamen in pogosto


21

moči: posebno če je v društvu drugih psov, bo šel
težko mimo kacega ogla, kupa, grma ali kola, da ne
bi vzdignil noge. Poti se malo; če mu je vroče, po¬
moli jezik iz gobca in hrope. Med pesjimi čuti je
voh naj bolj i, da se moramo časih prav čuditi, n. pr.
pri lovskih psih. Vendar ga razdražijo jako dišeče
stvari, če niu jih damo pod nos. Tudi ima tenek
sluh (muzike in zvonila pa ne sliši rad), dober vid
in tudi okus mu se ne more odreči.

Se bolj nego v telesnih, razločujejo se psi v umnih
lastnostih. Nekteri se lehko uči, nekteri težko; ta je
vsacemu človeku prijatelj, oni se ne zmeni za nobe¬
nega razen gospodarja. Kar je temu prijetno, je onemu
zoperno. Ni skor mogoče dobiti dva psa, ki bi si
bila v vsem podobna, vsak ima svoje navade in raz¬
vade, poleg hvale vrednih lastnosti tudi grde napake.

Ena je pa vendar glavna lastnost vsaoega psa, to
je: zvestoba. On je gospodarjev skoz in skozi, in
to ne samo od strahu ali od potrebe, ■ ampak iz zgolj
privrženosti in hvaležnosti. Zato je pa tudi človeku
med vsemi živalimi nailjubši tovarš. Pes le gleda, da
bi se prikupil gospodarju, da bi pri njem prišel v mi¬
lost. Čuva mu hišo in čredo, premoženje in življenje,
pomaga mu loviti divjačino, kaže pot, nosi pisma, vozi
kolca in vrti raženj v kuhinji. V nevarnosti brani
gospodarja, ne boji se ran, za-nj se bori do zadnjega
diha, za-nj tudi pogine. Po mrtvem gospodarji pa
toži i v n žaluje.

Človeku za ljubav se nauči to in ono. Da bi
gospodarju prav storil, nauči se plesati, bobnati, po
vrvi hoditi, stražiti in iz pištole streljati, nauči se po¬
znavati kvarte, črke in številke; človeku za lj ubav
opravlja dela usmiljenega Samaritana na gori sv. Ber¬
narda. Kaj čemo več!

Gospodarja pozna po glasu, po hodu, in razume
njegovo besedo. Na njegovo zapoved gre vrata za¬
pirat in odpirat, vzame mu klobuk z glave, poišče
skrito ruto, gre po meso v mesnico, po kruh k peku.
Prijetno je gledati pametnega psa, kako nastavlja ušesa,
kako obrača oči, kako miga z repom, ako pričakuje

22

kako zapoved. Kako je vesel, ako sme iti z gospo*-
darjem, in kako klavern, ako mora doma ostati! Ako
je na potu pritekel do kacega razpotja, kako se ozira
in ugiblje, kam bode zavil gospodar. Kako je srečen,
ako pravo zadene in kako ga je sram, ako je kako
neumno naredil!

Pes zna tudi biti hinavec. Če je kaj pregrešil,
vede se, kakor ne bi bilo nič; vleže se, zeva in se
dela, kakor da bi spal; ali časih pa vendar skrivaj
pogleda gospodaija po strani, ali že ve za hudodel¬
stvo ali ne. Z domačimi otroki ima veliko potrpljenja,
posebno dobrovoljen se kaže dečkom, znabiti zato,
ker se več ž njim pečajo, človeka, ki je hiši prijatelj,
hitro spozna ter ga pozdravlja, kakor domačega. Pa
prvi pogled tudi razloči dobro oblečenega tujca od
raztrganega berača.

jPes se v vsem ravna po svojem gospodarji. Dober
človek ima tudi dobrega psa, ker iz njega naredi, kar
hoče. Zenske psa ne znajo odgajati, ker ga ne vedo
v pravem času v strah prijeti; zato so pa ženski na¬
ročili psički radi izbirčni, mehkužni, trmasti in dosti¬
krat tudi potuhnjeni. Razumnega gospodarja pes je
tudi razumen, pastirjev pes je dober pastir, lovčev pes
je dober lovec, mesarski pes je neusmiljen; prav nič
mu se ne smilijo krvaveča teleta, ki v velikem strahu
pred njim trapajo. Kmetov pes je časih malo neotesan,
sicer pa pošten; pes bogatega postopača je pa rad len,
samopašen in ošaben, kakor njegov gospodar. Pri
prijaznih in priljudnih hišah imajo tudi prijaznega psa;
pri čmerikovem in odljudnem samcu je pa pes navadno
tudi pust in čmeren godernjač.

Omeniti moramo še neke pesje lastnosti. Na mesec
lajajo in tulijo, ne ve se zakaj. Za vsako stvarjo, ki
teče hitro mimo njih, bodi si človek, voz, kamen ali
kar koli, radi teko ter jo hočejo ustaviti. Nekterim
živalim je pes posebno sovražen, zlasti mački in ježu.
Pred dežjem psi smrdč in sploh čutijo premembe
vremenske. V Ameriki so tudi opazili, da slutijo psi
potres. Že večkrat se je dogodilo, da so pred potre¬
som psi pobegnili iz mesta. Znano je tudi, da pes

23

med drugimi ljudmi ovoha konjederca in laja na-nj,
da-si tudi ga še ni nikoli videl.

Pesji glas je znan vsacemu; znano je pa tudi,
kako ga zna spreminjati. Kako žalostno ječi in cvili,
če smo ga zaprli, da ne more za nami, in kako veselo
vriska, ko nas čez dalj časa spet ugleda! Kako za¬
molklo renči nad beračem , ki se je prikazal na hiš¬
nem pragu in kako strašno tuli žalovaje za gospodarjem,
da nam v srce sega!

Psi so med seboj radi v družbi, če si tudi niso
posebno prijazni in se radi skoljejo. Ako se srečata
dva psa, ki se še ne poznata, najpoprej se povohata
po starej navadi, potem si začneta zobe kazati in hitro
se zgrizeta, najrajše za ušesa in za vrat. Z druge
strani se mora pa spet potrditi, do so psi med seboj
večkrat veliki prijatelji. Taka dva prijatelja sta rada
skup, drug išče druzega ter mu pomaga v potrebi.
Tudi s kako drugo domačo živaljo se sprijazni, celo
z mačkom, s kterim sta si sicer v velikem sovraštvu.

Psica ima navadno dvakrat na leto mlade, po štiri,
pet do šest, časi pa tudi do dvanajst, redkokedaj še
več. Mladiči so prvih 10 do 12 dni slepi. Lepo je
videti psico, kako ljubeznjivo ravna s svojimi mladimi.
Kako jc greje in liže, kako se za nje boji in kako jih
brani nevarnosti! Ako misli, da niso varni, prenesejo
drugega za drugim v varnejši kraj, primši ga z zobmi
rahlo za ohlapno kožo na vratu. Neki ovčar na Nem¬
škem je hodil s svojo psico vsako pomlad na ovčji
sejem 18 milj daleč. Dogodilo se je, da je na sejmu
imela sedem mladih, in ovčar je moral iti sam s sejma.
Za poldrugi dan pride domu in kako se začudi, ko
najde pred svojimi vrati psico z vsemi mladiči! Dru¬
zega za drugim je prenesla 18 milj daleč, in kakor je
bila slaba in trudna, pretekla je štirnajstkrat dolgi pot.

Pravijo, da ima psica med mladimi zmerom enega
najrajše in da je ta pozneje najboljši pes. Ako hočeš
zvedeti, kteri je ta ljubljenec, vzemi jej vse mlade in
potem glej, kterega bo najpred pograbila in v gnjezdo
nazaj zanesla.

24

V tretjem ali četrtem mesecu izpadejo mladičem
mlečni zobje, v petem ali v šestem mesecu se pa za
staro nič več ne zmenijo. Pred letom mladičev ni
učiti, ker jim ne gre v glavo. V 12. letu je pes že
starec. Po gobcu in po glavi mu dlaka osivi in tudi
po životu ni več tako gladka in svetla. Zobje so iz¬
glodani ali pa celo izpadejo. Len je in otožen, nič
ga več ne veseli, izgubi glas in oslepi. Vendar so
znani psi, ki so učakali 20 in celo 30 let. Največ
psov pogine v mnogih boleznih, kterim so podvrženi,
fekoraj polovica naših psov pogine med 4. in 9. mese¬
cem na „pesjej bolezni. 11  Tudi garje se ga rade
primejo, posebno če dobiva preslano jed, grdo vodo
in če se ne čisti.

Najstrašneja med vsemi pesjimi boleznimi je pa
steklina, ker stekel pes ne okuži samo drugih psov
in drugih živali, ampak je nevaren tudi človeku. Od
steklega psa oklan človek prej ali pozneje tudi steče.

Steklina se prikaže navadno pri starih psih, naj-
rajšc v velikej vročini ali pa v velikem mrazu. Kako
se izcimi ta strašna bolezen, to se še sedaj prav ne ve.
Brž ko ne je kriv slab živež in pomanjkanje čiste pitne
vode. Največ steče privezanih psov, ki ne dobe čiste
vode, zdrave jedi in ki ne morejo iti po plemenu.

Bolezen se začne s tem, da se pes potuhne in da
celo na gospodarja reži; zaspan je in žalosten, rad je
na gorkem, pogosto lazi okoli jedi ali ne je, pije pst
večkrat po malo. Hripavo laja, težko požira, cedi mu
se iz gobca, oči so kalne, mrzle stvari rad liže in
hlasta okoli sebe. Pozneje pobesi rep in oči mu za-
rude. Gospodarja več ne uboga, bolj in bolj je pla¬
šen, pobesi tudi glavo in jezik mu visi iz gobca. Se¬
daj več ne laja, le renči; gospodarja več ne pozna.
Močno ga žeja, ali piti ne more, ko bi mu tudi s silo
vlivali, ker ga davi v vratu, zato se tudi boji vode.
Ne polega več, žalostno lazi okoli.

Sedaj se še le razvije prava steklina. Oko mu
obstekli, jezik je višnjev, visi iz gobca, na kterem se
prikaže bela pena. S pobešenim repom in pobešeno
glavo teče v eno mdr opotekaje se in grize vse, kar

mu pride pod gobec, posebno pse. če ga v teku kaj
zavira, opoteka se, pada in hlasta po zraku, dokler
ne pogine. To imenujemo tiho  steklino.

Časih se pa izcimi tudi besna  steklina. Ta¬
kemu psu se svetijo oči, višnjev jezik mu visi iz gobca
ali pene skor ni videti. Okoli sebe lovi muhe, perut¬
nino in jo raztrga, napada druge pse in škriplje
z zobmi. Naposled tudi steče, toda z zavihanim re¬
pom. Grize vse, na kar naleti, tudi mrtve stvari.
Strahovito se zvijaje pogine šesti ali osmi dan.

V mrzlih krajih na severji in tudi v vročih na
jugu te bolezni skor ne poznajo, more biti zato, ker
so psi ondi bolj svobodni in sami sebi prepuščeni. Naj-
žalostniše je pa to, da še sedaj ne vemo zdravila tej
•strašnej bolezni in da še zmerom mnogo ljudi umrje
za steklino, če je steklina prišla v kri, ni več po¬
magati. Najbolje je še rano precej po vgrizu žgati
z razbeljenim železom in puščati kri iz ogrizenega
uda. Pri tej bolezni je treba hitre hitre pomoči in to
ne od kterega si bodi mazača, ampak od veščega
zdravnika.

Najbolje znamenje, da je pes zdrav, je mrzel in
moker nos. Pes s suhim in vročim nosom, ki neče
jesti, je gotovo bolan in, če je le kako mogoče, pelji
ga k živinskemu zdravniku, če ti pa to nikakor ni
mogoče, zapri psa in ne daj mu jesti. Drugi ali tretji
lan mu med jed vlij in zmešaj žlico (malemu psu bo
dosti pol žlice) lanenega olja in to ponavljaj nekoliko
kratov. Pozneje mu moreš tudi dati stolčenega žvepla
na kruhu.

Psa izdelavajo bolhe, uši, klopi in gliste. Da se
odpode bolhe, je dobro pod pesjo postelj nasuti pe¬
pela. Klopa boš najlaglje umoril, če kaneš na-nj kap¬
ljico tobakovega soka iz pipe. Gliste se odpravijo,
ako se psu med jed pomeša zdrobljeni šipek (to je
lepo rudeč plod divje ali pesje rože) s kosmatim
semenom vred.

Pes je za človeka neizrečeno imenitna in koristna
žival. Kaj je vreden pes pri nas, to ve vsak. Se
mnogo večo ceno ima pa pes pri divjih narodih in

—- 26  —

nekteri ne bi mogli živeti brez psa. Avstralci, Kitajci,
Eskimojci in Indijanci v severnej Ameriki ga jedo.
V Afriki ga pitajo, kakor pri nas svinje in rajše ga
jedo, nego vsako drugo meso. V Angoli (v Afriki)
so za dobrega psa davali po več sužnjih. Pesja koža
se stroji in je jako trdna. Pesjo mast se časih pri¬
poročali proti sušici in sploh je ni stvarce na psu,
ktere ne bi bili priporočali za zdravilo v raznih boleznih.

Od nobene domače živali ne poznamo toliko raz¬
ličnih plemen, kakor od psa. Ob kratkem bodemo
opisali nektera plemena, Iti so pri nas bolj navadna
ali pa sploh znamenita.

Hrt.  f

Hrt je dolgega in tenkega trupla na suhih visokih
nogah. Glavo ima dolgo in špičasto s špičastimi na konci

9. Hrt.

27  —

privihanimi ušesi, široke prsi in dolg, tenek rep. Dlake
je kratke, navadno le ene barve, malokedaj pisan. Yes
je suh in mršav, kakor trta, in vidi mu se, daje vstvar-
jen za tek in za skok. Hrt jako dobro vidi in sliši,-voha
pa slabeje, znabiti ker je tenkega gobca.f

Hrt je med vsemi psi najbolj samogolten in sebičen,
zato pa tudi ni posebno zvest. Kdor mu se bolje pri¬
kupi, to je, kdor zna bolje ugajati njegovej sebičnosti,
tega se drži. Angleški kralj Eduard III. je imel po¬
sebno lepega hrta. Ko je kralj umiral, ležal je pes pri
njegovej postelji. Ko je pa videl, da je mrtev gospo¬
dar, pridružil se je precej sovražnikom svojega poprejšnjega
gospodarja, Tega drugi pes ne bi storil!

Hrt je tudi prevzeten, posebno pa nagle jeze. Xaj-
manja stvar ga razkači, da kaže zobe; v njem vse kipi,
od jeze se trese po vsem životu. Za druge pse se ne
zmeni, gleda jih, kakor bi mu bili prenizkega stanu.
Če se pa vendar kje stepo, začne prvi grizti. Ker je
veči od drugih psov, zmerom gleda, da ima gobec na
vratu svojega sovražnika in kakor se ta le gone, zgrabi
ga za vrat in strese, majhnega tudi umori.

Pri nas hrt ni od velike koristi, da-si tudi je dober
lovec, še predober. Da bi mu pustili delati po volji,
hitro bi zatrl vso divjačino. Le na velikih posestvih
ž njim zajce love. Ko ugleda zajca, zakadi se za njim
in hitro bi bila skup, ako bi zajec v onem trenutku, ko
ga hoče pes zagrabiti, ne skočil na stran. Pes ga tedaj
preskoči in prodno se zave, odmeknil je zajec že pete.
Zato gresta navadno dva hrta na lov, dvema nobeden
zajec ne uteče. *

V mnogo večem čislu so hrti pri južnih narodih, ki
stanujejo na velikih ravninah, na pr. pri Arabih, Perzi-
janih in pri Beduinih v Afriki. Arabski pregovor pravi;
Dober sokol, hiter pes, plemenit konj so več vredni, nego
dvajset žen. Kdor v Arabiji ubije hrta, mora gospo¬
darju dati toliko pšenice, da se ž njo pokrije mrtvi pes,
kterega so obesili za rep tako, da se tal dotikuje. z gob¬
cem. Za to je pa treba mnogo vaganov pšenice, ki je
v Arabiji dosti draga. Ti arabski hrti so pa tudi za
res plemenite živali, navadno rumenkaste ali belkaste,

28

kakor svila mehke dlake. Vsaka arabska hiša ima po
tri ali štiri take pse. Po dnevi so mirni, po noči pa
čujejo. Da bolje vidijo okoli sebe, splazijo se na streho
in če le eden vidi ali čuti kaj sunmjivega, da znamenje
drugim in psi iz vse vasi se vržejo na leoparda, na hi¬
jeno ali na kako drugo zver, ki se je pritepla v vas. Le
na leva se ne upajo. Kedar slišijo njegov glas, poskri¬
jejo se vsi po kotih.

Brelim, ki je živel dalj časa v Afriki med Arabi,
piše o teh psih tako: Neko jutro slišim sredi vasi trobiti
na rog, in nisem vedel, kaj to pomenja, psi so pa dobro
vedeli. Iz vseh hiš so leteli skup in kakor bi trenil,
bilo je 50—60 psov okoli trobca. Psi so se gnjetli okoli
moža, drug je odrival druzega, vsak bi bil rad najbliži.
Skakali so okoli njega, dobrikali se mu, vmes so lajali
in tulili. Videlo se jim je, da komaj nekaj pričakujejo:
kmalo za njimi prihajajo iz hiš mladi možje s sulicami,
z motozi in z vrvmi. Zdaj sem vedel, kaj to pomenja.
Zbirali so se na lov. Vsak mož je iz te gnječe odbral
svoje pse, otvezel jih in peljal pred seboj, ali bolje rekoč,
psi so vlekli moža za seboj, tako neučakavni so bili. Ni
jim bilo treba daleč hoditi, ker divjačine je povsod dosti.
Obstopili so gozd ali kako grmovje ter so spustili pse.
Ni trajalo dolgo, že so imeli več antilop, zajcev, dropelj,
vsakovrstnih divjih kokoši, vmes pa tudi kako lisico, leo¬
parda in hijeno. Nič ne uide tem urnim lovcem.

Arabi zaničujejo vse druge pse, da-si tudi so
jim ovčarski prav potrebni in koristni. Pode je iz hiše
in ne dado jim jesti; živiti se morajo le od nesnage in
od mrhovin. Edinega hrta spoštuje in ljubi Beduin,
na-nj pazi, kakor na svoje oko. Hrt je iz iste sklede
s svojim gospodarjem, ž njim spi na istej postelji.

Kedar ima hrtica mlade, je to za hišo imeniten do¬
godek. Vse se dobrika pesjej materi, vse občuduje in
hvali mlade. Vsak jej prinese ali mleka ali druge jedi,
ktero rada je. Možje iz vasi se shajajo in če je hrtica
dobrega plemena, priporoča se vsak za mladiča in obeta
gospodarju hvaležnost in prijaznost. „Ljubi brat! tvoj
prijatelj sem,“ mu govori, „ stori mi to prijaznost in
daj mi, za kar te prosim. Ead bom šel s teboj v lov,

služil ti bom in skazoval druge prijaznosti." Tako prosi
sosed, gospodar se pa le izgovarja, da še ne more ničesa
obetati, ker še sam ne ve, kterega si bo pridržal. Pred
sedmim dnevom ne more nikomur obljubiti. To pa pravi
za to, da bi izvedel, kteri bo najboljši; Arabi namreč
mislijo, da je tisti najboljši, ki prvih sedem dni vrli dru¬
gih leži. Zato ga večkrat proč vzame in potem gleda,
bode li spet predobil staro mesto.

V tretjem ali četrtem mesecu jih začno dečki vaditi
na lov z igračami, v šestem mesecu je uče na zajce in
pozneje na gazele, toda pred petnajstim mesecem ga ne
puste samega na lov. Kedar koli vlovi gazelo, dobi svoj
delež, namreč meso na rebrih. Drobu še ne pogleda ne.
Ker ga Arabi tako razvadijo, zato je tudi neznano izbir¬
čen; iz umazane posode ne je in mleka ne pije, ako je
kdo roko va-nje pomočil. Ako ga zebe, pokrivajo ga z lepo
odejo, tudi obešajo na-nj radi vsakoršne lepotije, ovrat¬
nike, školjke in druge stvari. Ako pride z gospodarjem
v tujo hišo, tudi njemu postrežejo, od vsake jedi mora
nekoliko dobiti.

Arabski hrt ne gre z drugim nego z gospodarjem
v lov. Ako se gospodar vrne z daljšega pota, pes ga
vriskaje pozdravlja, skoči k njemu na konja, liže ga in
veselja ne ve, kaj bi začel. Arabec ga nagovarja: „Ljubi
prijatelj! ne zameri, moral sem te zapustiti ali sedaj grem
s teboj. Željen sem mesa, naveličal sem se dateljnov.
Vem, da bodeš tako dober in prijazen ter mi bodeš
preskrbel mesa." Pes ga zvesto posluša in se dela,
kakor bi razumel vsako besedo.

Ako Arabu pogine hrt, tedaj je velika žalost v sa¬
tom. Ženske in otroci jočejo in obžalujejo psa, ki jih
je obskrboval z mesom. Beduin nikdar ne proda psa,
za dobrega hrta da pa rad lepega konja. Pri Arabih je
znamenje največega prijateljstva ali spoštovanja, ako po¬
dari komu hrta.

Mesarski pes ali samsov.

Samsov ali mesarski pes je trščate postave, širokih
prsi, kratkega debelega vrata, okroglaste glave in krat-

80

koga gobca z debelimi visečimi ustnicami. Dolga ušesa
mu vise, noge so srednje visokosti, debele in močne; rep
je precej dolg, v korenu debel, proti koncu tenji in na¬
vadno naprej zavihan. Dlake je kratke, navadno prstene,
ali začrnele pa tudi rujavlcaste barve; gobec in ušesa so
največ črna.

Ker je samsov težek, ni posebno uren ali zato je
neizmerno močen in srčen. On ne ve, kaj je strah. Sicer
ni tako bistroumen in učen, kakor so mnogi drugi psi,
ali neumen pa spet ni. Ni ga pri hiši boljšega čuvaja
od njega. Kar mu je človek izročil v varstvo, to čuva
in brani z vso močjč in hrabrostjo. Po samotnih krajih
si človek ne more želeti boljšega spremljevavca. Mnogo¬
krat se je dogodilo, da je ta pes gospodarju otol življenje,
neustrašen ga je branil proti trem, celo proti štirim raz¬
bojnikom, da-si tudi je krvavel iz več ran. Tudi pri živini
je dober čuvaj, celo vola zna v strah prijeti, zdivjano
svinjo ulovi ter jo pritira gospodarju pod nož. Lehko
ga je priučiti, da lovi medvede, volke, divje svinje in
celo leva.

Z drugimi psi živi samsov v miru, posebno z maj¬
hnimi se ne peča rad in ne zmeni se, če ga tudi dražijo
iii ščipljejo. Toda, kedar mu preseda, ne laja mnogo,
temuč zgrabi. Tudi v boji je pošten, nikdar ne popada
po hinavski od zadej, zmerom le od spredej in večidel
sovražnika le na tla podere, če se dalje ne brani, ne
grize ga. Tujcu se ne da podkupiti. Gospodarju se ne
prilizuje in ne sili preveč, ali udan in zvest mu je do
zadnjega diha — kratko reči: velik je poštenjak.

Doga.

Doga je v truplu podobna mesarskemu psu, samo da
ima prav kratek gobec, kakor bi bil odsekan in dolnja
čejust je navadno malo daljša od gornje. Ustnice jej vise,
ali spredaj so nekam prekratke, zato doga zmerom zobe
kaže. Nos je stlačen ali pa razklan, oči so velike ali
hudo gledajo. To vse dela dogo strašno in ostudno.
Prave doge so na Angleškem doma, pri nas se vidi sem

31

ter tje neko manjše pleme, buldog  imenovano, rumen¬
kaste ali rujavkaste kratke dlake.

Doga rada grize še celo gospodarja, dokler jej ne
pokaže, da jej je kos. Krvoločna je, največe veselje jej
je, ako more kako žival umoriti, bodi si zajec, bodi si
podgana. Doga pa ni samo močna in krvoločna, temuč
je tudi srčna. Vrže se na razkačenega vola ter mu se
zagrize v gobec, napade sestradanega volka in tudi leva
se ne ustraši, da-si tudi ga zmagati ne more. Kar doga
zgrabi, drži čvrsto in ne popusti z lepa. Če se ti za¬
grize v palico, vzdigneš jo lehko na palici. Te njene
lastnosti so že stari Rimljani poznali, torej so jo v svo¬
jih gledališčih pri krvavih igrah ščuvali na zveri, pa tudi
na ljudi.

Hudobna in trmasta doga ni posebno prijeten to-
varš. Časih še svojemu gospodarju ne da iti z mesta.
Tako se je zgodilo nekemu gospodu, ki je od prijatelja
kupil buldoga, kterega je bil zelo vesel. Prijatelj mu
ga pripelje zvečer na dom in odide. Drugo jutro hoče
vstati, kar skoči buldog pred-nj, postavi se pred postelj
ter mu kaže grde zobe. Gospod videvši, da se pes ne
norčuje, zleze spet v postelj. Pozneje je še večkrat po¬
skušal priti iz postelje, ali pes ga je zapodil nazaj. Go¬
spod je bil samec, žive duše ni bilo pri njem in moral
je ves dan svojemu psu za voljo ostati v postelji. Še
le prišli prijatelj ga je rešil grdoglede živali.

V prejšnjih časih so imeli velike doge, da so lovile
in morile ljudi. Ko so se v Ameriki bojevali Španjolci
z Mehikanci, ščuvali so take pse na uboge Indijane. Po¬
sebno eden, Bezerilo  po imenu, dosegel je pri Špan-
jolcih veliko slavo. Bil je neznano močen in bistroumen
in zraven strašen sovražnik Indijanov. Zato je bil v ve¬
likih časteh in dobil je jesti še enkrat toliko, kolikor
drugi njegovi pajdaši. V bitvi se jo zagnal v najgostejšo
trumo Indijanov, je popadel sovražnika za roko in ga je
tiral svojim gospodarjem. Če ni šel z lepa, podrl je ga
na tla in zadavil. Kakor je bil grozovit Bezerilo,  bil
je vendar bolj usmiljen, nego njegovi gospodarji. Ne¬
kega dne namreč si je hotel stotnik J a go do S e naz a
napraviti posebno veselje. Rad bi bil gledal, kako bode

32

Bezerilo  raztrgal staro ujeto Indijanko. Dal jej je
v roke kos papirja, rekoč, da naj ga nese poglavarju.
Pes je bil že pripravljen in ko je starka odšla, našču¬
vali so ga in spustili za njo. Ko Indijanka zagleda za
seboj strahovitega psa, zgrudi se strahu na zemljo ter
psa s povzdignjenima rokoma prosi, da naj jo pusti živo.
Tudi mu pokaže papir v roki in mu pripoveduje, da ga
mora izročiti poglavarju. Pes obstoji pred starko, jo
gleda, potem gre bliže ter se jej začne dobrikati. To se
je Španjolcem zelo čudno zdelo in poglavar je pustil In¬
dijanko domu. Tega Bezarila  je pozneje v boji zadela
otrovana sovražna pušica.

V največo sramoto vsemu človeštvu so še leta 1798
bahati in omikani Angleži take pse rabili za ostuden in
grozoviten lov. Spuntali so se namreč sužnji zamorci na
otoku Jamajka. Angleži jih z orožjem niso mogli ukrotiti-
pa so se zmislili teh psov. Naročili so si ljudi, ki so
prišli s temi psi. Zamorci, ki se niso bali angleških vo¬
jakov — zbali so se teh psov in podali so se.

Na otoku Kuba še sedaj pošiljajo psa za sužnjim
zamorcem ali za hudodelcem, ako uteče.

Bernardinski pes.

Tudi bernardinski pes je nekoliko podoben mesar¬
skemu, samo da je dolge dlake, lepe glave in sosebno
bistroumen in pameten. Švicar Tschudi  piše o tem
psu: Ti psi so domd na Švicarskem v kloštru sv. Ber¬
narda, ki leži na visokih gorah blizo 8000 črevljev nad
morjem. Zima traje tu gori devet mesecev in vse po¬
letje je komaj deset čistih in mirnih dni brez viharja,
brez snega in brez megle. Tukaj sneži samo po letu, po
zimi pa padajo neizrečeno drobne ledeno drobtine, ktere
veter nakupiči na nekih krajih 30 do 40 črevljev vi¬
soko ; ž njimi zamete vse pote in steze, vse prepade
in brezna.

Čez to goro gre pot iz Švicarske na Laško. Samo
po letu, kedar je popolnoma mirno vreme, je ta pot brez
nevarnosti. Y viharnem vremenu in po zimi je pa zelo
nevaren in vsako leto se gode tod nesreče. Ali pade

33

popotnik v kako jamo, ali ga pokoplje snežni plaz, ali
v gostej megli in tava po samoti, dokler ga

ne prevladate, ali naposled omamljen
od mraza zaspi in se nikdar več ne prebudi. \  Ako ne bi
bilo tukaj mnihov, nikdo bi brez nevarnosti ne mogel
čez to sedlo.

Že osem sto let stanujejo na sv. Bernardu mniki in
strežejo popotnim brez. plačila. V njihovih trdno zidanih
hišah je v sili prostora za 200 ljudi in ogenj v velikih
pečeh gori leto in dan. Vsak dan prehodita dva hlapca

Domače živali. 3

34

s psi ta nevarni pot. Prvi gre od kloštra do nizko le¬
žeče staje, kjer drže svojo živino, drugi gre pa od staje
do kloštra. Kedar je pa grdo vreme, gredo psi, hlapci
in mnihi z lopatami, z vrvmi, z nosilnicami, z jedjo in pi¬
jačo obskrbljeni iskat nesrečnikov. Kjerkoli se pokaže
kak sled, gredo za njim, gledajo na pse, kako se pona¬
šajo in z rogovi si dajo znamenja. Ti psi imajo neizre¬
čeno dober nos; precej zavohajo človeški sled. Po ves
dan hodijo sami po vseh potih in preiščejo vse razpoke
in globeli. Ako najdejo otrpnelega človeka, hitro po
najkrajšem potu teko domu, glasno in veselo lajajo in
vodijo mnihe, ki so zmerom pripravljeni iti v pomoč.
Ako pridejo psi do novega plaza, preiskujejo ga od vseh
strani, ali ne bi bilo kje človeškega sledu in če so ob-
vohali zakopanega popotnika, začno ga izkapati z močnimi
kremplji. Navadno nosijo na vratu čutarico z dobrim
vinom ali košek z jedmi, na hrbtu imajo pa privezane
volnate odeje. V kloštru so vpisana imena mnogih in
mnogih ljudi, kterim so ti psi rešili življenje.

Najimenitniši med njimi je bil Bari,  ki je gotovo
vreden, da se ga spomnimo z nekoliko vrsticami. Dva¬
najst let je služil v kloštru človeštvu v prid, in on sam
je štirdesetim  ljudem rešil življenje. Bari  je bil ne¬
izrečeno priden in vnet v svojem poklicu. Njega ni bilo
nikdar treba opominjati na delo. Ko se je vlegla megla
na gore, ali ko se je približevalo hudo vreme, ni bilo
moči ga zadržati v samostanu. Prelajal in preiskaval je
zmerom najnevarniše kraje. Enkrat je našel v ledenej
jami že na pol zmrznjeno spčče dete, ki je zašlo s pra¬
vega pota. Bari  je dete z jezikom lizal in grel, da ga
je prebudil, potem se mu je znal tako prikupiti, da mu
je dete sedlo na hrbet in se mu je oklenilo okoli vrata.
Tako ga je ves vesel prinesel do klošterskih vrat.

Ko je ostarel, vzelo ga je mesto Bern v rejo in ko
je poginil, natlačili so njegovo kožo in tako stoji sedaj
v bernskem muzeji. In vsak tujec, ki pride v Bern, gre
v muzej in si pogleda tega usmiljenega Samaritana v pes-
jej podobi.

35

Jazbečar.

Jazbečar je med psi neka čudna prikazen. Kratke,
trščate noge nosijo dolgo valjasto truplo z vpognjenim
hrbtom. Človeku se skoraj zdi, da bi moral v sredi imeti
še par nog. Ušesa so dolga, mahadrava, gobec velik, rep
v korenu debel, proti koncu tanji in naprej zavihan.
Prednji dve nogi ste navadno skrivljeni. Kratka dlaka
je rada zgorej zamokla, zdolej pa svetlejša; posebno rad
je zgorej črn, zdolej pa rjavkast, časih pa tudi ves rjav
ali rumenkast. Jazbečar je močen pes in z močjo se vjema
tudi njegova srčnost. Ustvarjen je za lov, samo rad ne
uboga in lovi bolj na svojo roko.

Jazbečar ima dobro glavo za nauk, zvest je in ne
upa tujemu človeku, tudi je živ in dober čuvaj. Pri teh
lepih lastnostih ima pa tudi grde napake. Poln je zvijač
in muh in tudi rad krade. V starosti je čmeren in po¬
tuhnjen, rad grize in celo na gospodarja renči. Zabavlja
vsacemu psu. bodi si majhen, bodi si velik, če tudi ve,
da bo tepen. Kedar se ravsa z večini psom in ako vidi,
da je slabši, vrže se rad na hrbet in skuša sovražnilda
grizti od spodaj.

Na lovu ga slcoro ni mogoče brzdati. Ivoj se zapraši
v kako goščo, sledi in goni vsako divjačino, bodi si divji
merjasec, ali zajec, ali lisica, celo za srno leti. Kedar je
prišel na sled, ne sliši več gospodarjevega klicanja in
žvižganja, če tudi ve, da bode potem šiba pela. Ako je
vjel zajca, koj ga načne in požre drob, če je pa lačen,
pa tudi vsega zajca.

Za eno stvar je pa jazbečar dober, kakor nobeden
drugi pes. Samo on more jazbeea ali lisico ali sploh
živali, ki se skrivajo po lulnijah, iztirati iz jazbine. Kratko
noge so vstvarjene za kopanje in zobje so pa tudi taki,
da se ne ustraši lisice. Se v6, da ga jazbec ali lisica
večkrat strašno zgrize, ali on se za to ne zmeni in ne
neha, da ne izvleče zveri.

Na Angleškem in Francoskem so morali nekdaj jaz¬
bečarji tudi raženj s pečenko obračati. Pri tem poslu
so se vrstili in pravijo, da je vsak dobro vedel, kdaj je
bil na vrsti.

3 *’

36

Ptičar ali prepeličar.

Ptičarji ali prepeličarji so (glej podobo str. 18)
krepki psi srednje velikosti, dolgega in širocega gobca in
sosebno širocih visečih ušes. Navadno so beli z rjavimi
ali črnimi lisami, sicer so pa tudi vsi beli, rumeni, rjavi
ali črni. Nekteri so kratke, nekteri dolge dlake; v vodo
gresta rada oba, posebno pa oni daljše dlake, zato jim .
tudi pravijo vodni  psi.

Ptičarji so izvrstni lovci. Prepelic, jarebic, sljuk in
zajcev skor ni moči loviti in streljati brez teh psov. Do¬
ber ptičar čuti žival že na 15 do 20 korakov. On ne
sledi po zemlji, temuč drži nos visoko in voha po zraku;
tudi ne gre naravnost, nego sedaj zakrene na levo, sedaj
na desno in večkrat se ogleda za gospodarjem, da li gre
za njim. Ko prepeličar kaj zavoha, ves se premeni. Rep,
s kterim je neprenehoma migal, kar obstane, in pes stoji,
kakor bi ga iz kamena izsekal, tako dolgo — večkrat po
celo uro, da pride gospodar bliže in da mu veli: Na¬
prej! Na to besedo spodi pes žival, gospodar streli in
če divjačina pade, prinese mu jo pes celo. Se vč, da je
treba psa poprej učiti, no ker mu je ta dar že prirojen,
hitro se izuči pri pametnem lovcu. Slab lovec ne bode
imel dobrega psa in dober pes tudi ne gre z vsakim
lovcem v lov.

Star logar, ki je imel izvrstnega prepeličarja, pripove¬
duje, da je k njemu prišel na veselje iz mesta prijateljev
sin, ki se je znal bolje s peresom vkvarjati, nego s puško.
Mladi gospodičič prosi lovca, da hi smel iti v lov. Logar
mu dovoli rekoč: Le pojdite! samo to vam rečem, da
morate dobro streljati, sicer bi vam utegnil pes zameriti.
Pisar gre s psom in lov se začne. Pes kmalu najde ja-
rebice, spodi jih na zapoved, lovec streli —• ali nobena
ne pade. Pes čude se pogleda lovca, videlo se mu je,
da ni zadovoljen s tem lovcem, ali vendar gre še dalje
ž njim. Spet najde jarehice — ali pisar spet nič ne
ustreli. Sedaj pes zaničljivo pogleda lovca in teče na¬
ravnost domu. In še čez leto in dan, ko je isti gospodič
spet prišel na lov, ni bilo mogoče psa, kije bil sicer strasten
lovec, nagovoriti, da bi šel na polje s tem lovcem skazom.

37

Pes iz novega Fundlanda.

V truplu in tudi v ponaši je bernardinskemu psu
podoben pes iz novega Fundlanda v severnej Ameriki.
Velik je in tudi močen, kakor največi mesarski pes, ima
široko glavo, debel vrat, viseča ušesa in dolgo kodrasto
dlako, posebno rep je kosmat. Največ so črni z rjavimi
ali z belimi lisami, nekteri so pa tudi vsi beli ali rjavi.
Pes iz novega Fundlanda je eden najlepših in najboljših
psov, in se drago prodaja, ako je čistega plemena. Svo¬
jemu gospodarju je neizrečeno udan in zvest, zraven je
tudi krotek in razumen, človeka, ki mu je kaj dobrega
storil, nikoli ne pozabi, kakor tudi onega ne, ki ga ne¬
potrebno muči.

Proti drugim psom se jako moško pona.ša, še ne
zmeni se za nje, če tudi va-nj reže. Toda kedar mu pre¬
seda, pa je tudi kaznuje. Na nekej ladiji je buldog brez
vzroka popadel fundlandarja za grlo in ni hotel spustiti.
Kaj pride onemu na misel? Šel je z buldogom na vratu
v kuhinjo ter ga je zamočil v kotel vrele vode. Vsak si
lehko misli, da je sedaj buldog hitro spustil in nikoli
več se ni upal zadirati v poštenega fundlandarja.

Ta pes je vstvarjen za vodo, to se mu vidi že na
nogah, ker ima med prsti plavno kožo, kakoršno imajo
tudi druge povodne živali, človek ga ne more bolj razve¬
seliti, kakor če ga pogosto pošilja v vodo, bodi si po
letu, bodi si po zimi. Plava izvrstno po več ur nepre¬
nehoma in se ne utrudi. Tudi mu je vse eno, ali plava
z vodo, ali proti vodi. Najbolj ga pa veseli, če se more
kopati z gospodarjem vred. Veselja ne ve, kaj bi počel.
Prevrača se in prekucuje na vse strani, plava pod vodo
in se igra z gospodarjem.

Zarad teh lastnosti je povsod priljubljen, pri večih
vodah in pri morji pa vprav potreben. Kdo bi seštel
ljudi, kterim je ta pes že rešil življenje. Ako v vodi
spazi kacega človeka v nevarnosti, brž skoči v vodo, plava
k njemu, porine mu debeli gobec pod pazduho, vzdigne
ga nad vodo, poriva ga h kraju in potem ga za obleko
potegne popolnoma na suho. Kjer so globoke vode, ga

38

ni boljšega varuha otrokom ; brez skrbi mu ga moreš izro¬
čiti, dokler je pes pri njem, nič mu se ne bode hudega
zgodilo.

Mornarji ga imajo radi na ladijah, ker se je že več¬
krat dogodilo, da je v nesreči, ko se je razbila ladija,
vsem ljudem rešil življenje. Ne miruje, predno ne izvleče
vseh iz vode. Na morji čuti suho zemljo že več milj
daleč in to z lajanjem daje na znanje. V njegovej domo¬
vini, v novem Fundlandu pa ž njim grdo ravnajo. Vpre¬
gajo ga v kolca ali v sani in tudi tovore mora prenašati.
Jesti dobi malo starih gnjilih ali sicer pokvarjenih rib
in vendar je človeku tako privržen, da mu tudi črede
brani volkov.

Koder.

Med vsemi psi je vendar koder človeku najljubši
tovarš. Nemški učenjak Scheitlin  kodra tako opisuje:
Koder ima med psi naj lepšo glavo in najlepše truplo, ni
ne predolg, ne prekratek ter ima široke prsi in lepo
vzrasene noge. Na prvi pogled se mu vidi, da je ume¬
ten vseh zvijač in modrij.

Koder je sladkosned in prav dobro razloči jed od
jedi. Tudi ima dober nos in najde izgubljene stvari po
duhu; on poišče izgubljeno dete, ako mu dado povohati nje¬
govo obleko. Zraven tudi dobro sliši, pozna po glasu
in po korakih gospodarja, pozna glas zvončka nad vrati.
Samo oko ima slabo, iz daljine ne pozna gospodarja,
predno ne pride blizo njega.

Njegovim umnim zmožnostim se mora človek čuditi.
Več dni daleč najde pot domu in pozna vsako hišo, kjer
so mu kedaj dobro postregli. Zato se leliko nauči no¬
siti kruh od peka, meso od mesarja in tudi ve, kedaj je
čas za to. Koder ne razume samo gospodarjeve besede,
temuč tudi iz njegovega obraza vgane, kaj bi rad. Zme¬
rom je na vse pripravljen, ponižen in podložen služabnik,
ne boji se samo šibe, ampak tudi ostre besede in grdega
pogleda. Zato zmerom gleda na gospodarja in pazi, kaj
dela, povsod hoče biti zraven, v vse se sili. Če se go¬
spodar keglja, vzame tudi on kroglo in jo t hoče z gob-

39

cem prijeti; če gospodar pobira kamenčke na produ, po¬
bira jih tudi on; če gospodar kaj koplje, začne tudi on
razkapati; če gospodar sloni v oknu in gleda na ulico,
kmalo bode tudi on skočil in bode hotel gledati. Ker
vidi, da gospodar nosi palico ali kako drugo stvar, hoče
jo tudi on nositi. In kako varno nosi, da bi kam ne
zadel, kako je moški, da to zna, kako se kaže ljudem, da
bi ga videli in hvalili njegovo spretnost. Na druge pse
se takrat še ne ogleda, kakor bi jih zaničeval, ker so
lenuhi in bedaki.

S tepežem ne bodeš kodra nič naučil, če ga tepeš,
bode zmešan in boječ, kakor otrok, ki se mora po sili
učiti. Koder je slab čuvaj in sicer toliko slabeji, kolikor
je umniši in spretniši. Zmerom je rad pri ljudčh in ima
vse ljudi rad. Gospodar ga ne more na človeka zašču-
vati in če to poskuša, ga pes le debelo gleda, kakor bi
hotel reči: ni mogoče, da bi ti bila resnica. Tudi go¬
spodarja ne bode branil, akobi bil tudi v smrtnej nevarnosti.

Drugi psi kodra ne morejo videti in tudi on se ne
peča za nje, z otroci in z drugimi kodri se pa rad igra.
Najbolj bodeš užalil kodra, ako mu vzameš prostost ter
ga privežeš. Nobeden pes ni rad privezan, najmanj pa
koder. Vse mogoče bode počenjal in tuhtal, kako bi
ušel. Kako si v stiskah zna pomagati zvita buča, videti
je iz te dogodbe. V večih mestih se pobira pasji davek
od gospodarjev, in vsacega psa, ki ne nosi pravice na
vratu, vjame konjederec.

V nekem mestu jih je konjederec mnogo polovil
ter je vse, velike in majhne, stare in mlade, gosposke
in kmetovske zaprl v kolnico, kjer so vjeti psi s strašnimi
glasovi obžalovali svojo nesrečo. Samo koder se je udal
osodi, mirno je sedel v kotu in je spazil, kako konjede¬
rec vrata odpira. Za njim je šel tudi on poskušat, spel
se je do kljuke, jo je pritisnil s prednjima nogama —
vrata so se odprla in sedaj smuk skoz vrata koder in
vsi drugi jetniki za njim, pa hitro v mesto nazaj vsak
k svojemu gospodarju.

II kodrom se tudi prištevajo mali naročni psički
dolge dlake, med kterimi sta posebno priljubljena bo¬
lonjski psiček in levček.

40

Pinc.

Pinci so psi manjše vrste, jako so umni, živi in
željni lova. Nekteri so kratke dlake, nekteri pa dolge
in kuštrave; prve imenujejo tudi podganarje,  ker so-
sebno radi love in davijo podgane, miši, krte in druge
manjše živali. Pinc je sicer podoben jazbečarju, samo da
je na viših in ravnih nogah. Najraje so zamokle barve,
rep jim je zavihan ali naprej ali nazaj, navadno se pa
odreže mladim rep in ušesa, kar jih dela grde, mnogim
ljudem pa to dopade.

Podganarja pri nas ljudje nimajo radi, ker je preveč
siten in nemiren. Najbolj se veseli, kedar spremlja go¬
spodarja, ki jaha ali se vozi. Hitreji je od konja in
ima še dosti časa prebrskati vsako krtino in v vsako lu¬
knjo gobec vtakniti. Oe se le kje kaj gane ali če kaj
zasumi, koj opazi, stopa počasi in previdno bliže — in
ko bi mignil skoči in pograbi miš ali krta. Miši rad
pojč, krte pa pusti.

S to lastnostjo se je podganar zlasti Angležem pri¬
kupil. Angleški bogataši, ki ne vedo, kam bi z denarji
in kako bi si bolje preganjali dolgi čas, zmislili so si,
podganarje spuščati med podgane in gledati, kako jih me¬
sarijo. V Londonu je več takih hiš, ld so nalašč pri¬
pravljene za take kratkočasnice, tudi so najeti posebni
ljudje, ki po londonskih kanalih love podgane za te go¬
sposke veselice.

Kedar je napovedana taka igra, pridejo gledalci, ve¬
čidel sama gospoda, plačajo vstopnino in obstopijo pro¬
stor, ki je z deskami obit in s peskom posut. Lastnik
prinese kletko z vjetimi podganami ter jih spusti v ograjo.
Zbegane živali tekajo plašno sem ter tje po pesku, kakor
bi se jim dozdevalo, kaj jih čaka. Druga odriva drugo,
stikajo po vseh kotih in vohajo pri vsakej luknjici, da bi
morebiti mogle pobegniti ali se vsaj skriti. Ali vse
iskanje nič ne pomaga. Ko so se živali nekoliko umirile,
pripelje lastnik podganarje, navedno samo dva in gledavci
sedaj stavijo na nju mnogo denarja, kteri bo namreč
bolje znal klati. Lastnik spusti psa in kakor blisk sko-

41

čita med preplašene podgane in strašno mesarita. Ne
traje dolgo, pa so vse podgane mrtve — časih po
sto. Od enega sosebno imenitnega podgauarja pripovedu¬
jejo Angleži, da je v svojem življenji 5000 podgan
pokončal.

Toda, kakor se je godilo podganam, tako se na¬
vadno godi pozneje psom. Angleška gospoda še ni za¬
dovoljna s tem, kar je videla, rada bi še dalje gledala
to morijo. Od lastnika kupijo ta dva psa, ki sta malo
poprej zgrizla podgane, in zaščuvajo močnega in divjega
buldoga na nju, da ju raztrga. Tako se kratkočasijo omi¬
kani in bahati Angleži.

Ves drugačen je kuštravi pinč. Prava spaka je med
psi, in vendar mu grdost pristuje ter ga dela celo lepega.
Život je dolg na kratkih nogah, dlaka je dolga in ku¬
štrava, sosebno na glavi mu visi na vse strani in mu sili
v oči. Časih se mu komaj vidijo oči in nos iz dlake.
Sicer je tudi ta pinč neznano nemiren in kratkočasen.
Ker je v glavi in tudi v svojem ponašanji nekoliko po¬
doben opicam, zato mu tudi pravijo: op i čar.

Ovčarski pes.

Kar je lovcu prepeličar, to je pastirju ovčarski pes.
Brez njega pastir skoro ne more pasti živine. Ovčarski
pes je močnega trupla, kratkega debelega vratu, podol-
gaste glave in špiča-stih, nezavihnjeuih ušes. Kosmat rep
je ali usukan ali pa ga drži naravnost nazaj. Ovčarski pes
ima vse dobre pasje lastnosti. Bistroumen je in pameten,
privržen in zvest, srčen in hraber čuvaj. Svojej službi
se hitro priuči, razume skor vsako pastirjevo besedo in
stori, kar mu veleva. Ni pa vse eno, s kakošno živino
da ima opraviti.

Starega, nebogljivega ovna ali jarca sme vgrizniti,
ako mu niso pokorni, jagnjet in kozličev pa ne sme
grizti, le zobe sme pokazati in se hudega delati, da se
ga boje. Ako se vol proti njemu obme z rogmi, mora
ga znati popasti za gobec in ga takisto v strah prijeti.
Ako krava ne uboga, sme jo vgrizniti v zadnjo nogo, ni-

42

kdar v rep, najmanj pa v vime. Ako pride volk, mora
ga odgnati in ako je treba, se tudi ž njim skljati.

V laplatskih državah v južnej Ameriki nimajo pri
ovčjih in kozjih čredah druzega pastirja, nego psa. Pes
sam žene zjutraj čredo na pašo, ostane ves dan pri njej,
drži jo skup, brani jo, ako je treba in ob solnčnem za¬
hodu jo prižene spet domu. Ti psi so že od mladega
zmerom pri ovcah, ko so mladiči še slepi, pijo ovčje mleko
in dokler niso dorasli, ne smejo nikdar iz ovčje staje.
Predno gre zjutraj na pašo, ga gospodar dobro napase
in napoji, ker sicer bi lačen pes ovce že o poldne domd
prignal. Zato mu pa gospodar obesi še kos mesa na
vrat, ali to meso ne sme biti ovčje, ker ga ne okusi, če
je še tako lačen.

Špic.

Ovčarskemu psu v vsem je podoben špic  ali špi¬
čel j, samo da je manji in da ima zmerom zasukan rep.
Črn je ali bel, siv, rumen ali pa rjav, kakor lisica. Špic
je zlasti dober čuvaj, pri lepem in grdem vremenu, po
dnevi in po noči. Pogosto ga vidimo sosebno pri kmeč¬
kih hišah, pa tudi vozniki ga imajo radi, ker čuva voz in
kar je na njem in zraven še razveseljuje gospodarja s svo¬
jimi burkami. Kakor ga pa privežeš, izgubi te dobre
lastnosti.

Kamcaški pes.

Pravi trpin med psi je pes v Sibiriji, Kamčatki in
v severnej Ameriki. Ljudje, ki stanujejo v teh pustih in
mrzlih krajih hi brez teh psov ne mogoli živeti. Pes je
prav za prav njihova edina domača žival.

Kamčaški pes je veči od našega ovčarskega in je
podoben volku, in to ne samo v telesni postavi, temuč
tudi v lastnostih. Ponižen in pokoren suženj je ali zra¬
ven človeku ni prav nič zvest in ga okrade, ako le more.
Pes opravlja pri Kamčadalcih več služb. Na paši čuva
udomačene severne jelene, gre z gospodarjem v lov na
medvede, vidre, jelene, nosi tovore in vozi sani. Šest ali

43

osem tacih psov vozi 5 ali 6 ljudi 10 milj daleč na dan.
Pri vsem tem se mu kaj slabo godi. Kamčadalec ne
spozna njegove vrednosti in nima srca do njega. Ako le
more, udari ga ali sune, in stradati mora, da ga ni nič,
nego kost in koža. Torej se pa tudi ni čuditi, da mu
žival ni privržena.

/ Kamčaški psi jedč ribe. Toda od pomladi do pozne
jeseni se nikdo ne peča s svojimi psi. Sami si morajo
živeža iskati in lepo jih je gledati, kako spretno love
ribe po potočil). Jeseni pa polovi Kamčadalec svoje pse
in jih priveže k kolu, jesti jim pa ne da nič, ker morajo
stradati, da so potem bolj lehki in urni za tek. Predno
gredo na pot, dobi vsak pol suhe ribe, kar jih le raz¬
draži, da hitreje letč. Na potu pa dobe vsak večer smr¬
dljivih skisanih rib, ktere prav radi jedo. Kamčadalci
love po letu ribe in jih spravljajo v jame, z zemljo po¬
krite. Tudi ljudje jedo te ribe in njim prav nič ne
smrde, Evropejec mora pa omedleti, ako le blizu pride.
Čudno je to, da ti psi kruha ne jedo, če so tudi lačni,
t da se skoz nje vidi. Sicer pa jedo vse in ni je nesnage.

ktere ne bi požrli. Po lojtrah zlezejo tudi v hiše, kedar
1 ni ljudi doma in požro vse, kar dobe: ribe, kože, jer«

. menje, obleko in druge reči. Kamčaški pes se rad ogiblje
ljudi, plah je in človeka nikoli ne napade. Tudi se ne
gane, če tujec ali tat vso hišo preobrne in vse odnese.
Gospodarju se ne dobrikajo in le z zvijačo jih vlovi in
vpreže; zato pa tudi le gledajo, kako bi gospodarja pre¬
vrnili ali pa sani razbili ob kako drevo.

Brez teh psov Kamčadalec veči del leta ne bi mogel
iz svoje koče. Vsaka druga žival bi se pogreznila v de¬
beli sneg, le lehki pes predirja te velike snežne planjave.
Psi so tudi dobri vodniki. Globoko pod snegom zavohajo
pot ali kočo, ktero je sneg zametel in v največem vihru,
ko človek ne more odpreti očesa, najdejo najbliži pot do
doma. Tudi že naprej slutijo nevihto; gospodar to opazi
in se ve po tem ravnati. Ako je pa vihar prevelik, spreže
Kamčadalec pse, vleže se v sneg, psi pa okoli njega, da
ga grejejo. Večkrat morajo po več dni tako ležati, da
< se spet zvedri.

44

Človek se navadno vleže po strani na sani, da more
bitro doli skočiti, ako se sani prevrnejo, ali če prek kake
skale zaropočejo ali se o drevo zadenejo. Ako hoče iti
na levo, mora s palico udariti na desno po snegu, ako
pa hoče na desno, mora udrihniti na levo stran. Kedar
hoče obstati, zasadi palico spredaj pred sani. Najhuje se
je voziti v gostem gozdu, kjer se mora človek zmerom
bati, da ne zadene v kako vejo, da si ne zlomi roke ali
noge ali da ne izgubi očesa, ko mu smukajo veje okoli
glave. In psi so tako prekaneni, da se najrajše zakade
v največo goščav, po strminah pa strašno hitro teko, mi¬
sleči, da bi tu najlaglje izgubili gospodarja, ali pa še
celo oboje, sani in gospodarja.

Kamčadalci imajo pa še drugo korist od teh psov.
Stare pse in sploh vse, ki niso za rabo, ubijejo in oderč.
Iz teh kož si delajo obleko, ki je topla, ne pušča dlake
in traje vsaj štiri leta, iz drugih kož pa samo eno leto.
Obleka iz pasjih kož je za Kamčadalca več vredna, nego iz
bobrovih kož. Zato se pa tudi radi bahajo s tako obleko
in zabavljajo drugemu, ki je nima. Če hoče kdo v pre¬
piru svojega protivnika prav v nič de vati, pravi mu :
Paglavec! ti pa le molči! Kje si ti še bil, ko smo jaz
in moji dedi nosili kuklanke iz pasjih kož!

Kamčadalci vadijo mlade pse, ki so namenjeni za
vožnjo, tako-le: Mladiče s psico vred dene v globoko

temno jamo, kjer ostanejo pol leta. Ko so pol leta stari,
vzame jih iz jame, jih zapreže s starimi že izučenimi in
se ž njimi odpelje, ali ne predaleč. Ko pridejo domu,
morajo iti spet v jamo in to se ponavlja tolikokrat, da
se privadijo na vožnjo. Ker niso poprej videli niti ljudi,
niti drugih psov, zato so jako plahi in dirjajo v eno mer,
da jih je težko krotiti. Ko so že nekoliko izurjeni, gre
Kamčadalec ž njimi enkrat na daljši pot in ko se vrnejo,
je šola končana. Gospodar jih priveže pred hišo k dru¬
gim že izšolanim, po letu jih pa spusti. Pri napreganji
povzdignejo vsi glave in strašno tulijo, kakor bi nebesom
tožili svoje težave; ko pa začno teči, vsi umolknejo. Na
potu se večkrat med seboj sprč, začno renčati in hipoma
se skoljejo. V tem prepiru se grizoč valjajo po snegu
in se tako spleto v jermenje, da so podobni živemu

45

ore

ike

iti

tko

iar

se

om

ali

oli

de

li¬

se

>v.

’6.

ke

o.

iz

co

e-

i:

iz

:o

%

n

h  ,
a

i,

B

i

i

t

,

klobčiču. Gospodar udriha po njih in ko jih je palica
pomirila, ima večkrat velike težave, da jih spet razvozla
in znova vpreže.

Psom, ktere hočejo izuriti za lov, dajč večkrat vrane
jesti; s tem se privadijo na divjačino in potem so dobri
lovci na zajce, lisice in tudi na divje race in gosi. Leta
1821 je bila v Sibiriji neka kužna bolezen prišla na pse,
in ljudje so pri tem strašno obožali. Sami so si morali
voziti drva in niso utegnili domu spraviti ribe, ki so jih
nalovili daleč od doma. Med tem so zamudili lov na
druge živali, od kterih dobivajo kožuhovino. Bilo je ve¬
liko siromaštvo in lakota je pomorila mnogo ljudi.

Iz tega se vidi, da je ta pes tem ljudem res živa
potreba.

2. Maček.

Kakor je pes že od nekdaj povsod domača žival,
tako je šel tudi maček — toda še le v poznejših ča¬
sih — za človekom po vsej zemlji; samo v mrzlih
severnih krajih in v deželah srednje Afrike se še ni
udomačil. Domači maček izvira po vsej priliki od -
necega divjega mačka, ki še sedaj živi v Nubiji. Naj-
pred so ga ukrotili stari Egipčani, ki so imeli mačka
v velikih častčh, kakor nam še sedaj spričujejo mnoge
podobe in napisi po starih spominkih. Pisec, ki je
živel nekoliko let pred Kristusovim rojstvom, piše,
da so Egipčani ubili vsacega, ki je, bodi si nalašč,
bodi si po naključji, ubil kacega mačka in tudi pri¬
poveduje o nekom Rimljanu, kterega je zbog ubite
mačke ubilo razkačeno ljudstvo, da-si tudi je sam
kralj prosil za-nj. Iz Egipta so dobili Arabi mačka
in pozneje se je razširil tudi po Evropi. Toda še
pred 800 leti je bil maček v srednjej in severnej
Evropi redka žival. Na Angleškem je bila mačkom
po postavah ustanovljena cena in tudi kazen, ki je
zadela vsacega, komur se je moglo dokazati, da je
trpinčil mačka ali ga celo ubil. Kdor je iz gosposke
žitnice vkradel ali ubil mačka, moral je za-nj dati

46

ovco z jagnjetom ali pa toliko pšenice, da je pokrila
vsega mačka, kterega so tako za v  rep obesili, da se
je z gobcem tal dotikal. Ko so Spanjolci našli Ame¬
riko, onde šeni bilo mačke; še le pozneje se je tudi
ondukaj zaplodila.

Mačka je lepa žival. Na njej je vse lepo gladko,
vse okroglo. Noben ud ni prevelik, noben premajhen,
na njej je vse v najlepšej razmeri. Nobena žival nima
tako lepe okrogle glave, kakor mačka. In kako je
gibka in okretna, ročna in skočna! Človek bi skoro

47

mislil, da v njenem truplu ni kosti, tako je voljna in
mehka, tako se zna zvijati in stezati. Tudi šapice
ali tačice so mehke, zato tudi tako tiho hodi, da je
človek v sohi ne sliši. Ostri in močni kremplji so skr¬
čeni in v koži skriti; pokaže jih le onda, kedar kaj
lovi ali ako se brani. S kremplji se tudi spenja in
pleza po drevji, po razkavem zidu ali sploh po stva¬
reh, ki niso preveč gladke in trde, da more kremplje
va-nje zasaditi. Dolgi, proti koncu tanji rep je jako
gibčen in malokedaj je miren. Kakor vsaka žival, ki
lovi in je druge, ima tudi mačka ostre zobe, posebno
dolgi in špičasti so štirje očnjaki. Jezik ni gladek, ka¬
kor pasji, temuč oster.

Mačkova posebna gibčnost in urnost se vidi, ke¬
dar pada. Maček zmerom na noge pade. Ako ga
človek prime za noge ter ga spusti na zemljo, nikoli
ne bode padel na hrbet, zmerom se bode vjel na noge.
Maček sam ne gre rad v vodo. Ako je pa po na¬
ključji padel v vodo ali če ga je kdo vrgel va-njo,
plava izvrstno. Sploh se ne zmoči rad, tudi na
dežji ne, in bolje mu de toplota, nego mraz. Zato
ni dobro po noči puščati mačka v sobo, kjer spe
otroci. Mačka gre za toplo sapo in se vleže otroku
na vrat in dogodilo se je že, da je mačka na ta na¬
čin zadušila otroka v zibeli. Mačka sedi, kakor pes
na zadnjih nogah, ali pa se vleže po strani; kedar
pa spl, zvije se in če le more, poišče si toplo in mehko
posteljo. Kedar jej je po godu, prede in gode, po¬
sebno kedar jo človek gladi. Nad vse druge domače
živali pak povzdiguje mačka njegova čistost in snaž¬
nost. Neprenehoma se liže in snaži. Vsaka dlaka od
nosa do konca repa mora biti lepo gladka in čista.
Ker se po glavi ne more z jezikom gladiti in česati,
liže si šapice, pa se ž njimi umiva in gladi po glavi.
Blato zagrebe in pokrije s prstjo. Maček slabo voha
in ne more, kakor pes, slediti človeka ali kako drugo
žival. Izvrstno pa vidi in še bolje sliši. V očesu
nima okrogle, nego podolgasto punčico, ki se v temi
lehko jako raztegne, v svetlobi pa stisne. Zato ma¬
ček po noči tako dobro vidi, kakor po dnevi. Se

48

bolje nego vid, je mačkov sluh. Ni je morebiti ži¬
vali, ki bi tako dobro slišala. Na več korakov daleč
sliši hoditi miš, še predno jo vidi. Človeka bolje po¬
zna po glasu in po obleki, nego po vohu, kakor pes.
Posebno čutljive . so brke na gobcu, če se le ene
dlake dotakneš, koj strese z glavo.

Mačka ne mara za družbo. Najraje sama stika
po hlevih in po kletih, po žitnicah in drevamicah.
Rada zahaja tudi pod streho in po strehah se naj-
rajše sprehaja. Po mestih, kjer se hiša drži hiše,
pozna maček vse hiše, ki stoje v enem redu. Na
strehah imajo pri mesečini tudi svoje zbore, pri kterih
se večkrat hudo lasajo in pretepavajo. Maček se časih
tako zagrize v mačka, da se oba kataljata po strehi
in padeta na zemljo. Kedar imajo med seboj te po¬
boje, pride večkrat maček zjutraj s krvavo glavo in
skuštranim kožuhom domu, kakor poje pesem:

Prišel je domu ves zaspan,

Ko mežnar odzvonil je dan.

Drugi dan ves skesan leži na solncu ali klaverno
lazi okoli oglov in človek si misli: No, dosti si dobil
po plečih. To te bode vsaj spametovalo. — Ali ko-
maj se je storil mrak, že so pozabljene rane in bole¬
čine in stari grešnik je spet na strehah. Ko vse
okoli potihne, začne se strašna muzika. Maček gode
bas, mačke se pa dero, da človeka ušesa bole. O tem
času se maček rad klatari okoli, da ga časih po več
tednov ni domu in človek večkrat že misli, da je iz¬
ginil, kar se spet prikaže.

Pregovor pravi: Kar mačka rodi, rado miši lovi.
In res so miši mačku najljubša jed in zato ga je tudi
človek udomačil, da mu preganja te male in sitne
požeruhe. Kazen miši lovi tudi rad majhne ptice, na
primer piščeta, na polji se loti tudi stare jarebice in
mladih zajcev. Pri človeku se je tudi priučil na ku¬
hane jedi, najliubše mu ie vendar le meso, pa tudi
mleko rad pije.

Lepo je mačko gledati, kedar miši lovi. Vsede se j
za mišjo luknjo tako, da je miš precej ne ugleda, ko
iz- luknje pride. Mačka ne gane z nobeno dlako, cel6

49

rep je zdaj miren. Ako se miška le gane v svojej
luknji, že jo je slišala in čutila. Mačka se sedaj stisne
in vprc oko na luknjo. Počasi se prikaže mišja glava
iz luknje, že se svetijo njena črna očesca — ali mačka
še ne skoči, zna krotiti prirojeno strast; prezgodaj je
še, miš bi utegnila pobegniti. Miška ne čuti nevar¬
nega sovražnika in se brez skrbi pokaže iz luknje.
Kakor blisk sedaj skoči mačka — in uboga miška se
zvija in cvili v njenih krempljih. Ako mačka ni lačna,
igra se časih še dolgo z zbegano mišjo, predno jo
zadavi; ako ima mlade, nese jo njim, da se ž njo
igrajo. Mnoge mačke prineso človeku pokazat vjeto
miš, posebno ako si pohvalil mlado mačko, ko je prvo
miš vjela.

S psom živi v sovraštvu. Mačka je jako srčna,
žival in se ne boji vsacega psa, da-si tudi je veči in
močnejši od nje. Kakor vidi psa, zgrbi se mačka, oči
se jej svetijo in že od daleč na-nj puha in pluje. Ako
ima mačka mlade, zakadi se v vsacega psa, ki pride
blizo gnjezda. Hipoma mu je na glavi ter ga strašno
obdelava s kremplji in najbolj meri na nos in na oči.
Tudi več psov se ne ustraši, dokler je hrbet varen.
Naj se psi še tako zaganjajo va-njo, s kremplji vsa-
oega ošine po nosu in mirno čaka, da se psi naveli¬
čajo in odidejo s krvavimi nosovi. Mačka bi sicer
lehko skočila čez pse, ali tega ne stori, ker ve, da so
psi hitreji in da bi jo ujeli. Kedar nima mladih, ni
tako huda in če more, rada skoči na kako višavo,
kamor ve da pes ne more za njo. Ondukaj počene in
mirno gleda doli na svoje sovražnike, kakor bi si mi¬
slila: Tulite, lajajte — mene iz mojega mesta ne
premaknete.

Mačka pri ljudeh ni v najboljem glasu. Očitajo
jej, da je hinavka, da spredaj liže, od zadej praska,
daje bolj privržena hiši, nego človeku, da je zvita in
prekanjena tatica, ter da jej nikdar ni prav verovati.
Nekteri ljudje res mačke ne morejo videti, in povest-
nica nam celo pripoveduje o imenitnih in slavnih mo¬
žeh, ki niso mogli slišati mačjih glasov. Tukaj ne
bodemo zagovarjali vsacega mačkona, ker vemo, aa sc

Domačo živali. 4

50

ne vedo vsi pošteno. Tudi med njimi so potuhnjenci,
ki radi grizejo in praskajo, ki po kuhinjah razbijajo
lonce in drugo posodo, ki kradejo, kjer le morejo, ki
mesto miši in podgan raje koljejo piščeta in račice.
Tacega potepuha in hudodelca nobeden ne bode za¬
govarjal; prej ko ga spraviš s pota, bolje je.

Resnica je, da se mačka drži bolj hiše, nego go¬
spodarja; ali resnica je tudi, da si je navadno človek
sam tega kriv. Ako sc z mačko pečaš, bode te rada
imela; ako je pa nikdar ne pogledaš, znabiti jo celo
a kameni podiš od sebe, potem, se ne smeš čuditi, ako
ti ni zvesta. Taka mačka se rajše solnči na strehi,
nego da bi hodila okoli tebe. Tacemu mačku ni za¬
meriti, da mu je ljubša hiša, nego ljudje v hiši, da
se ne zmeni za nje in da ostane v hiši, če se tudi
ljudje selijo iz nje. Po letu se tak zaničevan maček
tudi rad izgubi od hiše, potepa se po polji in po
gozdu in skoro na pol podivja. K zimi se pa vendar
spet vrne v hišo.

Temu nasproti moramo pa priznati, da je
pri dobrih ljudeh tudi dobra žival. Gospodari
naproti, kakor ga od daleč ugleda; domače ljudi c
pozna in da otrokom, da jo vlačijo in prenašaj c
spodarju se zna tudi dobrikati, pritiska s.Ajttr
smuče se in drga okoli njega ter mu na
načine kaže, da ga ima rada. 1 J

Dobra mačka se časih tudi sprijaj
se mu v gobcu nositi in je ž njinij
Gospodarju za ljubav zataji svojo •}
malih ptic. Giebel  pripoveduje,
in pastiričico v sobi, ki ste se pra'

Pastiričica je večkrat ušla na dvo&šce
mačka jo je pa vselej vjcla, jo rahlo piijelalj*
m svojemu gospodu spet nazaj prinesla.

Mačka ima dvakrat na leto mlade, prvi
mladi, drugikrat sredi leta ali pa v prvej je|
vadno skoti štiri, pet ali šest slepih mladih,'
deveti dan spregledajo. Prvi čas jih rada sim
sobno pred mačkom, ki bi je požrl, ako bi do

tel I

>r» pogaj

51

prišel. Kedar so v nevarnosti, prenese druzcga za
drugim v varnejši kraj.

Ni je skoro lepše in prijetniše živalce od mla¬
dega mačeta. Neznano je živo, večkrat še slepo ko-
bacA iz gnjezda; ko je pa spregledalo, začne se že
igrati. Vse kar lazi ali se giblje, kar trepeče ali šumi,
vse zanima mlade mucke. Nikdar niso brez igre in
človek uro in uro lehko gleda njihovo šegavo vedenje.
Če nimajo druge igrače, igrajo si z materinim repom,
ki neprenehoma miga sem ter tje, pozneje jim njihovi
repki delajo veliko zabavo. Kaj kratkočasno je gle¬
dati mlade mucke, kako se valjajo in za repke lovd.
Kakor se pa od daleč prikaže kak pes, koj je igra
pri kraji in njihova prava nrav se pokaže. Mladi
muci se zgrbijo, pihajo in pljujejo v psa, kakor stara.

Mačka ima svoje mlade neizmerno rada, vedno
je liže in čisti. Dokler mladi še sesajo, zapusti jih
le tedaj, kedar gre jest. Vsako žival, naj hode tudi
mačka, odpodi od svojega gnjezda, celo človeku ne
pusti rada mladih v roke jemati. Čudno je pa pri
mački to, da je ta čas posebno mehkega srca, da
vzame k sebi v gnjezdo tudi drugo mlado žival in
da jo ravno tako ljubi in za njo skrbi, kakor za svoje
otroke. Mačka doji tudi mlade pse, zajčke, veverice,
celo podgane in miši. Brehm  pripoveduje od svoje
mačke, kterej je dal mlado, še slepo veverico, da jo
je radovoljno sprejela med svojo rodovino in da ni
delala razločka med svojimi in med rejenko. Pozneje,
ko so mucki toliko odrasli, da so jih oddali, ostala je
veverica sama pri mački, ki se je sedaj, ko je iz¬
gubila svoje otroke, oklenila s posebno ljubeznjivostjo
svoje rejenke. Igrala se je ž njo, vodila jo je po
dvorišču in po vrtu, klicala jo je po mačje, veverica jej
je odgovarjala po svoje. Veverica je na vrtu rada
plezala po drevji, kakor je že njena navada, in mačka
jo je osupnjeno gledala in se čudila, da mali spaček
to tako dobro zna in časih je tudi sama za njo pra¬
skala. Ves čas ste si ostali dobri prijateljici. Ista
mačka je pozneje zredila tudi psičke, zajčke in
podgane.

4*

52 —

Brehm piše tudi o drugej mački, ki je bila po
naključji ločena od svojih mladih, da ni mogla do njih.
Gospodarju pride na misel, da je sosedova mačka o
istem času imela mlade, ktere jej je pa požrla neka
žival. Tej mački so ponudili zapuščene sirote in res
jih vzame za svoje. Lepo je redi in goji, kar pride
prava mati spet nazaj v velikih skrbeh in straheh.
Ko pa vidi, da so otroci v dobrih rokah, veseli se
in pozneje obe skrbite za dobro odrejo.

Iz tega se vidi, da mačka ni tako malopridna,
kakor se sploh misli o njej. Ce pa še premislimo
njeno korist, sprijazni se človek lehko popolnoma
ž njo. Kdor še ni nikdar stanoval ali vsaj spal v ka-
kej starej hiši, kjer podgane in miši gospodarijo, ta
ne ve, kaj jo maček vreden. Kdor je pa sam skusil,
kaj počno podgane in miši po noči, da človek od
nemira in strahu ne more zaspati in vendar si ne
vč pomagati, ta bode bolje cenil mačka. En sam
maček strahuje te nočne rogovileže.

Možje, ki so skušali in zapisovali, koliko miši
vgonobi maček, tl so našli, da na leto vlovi 3650 miši,

" kedar je pa posebno plodno mišje leto, tudi 7000.

Razen miši in podgan žre mačka tudi hrošče ali
kebre in umori celo strupenega gada, toda ga ne
poje. V južnej Ameriki napada mačka celo veliko in
strupeno kačo klopotačo in jo navadno preoblada.

Navadna bolezen pri mačkah so kužne garje ali
grinte, ki pokončajo mnogo maček. Garje se od¬
pravijo, ako daš bolnej mački z maslom namazanega
in z žeplorn potresenega kruha.

Pri nas so mačke navadno bele, črne z belo liso
na prsih in sive s črnimi progami ali pa so črno in
belo pisane. Manj navadne so rumenkaste, rjave in
modrosive mačke. Redko kedaj ima mačka tri barve,
maček pa nikoli.

Mačka na otoku Man je brez repa, kitajska
mačka ima pa dolgo mehko dlako in dolga viseča
ušesa. Mnogi narodi mačke pitajo in jedo, postavim
Kitajci in tudi pri nas se posameznim ljudem ne gnjusi

mačja pečenka.

53

Predno se ločimo od mačke, čujmo še nektere
dogodke, ki nam kažejo mačka od dobre in od
slabe strani.

Na Angleškem je živel mož, ki je bil velik pri¬
jatelj mačkov, posebno rad je imel velicega lepega
mačka, ki je pri obedu zmerom kraj njega sedel in
iz gospodarjeve roke dobival najlepše kosce mesa.
Nekega dne je pa gospod imel pri sebi tuje goste in
ta dan maček ni smel k mizi. To se je razvajenemu
mačku za malo zdelo. Ko je po obedu gospod po
navadi zadremal, skočil je razkačeni maček svojemu
gospodarju za vrat in ga je zadavil.

Učeni doktor Hladni  je imel jako pametnega
mačka, naučil ga je to in ono, med drugim tudi, da
je skakal črez palico, toda mu je moral potem dati
mleka piti. Mleko je stalo v lončku na peči in ko je
gospod pisal pri mizi, skočil je maček na visoko
omaro, iz ktere se je videlo na peč. Ak'o je maček
videl, da je lonček poln mleka, šel je k gospodu ter
je tako dolgo godel in se motal okoli nog, da je go¬
spod na-nj pogledal. Sedaj je šel maček k peči, se je
oziral sedaj na gospoda, sedaj na lonček, potem je
šel v kot, kjer je stala palica, ter se je drgnil ob njo,
zmerom gledeč na gospoda. Tako je hodil od peči do
palice in spet nazaj tako dolgo, da je gospod vzel

E alico v roke in mu velel črez skočiti. Skočil je dva-
rat, trikrat črez palico, potem mu je gospod moral
dati mleka, ki si ga je s svojo spretnostjo zaslužil.

V Torunu je imel učitelj mačka, ki je bil z nje¬
govim mladim sinčkom velik prijatelj. Kamor koli je
šel deček, povsod ga je spremljeval maček. Deček
zboli in maček se ne gane od postelje; deček umrje
in maček ne gre od mrtveca, dokler ga niso zako¬
pali. Žalosten je potem hodil po hiši, vedno iskaje
svojega prijatelja, naposled se je vlegel v kot, nič ni
jedel in je tako poginil.

Na Angleškem je živel ubog, ali pameten deček,
ki je sklenil iti na ladijo ter se peljati po morji v In¬
dijo, da bi ondi svojo srečo poskusil. S seboj ni vzel
nič, ker ni nič imel; edinega mačka, ki ga je prav

54  —

rad imel, ni hotel pustiti drugim ljudem, njega je
vzel s seboj na ladijo. Ko pridejo do Indije, vzdigne
se velik vihar in vrže razbito ladijo in vse ljudi na
suho. Prebivavci one dežele so polovili vse Evro¬
pejce, zvezali je in tirali pred svojega kralja; tudi
naš deček z mačko je bil med vjetimi. Ko pridejo pred
kralja, začne jih izpraševati. Med izpraševanjem je
pa iz sto in sto lukenj prišlo vse polno miši in pod¬
gan, ki se niso prav nič bale; bile so tako predrzne,
da so celo kralja nadlegovale, in nalašč za to postav¬
ljeni služabniki so je morali poditi in pobijati. Deček
to vidi in spusti izpod pazduhe mačka, ki ga je že
komaj krotil. Maček skoči med nje, grize in "davi, da
je groza, miši in podgane cvilijo in iščejo svoje luknje.
V nekoliko trenotkih je bilo vse mirno.

Kralj čude se gleda to malo žival, ki je tako
hitro strahovala njegove nadležne sovražnike, kterih
vsi njegovi služabniki niso mogli krotiti. Kralj gladi
in objema sedaj mačka, sedaj dečka in oba sta mo¬
rala pri njem ostati. Deček je bil njegov ljubljenec,
pozneje je prišel do velike časti in do neizmernega
bogastva, ker je bil prvi kraljevi svetovalec. Pa tudi
mačku se je dobro godilo, bil je pri vseh v velicih
časteh in kralj ga je povzdignil v častno službo pr¬
vega generala.

Ko je preteklo več let, vrnil se je mladi mož
v svojo domačijo z vsem bogastvom, ki mu ga je
mačka pridobila. Začel je veliko kupčijo in ktnalo je
slovelo njegovo ime med vsem kupčijskem svetom.
Njemu in tudi njegovim oti-okom in vnukom je ostal
pridevek: Maček.

3. Konj.

Ko je Bog vstvaril konja, rekel mu je: Tebe sem
vstvaril, kakor nobeno drugo žival. Vsi zakladi sveta
počivajo med tvojimi očmi. Moje sovražnike boš po¬
teptal s kopiti, na hrbtu bodeš pa nosil moje prijatelje.
Po vsej zemlji bodeš srečen, pred vsemi stvarmi bo-

55

deš imel prednost, ker ljubil te bode zemlje gospodar.
Brez perut bodeš letal, brez meča zmagoval.”

12. Konj.

Tako pripoveduje arabska pravljica o stvaritvi
konja, ki je med vsemi živalimi Arabu najbolje pri-
rastel k srcu. Pa je morebiti res ni živali, pri kterej
bi se telesna lepota in umne zmožnosti tako lepo
strinjale, kakor pri konji. Janežič  opisuje konja
tako-le: „Kakor iz jekla izkresana je vsa njegova

postava. Tenek in skočen je ves, kakor lclikonoga
srna na planini. Ponosno ziblje gosposko glavo na
dolgem v labudovcm vratu, kteri zaljša leliko kodrasta
griva-. Celo je visoko in ploščato; veliko živo oko igra
v prečudnem lesku; ušesi mu ponosno migate po
koncu. Široke, lepo obokane prsi in močna pleča so
priča prečudne moči in ognjenega poguma. Noge so
visoke in tenke, ali pri vsem tem močne in skočne;
s kopitom zemljo bije, da podkev iskre kuje o trdem
kremenu. PIrbet je raven in lepo zalit, obokani križ
proti dolgemu repu otočen. Gladko kožo pokriva go¬
sta, kratka in svetla dlaka; z vsem truplom trene, da

56

se ga le s prstom dotakneš, kakor bi ga električna
iskra prešinila.”

Konj pa ni samo lepo vzrasena, temuč tudi jako
razumna žival. Največ se moramo čuditi njegovej
pomnjivosti. Ako je le enkrat šel po nekem potu, vč
ga za zmerom. Ta konjska pomnjivost je odvrnila že
mnogo nesrečo in marsikteri voznik ima tej lastnosti
zahvaliti življenje. Po največej temi pripelje spečega
ali pa pijanega gospodarja pred domačo hišo. Ob ce¬
stah pozna tudi vsako krčmo, kjer njegov gospodar
navadno ostaja in po vsej sili hoče zapeljati v stran,
tudi proti voznikovej volji, kakor bi si mislil, da
mora pozabljivega gospodarja spominjati.

Svojega gospodarja dobro pozna in precej ve, če
je kdo drugi sedel na-nj ali če je na vozu kdo drugi
vzel vojke v roko. Da bi s v e še bolj prepričal, ozira
se tudi rad nazaj na ljudi. Se čez več let spozna svo¬
jega prejšnega gospodarja, teče k njemu, liže ga in
veselja rezgeta. Konj razume besedo voznikovo ali
jahačevo ' ’ r '  i gospodarjem ali za

k vozu in se postavi na svoje mesto. Konj je jako
radoveden, vsako stvar, ki mu še ni znana, od vseh
strani ogleda in ovoha. Neznan hlev, nov hlapec, nov
tovarš, nov voz — vse ga zanima, vse pregleda in
prevoha.

Konja lehko marsikaj naučiš, ako ga z lepa na¬
govarjaš in ako sploh lepo ž njim ravnaš; ako bodeš
pa vpil nad njim ali ga celo tepel, bode tvoj trud
zastonj; le zbegal ga bodeš. Tudi s stradanjem ne
opraviš nič, konj ti postane trmast in vporen.

Izučen konj naznani s kopitom, koliko je na uri
ali koliko ljudi je v društvu, ugiblje zastavice, na
vprašanja odgovarja, to je z glavo prikima ali odkima.
Na gospodarjeve besede se dela žalostnega in klaver-
nega, kakor bi bil bolan, pobesi glavo in krevsa, ka¬
kor, bi bil že na pol crknjen, in naposled se zvrne na
tla in leži kot mrtev. Ko pa gospod pravi, da bode
poslal po konjederca, skoči pri tej besedi kot strela
kvišku, veselo poskakuje in moško stresa z glavo.

hlapcem

okomatan, gre sam

57

Zato ljudje tako radi zahajajo v jahališča, kjer izu~
eeni konji in jezdeci kažejo svoje umetnije. Tu ska¬
čejo in plešejo konji po taktu muzike, sučejo se se¬
daj na levo, sedaj na desno; na gospodarjevo zapoved
skačejo tudi skoz velike obroče, na kterih je razpet
bel papir.

Najlepše je pa gledati konje, ki tekajo za stavo.
Komaj čakajo, da bi se jim s trobento dalo znamenje,
nemirno grebo in bijejo s kopiti ob zemljo. Sedaj se
oglasi trobenta, konji veselja zarezgečejo in se sami
brez jezdeca spuste v dir. Drug hoče preteči dru¬
gega, vsak bi rad prvi prišel do postavljenega cilja,
kakor bi vedel, da gre za njegovo slavo. Kako ponosno
in mogočno se drži oni, komur je obveljalo, kako
vesel je slave in hvale, ki mu doni od vseh strani.

„Konj je ponosen in časti lakomen — pravi Ja¬
nežič — kako mogočno prestopa, kako ponosno otresa
z glavo, kedar nosi v leskečem sedlu kralja ali kral¬
jico! Kako moško prestavlja noge pred bogato kočijo
in ziblje glavo, kakor bi hotel vsacega mimogredočega
opominjati, da postoji in si ogleda prekrasno njegovo
opravo. Kako ponižno vendar krevsa pred umazanim
vozom priprostega kmeta; ves klavern glavo obeša,
ne upa se skoro kvišku pogledati, kakor bi ga bilo
sram gole priproščine in uboštva!“

Konj je pa tudi pogumna in srčna žival. Ko je
premagal prvi naravni strah, stoji mirno v bitvi, kjer
topovi pokajo, trobente done in bobni ropotajo. On
pozna glas trobente in ve, kaj bobni ropočejo. Ko
začuje stanoviti glas, veselja zarezgeta in zdirja z jez¬
decem proti sovražniku. Brez strahu se vrže med
njihove vrste, grize in tepta sovražnike in njihove
konje in se tudi ran ne boji. Ako je smrtno ranjen,
umira tiho in mirno — prav po junaški. Ako je pa
jezdec ranjen ali mrtev padel raz njega, obstoji zvesta
žival pred njim, pobesi žalostna glavo, gleda ga in
voha ter neče iti od njega; vidi mu se, da obžaluje
dobrega gospodarja, ki ga je tolikokrat klical po
imenu, tolikokrat ga božal in treptal po vratu in se
ž njim razgovarjal na samotnih potih.

— 58 -

Povestnica nam hrani v svojih pismih razen imen
glasovitih in slavnih junakov večkrat tudi imena nji¬
hovih konj ter nam pripoveduje čudesa o njikovej
razumnosti in čutnosti. Grškega junaka Ahila so
oplakovali njegovi konji in slavnega junaka Cida je
zvesta Babieca spremila do groba. Aleksander Velild
je zidal mesto in ga je na čast svojemu konju Buke-
falu, ki ga je nosil v vseh slavnih in zmagovitih bit-
vah, imenoval Bukefalija. Drugi junaki in vladarji so
svojim konjem stavili drage spominke iz kamena in
brona, in pesniki so v njihovo slavo zlagali pesme.

V narodnih pesmah junaških Srbov se slavi po¬
sebno junak vseh junakov kraljevič Marko in ž njim
tudi njegov glasoviti konj Šarec, ki je' silnega junaka
spremljal pri vseh veselih in žalostnih zgodah. Na¬
rodna pesem temu konju pripisuje v čezmernej goreč¬
nosti skor človeško razumnost in pripoveduje o njem,
da se je jel jokati in spotikati, ko ga je Marko zaja¬
hal na svoje smrti dan. To se je Marku čudno zdelo;
slutil je, da to ne pomeni nič dobrega. Gorska Vila
mu razodene, zakaj Šarec solze preliva, da bode nam¬
reč Marko moral umreti. Na to se Marko poslovi
s Šarcem ter mu odseče glavo, da ne bi prišel Tur¬
kom v roke, da ne bi moral sovražnikom služiti in
vodo nositi. To bi bila presramotna služba za konja
kraljeviča Marka.

Pri vsej pogumnosti, ki jo kaže konj v bitvi
v društvu s človekom, je vendar sam ob sebi jako
plašljiv. Najmanja stvar, ako je ne pozna, poplaši ga
lehko, da izgubi vso zavednost Kos platna, viseč na
plotu, mu zadaje strah, kak pok ali vrisk iz nenada ga
poplaši, da se zdrzne in ako ga precej ne vzdrži m
ne pomiri močna roka, trese se in trepeče strahu in
dirja v eno mer, prevrne in razbije voz in naposled
sam telebi na kako steno ali na kako drevo. Mnoge
nesreče so že dogodile z uplašenimi konji, in mnogo
ljudi je zarad tega storilo nesrečno smrt.

V starodavnih časih, o kterih povestnica ne ve
nič povedati, je že človek konja vlirotil in ga vzel
y službo. Najstarji spominki človeške omike nam že

59

predstavljajo konja kot domačo žival v službi člove¬
kove]. Najbolj verjetno je, da so konja najprej vdo-
mačili v srednjej Aziji, kjer še dan danes živi mnogo
konj, za ktere se še sedaj prav ne ve, ali so pravi
divji ali pa le pozneje spet podivjani konji. Tudi
v južnej Ameriki se po neizmernih planjavah ob reki
La Plata pasejo velike črede konj, o kterih se pa
dobro ve, da niso divji, ampak le podivjani konji. Po-
vestnica nas uči, da v Ameriki pred dohodom Evro¬
pejcev ni bilo konja; še le pozneje so ga Spanjolci
ondukaj vpeljali in znano je, daje Pizaro  prve konje
iz Španskega pripeljane, prodajal po 5000 cekinov.

A z ara nam tudi pripoveduje, odkod izvirajo po¬
divjani konji v Laplatskih državah. Leta 1535 nam¬
reč so Spanjolci zidali mesto Buenos Ayres,  po¬
zneje so ga pa zarad sovražnih Indijanov morali spet
zapustiti in se drugam preseliti. Pri odhodu niso
mogli ali pa niso hoteli poloviti vseh svojih konj in
tako pravijo, da v jih je ostalo kakih pet ali sedem.
Leta 1580 so pa Spanjolci spet dobili v last Buenos
Ayres  in so našli mnogo zdivjanih, konj, ki se od
onih sedem v 45 letih zaplodili. Že leta 1596 je
vsakdo smel te konje loviti in rabiti.

Ti konji — imenujejo jih cim aro ni — žive
v velikih krdelih, ki štejejo časih po 10.000 repov.
Veliki so in močni kakor domači konji, toda niso tako
lepi, ker imajo debele glave in noge in dolga ušesa.
Skor vsi so kostanjeve barve, le redko se najde kak
vranec med njimi. Ljudje od njih nimajo mnogo ko¬
risti, skoro več škode, ker brez vsacega prida popa¬
sejo najboljo pašo in ker radi odpeljejo krotke domače
konje. Ako cimaroni ugledajo domačega konja, pri¬
bližajo mu se ter ga rezgetaje pozdravljajo: ližejo ga
in mu se dobrikajo, naposled ga vzemo med se in
ga tako zvabijo s seboj. Posebno sitno je to za pot¬
nike, ker njihovi konji niso varni pred cimaroni;
zato mora eden zmerom na-nje paziti in jih odganjati,
ako se približavajo. Indijani je love in krote in jedo
tudi njihovo meso, zlasti od kobil in žrebet. Špan-

60

jolci se pa ne pečajo za nje, le preganjajo jih in ubi¬
jajo, kjerkoli morejo.

V drugej državi južne Amerike, namreč v Pa-
raguaji, se tudi pasejo velike trume konj, ki sicer
niso tako divji, kakor cimaroni, ali vendar so jako
zanemarjeni. Ljudjč se samo onda pečajo za nje, ke-
dar jih potrebujejo, sicer pa viivajo popolno svobodo.
Ti konji — imenujejo jih mustang  — izvirajo od
lepega andaluskega konja ; toda so se po ljudskej ne¬
marnosti tako izvrgli, da je komaj še v njih moči
spoznati lepo andalusko pleme. Velikosti so srednje,
debelih gležnjev in debele glave, dolgih ušes in krat¬
kega repa. Hitri so in skočni, kakor andaluski konj,
v trpežnosti ga pa še prekose, ker on more z jezde¬
cem po 10, 12 in celo 16 ur neprenehoma dirjati.
Mustangi se pasejo v male trope razkropljeni, navadno
en žrebec z 10—12 kobilami, konji pa posebej. Ni¬
koli nobeden ne zapusti svoje druščine in se nikdar
ne pridruži drugim. Ti konji so dan na dan celo leto
pod milim nebom, vsacih osem dni jih zganjajo skup,
da se preveč ne razkrope in pri tej priliki jih tudi
pregledajo. Ako je kteri ranjen od kake zveri, naj¬
več od jaguara, izpero mu rane ter jih s kravjekom
zamažejo. Vsako tretje leto tudi žrebcem odrežejo
grivo in rep. Dalje se človek ne peča za nje.

Pomladi in jeseni imajo dosti paše, po letu in po
zimi se jim pa slabo godi. Po zimi trava zvene in
dež jo izpira, še huje je pa po letu, ko žareče solnce
vso pašo sežge in v prah zdrobi. Vode presahnejo
in zemlja se razpoka. Konji žejni in lačni drepljejo
po planjavah, da se prah vzdiguje izpod kopit.
Z vzdignjeno glavo in s stegnjenim vratom vohajo po
zraku in sopihajo proti vetru, da bi morebiti po njem
zasledili kako mlako, ki se še ni popolnoma izsušila.
Ko pa pride hladna noč, spet nimajo pokoja, ker jim
netopirji ne dado miru, obešajo se jim namreč na
hrbet in sesajo njihovo kri. Mnogo kdnj pogine v tej
suši lakote in žeje.

Po suši začne deževati in kakor bi trenil je plan¬
java zelena; konji imajo spet obilne paše, toda se

- 61

v visokej travi tudi rad skriva krvoločni jaguar ter
napada kobile in žrebeta. Po dolgem deževanji se
razlijo reke in voda preganja sedaj konje, ktere je
poprej suša morila. Mnogo žrebet potone, mnogo jih
pa tudi krokodili požro. Celo med ribami imajo mus¬
tangi sovražnika. V močvirjih živi namreč neka je¬
gulja ali ogor, ki z elektriko bije te konje, da ope¬
šajo in v vodi poginejo.

Tudi Indijani love mustange •— še raje jih pa
kradejo — in na njih jezdeci love druge živali. Zarad
konj se vnamejo med Indijani večkrat velika sovra¬
štva in krvavi poboji. Konjski tatovi so pri Indijanih
v velikej časti in smejo nositi orlovo pero, na kterem
je nataknjena glava od kače klopotače.

Časih se mustangi poplašijo. Na tisoče in tisoče
vihrajo vsi na eno stran in nobena stvar jih ne more.
vzdržati. Kakor oslepljeni telebajo ob kako pečino ali
skačejo v prepade, kjer se pobijejo. Murray  pravi:
Groza obhaja človeka, ki je priča taeega divjanja in
celo hladnokrvnega Indij ana, ki sicer ne pozna strahu,
zona popada. Iz daljave začne bobneti, vse bolj in
bolj, in naposled grmi silnejše od groma, buči glasneje
od viharja in šumi grozneje od morskih valov — vsa
prestrašena množica se drvi mimo kakor strela. Izne¬
nada planejo v tabor, med goreče ognje, med šatore
in vozove, poplašijo živali v taboru, da se odtrgnejo
in z živo reko vred za zmerom izginejo.

Paraguanski konj je drugače dobročudna žival, pa
oporen in termast postane, ker grdo ž njim delajo.
Ko je konj štiri ali pet let star, vjamejo ga in h kolu
privežejo, potem ga šiloma obrzdajo in osedlajo, naj
se brani kakor hoče. Ko je opravljen, odvežejo ga
in mož, ki ve, kako je treba konja v strah prijeti,
zavihti se na-nj z velikim bičem v rokah in z velikimi
ostrogami na nogah. Konj skače, so spenja in kakor
besen dirja po polji, mož ga pa bije z bičem in dreza
z ostrogami, dokler se konj ves truden in vpehan ne
uda. Ta nauk se ponavlja tolikokrat, da se konj pri¬
vadi uzdi in jezdecu. Ako s konjem lepo ravnajo, je
popolnoma krotalc, pozna svojega gospodarja, se mu

62

d& na paši vjeti, ga uboga na besedo in dela na vse
pretrge.

Paraguanski konj jako dobro pomni. Ako je le
enkrat šel po nekem potu, ga ve za zmerom, naj
bode tudi petdeset milj daleč. To je posebno važno
za one kraje, kjer so mesta in sploh ljudska selišča
tako redko sejana. Jeseni, ko začne deževati, so vsi
poti z vodo zaliti, velike luže in brezdanja močvirja
se prostirajo na vse strani. Tu si človek, zlasti po
noči, ne vč pomagati, zaupno se izroči svojemu konju,
ki ga v najtemnejšej noči prenese čez najnevarniše
kraje. Gobec ima vedno na zemlji, pred vsako sto¬
pinjo povoha in poskuša s prednjim kopitom, ali je
varno, ali ne.

Enako paraguanskim mustangom žive v azijanskih
stepah tartarski in kirgiški konji. Tartani je konj
najljubša, pa tudi najpotrebniša žival. Konjsko meso
mu je najslastnejša jed, kobilino mleko najugodniša
pijača. Jz konjske kože si reže jermenje za uzde in
za sedla, iz žrebetnih kož kroji sebi hlače, svojim
otrokom pa zimsko obleko ter jo šiva z razeehanimi
kitami ali suhimi žilicami. Iz žime v repu plete
vrvice in motvozi. Tartar je vedno na konji, peš ne
gre rad v nobenem poslu. Ker nima stalnega stano¬
vanja, prenaša konj pri selitvi njega in njegovo ro¬
dovino, šotor in vse premoženje. Konj mu tudi vrši
žito in na konji Tartar preganja divjačino tako dolgo,
da onemogne in pade na zemljo, kjer jo potem ubije
Tartar. Da-si tudi Tartar ne pozna boljše jedi, nego
konjsko meso, vendar ne pobijajo zdravih in mladih
konj, ampak le stare in bolehne, ktere nalašč kupujejo
na ruskih semnjih; sicer jedo pa tudi crknjene konje.
Jakuška nevesta mora svojemu ženinu prinesti kuhano
konjsko glavo, obloženo s konjskimi klobasami.

Tartar ne pije mleka precej po molžnji, ampak,
čaka, da zavre, kakor mošt pri nas, in da se premeni
v pijačo, ki vpijani človeka, kakor naše vino. Tar¬
tar je zaljubljen v to pijačo, imenuje jo kumis.

Svoje konje ima Tartar po letu in po zimi vedno
na stepi, in večkrat si morajo pod snegom krme iskati.

63

Doma jih obdrži le toliko, kolikor jih potrebuje za
vsakdanjo rabo. Na stepi jih je časih po 1000 tudi
2000 skupaj, vsi so dobro rejeni, lepi in močni. Pa¬
stirja navadno nimajo, le enkrat na dan gre kak de¬
ček po nje in je pritira v vas, da se napoje in pri
tej priliki tudi pomolzejo kobile. O velikej vročini
se ne pasejo, temuč postavijo se v krog z v  glavami
skup, da si senco delajo in z repi mahajo. Žrebci se
časih med seboj hudo bojujejo, kakor medvedje se
postavijo na zadnje noge in se grizejo, potem se spuste
na zemljo in obrnivši se strašno bijejo z zadnjimi no¬
gami, človek bi mislil, da si morajo vse kosti raz¬
drobiti.

Ako hoče Tartar iz črede vjeti odraslega konja,
da bi ga udomačil in priučil na ježo, vrže mu okoli
vratii zadrgo, ki jo ima na dolgem drogu privezano.
Drugi možje mu zapleto vrv okoli nog ter ga vržejo
na tla, Na tleh ležečega obrzdajo in mu denejo spone
na noge. Sedaj ga puste, da vstane in držeči ga za
ušesa ga osedlajo, sedlo pa zavihnejo naprej proti
plečem. Tartar se vsede za sedlo na gol hrbet, vzame
v roke uzdo in bič in ko so možje konju sneli spone,
požene ga v dir. Privihnjeno sedlo varuje jezdeca,
da ga konj v skokih, ne prevrže. Jezdec bije konja
z bičem in jezdi tako dolgo, da se konj upeha in da
mu se da voditi in kretati, kamor hoče in naposled
se po velikih ovinkih spet vrne v vas. Tu mu den<>
spet spone na noge in uzdo mu privežejo k sedlu
tako na kratko, da mora glavo po konci držati in so
ne more pasti. Jesti mu ne dado skoro nič, drugo
jutro ga napoje in jezdec se spet vsede na-nj in jezdi
nekoliko časa in to v sedlu, kakor po navadi. V dveh,
treh dneh je konj popolnoma voljen in krotek.

Celo v Evropi niso konji povsod tako vajeni staje,
kakor pri nas. N a južnem Ruskem so konji veči del
leta zunaj in se pasejo sami brez pastirja; skoro ravno
tako tudi na ogerskih pustah. V ševernej Evropi,
posebno na Škotskem in na škotskih otocih, pa tudi
v Laponiji in Norvegiji živi neko majhno konjsko
pleme, ponny  imenovano, skoro popolnoma svobodno.

64

Vse leto se klati po gozdih in močvirjih; človek jih
gre iskat, kedar jih potrebuje, sicer ne rodi za nje.

Razen severnih mrzlih krajev in nekoliko otokov
je konj sedaj v mnogih pasmah razprostranjen po vsej
zemlji. Nekteri štejejo čez 50 različnih konjskih pa¬
sem ali plemen, drugi spet priznavajo samo pet glav¬
nih pasem, namreč: lehld, težki, pritlikavi in goli konj
in tarpan, tako namreč imenujejo divjega azijanskega
konja.

Med vsemi konji je po rasti in po umnih zmož¬
nostih arabski konj prvi. Ali Arabi pa s konjem
tudi ravnajo skoro kakor s človekom, konj jim je naj-
plemenitiša žival. Arab, posebno Beduinec, ne more
živeti brez konja: na njem potuje v daljne kraje, na
njem čuva svoje črede; konj ga nosi v krvavi boj in
v zbore modrih mož, na konji jezdi v svate in v vese¬
lice. Ljubezen do konja mu je že prirojena, in od
svoje prve mladosti se uči konja spoštovati in ga lju¬
biti, ker vidi, da je konj ljubljenec vseh, da njemu
streže vsa rodovina. Arab opazuje konjeve navade
in posebnosti; o konju zlaga pesme, poje popevke in
se sploh o konjih naj raj še razgovarja.

„Smešno je poslušati, pravi Brehm, kako Arabi
hvalijo svoje konje: Ne govori mi, da je to moj konj;
reci rajše, da je moje dete. Vihar je nagel, ali moj
konj ga prehiti; oko urno pregleda planjavo, moj konj
jo še hitreje predirja. Cist je kakor zlato. Njegovo
oko je čisto in bistro, da v temi dlako vidi. v teku
prehiti gazelo. Orlu veli: Jaz sem uren, kakor ti.
Vesolja rezgeče, ko čuje vriskanje deklic in srce mu
se širi, ko sliši žvižgati kroglje okoli glave. Iz žen¬
skih rok si izprosi milostinjo, sovražnika bije s kopi¬
tom v lice. Ako more dirjati po volji srca, polijo ga
solze radosti. Naj bode nebo čisto ali naj vihar pri¬
kriva s prahom svetlo solnce, njemu je vse eno, kajti
plemeniti konj zasmehuje divjanje viharja. Na tem
svetu ga ne najdeš, ki bi mu bil enak. Lehak je,
kakor lastavica, tako je lehak, da bi ti mogel plesati
na prsih in ne bode te nadlegoval. Stopa ti tako
rahlo, da v najhitrejšem diru lehko popiješ zdelico

65

kave na njegovem hrbtu in kapljice ne bodeš razlil.
Bazuine ti vse, kakor Adamov sin, samo govoriti
ne zna.“

Zato pa Arab tudi misli, da plemeniti konj more
srečen biti samo v Arabovih rokah in greh se mu
zdi, prodati konja „neverniku,“ najmanj pa kristjanu.
In res se malo kedaj zgodi, da bi Arab prodal konja
Evropejcu, da-si tudi je pohlepen za zlatom. Od
Abdel Kadra se pripoveduje, da je v onem času, ko
je imel še oblast v rokah, vsacega svojih podložnih
k smrti obsodil, ako se je izvedelo, da je konja prodal
Evropejcu. — Francoski konzul v Saidi je hotel svo¬
jega kralja Ludovika XIV. razveseliti z lepim arabskim
konjem, ki ga je videl pri nekem revnem Beduinu.
Dolgo, dolgo je nagovarjal konzul siromaka, ki nika¬
kor ni hotel privoliti v prodajo, no naposled ga pre¬
slepi kovano zlato. Na odločeni dan prijezdi na lepem
konji do konzula, stopi s konja in pogleduje sedaj
konja, sedaj sijajno zlato. Naposled stopi h konju in
mu pravi z žalostnim glasom: „Komu sem te botel
dati? Evropejcem, ki bi te zvezali in bili, da bi bil
nesrečen vse svoje žive dni! Pojdi raj še nazaj z me¬
noj!" Pri zadnjih besedah skoči na svojega ljubljenega
konja, ki ga je kakor blisk nesel nazaj v puščavo.

Arabi imajo sto in sto znamenj, po kterih poznajo
dobroto in plemenitost svojih kdnj. Toliko je gotovo,
da se morajo pred Arabi skriti vsi naši konjarji, ki
mislijo Bog vč kako dobro poznajo konje in njihove
lastnosti. Arabski konj je srednje velikosti, na dolgem
lepo ukrivljenem vratu nosi majhno suho glavo s širo¬
kima nosnicama in velikimi bistrimi in živimi očmi.
Ušesa so majhna in gibčna, prsi široke, truplo ozko in
stegnjeno, noge visoke in tenke, ali vendar močne,
kopita trda, črna in svetla. Upognjen rep mu ne bije
po nogah, ampak nosi ga prosto.

Arab pa pozna dobrega konja tudi po drugih
znamenjih. Tako na primer dober konj ne je iz
druge vreče nego iz svoje; vode ne pije, predno je
ne gane bodi si z gobcem, bodi si s kopitom. Veseli
ga, ako ugleda zelenje, drevesa in tekočo vodo in to

Domače Zvali. 5

66

veselje dober konj z rezgetanjem daje na znanje. Od
dobre kobile zahteva Arab te lastnosti: Srce in čelo
mora imeti merjasčevo, oko, usta in ljubkost gazelino,
razumna in vesela mora biti kakor antilopa, hitra ka¬
kor ptica noj, rep pa mora imeti kratek, kakor gad.
Arabi svojim kobilam, ki so pri njih v mnogo večej
časti nego žrebci, zdevljejo lepa imena, kakor: Ne¬
vesta, Srečna, Biser, Korala, Gazela, Nojka i dr.; ali
sosebno gledajo na to, da se pleme čisto ohrani.

Arabski konj je prava domača ali prihišna žival,
kakor pri nas pes. Mlado žrebe stanuje pri svojem
gospodarji pod istim šatorom in si igra ž njegovimi
otroki. V poldrugem letu ga začno učiti in nauk traje
do šestega, sedmega leta, ko je konj popolnoma do¬
rasel. Nauk se začne s tem, da deček, ki se je z žre¬
betom do sedaj igral, vzame mladega konja v svojo
skrb. Vodi ga na pašo ali jezdi na njem do vode, čisti

f a in pere in sploh skrbi za vse njegove potrebe.

'ako se privadi deček konju, konj pa dečku; oba se
začneta ob enem učiti, deček bode dober jezdec, konj
pa izvrsten jahač. V tretjem letu ga osedld in pozneje
tudi obrzda. Da se mladi konj laglje navadi na uzdo,
ovije mu jo iz začetka z volno, v slanej vodi na¬
močeno.

Arab svojega konja nikdar ne udari, še žal besede
mu ne reče; izreja ga z največo potrpežljivostjo in rah¬
lostjo. Noč in dan sta skup, kakor dva najboljša
prijatelja, vsacemu je težko biti samemu, precej pogreša
tovarša.

Pri arabskem konji se pa tudi izplača taka skrbna
izreja. Časih mora po pet, tudi šest dni po redu
dirjati, na dan po 10, 12, celo 15 milj daleč. Arabski
konj mora razen jezdeca nositi tudi njegovo orožje,
rakna ali sukna, na kterih Arab spi in moli, potem
hrano za gospodarja in za se in naposled bandero,
brez kterega Arab ne potuje. Tako obložen mora
iti po ves dan brez jedi in pijače. Arabski konj je
jako trpežen in zadovoljen tudi s pičlo in slabo krmo.
Abdel Kader pravi o arabskem konji: Zdrav konj mora
storiti vse, kar od njega zahteva gospodar, ako mu je

67

E  o prej dal toliko ječmena, kolikor ga potrebuje. Dober
onj mora en dan, tudi dva dni biti brez vode in če
tudi nima dovolj hrane, mora vendar v vsem ubogati
svojega gospodarja. To dela navada, ker Arab pravi,
da človeka in konja moraš v mladosti učiti in vaditi.
Mlado vejo lehko upogneš, starega debla nikakor ne!“
H koncu še eno povest, ki nam dokazuje imenitnost
arabskega konja:

„Arabec s svojimi srenjčani je napadel v puščavi
karavano iz Damaska. Zmagali so popolnoma in že
so začeli nakladati bogati plen, kar pridirjajo konjiki,
ktere je paša iz Akra poslal tej karavani naproti, pa
se vržejo s vso močjo nad Arabe, ter je v kratkem
popolnoma premagajo. Mnogo jih je obležalo mrtvih,
druge so ujeli, zvezali je in odpeljali, da jih darujejo
paši v Akru. Abu-el-Marš, tako je bilo ime onemu
Arabu, je bil ranjen v ramo; kroglja mu je ostala
v rami, rana vendar ni bila smrtna. Zato ga posade
na velbloda, vjemo tudi njegovega konja, pa odpeljejo
oba dva s seboj. Zvečer pi-ed tistim dnevom, ko so
morali priti v Aker, ostanejo s svojimi jetniki v ja-
fadsltih hribih, da tam prenoče. Ranjeni Arab je imel
noge zvezane z jermenom, in je ležal zunaj blizo
šatora, kjer so spali Turki. Rana ga je sklela, in zato
ni mogel spati po noči. Kar zasliši rezgetati svojega
konja med drugimi konji, ki so bili privezani ne daleč
okoli šatorov po navadi jutrovcev. Koj spoznd njegov

f las in taka žalost ga prime, da se ne more vzdržati,
a se ne bi pogovoril še enkrat in to pač zadnjikrat
s tovaršem svojega življenja. Z velikim trudom se
začne plaziti po tleh z eno roko in po kolenih, pa se
slednjič vendar srečno priplazi do svojega konjiča.
„Ubogi prijatelj! — mu reče — kaj bodeš počel med
Turki? Kak aga ali paša te bode zaprl v konjak
s svojimi konji. Žene in otroci ti ne bodo nosili vel-
blodjega mleka, ne bodo ti na perišču ponujali ječ¬
mena; ne bodeš več dirjal prost po puščavi enak vetru
v Egiptu; ne bodeš več s svojimi prsimi rezal valov
Jordana, ki je močil tvojo grivo tako belo, kakor je
njegova pena. Jaz sem suženj, o da bi vsaj ti svobo-

5 *

68

den ostal! Cuj, pojdi, vrni se k satom, ki veš dobro
za-nj, parecimojej ženi, da Abu-el-Marš nikdar več
ne pride, pa pomoli glavo skoz zagrinjalo mojega ša-
tora, in obliži ročice mojih ubogih otrok. “

Tako je govoril Abu-el-Marš, in med tem razgri-
zel vrv iz kozje žime, kakor jih navadno rabijo pri
arabskih konjih, in konj je bil svoboden. Ali ko vidi
gospodarja ranjenega in zvezanega, spozna zvesta in
prebrisana žival sama od sebe, kar bi jej noben jezik
ne bil mogel razložiti; pobesi glavo, poduha svojega
gospodarja, pa ga zgrabi z zobmi za usnjati jjas, ter
ga odnese kakor veter proti njegovej domačiji. Ko
pridirja zvesti konj do njegovega šatora, položi ga
v pesek pred ženo in otroke, še enkrat zasopiha in
pogine od truda. Cela srenja je žalovala za njim,
pesniki so skladali pesme, in še dan današnji je poje
vsak Arab iz Jerihe. “

Za Arabi so Angleži prvi, ki se mnogo in pa¬
metno pečajo s konjsko odrejo. Že od nekdaj so sku¬
šali svojo domačo normansko pasmo oplemeniti z arabsko
in to z velikim vspehom. Konjarstvo je na Angleškem
prava in cela vednost, s ktero se pečajo najimenitniši
in najbogatejši Angleži. Posebno imenitni so angleški
brzci ali dirjavci, ki v tekališčih tekajo za stavo.
Angleški brzec je še bolj stegnjenega trupla, nego
arabski konj, droben je in šibek ali zraven vendar
žilav in močen in to ga dela, da je neznano uren.
Najimenitniši. brzec je bil Eklips,  ki je enkrat
v cnej minuti predirjal eno angleško miljo, ki je peti
del naše milje. Njega nobeden drugi ni mogel zmagati,
on je zmerom vse pretekel in naposled se nobeden
več ni hotel ž njim natecati (meriti). V 17 mescih
je Eklips  svojemu gospodarju zaslužil 250.000 gol¬
dinarjev in deset let po zadnjem tekanji je za-nj in
za njegov zarod zahteval 250.000 gold. in še posebej
do smrti 5000 gld. vžit.ka na leto. Eklips je poginil
v 25. letu.

Prav lepo ravnajo tudi ruski vozniki — Rusi jim
pravijo jemščeki — s svojimi konji, mnogo lepše,
nego po navadi naši vozniki. Jeriša,  piše o ruskem

69

vozniku: Razgovornost naših voznikov obstoji skoraj
vsa v biču in v kletvicah, z bičem in rotenjem se
pogovarjajo z ubogimi konji. To je na Ruskem V3e
drugače. Jemščekov konj skoraj ne pozna biča; Rus
tudi preveč ljubi to žlahtno žival, da bi tako grdo
ravnal ž njo, kakor ljudje po drugih deželah. Jemščeku
je njegov konj vse: njegov tovarš, njegov drug
v veselji in žalosti, njegov varh po dnevi, njegova
blazina po noči.

Na potu se vedno razgovarja s konji. Predno
požene, prime za vajeti, kterih je za štiri konje polna
roka, vtakne bič, ki ga ne potrebuje,, pod svoj sedež,
ozre se še enkrat po potnikih in zavpije nad konji:
Stopajte z Bogom! Tecite, tecite prijatelji! da nam
dajo gospodje „na čaj“ (kakor pri nas na vino.) In od¬
slej ne neha pogovarjati se s svojimi konji, piskati in
lopotati, da pridejo do prve postaje. „Tako, mladički,
tako! le otresajte se vi mali gospodički! hura! le na¬
prej prijatelji! — Sedaj jih spet začne karati: No, no!
hitreje, hitreje, ve stare babe! Kaj omahuješ, vranko?
Bolje pazi! čemu imaš pa oči? Hej srče! Kaj se
plašiš? Ne bodi beba, jaz ne vidim nikakega stra¬
šila! — Pri slabej cesti ali če gre navzgor, začne
žvižgati, ploskati, kričati, z rokami in nogami mahati,
kakor bi hotel svoje konje uveriti, da je sam vrag za
njimi. Strašno zasuče korobač, toda le da bi konje
ostrašii, ne pritisne nikoli. Sedaj pa sedaj jim tudi
obljubi, da jim bode kaj lepega zapel, in večkrat jim
zares, vkljub vetru in snegu, zapoje pesmico za pes¬
mico. Tako lepo ravna ruski jemšček s svojimi
konji!

Ponosni in bahati andaluski konj izvira tudi od
arabskega, zaljša ga s- sebno dolga griva in košat rep.

Trpežni in hitri so posebno tartarski konji, ki se
po Ruskem, Ogerskein in tudi pri nas nahajajo sem
ter tj e.

Težki konj, ki ga pogosto vidimo pri nas, je
izgubil lepoto plemenitega konja, jc debelih kosti in
mesnat, vidi se mu, da jc vstvarjen za težka dela.
Največo in najteže imajo Angleži. Bdenje meril od

70

prednjih kopit do grebena, to je med vratom in ple-
čmi, 21 pesti, vagal je 25 centov in v četrtem letu
je vlekel 60 centov.

Pritlikavec ali ponny  je komaj osem pesti
visok, ima daljšo dlako, kratek vrat in kuštrasto glavo.

Goli  konj je srednje velikosti in sicer lep, toda
nima dlake, niti grive niti žime v repu; koža je po
vsem truplu svetla, gladka in mehka, kakor žamet.
Dosedaj vemo malo o tem konji, celo o njegovej do¬
movini še ni pravda dokončana. Nekteri potniki pri¬
povedujejo, da so jih v velikih čredah videli v Afga¬
nistanu v srednjej Aziji. V Evropo ga časih cigani
pripeljejo in za denar kažejo.

Se par besedi o tarpanu.

Na prostranih mongolskih stepah in tudi v velikej
puščavi Gobi  žive skoz in skoz divji konji, o kterih
mnogi mislijo, da so ostanki nekdanjih pravih divjih
konj. Tarpan — tako namreč imenujejo Mongoli tega
divjaka — je konj srednje velikosti, debele na čelu
zbočene glave, špičastih naprej obrnjenih ušes in
majhnih šegavih oči. Na vratu nosi kratko, sltor ko¬
dravo grivo, rep je pa srednje dolgosti. Tarpani se
pasejo v dolgih vrstah, po več sto skupaj in sicer
zmerom proti vetru. Neznano pazljivi in boječi so,
vedno se ozirajo v okoli sebe, nastavljajo ušesa in voh¬
ljajo po zraku. Žrebci vodijo celo čredo, pa jo v ne¬
varnosti tudi srčno branijo. Ako jim preti nevar¬
nost, pobegne vsa čreda, žrebeta in kobile naprej,
žrebci pa zadej kot brambovci. Volka se ne boje;
ako se je ta grdoba približala čredi, ga žrebci rezge-
taje napadejo in s kopiti pomandrajo. NI pa res,
da bi pri takej priliki vsi glave steknili in z zadnjimi
nogami bili po sovražniku; le toliko je resnice vtem,
da, žrebeta in kobile vzemo v sredo med se. Kakor
cimaroni v južnej Ameriki, tako tudi azijanski tar¬
pani radi izvabijo in odpeljejo domače konje. Kro¬
titi se ne dado in v sužnosti kmalo poginejo.

Kobila ima samo po eno žrebe, ki precej po roj¬
stvu spregleda in more koj stati in hoditi. Prvo leto
ima kuštrasto, skor volnato dlako in majhno stoječo gri-

71

vo, drugo leto dobi pa gladko in svetlejšo dlako.
Žrebe je jako živa in segava žival, zmerom bi ska¬
kalo in igralo se. Starost se pri konjih pozna po
prednjih zobeh. V prvih štirnajstih dneh dobi v gor-
njej in v dolnjej čeljusti v sredi po dva zoba; dva ali
tri tedne pozneje izraste zgorej in spodaj na vsakej
strani še eden in čez pol leta isto, tako še eden krajni,
tako da ima žrebe potem zgorej in zdolaj po šest pred¬
nikov. Ti zobje so popolnoma beli, imenujejo se
mlečni zobovi, ki pozneje izpadejo in sicer v istem
redu , kakor so rasli. V poltretjem letu namreč iz¬
padeta srednja dva zgorej in zdolaj, čez eno leto bližnja
dva in spet čez eno ieto krajna dva. S krajnimi
predniki predro tudi majhni očniki in to je znamenje,
da je konj dorastel. Novi predniki imajo na vencu
podolgaste črnkaste jamice, ki se pri zobanji v odlo¬
čenem redu obrusijo in izgladijo, a naposled izginejo.
Jamice se izbrusijo počemši na dolnjej čeljusti vsako
leto na dveh zobeh in sicer v istem redu. Kakor so
zobje rastli, namreč najpred na srednjih dveh, potem
na bližnjih in konečno na krajnih dveh, tako da so konec
osmega leta izginile vse jamice na dolnjej čeljusti.
Zatem pridejo na vrsto zobje gornje čeljusti v istem
redu. Konec enajstega leta nima nobene jamice več.

Konji se po barvi dlake imenujejo: belec, sivec,
plaveč, kostanjevec, rjavec, vranec, lisec, sireč i t. d.

Konj je podvržen mnogim boleznim in mnoge
med njimi so kužne. Najnavadniše bolezni so: N a-
kolenica,  neki otok na nogi; gr in te, dlaka izgubi
svetlost in rada izpada; smrkelj ali ozger,  vnetje
nosnega hriplja, kužna in celo ljudem nevarna bolezen;
s m olika,  nahod od prehlade; tiščavka,  vnetje
možganov; siva in črna mrena  na očeh in še
mnoge druge bolezni, zlasti na kopitu. V konjskem
želodcu in celo v nosu so razvijajo neki obadi in razen
tega ga ne samo v črevih, ampak tudi v ledvicah in
celo v očesu, vsakoršne gliste zajedajo.

Konj lehko učaka 40 let, ako je v dobrih rokah;
no navadno iznemore že v 20. letu, ker se skoro vsa-

72

čemu konju na starost slabo godi: preoblagajo ga s
težkim delom, jesti mu pa dado toliko, da živi.

Dokler je bil mlad gizdalin, so ga lišpali in raz¬
vadili, staro kljuso pa pošljejo konjedercu.

Konj generala Lacva, ki je služil v turških voj¬
skah, je bil star 46 let, ko je poginil; se ve da je
cesar zapovedal, da naj mu se streže do smrti.
Škof v Meču je imel celo 50 let starega konja, ki je
lehka dela opravljal do zadnjega leta. Na Angleškem
je en konj še celo 62  let živel.

Po večih mestih so jeli sedaj ostarele konje rediti
in pitati, da jih potem koljejo in njihovo meso pro¬
dajajo ubožnim ljudem, kisi  ne morejo kupiti bolj¬
šega mesa.

V južnej Afriki živi še nekoliko sosebno lepih kopi¬
tarjev, kteri se zarad temnih prog po jasnej koži tudi ti¬
grasti konji  imenujejo. Kakor sploh vsi divji konji,
so tudi ti jako skočne in urne, oprezne in plašne živali.

13. Čebra.

Med njimi naj se posebno omeni čebra, kije  po
vsem životu bela in z rjavimi ali črnimi progami po-
prek pisana. Zarad te lepe pisane kože, ki ima prilično
ceno, strastno love cebro  vsi divjaki in tudi evropejski
naselniki. Do sedaj jc še m bilo mogoče s pridom ukrotiti.

73

4. Osel.

Ce človek pogleda osla, veroval bi komaj, da je
ta borni sivec s konjem v najbližem rodu. In vendar
je tako! Konj in osel sta si bližnja rojaka; lepa konj¬
ska podoba je v oslu le pohabljena in spačena. Osel
je med našimi domačimi živalimi pravi trpin: po ves
dan vozi ali nosi in vendar se več palice vžije, ko
česa drugega. Grdo ravnanje in stradež, palica in
gerjača so ubili v njem dobre lastnosti, ki jih ima od
natore. Zatd tako klaverno prestavlja noge in žalostno
krevsa; zato tako malomarno gleda pred sč v zemljo,
kakor bi bil prepričan o ljudskej nehvaležnosti in o
ničemurnosti posvetnih reči.

14. Osel.

Osel je manjši od konja; njegovo truplo ni tako
zalito, kakor konjsko: prsi so ozke, trebuh napet,
hrbtišče je bolj koščato; vsa žival je nekako okorna
in spominja človeka skor na govedo. Posebno njegov
rep bi ravno tako leliko opletal kakej kravi po zadnjih
bedrih, prav nič ni podoben konjskemu, ker ima le
na koncu čop daljše dlake. Kratek vrat z majhno
grivo drži naravnost naprej, ne more ga vkriviti, zato
tudi ne more gizdavo povzdigniti glave, kakor bi mu
bila pretežka. Glava je bolj široka in bolj mesnata,
nego konjska, očesi ste bolj razmaknjeni, no najprej

74

gaje poznati po dolgih ušesih, s kterimi vedno giblje.
Ta dolga ušesa mu nevedni in nagajivi ljudje radi
oponašajo, pa ne vedo, da ima zato osel tudi tako
dober sluh, kakor malo ktera žival. Noge ima sicer
visoke, ali vendar niso tako lepe, kakor konjske;
zgorej so bedra debela, proti kolenu pa suha, tudi
so kopita bolj podolgasta, nego konjska. Osel je
medle sive dlake, časih jasnejše, časih temnejše, po
hrbtu ima pa črno progo in na plečih tudi črno preko,
tako da te dve progi delate podobo križa.

Kar se tiče oslovih umnih lastnosti, pravijo, da
je čmeren in trmast, da rad grize in z zadnjima no¬
gama bije; celo njegov glas ljudem ni po všeči. Pra¬
vijo, da tudi njegovo riganje oznanuje vpornost in tr¬
dovratnost. Sploh ima osla skoro vsak za neotesa¬
nega tepca in še večega bedaka.

Tako navadno opisujejo osla, ki gotovo ne za¬
služi, da ga tako zaničujejo, in ako je tudi nekaj res¬
nice v tem opisu, vendar je v njem še več krivice.
Pred vsem je treba pomisliti, da je največ človek sam
tega kriv, kar se najbolje vidi od tod, da osel ni pov¬
sod tak, kakor bodemo videli pozneje. Pri nas mu
že ne ugaja niti zemlja niti vreme in potem mu je
tudi dolga sužnost pri samopridnih ljudeh spačila
dobre telesne lastnosti in vtopila in zbegala umne
zmožnosti,

Naj omenim najprej nektere dobre lastnosti na¬
šega toliko obrekovanega osla.

Kakor konj, zapomni si tudi osel vsak pot, po
kterem je le enkrat šel; celo v popolnoma neznanem
kraji ga neka čudna slutnja vodi na pravo stran.
Tako na primer so v Gibraltaru vzeli na ladij o osla,
da bi ga po morji peljali na otok Malta. Na potu
po nesreči ladija obsedi na peščenem ldečetu, in da
bi ladijo zlajšali, pometali so v morje mornarji vse
teže stvari na njej. Med drugimi stvarmi so vrgli tudi
onega osla, misleči da bode morebiti splaval na suho.
In res pride za nekoliko dni spet nazaj v Gibraltar
v isto stajo, kjer se mu je poprej dobro godilo.
Gospodar je mislil, da po kakem naključji niso vzeli

75

osla v ladijo in še le pozneje, ko so se povrnili mor¬
narji, se je razjasnilo, da je bistroumni osel moral
50 ur daleč hoditi v popolnoma neznanem kraji čez
hribe in doline, dokler ni prišel nazaj k starim jaslim.

Kjer se je enkrat osel spotaknil, ondi se ne bode
tako lehko drugikrat, ker se prišedši na ono mesto,
spominja prve nesreče. V mestu, kamor nosi razno
robo, dobro pozna vsako hišo, kjer navadno robe od¬
daja, da-si tudi je, zlasti v večih mestih, hiša hiši
podobna.

Osel je mnogo boljši tovornik, nego konj; nesti
more tri, tudi štiri cente, kar bi večemu konju velike
težave delalo. Osle, ki časih ni veče od teleta, eoka
z najtežim jezdecem neutrudno več ur po največej
vročini in po prahu. Res je počasniši od konja, zato
pa hodi bolj varno in oprezno; zarad tega je sosebno
imeniten v goratih krajih, kjer nimajo dobro udelanih
potov. Premišljeno in mirno koraka po najstrmejših
rebrih, mimo globocih prepadov.

Zlata je pa vreden osel zastran zadovoljnosti in
zmernosti. Med vsemi domačimi živalimi se mu naj-
slabše godi; zadovoljen mora biti z malovredno
krmo, ktere niti krava niti konj noče pogledati. Suho
listje, osat in druga bodeča zelišča so njegova na¬
vadna krma, da-si tudi dobro ve, da je oves in seno
boljše. Samo voda mora čista biti, sicer je ne pije in
potniki pripovedujejo, da je zlasti v puščavah z osli
velika sitnost, ker nočejo piti kalne vode iz mehov,
rajše žejo trpe. Tudi sicer je osel čista žival,, le valja
se rad, posebno kedar je tovor odložil; toda nikoli se
ne bode valjal po mokrem, še menj pa po blatu. Tudi
v vodo ne gre rad in sploh je videti, da mu moča ne
de dobro, zato se menda tudi v naših bolj mokrot¬
nih in mrzlotnih krajih ne počuti tako dobro, kakor
v gorkejih, postavim že na Laškem, Španskem. Osel
tudi ni tak tepec in neumnež, kakor so ga ljudje raz-
vpili. Ako je človek strpljiv, ga lehko nauči skoro
vse umetnosti kakor konja. Res mu ne gre tako hitro
in lehko v glavo, ali kar se je enkrat naučil, tega ne
bode z lepa pozabil. Osel se nauči skakati skoz ob-

76

roče, stopati in plesati po taktu muzike, tudi zna spre¬
hajati se po stopnicah in z gobcem vrata odpirati.
Moči ga je celo naučiti, da pozna na uro, da na go¬
spodarjeva vprašanja prildmuje ali odkimuje. Naš
sivec je tudi dober vremenski prorok. Ako pobesi
glavo, ko ga spustiš iz staje in ako se začne drgati
ob plot, nastopilo bode kmalo grdo vreme ; ako pa
veselo skače, moreš se nadjati lepega vremena.

Kakor je videti neumen in top, vendar je časih
zvit v  in prekanjen, da se mu mora človek čuditi.
V St. Maur-u na Francoskem je imela mlekarica
oslico, ki jej je vsak dan mleko v mesto nosila in
da-si tudi je bila žival pridna, vendar jo je neusmiljena
žena pogosto z gerjačo nadevala, da so jej rebra po¬
kala. Kaj je storila pametna žival? Pazila je, kedaj
gospodinje ni doma, pa je prijela gerjačo v gobec
ter jo je globoko v gnoj zakopala. Večkrat so tudi vi¬
deli pametno oslico, da je nesrečno gerjačo nosila
daleč odhiše na cesto, češ, daje gospodinja ne bode našla.

Osel pozna gospodarja ali človeka, ki mu daje
jesti, toda mu ni privržen. Kakor konj, sploh se za
človeka malo peča. Tudi ima grdo napako, da ga
časih primejo muhe; onda se potuhne ter ne gre
z mesta, ako bi ga tepel do mrtvega. Kedar ga obide
taka trma, vrže se tudi rad na tla ter hoče tovor
s sebe stresti, tudi grize in bije okoli sebe. Nekteri
mislijo, da je tacemu obnašanju kriv njegov pretenki
sluh, da so namreč njegova nemirna ušesa čula kak
glas ali kak šum, kterega se boji. Na potu morajo
oslu služiti vsa čutila, sicer se ne gane. Ako mu za¬
vežeš oči ali ako mu zamašiš ušesa, ne pojde koraka
dalje. Čudno se vede osel v krajih, kjer čuti kako
zver, ki bi ga mogla napasti. Brehm  pripoveduje:
„Pravo veselje ali pa pravo nadlogo — kakor se
komu zdi — ima potnik jezdeči na oslu po ozkih
habesinskih dolinah. Osle povsod čuti nevarnost. Na
vse strani se vrti in obrača, neznano pazljivo in ne-
zaupno ogleduje skalo, za ktero bi mogla biti skrita
kaka zver, sedaj vrže glavo kviško in posluša skrbno
in boječe na vse strani, z eno besedo: tare ga sto

77

in sto skrbi in sto sumov ga sprehaja. Ako pa še
celo nos potrdi, kar so ušesa sumnjala, potem je za¬
stonj vse prigovarjanje. Nikakor ga ni spraviti z mesta.
Baš tod je morebiti hodil prejšno noč kak lev, leo¬
pard, ali hijena ali kaka druga zver in osel si misli,
tukaj je treba opreznosti in previdnosti. Zato voha,
gleda in posluša, ušesa mu skoro plešejo po glavi in
ne bode ga storil koraka naprej, predno ne gre člo¬
vek pred njim. Toliko je pameten, da si misli, ako
je kaj, bode tega prvega raztrgalo. Ta misel ga umiri,
da gre dalje.

Ves drugačen nego naš sivecje osel v gorkejših
krajih, na primer na Grškem in Španskem. Ti osli
so mnogo veči od naših, skoro kakor srednji konj
veliki, tudi imajo mečo in glajšo dlako, daljšo grivo
in lepši rep; vrh tega so bolj živi in bolj urni od naših.

Najlepši osli so pa vendar egiptovski in perzijan-
ski. Egiptovski osel je skočna in lepa, pridna in tr¬
pežna žival ter je za one kraje bolj potrebna in več
vredna nego konj. Se ve, da Egipčani drugače ž njim
ravnajo, nego mi s svojim. V mladosti jih ne preo-
blagajo s težkim tovorom, dobro jih krmijo in mnogo
gledajo na to, da se ohrani dobro in čisto pleme.
Zato se mora naš osel skriti pred jutrovskim, kar se
tiče dobrih lastnosti. Lepi osli dobrega plemena imajo
pa tudi veliko ceno v Egiptu in v Arabiji in le
bogataši in velikaši si jih morejo kupovati. Izvrstnega
jahača cenijo, kakor srednjega konja in ne zdi se jim
preveč za tacega osla plačati do 600 goldinarjev v na¬
šem denarji.

Razen tega lepega osla imajo v teh krajih še eno
manjšo pasmo, ki je posebno pridna in z vsem za¬
dovoljna. V teh deželah nikdo ne hodi peš, tu vse jez-
dari na oslih; zato pa tudi naj veči siromak ne more
biti brez njega. Celo berač ima svojega osla, na lite-
rem berači po svetu. Pokladajo jim suhi fižol in to
po noči, po dnevi ne dobi nič, k večemu ako mu
vrže rokovet zelenja in ob tej krmi mora trdo delati.

„Nikjer se ne jezdari na oslih toliko — spet pri¬
poveduje Brehm  — kolikor v Egiptu. V vseh večih

78

mestih so osli neobhodno potrebni, ker se ljudje tu
ne vozijo v kočijah, temuč jezdijo na oslih. V Kairi,
glavnem mestu Egipta, so oslarji poseben ceh in člo¬
vek si brez njih ne more pomisliti mesta, kakor tudi
ne brez palm in brez minaretov (turških turnov).
Komaj si v Aleksandriji stopil iz ladije na suho, že
te obsujejo oslarji in ti ponujajo svoje osle, ki od
zgodnega jutra do poznega večera stoje po vseh trgih
in čakajo, da bi jih kdo najel. Ti oslarji te nago¬
varjajo v nekej mešanici vseh jezikov, toda gorje ti,
ako spregovoriš angleško besedo. Med seboj se stepo
za tč, kdo bo namreč na svojega osla dobil bogatega
Angleža. Najbolje bodeš storil, ako se brez odloga
vsedeš na prvega osla in odjahaš do gostilnice.
Te oslarje pa le onda še le prav spoznaš, ako raz¬
umeš njihov arabski jezik. Veselilo te bode poslušati
njihove prepire in pregovore, posebno pa se bodeš
čudil, kako zna vsak hvaliti svojega osla.

„Gospod! — tako te nagovori oslar — poglej
tega osla, ki ti ga ponujam, pa ga prispodobi z dru¬
gimi, ktere ti oni fantalini ponujajo! Saj se mora
vsak pod teboj zrušiti, to so slabi mački, ti si pa
močen in krepek človek! Ali moj, moj! Hiter je ka¬
kor železnica, kakor gazela te bode hitro nesel. “

„To ti je pravi kairski osel — uteče se drugi
oslar — on izvira od gazelca in od divje kobile. No
Kairec! skoči, teci in pokaži gospodu, da govorim
resnico! Nikar ne delaj sramote svojemu rodu! No
pojdi v božjem imenu, teci gazelica moja, lastavica
moja!“

Tretji ti bode, ako je mogoče, še bolj hvalil svojo
žival, to ti gre brez konca in kraja, dokler nisi enega
zasedel. Oslar sedaj vleče in suje, tepe in zbada ubo-
zega osla, da se spusti v dir s teboj, paglavec pa
teče za njim in vedno na-nj kriči in vpije, nagovarja
ga in spodbada. „Gospod! pazi na hrbet, na nogo:
ogni se na desno, zakreni na levo! Pazi glave! He
pozor! Konj gre, kamela, mula, osel! Varuj se, pazi
na obraz, na roko! Ogni se, prijatelj! pusti naprej
mene in mojega gospoda! Ne zabavljaj mojemu oslu,

79

ti capin! Več je vreden, nego tvoj ded! Nikar ne za¬
meri, gospod! da te je sunil ta potepuh.“

„Tako mu gre klepetalo v eno mer, brez pre¬
sledka, tako se motaš z oslom med jahači in jezdeci,
med tačkami in vozovi, med kamelami in pešci. Tvoj
osel se ne utrudi, zmerom je vesel in dobrovoljen,
komaj ga moreš ustaviti, ko sta prišla v diru do cilja.
Kairo je v resnici visoka šola za osle. Tukaj še le
spoznaš, kaj je vredna ta žival, tukaj se človek nauči
ceniti jo in spoštovati.“

Osel je iz Azije doma. Ondi so ga najprej ukro¬
tili in še dan danes se po azijanskih stepah v neo-
mejenej svobodi pase mnogo divjih oslov. Divji
oselje — imenujejo ga k ulan  — veči, lepši in spret-
neji od domačega. Dlako ima kakor svila tenko in
mehko, tudi je svetlejša in gladkejša od konjske. Kulan
je belkast in se sveti srebrasto, le po glavi in na bo¬
kih je zagorele barve.

Kakor divji konj tar pan,  tako živi tudi ku¬
lan v čredah, ktere vodi naj veči in najmočnejši osel.
Kulan  je neznano hiter, noben arabski konj ga ne
more doteči in zraven se še zri tava in skače sem ter
tje, kakor da bi se hotel igrati; videti je, da mu je
taka gonja po godu.

Kulan  tenko čuje, bistro vidi in dobro voha, za
to ga skoro ni mogoče zalezti na stepi. Krmi se s sla¬
nimi zelišči, ki navadno rasto po stepah, toda bode¬
čega osatja neče jesti. Slano vodo rajše pije, nego
sladko, no mora biti čista, za kalno ne mara.

Vsi narodi v srednjej Aziji na vse mogoče na¬
čine zalezvajo in love divje osle. Kirgizi ga streljajo
iz skrivišča. Perzijani kopljejo globoke jame, jih na¬
steljejo z mehko travo, zgorej jih pa pokrijejo z ze¬
lenjem. Potem zganjajo kulane v doline, kjer so te
jame izkopane. Tako vjeta mlada žrebeta perzijanski
bogatini drago plačujejo, ker ž njimi potem boljšajo
svoje domače pleme. Taki ukročeni divji osli so naj¬
boljši jahači, v Arabiji in v Perziji jih po 70 celo po
100 cekinov prodavajo. Kakor pravi divji kulani, so

80

tudi ti ukročeni osli lepi, živi in hitri, zraven sosebno
delavni, trpežni in z vsem zadovoljni.

Kirgizi sosebno radi jedo divjega osla; takisto
tudi Perzijani in celo Arabi, ki so drugače jako iz¬
birčni in natančni, ki bi za nič na svetu ne pokusili
domačega osla, so mrtvi na kulanovo pečenko. Stari
Rimljani, znani sladkosnedci, so si iz Azije naroče¬
vali divje osle in pri velikih pojedinah je bilo oslov¬
sko meso največa slaščica. lako nam vsaj pripove¬
duje Plinij, rimski pisec. Glasoviti Macena je poz¬
neje, ko so se menda kulani teže dobivali, mesto njih
vpeljal navado, jesti mlade mule.

Perzijani razen mesa rabijo tudi kulanov žolč
kot dobro zdravilo za bolne oči. Buharji delajo pa
iz kož neko usnje — šagren imenovano — ki se do¬
bro plačuje.

Oslica ima navadno le po eno mlado, ki koj spre-

f leda. Stara ga skrbno liže in sploh je za-nj v veli-
ih skrbeh. Gez pol leta ga odstavi, ali mladič še
dolgo hodi za materjo. Oslič je jako živahna, vesela
in šegava žival, rad skače in si igra, posebno veselo
pa pozdravlja vsacega osla. Oslič ni izbirčen, že v pr-
vej mladosti se nauči biti z vsem zadovoljen, tudi
občutljiv ni tako, kakor žrebe in zato tudi ne zboli
tako lehko. V drugem letu je osel dorastel, ali k po-
polnej moči pride še le v tretjem letu. Osel ni pod¬
vržen tolikim boleznim, kakor konj in učaka tudi pri
težkem dela 30, do 40, časih celo 50 let.

Osličino mleko pravijo, da dobro dč ljudem, ki
na prsih bolujejo. V južnej Evropi jedo tudi oslov¬
sko meso. Iz kože delajo pergament in močno usnje,
tudi na bobne jo napenjajo.

Od konja in osla se skoti polutan, ki ima nekaj
konjevih, nekaj pa oslovih lastnosti. Od osla in ko¬
bile izvira mula,  ki je skoro konjske velikosti in
postave,' le po glavi, po ušesih in po repu je po¬
dobna oslu in tudi glas je oslovski.


15. Tovorni konj,

domače živali.

Od konja in oslice se skoti mezeg,  ki je sploh
podoben oslu; le glava, rep in glas so konjski. Mezeg
je sploh slabič in zato jih je le malo videti, razen
na Španskem in v Abesiniji; sosebno v zadnjej deželi
imajo skor same mezge.

Toliko bolj imenitne in koristne so pa mule.
Mula je srčna, hrabra in močna, kakor konj, zraven

E  a tudi trpežna, zadovoljna, pohlevna in v hodu varna,
abor osel. V njej se res strinjajo najbolje lastnosti
njenih starišev.

V vseh goratih južnih krajih je mula neobhodno
potrebna domača žival. Po najtežavniših potih more
nositi tri cente ter gre vsak dan po šest ali sedem
milj d v aleč in to pri takej krmi, da bi je konj še ne povohal.

Španske mule, s kterimi ondi največ vozijo, so
skor drage, kakor konji. Španjolec se rad pobahd s svo¬
jimi mulami in obeša na-nje vsakoršne leskotne čire-
čare, rdeče čope in prevoze; pod sedlo jim prestira
pisana podgrinjala ali vendar ž njimi ne ravna lepo.
Jesti in piti jim sicer da, ali zato pa tudi od njih
zahteva skoro nemogoče stvari in če ga precej na
besedo ne irbogajo, udriha z bičem po njih, bije jih
z gerjačo, meče kamenje va-nje in jih celo z nožem
zbada. Vožnja na španskej pošti je prava peklenska
vožnja. Tu ti zaprežejo pet parov mul, druzega za
drugim, na prvem sedi jezdec, zadej na sedalu pa
kočijaž z neznanskim bičem in zraven še gonjač
s strašno gerjačo. Vsaka mula ima svoje ime, kterp
so jej prav za prav vbili v glavo in to tako: Mulo,

ki je namenjena za poštarsko vožnjo, privežejo h kolu
in vrh tega jo drži še močen človek. Drugi vzame
v roke velik bič in začne neusmiljeno udrihati po
ubogej nedolžnej živali, kakor bi veljalo hudiča iz nje
izgnati in ves čas jej na ušesa kriči ono ime, ki jej
je namenjeno. Za četrt ure preneha in jej da dobro
jesti. Drugi dan se ta strahoviti nauk začne z nova
in tako poredoma nekoliko dni. Osmi ali deseti dan
si je svoje ime zapomnila za vse svoje žive dni. Ka¬
kor sliši svoje ime, spominja se onega tepeža, pobesi
ušesa in se spusti v tek.

83

Ovca je mirna, krotka, potrpežljiva in dobro-
čudna, ali zraven pa tudi neumna, trapasta, plaha in
boječa žival. Med našimi domačimi živalimi je ni no¬
bene, ki bi se bila po udomačenji toliko spremenila,
ni je nobene, ki bi bila na toliko izgubila svoje na¬
ravne zmožnosti, kakor jih kažejo še vedno v popol-
nej prostosti in divjosti živeče ovce. Divje ovce so
živahne, gibke in skočne, kakor koze: pretečo nevar¬
nost hitro spoznajo in se tudi branijo proti sovražni¬
kom. Naša ovca je komaj senca njenih divjih sorod¬
nikov, v človekovej službi je izgubila te lepe lastnosti,
izgubila je vso naravno razumnost, dolga sužnost jo

16 . Ovca.

Vse ovce so kratkega vrata, valjastega trupla in
visečega krajšega ali daljšega repa. Tenke in suhe
noge se končujejo v dva parkeljca, po kterih ovca
hodi; zadej ima pa še dva manjša krnasta, ki se tal

84

ne dotikata. Ovca ima suho glavo, zbočen in dlakav
nos in velike razmaknjene oči, ušesa jej pa proč stoje.
V gornjej čeljusti spredaj nima zob, spodaj ima pa
osem prednikov in potem zadej še 24 kočnikov, nam¬
reč na vsakej strani zgorej in zdolej po šest. Na
glavi nosi votle, robate, polžasto zavite in počez na-
grbane rogove, toda navadno so samo ovni rogati,
le pri nekterih pasmah nosijo tudi ovce manjše ro¬
gove. Pri nekterih pasmah ima oven tudi 4 in celo
6 rogov. Razen glave in nog ima ovca po vsem truplu
dolgo kodrasto, sedaj tanjšo, sedaj grobfejšo dlako, ki
jo navadno volna  imenujemo.

Omeniti moramo tukaj neko posebnost v pre¬
bavljanji, ktere nimajo do sedaj opisane živali. Ovca
namreč preživlja,  to je: hrano ali krmo dvakrat
prežveka. To pa ni lastno samej ovci, temuč še mno¬
gim drugim živalim, na primer: govedu, kozi, jelenu,
srni, kameli in še drugim. Zato je pri vseh preži-
vačih ali prežvekovavcih  želodec razdeljen na
štiri predele.

Krma, ki jo ovca prvikrat le bolj površno zgrize,
gre po požiralniku v prvi in največi predel, vamp
imenovan; od tod se pomika v drugi manjši predaleč,
kapica  zvan. V kapici se začne krma prebavljati,
ter se sprijema v kepice. Ivedar živina ne je in tudi
sicer počiva, p o vračaj o se te kepe po požiralniku na¬
zaj v usta, kjer je žival še enkrat do dobrega pre-
žveče in oslini. Drobno semleta in oslinjena hrana
gre sedaj po posebnem žlebiču med dvema gubama
naravnost v tretji želodec, kteremu se d e ve tog ub
pravi, ker je v njem koža na več gub zganjena. Iz
devetoguba gre hrana naposled v zadnji želodec,
siriš  čnj  ek  imenovan, kjer se hrana popolnoma pre¬
kuha in prebavi.

Naša domača ovca se ojagnji navadno z enim,
redko kedaj z dvema jagnjetoma. Mladi janček je
jako mila, nežna, vesela in šegava žival, da ga je
milina gledati na trati, kako brezskrbno poskakuje
okoli matere. Iz početka so jagnjeta jako občutljiva
za mrzlo in mokrotno vreme; zato premladi v taeem

85

vremenu ne smejo na pašo. V prvem mesecu dobi
mlečne zobe, zadnji stalni zobje mu pa predro še le
v petem letu, toda po plemenu gre pa že v drugem
letu.

Naše ovce, posebno one, ki so v stajah zaprte,
so mehke in občutljive živali ter so podvržene mno¬
gim boleznim. Najnavadniša je vrtoglavost.  Tej
bolezni je kriv mehurnjak,  to je neka mehurjasta
glista, ki se pokaže v ovčjih možganih. Dolgo se ni
vedelo, odkod ti črvi pridejo v ovčjo glavo. Najno¬
vejše skušnje so pa dokazale, da ovca dobi to bo¬
lezen od psa, ki boluje na trakulji. Trakulja je dolga,
ozkemu traku podobna glista, ki je sestavljena iz
mnogih in mnogih plošnatih členov. Ti členi rastejo
od glave, tako da so prvi najmlajši pri glavi naj¬
manjši, zadnji pa najstarši in polni jajec. Ti zadnji
členi se trgajo drug za drugim od trakulje in izpa¬
dejo iz pesjega črevesa.

Ovca, ki po naključji požre na paši tak člen
poln jajec, ali tudi samo nekoliko jajec, ki so se
izprezala iz tacega člena, dobi potem mehurnjaka
v možganih in postane vrtoglava. Ko namreč tra-
kuljina jajca pridejo v ovčji želodec, ondi ožive, pa
se prevrtajo skozi želodčevo kožo in dalje skozi drob
in skozi meso, dokler ne pridejo v glavo, kjer osta¬
nejo ter se spremene v tacega mehurnjaka, ki potem
ovco nadleguje in jo naposled umori.

Ako potem sicer zdrav pes poje možgane crknjene
ovce z mehurnjakom vred, spremeni se ta mrčes
v psu v pravo trakuljo, ki spet trosi jajca, iz kterih
se novi mehurnjaki v drugih zdravih ovcah izležejo.
Trakulja in mehurnjak sta tedaj v tej istej zvezi, ka¬
kor metulj in gosenica. Kakor iz gosenice postane
metulj, takisto se mehurnjak spremeni v trakuljo, in
kakor metulj znese jajca, iz kterih se izvale spet go¬
senice, takisto tudi trakulja trosi jajca, iz kterih j se
izcimijo novi mehurnjaki, ako namreč ta jajca pridejo
v ovčji želodec in od tod v možgane. Ako se tedaj
v kakej čredi pokaže ta bolezen, naj gospodar najprej
odpravi svojim psom trakulje, druga skrb naj mu

86

bode, da psi — ki so znabiti še zdravi — nikdar ne
dobe jesti možganov za vrtoglavico crknjenih ov&c.

Druge navadne ovčje bolezni so: mrtoud, volčič
ali sajevec na parkljih, garje, koze, bobniča in žabica.
Vrh tega jo zajedajo na jetrih metljaji ali metulji in
v plučih neki drugi črvi. Tudi neka muha jo muči.
Na nos jej namreč znese nekoliko jajec, in mali čr-
viči ali ličinke, ki se iz njih izvale, zlezejo ovci v nos,
kjer jej delajo velike bolečine.

Ovca učaka 10, 12 celo 14 let, ali že v 10. letu
jej navadno izpadejo zobje; tudi se stara ovca niti
ne izpita lehko, niti nima več tako lepe volne; zato
jih navadno že poprej zakoljejo.

Od ovce se rabi vsaka, tudi najmanjša stvar.
Jagnjetina ali bravetina — sosebno pečena —je jako
dobra in tečna jed, iz sladkega ovčjega mleka se dela
okusen sir, iz loja vlivajo sveče, iz raznih odpadkov
in obrezkov kuhajo klej (lim), iz črev sučejo strune
in tudi iz rogov se izdelujejo razni izdelki. No naj-
večo korist ima človek od ovčje volne in zarad volne
ljudje največ rede ovce. Ovce, ki dajo mnogo lepe
volne, imajo malo mesa; mesnate ovce dado sla-
bejo in grobejo volno. Volna se striže navadno enkrat
na leto in to okoli binkošti. Iz volne se predo, pleto
in tko vsakovrstne pletenine in tkanine, od najtenj šega
sukna do debelega in grobega bukovca ali darovca.
Iz ustrojene ovčje kože — irhovine — delajo mehke ro¬
kavice in druge stvari. Z volno ustrojena koža —
krzno — se rabi za kožuhe in kučme. Naposled je
ovčjek jako dober in zdaten gnoj.

Ovca je goijanka. Vse divje ovce stanujejo v go¬
ratih krajih, nektere blizo večnega snega in tudi na¬
šim domačim ovcam bolje de paša na suhih hribih
in prisojnih rebrih, nego po mokrotnih dolinah. Na
gorah najde mnogo več dišečih in zdravih rastlin; po
dolinah raste mnogo zelišč, za ktera ne mara, nektera
so jej celo zoperna in škodljiva, kakor na primer:
zlatica, podlesek, homulica ali bradavičnik, mleček,
loč in še nektere druge. Ovce, kakor sploh prežve-

87

kavči, gredo rade za soljo, ki jiin prav dobro tekne
in jih varuje mnogih bolezni.

Ovca je malomarna, neumna in plaha žival. Že
njeno zoperno in prazno blejanje oznanuje neumnost
in bedavost. V nobenej stvari si ne zna pomagati;
vsaka tudi najmanjša nenavadna stvar, postavim kak
pok ali vrisk, plamen, ki nenadoma švigne pred čredo,
pes, kterega še niso videle — vse to jih lehko tako
preplaši, da brez zavednosti same silijo v nevarnost.
Ako kterej živali, to je gotovo našej domačej ovci
treba človeške pomočne roke in skrbnega očesa, brez
človeka bi kmalo poginile vse. Zato pa tudi en sam
pes lehko strahuje in vreduje po sto in še več ovac.

Ako se užge ovčja staja, ovce ne beže iz nje, le
z največo silo jih je mogoče izvleči iz dima in plamena
in ako le morejo, pobegnejo spet nazaj v ogenj. Kaj še
zgore vse do poslednje, nego da bi zbežale skozi od¬
prta vrata. V nevarnosti, da-si tudi je večkrat samo
namišljena, stiskajo se časih tako, da se mnoge od
njih zaduše. Najbolj se boje groma in bliska. Pri ne¬
vihtah se stiskajo in gneto in z nikakoršno silo jih
ni moči spraviti z nevarnega mesta v zavetje. Ako
trešči v tak klobčič, obleži jako mnogo mrtvih. Za
prvim ovnom, ki navadno vodi čredo, gredo slepo.
Kar stori vodnik, to isto store za njim na istem
mestu vse po redu. Ako vodnik na kacem mestu
malo poskoči, poskoči za njim vsaka ovca, kedar pride
na ono mesto. Ako se on preplaši in brez glave lo¬
masti dalje, peketajo zbegane vse za njim ne glede,
kam jih vodi. Naj se vodnik prestrašen zapraši v vodo,
pojdejo vse za njim, naj se vodnik prekucne v globok
prepad, vse bodo poskakale za njim, da-si tudi bi
mogle videti, da so vse mrtve obležale, ki so sko¬
čile pred njimi. Zarad te neumne in nesrečne trme
v nekterih krajih pridado ovčjej čredi nekoliko koz,
ki so v vsacern oziru pametnejše, da bi vodile topo¬
glave ovce. Na Ruskem, kjer se po južnih stepah
pase mnogo tisoč ovac, imajo pastirji zarad teh na-
pečnih ovčjih lastnosti mnogo truda in veliko skrbi.
Pri nevihti ali mečavi (ko mete s snegom) časih ka-

88

kor besne drve naprej v stepo, poskačejo v vodo,
celo v morje; časih pa spet stoje, kakor bi bile pri¬
rasle, na istem mestu, da jih zamete sneg in rajše na
mestu zmrznejo, nego da bi šle za pastirjem v za¬
tišje. Tako jih časih en dan na tisoče pogine.

Potnik K o lil, ki je mnogo potoval po Ruskem,
opisuje tak dogodek, kakor ga je cul iz ust starega
pastirja.

„V očakovskej stepi — pripoveduje pastir — nas
je paslo sedem, imeli smo do 1000 ovac in 150 koz.
Bilo je sušca meseca, gnali smo prvikrat onega leta.
Vreme je bilo prijetno, paša je bila dobra in obilna,
ker je trava že zelenela. Proti večeru začne deževati
in mrzel veter je jel pihati. Dež se kmalo spremeni
v sneg, mraz je pritiskal vse Imje in huje, obleka na
nas je zmrznila in po solnčnem zahodu je brila burja,
da nam je šlo do kosti. Nismo bili daleč od staj in
od hiš, pa smo skušali priti do njih. Med tem je veter
ovce pognal, ter jih je tiral zmerom dalje od staj in
od hiš. Skušali smo, da bi obrnili kozle, ki so na¬
vadno vodili čredo; ali kakor so sicer jarci neustra¬
šeni in srčni, mrzlih viharjev se vendar boje.

Letali smo sem ter tje, tepli smo, gonili in po¬
dili nazaj, vpirali smo se proti viharju in proti čredi:
toda ovce so pritiskale in rinile naprej in ves klobčič
se je vso noč neprenehoma valil zmerom dalje in
dalje. Ko je drugo jutro napočil dan, nismo videli
okoli sebe nič, nego povsod sneg in sneg in viharno
puščavo pred seboj in za seboj.

Vihar je tudi po dnevi divjal z isto močjo in
čreda se je še hitreje dalje pomikala, nego po noči,
ko jo je gosta tema še nekoliko ustavljala. Vdali smo
se osodi. Hitro smo drvili dalje, mi naprej, ovce so
beketale in trapale za nami; voli, ki so nam vozili
živež, so copotali za nami, in zadej so tulili naši psi.
Ta dan smo izgubili vse koze, druga za drugo je
onemogla in naš pot je bil zaznamovan z mrtvimi
živalimi. Proti večeru je šlo malo zložneje, ker so
ovce jele pešati nekaj od lakote, nekaj od truda. Toda
tudi nam so upadale moči, dva od nas sta zbolela in

89

sta se zarila v kožuhe na vozu. Spet je nastopila noč,
pa nikjer ni bilo videti niti vasi, niti hiše. To noč se
nam je še huje godilo, nego prejšno in ker smo ve¬
deli, da nas burja drvi proti morju, pričakovali smo
vsak čas, da se bodemo z neumno živino vred pre¬
kucnili v morje. Na to zboli še tretji od nas. Ko se
je jelo daniti, zagledali smo na strani v sneženej
megli nekoliko hiš. Bile so nam prav blizo, komaj
30 korakov od nas, ali bedasto žival ni bilo mogoče
obrniti na ono stran, v eno mer so bežale pred burjo.
Vihar nas je imel tako v oblasti, da celo mi, boreči
se z ovcami, nismo mogli iti do hiš. Videli smo, kako
se nam izgubljevajo hiše izpred oči in da-si tudi nam
je bila tako blizo pomoč, bili bi vendar izgubljeni, ko
ljudje sami ne bi bili čuli naših psov. Bili so nasel-
niki, eden je spoznal našo nevarnost ter je hitro skli¬
cal druge. Njih petnajst nam je prišlo v pomoč, s či¬
limi močmi so se vrgli med trudne ovce ter so zvlekli
nje, nas in bolnike do svojih pohištev. Izgubili smo
na tem strašnem potu vse koze in 500 ovac. No še
tukaj v zavetji jih je mnogo poginilo, ker živali spa-
zivše zatišje pri hišah in stogili, so se tako strašan¬
sko gnetle in stiskale, kakor bi jim bil sam živ vrag
za petami, in tako se jih je mnogo zadušilo. Mi smo
hvalili Boga in dobre naselnike, da so nas rešili go¬
tove smrti; ker četrt ure za gostoljubnimi hišami zija
20 sežnjev globok prepad v morje."

Mnogo spretnejše in tudi srčnejše so ovce, ki se
brez vsacega varstva, skoro na pol divje, pasejo po
goratem Walesu na Angleškem. Te ovce se ne drže
v velicih čredah, temuč razkrope se v manjše trope
po 12 do 15 skupaj, ker jih skušnja uči, da se tako
laglje branijo proti sovražnikom. Tudi človeku ne
upajo, bojč se da jim ne bi vzel ljube svobode.
Zato vedno stavijo stražo na kak skalnat greben,
in kakor se pokaže kaj sumnjivega, zabrlizgne straža
in vsa čreda pobegne v goro na najstrmejše kraje,
kamor preganjavec ne more za njimi. Valeška ovca
se ne more zanašati na pastirjevo obrambo, zato se
branijo same. Oven in tudi ovca se postavi psu in

90

ga največkrat premaga. Pri takej priliki se ovce zbero
vse v en kup, v sredo med sč vzemo jagnjeta in ovce,
ovni pa moško pričakujejo sovražnika in ko se njim
je približal, ga srčno napadejo. Ako prej ne odnese
pete, telebne najmočnejši oven va-nj in ga na zemljo
pobije. Dogodi se celo, da se tak oven loti bika
in da ga premaga. Bik namreč pobesi glavo, bodi si,
da zaničuje svojega majhnega protivnika, bodi si, da
bi ga rad nabodel; oven se pa zaleti va-nj ter ga
buti na čelo. Ta nepričakovani udarec bika tako pre¬
trese in omami, da se navadno zgrudi na zemljo.
Človek, ki ima vedno le naše okorne in bebaste ovce
pred očmi, bi komaj veroval, da more svoboda in
samostalnost to žival tako spremeniti.

Zev starodavnih časih sije človek udomačil ovco;
no kakor pri vseh najimenitniših domačih živalih, tako
tudi ovci ne vemo za rod. Nekteri mislijo, da je naša
ovca udomačeni zarod neke ovce, ki še sedaj živi
divja na otocih Korzika in Sardinija; drugi spet me¬
nijo, da izvira od azijske divje ovce, Argali zvane,
drugi pa spet trdijo, da so divji prededi našej ovci
že davno odmrli in da ta vrsta živi sedaj samo v do¬
mačih ovcah. Kakor od drugih domačih živali, imamo
tudi od ovce jako mnogo plemen ali pasem, ki se po
številu, velikosti in zvijanji rogov, po dolgosti in ten-
kosti volne in naposled po repu jako spreminjajo.

No predno govorimo o imenitniših pasminah,
ozrimo se, malo na divje ovce.

Muflon ali mufi  a se imenuje divja sardinska
in korzikanska ovca, ki živi v čredah, po 50—100
repov skup, na ondotnih strmih in visokih gorah.
Muflon je zatrepanega krepkega trupla, velicih, do
12 funtov težkih zavitih rogov in sosebno kratkega
repa, kakoršnega imajo sploh vse divje vrste. Dlaka
je gladka in kratka, po zimi pa kodrasta in volnata,
po hrbtu je rjava, sicer pa belkasta. Samo oven nosi
roge in najmočnejši med njimi vodi čredo. Ti ovni
se časih strašno trkajo med seboj in pri tej priliki se
večkrat kteri zvrne čez skalovje. Muflon je jako pla¬
šen, najmanjša reč ga poplaši, da kakor blisk, leti po

91

strmih pečinah in čez meline. Muflonov je vedno manj
in manj, ker jih preveč zalezujejo in streljajo; časih
pravijo, da so jih v enem velikem lovu po 4000 in
še več postrelili; sedaj je pa dober lov, ako jih dobe
kacih 20.

Mladega muflona je jako lehko krotiti, kmalo se
udomači in na človeka privadi, da gre za njim, kakor
pes; sicer pa ostane živahen in skočen, kakor divji.
Po hiši stakne vse kote in vse prevrne. Kar se pa
tiče drugih umnih zmožnosti, ni skoro nič bolji od
naše domače ovce. — Mufla ima navadno po dva
jagnjeta, ki precej po rojstvu gresta za materjo in že
v nekoliko dneh delata tako predrzne skoke, kakor stari.

Po samotnih planinah v srednjej Aziji, tje do
Kitaja in celo v mrzlej Sibiriji živi velikan med div¬
jimi ovcami, ar g ali imenovan. Oven je 6'/s črevljev
dolg in 4 črevlje visok, velik je tedaj, kakor enoletni
junec. Težek je blizo tri cente in sami rogovi vagajo
80—50 funtov. Sivkasto-rjava gornja dlaka je dolga in
stremenasta, spodaj ima pa gosto in mehko kratko
volno. Ovce so manjše in imajo tanje, skoro ravne
rogove. Najmočnejši oven vodi po 10—12 repov in
kakor drugi ovni, se tudi argali trkajo, da iskre švi-
T ’ 1  ' ’ po dolinah, po zimi pa mulijo

izvrstno čuje, vidi in voha in je zraven jako plašen.
Ako spazi kaj sumnjivega, hitro zgine po skalovji,
skače čez globoke prepade in spleza po največih str¬
minah, kjer človek ne bi vedel kani noge zastaviti.
Lov je torej jako težaven in trud se ne bi izplačal,
ako bi argali ne bil tako neumen in zvedav. Zato lovci
v Sibiriji radi obešajo svojo obleko na kak drog in
sicer plašni argali se večkrat tako zagleda v to obleko,
da ne spazi lovca, ki se mu je približal od druge
strani. Tudi jim nastavljajo zadrge na pote, po kterih
navadno hodijo. Argalijeva pečenka je sosebno tečna
in slastna, iz njegove kože si delajo ljudje odejo in
obleko, iz rogov pa izdelujejo kupice, žlice in drugo
orodje.

Zalezti ga je jako težko, ker

V severnej Afriki živi gr i vata divja ovca,  ki
je sicer manjša od argalija ali v drugih lastnostih se
ž njim vjema. V glavo je bolj kozi nego ovci podob¬
na , najbolje jo pa od vseh drugih loči dolga griva
ki jo nosi pod vratom tje do prsi.

Tudi severna Amerika ima v zapadnih goratih
in pustih krajih divjo ovco, debelo  rog  zvano, ki
ni nič manjša od argalija. Debelorog nima volne,
temuč gladko kozjo dlako, sicer je pa plašen, uren
in spreten v skakanji in plezanji, kakor argajSsr"

Med domačimi pasmami, kterih ne bodejnb popi¬
sovali vseh, je najimenitniša: mer in o v ka, ki je že
od nekdaj udomačena na Španskem in Portugalskem,
kamor so jo bržčas naselili iz severne Afrike. Meri-
novka je srednje velikosti, zatrepanega in polnega
trupla, debele glave, zbočenega nosa in dolgega repa.
Oven nosi močne, najprej navzdol in naprej, potem
spet venkaj in nazaj zavite roge. Noge ima nizke
ali močne in debel vrat z ohlapno kožo. Merinovka
ima med vsemi ovcami najtanjšo in najmečo, rumen¬
kasto in v kodrast,o volno.

Na Španskem imajo te ovce neizmerno velike
pašnike in v prejšnih časih — še pred 50 leti y-  so
imeli kralj in nekteri prvi velikaši velike pravice za-
rad paše. Tak velikaš je imel večkrat po 80.000 ovac,
ki so hodile od pašnika do pašnika. Njihovi pastirji
so imeli pravico goniti svoje črede po kmetovskej
zemlji, tudi čez najbolj obdelane njive so smeli narediti
90 korakov široko cesto in na potu so smeli pasti na
vsacem občinskem pašniku. Šednj je to, se ve da,
drugače.

Pozneje so merinovke z velikim- pridom zaplodili
tudi po drugih deželah, kjer se prav dobro obnašajo.
Naša prosta ovca, ki ima dosti dobro meso ali slabcjšo
volno, da se po merinovkah tako v plemenu zboljšati,
da je skoro popolnoma podobna merinovki. Merinovke
in sploh ovce, ktere ljudje drže zbog volne, se ne mol¬
zejo, ker bi po tem volna trpela.

V laška ovca  ima ravne, po koncu stoječe in
kakor vretence usukane rogove. Volna je dolga, ali

groba, iz nje se tke najgrobejše sukno. Na Grškem,
Vlaškem, Ogerskem, posebno pa na Turškem drže
največ to ovco, ker je mesnata, in Turki najraj še jedo
bravetino.

Od tujili udomačenih ovac omenimo na kratko
tolstoguzo in tolstorepo  ovco.

Tolstoguza  ima prav kratek rep, in na vsakej
strani veliko tolsto gručo, da je ovca videti, kakor bi
imela zadej dve blazini privezane. Te dve gruči ste
do 30 funtov težki. Ta ovca živi v srednjej Aziji in
sedaj tudi v Afriki, nima volne, nego samo dlako.
Mongolska tolstoguza je velika, kakor osel.

Tolsto  rep  k a v prednjej Aziji in severnej Afriki
ima dolg rep, v kterem se nabere toliko tolšče, da
je 20—30 funtov težek in da ga ovca komaj za seboj
vleče. Da si ovca ne poškoduje repa na paši po
ostrem kamenji, privežejo jej pod rep majhna kolca,
kamor položijo rep, da ga ovca vozi za seboj.

6. Koza.

Kar se tiče telesnih lastnosti, je koza z ovco
v najbližem rodu. Močne in ne previsoke noge nosijo
zatrepano truplo s kratkim zafrknjenim repkom. Na
debelem vratu je nasajena suha glava z dolgimi špi-
častimi ušesi. Brada, ki jej visi od dolnje čeljusti,
delajo nekako častitljivo, toda iz živih oči jej pa gleda
šegavost, porednost in nagajivost. Oba, samec in sa¬
mica, imata na glavi roge, ki posebno njemu kaj lepo
pristujejo. Iiogovi so srpasto nazaj zaviti, od strani
stisnjeni in robati, spredaj pa počez grčasti ali grbasti.
Nahajajo se pa tudi brezrogi ali mulasti kozli in koze,
ki pa ne nosijo glave tako moško in mogočno, kakor
rogati. Parkeljci na nogah imajo na okoli ostre ro¬
bove in zato znajo koze tako dobro plezati in skakati
po pečevji. Koza ima po vrhu dolgo, grobo in kocasto,
pod njo pa krajšo in mečo volnasto dlako.

Kakor je pa sicer koza v truplu podobna ovci,
toliko bolje se od nje razlikuje po umnih zmožnostih.

94

17. Koza.

Koza je jako krotka žival ter je rada v družbi
s človekom, rajše nego kaka druga domača žival,
razen psa se ve da. Po gorah, kjer se po letu pašo
koze, pridružijo se kaj rade potniku in ga časih več
ur daleč spremljajo. Ako jim kaj da, postavim soli
ali pa tudi tobaka, ga drugikrat od daleč spoznajo,
lete skup in meketaje beračijo za njim. No pri vsem
tem je koza prevržna in muhasta. Danes te spremlja

Koza je nemirna, radovedna, nagajiva, malopridna
in zraven pa tudi srčna žival. Že nekoliko tednov
star kozlič ne ve, kaj bi počel od srboritosti. Ne
samo da po trati dela čudne in smešne skoke, nego
ga nekaj zmerom vleče na višave. Ni je kamnate
groblje, niti drvene skladnice, kamor se spak ne bi
skobacal. Ne neha , da se postavi na kako skalo,
na zid, na streho ali vrh stopnic in od onod, svoje
umetnosti vesel, gleda pod se in v največih višavah
brez strahu hodi okoli, ker ne pozna omotice.

95

povsod, kamor koli greš, povsod ti je za petami; jutri
te pa še pogledala ne bode, ako jo tudi kličeš, ne
zmeni se za te.

Le glej jo, kako objestno se obnaša na paši.
Sedaj gre nekoliko korakov dalje, sedaj spet postoji,
skoči malo v stran, odgrize kako brst, zadovoljna po¬
kima z brado, zamekeče, spne se ob grmu in je neko¬
liko časa, potem gre spet malo dalje, postoji pri detelji,
odmuli nekoliko stebelc pa jo spet pusti in se loti ka-
cega ničevega dračja, no hipoma je spet pri detelji,
sedaj veselo skače, sedaj spet se drži žalostno. Vsak
čas jej šine nekaj druzega v glavo, zatorej je koza
res živa podoba vihravosti in razuzdanosti.

Koza bode rajše skočila čez sčč, nego da bi iskala
vrat; po potu ne pojde rada, rajše kolovrati po stran-
potih, kraj vtrte steze rajše praska po grdih strminah.
Zraven je jako zvedava in radovedna, vse bi rada
videla, povsod bi bila rada zraven. Zato se koze na
paši ne drže skup, kakor ovce; vsaka gre svojo pot
in zato ima kožar ž njimi veliko preglavico. Koza je
mirna le tedaj, kedar preživlja.

Kozel je bolj resen in se drži bolj moško in pri¬
stojno, nego koza, le brada in šegavo oko ga dela
smešnega. Kozli se med seboj radi trkajo in večkrat
imajo strašanske poboje, in ne le kozli med seboj, am¬
pak tudi koze, in še celo mulaste se trkajo z roga¬
timi pa tudi z mulastimi. To trkanje nima ne konca
ne kraja posebno onda, kedar je med čredo prišlo
nekaj novincev. Pokanje in treskanje rogov se daleč
razlega in človek bi mislil, da si morajo črepine raz¬
biti ali da jih vsaj morajo omoti ti ti silni udarci.
Ali kozlu ni nič! Ko se v resnici sprimejo, ne bi¬
jejo se samo z rogmi na roge, ampak kamor koli more
buti protivnika, bodi si v trebuh, bodi si na gobec
in ne jenjajo z lepa, da-si tudi jim večkrat iz čela kri
curkoma lije. Kozla, ki se hočeta trkati, gresta malo
ritensko, potem se zaletita in ko sta blizo, spneta se
na zadnje noge, nagneta glave in v tem hipu, ko se
spustita doli, vjameta se z rogmi.

96  —

Koz-li se ne bijejo samo med seboj, temuč se
postavljajo tudi drugim živalim in celo človeku. Po¬
sebno so stari kozli časih prav poredni in hudobni.
Človeka zna iznenada butiti od zadej in tako naj-
močnejega človeka lehko na tla podere. Tschudi  pri¬
poveduje, da je popotni Anglež na švicarskej planini
Grimsel sedel na kladi z bukvami v rokah. Med
branjem mu pride spanec in Anglež začne kimati
z glavo. Blizo njega se pase kozel in pride radove¬
den bliže. Ko spazi to kimanje, misli si, da ga Anglež
kliče na korajžo in bradač si ne premišlja dolgo. Po¬
stavi se, kakor ima navado pri takih prilikah, premeri
prostor ter se tako silno zaleti v nesrečnega Angleža,
da se prekucne čez klado in dolgopete noge kviško
pomoli. Anglež je klel na vse kriplje, kozel pa, kakor
bi se čudil voljnosti angleške butice, stopi z eno nogo
na klado ter se radovedno ozira na kričečega in brcajo¬
čega Angleža.

Kako srčna je koza j vidi se iz tega dogodka.
Brue  je imel krotkega štirletnega leva. Necega dne
je bil ta lev s svojim gospodom na dvorišči, ko so
ravno prignali čredo novo kupljenih koz. Ko koze
leva zagledajo prestrašijo se tako, da se razbegnejo
vse razen ene. Ena ostane, leva srpo gleda in z nogo
cepeta. Potem stopi nekoliko korakov nazaj, zaleti se
v leva ter ga z rogmi tako buti na čelo, da je bil
lev omamljen, in še predno se prav zave, poči ga
koza v drugo. Lev se je zbal rogate protivnice in
se je skril za svojega gospodarja.

Koza pa ni samo trkava in srčna, ampak, tudi
spretna in bistroumna žival in se nauči vsakoršnih
umetnij. Med ostalimi mojstrijami se nauči pozna¬
vati črke in sestavljati besede. Neki pastir v Klad-
skem je na paši svoje kozle in koze tako izuril, da
so se vedli, kakor vojaki in so se med seboj tudi po
vojaško bojevali. Ko jih je do dobrega izučil, šel
je s temi umnimi bradači po svetu, ter jih je radogled-
nim ljudem kazal za denar. Prišel je tudi na Dunaj
in cesar Franc je dal tem rogatim umetnikom napra¬
viti razno vojaško obleko.

97

Kozla tudi leliko privadijo, da se da vpregati pred
majhna otroška kolca in z veseljem vozi dečke, ako
lepo ravnajo ž njim; kakor ga pa preveč dražijo in
po nepotrebnem mučijo, se jim ustavlja in se ne gane
z mesta. Po večih mestih, sosebno v Parizu, človek
pogosto na sprehajališčih vidi zaprežene kozle.

Toda ne samo izučene, temveč tudi navadne koze
pokazujejo dosti razumnosti. Brehm pravi, da je
njegova mati imela več koz, in tu se je večkrat pri¬
merilo, da jih nemarne dekle niso dosti nakrmile. No
gospa je to koj izvedela, še v hlev jej ni bilo treba
hoditi. Samo pri oknu je vprašala, ali je vse v redu.
Ko so koze zaslišale njene besede, začele so žalostno
meketati, ako se jim je kaka krivica godila, sicer so
bile pa tiho. Vprav tako so se tudi obnašale, ako
jih je kdo po krivičnem udaril. Ako so se prikradle
na vrt in jih je kdo z bičem prepodil z gredic ali
od drevja, ni nobena beknila; ako seje pa dekla
v hlevu ktere dotaknila, drla se je na vse grlo, kakor bi
jo kdo živo na meh odiral.

Koza je stvarjena zagore; posebno rada se pase
na prisojnih rebrih, po melinah in pečinah, kjer med
razsedenim skalovjem poganja kak grmič ali kaka druga
sočna bilka. Kamor nobena druga domača žival ne
more, ondi ona veselo poskakuje in pleza po ozkih
robovih in ostrih grebenih. Bolj ko je razpokano in
raztrgano skalovje, bolj ko je divji kraj, toliko bolje
jej ugaja. Tukaj se bolje počuti, nego v staji prive¬
zana pri polnih jaslih. Suhi kraji so jej bolj ugodni,
nego mokrotni in tudi dolga moča ob deževji jej ne
de dobro. Nevihte in bliska se pa ne boji tako, kakor
ovca.

Kozo rede največ siromaki, ki ali nimajo s čim
kupiti kako drugo žival, ali pa nimajo paše za njo.
Pri nas vidimo največ koz po onih ubozih in žalost¬
nih krajih, kjer so nepremišljeni ljudje posekali hladne
gozde, ter nam tako lepe in rodovitne kraje spreme¬
nili v kamenite puščave. To je sploh na Krasu, po¬
sebno pa v Primorji, v gornjej granici in v Dalma¬
ciji. Naše cesarstvo ima poldrugi milijon koz in
Domače živali. 1  7

98

Dalmacija sama redi skoro tretjino tega števila. Mnog - ©
koz ima tudi Grška, kjer razen drobnice skoro ni
videti druge domače živali. Po golem sivem Velebitu,
ki loči Liko od Dalmacije, človek ne vidi druge ži¬
vali, nego koze in ovce, nekaj ličkih, nekaj dalmatin¬
skih. Človek si ne more lehko misliti bornejega bož¬
jega stvora, kakor je lički kožar. Oguljena in z vsakor-
šnimi zaplatami obložena obleka mu le za silo pokriva
telesno goloto ; bos, žejen in lačen po ves božji dan
lazi in stika po pekočem kamenji za nagajivo čredo.
Zvečer pride truden domu, to je: v čudno kočo, ki
je večkrat bolj podobna medvedjemu brlogu, nego
ljudskemu stanu; tu si skuha nekaj koruzine moke
na vodi in jo povžije nezabeljeno in večkrat tudi ne¬
soljeno. Ako ima kako skorjo starega, okamnelega
sira in košček sirkovega kruha, je revež vesel. Tako
preživi kožar dan za dnevom od prve pomladi do
pozne jeseni, sedaj na pol pečen od žarečega solnca,
sedaj spet premrt in otrpnjen od mrzle burje. Po
ves teden in še dalj ne vidi človeškega lica niti ne
čuje govorice iz človeških ust, le vsacih štirnajst dni
mu prinese nekdo od doma novega živeža.

Na Ruskem in tudi na Španskem imajo ovčarji
pri svojih čredah navadno nekoliko koz, ki vodijo ne¬
umne ovce. No te koze, da-si tudi so pastiijem po¬
trebne in koristne, jim vendar delajo veliko pregla¬
vico. „Verujte mi gospod!” — tako je andaluški
pastir na Si eri Nevadi tožil potujočemu Brehmu  —
iz  kože bi skočil časih, tako se moram jeziti na svoji
dve kozi. Nikoli ne bodete storile tega, kar bi jaz
rad, temveč vprav nasprotno — no kaj čem, moram
delati po njunej volji. Danes me ni bila volja pasti
tukaj, ali moji kozi ste po vsej,sili hoteli ostati tu
in moral sem jima pustiti voljo. Se cel6 moj pes pri
njima nič ne opravi. Ako bi ga na nje naščuval, po¬
končali bi mi vso čredo. Na! le poglejte, kaj delate!”
S temi besedami mi pokaže poredni kozi, ki ste ravno
kar splezali na strm skalnat greben in, prijazno me-
ketaje, ste vabili ovce k sebi v nevarno višavo. Pastir
pošlje psa, da bi ju prepodil in spravil doli. No to


99

ni šlo tako lehko! Kozi ste se umaknili na najviše
sleme in pes se je zastonj trudil priplezati do njih.
Zvesti služabnik je vsak pot zdrsnil po gladkej skali,
no to ga še bolj pripali in res skobacal je vse više in
više. Kozi ste smrkale, pes je lajal jezno in že je
mislil, da ima v pesteh objestne hudobnice — no
v spretnem skoku preskočite psa in dve minuti po¬
zneje ste bile že spet na drugej špici in ista kome¬
ta se je z nova pričela. Ovce so se med tem izgu¬
bile po skalovji in so kakor obnorele letale po naj-
ožih robovih, da je pastirja in tudi mene jelo skr¬
beti. V strahu skliče psa k sebi in kozam je bilo to
po všeči. Koj so se spet ovcam stavile za vodnice
in čez dobre pol ure ste vse ovce srečno izpeljale iz
skalovja.

V srednjej Afriki se pašo koze ves dan brez
varha, le zvečer jih zapro v trnjevo ograjo , da so
varne pred krvoločnimi zvermi. „Sredi prvotnega
gozda — se glasi spet Brehm  — potnik pogosto
srečava velike kozje črede in človek se mora čuditi,
kako spretno znajo te živali prav po drevji plezati.
Tudi sredi stepe te nenadoma obsujejo te vesele živali
in beračijo okoli tebe. Blizo tod bodeš tudi naletel
na kak raztrgan šator, v kterem stanujeta po dva
razcapana, na solncu ogorela Araba, ki nimata nika-
koršne naprave niti druzega orodja, nego vodni meh,
žitno vrečo, dva kamena, s kterima tareta žito in ilov¬
nato pločo, na kterej pražita močnato jed.

Po noči je kaj živo in glasno v takej ograji.
Malo je živali, ki bi tako malo spale in ki bi bile
po noči tako nemirne, kakor so koze. Nekoliko je
vedno budnih in te se pode, trkajo in spenjajo v naj-
večej temi. No ako se kaka zver, zlasti lev, približa
takej ograji, popade koze velik strah in nemir. Člo¬
veku se zdi, da se ob takej priliki vsaka koza glasi
z desetimi raznimi glasovi, toda ne mekečejo, temveč
grdo blejajo in stočejo. Ako sedaj skozi ograjo
celo ugledajo svetle zverinje oči, to je njih strah brez
konca in kraja. Kakor besne dirjajo v ograji gori in
doli, telebajo v ograjo in se vse zbegane na njo spen-

100

jajo. Ali nomade uči skušnja, da lev le v največej
lakoti pograbi kozo, dočim je govedom zmerom ne¬
varen. Kozam je leopard največi sovražnik.”

Koza je vsakoršno zelenjavo; travo, zelišča, listje;
vendar se najrajše spenja ob grmih in nizkih dreve¬
sih, ter objeda popke in mladike in smuče brstovje.
Zato koz ni pasti po gozdih, kjer je mladovje in zato
so kozo v novejšem času opustili v mnogih krajih.
Tudi je resnično, da je koza mnogo kriva, da se po
Krasu, po Dalmaciji, po Grškem in po drugih krče¬
vinah ne more gora obrasti z novim gozdom. Ena
sama koza v enem leta dva orala mladovja dene
v nič.

Koza je pa tudi mnoge strupene rastline, ktere
ovcam in drugim živalim škodujejo, na primer: mle¬
ček, volčin, krvavi mlečnik, mišjek, pesji peteršilj,
celo tobak, ki je prav strup mnogim živalim, gre
oblizni kozi v slast. Tisa in preobjeda pa tudi njej
škodite.

Koza je mrtva na sol. S soljo jo človek spravi,
kamor koli hoče , in zato kožar na planinah vsak teden
vsaj enkrat potrese svojim kozam nekoliko soli na sta-
novit kamen. Brez soli bi pastirju v bilo nemogoče te
lehkoumne živali držati skup. Na Svaj carskem kozjej
čredi ne dado zmerom pastirja, večkrat jo prepuste
samej sebi. No to se ve, da se to more zgoditi samo
v kacem pustem kraji, kjer koze ne morejo škode
delati. A da se koze ne izgube, nese jim nekdo vsaj
enkrat na teden nekoliko soli k odločenej skali in vse
koze se v tem času zbero pri tej skali in težko čakajo
zaželene slaščice.

Koza skozi pomladi eno ali tudi dva, redko kedaj
več mladih, ki so koj jako okretni, in že drugi dan
tekajo in skačejo okoli, in za nekoliko dni gredo pov¬
sod za materjo. Mladi kozliči so mile, prijetne, bur¬
kaste in kratkočasne živalce, ki med seboj radi šale
vganjajo, se igrajo, skačejo in kviško lazijo. V dru¬
gem mesecu mu že začno rožički poganjati, a konec
prvega leta že doraste in gre po plemenu. Kakor
ovca, živi tudi koza kacih dvanajst let.

101

Koza je prav zato, ker prizadeva svojim go¬
spodarjem majhne stroške, jako koristna žival. Kakor
od ovce, rabi se tudi od kože vse. Meso mladih koz-
ličev in tudi mlajših koz je prav dobra in tečna jed;
od starega kozla je meso trdo in žilavo ter ima oni
zoperni duh, ki je lasten sploh vsem kozam, sosehno
pa kozlom. Koza da mnogo mleka, ki nekoliko tudi
diši po kozjem, ali sicer je prav zdravo in tečno in
človek se lehko na-nj privadi. Posebno se priporoča
otrokom in v bolezni oslabelim ljudem. Kozje maslo
hudo diši, zatorej se navadno tudi ne dela; toliko
bolji je pa kozji sir. Kozletina ali kozlova koža je
jako močna in čvrsta; zato jo pri nas radi strojijo
za irhaste hlače, tudi se iz nje delajo mehovi, rokavice
in druge enake stvari. Na Jutrovem delajo iz kozjih
kož sosebno imenitno usnje, safijan in kordovan
imenovano. Kozja koža na meh odrta rabi na Grš¬
kem mesto vinske, in v Afriki mesto vodne posode.
Tudi loj, dlaka, rogovi in čreva se porabijo.

Koza je že od nekdaj domača žival in sedaj raz¬
prostranjena po vsej zemlji v jako mnogih pasmah,
ki se sosebno v rogovih, ušesih, potem v dolgosti in
tenkosti dlake razločujejo. Evropejci pri dohodu v
Ameriko ondi niso našli koze, pozneje so jo pa tudi
ondukaj povsod vpeljali in ravno tako v Avstralijo
v novejšem času.

Naj omenimo tukaj nektere sosebno imenitne
pasme.

Na prvem mestu naj stoji angorska  koza. An-
gorka je lepa velika žival na stran obrnjenih zavitih
rogov, ktere nosita oba, samec in samica, samo da
so samičini manjši in za ušesi doli zaviti; tudi sta
oba bradata. No najimenitniše na tej kozi je nena¬
vadno lepa dlaka. Dlaka je dolga in tenka, mehka in
svetla kakor svila, največ bela i malo kodrasta.

An gorka  je dobila ime od mesta Angora vma-
lej Aziji, kjer imajo največ in najlepših koz. Celo
leto se pašo zunaj, le po zimi, ko nimajo več paše,
zapro jih v staje. Po letu jih večkrat pero, da ostane
dlaka lepa in čista. Aprila meseca jih strižejo. Naj-

102

lepšo dlako imajo koze v prvem letu, pozneje je vsako
leto slabejša in v šestem letu jih zakoljejo, ker dlaka
starejše koze nima več cene. Samo mesto Angora
pridela na leto do dva milijona funtov dlake, ki je
vredna blizo 2 milijona goldinarjev. Največ volne
gre na Angleško.

Ni še dolgo — kacih 100 let — da je ta koza
znana v Evropi, in ljudje so koj poskušali, ali se ne
bi tudi pri nas udomačila. Poskušali so na Spaujol-
skem in Francoskem, no prve skušnje niso posebno
dobro kazale. Leta 1830 je z nova španjolski kralj
Ferdinand VII. kupil sto angorskih koz, ld so se
v svojej novej domačiji hitro udomačile in tudi jako
zaplodile. Zadnja leta so se tudi na Francoskem
spet jeli bolj pečati s to kozo in gospodarji se hvalijo,
da se dobro obnaša. Toliko je gotovo, da daje več
dobička, nego ovca. Po vestnih računih daje ena
koza deset goldinarjev srebra čistega dobička na Fran¬
coskem, kjer jih skoz vse leto drže v stajah. Krmijo
jih s senom, s slamo in z otrobmi, ker jej bolje tekne
suha nego zelena in sočna krma. Piti morajo čisto
vodo, pa v  časih se jim mora dati malo soli.

Na Španskem in sploh v krajih, kjer je dosti suhih
pašnikov, bi dobiček moral biti še veči. Niti vročina,
niti mraz jim ne škoduje, le po striži so jako čutljive,
lehko se prehlade in pocrkajo. Ne mara, da bi tudi naš
Kras bil priličen kraj za njo.

Nič manjšo, ako ne še večo korist daje kaš-
mirska  koza. Že v starih časih so se dobivale
iz Azije — zlasti iz Perzije in Tibeta — izvrstne
tenke, mehke in tople tkanine, posebno ogrinjala ali
šali, no ni se vedelo, ktera žival daje to volno. Še
le pred dve sto leti smo v Evropi zvedeli za to kozo.

Kašmir  k a je srednje velikosti, ima dolga viseča
ušesa in velike vsukane, nazaj stoječe rogove. Razen
glave ima po vsem životu — tudi po nogah — dolgo,
stremenasto dlako, iz ktere se tko navadne tkanine,
ali pod njo je ona krajša volnasta, iz ktere se izdelu¬
jejo najlepši šali. Kašmirka je največ bela, nahajajo
se pa tudi rumenkaste, rjavkaste i celo črne koze.

103

Ta koza je doma v Tibetu in prebiva po letu in
po zimi na gorah. Kozli dajo več volne nego koze,
ali kozja je tenša in lepša. Po zimi jim naraste volna,
pomladi pa izpada. Največo vrednost ima čista bela
volna, ki je svili podobna; no ena žival take volne ne
da navadno več nego šest do osem lotov.

V prejšnih časih je v samem mestu Kašmiru ži¬
velo do 40.000 tkalcev, ali sedaj gre to tkalstvo ra¬
kovo pot. Kupčijo z volno in z izdelano robo ovirajo
sedaj velika izvoznina in druge mnoge davščine. Ne¬
kdaj so kašmirski šali imeli neizrečeno veliko ceno,
no sedaj jih izdelujejo tudi v Evropi, in zato jim je
cena padla. Ali vendar se pravi kašmirski šal še sedaj
v Kašmiru ceni na 600 do 700 goldinarjev našega
denarja, ali pri nas mu cena že skoči na 1000 goldi¬
narjev in še čez. Pravi šal se mora dati skoz prsten
potegniti, ali potem ima pa tudi strašansko veliko ceno.

Francozi so si prvi zmislili udomačiti to izvrstno
kozo. Kupili so 1300 koz, ali na morji jih je mnogo
poginilo in le blizo 400 jih je živih prišlo na Fran¬
cosko, in še te so bile tako slabe, da so mislili, da
bode vseh konec. Pozneje so si vendar opomogle in
sedaj se prav dobro obnašajo, kajti na samem Fran¬
coskem dajo že sedaj osem milijonov goldinarjev do¬
bička. Kašmirka ni izbirčna, z vsem je zadovoljna,
samo po zimi mora biti na toplem, po letu je pa
rada zunaj. Tudi s to kozo bi bilo vredno, da bi
kdo pri nas poskušal, brž ko ne bi skušnja obveljala
in reja bi se dobro izplačala.

v Aziji — posebno v Palestini in dalje do Tar-
tarije — imajo še eno domačo kozo, ki je znana pod
imenom mamberska  koza. Od drugih kož se raz¬
likuje po nenavadno dolgih in mahadravih ušesih, ki
so dvakrat daljša od glave in jej vise čez vrat. Oba
nosita brado in rogove, samec veče in bolj zavite.
Dlake je goste, dolge in svetle. Tartari jej odrežejo
ušesa. da jej na paši niso na potu.

Že na starih egiptovskih spominkih se vidi po¬
doba neke egiptovske domače koze, kterej se pravi
tebajska  koza, od nekdanjega slavnega mesta The-

104

ben v gornjem Egiptu. Tebajka  je v nečem kozi,
v nečem pa ovci podobna. Manjša je od naše koze,
.toda je na viših nogah in ima kratko rjavkasto dlako.
Čudne je glave, nos je namreč grbasto zbočen, gobec
je pa na kraji kakor izdolben in gornja ustnica je
zavihnjena, torej se vidijo predni zobje v dolnjej če¬
ljusti. Ušesa so dolga kakor glava in mahadrava.
Brade nema ne on niti ona in navadno sta tudi brez
rogov, ali pa so prav majhni in krnasti.

Ako nas kdo vpraša, od ktere divje koze izvira
naša domača, ne vemo mu dati gotovega odgovora.
Godi se nam, kakor sploh pri najimenitniših in naj-
koristniših domačih živalih — ne vemo jim imeno¬
vati njihovih divjih prededov. Največ se misli učen¬
jakov glede koze strinjajo v tem, da bi našej kozi
bezoarska  koza utegnila biti zarodnica. Druge koze,
kakor na primer: tebajska in mamberska bodo brž¬
čas izvirale od kake druge divje vrste, ker si ni lehko
misliti, da bi tako različne živali imele iste predede.

Bezoarka  živi še dan danes divja po vseh go¬
rah zapadne in srednje Azije, postavim: na Kavkazu,
na Tauru, na jermenskih in perzijanskih gorah in
tudi na otoku Kandija. Najrajše prebiva po najviših
slemenih, blizo' večnega snega in leda. Star izkušen
kozel vodi navadno kacih deset do dvanajst repov.

Bezoarka  je veča od naše domače koze, dolgo
truplo z robatim hrbtiščem nosijo precej visoke noge.
Kozel ima dolge in močne roge, ki se mu na čelu
skoro stikajo, potem gredo narazen ter so lepo nazaj
vkrivljeni. Od občh strani so stisnjeni in počez grba¬
sti ; starši ko je kozel, več ima teh počeznih grb.
Koza ima slabejše rogove, no bradata sta oba. Dlaka
je sivkasto rjava, po trebuhu jasnejša in po vsem hrbtu
not do kratkega prifrknjenega repka ima črno progo.

Bezoarka ima vse lastnosti naše koze. Bistro vidi,
tenko čuje in sosebno dobro voha, tudi v daljavo.
Plašna je in neznansko urna in skočna. Pomladi ima
dva mlada, ki koj gresta za materjo in za njo pra¬
skata po najnevamiših krajih. Ujeti kozliči se hitro

105

udomačijo in privadijo človeku, zlasti ako so v druš¬
čini z drugimi domačimi kozami.

Bezoarke ljudje jako preganjajo in zalezujejo in
to največ zarad bezoara.  Bezoar se imenuje okrogel
zelenkasto rjav kamen, ki se najde v bezoarkinem že¬
lodcu. Ta kamen časih m veči od leče, časih se pa
najde tudi kakor pest debela krogla. Enake krogle in
kameni se nahajajo dostikrat tudi v želodcu drugih
preživačev in celo v opicah.

Bezoaru pripisujejo babjeverni in vražni azijan-
ski narodu posebno čudne zdravilne moči, zlasti mi¬
slijo, da ta kamen vzame moč vsakoršnemu strupu.
Zato ga še sedaj jako drago plačujejo. Pravi bezoar
iz bezoarke se ceni po velikosti na 3000—10.000 pi-
jastrov, to je prav toliko naših srebernih grošev.
Zarad te velike cene si kralji in glavarji prilastujejo.
pravico, da le oni sami smejo bezoare prodavati.

7. Govedo.

Kazen ovce, koze, osla in velbloda si je človek
že v starodavnih časih ukrotil tudi govedo. V svetem
pismu beremo, da so naši prvi očaki bili mirni pa¬
stirji, njihovo bogastvo so bile velike črede goved,
ovac, oslov in koz. In še dan današnji merijo no-
madje v nekih azijanskih in afrikanskih deželah svoj
imetek po številu goved.

Govedo je v zgodovini človeške omike in nrav¬
nosti najimenitniša žival, kajti še le potem, ko si je
človek udomačil govedo, mogel je misliti na poljedel¬
stvo, ki je, kakor smo videli v vvodu, prva stopinja
omike. Sedaj je govedo razprostranjeno po vsej zem¬
lji, razen najmrzlejših krajev in vsi narodi so ga
imeli in ga imajo še sedaj v posebnem čislu. Govedo
je vsem narodom in spoznovavcem vseh ver—čista
žival. Stari Egipčani so častili svojega Boga Apisa
v bikovej podobi, svojo boginjo Izis so malali s kravjimi
rogovi na glavi in obema so na žrtvenike vole po-

106

kladali. V starej Libiji niso pobijali in jedli goved,
samo kravje mleko so pili. V staroindijskih pravljicah

neki vol čuva ena od dvojih nebeških vrat in tudi
sedajnim Braminom v Indiji se zdi greh udariti kravo
in s smrtjo bi kaznovali vsacega, ki bi kravo ubil.
Pridevka „bik“ ali ..vol" pri nas res nikdo ni vesel,
toda v Sudanu nikakor ni razžaljivo, ako se komu
veli: bik ali vol. Sudancu je to še cel6 velika čast in
jako imenitno se mu zdi, ako mu sosedje zdenejo
to ime.

107

Po zrasti in sploh po telesnih lastnostih se go¬
vedo ne more lepa žival imenovati. Glava je sicer
daljša nego širja, ali vendar nekako štirioglata; čelo
je plošnato, oči so sicer velike, ali pravega ognja ni¬
majo ; malomarno in topo gleda žival pred se in ta
srpi pogled jo dela neumno. Govedo je širocega go¬
lega in mokrega gobca in ima tudi široko odprte nos¬
nice. Rogovi so okrogli, gladki in votli ter so ven-
kaj ali pa naprej vkrivljeni. Ušesa so precej velika
in ohlapna. Truplo je debelo, težko in zatrepano,
sosebno prednji del, in človeku se zdi, kakor bi bila
vsa moč zedinjena v prsih, plečih, v tilniku in v krat¬
kem vratu, pod kterim mu visi ohlapna mahadrava
koža — podvratnik imenovana.

Zadnji del je videti slabeji, zlasti pa zadnje noge
nekako okorno švedrajo, kakor bi jim bilo težko pred¬
njih dvih dohajati. Po bedrih opleta govedu dolg, na
koncu čopast rep, s kterim se muham brani. Na vsa-
kej nogi ima dva velika parklja, po kterih žival hodi,
zadej ima pa še dva manjša krnasta, ki ne sežeta
do tal.

Vse te lastnosti delajo govedo nekako okorno,
počasno, štorasto in neukretno, ali zraven je pa spet
silno močno, strpljivo in trpežno tudi pri najtežem
delu. To ga posebno priporoča za težka dela pri
oranji in sploh pri obdelavanji zemlje, zlasti v goratih
krajih.

O umnih zmožnostih naših domačih goved se ne
dd, kaj posebnega povedati. Da-si tudi ni popolnoma
nemogoče govedo kaj naučiti, kajti že rimski pisec
Plinij pripoveduje, da zna kozolce prevračati, da na
povelje na tla pade, da spet vstane, da se da po tleh
vlačiti in da na hitro drdrajočem vozu kot voznik
stoji na zadnjih dveh nogah, vendar je zamuden in
jalov posel roginu kaj v glavo vbijati.

Sploh se mora reči, da so goveda neumne in
trapaste živali; veliko čredo drži v strahu pastirček,
ki je komaj v hlače zlezel. Res je, da poznajo pastirja
in njegovega psa in sploh vsacega, ki se ž njimi peča,
tudi vbogajo na njegov glas, ah vse to delajo menda

108

bolj od navade ali pa od strahu; o pravej privrženosti
in udanosti se pri govedu ne more govoriti. Malo¬
marno govedče nima niti iskre one častilakornnosti,
kakor jo ima konj in, naj se tudi bodete dve kravi
ali dva bika za prvenstvo pri čredi, vendar se zma¬
gana prav nič ne sramuje in ona, ki je obladala, se
ne veseli svoje zmage in ne pokazuje nikakoršnega
ponosa. Mirno, kakor bi nič ne bilo, pase se dalje.

Proti živalim, ki jim niso nevarne, so goveda
krotka in prijazna, svoje sovražnike pa trmasto in
srčno napadajo in se tudi proti največej zveri dobro
in vspešno branijo.

Mnogo umniši in spretniši od krave ali vola je
bik, ki z neznansko svojo močjo strinja tudi srčnost
in drznost. Bik se vede, kakor gospodar črede, brani
jo sovražnikov in se hrabro bori ž njimi. No ker si
je v svestl svoje sirove moči, je tudi hudoben; hi¬
poma zakipi v njem togota in večkrat zarad naj¬
manjše stvarce, napada celo človeka in razkačeni biki
so vzrokovali že velike nesreče. Zato je najbolje, ogi¬
bati se bika pri vsakej priložnosti.

Ako kaka nevihta zateče govedo na paši, posebno
ako toča bije, poplaši se in z zavihanim repom in
z zaprtimi očmi bezlja proti domu. Ravno tako se
tudi ponaša, ako v velikej vročini čuti v zraku obada,
to je: neko muho, ki bi mu rada pod kožo znesla
nekoliko jajec.

Kakor pri vseh živalih, opaža se tudi pri gove¬
dih, da ona, ki se mnogo zunaj pašo in so bolj sama
sebi prepuščena, zlasti pa podivjana goveda v vsacem
oziru in pri vsakej priložnosti pokazujejo več pameti
in več premišljenosti.

Naj omenim tukaj junaštvo neke krave. Na Fran¬
coskem je pasel 141etni pastirček krave, kar se pri-
tepe velika volčiča iz bližnje hoste. Prestrašene krave
se brž vstopijo v kolobar in volčiči roge pokažejo.
Ali zver ni napadla krav, temveč zgrabi in mikasti
pastirja. Volčiča bi ga bila umorila, da mu ni pri¬
skočila v pomoč ena krava, ki se je drzno zakadila
v zver. Med tem, ko se je krava bodla z volčico,

109

hotel jo je deček domu pobrisati, toda volčiča pusti
kravo, skoči za njim in ga popade drugič. Ali tudi
sedaj pride krava pastirju na pomaganje in ga re3
ubrani. Med tem so pritekli tudi ljudje z bližnjega
polja, ter so popolnoma pregnali grdogledo zverino.
Pastir je bil sicer ranjen, ali je vendar ostal živ.
Krava mu je rešila življenje.

Ako bi hoteli razvrstiti naše domače živali po
koristi, ki jo dajo človeku, morali bi govedo staviti
na prvo mesto. Že od nekdaj pomaga človeku obde¬
lovati zemljo, sosebno za oranje ledine je ni boljše
živali od vola. Tudi za vožnjo je vol dober, da-si
tudi ni tako uren, kakor konj, ali je jako močen in
trpežen, tudi bolj oprezen in premišljen, nego konj.
Vprav zato ljudje po hribih rajše rede vole, nego konje.
Tudi krave dobro vozijo in na Nemškem jih navadno
zaprezajo takisto, kakor vole. Ako jih človek ne
preoblaga in ako jih potem dobro krmi, nimajo zato
skoro nič manj mleka.

V Aziji in tudi pri nas v nekterih krajih še sedaj
voli vrše žito, v mnogih afrikanskih in azijanskih
deželah nosijo tovore in celo za ježo je sedlajo. Grovedo
se kupi cenejše, laglje ga je krmiti in goveji gnoj je
boljši in zdatniši od konjskega. In naposled se voli,
ko so nekoliko let delali, lehko spitajo in dobro pro¬
dajo. Spitan vol ima navadno pet do šest centov,
nahajajo se pa tudi taki, ki so težki dvajset centov in
še več.

Kakor smo že omenili pri ovci in pri kozi, tudi na
govedu ni stvari, ktere človek ne bi sebi v prid obrnil.
Pomislimo samo na meso — na sočno, tečno in re-
divno govedino, ktero na mnogovrstne načine pri¬
pravljeno človek vživa lehko vsaki dan in vendar
se je ne preobje. Teletina sicer ni tako redivna, toda
je bolj nežna in prhka, želodec jo laglje in hitreje

S rebavi, in zato se priporoča sosebno bolnikom in
rugim slabotnim ljudem. Kravje in volovske kože
se strojijo za podplate, telečje za mehko usnje. Z dlako
se nadevajo vsakovrstna sedala, kakor n. pr. stoli,
sedla i. dr. Iz rogov in cel6 iz parkljev izdelujejo

110

strugači raznovrstne stvari, n. pr.: glavnike, žlice,
gumbe, nožne platnice i. t. d. Iz loja vlivajo se sveče
in dela se milo (žajia), s sežganimi kostmi in s krvjo
se čisti sladkor ali cuker, iz kožnih odpadkov in druge
drobnjave se kuha klej (lim), celo žolč rabijo barvarji,
malarji in lekarji.

Od krave dobivamo najokusniše mleko, ktero pi¬
jemo ali samo ali pa je vživamo v raznih mlečnih
jedilih. Iz smetane se vrnete sirovo maslo in iz
sesirjenega mleka delamo razne mastne in suhe sire;
kratkoma: Govedo nam živo in mrtvo donaša obilne
koristi.

Hotentoti v južnej Afriki krotijo najmočnejše
bike ter jih tomljajo za vojsko, kakor so tomljali v nek¬
danjih časih slone v Indiji. Ti biki jim tudi čuvajo
njihove črede in pazijo, da se posamezne živali pre¬
daleč ne razkrope; ako je treba, branijo jih tudi proti
krvoločnim zverem. Tak bik — Hotentoti mu velijo
baklej  — pozna vsacega domačega človeka in mu
nič ne stori, če grč med čredo. Kakor se pa kak
tujec — zlasti Evropejec — sam brez Hotentota pribli¬
žuje čredi, baklej ga precej napade, nasadi ga na
roge in konečno ga z nogami pomandra, ako človek
ne more hitro splezati na kako drevo.

Ah najsramotnišo in najžalostnišo službo oprav¬
ljajo goveda pri Spanjolcih. Kakor so nekdaj stari
Rimljani najrajše gledali zverske,,igre in krvavo mrc-
varenje, tako so še dandanes Spanjolci zaljubljeni
v hajke in boje z biki. Na veliko sramoto našega
omikanega stoletja in vsega človeštva obhajajo se te
sirove in divje igre povsod na Španskem in tudi v
Ameriki, po onih deželah, kamor so se Spanjolci na¬
selili. Španjolcu so ti boji najugodnejša zabava in
nobena veča svečanost se ne more obhajati brez njih.
V Madridu in v Sevilji se ti boji obdržavajo po letu
vsako nedeljo ob lepem vremenu, po drugih manjših
mestih pa navadno le enkrat na leto, no takrat traje
veselica tri dni.

Brehm  kakor samovidec opisuje te boje z biki,
in po njegovem obširnem popisu posnamemo v kratko

111

nekoliko. Boj z bikom je bil napovedan neke nedelje
popoldan. Komaj je poldne odzvonilo, že so po vseh
ulicah vreli ljudje v gledališče, nekaj peš, nekaj na
voz eh. Da-si tudi so bila velika vrata že več ur
odprta, bila je vendar na vhodu strahovita stiska in

f nječa, ljudje so se suvali in odrivali, vpili in pre-
linjali, da je bilo groza gledati in poslušati. Siromaki
in kmetje iz okolice so že opoldan zasedli najboljša
mesta in so se pet ur radi pekli na vročem solncu,
samo da so mogli pozneje, ko se je igra pričela, v senci
sede toliko ugodnejše vživati veselje. V amfiteatru
je vse gomazelo, kakor v mravljišči. Ljudje so vpili
in vriskali, mnogi so tudi na rogove trobili, od straho¬
vitega šuma in hruma tudi grmečega Boga ne bi
bilo slišati.

Borišče sredi amfiteatra je imelo kacih 80 kora¬
kov v premeru. Ograjeno je bilo s 4'/ a  črevljev viso-
cimi plankami in na notranjej strani so bile poldrugi
črevelj od tal na ograjo pribite letve, da bi borivec
v nevarnosti pred bikom laglje planke preskočil. Za
plankami so se vzdigovali sedeži za gledavce; med
prvimi sedeži in med ograjo je bila le ozka ulica za
borivee. Sedeži so se vzdigovali drug nad drugim
okoli vsega borišča v vedno večih krogih, kacih 30 po
redu. Nad temi so se vrstili zaprti sedeži in naposled
veči razdeljeni prostori ali lože, v kterih so sedele
gizdavo nališpane gospe. Gosposke in oblasti so imele
poseben bogato opravljen oder. Nad ložami, to je:
na strehah je bilo tudi vse živo , sto in sto ljudi je
stalo ondi gori z odprtimi velikimi dežniki, ki so jim
senco delali. Ko človek to vse vidi na svoje oči, onda
še le veruje, da ima 12—20.000 ljudi prostora v tacem
amfiteatru. In vse to silno ljudstvo, čakaje napove¬
danih iger, vedlo se je vprav živinsko. Miren ni bil
nobeden; ako ni imel v roki dežnika, palice, mahalca
ali česa druzega, mahal je vsaj z rokama, drug je
metal v druzega sadje, ogrizke in olupke, in zraven
je vsak kričal in vikal, kolikor je mogel.

Ob napovedanej uri pride mestni sodnik. Zdajci
se odpro velika vrata in borivci se prikažejo na bo-

112

rišču. Pred vsemi jezdi berič, oblečen po starinskej
šegi, za njim se vrste espade, bandariljeri in pikadori,
in naposled voz s tremi bogato opravljenimi mulami.
Tudi borivci so bili bogato in krasno oblečeni. Nosili
so ozko, prekrasno z zlatom vezeno in z dragimi
kameni prešito obleko in rdeče, z obilnim zlatom vde¬
lane žametne plašče. Na glavi so imeli črne kapice,
na nogah pa lehke črevljice s srebernimi sponami.
Bandariljeri so bili tudi takisto opravljeni, samo mesto
plašča so nosili prek rame kos pisanega sukna. Pi¬
kadori, ki so jezdili na starih pokvečenih kljusah, so
bili drugače oblečeni. Nosilo so trdne usnate hlače, ki
so bile po stegnih in po mečah z močnimi železnimi
šinami obložene, glave so jim pokrivali klobuki širo-
cih krajev, s kterih so jim viseli pisani trakovi.

Ko ti možje pridejo do sodnikove lože, se mu
globoko poklonijo in potem tudi takisto pozdravijo
zbrane gledavce. Berič potem prosi sodnika dozvo-
ljenja, da se igra začne. V znamenje dovoljenja mu
sodnik vrže z odra ključ od bikovske voze ali ječe,
in berič ga vjame v roke in ga izroči hlapcu, ki
ž njim odklene vrata. Espade pomečejo sedaj plašče
od sebe in vzemo v eno roko kratek meč, v drugo
pa pisano sukno, vprav takošno kakor bandariljeri.
Pikadori pa jezdijo na drugo stran k nekemu oblast¬
niku, ki jim deli dolge drogove, ki imajo na koncu
kratko, na tri rezi brušeno sulico.

S tem so končane vse priprave.

Bikovska voza je širok hodnik, kteremu so na
enej strani prizidana ozka predalca, ki so vprav to¬
lika, da ima v vsacem en bik prostora. V tej tesnej
ječi so že več ur pred igro zaprtega bika trapili in
zbadali z ostrimi, kakor igle tenkimi špicami in to
zato, da bi bika bolj razdražili. Lehko si je misliti,
koliko trpi uboga žival, ki se v tej luknji še obrniti
ne more. Predno mu odpro vrata, mu nekdo še za¬
bode v hrbet železno ostvo, na kterej visi iz pisanih
trakov sešita roža.

Ta bolečina besnega bika še bolj razkači in ko se
zdajci odpro vrata pred njim, plane ven, togotno

113

puha in votlo zarjove. Tolika množica ljudi ga malo
osupne, toda se kmalo spet zave, in ko ugleda bliž¬
njega bandariljera, pobesi glavo in se zakadi va-nj.
Bandariljer ga mirno počaka, razgrne pisano sukno
pred njim ter se ročno umakne na stran, in bik lo¬
masti dalje proti pikadoru, kterega je sedaj ugledal.

Pikadori, držeči dolge sulice v rokah, sede mirno
na svojih kljusah, kterim zavežejo desno oko in jih
zatorej zmerom tako obračajo, da bik pride od desne
strani, kjer ga žival ne vidi Ko bik prirohne do pi-
kadora, malo postoji, grebe in bije s prednjima no¬
gama po pesku, viha rep, obrača oči, hipoma pobesi
glavo ter se zaleti v konja. V tem trenutku pikador
nastavi sulico tako, da se priskočivšemu biku zadere
v tilnik. Močni bik pahne slabo kljuse z jezdecem
daleč nazaj, ali za sedaj se jima ni še nič hujšega
dogodilo. Ranjen bik otresa krvaveči in raztrgani vrat,
rjove od togote in bolečine, pa se z nova spet za¬
kadi ali v bandariljera, ki vedno plešejo in skačejo
okoli njega, in ga s pisanimi sukni še bolj razdražijo,
ali pa v druzega pikadora.

Pikador sedaj ni dobro nameril svoje sulice in
zato bika ni zadel. Razkačen bik zasadi špičaste roge
konju v trebuh, ga razpori, in čreva mu šinejo ven.
Za konja je velika sreča, ako mu bik že prvikrat
predere prsi, da hitro pogine, ker ako je le kam v
noge ali v trebuh ranjen, niso še končane njegove
muke. Večkrat mu čreva vise iz trebuha in se vle¬
čejo za njim, da po njih hodi, daje  trga z lastnimi
kopiti —■ in pikador ga vendar z nova vodi proti
laiku. Ranjeni konj se bolečine trese po vsem životu
in čaka druzega, časih tudi tretjega udarca, ki ga še
le reši strašanskih bolečin. Pikador, ki je ob konja,
skoči ročno čez ograjo, in kmalo spet pride na dru¬
gem konji.

Ljudstvo je ploskalo sedaj pikadoru, ako je bika
vjel na sulico, sedaj pa spet biku, ako je prebodel
konja. Sirova množica je veselja vriskala, kedar se
je zvrnil konj, smrtno ranjen. „He konjiček! pojdi
se zdravit, pojdi! To ti je bik! No, ali sedaj vidiš,

Domače čivali. $

114

s kacim bikom imaš opraviti ?“ Tako so ga nago¬
varjali nekteri, in brezčutno ljudstvo se je smejalo
tem besedam. Navdu” ’ ' vriskanja pa

kacega pikadora. Večkrat se je dogodilo, da je bik
prevrgel konja in jezdeca, in enega je tako treščil ob
ograjo, da je obležal, in že so mislili, da je mrtev.
Odnesli so ga proč, no pozneje je prišel spet k sebi.
Bik bi ga bil prebodel, kakor je poprej nasadil nje¬
govega konja, da niso priskočili bandariljeri in da
niso s sidrni bika k sebi zvabili. Pri tem delu so
bili strašno drzni, eden je vjel bika za rep in se je
vrtel z Inkom okoli, kar je bika strašno jezilo in
vendar ’mu ni mogel nič. Ako je bil kak banda-
riljer v velikej stiski, skočil je čez ograjo in se je
tako rešil.

Sedaj je pričel drugi del igre. — Trobec zatrobi,
in pikadori, kar jih je še ostalo, odjahajo s pozorišča.
Nekoliko borivcev, ki so do sedaj bika le dražili s
suknom, je vzelo v roke tako imenovane banda-
rilje,  drugi so pa sukna pridržali. Bandariljaje dva
komolca dolga, precej debela lesena palica, ki ima
na enem koncu železno ostvo. Bandariljer vzame
v vsako roko eno tako palico, draži z njimi bika, in ko
skoči bik proti njemu, zasadi mu obe palice v vrat.
Bik se besno otresa, ali ostva se čvrsto drže v mesu
in ko vidi, da jih ne more otresti, divja dalje. Kmalo
mu visi na vratu po šest ali osem tacih palic, ki
opletajo in ropočejo, kedar koli se strese.

Trobec da sedaj znamenje za tretji in zadnji del
igre. Prvi borivec ali espada se pokloni mestnemu
sodniku in gledavcem, ter vzame v eno roko ono že
večkrat omenjeno sukno, v drugo pa kratek dvorezen
meč, ki se tudi espada zove. Espada gleda, da biku
zabode ta meč med rebri v prsi. Ako ga ne zadene
dobro, pusti meč tičati v biku, ki si ga potem otrese,
in espada vzame drugi meč, in to traje tako dolgo,
da mu enega porine v prsi. Sedaj bik postoji, ne¬
koliko časa se ne gane, potem mu kri udari iz nosa

ni bilo niti konca

preobladal

115

in gobca, še nekoliko korakov stori — pa se zgrudi
na zemljo.

Sedaj se mu približa še matador,  ki mu porine
širok nož v tilnik, in mu iz hrbta potegne ono ostvo
in rožo iz trakov. V znamenje pohvale zarjove ljud¬
stvo in gromovito ploskanje se strinja s hrumečo
muziko. Med tem otvežejo mrtvemu biku vrv okoli
rogov, in mule ga hitro potegnejo z borišča in takisto
tudi vse mrtve ali le na pol crknjene kljuse. Zunaj
jim odrežejo grivo in rep, in naj so nektere še brcale
okoli sebe, vendar se ni našel usmiljen človek, ki bi
bil crkajočim konjem končal strašne muke.

Ko so bile vse mrhe pospravljene s pozorišča,
potresli so krvne mlake s peskom in grozna igra se
je z novim bikom v drugo pričela, pozneje še s tretjim,
četrtim bikom in še le s šestim je bilo konec gro¬
zovitega mesarjenja. Take igre so pa tudi jako drage,
ena sama stane časih na 6000 gld. srebra, ker do¬
brega bika ni dobiti izpod 200 gld., časih velj& pa
tudi 600 gld.; tudi konje in drugo orodje se mora
kupiti, in borivci dobe dobro plačilo.

Govedo jč vsakoršno zelenje, frišno in suho, po¬
sebno rado muli bujno mlado travo, tudi listje, zlasti
pa ljubi vsakoršno korenje. Nektera zelišča so mu
škodljiva, n. pr.: lan, trobelika, ušivec, loč, mleček,"
podlesek, tisa, preobjeda, mlado hrastovje in orehovje
in mokra frišna detelja, ker ga strašno napenja, ter
mu se mora lakotnica prebosti z nožem, aa morejo
vetrovi ven. V hlevu se poklada govedom rezanica z
otrobi, seno, sirovo ali kuhano korenstvo in tudi žito,
posebno pitanim govedom. Tudi soli se jim mora
dati. Ko se je govedo do sitega najedlo, se rado
vleže in potem preživlja. Goveda le malo spe in sicer
prav lehko, najmanjši šum jih prebudi.

Krava se oteli navadno le z enim, redko z dvema
teletoma. Tele je koj toliko močno, da more stati in
hoditi. Prednjih osem zob v spodnjej čeljusti že
prinese seboj na 3vet in ko je leto staro, začno se mu
izmenjevati. Najprej mu izpadeta srednja dva in tako

116

naprej vsako leto en par, tako da ima konec četrtega
leta vse prave zobe. V petem letu se začno zobje
rumeniti, po 16. letu pa izpadejo. Govedo živi 25 do
30 let, toda že po 12 letu ni od velicega prida, zato
se voli navadno že poprej izpitajo in zakoljejo, in
tudi kravo je najbolje pitati in zaklati, ko se je ote¬
lila s šestim teletom. V 16. letu krava nima več mleka.
Rogovi začno kmalo rasti, no še le v petem letu se
naredi zdolaj pri korenu ena brazda in potem vsako
leto ena, da je po teh brazdah mogoče precej dobro
presoditi starost živinčetu.

Govedo je podvrženo mnogoterim boleznim. Med
vsemi najnevarniša je devetogubnica ali goveja
kuga,  ki napada samo goveda, druzih žival pa ne.
Med govedom se ta bolezen najhitreje širi, ker je
med vsemi najbolj nalezljiva. Pri nas se ta kuga ni¬
koli ne izcimi, k nam jo vselej zaneso iz Turškega,
Vlaškega ali iz Ruskega prignana goveda. Posebnih
zunanjih znamenj ta bolezen nima. Kmalo potem, ko
seje živina okužila, postane klaverna in slabotna, jesti
se jej ne ljubi, pogosto pokašljuje, blato je suho in
zapečeno in iz nosa se jej cedi siv smrkelj. Naposled
jo pritisne driska, žival se ne more več po koncu
držati in pogine navadno med 4. in 7. dnevom.

Zdravila tej bolezni do sedaj še ne vemo. Naj¬
bolje je ostro na to paziti, da se kuga ne širi dalje.
Zato so ob tacem času kužni kraji zaprti za vsako
trgovino z živino, z živinskimi odpadki in s krmo.
Iz tacih sumnjivih krajev, kjer se večkrat pokaže ta
bolezen, sme se živina samo na nekih za to odloče¬
nih mestih goniti čez mejo, kjer mora ostati nekoliko
dni, da se vidi, ali je zdrava ali ne.

Zarad veče varnosti mora se pobiti vsa goveja
živina onega hleva, v kterem se je pokazala ta bole¬
zen, bodi si bolna ali zdrava. Ako 21 dni potem,
ko je poginila zadnja živina, ni nobena več zbolela,
sme se misliti, da je kuge v onem kraji konec.

Potem se mora hlev razkužiti. Gnoj se mora
namreč izkidati, tla se morajo razkopati, prst se mora
izpeljati iz hleva in vsa staja se mora z novo prstjo

117

nasuti. Zid se mora ostrgati in z nova pobeliti; jasli,
gare in vsa posoda, ki je rabila v hlevu, mora se
z lugom dobro oprati. Tudi klaja in [stelja, ako je
bila nad hlevom, mora se odpraviti in sme se le
konjem pokladati ali nastiljati.

Druga v  jako kužna bolezen je črm ali vranični
p risa  d. Crm se izcimi najrajše pri živini, ki pije
gnjilo, smradno vodo, kterej se poklada izpridena in
plesnjiva klaja, in ki prebiva v nizkih zaduldih hlevih.
Najbolj razsaja ta strašna bolezen v vročini, po zimi
pa ni tako huda. Napada zlasti močno živino in jo
časih uganobi v nekoliko urah. Žival, v kterej se
cimi ta bolezen, je slaba in medla, noče jesti, trese
se in opoteka, hitro sope, po udih jo začne trgati, da
pade na tla in pogine. Crknjena živina ima temno,
smradno in gosto kri in vsa mrha se kaj hitro usmradi.
Zakopati se mora kje daleč na samoti in potresti se
z živim apnom. Ravno tako se mora kri in sploh
vsi odpadki bolne ali crknjene živine dobro za¬
kopati in sosebno se mora paziti, da druge živali,
sosebno svinje, psi in kuretnina, ne pridejo do njih,
da se ne okužijo. Takisto mora se tudi človek va¬
rovati, da se ne zamaže s kužnino, ker ta strašna
bolezen kužna je tudi ljudem. Dogodilo se je že, da
je človeka s črmom okužila muha, ki je sede na takej
mrhi navzela se tega strupa in ga potem prenesla na
človeka. Razume se samo ob sebi, da se na vranič¬
nem prisadu bolna žival ne sme klati in jesti, tudi
takrat ne, ako je bolezen samo sumnjiva, ker tako
meso je strup za človeka.

Sploh se ljudem pri tej bolezni ne more nikdar
dosti premišljenosti in opreznosti priporočati. Ako
imaš pri bolnej živini opraviti, operi si vselej roke
z mlačno mjilnico (žajfnico). Hlev, v kterem je stala
crknjena živina, mora se 14 dni vetriti in ako je mo¬
goče s klorom kaditi. Živina, ki je znabiti prebolela
to bolezen ali ki je stala v istem hlevu, mora se
oprati z lugom. Ljudje, ki so imeli opraviti pri bolnej
ali crknjenej živini, morajo sebe in obleko svojo dobro
očistiti; najbolje je pa, ako obleko sežgo. Tudi po-

soda v hlevu se nSa ^o dobrega osnažiti, gnojne
vile naj se pa v ognji razbelijo.

Omeniti moramo še neko kravjo bolezen, ki je
postala preimenitna za vse človeštvo. Mislimo koze
ali osepnice. Koze ali osepnice  se imenujejo prišči
ali mozolji, ki se narede na kravjih sescib in tudi
na vimenu. V teh mozoljih je neka kužnina, ki ima
to čudno lastnost, da je človek, kteremu seje  vcepila,
več ah manj varen divjih človeških koz, ki so nekdaj
pomorile mnogo ljudi, ali so jim jemale vid in jim
drugače spakovale lica. Zato mora človeštvo sosehno
hvaležno hiti angleškemu doktorju Jennerju,  ki je
v Evropi prvi poskušal in priporočal cepljenje s krav¬
jimi kozami. Zamorci nimajo koz. Kinezi in Indi
so pa znali cepiti davno pred nami.

Druge pri govedih znane bolezni so : Črvi v uše¬
sih, davica ali vnetica grla, otok vimena, krvavo mleko,
krvavo scanje, driska, zlatenica, vnetje možganov,
vnetje obisti, pljučni rak, gliste, kamen in še druge.

Kakor sploh pri domačih živalih, tudi pri govedu
ne vemo od ktere divje vrste jo je^ človek ukrotil.
No ako s paznim očesom ogledujemo pri nas navadna
goveda, in ako vrh tega še pomislimo na razna afri-
kanska in azijanska domača goveda, vrine nam se
misel po sili, da je človek že v starodavnih časih
v raznih krajih ukrotil razna goveda, ki so se potem
med seboj plodila in se tako prevrgla v premnoge
pasme, ki jih imamo dan danes.

Učenjaki razločujejo v Evropi pet glavnih gove¬
jih vrst, namreč: dolin s ko, pl aninsko, holandsko,
stepno in škotsko,  od kterih vsaka spet razpada
na več ali manj pasem.

Pri nas imajo ljudje največ dolinsko  govedo,
ki ima kratko glavo s širokim čelom, kratke, močne,
na ven zavite roge, kratek debel vrat s dolgim gu¬
bastim podvratnikom. Trupla je stegnjenega in za¬
litega, širocih prsi in kratkih trščatih nog. v

Planinsko  govedo rede posebno na Švicarskem
in na Tirolskem.

119

Holandska pasma je razprostranjena posebno
v Holandiji, v Bretanji in Normandiji, na severnem
Nemškem, na Danskem in sem ter tje tudi pri nas.
Krava te pasmine daje največ mleka.

Stepno  govedo, ki se pri nas tudi ogersko
imenuje, je sivkasto, časih skor belo in se ponaša
z velikanskimi, široko razkrečenimi rogovi. To go¬
vedo se nahaja po sredniej Aziji, na južnem Ruskem,
na Vlaškem, Turškem, Ogerskem in v južnej Italiji.
Tudi pri nas se vidi tu in tam.

Najznamenitejše govedo med v  evropskimi je škot¬
sko,  ki se ukročeno nahaja po Škotskem, popolnoma
divje pa v v  petih velicih ograjenih gozdih na Angleš¬
kem in Škotskem. Ta goveda so bela, kakor mleko,
le oči, trepalnice, rogovi in parklji so črni. Bik ima
na vratu kratko grivo. Angleška velika gospoda si
mnogo prizadeva, da ohrani to divje govedo v Evropi.

Tudi domača goveda lehko podivjajo, ako niso
pod človekovo pazko, ter se vedno sama sebi pre¬
puščena vedno zunaj pasejo. V Evropi nahajamo v samo
na Španskem podivjane bike. Kakor že vemo, Špan-
jolcem je največe veselje in najljubša zabava gledati
hajke in boje z biki. Cim bolj divje se ponaša bik,
tim bolj se narod raduje. Zato puščajo zlasti v An¬
daluziji nalašč cele črede mladih bikov brez vsega
varstva, da v gorah podivjajo in da imajo potem
veče veselje ž njimi. Ti biki so strašno hudobni in
napadejo vsacega človeka, ki se jim približuje. Kedar
jih potrebujejo za igro, jahajo pastirji v gore in ženo
pred seboj krotka domača goveda. Na paši se jim
divji biki pridružijo in potem jih s pomočjo krotkih
goved ženo tjekaj, kjer jih potrebujejo. Vendar to ni
tako lehko, kakor bi si kdo domišljal, pastirji so vedno
v smrtnej nevarnosti.

V Ameriki pri dohodu Evropejcev ni bilo na¬
šega krotkega goveda, in Krištof Kolumb je na svojem
drugem potovanji vzel s seboj nekoliko goved in jih
je pustil na otoku sv. Dominika, kjer so se jako hitro
zaplodila in dalje širila. Pozneje so drugi možje pre¬
selili naše govedo tudi v južno Ameriko, kjer jim je

120

obilna paša in vse drugo bilo tako po godu, da so
se v kratkem času neznansko razmnožila, da jih človek
ni več mogel imeti pod svojo pazko in zato so po¬
polnoma podivjala. Neizmerne planjave v Laplatskih
državah so bile polne teh goved in vsakdo jih je
smel streljati in pobijati. Lovili so je le zarad kože,
meso in loj so pa prepustili domačim in podivjanim
psom in lačnim jastrebom. Kože so se za strojbo
prodavale v Evropo, in iz samega Buenos - Ayres-a
se je vsako leto 800.000 kož odpravilo v Evropo. No
v novejšem času se je to nekoliko predrugačilo. Sedaj
so tudi ondi bolj varčni, razen kože se sedaj rabi
tudi meso in loj.

Tudi po ravninah srednje Azije in južne Ruske
se pašo brezštevilne črede goved, ki vživajo veliko
svobodo, ker se človek ne peča mnogo za-nje. Na
Ruskem zjutraj čredo napoje, potem jo zaženo v stepo,
kjer ostane ves dan brez pastirja, zvečer pride pa
sama domu. Voli ostanejo veči del tudi po zimi zunaj,
le teleta in krave pridejo v staje.

Ako hoče Rus mladega vola privaditi na jarem,
vrže mu zadrgo na roge, ter ga priveže h kolu. Ta¬
kisto stori z drugim, potem ju vklene v jarem in ju
spusti spet v stepo. Za nekoliko dni, ko vidita, da
ni moč jarma otresti, privadita in sprijaznita se tako,
da sta pozneje vedno skupaj, če tudi nista vprežena.

Sosebno zanimivo je planšarstvo, kakor je na¬
vadno po vseh goratih planinskih krajih srednje Ev¬
rope, zlasti pa na Švicarskem. Tu se pase živina vse
poletje po planinskih pašnikih.

Ko s pomladi začne planšar zvoniti po dolini z
velikim zvoncem, ki vodi živino na planino in jeseni
s planine v dolino, postaja živina po hlevih nemirna.
Krave, veselo mukajoče, se zbirajo in prevzetno po¬
skakujejo. Največej in najlepšej kravi, ki je vsej
čredi vodnica, obesi se okoli vratu ta zvonec na le¬
pem traku, in med roge se jej priveže šop cvetja. Ta
zvonec je precej velik — spodaj ima časih 1 črevelj
v premeru — in velja do 50 goldinarjev. Tudi druge
krave dobč zvonce, nektere veče, nektere manj e in

121

planšar posebno pazi na to, da se glasovi dobro vje-
majo, in šteje si v veliko čast, ako ima njegova čreda
prijetno in skladno zvonilo.

Vodnica bodi zmerom prva, in nobena si ne upa
iti pred njo. Za njo gredo druge veče in močnejše
krave zmerom v stanovitem redu, kakor ima ktera
mogočnost in veljavo pred drugimi. Ako pride nova
krava v čredo, mora se bosti z vsemi po redu, in
ta boj odloči, na kterem mestu bo hodila. Vodnica
vodi čredo na paši, gre prva h koči, in sploh gre njej
povsod prvo mesto. Zat6 je pa tudi jako ošabna, in
si mnogo domišlja zarad te časti. Dogodilo se je že,
da je krava žalosti obolela, ako so jej vzeli prvi
zvonec, znamenje njene časti.

Drugim kravam se molzni stolčki vtaknejo
med roge, tovornemu konju se natovori posteljina,
velik sirni kotel, drugo potrebno mlekarsko orodje,
posoda in živež za ljudi. Ivo je vse oskrbljeno, krene
ves vlak. Popred gre pastirček, za niim mogočno
stopa vodnica in za njo vsa čreda poreaoma. Zadaj

S re planšar s tovornim konjem. Zvonci žvenkljajo,
rave mukajo, praznično oblečeni planšarji pa pojo
in vriskajo, da se razlega po dolini. Tako se proti
ozelenelim goram porniče dolga vrsta, ki se v vsakej
vasi pomnožava.

Krave, ki ostanejo doma v dolini, je pri tej pri¬
liki težko vzdržati, in večkrat jo še pozneje marsiktera
pobriše sama za pajdašicami.

Živina je jako rada na planinah. Cisti planinski
zrak jej bolje de, nego smradni in zaduhli hlevi.
Tukaj je, kedar se jej ljubi, v višavah tudi ni take
vročine, kakor po dolinah, in sitne muhe in obadi jo
tolikanj ne nadlegujejo. Zato je živina na planinah
bolj čvrsta, zdrava in vesela, in v tern času boleznim
manj podvržena, nego pajdašice po hlevih. Planinska go¬
veda so tudi pametnejša in razumnejša od dolinskih.
Žival, ki mora sama za se skrbeti je bolj pazna in
previdna, in si vse bolje zapomni, nego ona, ki je
vedno pri jaslih privezana in je navajena, da človek
za njo skrbi.

122

Planinska krava pozna na planini vsak grm,
vsako mlako; ve, kje je najboljša paša; ve, kdaj je
čas molžnje; že od daleč pozna pastirjev glas. Njej
je znano, kedaj je čas iti h koči ali na vodo, razlo¬
čuje škodljiva zelišča od dobrih in sluti nevihto. Pla¬
ninska krava pozna vse nevarne kraje in se jih
ogiblje, no vendar se zgodi večkrat, da pade kaka
krava čez strmo skalo, ali da po kakej melini zdrči
v prepad. Kedar vidi, da si ne more več pomagati,
vda se žalostnej osodi, spusti se na vamp in zameži.

Največi sovražnik planinskih krav je medved, ki
se nahaja še povsod po planinah, zlasti na švicarskih.
Pri suhem vremenu živina zavoha krvoločnega kos-
matina že od daleč in se mu s pridom v bran po¬
stavi; v deževji in v megli ga pa krave ne zavohajo,
in pri tacem vremenu seje že dogodilo, daje medved
izmed črede pograbil in odvlekel kravo, in druge okoli
nje v gostej megli sovražnika še čutile niso.

V največih stiskah in strahčh je pa planšar, ako po
noči vstane vihar z gromom in bliskom, kakor ga
Švicar Tschudi  živo opisuje. „Pastirji, trudni od
dela in vročine, so baš pospali, in živina leži zunaj
okoli koče. Kar zablisne nekde daleč na obnebji, in
bližnji snežniki so nekoliko trenutkov, kakor bi bili
vsi v ognji. Temni težki oblaki se kopičijo nad vrhovi
in od zapada drvi rumenkast oblak, v kterem nepre¬
nehoma blisketa. Po dolinah leži črna tema in po¬
kriva mirno zemljo. Krave se prebude in postajajo
nemirne, med čermi popuhava topel veter in šumi
med grmičastim dragomastnikom in po nizkem pla¬
ninskem ruševji. Ledniki se začno tajati in potoki
zašumč, od daleč nekaj votlo bobni, v višavah se tepo
vetrovi, in nad najvišimi gorami švigajo ognjeni bliski.
Krave vstajajo in se začno zbirati, vodnica zamolklo
muka, in vsa čreda se gnjete okoli koče. Na planoti
leži sparna tišina, posamezne težke kaplje padajo
po strani na streho, pod ktero pastirji mirno spč.
Zdajci švigne iz jasnega oblaka rumeni blisk kakor
ognjena kača po pečinah, da oččm jemlje vid. Povsod
na okoli se vnamejo oblaki, grom zaropoče in stotero

123

odmeva od gora, da nebo doni in se zemlja trese.
Sedaj se vsuje gosta toča po živini, ki se mezd, sto¬
kajoča in mukajoča, z zavihnjenimi repi razbegne na
vse strani. Na pol nagi planšarji, s poveznjenimi go¬
lidami na glavah, planejo med razletevšo se čredo.
Planšar vpije in vabi, kolne in kliče na pomoč —
ali besna žival nič ne vidi, nič ne čuje. To je huda
ura. Planšar si ne vb pomagati, okoli njega je sedaj
temna noč, sedaj spet svetli ogenj. Toča ropoče po
golidi in ga seka po golih mečah in rokah.

Naposled je vendar zbral nekoliko živine, vetrovi
so pregnali nevarne oblake na drugo stran, za točo
se vdere ploha, krave do kolena stoje v vodi, v blatu
in v toči — toda ena ali dve najlepših krav leže
v prepadu.

Naj si je zanimivo to planšarstvo, vendar je do¬
kazano, da v tacih krajih živinoreja peša, čemur se
nx čuditi, ako se pomisli, da je paše vedno manj in
manj, in da je od leta do leta slabejša. Zato so na
Švicarskem jeli opuščati planšarstvo, in hvalijo se,
da z mnogo večim pridom rede živino doma v hle¬
vih. Od dne do dne se v teh krajih živinoreja po¬
vzdiguje.

V severnej Evropi, sosebno na Laponskem in
Norveškem, kjer poletje le kratek čas traje, ne zraste
toliko krme, da bi ž njo mogli prerediti živino vso
dolgo zimo. Zato ondi ljudjb po letu nalovb in po-
suše vsakoršnega morskega drača, mahovja, in pri-

E  ra vij o brezovega brstovja in listja,, in to po zimi po-
ladajo govedom. Razen tega dobivajo ondi krave
še neko posebno krmo, za ktero bi človek komaj
veroval, da jo jedo, in vendar so va-njo zaljubljene.
To so namreč — ribe. Severni narodi zimski čas
nalovb neizmerno množico morskih rib, posebno neke
vrste, ki se oslič imenuje. Glava, ki za človeka nima
nikakoršne vrednosti, odreže se ribi, in te glave se
potem kuhajo z morskimi halugami in mahovjem vred
in sicer tako dolgo, da se celo kosti razkuhajo. In
to čorbo krave neznansko rade jedo, in kakor je videti,
jim tudi dobro tekne. Odri, na kterih se ribe na

124

zraku suše, morajo biti tako visoki, da krave ne
morejo do rib, ker sicer bi jih požrle.

Dve ali tri posebno imenitne pasme domačega
goveda, ki azijanskim in afrikanskim narodom nado-
mestuje našega, bodemo tukaj v kratkem omenili.

Po vseh deželah južne Azije in tudi nekoliko po
Afriki živi zebu ali grbavi vol, ki ima na plečih
večo ali manjšo tolsto grbo, ki je časih 50 funtov
težka, in nekteri ima celo dve grbi. Od našega se
govedo razen grbe tudi razločuje v tem, da ima prav
majhne plošnate rožičke in da ne muka, temveč kruli
kakor naš prešič.

Zebu  je neizrečeno krotko, živahno, veselo in
dobročudno govedo in Braminom v vzhodnej Indiji
je sveta žival. Ker je kitreji in spretnejši od našega
vola, zaprezajo ga in celo za ježo sedlajo. Tudi
dober tovornik je, nese do osem centov in more
s takim tovorom iti dan na dan sedem milj daleč.
V Indiji jim zlate rogove, pokrivajo je s dragocenimi
plahtami, obešajo na nje prelepe trakove, prevoze,
zvončke in kraguljce. Tako nališpani vozijo vladarje
in drugo visoko in plemenito gospodo v prekrasno
opravljenih kočijah.

iga ali afrikanski gr-

obrnjenih rogovih. V Abesiniji, v srednjej in južnej
Afriki se pašo neznansko velike črede teh grbavih
goved, ki so edino bogastvo celih narodov. Mnogi
gospodarji imajo toliko živine, da sami ne vedo koliko.

Konečno omenimo še jaka ali krulečega  vola.
Jak živi na mrzlih višavah tibetanskih, mongolskih
in turkestanskih, ki so velik del leta s snegom in
ledom pokrite, po kterih tudi po letu le sem ter tje
poganja pičla zelenjava. Divji jak je jako boječ in
plašen, človeku se že od daleč umakne, in po teh puš¬
čavah ga je tudi težko slediti. Tudi on ne muka,
temveč kruli skoro kakor svinja.

zebua po velikih, naprej

125

Jak je lepo govedo in je nekoliko tudi konju
in celo ovci podoben. Tenko, povsod lepo zalito tru¬
plo, gibke in skočne noge, lepa ponosna hoja in dolgi
rep spominjajo na konja. Dolga, gosta in volnasta
dlaka, ki mu visi na straneh, po nogah in na vratu
skoro do tal, dela ga spet ovci podobnega. Rogovi
stoje malo više na temenu in so tenki in na konceh
ostro špičasti. Podvratnika nima, v repu ima pa 2—3
črevlje dolgo, tenko in mehko dlako. Največ je črn,
daljša dlaka je časih bela.

Povsod, kjer sedaj živi divji jak,  povsod so ga
ljudje ukrotili in vzeli v svojo službo. Ali vendar ni
tako krotek, kakor so druga goveda ; nekaj divjosti
mu je še ostalo. Brzdajo ga s tem, da mu skozi nos
vtaknejo železni kolobarček, na kterem je vojka pri¬
vezana. Na neznanega človeka se huduje in najbolje
je, umakniti mu se.

Jak nosi tovore po najtežavniših in najstrmejših
hribih, kjer ni nobene ceste, niti steze. Kraj najglo-
bokejših prepadov gre tik roba tako varno, kakor
po najlepšej cesti. Predno obstane, vselej se nekoliko
krati v krogu obme.

Vročina mu je jako nadležna. Ako je le malo
toplejše vreme, postavi se rad v senco in, če more,
gre v vodo. Na niže toplejše kraje ga ni moči pri¬
vaditi.

Meso in mleko je dobro, no največo vrednost
ima v Tibetu, v Kini in sploh v Aziji jakov  rep,
sosebno ako je bel. Repi jim služijo za muhalnike;
posebno v templjih svojim malikom ali kumirom
muhe ž njimi odganjajo. Glavarji in plemenitaši jih
z zlatom okavajo in na sulice natikujejo v znamenje
svoje časti. Bogati Kinezi je rdeče barvajo in nosijo
na klobukih. Lep bel rep tenke in svetle dlake se
prodaja po 4 tudi po 5 cekinov.


126

8. Bivol.

V bližnjem rodu z našim govedom je bivol, ki
se pa vendar v mnogih rečeh od njega razločuje.
Bivol je veči in močnejši od našega vola in vaga na¬
vadno 10 centov. Njegova debela koža sama vaga 1
cent. Kratek in debel vrat brez podvratnika nosi
kratko in debelo glavo z zbočenim in kuštravim čelom.
Močni rogovi so v korenu ploščati in nagrbani, na
koncu pa robati, ter so najprej nazaj, potem navzgor
in naposled v rogljih spet naprej zakrivljeni. Na¬
vadno je črnkast, dlaka je jako redka, ali groba,
skoro ščetinasta; po hrbtu, po trebuhu in po nogah
je skoro popolnoma gol.

19. Kafrijski bivol.

Bivol je vstvarjen za tople in močvirne kraje,
kjer ima obilne vode. Za-nj je največa slast, ako more
po svojej volji plavati po vodi in ako se more valjati
po blatu. V vodi se dobro počuti, veselja ne vč,

127

kaj bi počel. Prevrača se v njej na vse strani, v  po¬
taplja se in plavajoč si igra s svojimi tovariši. Časih
se vleže na hrbet, raztegne se po všečnosti ter se ne
gane, voda sama ga nese dalje. Bivol je vsak dan
po 6—8 ur v vodi, in na vodi tudi preživlja z isto
zadovoljnostjo, kakor njegovi sorodniki na suhem.
Ako ni dalj časa mogel iti v vodo, postaja nemiren,
trmast in hudoben. Večkrat se je že dogodilo, da
so bivoli z vozom in z vsem, kar je bilo na vozu,
kakor besni dirjali v vodo in tako sebe in kola po¬
greznili v valove.

Sicer je bivol neizrečeno topa in malomarna žival,
brez upora se da zapreči pred voz ali pred plug,
napenja se, vozi, orje in nosi težke tovore. Ko je pa
svoje delo storil, mora ga človek pustiti, da ugaja
prirojenej strasti, namreč da se zapraši v vodo ali
pa, da se vleže v blato, ter se valja po njem kakor
svinja, kar mu neznansko dobro de.

Vse hvale vredna je njegova zadovoljnost. V tem
prekosi tudi osla, od kterega je znano, da je zado¬
voljen z vsacim osatom in bodičjem, ali pri tem ven¬
dar ne zametuje druge boljše krme. Bivol pa še ne
mara za sladka in sočna zelišča, ktera druga goveda
rada hlastajo. Ako mu človek vrže sočne trave, de¬
telje ali kako drugo slaščico, ne zmeni se za njo.
Pustil jo bode in si bode zunaj poiskal kislih močvir¬
nih trav, rezne ostrice, trstja in ločja, sploh zelišča,
za ktera nobena druga živina ne mara.

Bivol je molčeča žival. Le krava, kedar miluje
svoje tele, ali pa jako razdražen bik se časih oglasi
s čudnim glasom, v kterem je nekaj govejega mukanja,
nekaj svinjskega kruljenja.

Bivol je jako> e  kr V stna žival in prekosi celo naše

|°jAa ak n 0 eko r p J lanjavoT ugledajo veli^ Bkoro  r ? iž
seboj. Toda opazil jih je tudi on, skočiP‘ ccnl Pve
zarjul in se zaletel na prvega jezdeca. Ta isn .°’
prevrže konja, pa se skrije za debelo drevo. BP
se zakadi v druzega jezdeca in mu prebode konja,
da se je koj mrtev zgrudil. Oba jezdeca sta hitro

Domač;: živali. 9

128

sedaj živi divji, kjer so ga tudi naj poprej ukrotili, in
od onod se je širil po Jrerziji, Armeniji, Siriji, Pa¬
lestini in Egiptu. Pozneje so ga vpeljali tudi na
Turško, Vlaško, Ogersko in v Italijo. Zlasti v Italiji
je bivol preimenitna žival, ker v nezdravih, kužnih
močvirjih na Toškanskem, potem v Apuliji in Kala¬
briji pogine vsaka druga domača žival, edini bivol se
dobro počuti. Ali vendar je ni morebiti dežele, ki
bi bivolu tako ugajala, kakor Egipet. Egipet je raj
za bivole. Tukaj se mogočna reka Nil trga na mnoge
struge, povsod je dosti vode, povsod so globoke krnice
in velikanske mlake. Lepo je videti veliko čredo bi¬
volov, kedar plavajo čez glavno strugo, ki je skoro
pol ure široka. Ako hoče človek iti čez Nil, vsede se
na bivola, ki ga hitro in varno prenese v drugo stran.

V indijskih gozdih žive še drugi divji bivoli, ki
so strašanske živali, ki se tudi tigra ne ustrašijo, in
zato je lov na te bivole — imenujejo jih ar ni —
strašno nevaren. Williamson  pripoveduje, da se
je besen arni zakadil v lovca, kije  na visokem slonu
sedel in se je ondi varnega mislil; po vsej sili je
skušal slona nasaditi na roge, in gotovo bi ga bil
hudo ranil, da ga ni od druge strani neki lovec še
o pravem času s kroglo zadel.*) Ali človek je ukro¬
til tudi tega silnega divjaka, kakor drncrod drnca o-n-

*) In vendar tudi toga korenjaka časih napade tigor, ako ga lakota
žene. Ko bivol zapazi to progasto mačko, kako se potuhnjeno
plazi od grma do grma, vedno bliže njemu, jo grdo in nezahpno
gleda od strani, stresa z glavo, razširi nosnici in v svesti svoje
moči grebe po pesku. Tiger ga oblezuje od vseh strani, sedaj
se mu bliža, sedaj se spet umika in v'' Ino jp-eži, kodaj bo čas
skočiti. Toda biv ol g a-ima. zroear- Z.: _.j. V-di skoči

mačka, od kte- j ' .. \v-

ljen bivr' 19. Kafrijski bivol.

prilik' _ t  .

v ±5ivol je vstvarjen za tople in močvirne kraje,
jer ima obilne vode. Za-nj je najveca slast, ako more
po svojej volji plavati po vodi in ako se more valjati
po blatu. V" vodi se dobro počuti, veselja ne vč,

veda, opravlja sedaj ukročen
dela.

129

Pa največa grdoba med vsemi je kafrijski
bivol.  Med vsemi je največi, najneukretniši, naj-
močneji in najdivjiši. Velikanski rogovi so v korenu
tako debeli, da se na čelu stikajo, ter so potem nazaj
obrnjeni. Oči so globoko vdrte, togota, srd in potuhnje¬
nost gleda iz njih, in dolga ušesa mu mahadrajo po
vratu.

Kafrijski bivol je strah in trepet vseh narodov
v srednjej in južnej Afriki, kjer se v večih in manjših
čredah pase po gozdih. Zamorci se ga boje bolj nego
leva, ker razdraženega bivola ne more nobena stvar
vzdržati; ne zboji se, naj gre še toliko oboroženih
ljudi na-nj. Kar koli mu je na potu, vse podere in
pomandra. Njega ne plaši niti voda, niti ogenj. Do¬
godilo se je, da je zapodil moža, ki je imel nekaj
rdeče obleke na sebi, v morje in je šel za njim v vodo.
Mož je znal dobro plavati in potapljati se in bivol
ga je izgubil iz vida. In vendar je še poldrugo uro
daleč plaval po morji iskaje človeka z rdečo obleko.
Ivonečno so ga iz neke ladije vstrelili iz topa.

Kafrijski bivol se rad skrije v goščo ali za kako
debelo drevo in ondi preži na mimogredoče ljudi.
Bivol ni zadovoljen, da človeka umori, temveč ga
tudi pogazi z nogami in razmesari z rogovi, da mu
potere vse kosti. Večkrat se še povrne in začne z nova
premetavati nesrečno žrtvo. Na planem človeka ne
napade, ampak le v gozdu, kjer se po dnevi skriva,
po noči gre pa na polje. Bivol je pri vsej okornosti
vendar uren, njega tudi največa goščava ne vzdrži,
zaraščeno grmovje in drevje potepta kakor travne
bilke. Človek mu more le uiti, ako hitro spleza na
kako drevo, ali pa če ima hitrega in čilega konja pod
seboj.

V Kafriji je več ljudi jezdilo po gozdu. Ko pri¬
dejo na neko planjavo, ugledajo velicega bivola pred
seboj. Toda opazil jih je tudi on, skočil na noge,
zarjul in se zaletel na prvega jezdeca. Ta hitro
prevrže konja, pa se skrije za debelo drevo. Bivol
se zakadi v druzega jezdeca in mu prebode konja,
da se je koj mrtev zgrudil. Oba jezdeca sta hitro

Domač;; živali. 9

ISO

splezala na drevo, in bivol nasadi na rogove druzega
konja, na ktereni pa po sreči ni bilo jezdeca. Drugi
možje, videvši besnega bivola, so vsi zbežali na drevesa
in tudi bivol se je izgubil v hosto.

Dolgo se je mislilo, da tega bivola ni moči kro¬
titi. No v novejšem času so dva pripeljali v Evropo,
ki sta bila precej krotka. Iz črede so namreč vjeli
tele ter so je potem med domačimi govedi odredili.
Enega tako ukročenega kafrijskega bivola imeli so
v dunajskem zverinjaku.

9. Svinja.

S to požrešno nesnago končamo popis naših
pravih  domačih živali, ker kunec ali domači zajček
m morski prešiček, o kterih bodemo potem še v krat¬
kem govorili, morejo se le na toliko domače  živali
imenovati, na koliko sem ter tje tudi za nje skrbi
človek, da si nimajo za-nj one vrednosti, kakor druge
do sedaj popisane živali.

20. Svinja.

Svinja je precej neukretncga, od strani stisnje¬
nega trupla, koščenega in robatega hrbtišča in krat¬
kega smešno vsukanega repka. Noge so tenke in

131

suhe, ter so pri nekterih tako kratke, da se trebuh
skoro tal dotikuje. Vsaka noga ima štiri parldjece,
srednja dva sta veča, krajna dva manjša sta po¬
maknjena malo više, tako da žival stopa samo na
srednja dva. Glava je podolgasta, mršava, pri ušesih
debela, proti gobcu zašpičena. Uhlji so dolgi, ohlapni
in največ naprej obrnjeni ; oči so jako majhne in stojd
na pošev. Gobec je podaljšan v gibek rilec, s kterim
žival rije po zemlji. Znameniti so očnjaki, ki so so-
sebno močni, robati in navzgor zakrivljeni, mrjasec
ima veče nego svinja; ž njimi se žival brani, ker dru-
zega orožja nima. Take velike zakrivljene očnjake
navadno imenujemo okla ali čekane.

Svinja je obrasena z grobo, debelo dlako, ščetine
imenovano, ki so posebno na hrbtišči dolge, debele
in močne. Pri svinji je znamenito tudi to, da se jej
pri obilnej krmi naredi pod kožo nasad masti ah
Špeha, ki je pri pitanih svinjah časih več palcev debel.

Svinja kruh, star razdražen mrjasec tudi renči,
mladi pujski pa cvilijo.

Med vsemi živalimi je svinja najnečistejša in naj-
požrešniša. To ste njeni glavni lastnosti, zarad kterih
je povsod na slabem glasu in pridevki „ svinj a, “ „pre-
šič“ itd. so povsod nevšečni in razžaljivi. Svinja se
rada valja po najgršem blatu in ni je tako smradne
in gnjusne stvari, da bi je njen rilec ne preril z naj-
večo slastjo in dopadnostjo. Vrh tega je še strašansko
požrešna in pohlasta vse, ako se le_da prebaviti. V svin¬
jaku se jej dajejo iz kuhinje odpadki, olupki in po¬
mije ; vse te stvari samogoltno posreblje in požre,
ako so tudi odpadki in olupki že plesnjivi, ako so
tudi pomije že kisele.

Svinja žre tudi vsakoršno mi-ho in drugi smrad.
Celo svoj zarod večkrat požre, da-si tudi nekteri mi¬
slijo, da pujska požre le takrat, ako ga je po naključji
poležala in zadušila, ali pa onda, ako so mladiči bolni,
in zatorej vedno cvilijo.

Zunaj na paši prerivajo svinje zemljo, kjer iščejo
miši, ogerce, črve, gliste in korenine, in zato je dobro
in koristno puščati svinje na njive, ki v prahi leže.

132

Sicer so pa povsod na obdelanej zemlji in tudi v gozdu
škodljive.

Akoprem je svinja nečista žival, gre vendar rada
v vodo in tudi dobro plava. Svinje, ki se zunaj pa¬
sejo, gredo večkrat po ure daleč, da pridejo do vode
in vidi jim se, kako jim kopelj dobro de; znano je,
da celo zbole, ako se po letu ne morejo kopati. Zato
se jako motijo vsi oni, ki mislijo, da v svinjakih ni
treba gledati na čistoto in snažnost in da se svinja
v smradu in blatu bolje redi. To ni res! Kar velja
z v a človeka in za druge živali, velja tudi za svinjo.
Cistota je pol življenja! Zato pametni gospodarji
sedaj zidajo prostorne, visoke in zračne svinjake, in
vsi se hvalijo, da je v tacih svinjakih žival bolj zdrava
in da se bolje redi. Sosebno angleški gospodarji dajo
drugim lep izgled, in ves svet ve, da imajo Angleži
najlepše, najboljše in najdebelejše prešiče.

Svinja pri človeku svojih umnih zmožnosti ni
izbistrila tako, kakor na primer: pes, konj, slon itd.
Ostala je neumna, trapasta, uporna in potuhnjena,
morebiti največ zato, ker človek, gledeč na svojo ko¬
rist, ugaja le njenemu požrešnemu vampu. In vendar
imamo več primerov, ki nam kažejo, da ima tudi
prešič neko privrženost do človeka, ki se ž njim peča,
m da je moč tudi neumnega in topega prasca kaj
naučiti.

Prešiči, ktere je človek od mladega k sebi pri¬
vadil, gredo povsod za gospodarjem, kakor psi, po¬
znajo njegov glas in priteko, ako jih kliče po imenu.
Prešič ima jako dober nos in tenek sluh, in lehko ga
je naučiti, da po gozdu in po polji išče imenitne m
drage gobe, sosebno gomoljike in smrčke. W o o d
nam celo pripoveduje o nekem angleškem prascu, ki
je bil izvrsten lovec, vkljub najboljemu prepeličarju.
Slu d — tako je bilo ime temu prešiču —je bil stra¬
sten lovec na vsakoršno divjačino, samo za zajce ni
maral. Psi so bili jako nevoljni na tega lovskega do-
brovoljca, ker je navadno on poprej zavohal divja¬
čino, in naposled niso hteli več slediti v njegovem
društvu. Slu d je divjačino ovohal na 40, 50 korakov

133

daleč, jo je sledil, kakor pes in je obstal pred njo,
kakor pravi prepeiičar. Sl ud je bil več let v lovskej
službi, toda naposled so ga morali ubiti, ker ni ovdc
mogel trpeti; ako je le mogel, je ktero raztrgal.

V Londonu so kazali svinjo, ki je iz črk sestav¬
ljala besede, ktere jej je njen gospodar narekoval
in je poznala tudi na uro.

Drugi so svinje naučili voziti. Kmet iz okolice
St. Albanske se je v mesto s štirimi prešiči vozil na
trg. Na Angleškem je neki kmet na svojej svinji
jezdaril za stavo štiri angleške milje daleč, kar je
skoro ena naša milja.

Ko je bil francoski kralj Ludovik XI. budo bo¬
lan, poskušali so njegovi dvorjani in služabniki vse
mogoče, da bi razvedrili otožnega kralja. Ali vse je
bilo zastonj, dokler ga niso naposled izučeni prešički
na toliko vdobrovoljili, da se je bolni kralj celo sme¬
jal. Zvita buča si je domislila naučiti mlade pujske,
da so skakali in plesali, kakor jim je nekdo dudlal
na dudle. Oblekel jih je od nog do glave, kakor naj¬
više kraljeve služabnike. V lepo oslecanih sulcnjicah
in hlačicah, s klobučkom na glavi, z lepo pasico
prepasani in z mečem o boku so se moško sprehajali
in se sploh jako gizdavo ponašali. Bili so jako dobro
izurjeni in ubogljivi, kakor se jim velevalo, tako so
skakali, prav spretno plesali in se sosebno priljudno
priklanjali. Le nekaj jim je delalo velike sitnosti, po
zadnjih dveh nogah namreč so težko hodili, in kakor
so se speli na zadnje noge, so že omahovali in po¬
padali ; zraven so pa tako smešno krulili, da se jim
je kralj moral smejati.

Med psi in med svinjami je veliko sovraštvo.
Ako je prišel pes v svinjsko krdelo, je izgubljen.
Tako ga razmesarijo in vdelajo, da ni poznati, kaka
žival je to bila. Kakor svinje ugledajo psa, postanejo
nemirne, začno kruliti in celo krdelo kakor podivjano
dere za njim, in človek, ki še ni videl tega, bi komaj
veroval, kako urne so svinje. Na polji ali v gozdu
jim pes redkokedaj uide. Svinje, ki se večidel pašo
zunaj, kakor na primer : na Hrvaškem, na Ogerskem,

134

v Srbiji itd. so bolj divje ter napadejo v gozdu celo
človeka, ki ni tako oblečen, kakor je njihov pastir. Po¬
sebno lovci, ki imajo pse seboj, so v velikej nevar¬
nosti, ako pridejo med svinje, in ako ni svinjarja
blizo. Skoro vsak lovec ti bode znal pripovedati, v
kacih straheh je bil zarad svinj tu ali tam. Pes pred
svinjami pribeži navadno k gospodarju, misleč, da ga
bode ubranil, ali dogodilo se je že, da so svinje raz¬
trgale psa in človeka, ako ni mogel še o pravem
času zbežati na kako drevo. Pravijo, da ako človek
streli med razkačene svinje in ako ktero ubije ali
rani, da jo druge svinje hitro raztrgajo in požro.
Čudno je pa, da psa, kterega sicer tako togotno pre¬
ganjajo, ne pokusijo.

Pogosto se čuje tudi o nesrečah, da se je svinja
lotila v zibeli otroka, ki ga je neskrbna mati samega
pustila doma, da mu je odgrizla roko, da mu je spa¬
čila obraz, ali pa tudi, da je vsega požrla.

Prašiča se oprasi navadno dvakrat na leto in
sprasi 4—6, časih tudi do 12 in še več mladih. Po¬
vprek se računi 14 mladih od ene prašiče na leto.
Kakor sploh mlade živali, so tudi mladi pujski pri¬
jetne in šegave živalce, in prav kratkočasno jih je gle¬
dati, ko veselo in prevzetno skačejo po dvorišči.
Človeku se zdi skoro neverjetno, da bodo ti nemirni
paglavci za nekoliko časa oni grdi in leni požeruhi.
Prašiči ni videti, da bi svoj zarod posebno rada imela,
in kakor smo že enkrat omenili, zgodi se večkrat,
da svinja požre nekoliko svojih otrok, zlasti ako jih ima
mnogo. Mnogo pujskov ali odojkov se poje, dokler
so še pri sescu. Mladi hitro rasto in gredo, po ple¬
menu, ko še niso leta stari. Pri nobenej domačej ži¬
vali ni med mladimi toliko spakov, kakor pri do¬
mačem prešiči.

O koristi, ki jo vživa človek od svinje, mi ni
treba mnogo govoriti, vsacemu je znano, da od za¬
klanega prasca nič v zgubo ne gre. Celo kri se po¬
dela v klobase in tudi ščetine, zlasti one na hrbtu se
potrebujejo za dreto, za krtače, za omela in druga
enaka orodja. No glavni dobiček pri svinji je meso,

— 185 -

Špeh in salo. Svinjctina sc je presna, kuhana, pražena
in pečena, ali pa se nasoli in v dimu posuši. Suho
in dobro prekajeno ali prevojeno meso je tečno in
okusno in se drži več let. Kjer imajo velike hrastove
gozde, kakor na primer: na Hrvaškem, v Slavoniji,
v Bački, v Srbiji, na Turskem, na Vlaškem in na
Ruskem, so svinje celo poletje — v nekterih krajih
tudi vse leto — v gozdih, in se jeseni, ko je želod
dozorel, dobro spitajo. Drugde jih pitajo v svinjakih,
kjer se še bolj debelč. Časih se tako spitajo, da ne
morejo več hoditi, niti stati, da se še ne morejo bra¬
niti mišim in podganom, ki rade nadlegujejo take
debeluhe in jim celo luknje v Špeh izjedajo. Pri nas
ima spitana svinja tri do štiri cente; drugde, sosebno
na Angleškem, imajo še veče prešiče, ki navadno va-
gajo 6, 8 in tudi 9 centov. Najteža svinja je imela
celo 12 centov in 75 funtov.

Svinje sploh, zlasti pa-one, ki se rede po smradnih
in blatnih svinjakih, so podvržene mnogim in mnogim
boleznim , in nektere med njimi so celo človeku ne¬
varne. Najbolj navadne bolezni so : Davica, božjast,
griža, črm ali vranični prisad, plučnica, ikre  in
t r i h i n e.

O zadnjih dveh bodemo tu nekoliko povedali.

V nekterih svinjah se nahajajo v mesu kakor
ječmenovo zrno veliki mehurčki, na kterih je videti,
ako človek pazno ogleduje, majhno glavico s štirimi
jamicami. Te mehurčke imenujemo ikre.  Ako človek
poje živo ikro, je želodec ne more prebaviti, in zato
gre živa iz želodca dalje v čreva. Ko pride v črevo,
prime se ona glavica s štirimi jamicami črevesa, me¬
hurček se odtrga in gre dalje, mestu njega pa začno
od glavice rasti podolgasti, ozki členi, drug za dru¬
gimi da naraste žival časih do 20 črevljev dolga.
Tega črva imenujemo trakuljo. Iz tega vidimo, da je
med svinjsko ikro in med človeško trakuljo ravno
taka zveza, kakor smo jo popisali med mehurnjakom
iz ovčjih možganov in med pasjo trakuljo. In res
je tako!

Sedaj se pa vpraša : Od kod pa svinja dobi ikre?

136

Na to vprašanje nam ne bode težko odgovarjati,
ako samo pomislimo, kaj je zarad tega bilo rečeno
pri ovčjem mehurnjaku in pasjej trakulji. Takisto,
kakor je bilo povedano pri pasjej trakulji, trgajo se
tudi pri človeškej zadnji z jajci napolnjeni členi drug
za drugim, in gredo z blatom vred od človeka. Kako
je pa potem svinja dobi v sč, mi ni treba praviti.
V svinjskem želodcu jajca ožive in se skoz kožo želod-
čevo prevrtajo in rijejo dalje v meso, kjer ostanejo in se
spremene v onega meburnjaka, kteremu pravimo svinj¬
ska ikra. Daje to res tako, prepričali so se večkrat učeni
možjč, ki so se dosti trudili, da so to stvar do kraja dognali.
Dali so namreč popolnoma zdravim prešičem jesti neko¬
liko členov človeške trakulje in ko so za nekoliko
časa potem zaklali te prešiče, bili so vsi ikravi.

Največ na trakulji bolnih ljudi je v severnih kra¬
jih, kjer mnogi jedo sirovo svinjetino ali pa sirove
klobase, plečeta in gnjati, ki so sicer bile v dimu,
ali niso dosti prekajene, kakoršne pa tudi pri nas
nekteri sirove jedo. V takih gnjatih in klobasah
ostanejo ikre žive, in človek si z enim grižljejem tacega
mesa plehko pribavi črva, ki mu večkrat dela strašne
bolečine. Ako je pa svinjetina, tudi ikrasta, bila do¬
bro skuhana ali prepečena, ikre poginejo in človeku
ne morejo škodovati.

Iz tega se spet vidi, da bi človek že zarad svo¬
jega. lastnega zdravja moral gledati na čistoto pri
svinjah.

V novejšem času smo v svinjskem mesu zalotili
še hujega sovražnika, nego so ikre. To so namreč
trihine,  ki so pred nekoliko leti napravile velik
hrup po vsej Evropi. Svinjetina je namreč časih
polna predrobnih belih pikic, kakor bi bilo meso po¬
sejano z drobnimi zrnci. Ako prerežemo tako zrno,
najdemo v njem majhnega, kakor las tenkega črviča,
ki kakor neizmerno majčkena kačica zvit leži v votlem
zrnu. To so razvpite trihine. Ako človek je tako s
trihinami napolnjeno sirovo ali premalo prekajeno
svinjetino, odpro se ta zrnca v črevih, in zviti črvički
izležejo iz njih. Trihine se tukaj zaplodijo neznano

137

hitro, in tisoči in tisoči teh črvov se previjajo po
črevih, kakor kače. Čreva so znotraj jako nežna in
čutljiva, človek zato oboli in zdravnik pravi: Čreva

so se mu vnela. Ali ti červiči ne ostanejo tukaj. Ko
so dorasli, prevrtajo se skoz čreva in skoz drobovje
in pridejo v meso, po kterem dalje rijejo, da najdejo
vgodno, njim všečno mesto. Tukaj se črv zvije, okoli
njega se naredi kožica, ki pozneje vedno trja prihaja
in tako postanejo ona zrna v mesu, ktera smo zgo-
rej omenili.

Predno trihine pridejo iz črev v meso, trpi člo¬
vek strašanske bolečine, mnogi umro pa že na prvej
bolezni, namreč na vnetji črev. Ali v  ako je človek to
bolezen prebolel, začne se druga. Človeka boli meso

{ >o vsem životu, posebno v nogah in rokah; niti ko-
ena, niti komolca ne more pregniti, kakor bi ga mr-
toiid zadel. Ako je človek bil sicer zdrav in močen,
in ako ni preveč trihin dobil v se, more za nekoliko
tednov tudi to drugo bolezen preboleti in počasi okre¬
vati; bolehni in slabotni ljudje pa navadno umrjo.
Pri nas se menda ta bolezen še ni pokazala, more¬
biti da se ni zato, ker pri nas ni navada jesti sirovo
svinjetino, kakor jo na primer jedo na severnem
Nemškem in Danskem; mogoče je pa tudi, da ni
vsak zdravnik bolezni prav spoznal in je mislil, da
se je bolnik prehladil.

Leta 1863 je dogodek v Hettstedtu blizo Eis-
lebena na Nemškem jako prestrašil vse, ki se radi
maste s svinsko pečenko in s klobasami. Obhajali
so neko svečanost, pri kterej se je, kakor je že na¬
vada povsod ob tacih prilikah, jedlo in pilo. Ali kmalo
potem oboli v Hettstedtu na enkrat 90 ljudi, ki so
vsi bili pri pojedini, in vsem so se čreva vnela. Predno
je preteklo mesec dni, jih je umrlo 20. Ko so sod¬
niki in zdravniki pozneje preiskavah to stvar, izve¬
delo se je, da je mesar v Hettstedtu za to svečanost
zaklal trihinavega prešiča, ga je podelal v klobase,
ktere so ljudje jedli na pol pečene, in od tod ta velika
nesreča. Se veči hrup je vstal leta 1865, ko je v He-

— 138

derslebenu na Nemškem jeseni na trihinah zbolelo
blizo 300 ljudi, od kterih jih je pomrlo 120.

Ako je pa človek prebolel obe bolezni, namreč
vnetje v črevih in bolečino v udih, ako so se trihine
zaprle v zrna, onda ne čuti, da nosi v sebi trihine,
in ako je sicer zdrav, lehko živi leta in leta.

Morebiti bode kdo vprašal: Odkod pa svinja
dobi trihine, ker ti črvi ne gredo iz one živali, v kte-
rej so se zaplodili, ampak ostanejo v njej, zaprti v onih
belih zrnih. Trihine more tedaj dobiti le ona žival,
ki požre kos trihinavega mesa.

Na to vprašanje še ne vemo gotovega odgovora.
Mnogi mislijo, da svinja dobi trihine, ako požre tri-
hinavo podgano, in res so tudi v podganah našli tri¬
hine. Toda popolnoma določena ta stvar še ni.

Svinje so razprostranjene skoro po vsem svetu,
vendar se mora reči, da jim ravnina in močvirje bolj
ugaja, nego gorati in peščeni kraji. Za to jih v tacih
krajih rajše rede po svinjakih, v onih se pa večidel
zunaj pašo.

Tudi svinja se je sprevrgla v premnoge pasmine;
ali pri vsem tem se ve za gotovo, da naš domači
prešič izvira 'od divjega prasca ali mrjasca, ki še se¬
daj živi v nekterih krajih po Evropi, nekdaj so bili
pa prav navadni po vseh večih močvirnih gozdih.

V Aziji, v Afriki in na avstralskih otocih rede
ljudje druge vrste domačih prešičev, ki so si jih
udomačili od drugih divjih mrjascev, živečih v nji¬
hovih krajih. Amerikanski domači prešiči so pa na¬
seljeni še le po Evropejcih. Amerikanci od svojih
divjih prešičev niso nobenega ukrotili, in jim skoro
tudi ni to potrebno, ker se ondi naš evropejski pre¬
šič tako dobro obnaša, kakor malo kje pri nas. Go¬
tovo se nikjer na svetu ljudje ne pečajo toliko s svi¬
njarstvom, kakor v severnej Ameriki. No najime-
nitniše in najglasovitiše mesto zarad svinjarstva je
mesto Cincinati v združenih državah severne Ame¬
rike. Samo to mesto zakolje vsacega leta do dva

milijona prešičev. V velikih krdelih se po letu pašo
ti prešiči v gozdih in po poljih, ki so navlašč zarad
svinj obdelana in z ovsom, ržjo, grahom, koruzo in
ajdo posejana. Jeseni se spitajo s kuhano koruzo,
s krompirjem in z bučami, in potem je tirajo v mes¬
nice, kjer je zakoljejo, poparijo, razsečcjo, nasole
v dimu posuše in potem v sodeh prodavajo.

V Evropi se zlasti v južnih deželah, postavim
na južnem Ruskem, na Vlaškem, v Srbiji, na Hrvaš¬
kem, v Italiji in na Španskem, mnogo pečajo s svin-
jarstvom, in v vseh teh deželah je žival skoro vse
leto zunaj na paši.

Ozrimo se sedaj še na zarodnika naših domačih
prešičev, na d i vj e g a m r j a s c a.

Star divji mrjasec je strašanske močna, brez repa
seženj dolga zver, in je v postavi in rasti podoben
domačemu prešiču. Razlikuje se vendar od njega
v tem, da je krajšega in bolj zatrepanega trupla,

21. Divji mrjasec.

inočnejih nog in daljše glave. Ušesa stoje po koncu
in so tudi bolj špičasta nego pri domačem prešiču.
Velika robata okla so zakrivljena v obeh čeljustih na¬
vzgor in so sosebno pri starem mrjascu strašno,

140

tudi človeku jako nevarno orožje. Okli v dolnjej
čeljusti ste mnogo veči, ostrejši in bolj zakrivljeni, in
z njima skuša razkačen mrjasec razporiti trebuh svo¬
jemu sovražniku. Divji mrjasci so navadno črnikasti.

Divja svinja živi rada v družbi, le stari samci
živč kakor puščavniki za se. Po dnevi leže lene v ko¬
tanjah, ktere so si z rilcem napravile. V mraku
se pa vzdignejo in začno riti, ali pa si poprej poiš¬
čejo mlako, da se v njej povaljajo, kar jim mora so-
sebno ugajati, ker gredo časih ure daleč iskat tacih
mlak. Po gozdu iščejo gobe, korenine, črve, ogerce
in drugi mrčes; jeseni pa pobirajo želod, žir, lešnjake,
kostanj in lesnike, in sploh žro vse, kakor domača
svinja. Po noči, ko je vse mirno, gredo na obdelano
polje, in delajo ondi veliko škodo, ker ne samo da
mnogo požro in pohlastajo, ampak še več poteptajo.

V drugih lastnostih in umnih zmožnostih je divji
mrjasec podoben domačej svinji, samo da je spretniši
in hrabriši od nje. Neznansko je uren, skoz največo
goščavo dere tako hitro, kakor nobena druga žival
in ravno tako dobro tudi plava.

Divji mrjasec je previdna in oprezna žival, jako
tenko sliši in dobro voha, ali slabo vidi. Ako ga nič
ne razjezi, je dosti dobročudenin miren; za človeka,
ki gre mirno po svojem potu, se še ne zmeni, ali pa
se mu še umakne v goščavo. Psa pa tudi divja svinja
ne more videti, in ga povsod strastno preganja. Toda
strašanski je mrjasec, ako ga človek s čim razdraži,
zlasti ako ga rani. Kakor besen plane na človeka,
zamahne z glavo in ga skuša z oklom raniti. V oklu
ima silno moč, ako'''je človeka ravsnil v stegno, mu
prereže meso do kosti; ako je zadel v trebuh, ga
razpori, da čreva ven udarijo, in celo konju lehko
trebuh raztrga. No lovci pripovedujejo, da on na
sovražnika le enkrat zamahne, potem pa dere dalje
in da se z lepa ne povrne. Zato se človek, ako v ne¬
varnosti ni ob zavednost, lehko reši s tem, da mirno
čaka mrjasca, da prav blizo njega pride, in da potem
hitro skoči za kako drevo ali pa tudi le na stran —
in mrjasec lomasti dalje. Tudi pravijo, da je dobro,

141

ako se človek vleže na tla, ker mrjasec more le na¬
vzgor ravsniti.

Divja svinja ni tako togotna in tudi ni tako ne¬
varna, ker nima tako velicih oklov, kakor samec. Stra¬
šanska in nevarna je pa svinja takrat, ako jej je člo¬
vek mladiča vzel. Kakor le pujsek zacvili, žeje stara
človeku za petami in ne neha, da dobi nazaj, kar
jej je bilo odvzeto. Svinja ne bije samo z okli, tem¬
več grize z zobmi in trga kosove mesa s človeka.
Kakor psica mlado ščene, nosi tudi svinja odvzetega
pujska v zobeh nazaj.

V prvej pomladi sprasi divja svinja 4—12 puj¬
skov v kotanji, ktero si je izrila v samotnej goščavi
in jo nastlala z mehkim mahovjem in listjem. Ne¬
koliko dni skrbno skriva svoj zarod in ga zapusti le
za kratek čas, kedar si mora iti živeža iskat. Mla¬
diči so jako nemirne, živahne in šegave živalce, kte-
rim pisana suknjiča prav dobro pristuje. Mladiči
namreč niso črni, temuč so rdečkasti in po dolgem
rumenkasto progasti.

Divji mrjasec živi 20—25 let.

V prejšnih časih je bil divji mrjasec po vsej
Evropi, razen mrzlega severja in goratih planinskih
krajev, povsod navadna žival, in od njega izvirajo naši
domači prešiči. No ker v gozdu, še bolj pa na polji,
dela ljudem veliko škodo, zato so ga povsod hudo
preganjali in v mnogih krajih srednje Evrope je po¬
polnoma, izginil. Le sem ter tje jih še vzdržuje ve¬
lika gospoda v posebnih zaprtih gozdih, da ima za¬
bavo z lovom na divjake. Popolnoma divji pa se še
nahajajo pa južnem Ruskem, Poljskem, Ogerskem, Grš¬
kem in Španskem. Še več jih je v Aziji in v sever-
nej Afriki, zlasti v Egiptu.

Meso divjega mrjasca ljudje rajše jedo, nego od
domačega, ker ima okus pr J -—- -- • ’ 1

so dobre; zato Evropejci vsacega leta v Egiptu po-
streljajo mnogo divjih svinj, ter jih podelajo v lclo-

tečno in okusno, sosebno

142

base_, ki se v Evropi drago prodajajo. Muhamedani
in Židi (Judje) ne jedo nikakoršne svinjetine, ker jim
je svinja nečista žival.

V Aziji in Afriki živi razen našega divjega mr-
jasca še mnogo drugih divjih mrjascev, ktere so si
ondotni narodi tudi večidel udomačili, ker sploh je
morebiti ni živali, ki bi se tako lehko ukrotila, kakor
svinja. Vsi so manjši od našega.

V južnej Ameriki živi neka divja svinja, Pekari
zvana, kije pa v vseh lastnostih, zarad kterih je člo¬
vek udomačil svinje, slabejša od naše; zato je nihče
ni ukrotil, in po vsej Ameriki rede same tuje, največ
evropejske prešiče.

10. Domači kunec ali zajček.

% S svinjo smo prav za prav končali popis naših do-
imčih živali, ali vendar si ne moremo kaj, da ne bi
tudi kunca vtaknili med nje. Kajti tudi njega redi
človek zarad svoje koristi, da-si tudi ni tolika, kolika
pri drugih.

22. Domači kunec ali jajček.

143

Domači kunec izvira od divjega kunca, ki se še
pogosto nahaja po vsej južnej Evropi in skoro po
vseh otocih srednjega morja. Kunec je najbliži so¬
rodnik našega, povsod dobro poznanega, divjega polj¬
skega zajca, in vendar se vkljub bližnjemu rodu med
seboj grdo gledata.

Kunec je manjši in tanjši od poljskega zajca,
ušesa ima sicer tudi dolga, ali vendar so krajša od
glave, in ako je človek zavihne naprej, ne sežejo do
gobca. Zadnji nogi ste tudi krajši, nego pri pravem
poljskem zajcu, in zato tudi ni tako uren, kakor oni.
Divji kunec je rdečkasto-sive dlake, domači so pa
najrajše beli, črni ali sivi, vmes pa tudi rdečkasti,
rumenkasti in pisani. Belci imajo rdeče oči.

Vlovljeni in udomačeni kunci že v prvih zaro¬
dih spremene barvo, ravno tako pa tudi domači zajčki,
ako spet podivjajo, dobe dlako divjih živali.

Kunec ima spredaj v vsakej čeljusti dva neko¬
liko vkrivljena, dletasta zoba, na straneh ste čeljusti
prazni in še le daleč zadej ima polščate kočnike.
Kedar zajček je, pomika dolnjo čeljust prav hitro na¬
prej in nazaj, dolnja dva dletasta zoba drgneta ob
gornja dva in zmeljeta krmo. Vse živali, ki imajo
tako zobovje, imenujemo glodavce  in pozneje, ako
Bog da, seznanimo se z nekimi našimi poljskimi in
gozdnimi glodavci.

Ker se glodavcu vedno brusi zob ob zob, osta¬
nejo prednji zobje zmerom' rezni in ker se nekoliko
zoba odbrusi, zato mu zob vedno raste in ostane
zmerom enak. Ako pa zajček izgubi po naključji en
zob, onda se drugi nima o kaj brusiti in raste vedno
dalje, da žival - zarad tacega dolzega in krivega zoba
skoro jesti ne more.

Domači kunec je jako krotka in dobročudna ži¬
val in se človeka tako privadi, da pride k njemu, ako
ga kliče, da mu je iz roke, da mu se da božati in
čebljati. Med seboj se radi igrajo, pode se in šegavo
skačejo in se stavijo na zadnje noge. V strahu gla¬
sno kričd.

Nevšečno in večkrat tudi škodljivo je njihovo

144

rovanje in kopanje pod zemljo. Kunec mora grebsti
in kopati, sicer ni zadovoljen in srečen, in se tudi
v tej stvari loči. od poljskega divjega zajca. Luknjo na¬
redi ozko in dolgo, in jo razpelje sem ter tje, da kaka
požrešna zver ne more lehko do njega. Na koncu
luknje si pa izkoplje večo kotanjo, kjer leži in kamor
samica skrije mlade.

Kakor poljski zajec, je tudi kunec vsakoršno ze¬
lenje, travo, deteljo, zelje itd. po zimi pa tudi seno
in oves.

Pri nas vidimo domače zajčke pogosto v hlevih
in v stajah, kjer pa časih veliko škodo delajo, ker
podkopavajo zidove in prerijejo vso zemljo. Najbolje
je, ako jim se v zidu narede s kameni obložene luknje,
kamor se morejo skrivati, ali dalje kopati ne morejo.
V nekterih krajih jim dado ograjen ali obzidan velik
kup prsti in peska, kjer smejo kopati, kakor hočejo.

Domači kunci so neznano rodovitni. Zajkla ima
6 do 8 krat na leto mlade, vsaki krat po 5 do 7, ča¬
sih pa tudi po več mladih, in nekdo je preračunil, da
se od enega samega para nakoti v štirih letih ne¬
znansko število od 1,200.000 zajčkov.

Kunec koristi človeku z mesom in s kožo. Meso je
prav prhko in tečno, ali vendar ni tako okusno, kakor
od divjega kunca. Koža da dobro kožuhovino, ki ima
samo to napako, da dolgo ne traje. Iz mehke volnaste
dlake se dela klobučina.

S kunčevo rejo se Ijudje največ pečajo v Bel¬
giji in je prodavajo na Angleško. Iz primorskih mest
Gent in Ostende gre vsak teden 50—100.000 doma¬
čih kuncev v London.

V nekterih krajih se je domači kunec sprevrgel.
Tako na primer je ruski kunec  siv, le glave in
ušesa so rjavkasta, na podbradku mu pa visi ohlapna
koža. Angorski kunec  ima gosto in dolgo, ka¬
kor svila mehko dlako, ki se da presti in iz te preje
se pleto rokavice in nogavice, ki se dobro prodajajo.
Ta kunec je doma iz Angore v malej Aziji, kjer se
tudi dragocena angorska koza nahaja. Sedaj ga rede

145

tudi na Angleškem. Vsacih osem tednov ga enkrat
oskubejo.

Kunčeva domovina so dežele okoli srednjega
morja in v premnogi otoci v tem morji. Stari pisci
imenujejo Špansko pravo domovino tega glodavca in
mnogi tudi mislijo, da je zemlja od te živali dobila
ime, ker v teniškem jeziku beseda „span“ pomeni
kunca.

Plinij piše, da so se kunci na balearskih otocih
enkrat tako razplodili, da so vse zelenje pohlastali,
in da je zarad njih nastala velika lakota. Ljudje jim
niso mogli kaj, in so prosili cesarja Avgusta, da naj
jim pošlje vojake v pomoč proti temu požrešnemu
sovražniku. Tudi na nekih grških otocih, zlasti na
Kikladih, vse mrgoli divjih kuncev, ali čudno je to,
da na tacem otoku ni najti poljskega zajca, in taki¬
sto spet na onih, kjer živi poljski zajec, ni videti kunca.

Iz teh dežel so je zanesli na Laško, Francosko,
Nemško in Angleško, kjer so povsod popolnoma po¬
divjali in na nekterih krajih ljudem celo delajo veliko
preglavico, zlasti v Holandiji, kjer so zarad rovanja
in podkapanja jezov in morskih nasipov jako škodljivi.
Po lokah in dobravah okoli Dunaja je vse polno div¬
jih kuncev, in tako so predrzni, da se po dnevi
brez strahu pašo in da pred človekom niti ne beže.

Divji kipici žive najrajše na peščenih gričih, po
razpokanem in zveženem skalovji, ki je z grmovjem
in z drugimi zelišči obraseno. V vsacem rovu stanuje
en par, in ne trpi nobene druge živali zraven sebe.
Po dnevi sede po luknjah, po noči se pa pasd zu¬
naj, toda nikoli ne gredo daleč od svojega roya.

Na paši so jako oprezni in kedar čutijo kako
nevarnost, bijejo z zadnjo nogo ob tla in s tem dru¬
gim dajo znamenje za beg. Kunec slabo vidi, ali jako
tenko sliši; ako le pesek zaškrtne pod lovčevo nogo,
že sluti lovca in zbeži v luknjo. Na ravnem nikoli
ne teče v eno mer, ampak skače sem ter tje in se
potuhuje in skriva, ker ve, da bi ga sicer pes pre¬
tekel.

Njegovi največi sovražniki so podlasice, dihurji,

Domače živali. • 10

146

in kune, ker te krvoločne zveri gredo za njim
v luknjo in ga izvlečejo. Po noči jih pa na paši sove
davijo. Kjer je mnogo divjih kuncev, imajo ljudje
neko krotko podlasico, ki je pa kakor dihur velika in
bledo rumenkasta. Ta zverka — imenuje se vretica—je
največa sovražnica kuncev, na gospodarjevo besedo
hodi iz luknje v luknjo, in vlači kunca za kuncem
pred gospodarja.

Meso divjega kunca je okusneje, nego od do¬
mačega, iz dlake se delajo klobuki in tudi kožice se
strojijo.

Za nameček domačim živalim privržemo še m o r-
skega prešička,  kterega tudi pri nas sem ter tj e
vidimo po hišah. Da-si tudi tako rekoč človeku ni
za nobeno hasen, je vendar prava domača žival, ker
se nikjer ne nahaja v prvotnej divjosti, temuč po¬
vsod le udomačen v človekovej družbi in pod njego¬
vim varstvom.

Morski prešiček je dobro ped dolga žival okrog¬
lega in valjastega, proti zadku debelejšega trupla na
nizkih in tenkih nogah. Glave je debele, gobca to¬
pega, ušes velikih, repa pa nima. Hodi po golih
podplatih, in ima na prednjih nogah štiri, na zadnjih
samo tri prste s topimi in širocimi krempeljci. Zarad
cvilečega in krulečega glasa, ki nekoliko spominja na

E ujseka, so mu zdeli ime prešiček; zatb pa, ker je
nam prišel čez morje, pravimo mu morski pre¬
šiček.  Oblečen je v jako pristojno, lepo pisano
suknjo, akoprem dlaka ni sosebno tenka in mehka.
Največ ima tri barve, namreč: belo, črno in rjavo
ali rumenkasto. Dvobarvni ali celo enobarvni pre¬
šibki so jako redki. On je glodavec.

Pred kacimi 200 leti smo dobili to živalco iz
južne Amerike, kjer pa sedaj ni več divjih, ampak

E ovsod je le domača žival, kakor pri nas. Ameri-
anci celo trdijo, da so ga od nas dobili in tako si¬
romak še domovine nima. Godi se mu, kakor mnogim
drugim domačim živalim.

147

Morski prešiček je jako čista, živahna, mila in
prijetna živalca, ki je zadovoljna z vsakoršnim ze¬
lenjem, v zimi tudi s senom in ovsom. Sploh jč vse,
kar zajčku tekne. Kedar je, se časih vsede in s pred¬
njima nogama nosi krmo v usta. Ako ima le dosti
jesti, je zadovoljen in človeku se ni treba dalje za-nj
pečati.

Jako je nemiren in živ, v staji ali kjerkoli so
zaprti, vedno tekajo sem ter tje, najraje ob zidu,
drug za drugim, kakor v procesiji. Med seboj ž ive
v miru in videti je, da se imajo radi, drug liže in
čisti druzega. Samo stari samci se časih med seboj
skoljejo, skrtajo z zobmi, brcajo z nogami in se celo
grizejo.

Človeka se ne boji, da se ti v roko vzeti in vse
lehko počenjaš ž njim, in ni se bati, da bi te vgriz-
nil. Zato se sosebno otroci radi ž njimi igrajo in
največ je tudi redč otrokom za ljubav.

Morski prešički se jako hitro razplodijo. Pri nas
imajo o—5 krat na leto mlade, vsakikrat po tri do
pet, časih pa tudi po več. Mladiči so jako spretni,
precej spregledajo in nekoliko ur pozneje že gredo
za materjo in drugi ali tretji dan že jedo s starimi
vred. Samica je ima neznano rada, vedno je liže in
snaži, brani je v nevarnosti in je uči jesti. Samec je
pa s početka pisano gleda, časih celo kterega za¬
davi in požre. V petem ali šestem mesecu so mladiči
že za pleme.

Suho ta in toplota jim dobro dč, mraz in mokrota
jim pa škoduje.

Ubožniši ljudje jih tudi pri nas jedo, kožica pa
ni mnogo vredna, ker je jako tenka in slaba.

Zagovor.

V vvodu smo rekli, da je človek gospodar na
zemlji. Ali kako težavno — da ne rečemo skoro
nemogoče — bi bilo njegovo gospostvo, ako si ne bi
bil znal pridobiti zvestih in močnih pomagačev. Ti
pomagači so: domače živali.  In ravno v tem je
pokazal človek največe svoje gospostvo, da si je med
neizmerno množico živali vedel odbrati najboljše to¬
variše, da jih je znal z lepa ali z grda ukrotiti, sebi
privaditi in jih tako rekoč prikleniti na svoje posestvo.

Kako siromašno, kako trudapolno bi bilo naše
življenje, ako bi s svojimi lastnimi rokami morali
delati vsa dela, ktera namesto nas opravlja naša do¬
mača živina! Vse naše djanje in nehanje bilo bi vtop-
ljeno v skrbi za „vsakdanji kruh“, za vzdržavanje
borega telesa; dušni darovi in umne zmožnosti bi pa
spale v nas. BiH bi divjaki — brez vsacega hrepe¬
nenja za vednostjo, za omiko.

Nek terc živali redi človek največ zarad poljskega
dela, druge mu tudi delajo in zraven so mu še dru-

149

gače koristne, ker mu dajo meso, mleko, mast, kožo,
volno, ščetine, rogove, itd. za razne potrebe.

Ako si človek hoče postaviti hišo, koj zvažajo
in znašajo konji, voli in osli za zidanje potrebno ka¬
menje, les, vodo, pesek, apno itd.

Ako hoče obdelati zemljo, zapreže pred plug
vole ali konje, ki strpljivo orjejo, brazdijo in setev
z brano zabranajo. Ko je setev dozorila, zvozi jo
spet živina domu in večkrat tudi vrši žito na gumnu.

Ako hoče obiskati v daljavi stanujoče prijatelje,
znance, srcu ljube in drage ljudi, zapreže hitrega kon¬
jiča pred voz ali pa mu se vsede na hrbet, in umna
žival podirja ž njim urno do zaželenega kraja.

Da mu v skednu in v žitnicah ne pojedo pri¬
delkov njegovega truda nadležni in škodljivi požeruhi,
in da ga isti nemirnjaki ne bude iz sladkega krepe-
čega spanja, spusti med nje mačka, ki hitro vstrahuje
in prežene male sitneže.

Ako hoče človek zatreti škodljivo zver, ali ako
si hoče privoščiti divjačine, vzame puško in pokliče
psa, ki zagledavši orožje v gospodarjevih rokah,
veselja poskakuje in vriska. Pes ga vodi na pravo
sled, ovoha skrito žival in jo tira gospodarju pred
puško.

Okoli domače živine se vrti poljedelčev svet,
živina je njegovo bogastvo, njegova sreča, brez nje
je siromak. Živinoreja in poljedelstvo sta tesno ve-

150

zana med seboj, drugo se oslanja na drugo. Brez živi¬
noreje ni poljedelstva, in oboje skup še le imenujemo
gospodarstvo ali kmetijstvo. Za obdelavanje zemlje
je treba živinskih moči; v živinskem gnoji pa zemlji
spet povračamo, kar smo jej poprej odvzeli v podobi
žita, slame, korenstva, zelenjave itd.

Naš kmet veliko drži do lepe živine, in se rad
pobaha ž njo in jej zdeva lepa imena. Srce se mu
širi, ko vidi, da mu se„ljuba živini  c a“ dobro redi,
da mu lepo obdelano polje obeta bogato žetvo, in
zadovoljen poje po besedah našega starega pevca:

Mi brazdjo konjiči
Za ajdo pšenico,

Neutrudni dekliči
Pa bel’jo tenčico.

Imenik

živali v tem zvezka popisanih ali omenjenih.

Kazalo.

Vvod.

Na strani

I. Pomladanski dan.  Z

II. Mnogovrstnost živali. 7

III. Človek.10

IV. človek je gospodar na zemlji.12

V. Ne muči živali!.13

VI. Ljubi bralec!.  1P

Živalske podobe.

1. Pes.

2. Maček...

3. Konj.

4. Osel. 7  Z

5. Ovca. 1

6. Koza..OS

7. Govedo.10 fr

8. Bivol.12 f >

9. Svinja.130

10. Domači kunec ali zajček .142