is s: ni- Revija za družbena vprašanja iz vsebine • ERNEST PETRIČ: Slovensko narodnostno vprašanje • PETER KLINAR: Migracije kot pojavi socialne dezorganizacije • ALEKSANDER KUTOŠ: Anatomija ekstenzivnega študija • SERGEJ KRAIGHER: Prihodnost Slovenije v Jugoslaviji (Aktualni intervju) • OKROGLA MIZA: Regionalna politika kot osnova za družbenoekonomske odločitve • PETER KOBE: Pravosodni sistem in sodna funkcija federacije — tudi drugače • MARJAN SEDMAK: Kongres za sedemdeseta leta? • MILENTIJE POPOVIČ: O nacionalizmu Teorija in praksa, Ljubljana 1971, letnik 8, št. 6/7, str. 881—1104 I971 6/7 IZDAJA: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Univerze v Ljubljani UREJUJE UREDNIŠKI ODBOR: Vlado Benko, Adolf Bibič, Rudi Crnkovič, Zvone Dragan, Lojze Filipič, Mitja Gor-jup, France Hočevar, Peter Klinar, Jože Knez, Božo Kovač, Stane Kranjc, Milan Kučan, Boris Majer, Boštjan Markič, Zdravko Mlinar, Mojca Murko-Drčar, Milan Osredkar, Zdenko Roter, Lojze Skok, Majda Strobl, Mitja švab, Zvonimir Tanko, Ivo Tavčar, Niko Toš, Franc Urevc, France Vreg, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane Kranjc ODGOVORNI UREDNIK: Zdenko Roter SEKRETARIAT UREDNIŠTVA: Adolf Bibič, Zvone Dragan, Albin Mah-kovec, Boštjan Markič, Mojca Murko-Drčar, Zdenko Roter, Ivo Tavčar, Ruža Tekavec OBLIKOVALEC: Jure Cihlaf LEKTORJA: Mojca Močnik, Jože Snoj, Rastko Močnik UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Ljubljana, Titova cesta 102, tel. 341-589 in 311-377 int. 232' NAROČNINA: Letna naročnina za posameznike 30 din, polletna 15 din, posamezen izvod 3 din, za organizacije letna naročnina 40 din, posamezen izvod 4 din. Cena dvojne številke za nenaročnike je 6 din. Celoletna naročnina za tujino je 80 din, za posamezen izvod 8 din. TEKOČI RAČUN: 501-3-386/2. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo — za revijo Teorija in praksa; devizni račun FSPN: 501-620-7-3204-10-646 — za revijo Teorija in praksa ROKOPISI: Rokopise sprejema uredništvo do 20 v mesecu. Maksimalni obseg uvodniških člankov je do 10 novinarskih strani, za članke in razprave do 20 strani, za poglede, glose, komentarje do 10 strani, za prispevke v rubriki »Brez ovinkov« do 5 strani; rokopisov ne vračamo TISK: CGP »Delo«, Ljubljana, Titova cesta 35, julij 1971 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 8, št. 6/7 str. 881—1104, Ljubljana, junij-julij 1971 TEORIJA IN PRAKSA revija za družbena vprašanja, let. 8, št. 6/7, str. 881—1104, Ljubljana, junij—julij 1971 vsebina ERNEST PETRIČ: Slovensko narodnostno vprašanje danes 883 ČLANKI, RAZPRAVE: PETER KLINAR: Migracije kot pojavi socialne dezorganiz,acije 891 ALEKSANDER KUTO.5: Anatomija ekstenzivnega študija 898 MIHA POTOČNIK: Dvoje odprtih vprašanj samoupravne odgovornosti 907 AKTUALNI INTERVJU: SERGEJ KRAIGHER: Prihodnost Slovenije v Jugoslaviji 916 OKROGLA MIZA: Rigionalna politika kot osnovta za druž- 932 benoekonomske odločitve POGLEDI, KOMENTARJI: MIRO MASTNAK: Delovanje proti stabilizaciji 972 TONE JAMŠEK: Zaposlovanje v tujini 978 JAVNO MNENJE: NIKO TOS: Stališča občanov o družbenopolitični ureditvi Ljubljane 1028 BREZ OVINKOV: B. MARKIČ: Teorija na živem pesku 1042 L. VEZOČNIK: Med željami in stvarnostjo 1045 Z. ROTER: Reforma in reformatorji 1048 S. SPLIHAL: Javnost politike 1050 P. VODOPIVEC: Delavec v ravnotežju 1052 M. D. MURKO: Kaj je levo in kaj napredno 1054 M. PUNGARTNIK: Kako v levo? 1056 A. IGLIČAR: Kakšen status študentu 1059 M. DUKIČ: Zboljšati poroto 1062 M. D. MURKO: Brežnjevizem, stalinizem ali še drugačen -izem 1063 T. KRASOVEC: Podtikanja 1065 DOKUMENT ČASA: MILENTIJE POPOVIČ: O nacionalizmu 1068 ODMEVI: PETER KOBE: Pravosodni sistem in sodna funkcija federacije — tudi drugače 986 MATJAŽ KMECL: Neobvezna skepsa ob Vukičevičevem sestavku 996 VPRAŠANJA POLITIČNEGA SISTEMA: RAFAEL CIJAN: Objavljanje zakonov v jezikih narodov in narodnosti 999 PRIKAZI, RECENZIJE: NERKEZ SMAILAGIč: Zgodovina političnih doktrin (A. Zun) 1077 Zgodovina revolucij XX. stoletja (N. Brglez) 1081 D. ZAJC: Ločitev po italijansko 1085 MILAN KANGRGA: Razmišljanja o etiki (F. Jerman) 1089 Kronika 1093 MEDNARODNO DELAVSKO GIBANJE: MARJAN SEDMAK: Kongres za sedemdeseta leta? 1009 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 1097 Iz domačih revij lioi Avtorski sinopsisi 1103 SOCIALISTIČNE DEŽELE: BORIS MAJER: Sodobni sovjetski strukturalizem 1021 CONTENTS ERNEST PETRIC: The Slovene National Question Today 883 ARTICLES, STUDIES: PETER KLINAR: Migrations as Instan-ces of Social Disorganization 891 ALEKSANDER KUTOš: The Anatomy of Extensive Study 898 MIHA POTOČNIK: Two Open Questi-ons of the Self-Management Responsibi-lity 907 OUR TOPICAL INTERVIEW: SERGEJ KRAIGHER: The Future of Slovenia within Yugoslavia THE ROUND TABLE: Regional Policy as the Basis for the Socio-Economic Decisions 932 VIEWS, COMMENTS: MIRO MASTNAK: The Action againts the Stabilization 972 TONE JAMSEK: Employment Abroad 978 ECHOES: PETER KOBE: The Administration of Justice arid the Judicial Function of the Federation 986 MATJAŽ KMECL: Non-obligatory Scep-tecism about Vukičevič's article 996 QUESTIONS OF THE POLITICAL SYSTEM: RAFAEL CIJAN: The Publishing of Laws in the Languages of the Nations and Nationalities 999 THE INTERNATIONAL WORKERS' MOVEMENT MARJAN SEDMAK: A Congress for the 'Seventies? 1009 THE SOCIALIST COUNTRIES: BORIS MAJER: The Contemporarary Soviet Structuralism 1021 PUBLIC OPINION: NIKO TOŠ: The Attitudes of Citizens concerning the Socio-Political Organiza-tion of Ljubljana 1028 SPOKEN DIRECTLY: B. MARKIC: Theory on Quicksand 1042 L. VEZOCNIK: Between the Wishes and the Reality 1045 Z. ROTER: The Reform and the Refor-mers 1048 S. SPLIHAL: The Public Aspect of Poli-ties 1050 P. VODOPIVEC: The Worker in Equili-brium 1052 M. D. MURKO: What is Left and whalt is Progressive? 1054 M. PUNGARTNIK: How to the Left? 1056 A. IGLIČAR: What Status for the Študent 1059 M. DUKIČ: To Improve the Jury 1062 M. D. MURKO: Breznjevism, Stalinism, and stili a different-ism? 1063 T. KRASOVEC: Insinuation 1065 THE DOCUMENT OF TIME: MILENTIJE POPOVIČ: About Nationa-lism 1068 PRESENTATIONS, REVIEWS: NERKEZ SMAILAGIC: A History of Political Doctrins (A. Zun) 1077 COAEP5KAHHE 3PHECT nETPHI: CAOBeHCKiift Hamio-HaAbHbiii Bonpoc ceroAHa 883 CTATBH, OECVaCAEHHH: IIETEP KAHHAP: MHrpamm KaK aBAe-hhs comiaALHott Ae3opraHH3auHii 891 AAEKCAHAEP KYTOIII: AHaTOMHa 3K-CTeHCHBHoii yye6bi 898 MHXA nOTO^HHK: Asa OTKpbiTHx bo-npoca cTHercTneHHocTH b caMOvnpaBAe-HHH 907 AKTYAAbHOE HHTEPBblO: CEPTEH RPAHTEP: EyAYmee CAOBeHim B lOrocAaBHH 916 3A KPYI"AbIM CTOAOM: PeraoHaABHast noAHTHKa — ocHOBa o6me-CTBeHHO-3KOHOMinecKiix pemeiiHtl 932 B3TAHAH, KOMMEHTAPHH: MHPKO MACTHAK: AeHieAtHOCTL npo-thb cta6nah3amra 927 TOHE flMIIIEK: YcTpoflcTBO Ha pa6o-ry 3arpaiumeii 978 OTKAHKH: IIETEP KOEE: CHCTeiia npaBocyAHa H cyA0eHaa c}>yHKitHa 4>eAepanHH — no HHOMy 986 MATflX KMEUA: Heo6i.a3aTHAbHbia CKenciic B cbh3h co CTaiett ByiaraeBima 996 BOnPOCbl nOAHTHHECKOH CHCTEM: PA3>A3Ab UHJ1H: Ony6AHKOBaHHe 3aKO-HOB Ha a3tIKaX HapOAOB H HailHOHaAb- HOCTeft 999 MEXAYHAPOAHOE PAEO^EE ABH>KEHHE: MAPAH CEAMAK: Ci>e3A ceMHAecaTbix AeT? 1009 nO CTPAHAM COHHAH3MA: EOPHC MAHEP: CoBpeMeHHbiii coBeT-CKHfi CTpyKTypaAH3M 1021 OEIIIECTBEHHOE MHEHHE: HHKO TOIII: OTHomeHHe HaceAeHHa K 0QmecTBeHH0-n0AHTiraeK0MY ycTpoftcTBy AioBAsiHbi 1028 BE3 OBHHHKOB: B. MAPKH1!: Teopna Ha jkhbom necKe 1042 A. BESO^HHK: MeatAV aceAaHiiaMH a AeiiCTBHTeABHOCTblO 1045 3. POTEP: Peop.\ia u petjiopMaTopH 1048 C. CnAHXAA: OiKpbiTOCTb noAHTHKH 1050 n. BOAOIIHBEU: PaBHOBecne paSoiero HeAOBeKa 1052 M. A- MYPKO: Ito aBAae-rca AeBbiM h hto nepeAOBbiM 1054 M. nVHTAPTHHK: KaK b AeBo? 1056 A. IirAHMAP: Kaicoa AaTb cTaTyrc cTy-AeHTy 1059 M. A^K^KHH: YAyqmHTb cyA npnca>K-Hbix 1062 M. A- MYPKO: EpeacHeBii3M, cTaAHHH3M hah eme KaKBoft hh6yai> -h3m? 1063 T. KPAinOBEII: noAKHAbiBaHHe 1065 AOKYMEHT HAUIErO BPEMEHH: MHAEHTHE nOITOBOT: O HaiiHOHa-AH3Me 1068 0B03PEHHH, PEU.EH3HH: HEPKE3 CMAHAArH1!: Hcropna noAH-THqeCKHX AOKtpHH (A. JKyH) 1077 Ernest Petrič Slovensko narodnostno vprašanje danes (nekateri vidiki) V zadnjem obdobju so pogosto v žarišču pozornosti razmišljanja o prihodnosti Slovencev in Slovenije. V nekem smislu to na nov način vzbuja k razmišljanju o slovenskem narodnem vprašanju. Taka razmišljanja in razprave, še posebno pa razprave o konceptu dolgoročnega razvoja Slovenije, so še kako v tesni zvezi z zahtevami, ki jih postavlja pred nas prav sedanji trenutek in celotna razprava o ustavni reformi. Na novo nastajajoči odnosi med jugoslovanskimi narodi ne le sproščajo, temveč zahtevajo razpravo o raznih vidikih slovenskega nacionalnega vprašanja, predvsem v smislu našega prihodnjega razvoja.1 Iz različnih zornih kotov in v marsikaterem pogledu na način, ki je zanimiv in pri nas nov, avtorji pravzaprav posredno ali pa neposredno obravnavajo isto temeljno in izredno pomembno vprašanje, ki ga je moč strniti v naslednje: ali »majhnost« slovenskega naroda pomeni (in v kakšnem smislu) oviro za moderno organizacijo in funkcionalnost? Pri tem so očitne nianse in nasprotja med posameznimi stališči. Gibljejo se med skrajnostjo, da je poudarjanje nacionalnega, izhajanje iz »narodnega« prav zaradi naše majhnosti v tako močnem protislovju z zahtevami modernega časa, da se je »narodnemu« skorajda treba odreči, pa do prav tako problematične skrajnosti, da je »vrnitev k narodu« (in to v okviru pojmovnega sveta 50 in več let nazaj) temeljno, celo edino izhodišče tudi za soočenje s problemi, pred katerimi stoji slovenski narod danes.2 Problem, ki ga označuje omenjena dilema med narodnim in funkcionalnim, pa ne glede na skrajnostna stališča vsekakor obstoji. 1 Ob stališčih in razmišljanjih o teh vprašanjih, objavljenih pri nas v zadnjem obdobju, so mojo pozornost vzbudile med drugim zanimive razprave v »Problemih«, št. 91—92, letnik VIII, in polemičen odziv nanje v št. 1/2-1971 revije »Prostor in čas«. 2 Nikakor ne trdim, da v razpravah in polemičnih odmevih v omenjenih revijah avtorji stoje na teh skrajnih stališčih. Narobe. Zdi se mi, da se večina stališč giblje daleč od obeh navedenih skrajnosti, vendarle pa se nekatera tema skrajnostima približujejo. Vendar pa drži, da so mnogi, kot sem mogel razumeti iz polemike, skušali videti tudi taka skrajnostna stališča. Obenem pa vem iz izkušenj, da nekateri taka skrajnostna stališča danes v Sloveniji zagovarjajo. Ima svoje implikacije ne samo v svetu teoretičnih in akademskih razpravljanj, ampak prav gotovo, čeprav, žal, še ne dovolj doživeto, tudi v svetu naše vsakdanje stvarnosti in praktične politike na kateremkoli področju. Pred približno dvema letoma sem na ta problem skušal opozoriti v »Teoriji in praksi« v nekaj prispevkih, predvsem pa v prispevku »Posebnosti politike malega naroda«.3 Moj namen takrat je bil, da bi glede na posebnosti našega položaja, ki izhajajo iz tega, da nas je Slovencev niti ne dva milijona, da pa želimo vendarle ostali nacija in država v pravem pomenu besede — in mojem pa je to glavna ovira, je nizka stopnja udeležbe lastnih sredstev gospodarstva pri vlaganju v osnovna sredstva. Zdaj pa je pri nas tako, da podjetja sodelujejo z 28 % pri financiranju vlaganja v osnovna sredstva. To je ostanek nekdanjega centralističnega sistema razvoja gospodarstva, vendar je zastrašujoče, da smo pri uveljavljanju nove politike ostali le pri deklaraciji — da je potrebna finančna krepitev gospodarstva, v resnici pa je gospodarstvo še vedno odvisno od tujih sredstev za financiranje. To ne vodi k uspehu, zato F°navljam misel, ki sem jo že povedal, in sicer, da je potreben družbeni dogovor. Kakor nam je bil potreben na področju proračunske potrošnje, kot se pripravlja družbeni dogovor pri delitvi dohodka in pri osebni potrošnji oziroma pri osebnem dohodku, tako nam je tembolj in absolutno potreben družbeni dogovor o tem, kdaj in po kakšni postopnosti mislimo doseči visoko stopnjo udeležbe podjetja v financiranju vlaganja v njegova osnovna sredstva. Tu se nismo odločili za javnost. Za dokaz mojega pesimizma moram uporabiti izjavo odgovornega političnega človeka v Sloveniji, ki mi je na podobne besede dejal, da glede tega ne vidi kakih velikih možnosti za spremembo sedanjih razmerij (28 °/o podjetja, 50% banke, 15% država itd.). Če bi res mislili, da za to ni velikih možnosti, smo obsojeni na administrativni sistem financiranja, na neuspeh pa je obsojen tudi marsikateri načrt za regionalni in nacionalni razvoj. Druga ovira je neustrezna bančna organizacija, ki je v tržnem sistemu temeljna organizacija za prelivanje denarja. Današnje stanje ne ustreza ideji o regionalnem policentričnem razvoju slovenskega gospodarstva. Tudi rešitve, ki se nakazujejo, ne ustrezajo takim potrebam. Za stanje je značilno, da na področju financiranja razširjene reprodukcije obstaja popoln monopol bančnih kreditov, da ne rečem bank, da je zaradi državnega kapitala, ki je še zmerom v tem bančništvu, značilna neposlovna narava bančništva. Ob tej monopolizaciji pa se pojavljajo še druge negativne posledice, ki so v tem, da se še stopnjujejo monopolizacija bančnih kreditov. Z integracijo bančništva se namreč monopolizacija stopnjuje, ker se poleg monopola bančnega kredita pojavlja monopol tudi v tem, da se vse bolj približujemo eni sami banki, ki razpolaga s sredstvi; pri financiranju razvoja se zmanjšuje poslovna samostojnost in iniciativa bank v regijah; neposredni vpliv gospodarstva regije na odločitve bančnih kreditov še zmanjšuje, koncentrira se povpraševanje po kreditih, kar ustvarja videz še manjših možnosti za zadovoljitev. Prepričan sem, da v zadnjem letu v Sloveniji nismo imeli preveč bank, zato bi po mojem mnenju tudi kazalo, da jih ohranimo v številu, kolikor jih imamo. Tisto, kar manjka v bančništvu, je močnejše poslovno povezovanje pri izvedbi velikih investicijskih programov. Tisto, kar manjka, je večja odprtost bank, in tisto, kar moti, je prevelika regionalna zaprtost bank, čeprav jim ne smemo odrekati neke regionalne funkcije. Če bi bolje poslovno povezali obstoječe banke in jih bolj odprli, bi glede financiranja gospodarstva zelo napredovali. Skratka, zagotovili bi ustreznejše funkcioniranje bank in tudi ustreznejše financiranje regionalnega razvoja. Moje stališče o funkciji bančništva in bančnih kreditov pa o financiranju regionalnega razvoja temelji na ustreznem stališču glede obsega samofinanciranja podjetja in golspodarstva. Tisto, kar danes pri obravnavi bančne mreže moti, je dejstvo, da podjetje financira le 28 °/o vseh vlaganj v osnovna sredstva, banke pa kar 50 °/o. Če bi povečali udeležbo podjetja na primer na 60 ; pri skupni podjetniški akumulaciji pa le 50 °/o; trgovina ima nasprotno le 10°/o zaposlenih in 26% akumulacije, zunanja trgovina s samo 1,4% zaposlenih pa celo 7%> ali petkrat več akumulacije. Pri tem daje npr. industrija družbi 64 % vse svoje akumulacije, zunanja trgovina pa samo 59% (študija Ekonomskega centra Maribor). Ekonomski instrumenti so torej precej očitno ubrani v korist terciarnih dejavnosti ali na škodo proizvodnje. Ker ima Maribor sorazmerno več proizvodnje, je pač kot družbenopolitična skupnost bolj prizadet. Poudariti pa moram, da očitno ne gre za poseben lokalen ali regionalen, mariborski problem, temveč za problem različnega odnosa do dveh različnih skupin gospodarskih panog, torej za sistemski problem; še več, za problem praktičnega izvajanja samoupravnih načel. Mnenja in stališča, ki se oblikujejo v Mariboru kot tako izrazitem proizvodnem središču, morajo torej biti po sami logiki stvari skoraj praviloma drugačna, specifična. Vsekakor pa bi morala biti bolj navzoča in bi jih morali bolj upoštevati pri oblikovanju skupnih republiških stališč. Ne zato, ker so mariborska, temveč zato, ker praviloma odsevajo probleme ljudi v neposredni proizvodnji, ki bo prav gotovo še zelo dolgo, po mojem mnenju celo vedno hrbtenica naše gospodarske moči in družbene varnosti. Še ena primerjava bi lahko bila v tej zvezi zanimiva: vloga Maribora v severovzhodni regiji. Po podatkih za 1. 1968 (poznejših še ni na razpolago) bi po številkah morala biti ta vloga zelo občutna. Gospodarstvo Maribora je takrat samo dajalo več kakor polovico (52 %>) narodnega dohodka vseh 13 občin severovzhodne regije, 58 %> v industriji, 57 % v gradbeništvu, 69«/o v prometu, 57 "/o v trgovini itd. Kljub temu pa vemo in smo se o tem tudi ponovno prepričali v razgovorih s tovariši iz posameznih središč te regije, da ta vloga še zdaleč ni ustrezna, vsekakor pa ni v sorazmerju s fizično močjo mariborskega gospodarstva. Zato smo tudi prišli do sklepa, da je brez pomena razpravljati o nekakšni lepo zveneči nomenklaturi in rangiranju Maribora kot središča, temveč da je koristneje, če svoje oči usmerimo v prizadevanja za sprostitev potencialnih sil našega gospodarstva. Pri tem moramo seveda premagovati posledice tradicionalne miselnosti, o čemer sem že govoril. Vendar moram hkrati ugotoviti, da se subjektivni vzroki relativne nemoči mariborskega gospodarstva vse bolj umikajo objektivnim, in to iz več razlogov. Predvsem se je kadrovska struktura v Mariboru očitno popravila, odkar imamo visokošolske zavode in se je razvila nekaj zelo dejavnih raziskovalnih institucij. Oboje omogoča, da se povsem drugače lotevamo reševanja obstoječih problemov, in pospešujemo preobrazbo miselnosti. Vsak količkaj objektiven opazovalec mora danes priznati daljnovidnost odgovornih ljudi in sil v naši republiki, ki so pogumno prekinili s tradicijo in omogočili nastajanje drugega slovenskega visokošolskega središča. Ko se pravkar naše višje šole razvijajo v visoke, se že slišijo optimistični glasovi o visokošolskem mostu med Ljubljano in Mariborom, v čemer vidim pravilno oceno integracijske in mobilizacijske vloge razvijanja novih središč. Zal na področju gospodarstva še nismo prišli do takšnega spoznanja. Iz razprav z našimi gospodarskimi organizacijami smo tudi iahko ugotovili, da se naglo veča poslovnost, prizadevanje za hitrejši razvoj in ekspanzivrlost ter da obstoje številni privlačni razvojni načrti. Z eno besedo, dokaj hitro se spreminja stanje v pozitivni smeri in zmanjšujejo se subjektivne slabosti, ki ,so bile doslej stalno predmet kritike in očitkov Zato pa se tudi vedno bolj uveljavljajo objektivne ovire za hitrejši napredek našega gospodarstva. Eno od njih sem poskušal nakazati v uvodu, ko sem prikazal nekatera očitna nesorazmerja. Razen tega se kot oviralni dejavnik vedno bolj pojavlja skrajnje pomanjkanje kapitala. O tem ne bi podrobneje govoril, večina navzočih je veliko bolj poklicana za to. Nedvomno pa gre tudi tukaj predvsem za sistemsko vprašanje. Pridružujem se tudi mnenju, da verjetno ne smemo iskati vzroka za današnje stanje samo v organizaciji bančništva, temveč v distribuciji ustvarjenih sredstev, v nerešenem vprašanju razširjene reprodukcije in v odlivanju akumulacije iz proizvodnje. Ker je pa Maribor izrazito proizvodno središče, je tudi tu izrazito prizadet. Izrazil bi rad še mnenje, da za oblikovanje konsistentne nacionalne razvojne politike menda vendarle nismo tako neoboroženi, kakor je bilo prej povedano. Že v uvodu sem izrazil prepričanje, da dosežki znanosti danes verjetno le že omogočajo, da razvoj načrtujemo in ga ne prepuščamo naključnemu delovanju sil, ki morda tudi ne delujejo najustrezneje v smeri našega splošnega družbenega razvoja. Saj ni treba, da to delamo administrativno, uporabljamo lahko znanstvene metode sodobnih načrtovalcev. Izdelali so tudi že zajetne študije, nekatere od njih sem videl, in močno se mi zdi, da bi iz njih že lahko posneli vsaj splošno podobo- optimalnega prihodnjega razvoja Slovenije. Imam pa občutek, da smo ob nekaterih ugotovitvah nekako v zadregi, saj od razprave do razprave vodenijo in se umikajo v ozadje. Strinjam se s tistimi, ki pri oblikovanju razvojnih konceptov odklanjajo pavšalno stališče, češ Slovenija je majhna, komaj za dober Dunaj na,s je, vse skupaj je treba osredotočiti, politika prostorskega razvijanja ni racionalna. Menim nasprotno, da si prav zaradi majhnosti ne smemo dovoJiti pretirane centralizacije, ki bi povzročila, da bi se periferna področja izpraznila. Sploh bi morali ostro ločiti pojma centralizacije, in koncentracije. Menim, da je koncentracija v pomenu združevanja sil lahko zelo koristna in celo nujna, da pa je vprašanje, če je koristno vse centralizirati na enem mestu. Sicer večkrat slišimo mnenja, da verjetno nihče ne zagovarja takšne centralizacije, vendar pridemo vedno v zadrego, kadar iščemo tisto, kaj naj bi {se konkretno decentraliziralo. Spomnim naj samo na zoprno vprašanje elektrogospodarstva, ne da bi se želel spuščati v podrobnosti. Koncentracijo pa večkrat ovirajo tudi neprimerni družbeno-ekonamski odnosi »velikih« do »malih«, poskusi degradacije in omejevanja samoupravnih pravic, odtujevanja sredstev itd., kar žal pogosto doživljamo tudi v Mariboru. Da ne bi ponavljal, bi za povzetek na koncu še rekel, da se povsem strinjam s formulacijo štirih točk tovariša Dragana, menim, da opredeljujejo jedro obravnavanega problema in da morajo po svojem bistvu v Mariboru najti soglasnost in podporo. Regionalno usmerjanje kmetijstva J. BUTINAR: Nekaj besed o regionalnosti z vidika kmetijstva. Menim, da je načelo regionalnosti, to je načelo, da moramo kmetijstvo regionalno, usmeriti, pravzaprav zmagalo lani na prvi konferenci ZKJ v Beogradu. To je dokaj pozno, na Zahodu se z regionalnim usmerjanjem kmetijstva ukvarjajo že okoli 15 let, intenzivneje pa zadnjih deset let. Na tako usmerjanje vpliva več dejavnikov. Naravne prednosti za specializirano proizvodnjo so samoumevne, razdelitev naravnega bogastva je različna, zmanjšati je treba regionalne razlike glede dohodkov prebivalstva. Vemo, da je tak razvoj^ možen samo na neki določeni razvojni stopnji in da tudi različnih in številnih vidikov regionalne kmetijske problematike pri nas še nismo dovolj raziskali. Vendar menim, da je to ena od najvažnejši nalog agrarne politike. Sicer je Slovenija majhna, pa vendar tako različna po ekologiji in po ekonomskem razvoju, da so diferencirani ukrepi potrebni. Razlika med gospodarskim razvojem posameznih občin v Sloveniji je dosti večja, kot je razlika med poprečjem Slovenije in pokrajino Kosovo. Razen tega je v severovzhodnem področju Slovenije največ kmetijskih potencialnih zmogljivosti, tj. 2/3 vseh kapacitet Slovenije. Nerazvitost in velik delež kmetijstva v brutto produktu oziroma velik delež kmetijskih proizvajalcev korelirata (korelacijski koeficient je po podatkih ECM 0,91). Skratka, prevladovanje primarne kmetijske proizvodnje pomeni nerazvitost. Lahko bi rekli, da tiste občine, ki imajo samo primarno dejavnost, zaostajajo v primerjavi z drugimi občinami, ki imajo poleg^ tega še sekundarne, terciarne in kvartarne dejavnosti; teh zaostalih občin samo z razvijanjem kmetijstva zato ne moremo razviti. V industrijski družbi cilj kmetijstva ne moreta biti niti enostranska tržna politika niti cenovna politika, ker cene v raznih rajonih različno učinkujejo na dohodek, prav tako pa ne more biti cilj le pospeševanje posameznih kmetij s spremembo strukture in ne celotna sprememba strukture v kmetijstvu. Samo vsi dejavniki skupaj, tj. celotna rast gospodarstva, povečevanje obratov, razvita kooperacija in zaposlitev zunaj kmetijstva nas lahko pripeljejo do večjih uspehov. Povečevanja obratov se nam ni treba bati, saj so naši kmečki obrati do trikrat manjši od zahodnoevropskih, še posebej pa nam omogoča, da krepimo mehanizacijo, saj^ nam zlasti optimalna kombinacija proizvodnih dejavnikov ne ustreza več. Dalje je potrebno povezovanje z industrijo, trgovino, s pospeševalno in izobraževalno službo ipd. Poleg tega je potrebno, da vsi produkcijski dejavniki postanejo dosti bolj gibljivi: zemlja (zakup, nakup in združevanje zemljišč), dosti večja gibljivost delovne sile, in to zlasti pri konkretnem izobraževanju za konkretno delovno mesta Potrebna je tudi večja gibljivost kapitala z diferenciranimi investicijskimi spodbudami in krediti. Potrebna je tudi večja koordinacija med posameznimi resorji v republiki, močno povezovanje med občinami in povezovanje občin z republiko. Programe posameznih regij je treba koordinirati. Primorska regija, gorenjska, mariborska, prekmurska in druge regije imajo svoje posebnosti. Potrebna je torej koordinacija tudi znotraj samih panog. Razvijati moramo tudi infrastrukturo, posebej še kmetijsko in komunalno infrastrukturo. Delovno mesto moramo približati tistim kmetom, ki jih izločamo iz produkcije, da se še nekaj časa obdržijo na zemlji, da jim damo časa in predaha, ker je to močan psihološki in ekonomski dejavnik. Na teh področjih je še posebej potrebno, da intenziviramo proizvodnjo, da zmanjšamo fiksne stroške, ki sicer rastejo s povečevanjem mehanizacije in s preusmerjanjem kmetij. Vendar tudi intenzivno kmetijstvo ne odpravi nerazvitosti in razlik v dohodku, ampak je samo podlaga za razvoj sekundarnega ali terciarnega sektorja. Zato moramo v surovinska področja vpeljati predelavo in ne narobe. Skrivnost reševanja nerazvitih je prav v tem, da jim razvijamo odkup, dodelavo in predelavo. Lenart bi postal bogatejši, če bi mu pravočasno odkupili vse, kar pridela, in po normalnih cenah. Če tega ne storimo, kmetje ne povečujejo proizvodnje. Če hočemo zmanjšati regionalne razlike, potrebujemo sredstva za infrastruktura — splošno komunalno in kmetijsko, sredstva za pospeševanje obrtno-industrijske dejavnosti, sredstva za ustanavljanje novih delovnih mest in za pospeševanje izobrazbe, za oblikovanje proizvajalnih skupnosti, dalje sredstva za razvoj ekološko manjvrednih področij in sredstva za posebne razvojne načrte za problematična področja (pogozdovanje, turizem, reševanje majhnih kmetij). Tudi na Zahodu so glede reševanja kmetijstva velika nasprotja, npr. nasprotje med Mansholdovim in Schillerjevim planom. Tudi oni so uvideli, da samo s kmetijskimi programi tega vprašanjana ne morejo rešiti. Manshold je skušal reševati te probleme balj centralistično, dosti manj je mislil na razvoj posameznih regij. Zahodnonemški Schil-lerjev program nam je bližji. Trdi, da samo z integralno razvojno politiko celotnih regij oziroma kmetijskega prostora lahko rešujemo kmetijstvo. To je integracija gospodarske in agrarne politike. Ko sa zahodnonemški agrarni politiki obiskali Sovjetsko zvezo in primerjali vzhodno in zahodno kmetijstvo, so menili, da ni toliko važna struktura kmetijske proizvodnje, organizacijska oblika kmetijskih gospodarstev, ampak da je dosti bolj važen podjetniški duh človeka, ki vodi gospodarstvo. Toda tudi ta je rezultat razvoja, časa, znanja in sredstev. Pri nas imamo zdaj v kmetijstvu nekatere dokaj dobre načrte za razvoj kmetijstva. Prav dober je petletni srednjeročni načrt Slovenije. Prav zdaj so pripravili regionalen razvojni načrt za vinogradništvo, sadjarstvo, živinorejo, načrt za predelavo in mleko za severovzhodno Slovenijo in nekatere druge delne občinske načrte so tudi že izdelali. Lahko rečemo, da so dobri, toda dosti bolj nas teži, kako naj jih izvedemo. Če na koncu rečem, da je agrarnopolitična resnica, da zaostajamo, lahko trdim, da je tako zaostajanje hudo drago. Potrebujemo razvojni načrt in znanstveno delo ob pravem času, moramo pa tak načrt tudi ob pravem času uresničiti. Imamo štiri stebre agrarne politike: tržišče, cene, struktura kmetijstva in socialna vprašanja — vse to moramo urejati skupaj in vzporedno. Splošni in strateški intere« je, da se kmetijsko gospodarstvo danes spreminja v moderno služnostno podjetje. Če je bila doslej naša agrarna politika nejasna, smo jo zdaj raj-čistili. Če Beograd ni mogel uveljavljati dobre agrarne politike za vso Jugoslavijo, tudi Slovenija ne more ostati brez diferencirane agrarne politike za posamezne ekološko-ekonomsko različne regije, ki se razlikujejo še glede zgodovinskih, civilizacijsko-infrastrukturnih in drugih posebnosti. M. NAPRUDNIK: Dopolnil bi rad razpravo tovariša Butinarja. Ob tej politični zmagi, ki smo jo dosegli z resolucijo o kmetijstvu, ocenjujemo, da bo treba še veliko naporov, da bomo lahko to tudi v praksi uresničili. Ne govorim o ekonomskem, ampak o prostorskem vidiku. Vsa kmetijska zemljišča, ki jih je v Sloveniji zelo malo, so* »napadena«. Govorimo o razvoju kmetijstva, hkrati pa sprejemamo urbanistične programe, ki z urbanizacijo »napadajo« kmetijsko zemljo. Odločiti se bomo morali o omejitvi površinskega širjenja mest in proučiti možnost satelitskih mest. Če nič ne ukrenemo, bomo v trikotniku Ptuj, Maribor, Slovenska bistrica imeli leta 2.000 eno samo naselje. Če bomo vse prepustili tokovom, širili industrijo in druge stavbe ter mesta, bomo imeli samo še resolucijo. Enako problematični so primeri razkosavanja kmetijske zemlje; v odseku Hoče-Miklavž-Maribor je najboljša kmetijska zemlja prepredena z daljnovodi, infrastrukturo in pripadajočimi objekti, predvidevamo pa še nadaljnjo graditev energetskih napeljav, daljnovodov, plinovodov, cest itd. S tem onemogočamo rentabilnost strojne obdelave zemlje. Potreben bo zavarovalni ukrep; lociranje teh vrst naprav na zemljišča slabše kmetijske kategorije. Morali pa bomo tudi skupno načrtovati vse infrastrukturne objekte; danes panoge druga za drugo »zasedajo« prostor. Zaporedno projektiranje bomo morali nadomestiti z vzporednim, kar edino omogoča, da je planiranje realno. In še vprašanje razparceliranosti: švedski zakon npr. predpisuje, da je treba ob vsaki infrastruktumi zidavi, ki razkosa zemljišče, vzporedno izvesti komasacijo. Mi pa ob melioraciji, na primer na Pesnici, na eni strani dosežemo pozitiven učinek s tehničnim posegom, zmanjšujemo pa uporabnost, ker smo hkrati zemljišča še bolj razkosali in s tem zmanjšali možnost strojne obdelave. Občina bi morala imeti svoj lastni zemljiški sklad, s katerim bi lahko intervenirala. M. ŽLEBNIK: Ni naključje, da se severovzhodna Slovenija nekoliko bolj organizirano kakor druge regije v Sloveniji loteva regionalnega načr-tovavanja. Izobrazbena struktura severovzhodne regije To je pravzaprav posledica občutnih problemov v preteklosti in težnje, da bi proučili in pospešili tiste obstoječe dejavnike, ki lahko pospešijo rast tega področja. Zato je regionalno povezovanje na tem področju postalo nujnost. S tem v zvezi bi hotela poudariti nekaj značilnosti glede kadrovskega stanja v regiji. Zavedam se, da posamezne ugotovitve niso značilne le za to področje, ker vemo, da se v vsem slovenskem prostoru srečujemo s kadrovskimi problemi. Vendarle pa dejstvo, da se slabi trendi gospodarskega razvoja na tem področju povezujejo tudi s podpoprečno izobrazbeno strukturo, terja absolutno večje napore. Razkorak v izobrazbeni strukturi posameznih profilov je večji kot poprečno v republiki, predvsem pri visoko in višje izobraženih kadrih in pri profilu poklicne izobrazbe. Vzrok in posledica sta tu neločljivo povezana. Slaba gospodarska struktura in slabe finančne zmogljivosti gospodarstva nudijo slabše možnosti, zmanjšujejo privlačnost, zlasti za visoko kvalificirane kadre, na drugi strani pa pomanjkanje (strokovnih kadrov omejuje gospodarsko rast. Mogoče bi za primerjavo navedla nekaj številk (po podatkih iz leta 1967). Slovenska kadrovska struktura zahteva 9 o/0 visokega in višjega kadra; s to izobrazbo pa imamo samo 5,4 % delavcev. V naši regiji bi potrebovali 7,9 %> delavcev z visoko in višjo izobrazbo; v resnici pa le 4,3 % delavcev s to izobrazbo dela na delovnih mestih. Glede kategorije kadra z višjo izobrazbo je v zadnjih letih pri nas prišlo do znatnega premika, h kateremu so pomagale višje šole in sedaj tudi visoke šole na tem področju. Bližina teh šol je za regijo zdaj in bo v prihodnje ugodna možnost, da postopno odpravljamo razlike zlasti v tistih poklicnih kategorijah, ki jih te šole izobražujejo. Čeprav menim, da višje in visoko šolstvo ni regionalna funkcija, pa vendarle neposredno vpliva na izobrazbeno strukturo v regiji. Kljub temu, da se struktura postopoma ugodno spreminja, še vedno precej zaostajamo, in sicer ne samo v nerazvitih predelih tega področja, ampak tudi v Mariboru, ki prav na tem področju ni doživel zadosti ekspanzije. Razmerje pri poklicni izobrazbi je takole: zahteva po tem kadru v Sloveniji ..... 39% zasedba 30% zahteva po tem kadru v regiji .....41,7 % zasedba 29 % Razlike so tudi pri drugih kategorijah, s tem da imamo v strukturi toliko več nekvalificiranega kadra. Na področju severovzhodne slovenske regije je na delovnih mestih, ki zahtevajo visoko ali višjo izobrazbo, 46,3 % delavcev z neustrezno izobrazbo; na delovnih mestih, ki zahtevajo srednjo izobrazbo, je 16,4 % delavcev z neustrezno kvalifikacijo (v tej skupini je stanje v regiji približno tako, kot je poprečje v republiki); v kategoriji delovnih mest, ki zahtevajo poklicno šolo, pa znaša odstotek delavcev z neustrezno izobrazbo 29,7%. Poseben problem se kaže tudi v tem, da so v gospodarstvu ta razmerja bistveno slabša, saj je v nekaterih negospodarskih dejavnostih zahtevana izobrazba sploh pogoj za opravljanje poklica. V regiji je zaposlenih 39,5% ljudi, ki niso uspešno končali osnovne šole. Do leta 1976 bi po še nepopolni projekciji potrebovali v regiji 5.500 delavcev z višjo in visoko izobrazbo, 4.500 s srednjo in 23.000 delavcev s poklicno šolo. Obstoječa šolska mreža teh ljudi v tem času ni sposobna izšolati. Z geografsko lego tega področja je povezan problem odliva kvalificirane delovne sile v tujino. Tudi to se kaže v obstoječi kadrovski strukturi in onemogoča, da bi se izobrazbena struktura hitreje prilagajala potrebam v gospodarstvu. To, da šolska mreža ni prilagojena potrebam gospodarstva, ni značilno samo za to regijo, to. je jugoslovanski problem, je pa glede na celoten položaj v izobrazbeni strukturi pri nas še bolj izrazit, zlasti še glede srednjih strokovnih in poklicnih šol. Jasno je, da je majhna finančna moč našega gospodarstva dolgo časa povzročala, da to gospodarstvo ni bilo privlačno za visoko kvalificirane kadre. Hitreje se razvijajoča druga središča v republiki so bila glede tega privlačnejša in zato uspešnejša. Ker je finančna moč gospodarstva manjša, pri nas tudi težje štipendiramo. Mislim, da so v politiki štipendiranja nasploh precejšnje pomankljivosti, ki niso izjemne ali značilne samo za to področje. Zelo pogosto se tudi zgodi, da se štipendisti, ko končajo študij, ne zaposlijo v delovni organizaciji, ki jih je štipendirala. Za regijo je značilno, da je agrarno prenaseljena. Tega se bomo morali v prihodnje bolj zavzeto lotiti tako z vidika izobraževanja, kakor z vidika zaposlovanja. Zelo pomembno je, da je naša regija pravzaprav mlada regija. V demografskem delovnem kontingetu narašča predvsem skupina delavcev od 15 — 39 let. Za perspektivno obdobje do leta 1980 računamo, da bo ta skupina naraščala hitreje kakor v celotni republiki. Iz tega izhajata dva problema: problem zaposlitve tega kontingenta in problem šolanja mladine, ki zapušča osnovno šolo. Izobraževanje na tem področju ni problem zgolj z vidika potreb v gospodarstvu, temveč zelo izrazito tudi z vidika celovitega demografskega gibanja in z vidika agrarne prenaseljenosti. Mladini smo dolžni zagotoviti izobrazbo; tudi nadaljevanje šolanja v srednjih šolah, strokovnih šolah in poklicnih šolah. Mislim, da je šolanje na srednji stopnji že tista stopnja potrebne izobrazbe, ki jo moramo vzidati v naš celotni izobraževalni sistem. Na področju severovzhodne slovenske regije je zelo pomembna velika usmeritev zlasti v poklicne šole. Pri tem nastaja dilema, ali še ustreza, da so profili posameznih poklicev tako zelo razdrobljeni. Verjetno bo prihodnji razvoj pokazal, da bo treba posamezne profile združevati in izobraževati delavce, ki bodo sposobni, da se hitreje prilagajajo spremembam v gospodarski strukturi, prekvalifikacijam in preusmeritvam, ki jih bo terjal razvoj znanosti in tehnike. O tem ne more odločati regija sama; to je vprašanje izobraževalnega sistema, šolskih programov in njihove uskladitve s prihodnjimi potrebami naše družbe. Dilema, ki se kaže pri nas, je tudi v temle: ali razpršiti šolske ustanove ali jih bolj osredotočiti. V mislih imam srednje, strokovne in poklicne šole. Regija naj bi imela aktivnejšo vlogo zlasti glede mreže šolskih institucij. Iz vsega, kar smo pri dosedanjih raziskavah že ugotovili, izhaja, da bo treba šolsko mrežo še naprej približevati bivališču učencev. Materialna podlaga številnim družinam onemogoča, da bi šolali otroke drugod ali daleč od doma, to. pa vse bolj povzroča, da struktura mladine v srednjih in na visokih šolah ni ustrezna. Visokih življenskih stroškov v večjih središčih številni ne zmorejo. Smotrno lokacijo šolskih ustanov — zlasti strokovnih šol — terjajo pri nas tudi že navedeni problemi demografskih gibanj. Tudi politika policentričnega razvoja v naši republiki terja, da področju izobraževanja v posameznih gravitacijskih jedrih posvetimo večjo pozornost. Vlaganje v izobraževanje je vsekakor tudi pomemben instrument politike pospeševanja razvoja manj razvitih področij. Čeprav je jasno, da s tem ne želimo odstopati od programa racionalizacije šolske mreže, je vendar vprašanje, kaj si z racionalizacijo šolske mreže zamišljamo. Sama ie ne vidim v tem, da združujemo srednje in strokovne šole samo v največjih središčih v Sloveniji, ampak s tem, da med obstoječimi zavodi delo smotrno razdelimo; da ugotovimo, kakšne šole gospodarstvo potrebuje; da odpravimo tiste šolske ustanove, ki nimajo naravnega priliva; da šolsko mrežo moderniziramo; da poklicna usmerjanje bolje povežemo z zavodi za zaposlevanje in z gospodarskimi delovnimi organizacijami, predvsem pa da zboljšamo programe in jih bolj prilagodimo posameznim poklicem. Če se bomo glede tega povezali: tudi z drugimi regijami v Sloveniji, potem lahko računamo, da bomo odpravili sedanje razlike v izobrazbeni strukturi. Čeprav študije še niso končane, smo vendar že blizu stališča, da bomo za to regijo morali krepiti središča srednjega in zlasti strokovnega šolstva vsaj v štirih mestih, to je v Mariboru, v Murski Soboti, na Ravnah, v Ptuju in v Slovenj Gradcu. Kar zadeva vprašanje politike štependiranja, je prav gotovo pomembno, da se tega organizirano lotimo in da zlasti — tu je predvsem pomembna občinska politika — koordiniramo in organizirano vplivamo na štipendiranje na višjih in vjsokih šolah in na štipendiranje nadarjene mladine iz manj razvitih predelov našega področja. Problemi, ki jih bo povzročila morebitna sprememba gospodarske strukture v okviru regionalnega načrta, pa bodo terjali tudi, da programsko okrepimo dopolnilno izobraževanje na delovnem mestu, da omogočimo prekvalifikacijo in dopolnilno kvalifikacijo. Tu se bodo morale še posebej zavzeti zlasti delavske univerze ter vsi izobraževalni centri in druge izobraževalne ustanove v regiji. Že prej sem dejala, da višje in visoko šolstvo prav gotovo zelo močno vpliva na spreminjanje kadrovske strukture na posameznih področjih, vendar v to se v našem regionalnem konceptu ne bomo podrobneje spuščali, ker je to širša funkcija, ki presega meje regije. R. CRNKOVIČ: Preden sklenem razgovor, bi rad povedal, da se z zadnjim stališčem ne strinjam. Mi z višjih šol smo se ob vsaki priložnosti zavzemali in smo se tudi na svetu za šolstvo na občini dogovorili, naj bi izdelali tudi program višjega šolstva v naši regiji. Ker občina najbrž nima velikih možnosti, da na tem področju ukrepa, to je, da ustanavlja in financira, naj bi v tem programu predvsem opredelili potrebe. Tako politični kot delno tudi materialni prispevek občine je namreč v vsem tem vendarle velik. Saj je tudi doslej materialno podpirala razvoj višjih šol. Z regionalnega vidika pa je pomen tega šolstva zelo velik, zato bi kazalo celoten kompleks regionalnega načrtovanja dopolniti s tem dejavnikom. M. 2LEBNIK: S tem se strinjam, vendar mislim, da višje in visoko šolstvo presega te meje in da zato vendarle ni čisto regionalna funkcija. Je pa brez dvoma zelo pomemben dejavnik, saj lahko po podatkih ugotovimo, kako je višje šolstvo že doslej vplivalo, da se je struktura kadrov v Mariboru in v okolici spremenila. Nujno pa je, da to področje obravnavam v okviru nacionalnega razvojnega načrta. Mislim namreč, da lahko aktivna politika samo soustvarja smotrne lokacijske pogoje, a da načrtovanja razvoja visokega šolstva ne moremo utemeljevati na problemih, ki se porajajo samo na ožjem področju. S tega stališča bi morda to področje moralo dobiti svoje mesto tudi v proučevanju skupnih problemov, ki zadevajo regijo. F. VETR1H: Razprava tovariša Butinarja je bila zelo jedrnata in zanimiva. Sicer so. ugotovitve o metodah pospešavanja kmetijstva in kmetijskih področij že razmeroma stare in so jih Nemci verjetno povzeli po ZDA, čeprav kmetijstvo ondod nikoli ni bilo takšen problem, kolikršen je v novejšem času v Evropi. Menim, da bi marsikateri problem, ki ga danes uvrščamo pod naslov »Regionalna razvitost Slovenije«, rešili, če bi imeli do kmetijstva ustreznejši odnos in seveda tudi če bi na tem področju dosegli večje uspehe. Popolnoma točna je ugotovitev tovariša Butinarja, da se splošna nerazvitost Slovenije ujema s kmetijskim profilom posameznih območij. Morda bi ne bilo slabo, če bi se pri nas tudi na institucionalni ravni kaj spremenilo, še preden se lotimo širše in kompleksne regionalne politike. Npr. če bi dobili upravni resor za kmetijstvo, neko celico v naši republiški upravi, ki bi bila odgovorna samo za kmetijstvo. Tak resor naj ne bi bil klasičen resor za razvoj kmetijstva, ampak resor za razvijanje kmetijskih območij Slovenije. Prva naloga tega resorja bi bila seveda kmetijska politika v klasičnem pomenu, se pravi ukrepi za pospeševanje kmetijske proizvodnje, dodatna dejavnost pa bi naj bila skrb za kompleksen razvoj takih področij in skrb za ohranitev tipičnih kmetijskih površin; da ne bi leta 2000 ugotavljali, da smo naše kmetijsko vprašanje rešili tako, da smo uničili primarne kmetijske površine. R. CRNKOVIČ: S tem bi našo razpravo za to »oglato mizo« sklenil. Zahvaljujem ise za sodelovanje. Miro Mastna k Delovanje proti stabilizaciji (Z Diogenovo svetilko — o odgovornosti) Nemara se zdi odveč razgljabljati o protistabilizacijskih dejavnikih zdaj, ko je bilo znova dogovorjeno in pribito, da bomo brez omahovanja enotno in vztrajno uresničevali stabilizacijsko politiko. Toda družbena praksa kot kriterij resnice nas je že nekajkrat prepričala, da ni modro brez pomislekov verovati, da bodo poglavitni dejavniki ekonomsko-političnih odločitev dosledni, kadar gre za uresničevanje stališč in ukrepov, ki so jih sami sprejeli. Politična kriza, ki jo je povzročilo majavo ekonomsko stanje in zavlačevanje pri reševanju žgočih problemov v mednacionalnih odnosih, je resno opozorila na posledice take prakse. Zato je bilo v zadnjem času nekaj storjenega za to, da bi se odpravila žarišča mednacionalnih konfliktov (preosnova državnega kapitala), medtem ko naj bi z ustavno reformo dodobra opravili ostanke unitarizma in uvedli, med drugim, sistem »čistih računov«. Pred nami je še dobršen del reforme političnega sistema, le-ta pa je, kot vemo, eden izmed poglavitnih dejavnikov take ali drugačne ekonomske politike. Vendar pogled v nedavno preteklost le ni popolnoma nekoristen, tem prej, ker sestavek ne velja toliko razmišljanju o »odnosih med stvarmi«, koliko so presežena globalna razmerja v materialni sferi pač pa tistim družbenoekonomskim in političnim odnosom, ki so vzrok za abotno ekonomsko stanje, »da postaja gospodarski položaj zaskrbljujoč in da se inflacija nadaljuje« in grozi, da se bo od lanskega leta sem povečala za 15 %• To je neprimerno več od tega, koliko se je inflacija povečala v preteklem letu. Gospodarstveniki, poslanci in politiki, vsi ki se kakor koli ukvarjajo s temi vprašanji, so se spomladi, ko je bilo spet dano na mizo ekonomsko gradivo, zaskrbljujoče, mnogi med njimi pa skorajda razočarani spraševali, kako je mogoče, da smo znova v ekonomski krizi. Saj smo se vendar lani v jeseni temeljito pogovorili in ocenili vzroke, sprejeli stališča in sklepe, celo pooblastila smo dali pristojnim organom. Kdo spet ne spoštuje dogovorov in ne izvaja sprejete politike? Kdo je porabil toliko čez mero? Imamo mar opravka z dilentatizmom na področju ekonomske politike ali pa z namernim delovanjem proti stabilizaciji — gospodarskemu načelu, ki smo ga ob reformi sprejeli po toliko žolčnih razpravah in političnih zapletih. Kaže, da to pot tudi proizvajalci v Sloveniji nikakor niso bili več pripravljeni sprejeti tiste politično problematične ocene, po kateri naj bi bile gospodarske organizacije grešni kozel, poglavitni povzročitelj takega stanja, oziroma so, po bolj blagi različici, odgovorne za nastali gospodarski položaj — ker se niso »obnašale tako, kot bi se morale«. Razširjeno je mnenje, da se gospodarski subjekti predvsem prilagajajo pogojem gospodarjenja, ki jih določajo povečini dejavniki zunaj proizvodne sfere. Res se prilagajajo tudi tako, da obidejo predpise in jih ne spoštujejo, tem prej, če država ne skrbi dovolj, da bi se le-ti upoštevali. Zato bi bilo po mnenju delovnih kolektivov in njihovih predstavnikov neobjektivno, če bi jim naprtili vso odgovornost za stanje in sistem, katerega »blagodati« so IS, sicer tudi sami uživali. Očitno je tudi že med našimi proizvajalci » Prim. gradivo »Problemi razgraničenja . . .«, nav. v op. 13 spredaj, str. 732. Globevnik, nav. delo, str. 636. " Glej referat, nav. v op. 5, in Globevnik, nav. delo, str. 635. ki pa obravnava dve različni stvari in ju bomo tudi obravnavali vsako zase. a) Skrb za enotno uporabo zveznih zakonov Po točki 1 člena 239 ustave, ki je osnutek amandmajev ne zadeva in torej ostane v veljavi do nadaljnega, spada v pristojnost Vrhovnega sodišča Jugoslavije, da sprejema načelna stališča in načelna pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo zveznih zakonov po sodiščih splošne pristojnosti in specializiranih sodiščih. Če primerjamo to določbo z določbo, ki je iz prvega povojnega obdobja omenjena spredaj (ad I.), je seveda očitna vsebinska razlika: danes veljavna določba je v skladu z neodvisnostjo sodišč tudi znotraj sodnega sistema. Ta določba pa ima neko drugo pomanjkljivost, ki pa se ji je mogoče v praksi izogniti ali jo celo izključiti. Gre za nevarnost, da se sprejmejo načelna mnenja brez zveze s konkretnimi zadevami na podlagi abstraktno skonstruiranih problemov. Ta nevarnost se je pokazala pri izkoriščanju takšnih neinsti-tucionaliziranih oblik, za katere se zavzemajo.22 Pri uresničevanju takšne naloge gre samo za skrb za enotno zakonitost na celotnem jugoslovanskem prostoru in za temu ustrezne instrumente, za enotno uveljavljanje enakopravnosti državljanov, za enotno pravičnost, pa ne zaradi nje same, ampak zaradi pravnih subjektov, ki potrebujejo pravno varstvo. Kako so te stvari potekale, in nekaj časa še bodo, glede na veljavni sistem, ni mogoče presojati brez analize primerov, ki jih obravnava Vrhovno sodišče Jugoslavije, in gradiva, iz katerega izvaja svoja načelna stališča in mnenja. Tisti podatki, ki so na voljo, pa kažejo, da so bila dosedanja prizadevanja sodnih zborov pri Vrhovnem sodišču Jugoslavije (občne seje, razširjene občne seje in podobno) v okviru določenih pristojnosti izraz prizadevanj za pravno sigurnost in vse prej kot izraz etatističnega centralizma in monopolizma. b) Enotna kaznovalna politika Ob tem vprašanju je treba najprej precizirati vsebino, ki naj bi jo izrazil ta popolnoma neustrezen izraz. Izraz ne ustreza, ker izhaja iz predpostavke, da se politika družbene reakcije zoper storilce kaznivih dejanj kaže samo v izrečenih kaznih, in še teh razumljenih kot predvsem povračilnih represivnih ukrepih. V sodobnem izrazoslovju pomeni ta politika uporabo in izvrševanje vseh kazenskih sankcij, in čeprav je med njimi kazen še vedno prevladujoča, ne bi smela biti čista represija. Ta politika je odvisna od več dejavnikov, opredeljuje pa jo dvojni smoter družbenih sankcij, to je: varstvo družbe in resocializacija storilca kaznivega dejanja. In ker je tako, je tudi v trditvi, da je treba to politiko izvajati »glede na dejanske razmere ne samo v republikah, ampak celo v posameznih regijah republike oziroma avtonomne pokrajine, ker so raz- I! Globevnik, nav. delo, str. 637. Prim. Kobe, Novela zakonika o kazenskem postopku — po enem letu, Pravnik, 1969, str. 3. mere povsod različne in specifične«,23 samo del resnice, in še to s stališča prakse. S stališča politike kot akcije, oprte na znanstvenih spoznanjih o kriminaliteti kot družbenem pojavu in o posamezniku kot delikventu, pa je takšno stališče lahko tudi globoka zmota. Konkretne razmere in specifičnosti so v takšnem sodobnem konceptu samo eden od momentov za usmerjanje politike kazenskih sankcij, pa tudi za sojenje v posameznih primerih, v celoti, ki sestavlja spoznanja, ne najbolj bistven. Z razlikami in specifičnostmi posamezne ožje regije se namreč uveljavljajo poleg racionalnih tudi iracionalni momenti, ti pa so pogosto toliko močnejši, kolikor bliže kraju dogodka se zadeva obravnava, in ravno tako so najmočnejši tudi pritiski agresivnosti v isti smeri. Odločanje višjih sodišč je seveda samo eden izmed instrumentov za usmerjanje kaznovalne politike v skladu s tistimi idejami, ki so vsebina sodobnih koncepcij o družbeni reakciji na kriminaliteto. Vloga sodišča federacije je po naravi stvari same, ki nujno omejuje njegovo pristojnost, v uravnavanju oziroma skrbi za ustrezno politiko kazenskih sankcij in je tudi nujno omejena vsaj glede uporabe najhujših kazni, ni pa tehtnega načelnega zadržka za njo. 23 Globevnik, nav. delo, str. 335. Matjaž Kmecl Neobvezna skepsa ob Vukičevičevem sestavku Razprava podpolkovnika Vukičeviča o koherentnosti narodnih kultur v kulturnem življenju JLA je brez dvoma prav dobra kot programski manifest: morda nekoliko ponavljano, pa vendarle razvidno zapisuje vse tiste temeljne iztočnice, ki naj bi glede na našo družbeno ureditev veljale za kulturno življenje v JLA. Pravim, naj bi, kajti besedilo je po svoji metodi analitsko neobremenjeno politološka špekulacija: v svoji formalno-logični zgradbi izhaja pač iz dvojice platonično čistih kategorij: človekove pravice do lastnega kulturnega življenja in njegove pravice do samoobrambe. Pisec tehle vrstic sicer ni bogve kakšen ekspert za vojaško kulturno življenje, na prvi pogled pa se mu zdi, da se je avtor razprave tudi že na ravni formalne logike izognil nenavadno pomembni odločitvi: ali pojmovati kulturo in kulturno življenje kot pasivno ali aktivno gojenje različnih umetnosti ali pa jo pojmovati širše — kot (nacinalni) civilizacijski kompleks oziroma kot polnovredno uveljavljanje različnih takšnih kompleksov v JLA. Iz nekaterih njegovih zapisov, ki jih zaradi očitnosti ne kaže prepisovati, je namreč razvidno, da mu je kultura predvsem gojitev umetnosti (vojaški pouk npr. iz nje izloča), z drugimi, prav tako evidentnimi stavki pa bi mogli razumeti nasprotno, da mu je namreč pojem kultura mnogo več (»navade, običaji, jezik, folklora, umetniške in druge posebnosti, tradicijske posebnosti ipd.«). Če drži prvo, potem je morda nadaljnja logična zgradba v redu, hudo pa je seveda v takšno zoženje pojma privoliti. — Če pa je res drugo, potem postane vprašanje koheziranja nacionalnih kultur v vojski z enim uradnim jezikom seveda strašno komplicirana reč, ki je ni mogoče reševati s prekratkimi manifesti. 1. Tisti trenutek, ko so namreč vojaki različnih narodnosti deležni vojaškega pouka v enem samem jeziku, je treba brezpogojno računati na frustracijske procese pri vseh tistih, ki jim učni jezik ni materinščina. In to prav na ravni njihove nacionalne kulturne fiziognomije. Kajti zelo težko je jezikovno aktivnost deliti na kulturno in ne-kulturno, pa tudi sam vojaški pouk sega v različne izrecno kulturne sfere (geografija, moralno-politična vzgoja ipd.) in če k temu pomislimo, da je vsa terminologija, vsa logika jezikovnega izražanja za takšne vojake popolnoma nova, tuja, da je jezik vendarle temeljni medij nacionalne kulture, njene logike in izraznosti, si verjetno ni težko predstavljati, kako težavno postane v resnici vprašanje koherentnosti narodnih kultur in kulturnega življenja v JLA tisti hip, ko se želimo z njim praktično spoprijeti. Pomislek bi strnil v tole tezo: če hočemo imeti večnacionalno vojsko, ki bo prežeta s kulturnim duhom nacionalno-kulturne koherentnosti, je treba najprej temeljito preučiti pomen enotnega jezika za to vojsko. — In to popolnoma hladno-tehnokratsko, brez čustveno-zanosnih vizij, kajti ni mogoče docela ločiti urjenja vojaških veščin od nacionalnih kulturnih kompleksov. 2. Drugo vprašanje, ki se prav tako odpira na temeljni ravni Vukičevičeve razprave, izvira iz mnogonivojske socialne sestavljenosti enot JLA. Socialne sestavljenosti teh enot namreč ni mogoče uzreti le s preprosto narodnostno evidenco ali pa z merilom tako imenovane esteritorialnostd. Nacionalne kulture so pač navznoter stra-tificirane in prav gotovo ni vseeno, ali so vojaki v enoti iz te ali iz druge plasti takšne kulture, pa čeprav so iste narodnosti. Najbrž bo zelo težko vzpostaviti kulturno koherenco v enoti, v kateri je npr. dvajset nepismenih ene narodnosti in pet — postavim — tekstilnih tehnikov druge narodnosti. Primer je enostaven, zato bo seveda vojaški praktik vprašanje hitro rešil: kulturna dejavnost bo v tem primeru temeljila na opismenjevanju, ki ga bodo vodili tekstilni tehniki. — Ampak recimo, da so ti tekstilni tehniki Makedonci, dvajset analfabetov pa iz Črne gore: ali ne bo to opismenjevanje po logiki stvari že od vsega začetka protivno dejstvu, da je sicer uradni jezik srbohrvaščina? Vojaški pouk bi bil v srbohrvaščini in prav verjetno prilagojen analfabetom: kako v takšni situaciji rešiti vprašanje navzkrižne kulturne, socialne, izobrazbene, vojaške itd. enakopravnosti. Pa ko bi bili primeri takšne socialne slojevitosti v praksi vsaj tako enostavno razvidni, kakor je tale, ki smo si ga ravnokar izmislili za ponazoritev. 3. Tretji pomislek je bolj asociativne in praktične narave in se opira na opis zdravstvene organizacije oziroma administracije v vojski, kakršnega je za TiP nedavno tega pripravil nekdanji vojaški zdravnik Rugelj. Iz njegovega pisanja je razvidna že kar zaskrbljiva neprožnost naše vojaške administracije. Če je tako v zdravstvu, ki je pač veliko bolj otipljiva sfera vojaškega življenja, kako neki se more šele ta administracija vesti do urejanja t.i. kulturnih dejavnosti (to pot so mišljene kot gojenje različnih umetnosti). — Pisec tehle vrstic spada v generacijo, ki je bila deležna desetletnega predvojaškega in vojaškega šolanja (5 let v gimnaziji, 4 na univerzi in 1 leto v vojski) torej je ob nastopu vojaške službe v glavnem obvladal nič kolikokrat prežvečeno tehnično terminologijo, pa tudi tematiko, kakr- šna je predvidena za urjenje oziroma proučevanje poprečne vojaške enote. Povrhu je ta čas diplomiral iz zgodovine srbohrvaške književnosti ter jezika, v njegovem vojaškem kartonu pa mogoče še danes piše, da je polpismen ali celo da se je opismenil v vojski: ob prihodu pač ni takojci razvozlal polpismeno načečkanih cirilskih besed. — Primer je resda nekoliko zasebne narave, je pa tipičen primer tistega birokratskega odnosa do človeka, ki ga je Vukičevič predvidel z dovolj nedolžno fakturo: inkoherentna tendenca. Admi-nistrativec gleda v svet skozi rubrike in splošne postulate, za drugo mu ni prida mar; bojim se, da so vprašanja nacionalnih kulturnih koherentnosti zanj presubtilna. 4. S tem v zvezi še eno vprašanje: namreč, kako je sploh z ločevanjem med »inkoherentnimi« in »antikoherentnimi« tendencami? Če naj bi bilo namreč za inkoherentne tendence značilno, da zanemarjajo večnacionalno sestavo vojske, potem se seveda kaže vprašati, v imenu česa zapostavljajo to dejstvo in od kod možnosti za takšno zanemarjanje. Možnost je v bistvu samo ena: lahko ga zanemarjajo na račun jezikovne in siceršnje enotnosti vojske, kakor pravilno ugotavlja že Vukičevič sam. Ker pa je jezik le eden temeljnih razpoznavnih znakov za narod, se od tod hitro razširijo predstave o majoriziranosti tega ali onega jugoslovanskega jezika in njegove kulture. — Tako imenovana inkoherentna tendenca po Vukjče-vičevi shemi se pred našimi očmi dokaj nesramežljivo in neprijetno spremeni v antikoherentno težnjo. Logičen sklep bi torej bil, da je birokratski primitivizem zelo blizu nacionalizmom različnih vrst, da predstavlja izrazit antikohe-renčni potencial, pa če se tudi navzven kaže v obliki nevednosti ali naivnosti. Teh nekaj vprašanj se mi kot neekspertu zastavlja ob Vukičevičevem tekstu. Vsa imajo skupni imenovalec: do kakšne mere in s kakšnimi sredstvi bi bilo mogoče vse te idealizirane, očiščene pojme realizirati v naši vojski, takšni, kakršna danes je. Čeprav kot rečeno, je Vukičevičev traktat kot idealiziran program prav dober. Rafael Cijan (O O) o a Objavljanje zakonov v jezikih narodov in narodnosti i Razvoj pravnega urejanja S W 1. V večnacionalnih državah vprašanje, v katerem jeziku bodo objav- "Jfl ljeni zakoni in drugi splošni akti, praviloma ni le pravno, temveč predvsem tudi aktualno politično vprašanje. Ce upoštevamo le pravno plat te problematike, lahko kot zanimivost J' povemo, da je npr. Belgija že 18. aprila leta 1898 sprejela zakon, ki se C nanaša na uporabo flamskega jezika v uradnih publikacijah. Po 1. členu jO tega zakona se zakoni izglasujejo, potrjujejo, razglasijo in objavijo v ;H francoščini in flamščini, po razglasitvi pa se vnesejo v uradni list v francoskem in flamskem besedilu. Isto velja tudi za kraljeve odloke. Spore, ki bi nastali zaradi razlik v besedilih, rešuje zakonodajalec v skladu s splošnimi pravili razlage, pri čemer ne daje prednosti ne enemu ffl ne drugemu besedilu. g Po zvezni ustavi švicarske konfederacije z dne 29. maja leta 1874 RJ so za uradne jezike konfederacije razglašeni: nemščina, francoščina 'j® in italijanščina. Ustava kantona Freiburg določa v 21. členu, da se za- g koni, uredbe in odkloni objavljajo v francoščini in nemščini, vendar se & francosko besedilo šteje za izvirno besedilo. Po 17. členu ustave kantona > Bern iz leta 1893 se zakoni, uredbe in odkloni kakor tudi podzakonski predpisi splošnega pomena objavljajo v nemščini v nemškem delu kantona, v francoščini pa v francoskem delu kantona. V ZSSR se po ustavi (temeljnem zakonu) iz leta 1958 zakoni, ki jih sprejeme vrhovni sovjet ZSSR, razglasijo v jezikih drugih republik. 2. V SFRJ se je pravno urejevanje tega vprašanja začelo zelo zgodaj. Na podlagi odlokov II. zasedanja AVNOJ, zlasti pa odloka o zgraditvi Jugoslavije po federativnem načelu, ki je v 2. točki določil, da se Jugoslavija gradi po federativnem načelu, ki bo zagotovilo popolno enakopravnost jugoslovanskih narodov, v 4. točki pa, da so vsem nacionalnim manjšinam v Jugoslaviji zagotovljene vse nacionalne pravice (15. januarja 1944), je AVNOJ sprejel odlok o objavljanju odlokov in razglasov AVNOJ, njegovega predsedstva in nacionalnega komiteja v srbskem, hrvatskem, slovenskem in makedonskem jeziku. Po 1. točki tega odloka se morajo vsi odloki in razglasi vrhovne zakonodajne, izvršilne in naredbodajne oblasti v Jugoslaviji objavljati v uradnih izdajah AVNOJ in NKOJ v navedenih jezikih. Poleg tega je posebej poudarjeno, da so vsi ti jeziki enakopravni na vsem ozemlju Jugoslavije. To načelo je v 2. točki podrobneje obdelano, medtem ko je v 3. točki spričo obstoječih okoliščin določeno, da so možne tudi izjeme, ker je predpisano, da je odloke mogoče objavljati v enem ali drugem izmed navedenih jezikov, da pa jih morajo deželni sveti obvezno razglašati v jezikih svojih narodov. Decembra leta 1944 je NKOJ sprejel odlok o »Uradnem listu demokratične federativne republike Jugoslavije«, v njegovem 1. členu je določeno, da ta list izdaja predsedstvo NKOJ. V 2. členu je predpisano, da se bo uradni list tiskal v srbščini, hrvaščini, slovenščini in makedonščini. Na podlagi 5. člena tega odloka je minister za pravosodje aprila 1945 izdal pravilnik o izdajanju in urejanju »Uradnega lista DFJ«. Po 2. členu se objavljena besedila v vseh štirih jezikih štejejo za avtentična. V 10. je ponovno poudarjeno, da ni nujno, da uradni list izhaja v vseh štirih jezikih, dokler ne bodo zagotovljene potrebne tehnične možnosti. Za nadaljnje uresničevanje intencij teh predpisov je bilo na podlagi uredbe o izdajanju zbornika zakonov in uredb, ki je bila sprejeta maja 1945, in sicer njenega 3. člena, sprejeto navodilo za izvrševanje te uredbe (julija 1945), po katerem se zbornik izdaja v vseh jezikih narodov Jugoslavije, toda dokler ne bodo zagotovljene potrebne tehnične možnosti, se zbornik za zdaj, kot je bilo izrecno poudarjeno v 3. členu navodila, izdaja v srbščini in hrvaščini. Z zakonom o ustavodajni skupščini iz avgusta 1945 je v 22. členu določeno, da je treba razglasiti ustavo in objavljati zakone, sprejete v tej skupščini, v srbščini, hrvaščini, slovenščini in makedonščini. Tudi poslovnik s skupne seje obeh domov ustavodajne skupščine z dne 2. decembra 1945 in poslovnik z dne 6. decembra 1945 predvidevata objavljanje ustave v jezikih narodov, in sicer prvi poslovnik v 18. členu, odst. 2, drugi pa v 51. členu, odst. 2. Z ustavo FLRJ iz leta 1946 je v 65. členu predpisano, da se zakoni in drugi splošni predpisi FLRJ objavljajo v jezikih ljudskih republik. Glede nacionalnih manjšin je ustava v 13. členu določila, da v Jugoslaviji uživajo pravico in zaščito svojega kulturnega razvoja in svobodne uporabe svojega jezika. Naj tu kot zanimivost dodamo še to, da je ustava iz leta 1946 izrecno predpisala, da postopek pred sodišči poteka v jezikih republik, avtonomnih pokrajin ali avtonomnih oblasti kjer je sodišče. S spremembami in dopolnitvami poslovnika ljudske skupščine FLRJ na skupni seji zveznega zbora in zbora narodov aprila leta 1948 (čl. 2a) so predvidene tudi štiri komisije za določanje avtentičnih besedil zakonov, ki jih sprejme ljudska skupščina, kakor tudi način razreševanja neskladij med avtentičnimi besedili. Bilo je predpisano, da bo predsedstvo ljudske skupščine FLRJ na podlagi z ustavo določene pravice dajanja obveznih razlag zveznih zakonov ugotovilo, katero avtentično besedilo izraža pravi, avtentični smisel zakonskega predpisa. S poslovnikom iz leta 1950 (čl. 27, 28 in 29) je bilo vprašanje komisij in njihovih pristojnosti še podrobneje obdelano. Z ustavnim zakonom iz leta 1953 je bilo v 19. členu predvideno, da se zvezni zakoni sprejemajo in objavljajo v jezikih vseh ljudskih republik, v 102. členu pa je bilo urejeno vprašanje komisij za ugotavljanje avtentičnih besedil. V 111. členu je bilo določeno, da se zakoni in drugi akti sprejemajo v srbščini, hrvaščini, slovenščini in makedonščini, objavljajo pa se v »Uradnem listu FLRJ«. Vprašanje čuvanja izvirnikov zakonov v teh jezikih je urejeno v členu 112. Da bo ta pregled popolnejši je treba omeniti, da je bil leta 1945 sprejet zakon o veljavnosti ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero je z mednarodnim sporazumom bila raziširjena civilna uprava FLRJ. V letu 1958 je ZIS sprejel odločbo o izdajanju zbornika zveznih predpisov; ta v 3. točki določa, da mora biti zbornik tiskan v treh izdajah: srbohrvaščini — ekavsko in v latinici, v slovenščini — v latinici in v makedonščini — v cirilici. Ta odločba je bila spremenjena 24. marca 1961 s tem, da je v 3. točko vneseno, da se bo zbornik tiskal v štirih izdajah: v srbohrvaščini — ekavsko in v cirilici, v srbohrvaščini — ijekavsko in v latinici, v slovenščini — v latinici, in v makedonščini — v cirilici. Decembra leta 1967 je zvezni izvršni svet sprejel sklep, da je treba tudi tiste zvezne predpise in druge splošne akte, ki so jih po dotedanji praksi objavili v dodatkih »Uradnega lista SFRJ« v srbohrvaščini — v latinici, objavljati v jezikih vseh narodov Jugoslavije. Ustava SFRJ iz leta 1963 je predpisala v 131. členu, odst. 1, da se zvezni zakoni in drugi splošni akti zveznih organov objavljajo v uradnem listu federacije v avtentičnih besedilih v jezikih narodov Jugoslavije: srbohrvatskem oziroma hrvatskosrbskem, slovenskem in makedonskem. Poslovnik zvezne skupščine iz maja 1967 določa, da se zakoni in drugi akti zvezne skupščine kakor tudi avtentične razlage zakonov objavljajo v »Uradnem listu SFRJ« (člen 250, odst. 1). S tem poslovnikom je natančneje urejeno tudi vprašanje uporabe jezika in pisav narodov in narodnosti pri poslancih (člen 229—233) kakor tudi pristojnosti in način dela komisije za ugotavljanje istovetnosti besedil v jezikih narodov Jugoslavije (čl. 157—158). Aprila leta 1967 je bila sprejeta in objavljena prva skupina ustavnih amandmajev. Nobeden izmed šestih amandmajev ni posegel v obstoječo pravno ureditev jezikov. Decembra leta 1968 je bilo sprejetih novih 13 amandmajev k ustavi Jugoslavije. Med tem ko je prva skupina amandmajev (I—-VI) doživela v javnosti in strokovni literaturi sorazmerno miren sprejem, pa je druga skupina (VII—XIX) že takoj, ko je bila sprejeta, sprožila vprašanje razlage kakor tudi ugotavljanja njihovega dometa in odnosov s sistemom ustave, ki jo spreminjajo. To velja posebno za amandma XV, vendar čedalje bolj tudi za druge, ki se prav tako nanašajo na pomembna družbenopolitična vprašanja: na federalizem (XVI), na položaj avtonomnih pokrajin in njihov odnos do republike in federacije (XVIII), na enakopravnost narodov in narodnosti (XIX). Na podlagi 121. člena ustave SFRJ iz leta 1963 so ustave republik urejale vprašanje jezika, v katerem bodo njihovi predpisi objavljeni enotno, se pravi, vse republike so določile, da bo to jezik naroda, ki v tej republiki živi. Toda na podlagi 3. odst. 43. člena ustave Jugoslavije, po katerem se z republiško ustavo in z zakonom določajo tudi druge pravice posameznih narodnosti na območjih, na katerih živijo, in upoštevajoč še popolnejše in širše uresničevanje načela enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti na teh območjih, in sploh tudi v smislu amandmaja XIX in drugih določb so v Srbiji februarja leta 1969 z amandmajem VI dopolnili 4. odst. 164, člena ustave Srbije tako, da so med drugim določili, da se republiški zakoni objavljajo ne le v srbsko-hrvatskem jeziku kot dotlej, temveč tudi v albanskem in madžarskem. Druge republike niso sprejele takšnih amandmajev. Poslovnik zvezne skupščine iz julija leta 1970 določa v 283, členu, odst. 1, da se zakoni in drugi splošni akti zvezne skupščine objavljajo v uradnem listu federacije. To določbo, je v identičnem besedilu vseboval poslovnik v fazi predosnutka (čl. 283, odst. 1), osnutka (čl. 285, odst. 1) in predloga (čl. 281, odst. 1), kar priča, da ni bilo nobenih sprememb. 3. Tako se je doslej pravno urejalo vprašanje jezika pri objavljanju zveznih in republiških predpisov ter drugih splošnih aktov.1 K temu je treba dodati le še to, da je bila aprila leta 1969 sprejeta resolucija zvezne skupščine o uresničevanju ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije v zveznih predpisih in v delu zveznih organov. Po tej resoluciji (II, 2)je v zakonodajni dejavnosti federacije pri sprejemanju zveznih zakonov kakor tudi predpisov za njihovo izvrševanje treba dosledno uveljavljati ustavna načela o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Resolucija ugotavlja, da so ta načela zajeta v določbah členov 41, 42, 43, 131 in 157 kakor tudi v amandmaju XIX, točka 2 in 3 ustave Jugoslavije. Če pustimo ob strani pomembno, toda še vedno neobdelano vprašanje o značaju in pravni naravi resolucij, ki jih v sedanjih razmerah čedalje bolj sprejemajo kot obvezujoče akte, je koristno opozoriti, da je zvezni izvršni svet leta 1970 sprejel določene ukrepe za uresničevanje omenjene resolucije in sprejel splošne smernice, da se pospeši organizirano, delo zveznih organov uprave pri njenem uresničevanju. Če bi hoteli zdaj po vsem, kar smo navedli v zvezi z vprašanjem, ki je predmet obravnave, dognati temeljne značilnosti v razvoju pravnega urejanja, bi opazili tri stvari: prvič, da se je pravno formuliranje izpopolnjevalo, da pa je v njegovem jedru bilo od vsega začetka stališče, da se vsi predpisi in drugi splošni akti federacije objavljajo v jezikih vseh narodov Jugoslavije; drugič, da je v SR Srbiji spričo največje aglomeracije narodnosti uresničena potreba, da se republiški zakoni objavljajo v albanskem in madžarskem jaziku kot jezikih najštevilnejših narodnosti; in tretjič, da je vprašanje objavljanja zakonov in drugih splošnih aktov zvezne skupščine tudi v jezikih narodnosti pravno in dejansko nerešeno. Tu je še zanimivo pristaviti, da z našimi predpisi ni izrecno urejeno vprašanje jezika v zvezi z meddržavnimi listinami. Toda glede na načelo o enakopravnosti jezikov narodov Jugoslavije bi očitno bilo mogoče zagovarjati stališče, da bi druga tuja podpisnica glede na naše notranje pravo morala dati listino v podpis v vseh jezikih narodov Jugoslavije. 4. V času, ko so potekale razprave in se pripravljali predlogi za spremembo ustave, je bilo pogosto poudarjeno, da federalni značaj naše 1 Politični in zgodovinski aspekt razvoja nacionalnega vprašanja je obdelan v članku Rodoljuba čolakoviča: »Boj komunistične partije Jugoslavije za rešitev nacionalnega vprašanja«, »Socijalizam«, 1959, št. 2, str. 57—86. družbenoekonomske ureditve kakor tudi pravnega sistema zahteva določeno materialno-pravno ločenost zvezne in republiške ustavnosti ter zakonitosti, da pa je vendar treba upoštevati, da je ta ne le pluralistična, temveč tudi enotna. Pri konkretnem primeru pomeni to, da v pokrajinah kakor tudi na drugih območjih, kjer živijo narodnosti, uporabljajo zvezne predpise in druge splošne akte zvezne skupščine, zveznih organov in organizacij (posebej velja poudariti procesne zakone) in da se zato kaže potreba, da bi tudi te predpise objavljali v jezikih narodnosti, bodisi vseh, bodisi najštevilnejših. V nasprotnem primeru ni mogoče popolnoma uresničiti razglašenih in pravno izdelanih načel o popolni enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti v pokrajinah. Glede na vse to so zvezni skupščini predložili predlog zakona o objavljanju zveznih predpisov in drugih aktov, katerega 4. člen se glasi: »Če republiški predpis določa, da se republiški predpisi objavljajo, tudi v jezikih določenih narodnosti, se v ,Uradnem listu SFRJ' objavljajo zvezni predpisi in drugi akti tudi v jezikih teh narodnosti kot avtentična besedila.« Glede na to, da je doslej edinole SR Srbija določila, da se njeni republiški zakoni poleg srbohrvaščine objavljajo tudi v albanskem in madžarskem jeziku, bi potemtakem, seveda če bi zvezna skupščina sprejela omenjeni predlog, tudi vse zvezne predpise objavljali v teh jezikih, pri čemer bi imeli enakopravno moč kot predpisi, objavljeni v jezikih narodov Jugoslavije. Po drugi strani bi federacija s tem predpisom prevzela nase obveznost, da bo objavljala zvezne predpise in druge akte tudi v drugih jezikih narodnosti, če bi v katerikoli republiki z republiškim predpisom določili, da se republiški predpisi objavljajo tudi v jeziku oziroma jezikih določenih narodnosti. In nasprotno: ker je federacija prevzela nase obveznost, da bo objavljala svoje akte v določenem jeziku narodnosti, za republiko, na katere območju tudi živijo pripadniki teh narodnosti, ne nastopi obveznost, da bi objavljala svoje republiške predpise v jeziku dane narodnosti. II Smisel in domet 4. člena predloga zakona 1. V zvezi s 4. členom predloga zakona o objavljanju zveznih predpisov in drugih aktov se kot temeljno postavlja vprašanje njegove soglasnosti s 131. členom ustave Jugoslavije. Oziroma, ali točka 2 amandmaja XIX pooblašča federacijo, da kljub izrecni določbi iz 1. odst. 131. člena ustave Jugoslavije2 lahko ureja objavljanje zveznih predpisov in drugih aktov v avtentičnih besedilih in v določenih jezikih narodnosti s svojim zakonom ali ne.3 ! »Zvezni zakoni in drugi splošni akti zveznih organov se objavljajo v Uradnem listu federacije v avtentičnih besedilih v jezikih narodov Jugoslavije: srbohrvatskem oziroma hrvatskosrbskem, slovenskem in makedonskem. 1 Prvo omembo zakona, ki naj bi urejal objavljanje zveznih predpisov tudi v jezikih določenih narodnosti, zasledimo v členu 208, odst. 3, predosnutka poslovnika zvezne skupščine iz januarja 1970. V njem je predlagana dopolnitev 157. člena poslovnika iz leta 1967 v tem smislu, da bi pri komisiji za ugotavljanje istovetnosti besedil v jezikih narodov Jugoslavije dodali nov stavek, ki bi se glasil: »Komisija ugotavlja tudi, da besedila prevodov aktov iz 1. odst. tega člena v jezikih narodnosU, v katerih se soglasno z zakonom objavljajo zvezni predpisi, ustrezajo besedilom teh Ce hočemo na to vprašanje odgovoriti, vidimo, da so argumenti tako za pozitiven kot za negativen odgovor. Pri utemeljevanju negativnega stališča bi lahko izhajali predvsem iz naslednjega: a) Določba 1. odst. 131. člena ustave Jugoslavije je imperativne narave in ne predvideva nobenega odmika. Avtentična besedila so le besedila, ki jih predvideva ta ustavna določba. Z zakonom torej ni mogoče odstopati od takšne izrecne določbe ustave. Temu v prid govori tudi sedanja rešitev tega vprašanja v SR Srbiji. Po 4. odst. 164. člena ustave Srbije so se zakoni ter drugi predpisi in splošni akti republiških organov (...) objavljali do spremembe ustave le v srbohrvaščini. Ko je bil sprejet amandma VI ustave Srbije (1. februarja 1969), je bila ustava spremenjena tako, da je bila omenjena določba iz 4. odst. 164. člena ustave Srbije razširjena tako, da je izrecno določala, da se republiški zakoni objavljajo tudi v albanskem in madžarskem jeziku. Iz takšne rešitve tega vprašanja torej izhaja, da 2. točka amandmaja XIX ustave Jugoslavije ni razumeti v tem smislu, da pooblašča, da bi se to mimo ustavne določbe uredilo z zakonom, temveč da je kljub obstoju amandmaja XIX bilo nujno spremeniti oziroma razširiti dano določbo ustave Srbije.4 b) Amandma XIX ustave SFRJ se sploh ne nanaša na 131. člen v pojasnilih, kjer je navedeno, na katere konkretne člene ustave se nanašajo amandmaji, ni nikjer omenjen 131. člen ustave Jugoslavije. Takšen argument se zdi seveda preveč formalnopraven, toda če upoštevamo, da je amandma po svojem pomenu dopolnilo ali dodatek, ki se lahko nanaša na odpravo ali spremembo natančno določene, v aktov v jezikih narodov Jugoslavije. Hkrati je predlagana (čl. 209 predosnutka) tudi dopolnitev 158. člena tedaj veljavnega poslovnika v smislu institucioniranja sekcij komisije tudi za »vsak jezik narodnosti, v katerem se objavljajo zvezni predpisi«. Te dopolnitve so ostale nespremenjene tudi v osnutku (čl. 212, odst. 3 in čl. 213) in v predlogu (čl. 210, odst. 3 in čl. 211), nato pa jih je dokončno v istovetnem besedilu sprejela zvezna skupščina in izrazila v zdaj veljavnem poslovniku iz julija 1970 (čl. 212 odst. 3 in čl. 213). V veljavnem poslovniku je v 343. členu, odst. 3, urejeno tudi vprašanje objavljanja dokumentov za izvedbo javne razprave o predlogu za sprejemanje zakonov, osnutku in predlogu zakona, tako da je določeno, da se dani dokument »objavlja v vseh jezikih narodov Jugoslavije in v jezikih narodnosti, v katerih se objavljajo zakoni in drugi splošni akti zvezne skupščine«. 4 Zaradi preglednosti in primerjave navajamo integralna besedila 2. točke amandmaja XIX ustave SFRJ in 1. točke odst. 2 amandmaja VI ustave SR Srbije. Točka 2 amandmaja XIX se glasi: »Zaradi uresničevanja enakopravnosti narodov in narodnosti se z zakonom in statutom družbenopolitične skupnosti ter s splošnimi akti delovnih in drugih organizacij zagotavlja uveljavitev enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti na območjih, na katerih živijo posamezne narodnosti, pri čemer se hkrati določajo način in pogoji njihovega izvajanja«. Točka 1, odst. 2 amandmaja VI ustave SR Srbije se glasi: »Zaradi uresničevanja načela enakopravnosti narodov in narodnosti se z ustavnim zakonom pokrajine, statutom občine ter splošnim aktom delovne ali druge organizacije zagotavlja uveljavljanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti na območjih, na katerih živijo posamezne narodnosti, pri čemer se hkrati, v skladu s potrebami in značilnostmi, določajo način in pogoji njihovega izvajanja«. Točka 2, odst. 1 amandmaja VI ustave SR Srbije se glasi: »Republiški zakoni se objavljajo v albanščini in madžarščini.« Kot je videti, je 2. točka amandmaja XIX prilagojena potrebam republike s pomočjo določene parafraze s 1. točko amandmaja VI, vendar to ni povzročilo, da ne bi bila sprejeta tudi 2. točka istega amandmaja. tem primeru ustavne določbe, potem tudi takšnega argumenta ne moremo kar tako prezreti in zavreči. Amandmaji so. bili sprejeti kot oblika ustavne spremembe zato, da bi tako poudarili, da ne posegajo v integriteto ustave kot sistema in da gre torej za izpopolnjevanje in razvijanje posameznih natančno določenih določb v skladu s temeljnimi načeli in osnovami, na katerih ta ustava temelji.3 Glede na to, da ni naznačeno, da se amandma XIX nanaša na 131. člen ustave SFRJ, ga potemtakem ta amandma ne spreminja. c) Čeprav 2. tačka amandmaja XIX ustave Jugoslavije obvezuje družbenopolitične skupnosti, delovne in druge organizacije, da z zakonom, statutom ali splošnimi akti zagotovijo enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti, to še ne pomeni, da je iz tega mogoče potegniti pravno osnovo za to, da bi se sprejel zvezni zakon, ki bi mimo 131. člena ustave urejal objavljanje zveznih predpisov in drugih aktov v določenih jezikih narodnosti, ne glede na to, da tudi za federacijo nastopajo iz tega določene obveznosti. Amandma XIX v 2. točki konstituira obveznosti v zvezi z »območji, na katerih živijo posamezne narodnosti«, ne pa zunaj tega, ker je le tu mogoče določiti »način in pogoje« uveljavljanja enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti. Pojem »na območjih, na katerih živijo posamezne narodnosti«, iz 2. točke amandmaja XIX je mogoče razumeti le najbolj konkretno, to je kot območja, kjer zares živijo posamezne narodnosti, ne pa neodvisno od tega in v absolutno teritorialnem smislu.6 To je mogoče sklepati tudi iz izraza »posamezne narodnosti«. Na območju federacije živijo vse, ne pa le posamezne narodnosti. Poleg tega so na ozemlju celotne Jugoslavije v smislu 1. odst. 42. člena ustave enakopravni le jeziki in pisave narodov Jugoslavije. Vendar pa to ne pomeni, da so jeziki narodnosti neenakopravni. Na podlagi pooblastil iz 3. odst. 43. člena ustave, zdaj pa tudi iz 2. točke amandmaja XIX, ki se nanaša prav na omenjena člena 42 in 43 ustave, posamezne družbenopolitične skupnosti (predvsem pokrajine, znotraj njih pa občine, delovne in druge organizacije) določajo enakopravnost posameznih jezikov narodnosti in narodov.7 Glede na navedeno je mogoče sklepati, da je domet 2. točke amandmaja XIX vezan na konkretni pojem območij, na katerih živijo posamezne narodnosti. Glede na to, da se učinek zveznih predpisov razteza ozemeljsko na vso Jugoslavijo, ne pa le na določena območja, se amandma XIX, 2. točke, ne nanaša na vprašanja, o katerih razpravljamo. č) In na koncu, v smislu 1. odst. 131. člena ustave Jugoslavije se pojem avtentičnosti besedila identificira s pojmom pravnega značaja danega besedila. Pravno relevantno je le besedilo, ki je bilo sprejeto v enem izmed naštetih jezikov narodov Jugoslavije in ki je bilo v tem 5 EtimoloSko od EMENDARE in AMENDER — osvoboditi napak, popraviti, dostaviti in zboljšati. • Glej: Svetozar Polič, »Narodi in narodnosti ter položaj njihovih jezikov v Jugoslaviji«, »Teorija in praksa«, 1970, št. 2, str. 192—196. ' Tako je na primer ustava SR Slovenije iz leta 1963 še takrat, torej pred amandmajem, določala v čl. 77, odst. 2, naslednje: »Na območjih, na katerih živijo poleg pripadnikov slovenskega naroda tudi pripadniki italijanske oziroma madžarske narodnosti, sta v javnem in družbenem življenju italijanski oziroma madžarski jezik enakopravna s slovenskim jezikom. Z zakonom in s statutom občine se določi način uresničevanja pravic pripadnikov italijanske in madžarske narodnosti«. jeziku objavljeno v uradnem listu federacije. Takšen zakon (če gre za akt te vrste) se imenuje izvirnik in je definiran v 2. odst. 282. člena poslovnika zvezne skupščine. Zakon ali drug splošen akt, objavljen v istovetnem besedilu, vendar v drugačnem jeziku, kot so jeziki, določeni v 1. odst. 131. člena ustave Jugoslavije, v danem smislu ne bi bil avtentičen.8 Polni smisel avtentičnosti označuje istovetnost besedila in istovetnost jezika tako v fazi sprejetja kot tudi pri objavljanju. Kot je mogoče posredno sklepati iz 1. odst. 131. člena ustave, da se zakoni in drugi splošni akti objavljajo le v tistih jezikih, v katerih se sprejemajo, torej zvezni predpisi in drugi akti, objavljeni v določenih jezikih narodnosti, nimajo značaja avtentičnosti, zatorej nimajo pravnorelevantnega, temveč zgolj informativni značaj. Ta besedila so v smislu 3. odst. 212. člena in v zvezi s 1. odst. poslovnika prevodi zakonov in drugih splošnih aktov ter sklepov, ki so sprejeti na sejah zborov zvezne skupščine v jezikih narodov Jugoslavije,9 ne pa avtentična besedila v pravno opredeljenem pomenu besede. Če upoštevamo vse navedene argumente, bi bilo mogoče sklepati, da način urejanja objavljanja zveznih predpisov in drugih aktov tudi v določenih jezikih narodnosti z enakim pravnim učinkom, kot ga imajo predpisi in akti v jezikih narodov Jugoslavije (4. člen predloga zakona...), ne bi bil v skladu s 1. odst. 131. člena ustave Jugoslavije ter da bi moglo ustavno sodišče Jugoslavije v smislu 245. člena ustave in 25. člena zakona o ustavnem sodišču Jugoslavije s svojim sklepom zahtevati od zvezne skupščine, naj v roku šestih mesecev od dneva objave sklepa sodišča spravi ta zakon v sklad z ustavo oziroma da po brezuspešnem poteku tega roka s svojim sklepom določi, da navedeni zakon v sporni določbi preneha veljati. 2. Po drugem stališču 2. točke amandmaja XIX ustave pooblašča in obvezuje federacijo, da s svojim zakonom ureja tudi vprašanja objavljanja zveznih predpisov in drugih aktov tudi v določenih jezikih narodnosti. a) Glede na načelo, podano v 131. členu ustave kot splošen okvir, ki je izraženo v 3. členu navedenega predloga zakona, se federacije s svojim zakonom ne spušča v njegovo revizijo, ker je za to 2. točka amandmaja tudi ne pooblašča. Zvezni zakon in drugi splošni akti zveznih organov se sprejemajo le v jezikih narodov Jugoslavije. To nedvomno izhaja ne le iz interpretacije 1. odst. 131. člena ustave, temveč tudi iz 1. in 3. odst. 212. člena poslovnika zvezne skupščine. Predlogi zakonov in drugih splošnih aktov, ki jih obravnavajo na sejah zborov zvezne skupščine, se prevajajo tudi v določene jezike narodnosti. Vendar pa se navedeni akti ne sprejemajo v teh jezikih, temveč samo v jezikih narodov Jugoslavije. Tako sprejeti zakoni in drugi splošni akti ter sklepi se ponovno prevedejo v jezike določenih narodnosti in se po ugotovitvi istovetnosti besedil objavijo »kot avtentična besedila«. Kot je razvidno, je v fazi sprejemanja razlika očitna. Zvezni predpisi in drugi akti se spre- 8 AUTHENTIKOS — pristen, izviren; avtentičen — izviren. ' Po 1. st. 263. člena poslovnika se v vseh jezikih narodov Jugoslavije sestavljajo predlogi za sprejetje zakonov, osnutki in predlogi zakonov ter drugih splošnih aktov zvezne skupščine ... Po 1. odst. 264. člena je treba poslancu pošiljati gradivo v jeziku naroda Jugoslavije, ki mu poslanec pripada, če sam ne zahteva drugače, poslancu, ki pripada narodnosti, pa v jeziku, ki ga sam določi. jemajo samo v jezikih narodov Jugoslavije kot doslej, tako da 3. člen predloga zakona glede tega v ničemer ne posega v 131. člen ustave. b) Toda iz tega, da se zvezni predpisi in drugi akti sprejemajo le v jezikih narodov in se v teh jezikih objavljajo, še vedno ne izhaja, da besedilo prevedeno v določeni jezik narodnosti, pri objavi v uradnem listu federacije ne bi moglo imeti istega značaja pravno-relevantnega besedila kot besedilo, iz katerega je bilo prevedeno. Ustava Jugoslavije je v 1. odst. 131. člena uredila to vprašanje za jezike narodov. Ta določba je imperativne narave in od nje ni mogoče odstopati. Vsi zvezni zakoni in drugi splošni akti zveznih organov imajo isti pravni pomen v vseh jezikih narodov Jugoslavije ter morajo biti sprejeti v objavljeni v teh jezikih v uradnem listu federacije. Vendar pa navedena ustavna določba ne posega v vprašanja pravnega značaja prevedenega besedila. Ta določba samo popolno in izključno ureja navedena vprašnja v zvezi z jeziki narodov Jugoslavije. Glede na to za zvezno skupščino ni ovire, da bi s svojim zakonom dala prevedenemu besedilu isti pravni značaj kot izvirniku. Čeprav to v praksi in uporabi pripelje do tega, da so popolnoma izenačeni, pa vendar obstaja določeno razlikovanje, kot je bilo pokazano pod točko a). Izraz »kot avtentična besedila« v 4. členu predloga zakona v bistvu označuje, da se prevedena besedila objavljajo kot besedila z istim pravnim značajem. c) Če po drugi strani to snov konkretiziramo z analizo neposrednega pravnega temelja 4. člen predloga zakona, potem velja opozoriti na 1. odst. 42. člena ustave, ki določa, da so jeziki narodov Jugoslavije in njihove pisave enakopravne. Načela, izražena v tem členu, so dopolnjena z amandmajem XIX, , točke 2 in 3, s tem ko je rečeno, da družbenopolitične skupnosti (mednje sodi tudi federacija) z zakonom zagotavljajo uveljavljanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti na območjih, na katerih živijo posamezne narodnosti. Kot je bilo že rečeno, je mogoče razumeti kot taka samo območja, na katerih zares tudi živijo posamezne narodnosti. Toda glede na to, da se na teh območjih uporabljajo tudi zvezni predpisi in drugi splošni akti zvezne skupščine, zveznih organov in organizacij, pravno določenih načel popolne enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti ni mogoče popolnoma uresničevati, če federacija ne bi objavljala svojih aktov tudi v določenih jezikih narodnosti (Vojvodina-madžarščina, Kosovo-alban-ščina) z istim pravnim značajem in učinkom, kot ga imajo ti akti v danem jeziku narodov. Federacija je torej, ne glede na ozemeljsko veljavnost svojih predpisov dolžna, da v smislu točke 2 amandmaja XIX zagotovi uveljavljanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti na območjih, na katerih živijo, to pa tudi zagotavlja med drugim tudi s 4. členom navedenega zakona. Pravni temelj tega predpisa je v točki 2 amandmaja XIX ustave, tvorita pa ga pravna obveznost in pooblastilo, da se ta vprašanja uredijo z zakonom ob popolnem spoštovanju načel iz 131. člena ustave. č) Kot izhaja iz povedanega, ni nujno spreminjati 131. člena ustave, da bi pravno uredili objavljanje zveznih aktov tudi v določenih jezikih narodnosti. Argument, da je Srbija spremenila ustavo, ni argument, ker to še vedno ne pomeni, da teh vprašanj v konkretnem primeru ni bilo mogoče pravno urediti z republiškim zakonom. Razlog, da je Srbija uredila vprašanje objavljanja svojih zakonov tudi v albanščini in madžarščini z ustavo, je predvsem v tem, ker na njenem območju živi največje število narodnosti in ker so s tem aktom poudarili politiko popolnega spoštovanja in nadaljnje uveljavitve načela enakopravnosti narodov in narodnosti.10 d) Naj ob koncu, ne da bi temu dajal moč argumenta, opozorim na naslednje. Madžarska je z dekretom št. 350 iz leta 1952 v 4. členu določila, da uradni list velike ljudske skupščine LR Madžarske ter zbirka odlokov in uredb ministrskega sveta LR Madžarske, kljub temu da izhajata v madžarščini, lahko, če tako določi dekret Prezidija velike ljudske skupščine, izhajata tudi v jezikih nacionalnih manjšin. Vse to utemeljevanje kaže, da ni nobene kolizije med 4. členom predloga zakona in 131. členom ustave. Očitno pa je, da bi bili morali veliko bolj jasno in natančno urediti to snov, zato da se jasna politična stališča in zahteve pri svojem pravnem izoblikovanju ne bi zameglile oziroma da ne bi obstajala možnost različnih razlag, pogosto popolnoma nasprotnih, ker to nedvomno med drugim negativno vpliva tudi pri neposrednem uveljavljanju. Ko bo ta zakon sprejet, bo zapolnjena občutno pravna vrzel in to bo pomenilo razvoj v pravni ureditvi tega vprašanja. Vsekakor pa to ne pomeni, da se na tem področju ne bomo srečavali z določenimi problemi (na primer, kaj bo z dosedanjimi predpisi, ali bodo prevedeni vsaj procesni zakoni itd.); toda ker bomo iskali in odkrivali nove ustrezne rešitve, ki bodo prispevale k poglabljanju enotnosti naših narodov in narodnosti ter njihove enakopravnosti, je mogoče pričakovati, da bo na tem področju čedalje manj problemov ter da se bo njihovo, bistvo praviloma izražalo v okvirih pravno-tehničnih, ne pa temeljnih političnih vprašanj. 10 Rešitvam v Srbiji je mogoče ugovarjati ne na tej, temveč na drugi podlagi. Z amandmajem XIX je predvideno, da se samo republiški zakoni objavljajo tudi v albanščini in madžarščini. To seveda pomeni veliko zožitev, ki jo je treba odpraviti. Ni mogoče zagovarjati stališča, da se npr. zakon o ustanovitvi višje tehniške čevljarske šole v Beogradu objavlja v navedenih jezikih, medtem ko v njih ne bi bila objavljena npr. kaka resolucija, ki se nanaša na vso Srbijo. Marjan Sedmak Kongres za sedemdeseta leta? Štiriindvajseti kongres KPSZ — sklicali so ga z enoletno zamudo — je za nami. Presunil ni nikogar razen morda tistih, ki so še pred letom dni napovedali, da so vodilne politične strukture v Sovjetski zvezi ne bodo mogle izogniti programskim in personalnim pretresom: ena temeljnih ugotovitev, ki jih je moč posneti iz predkongresnega in kongresnega dogajanja, je namreč ta, da je partijski aparat — ki so ga pogosto postavljali v dejanske ali namišljene spopade zdaj z tehnokracijo, zdaj z vojsko in zdaj spet s policijo — v sedlu trdneje, kot je bil sploh kdaj po padcu Hruščova. Majhen in nepopoln dokaz za to trditev bodi ugotovitev, da vodilna struktura vse manj čuti potrebo po političnem posvetovanju z bazo. V prihodnje bo partijskemu aparatu v centru zadostvovalo, če bodo kongrese sklicevali vsakih pet let; v zadnjih petih letih se je centralni komite zbral šestnajstkrat — posebno takoj po padcu Hruščova je imel pogostne sestanke, ki so bili vsi po vrsti posvečeni gospodarstvu — toda celotno sestankovanje centralnega komiteja je v teh petih letih in na teh šestnajstih sestankih trajalo vsega skupaj komaj petindvajset dni. Pomembne politične odločitve zaradi tega novega utrjevanja politične oblasti v rokah centralnega partijskega aparata niso bile v pristojnosti delegatov štiriindvajsetega kongresa. Naloga skoraj pet tisoč delegatov je bila potrditi politično linijo, ki je nastala po padcu Hruščova, se določneje izoblikovala na aprilskem plenumu leta 1968, pokazala svojo vsebino in svoj odnos z invazijo na Češkoslovaško in ki naj bi postala »tehnokratsko« jasna, če bi lani, ko je bil nekaj mesecev govor o hudih sporih v sovjetskem vodstvu, zmagale tiste sile, ki so bile mnenja, da mora Sovjetska zveza vlogo in moč, ki jo ima v svetu, izkoristiti kar najbolj racionalno. Kongres je, skratka, potrdil linijo, ki je iz Sovjetske zveze naredila velesilo, hkrati pa državo, ki po logiki velike sile tudi ravna, ki ji je marksistični besednjak pogosto le krinka, za katero skriva veli-kodržavne cilje, in ki marksistično dialektiko pogosto spreminja v tehniko silogizmov, katerih poglavitna naloga je dokazati, da je sovjetski državni interes enak zgodovinskim težnjam človeštva po svobodi in družbeni pravičnosti. 2e dejstvo, da je kongres lahko plul po mirnih vodah, je zadosten razlog, da so z govorniške tribune zveneli triumfalistični toni, in nekateri opazovalci so kar naravnost govorili o tonu samoza-dovoljstva. Ne samo, da se je utrdila oblast partijske birokracije — ali po besedah Brežnjeva vodilna vloga partije — na vseh področjih tudi splošna prisotnost Sovjetske zveze v svetu se je v primerjavi s položajem pred nekaj leti odločno izboljšala. Kar zadeva vodilno vlogo partijskega aparata, je že nekaj let sem opaziti krepitev prijema ne samo na področju čistega politično-ideološkega dela, marveč tudi v gospodarstvu, znanosti, kulturi itd. Državni aparat je trdno spojen s partijskim; vojska je sicer sila, ki prav gotovo vpliva na pomembne odločitve, vendar partiji ne konkurira in je praktično izključena iz samega centra odločanja (v politbiroju in sekretariatu ni predstavnikov vojske, v centralnem komiteju pa je med dvestoštiridesetimi člani kakih dvajset maršalov in približno petnajst višjih oficirjev). Prav isto je moč trditi za drugo veliko in učinkovito zgrajeno organizacijo, za odbor za državno varnost (KGB), katerega vodja Andropov ima funkcijo nadomestnega člana polit-biroja, kar pa je postal ne kot kader KGB, marveč kot partijski kader. Kar zadeva sovjetsko pozicijo v svetu, je Brežnjev v referatu zlahka namignil na nekaj elementov, ki samozadovoljstvo le še krepijo. Sovjetska zveza se je politično, to je kot velika sila, utrdila na Bližnjem vzhodu in tako postala element, s katerim je treba računati ob vsakem položaju v sredozemskem bazenu; v zadnjih petih letih je z izrednimi gospodarskimi žrtvami postala velesila, ki more loviti strateško ravnotežje z ZDA (treba je samo primerjati kubansko krizo, ko je bila Moskva prisiljena popustiti Američanom, ker je bila njena strateška oborožitev daleč pod ameriško, s sedanjo rusko prisotnostjo na Bližnjem vzhodu); v mednarodnem delavskem gibanju pa se je Moskvi posrečilo vsaj za zdaj — in seveda tudi z izrednimi propagandnimi in organizatorskimi napori — preprečiti Kitajcem, da bi postali resen ideološki nasprotnik in da bi zbrali okoli sebe vse tiste, ki jim politika Moskve zaradi tega ali onega razloga ni všeč. Razlogov za samozadovoljstvo je torej bržkone dovolj in Brežnjev se je po sodbi mnogih opazovalcev s kongresom le še bolj utrdil na samem vrhu vrhovnega vodstva. Vsekakor je moč reči, da je v letih po padcu Hruščova pokazal, da ume ravnati s partijskim aparatom, ne da bi nasilno rušil politična ravnotežja in ne da bi — razen ob redkih priložnostih, ko se je očitno spopadal bodisi s stalinisti, bodisi z novo tehnokratsko elito, ki se ji mudi brez nepotrebnega ovinkarjenja izkoristiti sovjetski potencial na mednarodnem prizorišču — tvegal svoj lastni položaj. Utrdil je sloves, ki se ga drži že nekaj let, sloves človeka zlate sredine: dopustil je, da se v ideologiji vnovič utrdi Stalinova varianta marksizma in leninizma, vendar mu je to misel uspelo spraviti z novimi tehnokratskimi prijemi, izogibajoč se vsemu, kar bi pomenilo vračanje k staremu, uveljavljanju nasilja, aretacij, taborišč in podobnega arzenala v političnem boju med frakcijami, ki tudi med vodilno sovjetsko elito brez dvoma obstoje. Po tej logiki se je zgodilo, da v letih po zadnjem kongresu ni bil s svojega položaja odstranjen nihče od približno petindvajset ljudi, ki sestavljajo sovjetski politični vrh (politbiro in sekretariat partije), čeprav je srednja starost članov tako visoka — 63 let — da je bilo velikokrat slišati zlobne pripombe o gerontokraciji (»sta-riki« jim pravijo Rusi, kadar so z njimi nezadovoljni). Podobno je moč trditi tudi za centralni komite, ki dosega srednjo starost 60 let in je po sedanjem kongresu ohranil 80 odstotkov svojega članstva. Oba elementa te vrhovne politične strukture sta bila na kongresu sicer pomlajena, ker so ju nekoliko razširili — politbiro C za tri člane, kar opozarja na pritisk republik, ki hočejo biti bolje S zastopane v centru — vendar ne v škodo starih članov, kar priča, da le-ti oblasti nočejo izpustiti iz rok. Prav ti stari pa so bržkone tudi tisti, ki precej natančno spremljajo zvezdo Brežnjeva: če od- O štejemo nekatere priložnosti, ko je Brežnjev nastopal kot »prvi ^jj med enakimi« in ki so dale slutiti, da se pripravlja pot h kultu > osebnosti Brežnjeva (posebno po lanski spomladanski politični krizi .2 se je Brežnjev nekajkrat pojavil v javnosti in na eminentnih priredit- © vah sam, vendar se je kmalu razširil glas, da skuša politbiro čez afir- ' macijo Brežnjeva utrdili avtoriteto partije), je politbiro precej zvesto O skrbel, da načelo kolektivnega vodstva ne zarjavi, in v javnosti tudi C doslej skoraj redno nastopa trojka — Brežnjev, Podgorni, Kosigin — q v celoti. Tako se je zgodilo tudi na kongresu, ko je predsednik k vrhovnega sovjeta SZ Podgorni kongres odprl, Brežnjev bral po- ^ ročilo centralnega komiteja in Kosigin pripravil ekspoze o gospo- ^ darstvu. Kolektivno vodstvo zatorej tudi za vnaprej vsaj po for- 0) malni plati ostaja recept vladanja. £ Ob sklepu tega uvodnega razmišljanja — kaj več biti ne more, saj je tudi Zahod po neštetih utvarah moral priznati, da »sovjetolo-gija» in »kremlinologija« nista znanost, marveč samo pristop (ap-proach) — lahko kongres poskusimo opredeliti z nekaj premisami: — okrepitev centraliziranega partijskega aparata, ki je deloma sprejel vase nekaj tehnokratskih elementov (»Stalinizem z računalnikom« po Garaudyju); — potrditev vloge, ki jo mora odigrati Sovjetska zveza potem, ko je postala supersila in se lahko meri z ZDA na svetovnem prizorišču; — potrditev sovjetskih hegemonističnih aspiracij, kar zadeva mednarodno delavsko gibanje; — in — kar je posledica te nove vloge — enačenje sovjetskih državnih interesov z interesi socializma kot celote, podrejanje nacionalnih interesov posamičnih socialističnih držav in komunističnih partij tako imenovanemu proletarskemu internacionalizmu, za katerim se ne preveč spretno skriva sovjetski državni interes. Ali povedano še krajše: kongres je potrdil zdaj že dokaj koherentno politično-ideološko linijo, v kateri sovjetskemu birokratskemu etatizmu niso podrejeni samo interesi sovjetskega proletarca, marveč tudi delavskega razreda socialističnih držav ter vsega mednarodnega delavskega gibanja. Vsako odstopanje od premis, zastavljenih najbolj jasno na aprilskem plenumu leta 1968, potrjenih z invazijo na Češkoslovaško ter zdaj vnovič predstavljenih z avtoriteto štiriindvajsetega kongresa, velja v sedemdesetih letih našega stoletja bodisi za desni, bodisi za levi revizionizem .. . I Kakšna naj bi bila sovjetska zunanja politika za sedemdeseta leta? V zadnjih desetih letih je sovjetska zunanja politika preživela dva huda pretresa: kubanska kriza leta 1962 je dokazala, da se v globalnih dimenzijah ne more kosati z ZDA in da je prisiljena k diplomatskemu umiku vselej, ko ZDA zagrozijo s svojim atomskim deterrentom. Brž ko je dodobra popravila to pomanjkljivost, pa se je sovjetska diplomacija nenadoma znašla pred praško pomladjo in ugotovila, da njena interesna sfera ni ogrožena samo od zunaj, marveč — zaradi reformnih gibanj znotraj socialističnih držav in pa zato, ker SZ nikoli ni imela sredstev, da bi s tako bogato pomočjo kot ZDA (Marshallov plan) stabilizirala politične razmere, razpršila notranje pritiske ter si privoščila liberalizacijo v meddržavnih odnosih, skratka, v drugi svetovni vojni pridobljeno vzhodno Evropo »prebavila« — tudi od znotraj. Tri leta po praški pomladi je moč skorajda zanesljivo trditi, da je Kremelj prva znamenja odpora zoper stalinizem Novotnega pozdravil, saj je dojel, da lahko na-daljni pritisk pripelje le še do hujše eksplozije nezadovoljstva; alarm pa je zazvenel takrat, ko se je začelo kazati — ali v resnici ali pa so tako videli kremeljski voditelji — da se novi češkoslovaški voditelji ozirajo na eno stran proti Zahodu in na drugo proti Kitajcem. Reforma je brž postala »revizionistična«, ne zaradi svoje ideološke vsebine, marveč zato, ker bi ta ideološka vsebina pripeljala k uhajanju Češkoslovaške izpod varšavskega pakta, to je k rušenju ravnotežja sil v Evropi v škodo Sovjetske zveze. Ob vsem tem pa se je Sovjetska zveza skorajda desetletje otepala s kitajsko senco, ne da bi se v desetih letih dodobra odločala, ali naj Kitajski prizna status velesile ali pa naj te njene aspi-racije v kali zatre. Tudi končani kongres ni dal jasnega odgovora na to vprašanje; vendar pa nekaj znamenj kaže, da misli SZ priznati kitajsko realnost na svetovnem prizorišču, hkrati pa z vsemi silami zatira napore Pekinga, da bi Sovjetsko zvezo izrinil s čela in sam prevzel vlogo hegemona v mednarodnem delavskem in osvobodilnem gibanju. Kljub temu ažuriranju sovjetske politike pa se zdi, da Moskva le še ni popolnoma pripravljena na igro v troje. Odgovor na kubansko krizo so bile — po padcu Hruščova, ki ga je med drugim spodnesel tudi ta debacle — praktično neomejene alokacije v oboroževalno industrijo. V zadnjih letih je SZ po uradnih podatkih v oborožitev investirala med petnajst in sedemnajst odstotkov svojega državnega proračuna; ker pa za vojsko dela precejšen del industrije, ki je registrirana kot civilna, in pa zato, ker je skupna moč »vojaškega« rublja mnogo višja kot kupna moč »civilnega« — ekonomski kriteriji imajo na oblikovanje cen v SZ zelo posreden vpliv, saj ima zadnjo besedo pri njih državni odbor za cene — bi bile absolutne številke brez dvoma precej visoke. Po oceni zahodnih raziskovalcev gre v SZ za oborožitev približno trideset odstotkov nacionalnega dohodka, medtem ko pesimisti navajajo še višje številke, ki dosegajo celo petdeset odstotkov; tako ali drugače — resnica je neugotovljiva. Pač pa so ugotovljive posledice: Sovjetska zveza ima danes pod orožjem približno tri milijone vojakov; njeno globalno orožje se lahko meri z ameriškim; njena mornarica, še pred desetletjem izključno obalne narave, si je v zadnjih treh, štirih letih odprla pot na vse oceane. S teh pozicij je Brežnjev na kongresu opredelil tudi dialog z ZDA. Moskva se je z Američani pripravljena dogovarjati, vendar ne tako, da bi bili oškodovani njeni interesi velike sile. V neposreden spopad z ZDA se ne želi spuščati — vsaj ne po svoji volji — vendar pa je odločena blokirati Zahod povsod, kjer bi skušal z vojaško grožnjo preprečiti proces emancipacije tretjega sveta — kot je SZ dokazala in dokazuje v Vietnamu, na Bližnjem vzhodu, na Kubi. Takšno razpadanje imperializma, ki ga enači predvsem s tem, kar strokovna literatura opisuje kot ameriško žandarsko vlogo v svetu, pospešuje tudi na drugem planu — na planu bilaterarnih stikov z zahodnimi državami, kjer si je v zadnjem desetletju uspešno odprla vrata v Francijo in Italijo in kjer se ji odpirajo vrata tudi v Zahodno Nemčijo. Prav zaradi interesa, ki ga ima pri takšni »eroziji« ameriškega povojnega imperija, ostro napada vse tiste, ki jih ima za ameriške eksponente — Veliko Britanijo v Evropi in malo bolj previdno Japonsko v Aziji •— ter vse pojave, ki pred njeno politiko postavljajo nove političnoekonomske gigante, v zadnjem času predvsem težnje po združevanju zahodne Evrope; nasploh — in to je bilo moč posneti tudi iz referata Brežnjeva — je zoper vse tisto, kar Washingtonu ohranja transmisije po svetu, in za vse, kar jih spodjeda — ne da bi seveda grozil globalni spopad. Druga velika kriza sovjetske zunanje politike je eksplodirala potem, ko se je Sovjetska zveza, vse bolj in bolj dojemajoč, da je Kitajska dokončno zapustila blok in se sprevrgla v nevarnega tekmeca, odločila za politiko pomirjevanja v Evropi. To skorajda zgodovinsko nujnost so preostale članice varšavskega pakta sprejele s pretirano vnemo in že konec leta 1966 je bilo treba sklicati sestanek članic v Karlovih Varyh ter politiko evropskega pomirjeva-nja objaviti kot program, hkrati pa partnerju dopovedati, da Moskva ne bo trpela nobenih skokov naprej in da bo pristojnost za odpiranje tudi poslej izključno v njenih rokah. Sestanek ni pomagal — mimo njega je ušla naprej, tako k Zahodu kot tudi h Kitajski Romunija — in avgusta 1968 je morala rdeča armada z orožjem v rokah dokazati, da je politična volja sovjetskega vodstva tako rekoč višja sila. Aprilski plenum, invazija in trenja po njej so izpričali, da je pot k Evropi odprta, vendar ne čez ruševine varšavskega pakta; Evropo pa je to dogajanje razdelilo na socialistično, to je tisto, ki je zajeta v varšavskem paktu, na zahodno oziroma kapitalistično in na tako imenovano »sivo cono«, kjer prevladuje — brez posebne težave je moč najti korenine te razdelitve v razdelitvi, ki so jo opravile velike sile v Jalti — mešani, vendar bolj v idejnem kot geografskem smislu, interes Sovjetske zveze in ZDA. Gre kot je že znano, za Finsko, Avstrijo in Jugoslavijo, ki se za ta status niso potegovale, ker zanika njihovo samostojnost; dejstvo pa je, da ga Sovjetska zveza v praksi in implicite še vedno priznava in spoštuje. Zunanja politika Sovjetske zveze naj bi bila zatorej, sodeč po kongresu in tistem, kar se je v letih pred njim dogajalo, bržkone tale: — odprta vrata za dogovarjanje z ZDA, predvsem pa za dogovarjanje o sporazumnem ravnotežju med obema — in za zdaj edinima — supersilama; — razmejitev vplivnih sfer v Evropi, hkrati pa evropsko sodelovanje, pri čemer si sovjetska diplomacija prizadeva nasproti »strnjenemu« varšavskemu paktu postaviti razdrobljeno zahodno Evropo; — razorožitvenega pogajanja, ki pa bi jim natančneje rekli pogajanja o nadzorovanem in uravnoteženem oboroževanju, kot je razvidno iz poteka pogajanj v Helsinkih in na Dunaju med ZDA in Sovjetsko zvezo; — druge razorožitvene akcije, katerih namen je predvsem omejiti krog atomskih držav in potencialnih konkurentov v globalnih dimenzijah; — ter postopno priznanje dejstva, da je svet tripolaren. V njem se Moskva previdno odpira tako Washingtonu kot Pekingu in daje ponudbe za pogovor, ohranjajoč pri tem ves maneverski prostor, saj se ne veže ne na eno ne na drugo stran. Prav kongresna posledica tega stališča je vrsta mirovnih iniciativ, ki zajemajo tudi Kitajsko. S tem kvalitetnim preskokom — priznanje Kitajski položaja partnerja na svetovnem prizorišču — naj bi Moskva kompenzirala neuspeh svojih akcij, s katerimi je leta in leta skušala kitajsko poriniti v konflikt z ZDA. Kar zadeva ta položaj, je imel Peking očitno v rokah več asov kot Moskva, saj je, ko je kongres praktično še trajal, z dvema potezama okrepil svoj mednarodni položaj: s podporo Viet- namu ob ameriški invaziji v Kambodžo se je pojavil kot tretji partner ob morebitnih in skorajda nujnih pogajanjih za ureditev položaja v Jugovzhodni Aziji, z diplomacijo pingponga pa poudaril, da je pripravljen na razumen pomenek z Američani — če so partnerji pripravljeni spoštovati njegove interese. II V sedemdesetih letih bodi edini pravoverni socializem blokovski socializem? V tej svetovni strategiji sovjetske diplomacije imata tako imenovana strnjenost sil socializma na eni strani ter ideološko odbijanje Kitajskih ambicij na drugi izredno pomembno vlogo. »Strnjenost« socialističnega bloka je Sovjetska zveza z močno roko uveljavila ob invaziji na Češkoslovaško in ves poinvazijski razvoj dokazuje, da je bila lekcija učinkovita: potrdil jo je tudi štirindvajseti kongres, ki je vnovič opozoril na odločenost Sovjetske zveze, da z vsemi sredstvi in povsod obrani pridobitve socializma. Z drugimi besedami: doktrina Brežnjeva oziroma doktrina omejene suverenosti — zanimivo je, da sovjetska propaganda odločno zanika obstoj takšne doktrine, češ da gre za izmišljotino imperialistov, v isti sapi pa zatrjuje, da bo tudi v prihodnje posredovala povsod, kjer bi bil socializem ogrožen od zunanjih ali notranjih sovražnikov — ostaja slej ko prej aktualna. Z še več težavami kot na Češkoslovaškem se je morala sovjetska partija spoprijeti, ko je šlo za sklicanje svetovnega posvetovanja partij; vsekakor pa ji je treba priznati, da je bila učinkovita. Posvetovanje je bilo sklicano komaj osem mesecev po invaziji in sovjetska partijska birokracija je morala privoliti v nekaj, kar se Moskvi le redko dogaja — na svojem lastnem terenu je bila predmet kritike tistih partij, ki so bile nezadovoljne z razvojem dogodkov po aprilskem plenumu leta 1968. Vendar pa ji je po drugi plati uspelo ustvariti — odločilno so ji seveda pomagale partije, katerih pogledi so bili popolnoma usklajeni z moskovskimi — minimum soglasja, ki pa je bil dovolj velik, da konjukture nezadovoljstva ni mogla izkoristiti Kitajska — tedaj še zaposlena s kulturno revolucijo in spopadi na sovjetsko-kitajski meji. V eri od aprilskega plenuma do svetovnega posvetovanja partij je sovjetski partijski aparat postavil zanimivo piramido, ki naj bi zajela vse protiimperialistične sile, jih združila v enoten blok ter jih ubranila pred kitajsko herozijo. Na vrhu te piramide je kot hegemon Sovjetska zveza, najvišji in najbolj pristojni tolmač zgodovinskih interesov socializma (resnici na ljubo je treba povedati, da si sovjetski voditelji te vloge javno nikoli niso prilastili: pač pa so pustili govoriti druge, prav pred kratkim šefa bolgarske partije Zivkova, ki je SZ priznal vlogo hegemona, zvestobo Sovjetski zvezi pa prikazal kot zvestobo ideji komunizma — teza, ki je znana iz Stalinovih časov); na drugi stopnici v tej piramidi so socialistične države, kajpada trdno združene v bloku in zvesto strnjene okoli Sovjetske zveze; tretja stopnica je mednarodno delavsko in komunistično gibanje; četrta pa narodnoosvobodilnega gibanja, ki jim je Brežnjev na kongresu priznal, da mnoga nosijo v sebi zametke socializma — česar bi si v SZ pred desetimi leti še nihče ne upal reči. Vse, kar se noče vključiti v to, na hierarhičnih odnosih temelječo piramido, pa bi v njej objektivno moralo biti, sodi v sloj hlapcev tako imenovanega desnega ali levega revizionizma; obema je Brežnjev v referatu posvetil daljši odstavek. Kot že rečeno, je namen takšnih dialektiki tujih logičnih akrobacij ideološko fundirati ne samo vodilno vlogo, vlogo arbitra Sovjetske zveze, ko gre za krotitev Američanov, marveč po vsej priliki še bolj ko gre za krotitev Kitajcev. Ameriška propagandna strategija je Moskvi znana in dolga leta jo je znala krotiti, hkrati pa tudi vzhodna Evropa — čeprav postopoma in s krči — gledano na daljše časovne relacije, le odpravlja vsaj nekatere šibke točke, ki so bile najboljša podlaga za zahodne »diverzije«: pomanjkanje potrošnih dobrin, intelektualna podrejenost dnevni politiki (v SZ se zadnja leta bogato razvijajo kibernetika, genetika in znanosti, ki so bile še sredi petdesetih let zatrte kot buržuazni trojanski konji), policijsko zatiranje. Drugače je s kitajskimi prijemi: tu imajo socialistične države odkrit levi bok navznoter in navzven — navznoter učinkujejo kitajske parole o uniformiranem egalitarizmu, o revščini za vse (tudi SZ je, kar zadeva družbeno in materialno gratifikacijo, silno slojevita), navzven pa parole o sovjetsko-ameriški španoviji, ki naj bi si podredila svet. Prav zaradi tega so kremeljski teoretiki v piramido s posebnim poudarkom vključili narodnoosvobodilna gibanja — in še v začetku 1970 (Meždunarodnaja žizn. 1/1970) ostro napadli Jugoslavijo, češ da poskuša s svojo politiko nevezanosti ustvariti tretji blok ... in ni bilo teško uganiti pravi smisel očitka: s politiko ekvidistance med SZ in ZDA poriva koncept nevezanosti tretji svet v roke Kitajcem; tako zadevo ocenjujejo v Moskvi. Skorajda pretirano zanimanje je na kongresu vzbudilo geslo o pospešenih tempih razvoja skupine B, to je industrije blaga za široko potrošnjo. Geslo namreč ni novo in od gospodarskih plenumov iz leta 1964 se spopad med skupino A — težka industrija — in skupino B razrešuje v formuli, ki bi bila malce komična, če se za njo ne bi skrivalo ravnotežje med zagovorniki potrošniške družbe na eni strani ter »steel-eaters« — jedci železa — na drugi. To formulo je povzel tudi štiriindvajseti kongres in razbrati jo je moč že kar iz mednaslo-vov v referatu Brežnjeva. V skladu z njimi je »rast blaginje ljudstva najvišji cilj ekonomske politike partije«, vendar pa je »težka industrija temelj ekonomske moči države in nadaljnje rasti blaginje ljudstva«. Gre, skratka, za povzetek formule, ki odraža razmerje sil med zagovorniki skupine A in zagovorniki skupine B in ki se je v preteklosti glasila približno takole: industrija izdelkov za široko potrošnjo se mora razvijati hitreje kot težka industrija, vendar pa le-ta za njo ne sme zaostajati. V gospodarski praksi zadnjih let — tudi ob neuradni krizi, ki jo je Podgorni orisal v svojem referatu konec leta 1969 -—• se je dogajalo, da je pod planskimi nalogami ali z nerealiziranimi zalogami skoraj redno ostajala lahka industrija, medtem ko je težka — bolj vkljenjena v planske obveznosti — dovolj korektno izpolnjevala svoje naloge. Po vsej priliki pa odnos med obema skupinama ni tisto, kar bi povzročalo sovjetskemu vodstvu največ glavobola. Poglavitni vprašanji, s katerima se je srečevala sovjetska partija zadnja leta in ki sta izzveneli tudi iz referata Brežnjeva, sta bili: kako uskladiti interese racionalnega proizvajanja s strogim centralizmom in vodilno vlogo partijskega aparata pri organiziranju proizvodnje; in kako v teh okvirih doseči, da bo marginalni koeficient kar najbolj visok, to je, da bo naloženi kapital dal ustrezno količino proizvodov. Po letu 1964 se je oglasila vrsta ekonomistov, ki je rešitev teh dveh problemov videla v decentralizaciji, večanju samostojnosti podjetij, decentralizirani investicijski politiki, upoštevanju ekonomskih zakonitosti, ekonomiki trga in tako dalje. Po letu 1967 so takšni glasovi popolnoma utihnili: partijski aparat je precej hitro ugotovil, da bo z decentralizacijo razpolaganja s presežkom vrednosti izgubil poglavitni vzvod oblasti. Razpravo so povzeli tehnokrati kot zagovorniki znanstveno fundiranih alokacij v nasprotju s staro »partokratsko« prakso, ki je investicije alocirala brez računalnikov in pogosto na podlagi političnih motivov. Zadnja faza — odseva tudi iz referata Brežnjeva — pomeni integracijo zahtev tehnokracije v gospodarsko prakso partije: Brežnjev je posebej poudaril, da gre vodilna vloga v gospodarstvu partiji, ki zatorej najbolj komponentno razpolaga s presežkom dela, ki pa se mora po drugi plati opirati na sodobno tehnologijo in predvsem na sodobne metode upravljanja gospodarstva. Decentralizacija je torej zunaj dosega sovjetske gospodarske politike do prihodnjega kongresa, participacija delavcev pa je omejena na proizvodna posvetovanja, katerih naloga je odpirati nove možnosti v že danem proizvodnem procesu. Omembe vredno pa je dejstvo, da je kongres registriral pritisk perifernih republik in njihovo investicijsko lakoto ter med mnogimi gospodarskimi nalogami partije omenil prav razvoj periferije; na kadrovskem področju pa je med člane polit- biroja vključil kar tri predstavnike te periferije * * * O kadrovskih zadevah v samem vrhu je na voljo le nekaj ugibanj, pa še ta so iz zahodnih virov. Po pravilih, ki veljajo v medpartijskih odnosih, so ugibanja o morebitnih personalnih spremembah prepovedana tema. Vsekakor pa je treba reči, da se je osebni ugled in položaj generalnega sekretarja Brežnjeva očitno okrepil; da je Brežnjev v minulih letih pritegnil v centralo, to je v sekretariat partije, precej svojih ljudi; in da veljajo za njegove privržence tudi trije novi člani politbiroja, člani, ki naj bi v tem organu uveljavili interese republik (eden od njih, sekretar partije v Kazah-stanu Kunajev, je veljal za žrtev Hruščova in ga je prav Brežnjev rehabilitiral in pripeljal na sedanji položaj; res pa je, da se takšne usluge v sovjetski politiki — tako kaže praksa — kmalu pozabljajo). Zahodni opazovalci sodijo, da so se s tem spremenile perspektive politično-personalnega razvoja za prihodnja leta: člani s periferije naj bi po eni plati zavrli pritisk mlajših kadrov, predstavnikov političnega centra, ki v notranji politiki in predvsem gospodarstvu pogosto zagovarjajo nove alokacije v že razvite industrijske centre, češ da so takšne investicije mnogo bolj rentabilne (kar gre) seveda v škodo manj razvite periferije, ki se slej ko prej poteguje za politično motovirane alokacije), v zunanji politiki pa za politiko s pozicij super-sile brez prevelikega slepomišenja: hkrati pa naj bi ti sorazmerno mladi kadri s periferije nadomestili tiste, ki naj bi morda že v prihodnji petletki morali zapustiti politbiro zaradi starosti — Suslov, Kosigin, Podgorni, Peljše so praktično že sedemdesetletniki — in ki so od leta 1964 dalje nosiloi ideje o kolektivnem vodstvu. Na tej liniji se torej gibljejo ugibanja o morebitnih kadrovskih premikih v prihodnjem obdobju, ki naj bi v skladu s tem špekulativnim načinom razmišljanja utrdilo veljavo Brežnjeva. Kar zadeva samo partijo, katere srednja generacija je zdaj sestavljena iz slojev, ki so jih v partiji zapustili stalinizem, hruščovizem in era kolektivnega vodstva ter gospodarske reforme, se zdi, da si bosta Brežnjev in sekretariat v prihodnjem obdobju prizadevala za uveljavljanje bolj toge partijske discipline. To je moč razbrati iz napovedi, po kateri bodo v SZ v prihodnjem obdobju zamenjali partijske izkaznice — metoda, ki se je že v ČSSR izkazala za učinkovito. Vsekakor daje zamenjava izkaznic vodstvu možnost, da se znebi tako kadrov, ki se z nastalgijo spominjajo stalinskih čistk kot uspešne metode političnega boja, kot tudi tistih, ki so dvignili glave v eri Hruščova ter so prepričani, da Sovjetska zveza velikega kvalitetnega skoka — postati tekmec ZDA na vseh področjih — ne bo mogla narediti brez velikih družbenopolitičnih reform znotraj in da brez teh tudi iz prikrite, pa skorajda permanentne krize v gospodarstvu ne bo mogla: dejstvo je namreč, da »kolektivno vodstvo« kljub vsemu v sedmih letih še vedno ni rešilo vprašanja rentabilnosti investicij — deset do petnajst let traja, da načrt postane tovarna, ki je po toliko časa redno tehnološko že zastarela; vprašanja stimulansov, ki naj bi povečali izredno nizko produktivnost dela (dva-do štirikrat nižjo od zahodnoevropske); ter monetarnih vprašanj, zaradi katerih so v SZ izumili novo vrsto inflacije — cene namreč ostajajo iste ali pa se spreminjajo prikrito, pod krinko tako imenovanih izdelkov z novimi imeni, zato pa je v obtoku toliko denarja, da ne najde ponudbe v obliki blaga in se zato prisilno tezavrira — kolikor ne konča na precej razvitem črnem trgu. Ta notranja opozi- cija, ki naj bi jo očistili ob zamenjavi izkaznic, je tista, ki daje prikrito politično potuho tako kontestatorjem, ki oblast javno napadajo s stalinističnih pozicij, kot tudi tistim, ki hočejo v SZ zanesti elemente »socializma s človeškim obrazom«. Prav zaradi vsega tega se za samozadovoljstvom, ki je prevevalo kongres, skrivajo mnoga labilna ravnotežja. Očitno nima smisla precenjevati sovjetskega oporečništva, toda po drugi strani je dejstvo, da odpori zoper uradno partijsko linijo nikoli niso bili tako jasni in tako glasni, kot so dandanes: tu prednjači tako imenovana humanistična inteligenca, ke je od leta 1967 dalje najbolj pod pritiskom dnevnih potreb partije, izredno uspešno pa ji sekundira tehnična inteligenca, katere cilji so morda malo drugačni — želi si predvsem tehnološke revolucije in zato tehnokratskega vladanja — ki pa po drugi plati dojema, da so spremembe v duhovni nadstavbi bržkone potrebne tudi nove družbenopolitične razmere. Protistalini-stični humanizem Soljženicina in tehnokratski pogled na sovjetsko družbo Saharova sta bržkone prav dobra primera za težave, ki jih ima sovjetsko vodstvo s svojimi misleci: oporečnike iz vrst inteligence so zato v minulih letih sorazmerno redko preganjali z represijo; partija inteligenco rajši množično integrira v sistem, s tem da ji daje družbeno in materialno gratifikacijo, ki je nad sovjetskim poprečjem. Predvsem pa se je vodilna struktura zavedela, da moč oporečništva izvira iz nesoglasij v sami partiji. Samozadovoljstvo je zatorej zelo relativno. Pred tiste, ki skušajo spremljati razvoj tako velike države, kot je SZ — ki je poleg tega, da je država, še vedno dežela Oktobra in usodno vpliva na razvoj socializma po svetu — in v svetovnih ravnotežjih tako pomembne količine, kot je SZ, se postavlja vrsta zanimivih vprašanj: Ali bo computrski tehniki v resnici uspelo nadomestiti tiste družbene reforme, ki jih sovjetska družba s krajšimi ali daljšimi presledki išče že prav od Stalinove smrti dalje? Ali se bo sovjetski delovni človek tudi v prihodnje zadovoljil s tem, da so njegove samoupravne pravice omejene na proizvodna posvetovanja, na iskanje drobnih izboljšav v proizvodnem procesu, njegova pravica do razpolaganja z ustvarjenim presežkom vrednosti pa delegirana državni strukturi? Ali se bo izredno močna sovjetska tehnokracija kot poseben ud birokracije zadovoljila s podrejeno vlogo? Ali bo Sovjetska zveza zdržala politiko, ki jo nekateri imenujejo »politika masla in topov«, ali pa bo zaradi obveznosti na mednarodnem področju imela škodo politika popravljanja življenjske ravni? Ali je SZ, prisotna v vseh velikih svetovnih konfliktih in na vseh svetovnih morjih, že naredila korak, ki jo pelje v »overenga-gement« — kar prav zadnja leta tepe gospodarsko mnogo bolj Stabilne ZDA? Odgovor ki ga je dal kongres na vsa ta in mnoga druga vprašanja, se glasi: krepiti partijo in državo, teza, ki v sovjetski teoriji prevzema čiste hegeljanske poteze, saj država postaja začetek vsega dobrega, socialističnega in svobodnega, skratka, realizacija Heglovega absolutnega duha ... Odnose z Jugoslavijo je Brežnjev v referatu omenil na kratko pa zgovorno. Iz referata izhaja da socializem ni čisto pravšnji, če ni blokovski. Zato je Brežnjev v imenu sovjetskega ljudstva izrekel željo, da bi se »socializem v Jugoslaviji okrepil in da bi njene zveze s socialistično skupnostjo (to je, z varšavskim paktom) postale trdnejše«. Jasneje referent svojih pridržkov glede na jugoslovansko stališče v svetu in na njene pozicije v mednarodnem komunističnem gibanju skorajda ne bi mogel izraziti. SZ si bo torej tudi v prihodnje prizadevala Jugoslavijo pripeljati iz »sive cone« v prave vode . . . Boris Majer Sodobni sovjetski strukturalizem* Sodobni sovjetski strukturalizem se navezuje na tradicije ruske for- q malistične šole iz obdobja 1915 do 1930, seveda na neprimerno "J višjem znanstvenem nivoju in predvsem na mnogo višji razvojni >N stopnji semiotike. Kakor ruska formalistična šola je tudi povojni sovjetski strukturalizem začel svojo pot na zelo ozkem področju poetike, izhajajoč iz obstoječih lingvističnih raziskav ter nato pošto- ^ poma prehajal k strukturalni analizi večjih in bolj zapletenih lite-rarnih tekstov, dokler ni naposled prišel do poskusov, ki so bili značilni tudi za zadnjo fazo ruskega formalizma: odkriti tipološke W rasterje, ki bi omogočili vključevanje jezikovno-literarnih struktur "Jg v širše izventekstovne strukturalne splete in odnose. Obnova strukturalne lingvistike v Sovjetski zvezi se začenja O nekako sredi 50 let v zvezi z razvojem kibernetike in elektronike. W Zeleno luč za razvoj sovjetskega strukturalizma je dala 1958. leta Akademija znanosti ZSSR, ko je postavila zahtevo, da je treba pospešiti razvoj strukturalne lingvistike, nakar se je razvila cela vrsta specialnih raziskovalnih oddelkov na tem področju (npr. Sektor strukturne in uporabne lingvistike jezikoslovnega inštituta AZ ZSSR, Sektor strukturne tipologije slovanskih jezikov pri Inštitutu za slovanske jezike, Katedra za strukturalno in matematično lingvistiko na filozofski fakulteti moskovske univerze, Laboratorij strojnega prevajanja itd. Razvoj povojnega sovjetskega strukturalizma je tesno povezan s potrebami znanstveno-tehnične revolucije v Sovjetski zvezi, predvsem na področju kibernetike. Ni naključje, da je dala prva pobudo za uporabo strukturalne metodologije na področju literarne vede prav skupina matematikov okrog A. Kolmogorova, ki se je na Inštitutu za verjetnostni račun v Saratovu ukvarjal s statističnim proučevanjem ritma in verza, pri čemer se je opiral na dediščino ruskega formalizma. Kmalu so se mu pridružili tudi moskovski lingvisti (Ščeglov, Zolkovski, Ivanov, Revzin, Segal in drugi), ki so se že dlje časa ukvarjali z vprašanji strojnega preverjanja ter s teore- * Članek je poglavje iz obsežnejšega dela o strukturalizmu, ki je že v tisku in v kratkem izide pri založbi »Komunist«. tičnimi vprašanji strukturalne lingvistike in semiotike. Sodobni sovjetski strukturalizem je orientiran izrazito scientistično, antisociološko in predvsem antifilozofsko. Njegova scientistična usmerjenost docela ustreza tehnokratskim tendencam v sodobni sovjetski družbi (odtod tudi zelena luč za strukturalna raziskovanja), hkrati pa je prodiranje strukturalizma v humanistične znanosti naletelo na odpor tradiciona-listično-ideoloških koncepcij, ki so dotlej neovirano vladale na tem področju. Odtod tudi težnja, da se uporaba strukturalne metodologije omeji izključno na prirodoslovne vede, zlasti na matematiko in lingvistiko, medtem ko naj bi humanistične znanosti (med njimi tudii literarna teorija) ostale rezervirane za diamatsko ideologijo tradicionalnega tipa. To je tudi vzrok, da strukturalizem le počasi prodira v druge družbene znanosti in da so razprave s tega področja širšemu krogu javnosti skoraj nedostopne (za ilustracijo naj navedemo, da izhajajo v nakladi 150, 200 do 300 izvodov). V razvoju povojnega sovjetskega strukturalizma je mogoče razlikovati dve fazi: prvo fazo, ki je bila usmerjena pretežno matematično in lingvistično in ki je tudi literarne tekste obravnavala izključno kot zvrst informacije brez kakršnekoli globlje estetske ali sociološke analize, in drugo fazo, ko stopijo v ospredje spet problemi literarne teorije in estetike, čeprav tudi tu v okviru strogo eksaktnih semiotičnih raziskav. Za sodobni sovjetski strukturalizem je značilna težnja — ki je značilna za strukturalizem sploh in ki je vodila tudi že ruske formaliste — uvesti v humanistične znanosti, posebej še v literarno teorijo eksaktno znanstveno metodologijo po zgledu prirodoslovnih znanosti. Osnovna misel pri tem je, naj bi funkcijo, ki jo ima v prirodoslovnih znanosti matematika, prevzela v humanističnih vedah semiotika. Poglavitni očitek tradicionalni literarni teoriji je v tem, da se pri interpretaciji literarnih del poslužuje pojmov, ki niso vzeti iz metajezikovnega področja, temveč iz različnih nivojev literarnega dela samega. Posledica tega je, da literarno-teoretične razprave z bogato uporabo metafor same sebe poetizirajo in se same spreminjajo v »literaturo«, v zaprte jezikovne sisteme, ki imajo bolj značaj novega literarnega dela kot pa njegove znanstvene interpretacije. Ta očitek ima brez dvoma svojo težo in zadeva številne sodobne »literarno-kritične-razprave in interpretacije. Seveda pa se takoj zastavi vprašanje, ali semiotična metodološka aparatura nudi zadostne možnosti za to, da se z njo zajame vsa kompleksnost umetniškega dela, in ali bi bilo v formaliziranem meta-jeziku sploh mogoče izraziti »informacijo« (vsebino), ki lahko obstoji samo znotraj določene strukture. Prav komparacije struktur navadnega in pesniškega jezika pokazale, da »vsebine literarnega dela ne more nadomestiti na nivoju izražanja noben drug ekvivalent, ne da bi prišlo do spremembe vsebine same« (J. Lotman). »Kolikor bi bil obseg informacij v pesniškem jeziku in običajnem govoru isti, bi umetniški jezik izgubil pravico do obstoja in bi nedvomno izumrl... Iz tega sledi, da določena informacija oziroma vsebina lahko obstoji samo v določeni strukturi in da je ni mogoče ločiti od nje«. (Lotman, Predavanja iz strukturalne poetike). Ta ugotovitev, ki je vsekakor točna, je v očitnem protislovju s pričakovanjem, da bi bilo mogoče v kakršnem koli znanstvenem meta-jeziku, (ki je spet posebna vase zaprta struktura) v celoti izraziti »pesniško informacijo«, ki obstoji le znotraj določene, pesniške strukture. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali »metaforično« izražanje, če je logično koherentno in teoretično dovolj utemeljeno, ne nudi večje možnosti, da se približamo vsebini umetniškega dela, (o katerem trdi Lotman sam, da je v načelu vedno individualno), kakor pa sicer enoznačnim, toda nujno revnim formaliziranim metajezikom? Za prvo fazo v razvoju povojnega sovjetskega strukturalizma (konferenca o proučevanju pesniškega jezika v Gorkem 1961. leta in simpozij za strukturalno proučevanje znakovnih sistemov 1962. leta v Moskvi) je značilno, da se osredotoča na proučevanje tako imenovanih »enostavnih« modernih sestavov in na poskuse vzporediti različne modelne sestave s stališča strukturalnih tipologij. Cilj teh raziskovanj je odkrivati »kode« v smislu »delovnih gramatik« ali »delovnih algoritmov«, ki bi omogočili globlji vpogled tako v strukturo in mehanizme umetniškega ustvarjanja kakor tudi v način, kako literarna dela učinkujejo na bralce. Če bi bilo mogoče odkriti algoritme literarnih del, ki bi bili uporabni za reprodukcijo, bi bilo mogoče eksperimentalno dokazati pravilnost in popolnost analiz posameznih del, morda pa bi se s tem odprle nove možnosti tudi za prevajanje umetniških del. Ti poskusi izhajajo iz predpostavke, da se v umetniških delih nahajajo — zavestno ali podzavestno — splošne in individualne ustvarjalne norme, že znane ali nove sheme in načela konstrukcije, ki bi jih bilo treba z analizo znakovnih sistemov ponovno odkriti in diferencirati. Delovni program konference v Moskvi (1962 leta) nam deloma razkriva, v katere smeri potekajo danes strukturalne raziskave na področju lingvistike, semiotike in literarne teorije v Sovjetski zvezi. Program je obsegal naslednje teme: naravni jezik kot znakovni sestav (izgradnja lingvinističnega metajezika, naravni jeziki kot znakovni sestavi, težave pri ustvarjanju semantičnih modelov za naravne jezike); problemi dešifriranja; nejezikovni sestavi komunikacije (gestikulacija kot znak komunikacije znotraj drugih znakovnih sistemov, regulacija uličnega in cestnega prometa kot znakovni sestav; umetni jeziki; semiotični sestavi, ki oblikujejo modele (problemi semiotičnih raziskav v mitologiji, kategorije jezikovne psihologije); umetnost kot semiotični sestav (likovna umetnost kot semiotični sestav, proučevanje elementov filmskega jezika, itd.); strukturalno in matematično proučevanje literarnih del (možnosti strukturalne poetike, izgradnja strukturalnih modelov proznih tekstov — Ščeglov, po zgledu strukturalnih analiz ruskih pravljic V. J. Proppa, itd. Za drugo »fazo« v razvoju sovjetskega strukturalizma je značilno proučevanje literarnih in umetniških del kot sekundarnih mo- delnih sestavov. (Lotmanov krog, »poletne šole« v Tartuju 1964, 1966 in 1968). Lotman je pojem jezika razširil na translingvistična področja in ga poistovetil s pojmom modelnega sistema: »Sistem, ki oblikuje modele, je struktura, v kateri so kombinirani elementi in pravila, ki se nahajajo v stanju fiksirane analogije v odnosu do drugih predmetov spoznanja, razumevanja ali ureditve. Iz tega razloga je modelni sestav mogoče imenovati jezik. Sisteme, ki temelje na prirodnih jezikih in ki dobivajo dodatno hipestrukturo, tako da nastajajo jeziki druge stopnje, imenujemo iz komodnosti sekundarne modelne sisteme. Umetnost spada zato v krog sekundarnih modelnih sistemov. Poleg literarnih modelov lahko brez nadaljnega podvržemo proučevanju tudi modele kulture, likovne umetnosti, glasbe, logike ali »sveta« (svetovni modeli), ki imajo kot »teksti« v širšem smislu prav tako svojo gramatiko, sintakso, alfabet, paradigme, sintagme, itd.).« (J. Lotman, Trudy po znak. sist. III., Tartu 1967, str. 31—32). Osrednja osebnost sodobnega sovjetskega strukturalizma je nedvomno Jurij Lotman. Izhajajoč iz rezultatov dosedanjega razvoja semiotike si je Lotman s svojimi sodelavci zastavil nalogo, da postavi literarno teorijo na trdna znanstvena tla ter ustvari strukturalnim analizam, ki so se doslej omejevala na posamezna ožja področja, trdno teoretično podlago. Lotmanovi spisi kažejo temeljito poznavanje del ruskega in češkega formalizma, kopenhagenške šole, francoskega strukturalizma (zlasti Levi-Straussa), sodobnih Znanstvenih raziskav na področju semiotike in kibernetike (zlasti dela Georga Klausa), pa tudi sodobne ameriške semantične estetike. Po sodbi Karla Eimermacherja (Razvoj, značilnosti in problemi sovjetskega strukturalizma v literarni vedi — Strukturalizem, Kritika IV., Zagreb 1970 stran 217—243), so Lotmanova predavanja o strukturalni poetiki »do danes najboljši splošni prikaz možnosti strukturalne poetike«. Ze v »Predavanjih iz strukturalne poetike« (zlasti I. in III. poglavje), posebej pa še v »Tezah o vprašanju umetnosti v nizu modelnih sestavov« (ki so izšli v zborniku »Dela o znakovnih sistemih« — Tartu 1967, stran 130—145) se že povsem jasno kažejo obrisi nove strukturalistične estetike. Mislim, da se ne bomo mnogo zmotili, če rečemo, da so Lotmanove »Teze« doslej najboljši poskus formulacije temeljnih postavk strukturalistične estetike. Umetnost opredeljuje Lotman kot specifično obliko »modelne dejavnosti«, kot specifično »modeliranje« stvarnosti. Kot specifično obliko modelne dejavnosti je treba umetnost proučevati »v nizu sekundarnih modelnih sestavov«. Estetika tako postane del znanosti o sekundarnih modelnih sestavih in kot taka del semiotike. Model je anologon poznanega objekta, ki ga zamenjuje v spoznavnem procesu. Kot eden izmed sekundarnih modelnih sestavov je »umetnost vedno bila analogon stvarnosti« (objekta) v jeziku danega sestava. (Jezik je treba razumeti v Lotmanovem smislu kot modelni sestav — kot strukturo elementov in pravil njihovega stapljanja v stanju fiksirane analogije.) Odnos modela do objekta določa struktura modelnega sestava (v nasprotju z znakom, ki zgolj nadomešča denotat). Lotman razlikuje tri temeljne oblike modelne dejavnosti: znanost, (logično-spoznavni modeli), igro (modeli igre) in umetnost (umetniški modeli). Znanstveni modeli so spoznavno sredstvo, ki jih organizira človekov intelekt. Modeli igre, ki organizirajo obnašanje (vedenje), se je pojavljalo kot šola aktivnosti.« V zvezi s tem — povdarja Lotman — lahko vidimo, kako neutemeljena je misel, da je teza o prisotnosti elementov igre v umetnosti v nasprotju s predstavo o družbeni stvarnosti; v resnici je ravno obratno: igra je eden izmed načinov spreminjanja abstraktne ideje v vedenje, v aktivnost. Umetniški modeli so svojevrstno stapljanje znanstvenega modela in modela igre, ki organizira hkrati intelekt in vedenje. Igra je v primerjavi z umetnostjo brez-vsebinska, znanost pa neaktivna« (Teze, citirano delo, stran 255). Z vsebino umetnosti kot modelnega sestava je svet stvarnosti preveden v jezik določene vrste umetnosti. Umetniške tvorbe se gradijo po načelu ikoničnih znakov (edina vrsta znakov, ki jih je mogoče primerjati z modeli). Formula umetnosti je: vem, da to ni tisto, kar predstavlja, vendar jasno vidim, da je to tisto, kar predstavlja. Iz tega izhaja, da informacija, ki jo vsebuje umetniško delo, ni ločljiva od jezika, njegovega modeliranja in od njegove strukture kot znaka-modela. Zato strukturalna narava umetniškega dela ni zunanja oblika; tudi če ne bi govorili o enotnosti oblike in vsebine, je oblika neločljiva od vsebine. Oblika je realizacija vsebine v modelu informacije. Rekli bi lahko, da je specifično umetniška vsebina — sintagmatična. Pri »prekodiranju« umetniškega sestava na umetniški jezik ostane vedno »neprevedljiv« ostanek — »nadinformacija«, ki je mogoča samo v umetniškem tekstu. Razlika med znanstvenim in umetniškim modelom bi bila naslednja: znanstveni model je »govor« (la parole) objekta. Znanstvenik gradi svoje modele na osnovi hipoteze, umetnik — hipotezo na temelju modelov. Umetnik modelira »neumljiv ali ne do kraja umljiv« objekt. V odnosu do stvarnosti, ki jo spoznavamo v luči že sprejetega umetniškega modela, se ta model pojavlja kot jezik (»la langue«), ki diskretno organizira nove predstave (govor). Umetniško delo je sestav z mnogokratnimi verjetnostnimi preseki, ki ne ilustrira umetniške ideje, temveč sloni na njej kot na modelnem sestavu nižjega nivoja, prinašajoč informacijo, ki je ni mogoče podati z drugimi sredstvi. Razlika med umetniškim modelom in modelom igre pa bi bila naslednja: igra je obvladanje spretnosti, trening v pogojni situaciji, umetnost je obvladanje sveta (modeliranje sveta) — prav tako v pogojni situaciji. Bistvo igre je »kakor stvarnost«, bistvo umetnosti — »kakor življenje«. Cilj igre je izpolnjevanje pravil v igri, cilj umetnosti je resnica, izražena v jeziku pogojnih pravil. Zato igra ne more biti sredstvo za čuvanje informacij in sredstvo za obdelavo novih pomenov (igra je samo način za obvladanje že doseženih navad), a prav to (čuvanje informacij in sredstvo za obdelavo novih pomenov) je bistvo umetnosti. Posebna konstruktivna odlika umetniških del je v tem, da so »skrajno dovršena sredstva za ohranitev informacij«. Umetniška dela lahko pomnožijo število informacij, ki so v njih shranjena. V tej svoji edinstveni lastnosti so umetniška dela podobna biološkim sestavom, kar jim daje posebno mesto med vsem, kar je ustvaril človek. Umetniško delo daje raziskovalcu prav tisto informacijo, ki mu je potrebna in ki jo je sposoben in pripravljen sprejeti. Proučevanje te lastnosti umetnosti nima samo teoretičnega, temveč ima tudi velik praktični pomen. »Če nam bionika omogoča — piše Lotman v »tezah« — da izkoriščamo nam dostopne konstruktivne zakone biologije v tehnične namene, je načelno popolnoma mogoče, da se pojavi znanost, ki bi proučevala konstruktivna načela umetnosti za rešitev določenih tehničnih nalog (npr. za čuvanje informacij).« Iz tega citata se lepo vidi prirodoslovna — tehnična usmerjenost sodobnega sovjetskega strukturalizma. Hkrati pa je Lotman že v svojih predavanjih iz strukturalne poetike vgradil v svojo koncepcijo umetnosti kot specifične oblike modelne dejavnosti tudi nekatere socio-psihološke komponente, ki jih sam ni dalje razvijal. Tako npr. poudarja, da je struktura umetniškega dela rezultat učinkovanja dveh struktur — stvarnosti (model sveta) in avtorjevega pogleda na svet (model avtorjeve osebnosti). »Ko analiziramo umetniško delo — piše Lotman — dobivamo predstavo o strukturi sveta. Hkrati pa se pred nami odpira tudi struktura avtorjeve zavesti in po tej zavesti struktunirana podoba sveta — določen socialno-zgodovinski pogled na svet. Če navaden znanstveni model zadošča sam sebi in se vključuje samo v analoško zvezo z objektom, tedaj je model v umetnosti (umetniško delo) element bolj zapletene strukture in je kot tak mogoč le v odnosu do pojmov, kakršni so model sveta in model avtorjeve osebnosti — pogled na svet v najširšem smislu tega pojma. Med modelom (umetniškim delom) in avtorjevo osebnostjo obstoji dvostranska obratna zveza. Avtor formira model po strukturi svoje zavesti, vendar pa model, ki se nahaja v korelaciji z objektom stvarnosti, vsiljuje svojo strukturo avtorjevi zavesti (stvarnost vpliva na umetnika). Ker ima umetnost znakovno — komunikativno naravo, se umetnikova vloga ne omejuje na to, da tolmači stvarnost kot določeno strukturo (spoznavna vloga umetnosti), temveč hkrati sugerira avditoriju (če mu uspe, da ga prepriča) svojo strukturo zavesti in tako strukturo svojega jaza prenaša v strukturo bralčeve »osebnosti«. Navedeni citati znova dokazujejo, da tudi v najnovejši — in brez dvoma znanstveno najbolj izdelani — varianti strukturalistične estetike tiči isti filozofsko nereflektirani pozitivizem, ki je značilen tudi za vse druge smeri in poskuse strukturalistično zasnovane literarne teorije. Ta naivni pozitivizem prihaja posebno jasno do iz- raza v Lotmanovi tezi, da je znanstveni model vključen zgolj v »analoško zvezo z objektom« (kar je znana pozitivistična simplifi-kacija), medtem ko naj bi bil model v umetnosti element bolj zapletene strukture in mogoč le v odnosu do takih pojmov kot so model sveta in model avtorjeve osebnosti. Lotman je tu očitno spregledal, da je tudi vsak znanstveni model vključen vedno v širše teoretične modele, ki so spet v takšnem ali drugačnem odnosu do »modela sveta« v najširšem smislu tega pojma. Zato tudi ni docela točna Lotmanova trditev, da je predhodna stopnja znanstvenega modela »analitični akt«, medtem ko naj bi imel umetnik sintetično predstavo o celovitosti prikazovanega objekta, ki jo nato šele modelira. Seveda so to samo manjše »lepotne« napake, ki bi jih bilo mogoče korigirati tudi v okviru strukturalizma samega. Odločilna filozofska in teoretična pomanjkljivost Lotmanovega koncepta strukturalne estetike je po mojem mnenju v tem, da je pri opredeljevanju »specifičnosti« umetniškega modeliranja docela izpustil izpred oči »model praktično — revolucionarnega spreminjanja sveta« (v Marxovem smislu) ter skušal določiti bistvo »umetniškega modela« izključno v komparaciji (v kontrastiranju) z »navadnim znanstvenim modelom« in »modelom igre«, pri čemer je oba navedena modela pojmoval izrazito statično kot dvoje pozitivitet. Z izključitvijo »revolucionarno praktičnega modela spreminjanja sveta« gre nujno v izgubo zgodovinska dialektika ali bolje: zgodovinskost dialektike, ki se v strukturalizmu omeji izključno na opazovanje medsebojne odvisnosti delov in celote znotraj določene »pozitivne« strukture (na prvi dve »črti« diamata), medtem ko je načelo dialektičnega protislovja (negacija negacije) ali docela izpuščeno iz vida (kakor že v diamatu!) ali pa nadomeščeno s pojmom strukturalne »nadde-terminiranosti« (kot pri Althusserju). To pa ima seveda daljnosežne posledice tudi za samo teorijo umetnosti, ki tako postopoma izgublja filozofsko dimenzijo in se — v strukturalistični redakciji — postopoma spreminja v eno izmed disciplin obče semioptike. Ta razvoj (kot razvoj strukturalizma sploh je izrazito ambivalenten: po eni strani odpira družbenim znanostim (med njimi tudi literarni in splošni umetnostni teoriji) nove možnosti proučevanja, zlasti nove metode in nove tehnike (ki imajo nesporno znanstveno vrednost in so že dale nesporno pomembne znanstvene rezultate) na drugi strani pa krepi pozitivistične tendence v humanističnih znanostih, odvzema jim njihovo filozofsko razsežnost in jih tako potiska v vlogo »molčečega orodja« obstoječe družbene pozitivitete. Niko Toš Stališča občanov o družbenopolitični ureditvi Ljubljane I. UVOD Center za raziskovanje javnega mnenja je marca 1967. leta po naročilu takratnega mestnega sveta ljubljanskega in mestnega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva Ljubljana opravil raziskavo mnenj občanov ljubljanskih občin o družbenopolitični ureditvi Ljubljane. Na podlagi večstopenjskega stratificiranega vzorca je bilo s pomočjo standardizirane ankete izprašanih skupaj 1305 občanov z območja vseh ljubljanskih občin.1 Raziskava je potekala v času javne razprave o družbenopolitični ureditvi Ljubljane. Namen raziskave je bil ugotoviti: a) kolikšna je stopnja obveščenosti občanov o družbenopolitični ureditvi Ljubljane; b) kakšne izkušnje imajo občani z občinsko samoupravo in kakšno je njihovo dejansko sodelovanje v njej; c) kolikšna je njihova osebna identifikacija s posameznimi občinami oziroma mestom kot celoto; d) kakšna so njihova stališča glede ureditve družbenopolitične skupnosti v Ljubljani oziroma variant le-te. Glede na tako opredeljene splošne in konkretne cilje raziskave je raziskovalna skupina2 opravila opazovanja — pri tem se je pokazalo:3 a) da je splošna stopnja seznanjenosti s stanjem o komunalni ureditvi v Ljubljani dokaj nizka, saj je le 32 °/o vseh občanov odgovorilo, da v Ljubljani obstaja 5 občin. Raziskava je pokazala, da so z družbenopolitično ureditvijo Ljubljane najmanj seznanjeni občani z osnovnošolsko izobrazbo oziroma občani z manj izobrazbe nasploh; občani, ki nimajo vodilnih ali vodstvenih položajev na delovnem mestu; občani, ki niso člani družbenopolitičnih organizacij; sorazmerno visoko stopnjo informiranosti pa so kazali predvsem visokošolsko izobraženi anketiranci, anketiranci — člani Zveze komunistov ter drugih družbenopolitičnih organizacij; 1 Publikacija »Mnenja občanov ljubljanskih občin o družbenopolitični ureditvi Ljubljane in o volitvah 1967«, poročilo o raziskavi, center za raziskovanje javnega mnenja pri visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, april 1967. ! Raziskovalno skupino so sestavljali; Niko Toš, Zdravko Mlinar, Boštjan Markič, Peter Klinar in Miro Gošnik. ' Glej: Z. Mlinar, »Družbenopolitična ureditev Ljubljane«, »Teorija in praksa«, Ljubljana 1967/4. r b) raziskava je tudi pokazala, da velika večina občanov nima neposrednih izkušenj z dotedanjo ureditvijo Ljubljane, da pa je med tistimi, ki so imeli kake izkušnje, večji del takih, katerih izkušnje so bile slabe; ob tem je značilno, da je bilo med občani, ki so imeli slabe izkušnje z dano družbenopolitično ureditvijo, sorazmerno precej članov Zveze komunistov. Člani Zveze komunistov so torej glede na takratne razmere v Ljubljani kazali večjo stopnjo kritičnosti do problema komunalnega sistema kot drugi občani. c) Ugotavljali smo, kakšna je osebna identifikacija občanov z občino glede na takratno stanje razdeljenosti Ljubljane na pet občin. Ugotovili smo, da se občani ljubljanskih občin v veliki večini počutijo Ljubljančane (»prebivalce mesta kot celote« — 67 °/o) in le manjši del je izražal občutek občinske pripadnosti (»počutim se predvsem kot občan svoje občine« — 23 »/o). Pri tem je analiza pokazala značilne variacije, ki so izraz takratnih razmer v politični razpravi o problemu združevanja in kažejo, da so se med občani posameznih občin kot občani svoje občine subjektivno najbolj © identificirali predvsem anketiranci z območja Most, medtem ko takih z g območja Centra skoraj ni bilo. d) Večina anketirancev je izražala mnenje, da je urejanje problema £ družbenopolitične skupnosti Ljubljane in vprašanje njene teritorialne C ureditve pomembno. Analiza pa je pokazala, da je oceno pomembnosti ^ močno pogojevala stopnja obveščenosti anketirancev s problemom druž- g benopolitične ureditve Ljubljane oziroma stopnja izobrazbe, položaja pri > delu itd. ) sprejela vodilo »smotrno in enotno reševanje problemov Ljubljane« ter izražala zahtevo, da se »poveča možnost vpliva občanov na urejanje skupnih zadev v Ljubljani« (20 °/o). Rezultati raziskave so bili izročeni statutarni komisiji pri takratnem mestnem svetu ter objavljeni v sredstvih množičnega obveščanja.4 V kasnejšem obdobju center za raziskovanje javnega mnenja ni obnovil raziskave o stališčih Ljubljančanov do komunalne ureditve, čeprav je javna razprava, ki je potekala ob sprejemanju statuta skupščine mesta Ljubljane, kazala na to, da so razlike med stališči občanov in političnimi težnjami. 4 Na temelju poročila o raziskavi so bili objavljeni tile članki in razprave: a) F. Šetinc: »Ljubljančani o Ljubljani«, »Delo«, 25. marca 1967. b) Z. Mlinar: »Družbenopolitična ureditev Ljubljane, poročilo, .Teorija in praksa«, april 1967. č) Niko Toš: »Raziskava mnenj v samoupravni praksi občine«, članek, »Občan«, št. 7, april 1967. V januarju 1971 se je Centru ponudila priložnost, da opravi raziskavo o stališčih občanov na podlagi najznačilnejših indikatorjev (vprašanj), ki so bili uporabljeni v raziskavi leta 1967. V okviru raziskave, ki je obravnavala vprašanje vpliva množičnih komunikacijskih sredstev na oblikovanje odločitev,5 sta bili dodani dve vprašanji, ki sta bili v enaki formulaciji uporabljeni v anketi 1967, poleg tega pa je bilo oblikovano še tretje dopolnilno vprašanje. Vsa tri vprašanja zadevajo stališča oziroma odnos občanov do problema družbenopolitične ureditve Ljubljane. Raziskava, ki je v tem delu potekala na temelju standardiziranih vprašanj, je zajela skupaj 800 z vzorcem izbranih občanov z območja mestnih krajevnih skupnosti Ljubljane. Podatke so v neposrednih pogovorih kot anketniki zbirali študentje fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo univerze v Ljubljani. Čeprav podatki iz obeh raziskav glede na različnost vzorčnih osnov in glede na dejstvo, da je prva raziskava v letu 1967 zajela poleg občanov ožjega mestnega območja tudi občane z drugih območij petih ljubljanskih občin, ter dejstvo, da je raziskava v letu 1971 zajela skupaj 800 občanov, medtem ko jih je prva zajela 1305, niso popolnoma primerljivi oziroma so zaradi tega možnosti za popolno statistično primerjavo deloma omejene, je raziskava vendarle strokovno in družbeno pomembna. Ker so raziskovalci bili pri zasnovi trendnega dela raziskave bistveno omejeni, so se odločili, da izberejo in ponovijo dve vprašanji iz ankete 1967. Vprašanji sta: A. »Ali se vi počutite predvsem kot Ljubljančan ali pa kot pripadnik vaše občine? (Moščan, šiškar ipd.)« B. »Ali menite, da bi občani vaše občine kaj izgubili ali pridobili, če bi se sedanjih pet ljubljanskih občin združilo v eno samo?« Poleg teh dveh trendnih vprašanj je bilo izoblikovano še novo vprašanje: C. »Kako menite, da razčlenjenost Ljubljane na pet občin vpliva na njeno urbanistično urejanje in razvoj?« II. INTERPRETACIJSKI MODEL Pričakujemo lahko, da se v stališčih občanov o problemu izražajo tale dejstva: 1. prvo opazovanje je bilo izvedeno v obdobju, ki je bilo z vidika snovanja družbenopolitične skupnosti Ljubljane izrazito prehodno obdobje; 2. v vmesnem času je bil sprejet statut mesta Ljubljane, ki mestu daje položaj posebne občinske družbenopolitične skupnosti, v bistvu pa vendarle ohranja njegovo razdeljenost na prvotnih pet teritorialnih enot — občin. 3. še vedno je prisotna težnja, da bi se občinska in krajevna samouprava v Ljubljani razvijala in utrjevala v danilh sistemskih okvirih. Razlage podatkov, zbranih z zadnjo raziskavo, se torej lahko lotimo na temelju domneve, da je družbenopolitično dogajanje v obdobju zadnjih štirih let, ki je izraženo v oblikovanju in potrjevanju dane družbenopolitične in samoupravne strukture mesta, umirjevalno vplivalo na razpolo- s »Vpliv množičnih medijev na oblikovanje odločitev«, mednarodna primerjalna raziskava, izvedena v sodelovanju z Jugoslovanskim inštitutom za novinarstvo iz Beograda. ženje občanov ter utrdilo in pomnožilo pozitivne opredelitve do dane družbenopolitične ureditve. Taka izhodiščna interpretacijska domneva pa je oprta tudi na prevladujoče politične ocene, predvsem še nekaterih občinskih vodstev družbenopolitičnih organizacij z območja Ljubljane, ki so popolnoma podpirale predloge, vsebovane v zadnji varianti mestnega statuta s težnjo, da se od tega statuta odstopi prej v smeri omejevanja pristojnosti in vloge mesta kot družbenopolitične skupnosti kot pa v smeri odpravljanja oblastvenih in drugih pooblastil posameznih občin znotraj nje. Seveda pa si lahko za izhodišče oblikujemo tudi prav nasprotno domneva: presnovanje oblastne ter politično organizacijske strukture ljubljanskega območja je ostalo prej ko slej predmet organizacijsko političnih manipulacij, ki občanov niso niti bistveno aktivirale, zaradi tega pa tudi ne bistveno prizadele. Presnovanje statutarnih okvirov občinske oblastvene in samoupravne organizacije ni bistveno spremenilo možnosti za delovanje krajevne samouprave, ki še posebej na mestnem območju zaradi prostorske utesnjenosti ter omejenih materialnih in drugih možnosti ostaja na ravni delovanja stanovanjskih skupnosti, niti ni bistveno spremenilo odnosa med občanom in občino. Analizo podatkov iz naše raziskave torej lahko opravimo na temelju domneve, da se stališča občanov do problema v vmesnem obdobju niso bistveno spremenila. Poleg tega, da bomo v interpretaciji ocenili spremembe v stališčih, bomo poskušali pokazati še na razlike oziroma spremembe, ki nastajajo v stališčih o problemu med posameznimi kategorijami občanov. V tem poročilu pa se bomo omejili zgolj na to, da bomo prikazovali razlike in spremembe, ki nastajajo v stališčih občanov, ki pripadajo različnim izobrazbenim skupinam, oziroma občanov iz različnih mestnih območij oziroma občin v Ljubljani. Menifno namreč, da sta prav ta dva vidika poglavitna za vrednotenje rezultatov raziskave ter oceno njihove družbene pomembnosti. Prvi vidik analize je namreč vezan na ugotovitev, ki je bila v socioloških raziskavah doslej splošno potrjena, se pravi, da je stopnja obveščenosti občanov v tesni zvezi s stopnjo njihove izobrazbe, to pa se izraža tudi v njihovi racionalni utrjenosti in izoblikovanosti stališč o problemu. Glede na ugotovitev, potrjeno z raziskavami, da se hkrati z izobrazbo večajo tudi obseg in vsebina ter intenzivnost družbenega angažiranja občana, lahko seveda prav pri občanih z več izobrazbe6 pričakujemo večjo stopnjo objektivne kritičnosti. Skladno s tem pa raziskave kažejo, da so občani iz nižjih izobrazbenih skupin, ki nasploh razpolagajo z manj informacijami, ki so objektivno in subjektivno omejeni v obsegu, vsebini in intenzivnosti svoje dejavnosti, sorazmerno najbolj zadovoljni z razmerami v danem položaju. Drugi vidik, ki ga vnašamo v analizo, je vidik prebivanja na območju posamezne občine; seveda pa je kot dejavnik vplivanja na oblikovanje stališča do izoblikovanosti družbenopolitične skupnosti v Ljubljani lahko mnogo pomembnejši, kot kaže uvodna opredelitev. Na območjih namreč, kjer je občinska samouprava zaživela in kjer se je upravnim organom občine posrečilo približati se interesom občanov, lahko * Pri tistih s šolo za KV delavce v primerjavi z onimi, ki nimajo dokončane osemletke; pri občanih s fakultetno ali višje šolsko izobrazbo v primerjavi z občani, ki so dokončali šolo za KV delavce, vajensko šolo ali podobno. pričakujemo kvalitativno drugačne opredelitve oziroma stališča občanov kot na območjih oziroma v občinah, kjer zveze med občanom in organi občinske samouprave niso zaživele v enakem smislu in obsegu. Seveda pa pri analizi tega dejavnika ne smemo zanemariti še drugih vidikov: a) stališča občanov posameznih občin lahko izražajo tudi specifičnost socialne strukture njene naselitve; b) lahko pa so izraz specifične vloge občine v urbanistični ter družbenoekonomski strukturi celote; c) pa tudi izraz določenih tradicij v upravljanju, značilnih za kraje iz mestnega obrobja, ki postajajo sestavina razvijajočega se mesta; d) pri pojasnjevanju razlik glede na kraj prebivanja ne smemo pozabiti na izredno družbeno prepletenost vlog posameznih občanov, ki daleč presegajo obseg občinskih meja. »Občane« posameznih ljubljanskih občin je tako objektivno mogoče identificirati predvsem kot prebivalce posameznih mestnih predelov, njihove družbene vloge in povezave pa seveda niso omejene zgolj na te predele, temveč na ljubljansko družbeno skupnost kot celoto.7 Seveda takšen dejanski družbeni položaj bistveno zmanjšuje možnosti, da bi se občan uveljavljal kot samouprav-ljavec na območju občine, kjer stanuje, hkrati pa mu dejanske razmere omogočajo, da bi se uveljavljal kot samoupravljavec na vseh občinskih območjih, pač glede na specifičnost vlog in povezav, ki jih v njih realizira. Pričakujemo torej lahko, da omejevanje vlog posameznikov na območju posamezne občine oziroma kopičenje njihovih vlog znotraj posamezne občine vpliva tudi na stopnjo njihove identifikacije z občino. Če je torej za eno občino bolj kot za druge značilno, da je večina njenih prebivalcev na njenem območju tudi zaposlena, potem lahko domnevamo, da se bo to izrazilo tudi v višji stopnji subjektivne identifikacije z občino. Prav tako pa lahko pričakujemo tudi, da bo sorazmerno visoka stopnja identifikacije izraz absolutne omejenosti vlog in torej izraz objektivne utesnjenosti posameznika v neposredno družbeno okolje. To pa je v tesni povezavi tudi s stopnjo obveščenosti oziroma s stopnjo izobrazbe. III. OPIS PODATKOV A. Ali se občani istovetijo predvsem z Ljubljano kot celoto ali predvsem s svojo občino? Anketirane občane smo povprašali: »Ali se vi počutite predvsem kot Ljubljančan ali pa predvsem kot občan svoje občine?« (šiškar, Moščan itd.) Iz numeričnih podatkov in grafikona 1 lahko sklepamo, da se dobri dve tretjini občanov istovetita z mestom kot celoto. Niti vsak četrti občan pa ne kaže povezanosti predvsem z občino. Seveda pa so to le poprečne ugotovitve, ki glede na posamezne pomembne variable skrivajo večjo ali manjšo izdiferenciranost stališč. Podatki kažejo, da se enačenje z občino toliko bistveneje zmanjšuje, kolikor višja je izobrazba anketirancev ter da je skupina anketirancev s 7 Občan občine Bežigrad je tako dejansko lahko le prebivrlec »svoje« občine pa delavec občine šiška, potrošnik občine Center s primarno grupnimi in neformalnimi vezmi z občani občine Moste ipd. srednjo, višjo oziroma visoko šolo, ki izražajo povezanost predvsem z občino, zelo majhna oziroma daleč pod poprečjem. To večidel ustreza naši izhodiščni domnevi, da se z ožjo družbeno enoto istovetijo predvsem anketiranci z ožjim družbenim akcijskim radijem, ki so manj obveščeni, ki bolj kot drugi osredotočajo oziroma omejujejo svojo dejavnost na posamezno občino kot izsek širše mestne družbene skupnosti. Podatki v razpredelnici pa vendarle potrjujejo, da so prav vse izobrazbene kategorije povezane z mestom kot celoto ter da je pri vseh občutek pripadnosti mestu pomembnejši od povezav s posamezno občino oziroma z občutkom pripadnosti posamezni občini. Tako se v prid občini v skupini anketirancev z največ 4 razredi osnovne šole opredeljuje približno 3'8 vseh anketirancev, po drugi strani pa na primer v skupini fakultetno izobraženih anketirancev le še vsak petnajsti. Dalje lahko ugotovimo, da v razdobju štirih let v opredelitvah občanov glede pripadnosti mestu kot celoti oziroma občini ni prišlo do bistvenih sprememb. Razpredelnica nakazuje le izostrenost opredelitev v letošnji raziskavi, kar se izraža v tem, da ni neopredeljenih odgovorov. Tako se je tudi pri skupinah z osnovnošolsko, nižješolsko oziroma srednješolsko izobrazbo bistveno zmanjšal delež tistih, ki na vprašanje niso odgovorili.8 V celoti gledano, pa se je najbolj povečala skupina, ki izraža pripadnost mestu kot celoti, ki je v letu 1967 predstavljala dobro polovico anketiranih občanov, v tem letu pa že več kot 2/3. % loo 9o 8o 7o 6o 5o 4o 3o 20 lo -,-,-.-1-•---1 do 4.r. 4-8 r. nižja srednja višja visoka osnovne osnovne stro- šola šola šola šole šole kovna šola Legenda predvsem kot pripadnik mesta 1967 predvsem kot občan svoje občine predvsem kot pripadnik mesta 1971 predvsem kot občan svoje občine GRAFIKON 1: "Občutek pripadnosti mestu oziroma občini" Podatki v razpredelnici 2 kažejo, da pripadnost mestu v največji meri izražajo občani iz Centra, iz Most in Bežigrada, nekaj manjšo in pod-poprečno pripadnost mestu pa občani Šiške ter Viča oziroma Rudnika. Skladno s tem pa svojo pripadnost občini izražajo predvsem občani Šiške ter Viča in Rudnika. ' Večje deleže neopredeljenih odgovorov v letu 1967 lahko deloma pojasnimo: vzorec je zajemal tudi prebivalce širše okolice Ljubljane, ki se prav ob teh vprašanjih niso čutili tako angažirane. Poleg tega pa prikazuje tudi določene spremembe v izraženih občutkih pripadnosti mestu kot celoti oziroma občini. Najpomembnejša sprememba je nastala: 1. v opredelitvah občanov Most, ki so bili ob raziskavi 1967 izrazito občinsko usmerjeni, v sedanji raziskavi pa kažejo izrazito pripadnost mestu ter, 2. v opredelitvah občanov z območja Viča oziroma Rudnika, ki so bili leta 1967 izrazito mestno opredeljeni, v sedanji razskavi pa kažejo tendenco v smeri pripadnosti občini. Le globlja raziskava teh tendenc bi lahko pojasnila, kaj pogojuje takšne spremembe v opredelitvah občanov oziroma kakšno vero lahko damo zbranim podatkom. Še posebno zanimive so spremembe v opredelitvah Moščanov, za katere se je v preteklem obdobju na temelju neustreznih zunanjih manifestacij izoblikoval negativen stereotip. Vsebina tega stereotipa je, da so Moščani najizrazitejši nasprotniki družbenega povezovanja mesta kot celote ter krepitve občinske samostojnosti. kot celote IP 1971 ^ 1971 Podatki iz naše raziskave tak negativen stereotip zavračajo. Odgovori na vprašanje o občutku pripadnosti kažejo, da vse izobrazbene kate- gorije občanov ter občani iz mestnega območja vseh ljubljanskih občin določno in pretežno izražajo svojo pripadnost mestu. To pa seveda pomeni, da je ne glede na strukturo organov oblasti in samoupravljanja na območju mesta ter obseg in način delitve pooblastil in stvarnih vlog med njimi v zavesti občanov celotna Ljubljana kot dejansko družbeno okolje pomembno prisotna. B. Ocena škode ali koristi, ki bi nastale z združitvijo petih ljubljanskih občin Anketiranim občanom smo postavili vprašanje, kaj sodijo, ali bi občani njihovih občin kaj izgubili ali pridobili, če bi se sedanjih pet ljubljanskih občin združilo v eno samo. Podatki kažejo, da je le 14,6 % anketirancev prepričanih, da bi z združitvijo občin kaj izgubili, medtem ko jih je kar 41,0 "/o izraža prepričanje, da bi z združitvijo kaj pridobili. In kar 37 °/o vseh je tako ali drugače neopredeljenih (niti eno niti drugo, brez opredelitve, brez odgovora). Če primerjamo skupne podatke, dobljene v letu 1967 in 1971, vidimo, da je v opredelitvah občanov nastala pomembna sprememba, ki bi jo pogojno lahko označili kot povečano skepso oziroma pesimizem glede možnosti urejanja problema. Medtem ko je leta 1967 bilo neopredeljenih le 26,8 °/o anketirancev in med njimi večina iz nižjih izobrazbenih skupin, pa letošnja raziskava kaže bistveno povečanje takšne opredelitve, hkrati pa tudi večjo mero skepticizma v skupinah visoko, više in srednje izobraženih. Čeprav raziskave sicer kažejo, da so ljudje z visoko oziroma višjo izobrazbo dobro obveščeni, in to velja tudi za ljubljansko področje, je značilno, da se ob tem vprašanju med vsemi visoko in više izobraženimi kar 27 °/o vseh anketiranih iz teh izobrazbenih skupin odreka določenemu odgovoru. Medtem pa take neopredeljene odgovore na primer pri skupini z le osnovnošolsko izobrazbo lahko pojasnjujemo kot izraz obveščenosti in nepoučenosti o problemu. Razpredelnica 1. Primerjalna razpredelnica »ocene posledic združitve petih ljubljanskih občin v eno samo« —- glede na občine Vpr. 51. Ali menite, da bi OBČINA gubili ali kaj pridobili, če bi se sedanjih pet ljubljanskih občin združilo v eno samo?« Leto raziskave Moste-Polje Bežigrad Šiška Vič-Rud- nik Center ■— bi pridobili 71 33 36 26 62 44 67 33 41 34 53 54 — bi izgubili 71 16 9 28 9 13 67 30 21 20 14 15 — oboje, niti eno niti drugo 71 51 55 46 29 43 67 37 38 46 33 31 SKUPAJ (v Vo) 71 100 100 100 100 100 67 100 100 100 100 100 Anketiranci z območja vseh občin — z izjemo občanov Šiške — bolj kot strah pred izgubami izražajo prepričanje o koristih, ki bi jih imeli, če bi se pet ljubljanskih občin združilo v eno samo. To izrecno velja za občane iz Centra, Viča, Bežigrada in Most. Le za občane iz občine Šiška velja, da je skupina tistih, ki izražajo bojazen, da bi imeli izgube, če bi se združili, večja od skupine, ki je prepričana, da bi z združitvijo le pridobili. Razpredelnica 1 nazorno kaže, kako malo so po eni strani občani seznanjeni oziroma angažirani v zvezi s problemom, po drugi strani pa izraža obilno mero skepticizma in nezaupanja, da bi bilo možno smotrno razrešiti problem. Ce primerjamo podatke, dobljene na vprašanje o občutku pripadnosti oziroma o oceni posledic združitve, vidimo, da se odgovori anketiranih občanov z območja posameznih občin precej skladajo. Določeno neskladje opazimo edinole v odgovorih anketirancev z območja Viča, ki izražajo sorazmerno najmočnejšo pripadnost občini (33 °/o), hkrati pa premočno izražajo prepričanje, da bi z združitvijo petih ljubljanskih občin le pridobili. Seveda bi globlja raziskava lahko razkrila vzroke tega neskladja, njegovo naravo ter interpretacijski pomen. C. Ali razčlenjenost Ljubljane na pet občin vpliva na njen urbanistični razvoj? Tretji kazalnik, ki smo ga uporabili zato, da bi ugotovili koliko so občani seznanjeni s problemi razvoja ljubljanske družbene skupnosti in kako se opredeljuje oziroma kakšna stališča imajo do te skupnosti, zadeva graditev Ljubljane in njen urbanistični razvoj. Podatki iz raziskave kažejo, da občini posledice, ki nastajajo v graditvi in urbanističnem urejanju Ljubljane, ocenjujejo kot slabe oziroma povečini slabe (40,6 °/o), kot dobre oziroma večidel dobre (30,9 %>), kot različne (15,2 °/o) in nepredeljene (13,5 %>). Pričakujemo pa seveda lahko, da ta skupna podoba podatkov skriva v sebi močno, diferenciacijo stališč posameznih kategorij občanov. V uvodnem delu smo postavili domnevo, da na opredelitev v zvezi s problemi razvoja ljubljanske skupnosti bistvena vpliva stopnja obveščenosti, seznanjenosti oziroma znanja anketiranca o problemu. Ta domneva pa lahko prav na tem mestu bistveno prispeva k analizi. Izoblikovanost stališča o vplivu občinske razčlenjenosti Ljubljane na njen urbanistični razvoj je brez dvoma v najneposrednejši zvezi z obsegom informacij o problemih ljubljanske skupnosti, z obsegom dejavnosti posameznikov, njihovo prostorsko razporejenostjo ter s prostorskim urejanjem posameznih področij. Seveda pa so dobljeni odgovori v tesni zvezi s pojmovanjem prostorskega razvoja oziroma urbanističnega urejanja, pri čemer je brez dvoma prav od stopnje izobrazbe, od stopnje splošne obveščenosti ter obsega dejavnosti posameznikov odvisno, ali bodo ob tem izražali svoja stališča glede na celoto družbeno-prostorskih vidikov oziroma družbeno-prostorski razvoj ali pa bodo svoje stališče oblikovali zgolj na temelju opazovanja posamičnega, omejenega prostorsko-fizičnega vidika. Na oblikovanje odgovorov občanov na gornje vprašanje je torej brez dvoma vplivalo dejstvo, da je bil »pred hišo položen asfaltni tlak«, da je bila odprta nova trgovina, da je bila zgrajena nova cesta na Grad, da so občani dobili novo kopališče, da so okolja novih mestnih naselij sora- zmerno kmalu in lepo urejena, oziroma nasprotno, da so še vedno prisiljeni skakati čez luže, da že desetletja stanujejo ob neasfaltiranih cestah, ki povrh vsega postajajo vse bolj prometne, da so posamezni mestni predeli le slabo razsvetljeni, da so mestne prometne zveze z nekaterimi predeli slabe in redke, da so občani zaradi dolgih postopkov prisiljeni graditi na črno, da pa so občinske uprave pri tem popustljive ter ne terjajo rušenje, temveč kršilce le milo kaznujejo itd. Seveda pa prav pri izobraženih, aktivnih, obveščenih občanih obseg splošne izkušnje presega neposredno osebno izkustvo. Odgovor na vprašanje je torej tudi pod vplivom stališča o tem, ali se Ljubljana v družbeno-prostorskem pogledu razvija smotrno, dovolj hitro, načrtovano ali ne; ali v prostorskem razvoju Ljubljane upoštevamo temeljna pravila, ki naj usmerjajo k izbiri najhumanejših variant ter takšnih sredstev, postopkov in zaporedij, ki zagotavljajo sedanjim in prihodnjim generacijam Ljubljančanov, da živijo in se razvijajo v najugodnejših družbeno-prostorskih razmerah. Odgovori na vprašanje pa so ne nazadnje tudi pod vplivom samoupravne osveščenosti občanov. V tem pogledu se njihova samoupravna osveščenost izraža predvsem v občutku moči in vpliva (nemoči), ki ga imajo pri urejanju neposrednega okolja, v katerem prebivajo, ter družbenega prostora Ljubljane v celoti. Verjetno je pri tistih posameznikih, ki nimajo razvitega občutka in torej nimajo ustrezne družbene moči niti v pozitivnem niti v negativnem smislu (kritika, sankcije), splošna ocena oziroma stopnja zadovoljstva tesno povezana s stopnjo zadovoljenosti njihovih minimalnih osebnih potreb. Občan, ki je po dolgih letih varčevanja in čakanja prišel do ustreznega stanovanja, izraža zadovoljstvo, da končno stanovanje vendarle ima, in le če je »osveščen« v prej omenjenem smislu, bo razmere, ki presegajo minimalno zadovoljitev njegove potrebe, pohvalil ali grajal. Dejstvo, da na primer v Ljubljani ob vseh vpadnicah gradimo visoke stolpnice ter s tem prisiljujemo ljudi, da vse življenje preživijo v hrupu hitrih cest, onesnaženem zraku, hkrati pa v mnogo ugodnejših okoljih, s čistim zrakom na obronkih gozdov, na področjih, odmaknjenih od glavnih cest, gradimo le pritlična naselja, ki le maloštevilnim občanom omogočajo popolno ugodje, lahko ocenjujejo le tisti posamezniki, ne glede na to, ali so sami izpostavljeni tem razmeram ali ne, ki se zavedajo, da razvoj mesta in oblikovanje prostorskih pogojev življenja ljudi ni samostojen mehanizem, neodvisen od njihove volje in interesov, temveč področje njihovega odločanja, vplivanja, kritike in pohvale. Podatki iz raziskave kažejo, da je kar 30 %> vseh anketiranih občanov s stanjem, kakršno nastaja zaradi občinske razčlenjenosti Ljubljane v njenem prostorskem razvoju, zelo oziroma večidel zadovoljivo, medtem ko nezadovoljstvo s tem stanjem in posledicami, ki nastajajo, izraža 40,6 % občanov. Podatki kažejo, da je ocena posledic razčlenjenosti Ljubljane za njen prostorski razvoj v najtesnejši zvezi s stopnjo izobraženosti anketirancev. Medtem ko anketiranci z nedokončano oziroma dokončano osnovo šolo ter anketiranci z nižjo strokovno šolo povečini dobro vrednotijo nastale posledice in je bistveno manj tistih, ki na razmere gledajo kritično, pa je med srednje, više in visoko izobraženimi občani večina, ki poudarja predvsem negativne posledice takšnega stanja. Če strnemo anketirance, ki izražajo ocene »zelo dobro« in »v glavnem dobro« (pozitivne ocene) v eno skupino, v drugo skupino pa anketirance, ki izražajo ocene »v glavnem slabo« in »zelo slabo« (negativne ocene), dobimo takole podobo: Razpredelnica 2. »Ocena posledic razčlenjenosti Ljubljane za njen prostorski razvoj« Izobrazbene skupine Pozitivne ocene posledic Negativne ocene posledic —■ anktetiranci s 4 ali manj razredni osnovne šole 37,1 19,3 — anketiranci z več kot 4 razredi osnovne šole 45,6 25,4 — anketiranci z nižjo strokovno šolo 42,3 35,3 — anketiranci s srednjo šolo humanistične smeri 25,2 49,0 — anketiranci s srednjo šolo prirodoslovne smeri 26,7 50,6 — anketiranci z višjo šolo 8,4 58,3 — anketiranci s fakultetno izobrazbo 8,0 65,9 Skupaj 30,9 40,6 Zgornji analitični prikaz kaže, da razmere in vpliv razčlenjenosti Ljubljane na več občin najpozitivneje ocenjujejo anketiranci z nedokončano oziroma dokončano osemletko ali nižjo strokovno šolo, medtem ko najbolj kritično (negativno) ocenjujejo razmere anketiranci z najmanj srednjo, predvsem pa še anketiranci z višjo in visoko izobrazbo. Ker stališče anketirancev z nižjo izobrazbo ni oblikovano na temelju enake ali večje obveščenosti, seznanjenosti, dejavnosti itd., lahko domnevamo, da je njihovo pozitivno stališče v bistvu izraz zadovoljenosti njihovih minimalnih pričakovanj (»pločnik pred hišo«) in prav gotovo ne predvsem izraz objektivnega ocenjevanja celote dejanskih posledic, ki zaradi razdeljenosti Ljubljane na pet občin nastajajo v njenem urbanističnem razvoju. Ob tem je značilno, da so med anketiranci z višjo ali visoko izobrazbo zgolj posamezniki (8,4 °/o do 8°/o), ki pozitivno vrednotijo posledice razdeljenosti, medtem ko pretežni del te izobrazbene skupine izraža ostro kritiko razmer ter negativno vrednoti posledice, ki nastajajo zaradi občinske razčlenjenosti za prihodnji razvoj Ljubljane. Oglejmo si še, kako posledice razčlenjenosti Ljubljane na njen prostorski razvoj ocenjujejo anketiranci glede na to, iz katere občine so. Razpredelnica 3. Ocena posledic občinske razčlenjenosti in urbanistični razvoj Ljubljane — glede na pripadnost občini Vpr. 49: »Kako menite, da raz- Občina členjenost Ljubljane na pet ob--- čin vpliva na njeno urbanistično urejanje in razvoj?« Moste — Polje Bežigrad šiška Vič — Rudnik Center — zelo dobro 6,9 5,7 8,2 1,9 5,0 — pretežno dobro 31,4 26,4 32,7 18,1 22,3 — kakor se vzame, različno 17,6 21,4 12,6 11,9 14,1 — pretežno slabo 25,5 26,4 22,0 38,7 21,8 — zelo slabo 8,8 10,1 10,1 11,9 13,6 — ne vem, b. o. 9,8 10,0 14,5 17,5 13,2 Skupaj 100,0 100,0 100,1 100,0 100,0 Podatki v razpredelnici 3 kažejo, da občine iz Centra, Viča ter Rudnika močno poudarjajo negativen pomen občinske razčlenjenosti Ljubljane, negativna ocena pa prevlada tudi med anketiranci iz Bežigrada, medtem ko je za anketirance iz Most in Šiške značilno, da delež pozitivnih ocen presega delež negativnih. Seveda bi ne mogli trditi, da je takšno razporejanje stališč zgolj posledica značilne socialne strukture naselitve posamezne občine. Brez dvoma se v takšnih opredelitvah in stališčih zrcalijo tudi določeni uspehi in spremembe, ki nastajajo na območjih teh občin ter vplivajo na bistveno izboljšanje pogojev bivanja občanov. IV. USMERJENOST STALIŠČ OBČANOV — OBLIKOVANJE INDEKSA ' Odgovori na vsa tri zastavljena vprašanja9 omogočajo, da izdelamo skupen indeks usmerjenosti stališč občanov Ljubljane k enotni družbeni skupnosti oziroma k posameznim občinskim skupnostim kot samoupravnim delom Ljubljane. Ce strnemo odgovore na vsa tri vprašanja, ki izražajo tendence k Ljubljani kot celoti na eni strani, ter odgovore, ki izražajo tendence k posameznim občinam na drugi strani, lahko na podlagi izračunanih poprečij v eni in drugi skupini ter njunega medsebojnega razmerja ugotovimo splošno usmerjenost občanov posameznih občin oziroma posameznih skupin. Razpredelnica 4 prikazuje poprečja stališč občanov, usmerjenih k Ljubljani kot celoti, ter stališč občanov, ki so usmerjeni k posameznim občinam. Izoblikovali smo jih na temelju domneve, da je delež anketiranih občanov, ki s svojimi stališči težijo k Ljubljani kot celoti, enak poprečju skupin s tako usmeritvijo ob vseh treh vprašanjih. Razpredelnica 4. Usmerjenost stališč občanov o družbeni skupnosti glede na njihovo izobrazbo Usmerjenost Anketiranci k Ljub- k pos.a" ,r±j mezmm Jjam občinam po izobrazbi do 4. r. osnovne šole 31 28 4 do 8 r. osnovne šole 36 35 nižja strokovna šola 47 29 srednja humanistična šola 58 13 srednja prirodoslovna tehnična smer 57 21 višja šola 62 9 fakulteta, visoka šola 71 7 »A — občutek pripadnosti; B — ocena posledic združitve petih občin; C — posledice občinske razčlenjenosti za urbanistični razvoj. po občinah Moste-Polje Bežigrad Šiška Vič-Rudnik Center 46 46 38 56 57 25 29 34 21 17 Podatki ter primerjava poprečij kažejo skladnost stališč občanov oziroma ustreznost našiti delnih ocen v prejšnjih poglavjih. K mestu kot celoti so odločno usmerjeni anketiranci s srednjo, višjo in visoko izobrazbo ter anketiranci z nižjo strokovno izobrazbo (VKV in KV delavci), med anketiranci z manj kot 4 ali z 8 razredi osnovne šole pa jih je k mestu kot celoti usmerjenih le nekaj več kot polovica. Značilna so razmerja med poprečji posameznih izobrazbenih skupin, ki kažejo, da je med izobraženci le vsak enajsti s svojimi stališči pretežno usmerjen k posamezni občini (oziroma vsak 5. ali vsak 4.) med anketiranci z nižjo strokovno šolo so med petimi trije usmerjeni k mestu kot celoti, medtem ko je pri skupinah z le osnovno šolo oziroma nedokončano osnovno šolo razmerje približno 1:1. Razpredelnica 4 dalje kaže, da so anketiranci iz posameznih ljubljanskih občin večinoma usmerjeni k Ljubljani kot celoti, hkrati pa seveda kaže, da so deleži le-teh različni. Tako so na primer najbolj »ljubljansko« usmerjeni občani iz občin Center, Vič-Rudnik, najbolj »občinsko« občani iz Šiške in Bežigrada, srednje mesto v tem zaporedju pa zavzemajo občine Moste-Polje. V. UGOTAVLJANJE TRENDOV USMERJENOSTI STALIŠČ Na podlagi poprečnih podatkov iz raziskave v letu 1967 in naše sedanje raziskave, dobljenih s pomočjo vprašanja o občutku pripadnosti (A) ter vprašanja o posledicah, ki bi nastale z združitvijo petih občin v eno sama (B), lahko podamoi skupno oceno o spremembah oziroma premikih v stališčih občanov v vmesnem obdobju. Primerjave kažejo, da v vmesnem obdobju (1967—1971) v stališčih občanov ni prišlo do bistvenih sprememb. Občani problem ljubljanske družbene skupnosti ocenjujejo nekako tako, kot so ga v času javne razprave v letu 1967. Hkrati pa primerjave kažejo, da so stališča občanov glede na problem nekako še bolj izostrena. To se izraža predvsem v povečanem deležu stališč, ki so usmerjena k Ljubljani kot celoti, deloma pa tudi v povečanju skupin anketirancev, ki izražajo stališča v prid posameznim občinam. V stališčih srednje, višje in visoko izobraženih v vmesnem obdobju ni prišlo do bistvenih sprememb, potrjena pa je njihova jasna usmerjenost k mestu kot celoti. Medtem pa neznatnejše spremembe opažamo pri skupini z manj kot 4 razredi osnovne šole oziroma z nižjo strokovno šolo, pa tudi te spremembe se večidel kažejo v tem, da se je povečal delež stališč, ki izražajo »ljubljansko« usmerjenost. Pomembnejše spremembe v usmerjenosti stališč kaže predvsem skupina anketirancev z območja Moste-Polje, kjer v sedanji raziskavi močno prevladuje usmerjenost k mestu kot celoti, medtem ko so podatki v letu 1967 kazali nasprotno. Hkrati pa ugotavljamo tudi, da se je delno zmanj- šalo število stališč, usmerjenih k mestu kot celoti, v skupini anketirancev iz Šiške, pa tudi med anketiranci iz Centra, čeprav prav za te velja, da so najizraziteje usmerjeni k mestu kot celoti. Poglobljena razlaga sprememb v stališčih anketirancev-občanov bi bila mogoča seveda le na temelju nadaljnega poglobljenega raziskovanja. VI. POSKUS SKLEPA Identifikacija posameznika s skupnostjo je ena bistvenih sestavin obstoja skupnosti. Na polagi podatkov, dobljenih s pomočjo treh kazalnikov (vprašanja A, B in C), ugotavljamo, da se občani mestnega območja Ljubljane pretežno identificirajo z Ljubljano kot celoto. Takšno stanje v stališčih občanov smo odkrili v raziskavi leta 1967, potrjuje pa ga tudi sedanja raziskava. Dogajanje v vmesnem obdobju, še posebno spremembe v strukturi družbenopolitične skupnosti Ljubljane, se v stališčih občanov ni odrazilo. Stanje glede stališč, kakršno smo odkrili kaže, da je problem oblikovanja ustrezne družbenopolitične skupnosti prej to slej odprt. Domnevamo lahko, da bi v primeru referenduma o problemu občani vseh ljubljanskih občin večinsko podpri oblikovanje enotne ljubljanske občinske skupnosti. o ■I o Ustavna dopolnila, ki bodo sprejeta v letošnjem letu, vnašajo bistvene in globoke spremembe v zgradbo našega celotnega političnega sistema. To, kar posebej izostreno izstopa, je opredelitev federacije socialističnih republik ter v zvezi s tem odnosi med federacijo in republiko in njune pristojnosti. V tem smislu gre očitno za takšno presnovo — in ne le za lepotne popravke in politično toaleto — celotnega sistema, ki ima s stališča dolgoročnih interesov jugoslovanskih narodov in narodnosti pomen, ki še zdaleč ni zgolj dnevno trenuten. Čeprav je torej popolnoma upravičeno govoriti o velikem pomenu predvidenih ustavnih sprememb, namerno nismo uporabili izraza »zgodovinski pomen« in ro iz preprostega razloga, ker je takšna opredelitev o zgodovinskih pomenih nekaterih sprememb ali dogodkov v jugoslovanski družbi postala že tako splošna in inflacijska, da je zgubila svojo pravo vrednost in nemalokrat postala zgolj politična krilatica. Čeprav živimo politično intenzivno, kar se tiče kvantitete družbenih pojavov, pa tega ne bi mogli reči glede kvalitete družbenopolitičnih dogodkov in pojavov (konferenc sestankov, zborovanj ipd.), če jih seveda merimo v posledični zvezi z uresničitvijo zamisli in stališč, ki jih sprožajo. Manj bo družbenopolitičnih dogodkov in pojavov pri nas, ki bodo razglašeni za historične in »sekularnega pomena«, bolj bodo po svoji nepopačeni vsebini prišli do izraza tisti, ki bodo vsebovali resnične in dolgoročne interese narodov in narodnosti naše skupnosti. Odmik od baročno rokokojsko nabreklega poimenovanja posameznih družbenih procesov se zdi smotrn; bil bi tudi dokaz samoupravnim odnosom primerne stopnje politične kulture. Ustavna dopolnila pravzaprav pomenijo, če jih gledamo širše, kontinuiteto revolucije, dograjevanje globalnega samoupravnega procesa, upravičeno upanje vzbujajoč poskus pravilno uravnotežiti razredni in nacionalni interes, kar dobiva v mnogonacionalni Jugolslaviji še poseben pomen. Menimo, da se iz predlaganih ustavnih dopolnil vsekakor cla izluščiti taka politična vsebina. Vseskoz pa se moramo zavedati, da so ustavna dopolnila, ki so pred nami, rezultat političnega sporazuma, ki je bil dosežen znotraj Jugoslavije, in da se torej dopolnila gibljejo v okviru takšnega sporazuma. To pomeni, da bi bile teoretično možne in v posameznih primerih družbeno upravičene ter s stališča suverenosti narodov (ki se institucionalno odraža v njihovih republikah) smiselne in utemeljene še večje pravice socialističnih republik kot držav, tako N Teorija na živem pesku da bi federacija kot instrument enakopravnega sodelovanja med jugoslovanskimi narodi dobila še bolj funkcionalno podobo. Očitno (in v danih razmerah tudi razumljivo) je pri sedanjih ustavnih spremembah navzoč tudi politični kompromis Samo dejstvo, da je ob ustavnih spremembah prisoten kompromis (pa tudi ob nekaterih sedanjih — in kot je mogoče popolnoma upravičeno predvidevati tudi ob prihodnjih — družbenopolitičnih dogajanjih), pa terja tako od politične prakse kakor tudi od teorije, da do tega pojava zavzame stvarnejši odnos. Ne tako redko je bil v preteklosti pri nas pojem kompromisa pojmovan v slabšalnem smislu, kot »gnil kompromis«, kot »sporazumarstvo«, kot nekaj, kar naj ne bi imelo prostora v samoupravni družbi. Politične priprave v zvezi Z zveznimi ustavnimi dopolnili pa opozarjajo, da je politični kompromis v jugoslovanski mnogonacionalni samoupravni skupnosti v bistvu trajna institucija in pomembno sredstvo približevanja pogledov in stališč ter usklajevanja nacionalnih interesov, instrument, ki bo pripomogel k določanju skupne platforme jugoslovanske družbe. Od zrelosti zavestno organiziranih subjektivnih sil ■—• in če smo glede na pravice republik kot držav in glede na paritetno sestavo organov federacije, vštevši predsedstvo, še bolj jasni: predvsem od republiških vodstvenih struktur — pa je v veliki meri odvisno, kakšen bo v vsebinskem pogledu kompromis in kje bodo razumne meje notranjih političnih kompromisov. Vendar ne samo glede opredelitve vrednotenja političnega kompromisa, tudi sicer ustavna dopolnila dokaj izzivajo ustavnopravno in politološko teorijo. Predlagana ustavna dopolnila so še dokaj neizčiščena, težko razumljiva, mestoma tudi dvoumna, in se ne morejo izogniti zameri sicer priznane pravne rutine in ustavnopravne tehnike. Če jih sicer ne bi mogli označiti za ustavnopravno skrpucalo, pa mojstrovina ustavnopravne tehnike prav gotovo niso. Naloge, ki jih teoriji nalagajo ustavna dopolnila, pa seveda še zdaleč niso zgolj tehnične narave. Mislimo, da do neke mere (ponovno) odpirajo problem teorije jugoslovanskega političnega sistema. Prepričani smo, da tudi politika (in to upravičeno) pričakuje od ustavnopravne in politološke znanosti nadaljnje teoretično osmišljanje jugoslovanskega političnega sistema. Pri tem seveda gotovo ne more iti za to, da bi vsak politik imel svojega teoretično pritrjujočega in sprenevedajočega se Polonija ali da bi se že vsak politik v Jugoslaviji počutil kot kak Goethe, ki bi mu (ustavnopravni ali politološki) Eckermann zapisal vsako njegovo besedo. Ustavnopravna in politološka teorija ima nalogo, da znanstveno analizira tako splošno usmeritev političnega ISistema, razvojne trende, ki jih nakazujejo ustavna dopolnila, kot tudi posamezne nove politične institucije in opozarja na implikacije, ki jih uvedba novih ali preoblikovanih političnih institucij ima na že obstoječe. Verjetno v zvezi s tem tudi ni možno mimo ugotovitve, da se teorija včasih zaradi hitrih, tudi nedomišljenih sprememb, zaradi dinamike (pa tudi zaradi »dinamike«) družbe znajde na pravem živem pesku. Mnoga doslej veljavna merila in teoretična izhodišča padejo, novih pa ni in jih včasih tudi ne kaže prehitro oblikovati. Meščanski parlamentarni sistem je potreboval debela desetletja, da je lahko dobil svojo resnično utemeljeno teoretično analizo. Tudi pri nas bomo morali pustiti času čas in poti pot, zato ni upravičeno pričakovati, da bi mogla ustavnopravna in politološka znanost prisegati takoj na vsako konkretno institucijo v političnem sistemu, ki jo uvajajo ustavna dopolnila. Konkretna politična institucija je lahko le — bolje ali slabše, dosledneje ali kompromisno izvedeno — sredstvo za dosega splošnega, globalnega cilja jugoslovanske družbe. Menimo, da je v naši družbi tudi nekaj (precej?) političnega pragmatizma, zanikanja obstoja stvarnih, objektivnih resnic, da obstoje pretiravanja glede pojmovanja praktične vrednosti kot vrhovnega merila. Svojevrstni politični pragmatizem se kaže tudi v tem, da je to, kar je v enem okolju jugoslovanske družbe o vprašanjih političnega sistema ali mednacionalnih odnosov sprejeto kot teoretično in znanstveno utemeljeno, v drugem okolju kaj hitro razglašeno za »sumničava nauku«.1 Menda nas to ne bo pripeljalo v naši, iz šest republik iin dveh avtonomnih pokrajin sestavljeni federaciji, v osem družboslovnih (politoloških in ustavnopravnih) »znanosti«? V jugoslovanski družbi gre res razvoj velikokrat po novih, še neraziskanih poteh, mnogokrat ni nikakršnih vzorov in modelov; Vse to odseva v številnih reformah in dopolnitvah sistema. Marsikatera politična institucija je v našem političnem sistemu rezultat trenutnih potreb, trenutne nuje. Zato pa še ne kaže iz nuje (potrebe) delati (teoretično) vrlino! Moč je pritrditi mnenju, da je jugoslovanska družba svojevrsten družboslovni laboratorij — toda ali nas to opravičuje, da bi se kdaj obnašali kot politični alkimisti? Pa še nekaj bi lahko dodali, če govorimo o jugoslovanskem družboslovnem laboratoriju: tu smo družboslovci vendarle vsaj do neke mere prizadeti. Ne razpolagamo s čim takšnim, kot je naravoslovni eksperiment, ki je vendar dokaj trden dokaz za merilo. Čeprav nobeno teoretično izhodišče ni fetiš in absolutum in ima geslo »panta rhei« glede našega političnega sistema Vso svojo vrednost, to ne pomeni, da bi improvizirano in v celoti opuščali teoretična izhodišča, ki so še včeraj veljala. Podoba je, da bo morala teorija zavzeti jasno stališče, kako je pri nas glede na dopolnila k zvezni ustavi s skupščinskim sistemom. Nekatera določila zveznih ustavnih dopolnil o položaju predsedstva SFRJ očitno predstavljajo odmik od načela skupščinskega sistema, ki pa sicer (uradno) še ostaja temeljno načelo ustavnega sistema pri nas. Tudi glede položaja izvršnega sveta se obetajo spremembe, ki naj bi funkcionalno povezovale politično izvršilno in upravno funkcijo, ne glede na to, da smo v preteklosti našli dosti političnih in tudi teoretičnih razlogov za funkcionalno ločitev teh področij in torej utemeljevali nasprotno. Miselno zvezo pri »nasprotnih trditvah« (ki so včasih pravi politični obratni skoki) bi lahko našli tudi pri političnem organiziranju komunistov na področju mesta Ljubljane. Medtem ko je bila pred leti odprava občinskih komitejev Zveze komunistov obravnavana kot pomemben dejavnik smiselnejše in skladnejše organiziranosti komunistov, nekatere politične strukture trde danes ravno nasprotno. Pogosto pri opredeljevanju posameznih institucij našega političnega sistema opredeljujemo posamezne institucije kot »sui generis«. Tako na primer naš poslanski mandat ni ne imperativen, ne reprezentativen, ampak je »sui generis«; tudi naša federacija ni ne »klasična« federacija ali konfederacija, tudi ona je federacija generis. Ta »sui generis« uporabljamo tako pogosto, da postaja že problematičen in pomeni svo- 1 Aziz Hadžihasanovič, Sumnjičava nauka, Oslobodjenje, Sarajevo, 6. aprila 1971. jevrsten (včasih tudi oportunističen) teoretični eskapizem in tudi določeno teoretično nemoč, ki pa po našem mnenju ni le subjektivna, znanstvenikova, ampak ima tudi objektivne korenine. Ne gre torej poenostavljeno za to, da bi bili eni ustavnopravni teoretiki ali politologi preveč ujeti v »tradicionalno razmišljanje«, drugi pa kar preveč »na tekočem« — kar bi lahko bil tudi blagorečni izraz za tiste, ki so »na liniji«, torej ne »v opoziciji«2. Stvar je v tem, da pri tem, ko priznamo, da je pri nas marsikaj specifičnega (vse pa seveda tudi ne), vendar napravimo čimveč miselnih naporov, da politične institucije tudi pozitivno opredelimo, torej kaj one so in ne le kaj niso. Pomebno je, da stvari poimenujemo s pravim pojmom; pri tem se tudi iskanju novih pojmov ne bo moč izogniti. Iz vsega povedanega lahko sklepamo, da ustavnopravno teorijo in politologijo čakajo ob spremembah našega ustavnega sistema široke naloge. Kako jih bo rešila, pa vendarle ni odvisno samo od nje. Neko obdobje ni veliko samo po idejah, ampak tudi (in pred vsem) tudi po tem, kako (in če) jih uresničuje. B. MARKIČ Med željami in stvarnostjo »Na področju ekonomskih odnosov 0 federacije in njene strukture moralo priti do sprememb. Mnogi elementi centralističnega odločanja na ekonomskih, političnih, zakonodajnih in C kulturnih področjih v federaciji so v novih demokratičnih razmerah postali ® odveč in nepotrebni, medtem ko so bili v prejšnjem obdobju bolj ali C manj nujni in normalni. Če se ozremo nazaj, se nam včasih zazdi, da ni 3 bilo vse normalno in nujno, pozabljamo pa, da je taka funkcija federacije nastala v drugačnem družbenoekonomskem in zgodovinskem položaju. ^ Spremembe, do katerih prihaja danes v našem družbenopolitičnem sistemu, je treba pojasniti predvsem z novimi odnosi v družbeni strukturi. Federacija in federalizem nasploh in s tem v zvezi tudi demokratične pravice narodov in njihovih republik so namreč začeli rasti prav iz samoupravljanja in neposredne demokracije. To je splošni temelj, na katerem morajo potekati nadaljnje spremembe v našem političnem sistemu, pa tudi v funkciji in vlogi federacije. Te spremembe so formulirane z ustavo, vendar praktične spremembe nastajajo šele zdaj v zvezi s spremembami v družbenoekonomskem sistemu, realizirajo pa se v procesu izvajanja gospodarske reforme. Ko govorimo o objektivnih družbenih procesih, imamo v mislih razne oblike nacionalizma: velikodržavni nacionalizem in nacionalizem velikega naroda. Komunisti v Srbiji bi morali to vedeti in biti občutljivi za vprašanje nacionalizma zaradi številčnosti in velikosti naroda, ki mu pripadajo. Poglejmo primer za to: neka ugledna institucija je izdala knjigo, v kateri piše da je Kajmakčalan srbski. Ko so na to v Makedoniji rekli da ta ni srbsko ozemlje, temveč makedonsko, so se nekateri komunisti v Srbiji čudili, zakaj so Makedonci tako občutljivi! Nje je torej presenetila »preobčutljivost« Makedoncev, namesto da bi jih presenetila neobčutljivost in pomanjkanje političnega posluha komunistov — Srbov, ki na takšno, pisanje niso reagirali. Pa poglejmo še drugi primer: v zvezi z dogodki v aprilu 1941 je objavljena cela razlaga — čisto šovinistična, v stilu najbolj reakcionarnih nazorov velikosrbske buržuazije — da so Hrvati krivi za 1941. leto. Niti na to v Srbiji niso v zadostni meri javno reagirali. V tem okviru je mogoče govoriti o tendencah unitarizma. O tem je treba tudi posebej govoriti, ker ima v etatizmu in birokratizmu kot družbenem odnosu tudi unitarizem svoje korenine, vire in ideološko utemeljitev, kar ni vedno identično z nacionalizmom velikega naroda. Važno je, da to razumemo, ker je tudi unitarizem lahko velika ovira v aktualnem boju za samoupravljanje in neposredno demokracijo; ne samo v tem smislu, ali bo center federacije obdržal te ali one pristojnosti, temveč tudi, kar se tiče nadaljnje demokratizacije družbenih odnosov v celoti. Obstaja namreč mnenje, naj se federacija konstituira tako in v tisti meri, v katerih se v centralnih organih konstituira sila, oblast, moč — ekonomska, politična, zakonodajna itd. Če tega v centru ni — potem nosilci takega stališča menijo, da »izginja federacija« kot oblika političnega organiziranja družbe in skupnega življenja narodov. Obstaja tudi nasprotno mnenje —• da je vsako institucionaliziranje v okviru federacije unitarizem. To je seveda konservativno mišljenje, ki noče ali ne more razumeti našega demokratičnega razvoja in zaradi tega tudi ne konstituiranja odnosov v federaciji. Ne razume, da je naša federativnost taka ureditev demokratičnih odnosov med enakopravnimi narodi v skupnosti, ki logično izhaja iz samega samoupravljanja in neposredne demokracije. Pogosto o tem vprašanju razmišljajo na relaciji federacija —■ konfederacija, kar ravno tako ne more dati odgovora na postavljena vprašanja, ker gre za novo vsebino, ki se, gledano skozi stara očala, zdi zdaj kot federacija, zdaj kot konfederacija, lahko pa je celo videti, kot da sploh ne obstaja nikakršna skupnost (ker le-ta administrativno-organizacijsko ni na tem področju konstituirana). Problemi, do katerih prihaja v tej sferi, so zelo pereči in politično »občutljivi«. Zato se jih je treba lotevati z ustrezno pozornostjo tudi takrat, kadar se zde »majhni«. Laže jih bomo rešili, če nimamo raznih nacionalističnih predsodkov. Samo komunisti, to pomeni ljudje, ki so se osvobodili nacionalističnih predsodkov, lahko učinkovito rešujejo to vprašanje, kakor so to storili tudi 1943. leta, ko so ustanovili novo, demokratično skupnost narodov. Delo iz 1943 pa so lahko opravili samo prostovoljno. Eden bistvenih političnih, pa tudi etičnih dejavnikov, ki je pomenil moč komunistične partije 1941. leta kakor tudi med revolucijo, je bil ta, da je bila KPJ osvobojena vseh vrst nacionalizma. Ravno to tudi pojasnjuje zakaj je bilo mogoče 1943. leta pripraviti in sprejeti znane sklepe AVNOJ, v katerih je pisalo, da se narodi Jugoslavije prostovoljno združujejo v skupnost, da torej nimajo nobenega posebnega osvoboditelja in zdruzitelja. Temeljni sestavni element ni bil srbski narod (kakor mislijo nacionalisti), temveč delavski razred in njegova avantgarda — Komunistična partije Jugoslavije, revolucionarna sila vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. Če partija ne bi bila osvobojena raznih vrst nacionalizma, tudi 1948. leta, ne bi bili mogli »preživeti«, kakor tudi ne bi mogli doseči takih uspehov v razvoju samoupravljanja in neposredne demokracije. Lahko bi govorili o domišljavosti ekonomsko bolj razvitega naroda in o nacionalni preobčutljivosti malega in mladega naroda. Vendar ko govorimo o odnosih v Zvezi komuniistov in o odnosu komunistov do teh problemov, se določene stvari pokažejo v drugi luči. Opiranje na nacionalizem pomeni namreč za komunista, da zapušča tiste družbene, ekonomske, politične, idejne pozicije (razredne pozicije), katerih avantgarda je Zveza komunistov, ter sprejema druge, tuje pozicije. To z drugimi besedami pomeni, da zapušča revolucionarno-demokratične, proletarsko-demokra- tične, samoupravljavsko-neposredno demokratične pozicije ter sprejema pozicije politične zveze med birokratizmom in malomeščanskim konser-vatizmom ter reakcija. Nacionalizem se idejno in politično pojavlja včasih kot birokratični, drugič kot malomeščanski nacionalizem. Med birokratizmom in malomeščansko reakcijo je intimna zveza, ideološka in politična, v kateri je ravno nacionalizem najučinkovitejša kohezijska sila. To doživljamo dan za dnem v političnem življenju. Nacionalistična ideologija vseh vrst je — kakor ideološko tako tudi politično — najširša in najpestrejša pot, ki pelje k opuščanju marksistične pozicije in prehajanju v »drugi tabor«, k temu, da se začne misliti z glavo drugega razreda ali drugih razrednih zavezništev, to je tistih razredov (in razrednih zavezništev), ki jim Zveza komunistov ne more biti avantgarda. Gre za tiste družbene skupine, katerih interesi niso identični z zgodovinskimi interesi delavskega razreda in delovnih ljudi nasploh. V tem je nevarnost, na katero danes pogosto pozabljamo in ki jo podcenjujemo. Sprejemanje kakršnih koli malomeščanskih pozicij vsebuje v današnjih konkretnih političnih razmerah elemente opuščanja ideologije Zveze komunistov, to pa pomeni opuščanje pozicij revolucionarno-demo-kratičnih sil, ki jih vsebuje samoupravljanje in neposredna demokracija na celi lestvici družbenih problemov — od ekonomike do kulture. V tej obliki se pojavlja nacionalizem na vseh ravneh družbene strukture — v različnih ideoloških in političnih oblikah: v centru federacije kot unitarizem in centralizem; v republikah kot velikodržavni nacionalizem ali kot partikularizem in separatizem. Nacionalizem se pojavlja kot posledica družbenopolitičnih in idejno>-političnih odnosov (razrednih odnosov) znotraj vsakega naroda. Tu so njegove korenine, tu nastaja, tu je edino lahko tudi premagan. Premagajo pa ga lahko samo demokratično-revolucionarne sile, katerim na čelu stoji tudi ustrezna revolucionarna partija — v našem primeru Zveza komunistov Jugoslavije. Nacionalizem ni nekaj, kar se temu ali onemu narodu vsiljuje od »zunaj«; še manj nekaj, kar se od zunaj vsiljuje avantgardni sili. Nacionalizem vsiljuje revolucionarni avantgardi reakcionarna družbenopolitična sila lastnega naroda. To je oblika kapitulacije naprednih sil pred reakcionarnimi silami svojega lastnega naroda. V tem je smisel Leninovega pravila: da se mora proti nacionalizmu vsakdo boriti predvsem v svoji hiši. Na ta način je možno ne samo zmagati nad nacionalizmom, temveč je to tudi edina možna pot, da se avantgardnim, revolucionarnim silam drugega naroda, s katerim prvi živi v skupnosti, pomaga v boju proti njihovemu lastnemu nacionalizmu. Na vse to, čeprav je dobro znano, v naših razpravah pozabljajo. Poglejmo nekaj primerov. Velikokrat pravijo: močan unitarizem in centralizem krepita nacionalistično razpoloženje v republiki (kar samo po sebi drži). Zaradi tega ima nacionalizem v moji hiši objektivne zunanje vzroke za svoj oHstoj, pa je zato celo opravičen. Na tej črti ga jaz opravičujem in se ne borim proti njemu, temveč se moram boriti proti tistemu »zunanjemu faktorju«. Druga logika je: ker obstojijo v Jugoslaviji centrifugalne sile, ki so po svoji naravi separatistične, je treba reševati Jugoslavijo in federacijo. Če se v centru ohranjajo centralistične pozicije, imam jaz potemtakem prav — v imenu socializma jih branim. (Seveda živi birokratično mišljenje te vrste v prepričanju, da je edino poklicano braniti federacijo, ker obsto-jijo tendence centrifugalnih sil po republikah.) Ali, na primer, modrovanje, ki je značilno v Srbiji (in ne samo v Srbiji): ker so Slovenci in Hrvati bolj razviti kakor mi, ker so nas »prinesli okoli« pri dosedanji graditvi, to pa so delali iz nacionalističnih pobud, imamo zdaj mi pravico, da »prinesemo okoli« druge narode. Ker so oni drugi nacionalisti, imamo tudi mi pravico to biti. To je udomačeno birokratično geslo nacionalizma v Srbiji. In tako prihaja do zanimivih situacij: vsak nacionalizem nastopa v imenu svojega naroda in se pred kom rešuje — eni zato, ker »zaostajajo« v razvoju, drugi zato, ker se »ne razvijajo hitro«, tretji zato, ker se zaradi nerazvitih ne morejo normalno hitreje razvijati. Pred kom vsi ti skupaj branijo »svoj narod«? Nekateri pa pretiravajo in govorijo, kako da rešujejo federacijo — skupnost narodov, vendar pred kom? Očitno gre za to, da ostanki etatizma in birokratizma rešujejo sebe, svoje pozicije, rešujejo ostanke administrativno-etatističnega centralizma — zato nastopajo v imenu »svojega naroda« ali v imenu »federacije«. Toda pred kom rešujejo sami sebe? Pred silo samoupravljanja in neposredno demokracijo. Vendar pa, kakor je to sicer znano v družbenih gibanjih, birokrati-zem meni, da on ni tisti, ki zgublja pozicije, temveč da je to cela družba (narod, federacija), ki jo je včeraj predstavljal sam. Zri obrambi svojih pozicij se sile birokratizma borijo tudi med seboj. Kolikor bolj se na temelju samoupravljanja razvija politično demokratično življenje, toliko bolj prihajajo do izraza tudi spopadi takšnih nacionalizmov. Zaradi tega se na prvi pogled zdi, da se krepijo. Tisti, ki se zdaj — z nacionalističnih pozicij — med seboj spopadejo in borijo, odvračajo pozornost delovnega človeka od poglavitnih problemov, problemov samoupravljanja in neposredne demokracije, k »svojim skrbem«. Tako po malem zmedejo akcijo delovnih ljudi. V tem je nevarnost več, ki tiči v nacionalizmu. Ali nadaljnji prodor samoupravljanja in neposredne demokracije ogroža narode in njihove pravice? Očitno ne. Nasprotno. Zaradi česa torej nacionalizem nastopa, kot da je treba »reševati svoj narod«? Ali nadaljnji razvoj samoupravljanja in neposredne demokracije ogroža federacijo kot skupnost enakopravnih narodov? Očitno ne. Samo nove druž-benozgodovinske temelje in pogoje ustvarja, ki so lahko dosti trajnejša, širša, bolj demokratična podlaga za uresničevanje skupnega življenja narodov in narodnosti. Obramba birokratičnih pozicij je očitno vir navidezne krepitve nacionalizma. Napredne sile, nosilci samoupravljanja imajo to nalogo, da v nadaljnji demokratizaciji pride tudi do drugačnih odnosov v strukturi federacije v ekonomskem, političnem, kulturnem in družbenem dogajanju nasploh. Zato je potrebna na eni strani mirna razprava, na drugi pa boj proti infiltraciji nacionalizma v te razprave. Cela vrsta družbenih organizacij bi morala spremeniti strukturo. Socialistična zveza je nastopila S tezami o tem. V teh razpravah se postavlja tudi vprašanje strukture organov s stališča položaja republik in narodov. Razprave o Socialistični zvezi sami bodo v zvezi s statutom prav tako postavile ta vprašanja. Mnoga področja — področje kulture, prosvete, informacij, znanosti — prav tako zahtevajo razpravo s tega stališča. Pred razpravami in (Spremembami ni treba bežati (zato, ker so to menda »občutljiva vprašanja«). Problemi so tu in ne smemo dovoliti, da se nakopičijo, ker je to politično škodljivo. Vendar pa je treba o vseh teh vprašanjih mirno razpravljati, boreč se proti nacionalizmu vseh vrst. Samoupravljanje in neposredna demokracija sta univerzalna in odprta družbenoekonomska in politična odnosa. Družbena skupnost, kakor tudi skupnost narodov, ki raste iz nje, je prav tako univerzalne narave. To je tudi smisel določila ustave, ki govori o SFRJ kot o odprti skupnosti. V zvezi s tem je nacionalizem lahko ovira pri nadaljnjem razvoju tistih odnosov, ki so temelj celotne mednarodne dejavnosti SFRJ, zveze komunistov, socialistične zveze in drugih. Ugotovili smo, da nacionalizem raste na tleh etatističnih proizvodnih odnosov in da se razvija v procesu družbenopolitičnega boja med samoupravljanjem in neposredno demokracijo ter etatizmom, birokratizmom in njunimi zavezniki. Iz tega sledi formalno-logični sklep, da bo nacionalizem izginjal v tolikšni meri, v kolikršni bosta samoupravljanje in neposredna demokracija zmagovala, pa se zaradi tega ni treba boriti proti nacionalizmu kot takem. V širših družbenozgodovinskih okvirih je to morda videti pravilno. Vendar se je v aktualnem političnem boju treba boriti proti nacionalizmu vseh vrst ravno zato, ker je nacionalizem pravzaprav maskirani birokratizem, ker je nacionalizem danes najboljše zavezništvo tistih političnih sil, ki se upirajo ^samoupravljanju in neposredni demokratizaciji, zato je zmaga nad nacionalizmom hkrati tudi zmaga nad birokratizmom in njegovimi zavezniki. Za komuniste, marksiste mora veljati tale logika: nacionalizem pomeni prehod na tuje razredne pozicije. Potemtakem ni treba gledati čez plot, temveč rajši v svojo hišo. Ne se boriti torej proti nacionalizmu zunaj svojega naroda, temveč v svojem lastnem narodu. Kakršno koli opravičilo bi našli, nasprotno delovanje bi bilo pravzaprav nacionalistična pozicija, ne pa marksistična. V tem smislu je vsak nacionalizem nevaren, ker vsak pomeni zapuščanje razrednih, marksističnih pozicij. To velja tako za sile v federaciji kakor za sile v republiki. Po mojem mnenju mora biti marksist v primeru, da opazi, da se v drugem narodu, s katerim zaradi določenih zgodovinskih pogojev njegov narod živi v skupnosti, krepi nacionalizem, budnejši in bolj borben proti nacionalizmu v svojem narodu, proti svojemu lastnemu nacionalizmu, ker bo sicer »moj« nacionalizem izkoristil ta položaj v boju proti revo-lucionarno-demokratičnim silam znotraj mojega lastnega naroda. S tem hkrati učinkovito pomaga avantgardnim, demokratično-revolucionarnim silam drugih narodov v boju proti nacionalistični reakciji. Tudi 1941. leta smo šli s takim stališčem v revolucijo in vstajo. V tem je tudi temelj uspeha. Tedaj je bil v partiji ne samo potolčen, temveč tudi moralno diskvalificiran vsakršen nacionalizem. V zadnjem času pa v zvezi z etizmom in birokratizmom poskuša doseči nekakšno revalorizacijo. Še nekaj bi povedal o nacionalizmu in njegovih ideoloških oblikah v Srbiji, pri nas komunistih v Srbiji. Predvsem obstaja zabloda okoli jugo-slovanstva. Beseda jugoslovanstvo vsebuje najmanj tri bistvene stvari. Ena je pripadnost določeni državi —- SFRJ, druga je, kadar je govor o jugoslovanski socialistični skupnosti, to je socialistični skupnosti narodov Jugoslavije, glede na to, da na primer Šiptarji in Madžari niso Slovani. Tretja je etično-nacionalistična vsebina, ki ima svoje korenine še v prejšnjem stoletju in obstaja še danes. V razmerah, ko se je pojavila, je imela zgodovinsko napredno nacionalno politično vsebino. Danes, v razviti socialistični družbi, v razviti in svobodni skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije, lahko ima in tudi ima popolnoma drug pomen. Ker je to zamotana snov, zahteva podrobnejšo obdelavo, česar pa jaz tukaj ne morem storiti. Zato bi samo opozoril, da je danes zelo pomembno videti tudi tisto konservativno, nacionalistično in celo reakcionarno, kar lahko vsebuje in kar v določenih stvareh tudi vsebuje takšno ali drugačno jugoslovanstvo. Vzemimo na primer tale dogodek: v neki razpravi zgodovinarjev je neki slovenski zgodovinar želel govoriti v francoščini, češ da se laže izraža v tem jeziku kot pa srbščini. Nekateri srbski zgodovinarji, komunisti so se začudili in vprašali: kako to, da zna ta človek bolje francosko kot pa srbsko? Pri tem pa mnogi med njimi sploh ne znajo slovensko, niti jim ne pride na misel, da bi se slovenščine učili. V razpravah se je pokazalo, da si nekateri komunisti nadaljnji razvoj naše družbe zamišljajo takole: narodi kot ostanek Starega bodo preseženi in ustvarila se bo »Jugoslavija«, »jugoslovanska družba«, »jugoslovanski občutek«, »Jugoslovan«. Na vprašanje, kateri jezik bodo govorili ti »Jugoslovani«, se pokaže, da mislijo ali celo ne mislijo, temveč je to samo po sebi umevno kot stvar, o kateri ni potrebno razpravljati — da bodo govorili srbohrvaški jezik. In zakaj? Očitno je za takim jugoslovanstvom ideja o> asimilaciji kultur malih narodov v večje. Kaj pa je to in kakšno zvezo ima to z marksizmom? V Srbiji je precej razširjeno stališče, ki se posebno pojavlja pri mladih generacijah (to živi tudi v drugih republikah in narodih), da bo nacionalizem, ki se širi zadnja leta v Jugoslaviji, odpravljen s tem, da se bo ustvarilo nekaj nad posameznimi nacionalizmi in nacionalnimi čustvi, nad nacionalnimi kulturami, neke vrste jugoslovansko čustvo, neka jugoslovanska kultura. To je največkrat dobronamerna in poštena reakcija na nacionalizem, vendar pa je to politična iluzija, ki pelje v zablodo. V tem se prav tako skriva nemarksistično obravnavanje tega vprašanja. Nacionalizem bo zginil tako, da se bodo razni nacionalizmi integrirali v nekaj »več« že s tem, da bo nacionalizem potolčen znotraj vsakega naroda, ker se bo v boju z nacionalizmom znotraj vsakega naroda razvila njegova kultura kot socialistična, antinacionalistična itd. To nikakor ne izključuje družbene dejavnosti, ki pomeni bolje komuniciranje vseh narodov, spoznavanje njihovih dosežkov itd. Toda takšna dejavnost mora biti vedno prostovoljna, vedno stvar samega naroda. Kaj prevzeti od kulturnih dosežkov drugih narodov kot potrebno za svoj lastni razvoj, mora biti odločitev pripadnikov vsakega naroda, ne pa vsiljeno, celo kadar gre za najplemenitejše namene. Vsakršno drugačno ravnanje ne prinese drugega kot to, da vzbudi najprej odpor ljudi teh narodov, nato pa povroči krepitev nacionalizma, infiltracijo nacionalizma. Kako se nacionalistično in birokratično povezujeta v zavezništvo, je najbolje videti na področju gospodarstva. To ne pomeni, da na drugih področjih tega ni, temveč da je na področju gospodarstva to povezovanje najjasnejše. Seveda nismo za to imuni niti mi v Srbiji. Nacionalistično-birokratično ideologijo vsebuje tudi parola o »zaostajanju Srbije«. Ustrezno geslo živi tudi v nekaterih drugih republikah, vendar je to stvar komunistov teh narodov. Na stališča o zaostajanju se navezujejo tudi druga stališča, kot na primer: zdaj je napočil čas, »da gre Srbija naprej«; ko bomo zgradili Džerdap, proge in druge ključne objekte, bomo pomerili svoje sile s tistimi, ki So »nam pobegnili« itd. Takrat bomo videli, kdo je kaj in koliko je vreden. Namesto v temelju delovnega tekmovanja, ki bi moralo obstajati v naši skupnosti, je to čisto nacionalistično gledanje. In ni samo to. To je odskočna deska za argumentiranje in »prepričevanje« za predloge ekonomske politike, ki je lahko nasprotna politiki reforme. To je linija velikih ključnih objektov, ki baje peljejo k hitrejšemu razvoju. Vendar pa bo Srbija v resnici zaostala, če bo šla po tej poti. Najhitreje se bo razvila tista republika, v kateri se bo do konca in dosledno izvajala politika, ki jo je začrtal VIII. kongres ZKJ in ki se uresničuje z reformo in drugimi dejanji. Za to pa je potrebno, da se osvobode notranje sile v delovnih organizacijah, da se z obstoječimi delovnimi organizacijami zgradi najproduktivnejša industrija in zagotovijo boljši odnosi za delitev dohodka po rezultatih dela ter na tem temelju razvije učinkovitost pri delu in poslovanju na celi družbeni lestvici. Iz te perspektive je treba gledati na velike objekte in celo na probleme barske proge. To je gospodarski problem in proga mora biti zgrajena, vendar morajo biti ta in vsi drugi veliki objekti podrejeni ekonomski politiki, ki pelje v intenzivno ekonomsko gospodarjenje in ki bo obstoječi potencial pripeljala do takega gospodarjenja. Za birokratizem je nasploh značilno, da vse pojme in kategorije mišljenja zreducira na naturalne objekte ali na norme. To je dekadenca v sferi mišljenja. V tem pogledu birokratizem in problem nacionalnega veže na neki konkreten objekt, progo, centralo, pač na neki gospodarski objekt in na tem gradi svojo nacionalistično ideologijo. Seveda ima sodobna nacionalistična ideologija tudi druge, »višje« oblike delovanja — vsebovane v filozofiji in poeziji. V Srbiji je to tista filozofija (in poezija), ki postaja temelj za »vračanje k tradiciji«, ki hoče sodobnemu nacionalizmu najti ideološki (filozofsko, znanstveno, umetniško) temelj v daljnji preteklosti, da bi ga v njej in s pomočjo nje čimbolj okrepila — ker v sodobnih tokovih političnega in kulturnega boja vse bolj izgublja bitko. Hkrati pa je to tudi poskus, da bi se nacionalizem in pravoslavna vera med seboj povezala in da bi jima dali nov, sodoben ideološki (znanstveno filozofski in umetniško-poetični) temelj ter da bi skozi to poskušali revalorizirati tisto, kar je bilo potolčeno v dosedanjih revolucionarnih preobrazbah. Postavili ste tudi neka vprašanja, ki vsebujejo določeno bojazen, da bo v zvezi s »krepitvijo nacionalnega« v naših odnosih, s krepitvijo funkcij raznih organov republik prišlo do slabljenja skupnih čustev jugoslovanskega socialističnega patriotizma. Takšno mišljenje obstaja, vendar je v temelju napačno. Če z jugoslovanskim socialističnim patriotizmom razumemo občutek in zavest o pripadnosti socialistični skupnosti narodov in narodnosti Jugoslavije, zavest o njeni socialistični vsebini in ponos nanjo, na demokratično vsebino njenega življenja, na enakopravni in demokratični odnos med narodi v njej — potem bo tak razvoj, ki nosi v sebi krepitev samoupravljanja in neposredne demokracije, samo krepil to zavest in ta občutek. Komunisti in vse socialistične sile morajo to zavest in ta občutek razvijati. Izraz jugoslovanski socialistični patriotizem ni dovolj jasen zaradi izraza »jugoslovanski«, ki je, kakor smo prej videli, nedoločen. Pravo vsebino tako socialističnega kakor patriotskega popolneje zajemajo s temile besedami: socialistični patriotizem narodov in narodnosti Jugoslavije — čeprav je to za komuniciranje neprimerno. Prav tako je treba videti, ali beseda patriotizem zadostuje in ali ustrezno označuje tisto vsebino, ki jo mi razumemo, ko rečemo: 'socialistični patriotizem. Pogosto uporabljajo termin — jugoslovanski narodi, čeprav tega v revoluciji nismo nikdar uporabljali. Ne obstajajo »jugoslovanski narodi«, temveč »narodi Jugoslavije« oziroma natančneje »narodi in narodnosti Jugoslavije«. Zelo pomembno je, da se marksisti pravilno orientirajo, kar se tiče vprašanj odnosov razrednega, nacionalnega in internacionalnega. Kadar rečemo: komunisti so del naroda — je to popolnoma razumljivo in o tem je razprava odveč. Vprašanje je, kateri, kakšen del naroda so komunisti; v tistem najbolj naprednem delu naroda so, ki je nepretrgano nasprotnik nacionalizma: tako nacionalizma malomeščanskega izvora kakor racionalizma birokratičnega izvora in tudi sklenjenosti, zveze med njima. Pogosto je slišati, da je čutiti okrepitev nacionalizma ali vidnejše izražanje nacionalizma, da prihaja danes bolj do izraza z Zvezi komunistov kot prej, da pa delovni ljudje s tem niso obremenjeni. To je res in dokazuje, da so korenine nacionalizma v etatizmu in birokratizmu, povezanim z malomeščanskim okoljem in zavestjo. Zato je treba biti tudi zaskrbljen, ker se birokratizem poskuša obdržaii ravno s pomočjo nacionalizma. Največja sila, ki se danes lahko upira razvoju samoupravljanja in neposredne demokracije, je ravno to zavezništvo birokracije in malomeščanščine, birokratičnega nacionalizma in malomeščanskega nacionalizma. Zaradi tega je boj proti temu zavezništvu in zvezi ena najpomembnejših nalog pri razvoju samoupravljanja in neposredne demokracije. Nerkez Smailagič Zgodovina političnih doktrin1 Pri prebiranju tega zajetnega dela, ki obsega dve knjigi, se samo po sebi najprej zastavi uvodno vprašanje: ali je mogoče v zgodovino političnih doktrin vnašati politično misel tistih zgodovinskih obdobij, ko je bila ta misel tako vsestransko prepletena s prvinami morale, etike in religije, da je ni mogoče obravnavati kot samostojno in diferencirano obliko človekovih znanstvenih prizadevanj? Za antični svet je bilo značilno poistovetenje javne in zasebne dejavnosti svobodnega človeka, kar je na neki način politično misel podrejalo etiki in morali. Srednjeveški miselnosti pa je imanentno pojmovanje, da oblast in suverenost izhajata iz božje volje, kar pomeni, da ne more biti avtentičnih političnih odno^ sov, ker so ti viselej zgolj razčlenitev širšega odnosa med človekom in bogom. Srednjeveška religiozna družba si dejansko sploh ni mogla zamisliti političnega odnosa, ne da bi ga obdolžila s teološko formo. Zato antična in srednjeveška politična misel niti nista mogli pre-rasti v znanstvene doktrine. Politična znanost kot samostojna ter od religije,, morale in filozofije diferencirana znanost se je mogla 1 Historija političkih doktrina I, Antika, srednji i novi vijek, str. 382; II, Socijalizam, str. 417; Naprijed, Zagreb 1970. oblikovati šele v okoliščinah libe-ralističnega individualizma meščanske družbe, za katero je značilno, da razločuje med civilno in politično sfero človekovega življenja. Šele popolna individualizacija in vsestranska privatizacija življenja sta odkrili posebno, izključno javno sfero, ki je nič več ne zastirajo niti privilegiji človekovega socialnega statusa, kot v srednjem veku, niti privilegiji občega statusa svobodnih ljudi, kot v antiki. Sele v takih razmerah je postalo praktično možno teoretično oblikovati javno pravo in politične doktrine. Njihov temeljni problem — državo — so v antičnem svetu istovetili z družbo. Tudi politična misel srednjega veka je temeljila na enotnosti družbe in države. V meščanskem liberalizmu pa se sfera »politične države« izloči iz civilne družbe. To pa je ravno tisto, kar je lahko sprožilo proces oblikovanja samostojne politične znanosti oziroma takšnih ali drugačnih političnih doktrin. Ker je avtor v svojem delu zajel celotni zgodovinski razvoj od antike do. sedanjega ča,sa, bi bilo zato bržkone primerneje, ko bi nam to delo predstavil kot zgodovino politične misli, ne pa kot zgodovino političnih doktrin. To-bi končno tudi ustrezalo avtorjevi oceni antične in srednjeveške politične misli, kakor izhaja iz njegove sklepne besede ob koncu uvodnih študij, ki se nanašata na ti zgodovinski obdobji. Drugo vprašanje je v zvezi z avtorjevim izvirnim deležem pri sestavi celotnega gradiva. Glede tega so pri tovrstnih delih v bistvu tri možnosti. So dela, ki so celovita izvirna raziskava zgodovine političnih doktrin; ta dela navadno, vsebujejo, poleg obče bibliografije še bolj ali manj popolno bibliografijo o posameznih političnih mislecih. Nasproti tem so dela, ki vsebujejo zgolj izbor tekstov in navadno niti ne nudijo bibliografskih podatkov. So pa tudi hresto-matije, ki poleg izbora tekstov vsebujejo večji ali manjši avtorjev izvirni prispevek v obliki splošnega uvoda v posamezna poglavja ali splošne pojasnitve posameznih doktrin ali celo posameznih avtorjev.' Obravnavano delo spada v to zadnjo vrsto in je torej izvirna komentirana hrestomatija zgodovine politične misli. S tem smo hkrati že posegli v tretje vprašanje, ki se neposredno, nanaša na metodološko zasnovo pri obravnavi neizčrpnega vira človekove politične misli. Glede tega se posamezna dela dokaj razlikujejo, čeprav je predmet raziskave v temelju isti. Metodološka zasnova obravnavanega dela pa je še posebno značilna in bi lahko rekli, da je celo izvirna. Prva knjiga obravnava antiko, srednji vek in novi vek, ne da bi posegala v politično misel socializma. Druga knjiga, ki je celo obsežnejša, pa obravnava izključno politično misel socializma. 2 Po tem vrstnem redu omenjamo kot primere tale novejša dela: J. Touchard, Historie des idees politiques, Pariš, 1967; J. Imbert, H. Morel, R. Dupuy, La pen-sče poiitique des origines a nos jours, Pariš, 1969; U. Cerroni, II pensiero poli-tico dalle origini ai nostri giorni, Roma, 1967. Vsa tri poglavja prve knjige vsebujejo najprej avtorjevo uvodno študijo, nato pa izbrane tekste najbolj značilnih predstavnikov obravnavanega obdobja. Pri obravnavi antičnega in srednjeveškega obdobja bržkone ni bilo večjih težav. Ko je avtor prizakal zgodovinski razpon antičnega obdobja, ki se giblje med polisom in kozmopolisom, med domovino in svetom, je poudaril prevladujoče ideje politične teorije polisa (človek kot družbeno bitje, pravičnost kot najvišja vrednota, skupnost kot integrum etično motivirane političnosti) in etiko moralne svobode, ki odpira perspektivno kulturne skupnosti človeštva, kar je značilno za miselnost kozmopolitizma. To poglavje vsebuje le izbrane tekste Platona in Aristotela. Pri kulturnozgodovinskem pregledu srednjeveškega obdobja je avtor poudaril tri prevladujoče teme tedanjega krščanskega pogleda na svet, in sicer idejo svobode (sv. Pavel), idejo greha (Avguštin) in idejo sreče (Tomaž Akvinski). Te ideje so spremljale zgodovino tega obdobja od ekumenskega evangelizma do političnega absolutizma fevdalnih imperijev; navdihovale so politično misel od krščanskega eshato-loškega poudarka civitatis Dei do neodvisne politične civitatis terre-nae. Tudi to poglavje vključuje le izbrane tekste dveh mislecev —- Avguština in Tomaža Akvinske-ga. Nasploh lahko pri teh poglavjih opazimo neko nesorazmerje med dokaj izčrpno in tehtno uvodno študijo in povzetimi izbranimi teksti, ki se omejujejo na zares najnujnejši izbor. Nekoliko širše zajeta hrestomatija bi morala upoštevati tudi nekatere najstarejše antične tekste (Heraklita, Demokrita itd.), nadalje Sokrata in bržkone tudi kakega predstavnika rimskega antičnega sveta (Cicerona, Seneko itd.); Pri srednjeveškem obdobju pa vsaj še Danteja3 in Marsilija Pa-dovanskega. Pretežni del prve knjige je seveda namenjen meščanski politični misli. V tem okviru je avtor prispeval obširno uvodno študijo, ki vsebuje tudi njegov izvirni pogled na razvoj meščanskih političnih doktrin. Avtor razlikuje tri velike in bistvene etape v tem razvoju: etapo politične radikalizacije, etapo politične sistematizacije in etapo politične realizacije. Prva etapa, za katero je značilna uresničitev temeljnega cilja meščanskega razreda, to je osvojitev politične oblasti, obsega obdobje od renesanse do francoske revolucije. V njej se izražajo tri stopnje dozorevanja meščanske politične revolucije in ustreznih doktrin, to je načelo suverenosti vladarja (Machiavelli), načelo suverenosti države (Bodin) in načelo suverenosti naroda (Rous-seau). Za drugo etapo, ki zajema porevolucijsko obdobje z vsemi njegovimi družbenimi in političnimi pretresi (cesarstvo, restavracija, 1848 leto, drugo cesarstvo in pariška komuna), je značilna zahteva po sistematizaciji politične oblasti, kar je bil tedanji temeljni interes meščanskega razreda. Ta interes so formulirale doktrine, ki izražajo: načelo politične tradicije (Burke), načelo politične konstitucije (Hegel) in načelo politične ordinacije (Comte). Tretja etapa pa pomeni pripravo, dozorevanje in stabilizacijo imperializma s političnimi doktrinami, ki izražajo: novo opredelitev države (von Treitschke), nov 3 Seveda s tem ne trdimo, da bi avtor teh mislecev ne poznal, saj je sam napisal odlično delo o Dantejevi politični misli (Nerkez Smailagič: Politilka viziia Dantea Aligijerija, Veselin Masleša, Sarajevo 1964). Čeprav pri izboru ne moremo izključiti subjektivnih meril, je gotovo pri takem izboru zmerom objektivna meja prostor, ki je na voljo. Ta meja je brez dvoma vplivala tudi na izbor tekstov iz drugih razdobij. položaj države (Mussolini) in novo dejavnost države (Hitler). Tako se meščanske politične doktrine — po avtorjevem mnenju — razvijajo v prostoru dialektike od načela svobode do načela suženjstva, od zahteve po političnih pogojih za neoviran razvoj svobodnega indivi-duma do popolne podrejenosti vsemogočni državi. Izbrane tekste, ki se nanašajo na meščansko politično misel, je avtor — glede na omenjene tri etape v razvoju te misli — porazdelil v okvir ustreznih teorij, in sicer teorije državnega imperializma. Kot predstavniki prve teorije so zastopani Machiavelli, Hobbes, Locke, Montesquieu, Rous-seau, Bentham, J. St. Mili, Bryce in Dewey; drugo teorijo predstavljajo Burke, De Maistre, Hegel, Comte, Constant, TocquevilIe, Ma-ritain in Hayek; tretjo pa von Treitschke, Mosca, Mussolini in Hitler. Taka metodološka zasnova razvojne poti od liberalizma do totalitarizma je morda videti nekoliko nenavadna, /saj se v marsičem oddaljuje od tradicionalnih opredelitev posameznih doktrin in širših teorij v zgodovini meščanske politične misli. Ta posebnost pa postane razumljiva spričo dejstva, da je avtor politično misel socializma, ki se je razvijala v okviru meščanske države in kapitalističnega sistema, izločil iz konteksta celovite politične misli meščanskega obdobja in jo posebej obravnaval od njenih utopističnih začetkov do modernih konceptov delavske 'demokracije. Nimamo posebnih pomislekov do take nikakor ne nesporne, a vsekakor izvirne zasnove dela; želeli pa bi nekoliko širši izbor tekstov s področja meščanske politične misli. Nedvomno bi politični misleci, kakršni so npr. Grozius, Spinoza, Lei-bnitz, Kant itd., pa tudi Laski, Cro-ce itd., zaslužili, da bi jih na kratko predstavili v tovrstni hrestoma-tiji. Isto velja glede moderne so- cialne doktrine katoliške cerkve s krajšimi povzetki iz nekaterih en-ciklik. Druga knjiga obravnavanega dela je v celoti namenjena zgodovini politične misli socializma. Temeljita in obširna uvodna študija (171 strani), ki pretežno neposredno izhaja iz del obravnavanih političnih mislecev, je nedvomno avtorjev najbolj tehtni prispevek v celotnem delu. Uvodno študijo o politični misli socializma je avtor zasnoval smotrno in utemeljeno; porazdelil jo je na tri poglavja, ki obravnavajo zgodovinsko raziskavo ideje socializma s stališča treh temeljnih kotov: socializma kot kritike poli-zornih kotov: socializma kot kritike politične emancipacije, socializma kot politične družbe in socializma kot delavske demokracije. Za vsako od teh smeri je avtor razčlenil politično doktrino njenih poglavitnih predstavnikov. V prvem poglavju je obravnaval Saint-Simona, Baku-nina in Marxa. Izhajal je iz ugotovitve, da je izhodišče za kritiko politične emancipacije pri utopičnem socializmu — družba, pri anarhizmu — posameznik, medtem ko je Marx uveljavil višjo sintezo človeške družbe. Marxova misel je kritika meščanskega sveta, prežemajo pa jo tile negativni vidiki: odtujeno delo (kritika politične ekonomije), odtujeni duh (kritika filozofije) in odtujena skupnost (kritika politične emancipacije). Hkrati pa ta misel vsebuje pozitivni vidik objektivno nujne razvojne težnje sodobne družbe, ki vključuje tele momente: revolucijo, prehodno obdobje, komunizem. Na tej podlagi temelji uspeli avtorjev prikaz Maraove celovite politične misli. Poglavje o socializmu kot politični družbi vsebuje prikaz političnih doktrin Bernsteina (socializem kot politični sistem demokracije), Lenina (socializem kot politični sistem oligarhije) in Stalina (so- cializem kot politični sistem diktature). Avtor je poudaril tri bistvene elemente Bernsteinove doktrine: pozitivizem kot metodologijo, re-vizionizem kot teorijo in reformi-zem kot politiko. Obširnejši prikaz Leninove politične doktrine je avtor sklenil z ugotovitvijo, da je le-ninizem v bistvu instrumentalno-po-litična koncepcija Marxove misli, in to. na vseh ravneh, zakaj teo-retično-metodološko izraža fatali-stično določenost družbenega razvoja v socializem kot »naravno-zgodovinski« proces in je zato. razredni boj zanjo tisto, kar je »poglavitno v Marxovem nauku«; po-litično-aktivistično pomeni poklicno, bojevniško in zarotniško partijo kot elito zavesti in volje prole-tarskega gibanja; v revolucionarni razsežnosti pa temelji na diktaturi proletariata kot »bistvu komunizma«. Stalinizem pa je avtor poistovetil z etatizmom in partito-kracijo kot obliko in sredstvom o-sebne diktature. V razmišljanja o socializmu kot delavski demokraciji je avtor vnesel prikaz političnih dokrin Kors-cha, De Leona in Gramscija. Glede na svoje osrednje koncepte industrijske demokracije oziroma industrijskega unionizma oziroma delavskih svetov in hegemonije delavskega razreda te doktrine socializem predstavljajo kot družbeni sistem industrijske demokracije proletariata, kot ekonomski sistem industrijskega unionizma, kot kulturni sistem hegemonije delavskega razreda. Izbor tekstov politične misli socializma je avtor razporedil po nekoliko bolj razčlenjenih kriterijih, ki niti niso docela v skladu s tistimi, ki jih vsebuje uvodna študija. V okviru kritike politične e-mancipacije so predstavniki utopične kritike — Morus, Saint-Simon, Babeuf in Blanqui; kritike romanti-kov — Proudhon in Bakunin, znanstvene kritike — Mara. Misel o so- cializmu kot politični družbi predstavljajo: državni socializem — Blanc in Lassalle; liberalistični koncept — Kautsky, Bernstein, Jau-res Sidney in Beatrice Webb ter MacDonald; levo smer socialne demokracije — Rosa Luxemburg, O. Bauer in M. Adler; politično teorijo diktature proletariata — Stalin in Mao Ce-Tung. Predstavniki ideje socializma kot delavske demokracije pa so Korsch, Sorel, De Leon, Cole in Gramsci. Če hočemo ob koncu izraziti splošno oceno Smailagičevega dela, moramo posebej poudariti, da je tako delo nedvomno zahtevalo veliko znanja, velikanski trud in dolgotrajne priprave. Ne glede na kritične pripombe, na katere smo tu in tam opozorili, in ne glede na to, da bi morebitna širša razprava bržkone opozorila na nekatera sporna vsebinska stališča, lahko avtorjevo delo uvrstimo med tehtne dosežke naše politične znanosti, ki ne le, da to znanost teoretično bogati, marveč je tudi pomembna praktična pridobitev za vse tiste, ki jih — iz kakršnekoli pobude — zanima zgodovina človekove politične misli. A. ŽUN Zgodovina revolucij XX. stoletja Tako je zdaj storjeno to veliko dejanje slovenskega založništva — izšle so vse štiri knjige, torej popolna izdaja Zgodovine svetovnih revolucij XX. stoletja. Izdala jih je založba Komunist v Ljubljani in sicer po italijanski založbi Editori Riunuti. (Rim, 1966). Delo obsega deset večjih delov, med njimi je najobsežnejši pač tisti, ki je namenjen ruski revoluciji; zgodovino je napisalo enajst avtorjev, uglednih in tudi pri nas že znanih strokovnjakov, inštitutov in zgodovinskih arhivov. Gre za prvi poskus sistematičnega povezanega prikaza revolucij, ki so pretresle in preoblikovale svet in so že same na sebi zgodovina štirideset ali petdesetih let tega stoletja. Nedvomno gre za temeljno delo, ni mu mogoče odrekati ne pomembnosti ne potrebnosti, priznati mu gre zgodovinsko preverjeno natančnost in širšo družbeno razgledanost, ukoreninjenost v marksistični misli in poznavanje zakonitosti družbenega razvoja in preobrazbe človeštva. To je zgodovina komaj pretekle, a v mnogih primerih še trajajoče revolucije, zgodovina, ki živi kot živ spomin in bolečina. Zato je nemara v tej zgodovini, v njenem stilu in duhu nekakšen pripovedniški zanos, nekakšen širok epski zamah, ki v sicer klasično opisno zgodovinsko metodo vnaša živ, prepričljiv, zato zelo berljiv način — nekakšna dokumentarno-feljtonsko-romaneskna zgodovina. In to še zdaleč ni očitek: morda je mogoče najti posamezne zgodovinske netočnosti ali tudi nesprejemljiva stališča, toda vrednost dela temelji predvsem v dveh točkah: v poznavanju in spoštovanju zgodovinskih dogodkov in virov in v angažiranem, izredno človeško toplem odnosu do teh dogodkov. In še nekaj: pravzaprav ne gre samo za zgodovino, vsaj ne v klasičnem pomenu. To je v bistvu onemogočila že tema — o revolucijah ni mogoče pisati zgolj zgodovinsko — ampak gre bolj za družbeno — gospodarsko-kulturno zgodovino prevratnega časa — z ves čas navzočim spoznanjem, da je to proces, ki bolj ali manj neposredno sega globoko v naš čas, vsepovsod, brez izjeme. Revolucije, potsebno zmagovite, postanejo kmalu mitična snov. Nekaj tega je tudi v tej zgodovini; vendar ne na škodo objektivnih in realnih ocen dogodkov in ljudi, temveč bolj po stilni, pri-povedniški plati — jezik je kdaj pa kdaj himnično privzdignjen, vzneseno očaran, bi lahko rekli. Zdi se, da bi lahko bila Zgodovina revolucij posebna vrednota za mlade in mlajše, tiste, ki niso živeli v času ruske, kitajske in drugih revolucij, »ki doživljajo« (se informirajo) vietnamsko in afriške revolucije. Za vse te so revolucije iz prve polovice stoletja vendarle zgodovina — predmet pouka in študija; ta knjiga pa lahko vzpostavi »nesholastični«, živi stik s preteklostjo, ki pravzaprav še traja. K slovenski izdaji: izdajatelj se je najbrž zelo držal italijanske izdaje, ki je bila, kot vemo, uspešna. Poleg tega (ali prav zaradi tega) da je zelo lepa, bogata, na dobrem papirju, polna odličnih fotografij, je seveda draga. Razmeroma draga, zakaj na Slovenskem so že izšle tudi slabše in dražje knjige. (V »nagovoru« bralcu 'si uredništvo obeta, da bo knjiga naletela na najširši krog bralcev — in prav pri tej knjigi bi bilo dobro, da bi si jo lahko privoščil še kdo drug, ne samo tako imenovani snobi — ki si je verjetno ne bodo). — Kar pa se zdi precej bolj upanje kot pa resničnost. V cenejši obliki bi bila ise-veda knjiga siromašnejša — po videzu; po vsebini pa bi postala dostopnejša. Toda fotografije so dobre, avtentične in mnoge še neznane, to je tudi res. In izdajatelj se je za tako izdajo zavestno odločil. Prva knjiga Zgodovine revolucij XX. stoletja — Evropa I. — je v celoti posvečena ruski revoluciji, pisec pa je Giuseppe Boffa. Zgodovina ruske revolucije se začenja z njeno »generalno preizkušnjo« v letu 1905, z neizmernim izkoriščanjem in bedo, z vmesnimi porazi in zmagami, s Potjomkinom in agonijo carizma in preko vseh usodnih trenutkov in vojne od leta 1914 do 1918, ki še poglobi rusko krizo, pospeši dozorevanje revolucije. »Zakaj ravno v Rusiji?« »Ne zato, ker smo imeli več srca in manj kruha« (kakor pravi Ehrenburgov junak), ampak kakor pravi Lenin: sredi med razvitim zahodom in prebuja-jočim se vzhodom je lahko dala znak za začetek. Stavkajoči delavci, pobrateni kmetje, delavci in vojaki — vsi se odločajo za revolucijo. Kako je nastajala socialistična vss-bina revolucije? Domoljubni zanos in omahovanje množic. Gospodarska in vojaška kriza ter razredni boj. Nasprotja med boljševiki in Lenin (veličasten, tudi zunaj mitov), lulijska kriza in Leninova odločitev, da mirna pot ni več mogoča. Država in revolucija«. Kako so iskali »močno osebnost« — Kornilo. Zraven pa kmetje, kmečki sovjeti, kmečka vojna, lakota, hude zime. In potem usodni dnevi: kongres sovjetov, zavzetje dvorca, Aurora, pa boljševiki na vladi — pa dekreti in že kriza med boljševiki. Pa kmečki kongres in zmagoviti pohod revolucije — tudi na prestolnico. Razpustitev ustavodajne skupščine. Mir v Brestu — Lenin, Trocki in Bu-harin. Premirje in Leninov načrt: »Račun in kontrola«. Gospodarska diktatura, nato pa nacionalna vprašanja in — državljanjska vojna. Poseben poudarek pa seveda gre dogodkom med februarjem 1917 in junijem 1918 — čas odločitve. Socializem in teoretične zamisli je postal konkretno uporabljena družbena ureditev, uresničena politična smer — način življenja v neki deželi. Druga knjiga: Evropa II. Obravnavane so: Nemška revolucija (Pisec: Enzo Colotti) — kriza Vilje-movega cesarstva, reševanje z reformami in prvi novemberski dnevi, ki so sicer prinesli novo republiko, pa tudi že njeno razcepitev — socialne demokrate, potem pa še prave kontrarevolucionarje. Liki velikih nemških revolucionarjev, bavarska revolucija in Spartakova zveza. »Krvavi božič«, toda rojstvo komunistične stranke. Kmalu pa je bila poražena še bavarska revolucija. Poseben poudarek je seveda na razrednem boju v Nemčiji. Madžarska revolucija (Enzo Santarelli): madžarska komuna, revolucija »jesenskih vrtnic«, odnosi in nasprotja med komunistično 'stranko in socialno demokracijo: Bela Khun, G. Lukacs itd. In stotrideset dni komune. Zmaga komunističnih programskih tez. Nato pa poraz sovjetske republike. Začel se je beli teror, ostala je revolucionarna dediščina. Madžarski dogodki so bili pomembni, toda madžarsko revolucionarno žarišče je bilo osamljeno. Španska državljanska vojna, (Ma-nuel Tunon de Lara) je v tej knjigi najobsežneje obravnavana. Španija kot izjema — geografsko blizu zahodni Evropi, ekonomsko in družbeno pa mnogo bliže nerazvitim in polkalonialnim deželam. Bila je prepolna vzrokov za družbeno revolucijo — revolucionarne kmečke množice, uporni proletariat in razmeroma razgibana buržoazija (zlasti v Kataloniji in baskovskih pokrajinah) so postali zavezniki. Španija ni bila v svetovni vojni, vladala je moč anarhizma in mir Prima de Rivere. Toda zdaj po ruski revoluciji je bila tudi španska mogoča. Monarhija je padla, v boju proti fašizmu pa je Španija spet stopila v okvir evropske politike. Upor proti generalom je bil pravzaprav španska revolucija. Španska republika je zgubila lastnosti ra-dikalno-liberalnega režima iz leta 1931 -— postala je revolucionarna ljudska demokracija. Strast in ponos v tej španski revoluciji in vzvišena (nemara) vizija prihodnosti. Jugoslovanska revolucija (Mario Pacor): se začne s 25. marcem 1941 in konča z osvoboditvijo. V skrčenem obsegu verno spremlja vse najusodnejše etape našega revolucionarnega boja in nastajanje socialistične Jugoslavije. Tretja knjiga: Amerika in Afrika. Mehiška revolucija: (Sergio de San-tis): sodi v prvi val revolucij XX. stoletja — leto 1910 — in je še en primer, da te revolucije niso nastajale v industrijsko razvitih deželah. Mehiška revolucija je nastala predvsem kot posledica skrajno neurejenega agrarnega vprašanja, zaradi skrajnega izkoriščanja (veleposestniki in kmetje) zaradi diktature Porfiria Diaza in njegovih spletk. Tako imenovanemu porfiri-stičnemu »kontinuizmu« se je uprl mlad intelektualec s podeželja, Francisco Madero, in prvi upor je u'spel. Boj mehiškega ljudstva zaznamuje herojska, že legendarna imena: Pancho Villa, Emiliano Za-pata in Pascualo Orosco z njihovim zanosom, nesoglasji in spletkami. Maderistično gibanje je propadlo, boj so nadaljevali Zapata in drugi. Leto 1914 je prineslo zmago konstitucionalistov, torej konec starega režima, toda tudi začetek boja med revolucionarnimi strankami. Mehiško revolucijo knjiga obravnava od leta 1964, toda to je — konservativen korak nazaj. Kubanska revolucija (Severio Tut-tino): to je zgodovina »večne kolonije«, ki pa je že leta 1925 ustanovila komunistično partijo in kjer je bil leta 1930 velik generalni štrajk. Toda prva revolucija je obdobje novejše zgodovine — ves čas vezano na ime in življenjsko pot Fidela Castra in ves čas izražajoče prepričanje, da »revolucionarno ljudstvo, ki je v resnici prišlo na oblast, doslej v zgodovini še nikoli ni bilo premagano«. (F. Castro). Revolucija v Afriki (Romano Led-da) — svoboda in neodvisnost na afriškem kontinentu šele postajata stvarnost in sedanjost. Zgodovina se torej še piše. Pisec v tem sklopu obravnava boje za neodvisnost severne Afrike — Maroko, Tunizijo, Egipt, posebej egiptovsko nacionalno revolucijo in Alžirijo ter boje za neodvisnost črne Afrike: Gana, Sudan, Gvineja, Nigerija, Tanzanija, Zambija, Narodna republika Kongo (Brazzaville), Južna Rodezija, portugalske kolonije, Mozambik, Palestina. To je pretresljiva zgodovina, ki kaže kako nastaja nov politični zemljevid nekega dela sveta, zgodovina, ki v svetovnih okvirih pomeni začetek upora zasužnjenih in izkoriščanih ljudstev proti njihovim osvajalcem, bednih množic proti njihovi revščini. Četrta knjiga: Revolucije v Aziji — kitajska in vietnamska. Kitajska revolucija (Enrica Collotti Pischel): je stoletje obsegajoč, zapleten proces, ves zakoreninjen v stari bogati zgodovini in tradiciji, veličastni, toda nazadnje zapisani propadu. V začetku stoletja ni bilo mogoče več odlagati rešitve tisočerih vprašanj, ki jih je vsa prejšnja zgodovina vztrajno in zvito odlagala — zakaj izbruhnil je napad kapitalističnih držav. Revolucija se je tedaj zares začela — kot osvoboditev in kot dokončen prelom s staro družbeno ureditvijo. Proces kitajske revolucije je mogoče primerjati samo še s francosko in rusko revolucijo — po pomembnosti preobrazb in po daljnosežnem vplivu — sicer pa je v marsičem zelo svojevrstna: konservativizem, miti, tradicije, nesposobnost za spremembe (»statičnost«), pomen kulture, značilna vloga intelektualcev, dolgotrajnost. Sicer pa znani slavni dogodki in imena — do ustanovitve nove Kitajske, ki je začetek boja z zaostalostjo in še trajajočo re- volucijo, od zunaj pa grožnjo imperialističnega sveta. Vietnamska revolucija (Jean Ches-neaux — George Boudarel): leto 1930 je za francosko kolonijo In-dokino leto ekonomske krize, ljudske vstaje nove vrste in sovjetov (ki pa so jih kmalu zatrli), pa tudi leto ustanovitve KP Vietnama. Leto, ko nastopi Ho Ši Minh. Prvo obdobje te zgodovine se konča z letom 1945 — v Hanoi vkorakajo oddelki ljudske vojske. Vietnam je razglašen za neodvisno in demokratsko republiko. Toda po šestnajstih mesecih te mlade republike sledi skoraj osem let neusmiljenih spopadov. Sicer pa lakota, beda, zaostalost — vse vietnamsko življenje se je dogajalo na vasi, tam pa se v osemdesetih letih kolonialne vlade ni zgodilo nič. Zdaj je odporniško gibanje zasidrano tudi v vaseh: »kmet in vojak imata skupno ljubezen — ribo in vodo«. Bitka s francosko krvjo in ameriškim denarjem je vedno tudi bitka za riž. Maja leta 1954 pade Dien Bien Fu — Francija je premagana, podpisani so ženevski sporazumi. Toda takoj nato je ustanovljen pakt SEATO in praktično v Vietnamu ni mogoče izvajati določil ženevskega sporazuma. Vse do avgusta 1964 — ko ameriški bombniki napadejo Demokratično republiko Vietnam. Potem pa sledijo stopnjevanja, Johnsonova zloglasna »ofenziva miru«, strupeni plini, na-palm bombe, žrtve. Ta nedokončana revolucija se v knjigi konča leta 1967. V šestdesetih letih XX. stoletja so revolucionarna vrenja v svetu še bolj zapletena kot v prejšnjih obdobjih — revolucije so vplivale na ves svet, del sveta so spremenile, večji del sveta pa so spremenile le delno. Preobrazba sveta se torej še ni končala. N. BRGLEZ D. Zaje Ločitev po italijansko Razprava okoli sprejemanja zakona o razvezi je v lanskem letu krepko prispevala k razburkanju italijanske javnosti in političnega življenja v Italiji. Ker je dogajanje zaostrilo vsa stara socialna in politična nasprotja, bi bilo vredno, da v tej zvezi posvetimo nekolika več pozornosti stališčem in boju političnih strank ter vplivu Cerkve, polarizaciji javnega mnenja, sociološkim in ekonomskim dejavnikom, ki določajo mesto družini in ženski v strukturi italijanske družbe itd. Dovolj ilustrativen je bil že sam potek sprejemanja zakona, saj se je akcija za uzakonitev razveze začela že leta 1965. Poslanska zbornica italijanskega parlamenta je na predlog poslancev Fortuna in Ba-slini izglasovala osnutek zakona šele konec leta 1969. Nato je predlog v oktobru lanskega leta prišel pred senat, kjer se je vnel oster boj z nasprotniki razveze, desnico in krščansko demokracijo, ki se je zato celo razšla s svojimi partnerji iz koalicije levega centra. Osnutek so v senatu sicer izglasovali, vendar pa v tako spremenjeni obliki, da je moral ponovno pred poslansko zbornico. Ta ga je končno po maratonskem zasedanju sprejela 1. decembra 1970. Demokristijani so menda s tem doživeli svoj najtežji poraz po letu 1947. Sprejeti zakon je brez dvoma kompromis, saj niti nasprotniki niti zagovorniki razveze niso niti vsega dobili niti vsega zgubili. Italija je dobila neke vrste »malo razvezo«, ki nudi manjše možnosti, kot pa so na razpolaga celo v nekaterih drugih katoliških deželah. Za zdaj je prezgodaj napovedovati, kakšne praktične posledice bo imel zakon, vendar pa je po mnenju ocenjevalcev število Italijanov, ki čakajo na razvezo izredno veliko. Vprašamo se torej lahko, kako bo s stabilnostjo italijanskega zakona v prihodnje, ko ne bo več zavarovan z absolutno nemožnostjo razveze.i Nasprotniki razveze pa, kot je videti, še niso popustili. Predvsem zavija zakan v negotovost reakcija Vatikana, saj je sam papež izrazil svojo prizadetost. Sprejem zakona je načel tudi vprašanje odnosov med italijanska državo in Vatikanom, saj ta zakon krši konkordat. Ze dan po sprejemu zakona pa se je pojavil poziv za zbiranje 50.000 podpisov, kolikor jih je potrebno, da o sprejetem zakonu razpišejo referendum, ki bi odločil o njegovi usodi (razveljavitvi ali nadaljnji veljavnosti). Referendum je rds predvidela italijanska ustava iz leta 1948, vendar pa ga doslej še niso razpisali: Zanimivo pa je, da je bilo v lanskem maju nenadoma storjeno vse potrebna za uveljavitev zakona o referendumu — grožnja 1 Zato bi bilo zanimivo poznati podatke o stabilnosti zakonskih zvez mee italijani, ki žive v drugih državah. Po podatkih za našo (glej npr. Sociologija 3/1966, Ruže Petrovič: Etnično mešani zakoni v Jugoslaviji) je v letih opazovanja 1960-62 koeficient stabilnosti zakonskih zvez, sklenjenih med pripadniki italijanske etnične skupine v Jugoslaviji, neverjetno visok in znaša 26,9, kar pomeni, da je bilrazvezan vsak četrti zakon. Poprečje koeficientov stabilnosti homogenih zakonov 16 etničnih skupin Jugoslavije pa znaša 12,4. Ta izredno visoka stopnja nestabilnosti zakonskih zvez nedvomno dokazuje, kako pomembnp je vloga pravnih regulativov, ki urejajo to področje. razveljavitve je torej spremljala že sam osnutek zakona o razvezi. Ob razburkanih političnih strasteh glede vprašanja razveze pa lahko uporabimo dokaj zanesljivo sredstvo za ugotavljanje dejanskega razpoloženja najširše italijanske javnosti, sredstvo, ki nam hkrati razkriva, kakšne posledice bi imel morebitni referendum. Raziskavo javnega mnenja o tem vprašanju je opravil italijanski inštitut DOXA v juniju lanskega leta, torej v času, — za (gotovo in verjetno) — proti (gotovo in verjetno) -— ne vem Poleg spola in geografske pripadnosti, ki ju prikazuje tabela, vpliva na opredeljevanje dokaj močno tudi izobrazba (anketirancev z osnovno šolo se odločila »za« 25,8 %, med tistimi z visoko izobrazbo pa 40,6%) ter starost anketirancev (med moškimi daje največ pozitivnih odgovorov kategorija 30 do 39 let — 46,3%, najmanj pa starejši od 64 let — 32,8%. Zelo ilustrativno je, da dajejo največ pozitivnih odgovorov anketiranke, stare do 30 let — 37,8%, nato pa delež pozitivnih odgovorov občutno pada, dokler ne doseže raven 11,5% pri anketirankah, starejših od 64 let). Vendarle pa dobimo drugačno podobo, če ocenimo odgovore anketirancev na konkretni vprašanji, ki se dejansko nanašata na določbe zakona Fortuna — Baslini. V teh konkretnih primerih pa je večina naklonjena ločitvi zakonske zveze (gre namreč za primere, če je en od zakoncev obsojen na kazen zapora zaradi hujših deliktov ali kadar gre za dejansko ločitev po krivdi enega ko so osnutek zakona o razvezi izglasovali šele v poslanski zbornici (prvič). Ugotovitve raziskave na vzorcu 2020 Italijanov, starejših od 16 let, razkrivajo, da večina anketirancev načelno odklanja razvezo, saj so na posebno uvodno vprašanje (»če bi bili poklicani, da glasujete o zakonu, ki bi uvedel v Italiji razvezo, ali bi glasovali za ali proti?)* odgovorili takole (v %): Spol Regionalna pripadnost zakonca ali zapustitev družine za več kot 5 let). Za oba primera prikazuje tabela strukturo odgovorov glede na iste neodvisne spremenljivke (%): Očitno je, da anketiranci ne glede na načelna nasprotja ne nasprotujejo zlasti razvezi zakona zaradi daljše zapustitve (nad 5 let), vendar pa ustvarja ločitev zaradi obsodbe močnejšo polarizacijo mnenj, zlasti glede na spol. Stališča an-ketirank, ki očitno kažejo močnejše nasprotovanje razvezi tudi v konkretnih primerih, verjetno ni treba posebej komentirati zaradi znanega položaja italijanske žene, tradicij, pa tudi neenakopravnega položaja pred zakonom v sedanjem času itd. Regionalna pripadnost anketirancev dovolj jasno nakazuje razvojno stop njo posameznih predelov v spopadu s tradicionalnimi pojmovanji. Tako kot glede načelnega odnosa tudi v obeh konkretnih primerih odločilno vpliva na odnos razveze ! Isto vprašanje je ta institut zastavljal v svojih raziskavah od leta 1947! SkUpaj M 2 Sev' Sev' Center ,ug' M z Zahod Vzhod L-enter otoki 31,4 39,5 23,8 37,1 31,1 28,6 28,6 57,8 50,8 64,4 53,5 58,5 56,7 61,9 10,8 9,7 11,8 9,4 10,5 14,8 9,5 A) ločiti zakon zaradi obsodbe zakonca Spol Regionalna pripadnost SKUPAJ M Ž Sev. Sev. Zahod Vzhod Center Jug. otoki — nepravilno 36,1 31,3 40,6 26,2 32,1 39,2 45,2 pravilno 49,5 56,6 42,8 57,2 54,1 46,4 41,8 — ne vem 14,4 12,1 16,6 16,6 13,8 14,4 13,3 B) ločiti zakon zaradi ločitve, zapustitve za več kot 5 let — nepravilno 29,4 25,6 32,9 26,4 26,2 28,2 34,5 — pravilno 56,6 61,6 51,8 55,0 59,3 58,2 55,4 — ne vem 14,0 12,8 15,3 18,6 14,5 13,6 10,1 izobrazba (da je razveza zakona pravilna v primeru obsodbe enega od zakoncev sodi enkrat več (64,3 o/o) anketirancev z visoko izobrazbo kot tistih z osnovno izobrazbo (33,7 %>). Primerjava stališč glede na starost anketirancev pa ponovno odkriva dejansko emancipacijo samo pri ženskah, mlajših od 30 let (teh sodi, da je razveza pravilna v primeru obsodbe zakonca 59,7 °/o, v primeru zapustitve pa kar 70,8 %>). Pri starejših anketi-rankah je naklonjenost ločitvi precej enaka, predvsem pa v celoti dosti manjša. Med anketirankami, starejšimi od 30 let, je sicer nekaj več takih, ki so naklonjene ločitvi v primeru zapustitve, vendar pa je med njimi naklonjenih ločitvi zakona v primeru obsodbe zakonca že ravno toliko, kolikor je nenaklonjenih. Moški so v celoti bolj naklonjeni tem konkretnim primerom razveze, vendar pa njihova naklonjenost z leti upada le zmerno, zlasti pa ni — kakor pri ženskah — opaziti izrazitega preloma v stališčih na prehodu iz starostne kategorije do 30 let v višjo. Verjetno bi lahko podobno, če ne še izrazitejšo razliko v stališčih ugotovili, če bi imeli na voljo podatke o odgovorih moških in žensk posebej glede izobrazbe vsa- kega spola, vendar jih nimamo na razpolago. Naj navedemo le še to, da so razvezi najbolj naklonjeni samski (e) anketiranci (ke) za razliko od poročenih in vdov(cev), in to tako načelno kot v obeh konkretnih primerih. Iz primerjave med stališči, ki jih ugotavljamo navedena tri vprašanja bi lahko sklepali, da zakon v obliki, v kakšni je stopil v veljavo, kljub močnemu nasprotovanju iz načelnih razlogov, vendarle sprejema vsa italijanska družba. Kljub temu pa se pri tem zastavlja še eno vprašanje, in temu je bila razi-iskava dejansko namenjena. To je vprašanje, kako bi italijanski volivci glasovali, če bi prišlo do referenduma o razveljavitvi zakona Foruma — Baslini. Raziskava je zato zastavila anketirancem tudi vprašanje, kako bi glasovali, če bi prišlo do referenduma, ali naj novo sprejeti zakon ostane v veljavi ali pa naj se razveljavi. Odgovori na to vprašanje pa ponovno zamegljujejo usodo zakona, ki je stopil v veljavo 6 mesecev po anketi. Iz odgovorov se namreč ponovno vidi izredna razcepljenost italijanske javnosti ob vprašanju razveze. Na vprašanje, kako bi glasovali v primeru referenduma o zakonu, so anketiranci odgovorili takole (v°/o): Spol Regionalna pripadnost Glasovali bi SkUP3i M 2 Sev' Sev' Center Jug' M z Zahod VzhodLenter otoki — za veljavo zakona (gotovo in verjetno) 44,5 — za odpravo zakona (gotovo in verjetno) 49,5 — ne vem, b. o. 5,6 51,6 38,4 48,6 44,9 44,8 41,6 43,2 55,3 46,1 48,5 49,2 53,2 5,2 6,3 5,3 6,6 6,0 5,2 Struktura odgovorov kaže skoraj identično sliko kot pri prejšnjih vprašanjih. Pomemben je vpliv izobrazbe (anketirancev z osnovno izobrazbo bi glasovalo za veljavo zakona le 36,8%, anketirancev z visoko izobrazbo pa 60,4 °/o), nadalje stan (samskih anketirancev se dosti več odloča za veljavnost zakona — 57,2 %>) ter starost, ki spet kaže, če jo opazujemo posebej gle- de na spol, bistveno razliko med ženskami, starejšimi in mlajšimi od 30 let (teh bi glasovalo za velja-nost zakona ravno toliko kot moških v isti kategoriji). Pri moških anketirancih upada pripravljenost, da bi glasovali v prid zakonu, povsem umirjeno. Zaradi zanimivosti primerjave posebej prikazujemo pripravljenost, da glasujejo v prid zakonu o razvezi, glede na starost anketirancev in anketirank (v°/o): Starost Glasovali bi Spol do 30 let 30—39 1. 40—49 50—64 nad 64 Za veljavo zakona M 60,0 57,6 52,3 45,8 36,9 (gotovo in verjetno) Z 59,7 37,9 37,3 30,6 19,5 Če povzamemo bi lahko rekli, da bi v primeru referenduma glasovale za veljavnost zakona predvsem tele kategorije: ženske do 30 let in moški do 50 let starosti, samski, z najmanj končano srednjo izobrazbo, glede na regionalno pripadnost pa le volilci na severozahodu Italije. Protislovje, ki smo ga ugotovili med odgovori na prvo (načelno) vprašanje in naslednjima (konkretnima), si lahko razlagamo v pozitivnem pomenu, da namreč večina anketirancev vendarle sprejema razvezo ob pogojih, ki so bili opisani. Verjetno pa si ne moremo zadovoljivo pojasniti, zakaj ugotavlja raziskava, da bi zakon o razvezi v primeru referenduma le s težavo obveljal (kolikor ne bi bil razveljavljen). Zato naj le omenimo ugo- tovitve posebne dodatne analize stališč anketirancev, ki zajema primerjavo med načelnim odnosom in glasovanjem o zakonu v primeru referenduma. Ta podrobnejša analiza odkriva nekatera dejstva, ki kljub vsemu nakazujejo pozitiven izid referenduma. Gre predvsem zato, da je med tistimi, ki bi na referendumu gotovo glasovali za veljavnost sprejetega zakona, tudi 11 °/o takih, ki se načelno odločajo proti takemu zakonu (gotovo in verjetno). Med tistimi pa, ki bi na referendumu verjetno glasovali za veljavnost zakona, pa je takih kar 40 °/o. To pomeni, da je med anketiranci, ki načelno odklanjajo ločitev, kar do-kajšen delež ljudi, ki ne bi glasovali proti že sprejetemu zakonu, ker bi pač menili, da je zadeva sklenjena. K temu sklepu nas sili tudi tale zelo pomembna ugotovitev — med anketiranci, ki bi se načelno gotovo odločili za zakon o razvezii, je 96% takih, ki bi na referendumu glasovali za veljavnost zakona (gotovo in verjetno). Med anketiranci, ki bi se načelno gotovo odločili proti takemu zakonu, pa bi jih na referendumu glasovalo za razveljavitev 85%, hkrati pa bi jih glasovalo za veljavnost zakona 14%. In končno je med anketiranci, ki niso vedeli, kako bi se načelno, odločili, kar 33% pripravljenih glasovati na referendumu za veljavnost zakona o razvezi. Najmanj, kar lahko ugotovimo, je torej, da bi v primeru referenduma zmaga tistih, ki zakonu o razvezi nasprotujejo, nikakor ne bila lahka, in je torej vprašanje, če se bodo le-ti sploh upali podati v tako tvegano bitko.3 Uporabljena raziskava italijanskega inštituta za raziskovanje javnega mnenja spada med tipična raziskovanja volilnega obnašanja. Njeni rezultati so brez dvoma pomembni, vendar pa ne povedo ničesar o vzrokih za takšna stališča4 zlasti pri tistih kategorijah, ki pretežno nasprotujejo novemu zakonu. D. ZAJC 3 Med tem ko je prispevek čakal na objavo, je institut DOXA objavil rezultate še ene raziskave z istimi vprašanji, ki jo je izvedel v februarju 1971 (na vzorcu 1000 anketirancev), torej neposredno po sprejetju zakona o ločitvi. Rezultati te najnovejše raziskave, ki je nismo mogli v celoti vključiti v to poročilo, kažejo manjše premike v stališčih, ki so v prid zakona, število nasprotnikov razveze se je od junija 1970 zmanjšalo od 58 % na 54 %. če bi prišlo do referenduma o razveljavitvi zakona bi 49,3 °/o anketirancev glasovalo za razveljavitev (1. 1970: 49,5 »/o), proti razveljavitvi 42,2 »/o (1. 1970: 44,9 «/o), kar 8,5 °/o pa je negotovih (1. 1970: 5,6 %). 4 Čeprav nudi prav tovrstno raziskovanje za to izredne možnosti Milan Kangrga Razmišljanja o etiki Razmišljanja o etiki, knjižica profesorja zagrebške filozofske fakultete dr. Milana Kangrge, je izšla kot 6. zvezek žepnih izdaj Praxisa. Nekonformistična stališča, ki jih avtor v njej zagovarja, so nedvomno vredna vse naše pozornosti, saj je navsezadnje tematika, ki jo obravnava, v marksistični literaturi sorazmerno deficitna. V skladu z avtorjevimi splošnimi filozofskimi izhodišči pa njegova razmišljanja o etiki niso in tudi ne morejo biti sistematsko-logično razpravljanje o etičnih pojmih in interpretacija neke že izgotovljene teorije etike. Posamezne razprave dr. Milana Kangrge so bolj poskus svojevrstne reakcije na sodobnost. Zato jih označuje angažiranost v filozofskem in političnem pomenu te besede. Knjižico sestavlja šest razprav z uvodom, v katerem avtor pojasnjuje osnove svojega gledanja na etiko in moralo. Verbalno izhodišče ali filozofski impulz za svoja razmišljanja je našel v Lukacsevem delu Zgodovina in razredna zavest, in sicer na nekem mestu, kjer je govor o zvezi med človekovo bitjo, prakso in etiko: »... samo takrat, ko namreč razumemo bit kot produkt človekove dejavnosti in kot odločujoči element njegove preobrazbe ......lahko realno, to je zgodovinsko, razumemo, kako privede vsako drugo, v tem primeru metafizično pojmovanje in določitev biti, do tega, da se .možnost prakse premesti v individualno zavest' in da se ,praksa spremeni v obliko dejavnosti izoliranega indi-viduuma: v etiko'.« (Str. 12—13.) Iz te heglovske ugotovitve sledi za avtorja historična in miselna predpostavka etike kot etike. Kangrgi je histeričnost človekovega sveta v tem, da pojmuje bit kot produkt človekove dejavnosti v času, praksa pa mu je totalni človekov odnos do njegovega lastnega sveta. Zato vidi dvojnost ontološko in etično določene »prakse« kot nedialektič-no, pomeni mu ostajanje na stališču »obstoječega«. Če je bit produkt človekove dejavnosti, etika pa v eno izmed oblik dejavnosti izoliranega individuuma pretvorjena praksa, bi bila naloga etike v tem, da se spet (kot etika) odpravi v prakso in se kaže kot spreminjanje človekove biti. To je nemara hkrati osnovna tema in izhodišče avtorjevih izvajanj. Prav razprava Misel in dejanskost (Misao i zbilja) je podrobnejše te-matiziranje gornje misli. Gnoseo-loško izhaja iz trditve, da je mišljenje nujno povezano s hotenjem. Mišljenje je vedno predmetno, internacionalno. Vendar: »Ko človek misli, potem tudi nekaj hoče. In prav zato, ker nekaj hoče, tudi misli, sicer sploh niti mislil ne bi.« (Str. 22.) Ta dvojna narava mišljenja (misel kot misel in kot hotenje) je tudi sredstvo, ki posreduje zvezo med bitjo in »najstvom« (med Sein in Sollen). Človek ne prodre v bit z natančnim ugotavljanjem tega, kar je (»obstoječega«), ampak šele tedaj, ko se hkrati vpraša: »Zakaj je tako, kot je, in ni morda drugače. Resnica obstoječega se kaže v razsežnosti tega, kar še ni, je pa možno in bi zato moralo biti« (str. 29). Resnica je definirana kot poznavanje obstoječega in njegova negacija. Ta formula je uporabna tudi za človeka, ki je to, kar še ni, pa bi moral biti. V tem naj bi bila tudi človekova historična odprtost, ki negira vztrajanje v zaprtem krogu obstoječega. Tu vidi prof. dr. M. Kangrga tudi vzrok, zakaj človekovega odnosa (do česa?) ni mogoče utesniti v birokratske sheme, v konstrukcije družbenopolitično-tehnič-nega aparata. Mišljenje kot hotenje se ukvarja z obstoječim zato, da bi ga spremenilo. »Mišljenje, ki pa priznava obstoječe kot obstoječe, to pomeni, da ga razume v tem, kar je in ga tudi sprejema kot svojo resnico .. . ... se v najvišjem dometu kaže kot — znanstveno mišljenje. Kot takšno je v svojem bistvu nekritično. Ali: kar je isto, to mišljenje je ideološko mišljenje« (str. 33). Znanstveno mišljenje je obsojeno zgolj na pozitivnost v tehničnem pomenu besede in se ne vprašuje, kakšna bi ta pozitivnost lahko še bila. V tej vrsti mišljenja postane človek kvantitativni abstraktum in objekt mehanistič-nega manipuliranja. Ta svet je po-stvareli svet odtujitve in »včasih se ljudje v njem tudi udomačijo« (prosto po Marxu). Analiza pravega (avtentičnega) kritičnega mišljenja vodi avtorja do trditve, da je mišljenje lahko kritično samo s stališča možnega. »Kritika obstoječe dejanskosti je možna samo ob predpostavki njenega transcendiranja, torej prekora-čevanja v tisti horizont miselnosti in dejavnosti, v katerem se mora dejanskost sama legitimirati, da bi bila možna« (str. 37). To je tudi pogoj, da postane misel kot kritika praksa. Iz tega pa je nemara tudi razvidno, da še more etika izpolnjevati kot etika samo na tlu kritike obstoječega v imenu tega, kar še ni, pa bi moralo biti. To bi bila (seveda poenostavljena) osnovna avtorjeva izhodišča, na podlagi katerih kritično analizira znanstveno-tehnološko revolucijo, birokratizem socializma, njegovo deklarativnost (npr. v zvezi s samoupravljanjem) in kaže, da izhaja socialistični moralizatorski reformi-zem iz pristajanja na obstoječe, iz stališča, da je obstoječa danost danost, ki jo je mogoče popraviti, reformirati. Politična nepopularnost teh stališč je sicer na dlani, potrjuje pa (kljub nekaterim pripombam, ki jih bom navedel na koncu) načelno pravilno smer avtorjeve misli. Etika in morala se v Markso-vem duhu ne moreta konstituirati kot abstraktna refleksija obstoječih moralnih (ali nemoralnih) odnosov (kot filozofska teorija), ampak samo kot kritično mišljenje v imenu možnega »najstva«. Druga razprava Socializem in etika (Socializam i etika) je pravzaprav nadaljevanje prve razprave. Prof. dr. M. Kangrga kritično analizira stališče, po katerem naj bi bila socialistična morala v nasprotju z meščansko moralo samo nova kvaliteta. V tem primeru bi bila socialistična morala samo višja stopnja (nadaljevanje) meščanske morale. Kangrgi gre za kardinalno vprašanje, ali socializem sploh potrebuje svojo moralo. Etično-mo-ralno stališče je mogoče zasnovati samo kot postavljanje proti obstoječemu, proti družbeni dejanskosti. Moralnost socializma je samo v akciji, ki je usmerjena v destrukcijo danosti v imenu možnega »najstva«. Bit in najstvo sta eno. Nepotrebnost morale izhaja iz odprave tistih odnosov, ki postavljajo moralo kot nekaj nad človekom. Enotnost biti in najstva pa je mogoče doseči šele z dejanjem, z akcijo, ne pa z željo ali spoznanjem. To misel izrazi avtor morda še bolj natančno v tretji razpravi Praksa in etika socializma (Praksa i etika socijalizma), kjer mu pomeni etično predvsem nestrinjanje z dejanskostjo, z obstoječo prakso. Etično in praktično sta drug dru- gemu pogoj, saj gre za to, da postane praktično etično, pač v smislu tega, kar bi moralo biti, pa še ni. Avtorjeva analiza se suče okoli vprašanja bistvenega preseganja meščanske družbe v avtentično socialistično družbo, pri čemer se opira na Marcusejevo stališče o problematičnosti humanistične razsežnosti socializma, ker je humanizem kot pojem tipično meščanska kategorija. Zanimiv je (tudi zaradi literarne oblike) Razgovor o etiki (Razgovor o etici), kjer v dramatski obliki razpravljajo o etičnih problemih poprečni človek, moralist, normativni etik, politik, sociolog in filozof. Osnovno vprašanje, okoli katerega se zaplete celotna razprava in polemika, je vprašanje moralnosti in njenih kriterijev. Filozof ugotovi kot rezoner, da stoje vsi sogovorniki v različnih variantah na stališču obstoječega. Morala, etika itd. so pojavi, ki so v socializmu nepotrebni, ker so odpravljeni pogoji, v katerih se kaže moralni fenomen kot morala in etika. Isto misel zagovarja avtor tudi v razpravi Obstoječi odnosi in morala (Postoječi odnosi i moral), seveda v drugačnem literarnem stilu in s tipično filozofsko eruditivno argumentacijo. Zadnja razprava ima naslov Pomen vprašanja o smislu življenja (Značenje pitanja o smislu života). Vprašanje o smislu življenja je mogoče zastaviti zgolj na podlagi njegove dejanske nesmiselnosti. Smisel življenja po avtorjevem nazoru ni dan vnaprej (kot npr. v krščanstvu), zato ga je treba iskati v odprtem horizontu tega, česar še ni, pa bi bilo lahko. Obstoječe ni istovetno z nujnim. Nujnost je bistveno vezana na možno, na to, česar še ni itd ... Niti smrt ne more razvrednotiti smiselnosti življenja, ampak nasprotno: »... Pretvorjena v življenje, lahko postane smrt naj- večja človekova moč, vendar ne kot dejanska smrt, ampak prav kot samo življenje . ..« (str. 180). Čeprav ni mogoče v kratkem prikazu zajeti vseh misli in idej, še manj pa dovolj verno reproducirati vsebino posameznih predstav, pa so že sama izhodišča filozofske misli dr. M. Kangrge vredna tehtnega premisleka. Rad bi predvsem opozoril, da avtor navezuje na nekatere misli mladega Marxa »tematizira-nega s Heglom«, zgodnjega Luka-csa itd., to je skratka tisto nadaljevanje marksizma, ki ga je aktualizirala šele sodobnost, usmerjena na raziskovanje človeka — skratka marksistična antropologija. Etična misel dr. M. Kangrge se torej (kot smo povedali) suče okoli bistvenega vprašanja vsake etike, problema njene transformacije v prakso. Marxovo parafrazirano stališče brezobzirne kritike vsega obstoječega v imenu tistega, česar še ni, pa bi moralo biti, zadeva v avtorjevi verziji tisto obstoječe, ki mu pravimo socializem, ali evfemistič-no tudi samoupravni socializem. Kolikor pomeni »brezobzirna kritika vsega obstoječega« njegovo popolno negacijo in destrukcijo, potem je to na eni strani povsem prazna fraza, ker je takšna destruk-cija prav s historičnega vidika (spomnimo se vseh t. im. absolutnih revolucij) nemogoča, kolikor pa gre na drugi strani za t. im. dialektično preseganje, imamo po mojem mnenju opravka vsaj z dvema postavkama: 1. z že omenjeno historič-nostjo, ki mi pomeni relativno navezanost na staro (na »obstoječe«), in 2. s postulatom, da »idejno«, v pomenu projekta, že vemo, kakšno bi moralo biti to, kar je predmet naše kritike. Če lahko verjamemo avtorju, da izhaja iz »Marxa, tematiziranega s Heglom«, lahko sklepamo, da gre za destrukcijo v drugem, tj. dialektičnem pomenu. Vrednost misli (nemara tudi filozofske) je v njeni operacionalnosti, tj. koliko nam lahko služi kot model, vodilo za akcijo, kot projekt. To pa je problem prevoda abstraktne formulacije abstraktne formule v jezik prakse (ki jo pojmujem — in se s formulacijo prof. Kangrge ne strinjam — kot človekovo zavestno smotrno prakso), je problem vsebinske opredelitve tega, kar še ni, pa bi moralo biti. Znanost je po avtorjevem mnenju nekritična, ker je »pristajanje na obstoječe«, zato od nje ne moremo pričakovati pravega projekta. Politika kot praksa pa je po svojem bistvu zainteresirana na obstoječem, zato tudi tu ne moremo pričakovati odrešilne misli, še manj pa prakse. Po takšni postopni eliminaciji ostane samo še filozofska misel avtentičnega marksizma, ta pa ostaja v redakciji dr. M. Kangrge po vsem videzu samo abstraktna formulacija — vsebinske opredelitve »najstva« namreč ni. Nemožnost postavitve etike kot filozofske teorije v socializmu dokazuje avtor z buržoaznim izvorom teorije etike in morale. To je sicer dosledno (in v tem smislu logično) glede na njegova osnovna izhodišča. Zdi pa se, da živimo v družbi, ki še ni dospela do socializma, kakor ga abstraktno (in nemara da tudi za zdaj še prazno) napoveduje avtor. Zato se zdi nemožnost etike in morale v socializmu, kakršnega doživljamo, nemara le posledica dogmatske prepričanosti v pravilnost osnovnih konceptov »avtentičnega« marksizma, čeprav tudi ta ostaja kot kritika, zasidran v situaciji, katere kritika naj bi bil. F. JERMAN Kronika I. SKLAD BORISA KIDRIČA — SEZNAM DRUŽBOSLOVNIH RAZISKOVALNIH NALOG V LETU 1971 — Inštitut za ekonomska raziskovanja. Ekonomski sistem Jugoslavije s posebnim poudarkom na Sloveniji. Projekt je razdeljen na tele naloge: Program projekta, družbene službe v samoupravnem sistemu, delitev po delu, oblikovanje osebnih dohodkov v našem gospodarskem sistemu, denar in druga finančna aktiva v našem gospodarskem sistemu, vprašanje davčne osnove in politika višine davčne obremenitve, uporaba fiskalne politike v jugoslovanskem gospodarstvu, vpliv gospodarskega sistema na življensko raven prebivalstva v Sloveniji. — Inštitut za javno upravo in delovna razmerja. Načrt idejnega projekta za raziskavo znanstvene teme »Pravno bistvo samoupravnih (avtonomnih) norm, njihova družbena funkcija v našem družbenem sistemu in njihovo razmerje do državnih splošno obveznih pravnih norm«. Urejanje delovnih razmerij s samoupravnimi in družbenimi odgovori. — Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti. Pobegi gojencev iz vzgojnih zavodov (II. in III. faza). Korelacija med stališči in aktualnim vedenjem vzgojnega osebja v vzgojnih zavodih. Gostitve pojavov socialne patologije na mestnih območjih (Ljubljana, Beograd, Zagreb Skopje). — Inštitut za geografijo univerze. In-ventarizacije topografskih imen o prostoru SR Slovenije ter inventarizacija topografskih imen v slovenskem etničnem prostoru. Regionalni procesi kot element spreminjanja okolja in strukture sloven- skega prebivalstva na Južnem Koroškem. Prostorski in ekonomski učinki prekmej-nega prometa v slovenskem prostoru. Industrializacija Slovenije. Nacionalni atlas Slovenije (I. zvezek). Družbenoekonomska struktura zaostale slovenske pokrajine in problemi njenega nadaljnjega razvoja na primeru Bele Krajine. Družbeno-geografski procesi v osrednjih Slovenskih goricah — področje občine Lenart. Razvoj vinogradniških površin v SR Sloveniji v zadnjih 70. letih. — Raziskovalni center ekonomske fa-kulture. Interesi samoupravljavcev za odločanje. Težnje k strnjevanju in razprše-vanju izvoza v industrijskem razvoju Jugoslavije. — Inštitut za sociologijo in filozofijo. Analiza socialne stratifikacije in kvalitativne projekcije razvoja socialne strukture SR Slovenije v naslednjih 15. letih. Analiza družbene mobilnosti in projekcije njenega razvoja v SRS v naslednjih 15. letih. Difirence med vrednostnim sistemom vodilnih skupin v gospodarstvu in v politiki. življenski stil in socialna stratifikacija. Nekatera pereča vprašanja teorije sistemov in planiranja. Prostorska mobilnost kot poseben vidik družbene mobilnosti. Samomori oseb do 20. leta v SRS (II. faza). Solidarnost, razvojne usmeritve in problem ostarelih na vasi. Mednarodni program proučevanja političnega in družbenega spreminjanja. Strukturne spremembe v sodobni slovenski družini (II. faza). (Ne)stimuliranje kot dejavnik v kulturnem (ne)udejstvovanju med izobraženci na Slovenskem, študentska gibanja v sodobnem svetu (III. faza). Hermenev-tika sociologije. Bistvo, sociološke razsežnosti in organizacija sodobne znanosti. Umetnost kot predmet sociološkega preučevanja. Zgodovina filozofije na Slovenskem. — Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Odnos med delovnimi organizacijami in širšimi družbenopolitičnimi skupnostmi (III. faza). Družba in religija. Vzroki, tipologija in oblika razreševanja individualnih sporov v industrijskih delovnih organizacijah (II. faza). Sociološki in politološki vidiki procesov integracije mesta in podeželja (III. faza). — Ekonomski center Maribor. Stanje in razvojne težnje v prostoru severovzhodne Slovenije. — Visoka šola za telesno kulturo. Normativi telesne zmogljivosti učencev in učenk osnovnih šol v SRS (III. faza). ■—■ Ekonomski institut pravne fakultete. Mehanizem jugoslovanskega gospodarstva. — Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Narodnoosvobodilno gibanje v Sloveniji in sodelovanje z vojnimi zavezniki (II. faza). Razvoj tekstilne industrije v Sloveniji 1918—1941 (IV. faza). Delavske izobraževalne in kulturne organizacije na Slovenskem 1909—1941 (II. faza). Razvoj ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem (III. faza). Krščanski socialisti na poti v enotno fronto demokratičnih sil slovenskega naroda (II. faza). Socialna demokracija na slovenskem štajerskem do 1889 leta. (III. faza). Primorska v času prvih odredov in brigad v letu 1943 do kapitulacije Italije (III. faza). Pregled industria-lizacijske zgodovine Slovencev v času 1819 —1919. Politično delovanje primorskih Slovencev po priključitvi Julijske Krajine k Italiji. Partizanske tiskarne na Kamniškem in štajerskem. Bibliografija člankov v prvi etapi o delovskem gibanju v slovenskem časopisju od 1. januarja 1917 do 31. decembra 1918 (brez izseljenskega časopisja). Delavsko revolucionarno gibanje v Mariboru in njegovem zaledju v letih 1918—1941 (II. faza). — Inštitut za narodnostna vprašanja. Teoretični in pravni vidiki specifične normativne narodnostne zaščite avtohtone slovenske skupnosti v Italiji ob vzporedni analizi njene sedanje (povojne) etnične in gospodarsko-socialne strukture. Nacistično ljudsko štetje na Koroškem leta 1939 po jezikovnih kategorijah. — SAZU — sekcija za občo in narodno zgodovino. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev — Agrarne panoge. 2. PROGRAMI DELA NEKATERIH CENTROV PRI FSPN ZA LETO 1971 — Center za proučevanje religije in Cerkve. Cnter nadaljuje z delovnim projektom Družba in religija. Opredelitev raziskovalne tematike že sama zajema celoten kompleks vprašanj in pojavov v zvezi z religijo in Cerkvijo, vprašanj, ki so zanimiva z družbenopolitičnega in idejnega (ideološkega) vidika. Opredelitev predpostavlja: a) teoretični študij religioznega fenomena in b) konkretne empirične raziskave manifestacij religiozne zavesti in cerkvene dejavnosti v naši družbi, čeprav se je pii tem treba dejansko omejiti na izbor nekaterih tem oziroma problemov, je vendarle smiselno, da iz- hajamo iz širšega projekta. Tako se nam ne more zgoditi, da bi proučevali zgolj ad hoc postavljene pereče probleme. Tako proučevanje, ki se kontinuirano ne vključuje v neki splošen projekt, ostaja brez prave teoretične podlage; ravno zato njegovih rezultatov ni mogoče izkoristiti z vidika teoretičnih znanstvenih interesov. Splošni projekt hkrati omogoča, da znanstvene dosežke v zvezi z religijo vključujemo v okvir drugih znanstvenih disciplin, in lahko te druge znanstvene discipline spodbudi, da v svojih okvirih začnejo proučevati religijo. Na podlagi tega projekta opravlja Center delovne naloge že od leta 1967. Za leto 1971 ima v programu tele naloge in elaborate: šola in religija III. Naloga bo osvetlila in obdelala odprta vprašanja, ki jih prvi dve leti ni bilo mogoče obdelati, ker so specifične narave in jih torej brez globalne analize dobljenih podatkov ankete šola in religija 1969 ni bilo mogoče zasnovati. Ta odprta vprašanja so: 1 Kaj danes pomeni »vera« in v čem se v anketi šola in religija kaže vernost učencev? 2 Ali šola tudi danes najbolj učinkovito vpliva na oblikovanje idejne usmerjenosti učincev? 3 Kakšen je v raznih razvojnih dobah interes za dojemanje in vrednotenje družbenih odnosov v njej? 4 Religioznost, religija Cerkev in marksizem v slovenskem pedagoškem tisku od 1. 1960—1970. 5 Kaj je idejno nevtralna šola? Komunist, religija in Cerkev v Sloveniji. V letu 1970 smo za to nalogo izdelali projekt in evidentirali ter kritično obdelali dosedanje raziskave na tem področju. Projekt razkriva tale še odprta vprašanja: 1 Kakšna so današnja stališča in mnenja komunistov o religiji in Cerkvi? 2 Koliko so ta stališča v organizaciji ZKJ različna in koliko se ta stališča razlikujejo od programskih stališč ZKJ? 3 Koliko lahko stališča članov ZKJ vplivajo tudi na programska stališča in na politiko ZKJ v odnosu do religije in Cerkve? 4 Kakšno je poznavanje samih programskih načel ZKJ do religije in Cerkve? 5 Ali diferenciranost med mnenji članov pozitivno ali negativno vpliva na idejni boj in integracijo komunistov v ZKJ? 6. Kako je s kriteriji pri sprejemanju in ocenjevanju članov ZK glede na njihovo idejno izgrajenost? 7. Kakšni so tipi teizacije ZK in po kakšnih kriterijih določiti lestvico teističnosti? Naloga bo torej skušala določiti podobo odnosa članov ZK do religije in Cerkve, hkrati pa tudi določiti načine njihovega odnosa do religije in tipizirati ta odnos. Za takšno ugotavljanje pa je treba med komunisti izvesti posebno anketo po posebnem statističnem reprezentativnem vzorcu. Takšne ankete pri nas doslej še nismo naredili. Cerkev in država v socialistični družbi. Raziskovalna naloga bo skušala odgovoriti na tale vprašanja: 1. Kakšen je sedanji cerkveni nauk o državi ter nauk o razmerju med Cerkvijo in državo, v katerih razsežnostih se je ta nauk spremenil? 2. Cerkev sprejema načelo ločitve Cerkve od države, čeprav ga je v preteklosti odločno zavračala. Kako opredeljuje načelo ločitve? 3. Cerkev aplicira nauk o razmerju med Cerkvijo in državo tudi na socialistično družbo. Kakšna je ta aplikacija? 4. Kako Cerkev na Slovenskem tolmači protokol o razgovorih med Vatikanom in vlado? 5. Katera so področja javnega in družbenega življenja, na katera Cerkev posega, in v kakšnih oblikah posega? 6. Kaj pomeni laična država oziroma priznanje laičnosti države v socializmu? 7. Laična država in sodobna Cerkev razglašata načelo verske svobode. Kakšne so morebitne razlike v opredeljevanju tega načela pri obeh institucijah v luči mednarodne deklaracije o človekovih pravicah? 8. Ali naša posebna in druga zakonodaja v celoti ustreza novim razmerjem med Cerkvijo in državo, še posebej glede n«a republike in nacionalne posebnosti v teh odnosih? 9. Kaj pomeni zloraba Cerkve in vere v politične namene v državi in cerkveni interpretaciji? 10. Kakšno je (laično in religiozno) javno mnenje o dosedanjih odnosih med Cerkvijo in državo, o njihovi perspektivi in poseganju Cerkve na ne-cerkveno področje? Druge naloge so še: Socialni izvor in struktura duhovniškega naraščaja SRS; Filozofske osnove sodobne teologije; Problem motivacij ljudi za pripadnost Cerkvi; Analiza katoliške mladinske revije Ognjišče; Analiza katoliškega časopisa Družina; Religioznost in politična stališča. Center za proučevanje sodelovanja z deželami v razvoju. Gospodarsko, politično, kulturno in znanstveno-tehnično sodelovanje Jugoslavije z deželami v razvoju — projekt (sklepna dela in pu-bliciranje. Naloga projekta je v uvodnem delu analizirati splošni ekonomsko-poli-tični položaj DVR v mednarodni skup- nosti, njegov bistveni del pa bo posvečen analizi kompleksa naših odnosov z deželami Azije, Afrike in Latinske Amerike. Glede na to, da so se doslej pokazale pomanjkljivosti predvsem na področju naših ekonomskih odnosov z DVR, bo v projektu ekonomska analiza zavzemala tudi najpomembnejši del. Pomembnejše teme so: Učinki svetovnega monetarno-finančnega položaja na DVR in položaj SFRJ; problemi substitucije kliringa v naših odnosih z DVR; problemi in perspektive tripartitnega ekonomskega sodelovanja Indija, ZAR, SFRJ problemi proizvodno-finančnega sodelovanja; analiza našega deviznega in zunanjetrgovinskega sistema v odnosu z DVR. Oblike pomoči in mednarodnega ekonomskega sodelovanja z DVR — dveletni projekt v sodelovanju z Inštitutom za proučevanje Afrike (Zagreb). Po uvodni analizi razvoja bilateralne in multilateralne pomoči in ekonomskega sodelovanja z DVR, posebno po letu 1960, se bo projekt osredotočil predvsem na proučevanje značilnih modernih oblik in ekonomskega sodelovanja z DVR. Zajel bo vse značilne oblike pomoči in ekonomskega sodelovanja in na konkretnih primerih skušal vrednotiti njihove učinke. Eno izmed pomembnih vprašanj v tem sklopu je problem prenosa tehnologije v DVR. Gre za kompleks problemov izbire in aplikacije tehnologije v nerazvitih okoljih in posledic, ki jih imata ta izbira in aplikacija za pospeševanje razvoja. Z vsem tem pa bi našim gospodarskim organizacijam, bankam itd. dali konkretne podatke o izkušnjah in načinih uveljavljanja drugih dežel v DVR. Možnosti SR Slovenije za razširitev sodelovanja z DVR — III. faza. V zadnji fazi študije bomo največji del pozornosti posvetili analizi možnosti za dolgoročnejše ekonomsko sodelovanje v nekaterih področjih: v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki. Pri tem moramo izhajati predvsem iz naših uvoznih potreb, da ne bi kot večkrat v DVR samo izvažali, uvažali pa bore malo. Analiza uvoznih potreb in izvoznih možnosti po nekaterih panogah bo skušala poiskati elemente za dolgoročnejšo in ekonomsko rentabilno sodelovanje z DVR s »podjetniškega« in družbenega vidika. Dosedanja in perspektivna gibanja pomorskega prometa med zahodnoafri- škimi deželami in nekaterimi deželami Evrope s posebnim poudarkom na možnosti povečanja transportnih storitev Splošne plovbe Piran, študija bo z analizo teh gibanj opredelila elemente, ki so pomembni za ustreznejše določanje prevoznih, pa tudi za določanje vrste in kapacitete ladij glede na vrsto blaga, ki ga prevažajo na relaciji Zahodna Afrika — Evropa. Center za politološke raziskave. Interesne skupine v sodobnih političnih sistemih (ZRN, Italija, ZDA) — II. faza. V tej fazi naj bi na podlagi sekundarnih virov raziskovali vlogo interesnih skupin v izbranih političnih sistemih meščanske demokracije. Zaobsegli naj bi predvsem definicijo interesnih skupin v izbranih deželah, kratek pregled njihovega dosedanjega proučevanja in vlogo in-tersnih skupin v političnem sistemu, posebej v zakonodaji. Lotili bi se natančnejšega zbiranja virov in dokumentacij za proučevanje interesnih skupin v socialistični družbi. V ta namen bomo izdelali tudi raziskovalni načrt o interesnih skupinah v Jugoslaviji. Prav tako bo raziskava nadaljevala z obdelavo nekaterih teoretičnih problemov na področju interesnih skupin, zlasti obdelavo problema klasifikacije interesnih skupin in kriterijev njihovega vpliva. Ustrezno pozornost bomo posvetili tudi problemu artikulacije interesov in njihove globalne vloge v političnem sistemu socializma. Družbenopolitični nazori »nove levice« (s posebnim poudarkom na študentskih gibanjih). V letu 1971 namerava raziskovalna skupina obdelati predvsem tri temeljne podteme: 1. Politično-filozof-ski nazori frankfurtske šole. 2. Vloga študentskega gibanja v deželah v razvoju (uvodna razprava). 3. Problem participacije študentov v politiki in univerzi v družbenopolitični misli študentskega gibanja v izbranih deželah Evrope in ZDA (Zahodna Nemčija, Italija, JKrancija, ZDA). RAZISKOVALNE NALOGE CENTRA ZA RAZISKOVANJE LOKALNIH SKUPNOSTI IN DELOVNIH ORGANIZACIJ — Vpliv izobraževanja na participacijo občanov — ATE projekt in projekt »Jugoslovanska komuna«. Gre za medna- rodno komparativno raziskavo, v kateri sodelujejo tudi priznani znanstveni delavci iz češkoslovaške, ZDA idr. V tesnem sodelovanju z njimi lahko vsestransko izkoriščajo teoretična dognanja in metodološke izkušnje, ki so v teh državah na višji ravni kot pri nas. To je pri nas prva sociološka raziskava, ki naj bi bila izvedena kot eksperiment. Eksperimentalna raziskava naj bi odkrila, koliko in kako je mogoče v določenem času vplivati na ljudi, tako da bi v večji meri angažirali in razvili svoje osebnostne potenciale in se kot aktivne osebnosti vključevali v kulturno in politično življenje. To eksperimentalno dinamično proučevanje izobraževanja bo pojasnilo, v kolikšni meri je mogoče zavestno in organizirano vplivati na integracijo posameznikov v družbo. Rezultati raziskave bodo zato pomembno napotilo za praktično delovanje institucij (delavske univerze, politične organizacije). — Odnos med delovnimi organizacijami in širšimi družbenopolitičriimi skupnostmi — projekt »Jugoslovanska komuna«. Poglavitni problem, na katerega želi raziskava odgovoriti: v koliki meri je učinkovitost delovnih organizacij determinirana: v koliki meri je učinkovitost delovnih organizacij determinirana z naravo odnosov z družbenopolitičnimi skupnostmi. Območje raziskovanja je široko in zajema odnose med: a) delovno organizacijo in občino, b) delovno organizacijo in republiko oziroma zvezo, c) odnose med občinami (kolikor so subjekt teh odnosov podjetja). V naših razmerah skuša ugotoviti, katera je optimalna centralizacija oziroma decentralizacija funkcij z vidika: a) učinkovitosti delovne organizacije, b) učinkovitosti celotne družbe, c) demokratičnosti delovne organizacije, d) demokratičnosti celotne družbe. Problem determiniranosti delovnih organizacij proučuje z dinamičnim prijemom, s konftrontacijo strukturalno-funkcionalne in vrednostno-interesne razsežnosti. — Center se ukvarja še s temile raziskovalnimi nalogami: Sociološki in politični aspekti procesov integracije mesta in podeželja; Vzroki, tipologija in oblike razreševanja individualnih sporov v delovnih organizacijah; Indikatorji družbenopolitičnih sprememb v komunah. (Iz dokumentacije Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani) A. ČLANKI IN KNJIGE IZ SFRJ I. MARKSIZEM BRITOVŠEK Marjan: Gledališta Mar-xa, Engelsa i Internacionale o Komuni. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 3 str. 189—204. BONCELJ Jože: Marxovo pojmovanje zavarovanja. Ekonomska revija, Lj., 1971, št. 1, str. 37—45. III. SOCIOLOGIJA ARZENŠEK Vladimir: Stališča zaposlenih v jugoslovanski industriji do podjetniškega rizika. Moderna organizacija, Kranj, 1971, št. 3—4 str. 271 —276. BERTSCH Gary K.: Društvena mobilnost, pojedinac i jugoslovenska socija-listička zajednica. Sociologija, Beograd, 1970, St. 3—4 str. 399—411. BOLICIČ Silvano: Meduzavisnost tipova urbanizacije i razlika u nivou razvi-jenosti regiona Jugoslavije. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4 str. 457—488. BURIč Ollvera: Teorijsko-metodološki model za istraživanje porodične transformacije i njegova empirijska pro-vera. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4 str. 331—354. BURIč Vojislav: Pojam, uloga, činioci i model urbanizacije. Specifično sociološko gledište. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4, str. 413—437. GORIČAR Jože: Jugoslovanske diagonale. Naši razgledi, Lj., 23. aprila 1971, št. 8. JAKŠIČ Božidar: Istorija i sociologija. — istraživanje prošlosti i sadašnjosti. Sociologija, Beograd, 1970, št. 2, str. 227—256. JEROVSEK Janez: Uloga rukovodenja u radnim organizacijama. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4 str. 317—332. JEROVSEK Janez: Urbanizacija postaja strokovni mit. Komunist, Lj., 23. april 1971. JEROVSEK Janez: Vpliv okolja na stuk-turo delovne organizacije. Naše gospodarstvo, Maribor, 1971, št. 1—2, str. 40—48. KOSTIC Cvetko: Sociološki aspekti pro-stornog planiranja Jugoslavije. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4, str. 439—448. MLINAR Zdravko in Niko Toš: Neizkoriščeni potenciali za družbeni razvoj. Ljubljana 1971. 138 + (III) str. (Tema dneva. 8.) — sign. 12.536—8. MOŽINA S.—J. Jerovšek—R. Likert— Tannebaum S. A.: Preverjanje načina vodenja. Moderna organizacija, Kranj 1971, št. 3—4, str. 259—269. POPOVIč Mihailo: Neuskladenosti i su-protnosti u procesu transformacije ju-goslovenskog društva i njegove strukture. Sociologija, Beograd, 1970 št. 2, str. 161—178. RUS Veljko: Moč i struktura moči u jugoslovenskim preduzečima. Sociologija, Bgd., 1970, št. 2, str. 191—207. —: SKRACENJE radnog vremena. Sim-pozijum o radnom vremenu. (Bled, jan. 1969.) (Beograd, Privredni pregled 1970. 559 str. — sign. III/2749. ZUPANOV Josip: Antinomije i planiranje industrijskog društva u Jugoslaviji. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4, str. 449—456. V. ZNANOST - - KULTURA — PROSVETA — ŠOLSTVO BLAGOJEVIč Borislav T.: Ugovori o naučno-istraživačkom radu. — Upo- redno pravna i pravno-politička študija. Beograd 1971. 246 str. (Monografije Instituta za uporedno pravo. 53.) — sign. 5408—53. DEDIJER Stevan — Kirn Andrej: Modeli znanosti za politiko znanosti (I). Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971, št. 9. —: KAJ je kič? G. Makarovič, A. Bas-sin, S. Bernik, P. Božič, M. Juteršek, J. Messesnel, I. Sedej, M. Tršar. Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971. KAVČIČ Bogdan: Tehnično-tehnološka organizacija in samoupravljanje. Moderna organizacija, Kranj, 1971. št. 3—4, str. 287—300. PINTAR Emil Milan: Sest neprogra-miranih pripomb v konceptu razvoja. Slovenija do leta 1958 (III). Komunist, Lj., 16. aprila 1971, St. 15. KRK Gracijan: O slovenščini v JLA. Delo, Lj., 10. aprila 1971. VI. POLITIČNE VEDE 2. Družbenopolitični sistem SFRJ: —: ALI ustavni amandmaji jačajo položaj delovnega človeka? Komunist, Lj., 7. maja 1971, št. 18. BRAČIC Vladimir: Družba je zainteresirana za sodobno in učinkovito šolo. Komunist — Dokumenti, Lj., 7. maja 1971, posebna št. —: DILEME komunistov v študentov-skem gibanju. Komunist, Lj., 23. aprila 1971. —: DVADESET godina radničkog samoupravljanja u Jugoslaviji 1950— 1970. (Beograd, Privredni pregled 1970.) 493 str. Ilustr. — sign. 11/11. 311. —: DVE decenije samoupravljanja, (članki). Arhiv za pravne i društvene nauke, Beograd, 1971, št. 1, str. 1—151. GLIGOROV Kiro: življenski standard po naši zamisli socializma. Delo. Lj., 7. apr. 1971. JOGAN Maca: Zanemarjena vloga družine v socializaciji. Komunist, Lj., 16. aprila 1971, št. 15 KARDELJ Edvard: Aktualni problemi razvoja mednacionalnih odnosov v naši deželi. Komunist, Lj., 23. aprila, 30. aprila in 7. maja 1971. št. 16, 17, 18. KARDELJ Edvard: Samoupravna oblika socialističnih odnosov je dobila materialni izraz v kategoriji dohodka. ... na II. kongresu samoupravljav-cev. Delo, Lj., 29. aprila 1971. KRIVIC Matevž: Položaj zveznega izvršnega sveta. Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971. POPIT Franc: Bitke za nov vzpon samoupravljanja ... na zboru mladih samoupravljavcev v Ljubljani. Delo, Lj., 19. aprila 1971. RIBIČIČ Ciril: Predsedstvo SFRJ in zvezna skupščina. Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971, št. 9. RIBIČIČ Mitja: Od pritiskov k dialogom. Delo, Lj., 10. aprila 1971. RIBIČIČ Mitja: V sporazumevanju vidimo edini izhod za Jugoslavijo. Delo, Lj., 8. aprila 1971. —: STALIŠČA UK ZKS ... o akciji proti hrupu na Aškerčevi c. Delo, Lj., 22. aprila 1971. —: STALIŠČA in naloge ZKS o idej-nopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja. Komunist — Dokumenti, Lj., 7. maja 1971. SUVAR Stipe: Močna elita, nemočno samoupravljanje. Naše teme, Zagreb, 1971, št. 3, str. 460—470. TEPINA Marjan: Razsežnosti in stranska pota policentrizma. Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971, št. 9. —: TEZE za pripravo skupščinskega dokumenta o kadrovski politiki. Delo, Lj., 18. aprila 1971. TITO: Sklepi, ki jih moramo izpeljati. Komunist, Lj., 7. maja 1971, št. 18. TITO: Odstraniti moramo vse tisto, kar nam lahko škoduje in kvari ugled. Delo, Lj., 17. aprila 1971. TITO: Ustavne spremembe nas vse zbližujejo. Delo, Lj., 15. aprila 1971. 3. Politični sistemi in organizacije: ATANACKOVIČ Zoran: Savremena shvatanja o političkim sistemima ne-dovoljno razvijenih zemalja. Sa os-vrtom na politički sistem Alžira. Beograd, Institut za medunarodni radnič-ki pokret 1971. 410 str. — sign. 12. 592. BUGAJEV J.: Zakaj je v SZ samo ena stranka? Naši razgledi, Lj., 23. aprila 14. maja 1971, št. 8, 9. BAJALSKI Risto: 24. kongres KPSS. Medunarodna politika* Beograd, 1971, št. 504. STANIČ Janez: Potrditev dosedanje politike. Pogledi na 24. kongres KPSS. Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971, št. 9. 5. Mednarodni odnosi: AMON Leo: Francuska spoljna politika i Jugoslavija. Medunarodna politika, Beograd, 1971, št. 505. GLOBEVNIK Josip: Mednarodni odnosi in ustavna reforma. Naši razgledi, Lj. 14. maja 1971. št. 9. JERI Janko: pred 16 leti rešeno vprašanje (nad.) Sodobnost, Lj., 1971, št. 4, str. 399—402. JERI Janko: Položaj slovenačke nacionalne manjine u Italiji. Medunarodna politika, Beograd, 1971, št. 506. KERŠEVAN Marko: Po Titovem obisku v Vatikanu. Delo, Lj., 10. aprila 1971. RUMEŠIČ Berislav: Nova etapa u odno-sima Jugoslavije i Italije. Medunarodna politika Beograd, 1971, št. 504. PETROVIČ Ruža: Demografski razvitak i biološka reprodukcija etničkih grupa u Jugoslaviji. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4, str. 355—385. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO ALBREHT Roman: Obrambni mehanizmi. III, IV, V. Komunist, Lj., 16. 23, 30. aprila 1971. BEŠTER Mara: Viri financiranja družbenih služb. Ekonomska revija, Lj., 1971, št. 1, str. 31—34. DOLINAR Dušan: Kam vodi unija? Naši razgledi, Lj., 23. aprila 1971, št.8. DRAGAN Zvone: Dohodek delovne organizacije je sestavni del družbenega dohodka. Komunist, Lj., 23. aprila 1971, št. 16. GALBRAITH J. K.: Inflacijo je mogoče ozdraviti. Naši razgledi, Lj., 23. aprila, 1971, št. 8. GLIGOROV Kiro: Jedinstveno tržište — faktor kohezije društveno-ekonom-skog razvitka. Medunarodna politika, Beograd, 1971, št. 503. PERIŠIN Ivo — Dragomir Vojnič: Neki problemi daljnjeg razvoja privrednog sistema Jugoslavije. Zagreb, Ekonomski institut 1970. (V)+33 +(I) str. (Ekonomski institut Zagreb. 16.) — sign. 111/2863-16. —: PROBLEMI daljnjeg razvoja privrednog sistema. Ekonomska misao, Beograd, 1970, št. 4, str. 69—148. RUPNIK Viljem: Ekonomske znanosti in naša stvarnost. Naši razgledi, Lj., 23. aprila 1971, št. 8. ŠOŠKIč Branislav: Razvoj ekonomske misli. 3. rev. izd. Beograd, Institut za ekonomska istraživanja 1970. VIII +302 str. sign. 11/11.183. IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE ČIMIČ Esad: Ateizam i religija. Sociologija, Beograd, 1970, št. 3—4, str. 387—397. X. ZGODOVINA — GEOGRAFIJA BORISOV J.: 72 nepozabnih dni. (Pariška komuna). Naši razgledi, Lj., 23. aprila 1971, št. 8. BRITOVŠEK Marjan: Nacistični zločini ne zastarajo. Delo, Lj., 25. aprila 1971. KACIN—VVOHINZ Milica: »Labinska republika«. Naši razgledi, Lj., 14. maja 1971, št. 9. —: KOROŠKI plebiscit. Razprave in članki. Ured. Janko Pleterski, Lojze Ude, Tone Zorn. (Ljubljana), Slovenska matica 1970. 562 str. — sign. III/2756. LEKOVIČ Dragutin: Pariška komuna i njen značaj za socijalistički pokret u svetu. Pregled, Sarajevo, 1971, št. 3, str. 169—187. —: OSVOBODILNA FRONTA: (Govorijo): P. Dobrila, D. Jančar, J. Novak, M. Pungartnik M. Slodnjak, S. Splihal, P. Vodopivec. Naši razgledi, Lj., 23. aprila 1971. POTRČ Ivan: Včeraj in danes. Naši razgledi, Lj., 23. aprila 1971, št. 8. PREGL Živko: »Izhodišča OF so še živa in nič manj zavezujoča . . .«. Delo, Lj., 28. aprila 1971. —: SLOVENKE v narodnoosvobodilnem boju. Zbornik dokumentov, člankov in spominov. (Ured.: Stana Gerk, Ivka Križniar, Štefanija Ravnikar-Podbevšek.) 3 knj. V Ljubljani, Borec 1970. — sign. III/2748. VIDMAR Josip: ob tridesetletnici OF Delo, Lj., 27. aprila 1971. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI DEBENJAK Božidar: Sporočilo Roze Luxemburg. Naši razgledi, Lj., 1971, št. 8. KREFT Bratko: življenje za človeka. Portret dr. Jožeta Potrča. Maribor, Obzorja 1970 51» (I) str. — sign. 12.583. B. KNJIGE IZ TUJINE I. MARKSIZEM BATALOV E. J. — L. A. Nikitič —J. G. Fogeler: Pohod Markuze protiv marksizma. Moskva, Mysl 1970. 141 + (III) str. (cir.) — sign. 12.579. H. FILOZOFIJA BOETIE Etiene de la: Ober die frei-willige Knechtschaft des Menschen. (Aus dem Franzosischen ubertr. von W. Koneffke.) Frankfurt & Wien, Eu-ropaische Veri. (1968.) 115+(I) str. (Politische Texste.) — sign. 11/11.345. FINK Eugen: Spiel als Weltsymbol. Stuttgart, Kohlhammer (1960.) 243 str. sign. 11/11.350. MARX Wemer: Heidegger und die Tra-dition. Eine problemgeschichtliche Einfiihrung in die Grundbestimmun-gen des Seins. Stuttgart, Kohlhammer (1961.) 268 str. — sign. 11/11.349. III. SOCIOLOGIJA CLEMENZ Manfred: Soziologische Re-flexion und sozialwissenschaftliche Methode. Zur Konstruktion und Be-griindung soziologischer Modelle und Theorien. (Frankfurt am Main), Su-hrkamp (1970.) 292 str. — sign. 12.610 CUMMING Elaine: Systems of Social Regulation. (New Yoirk, Atherton Press 1968.) VII+(III)+324 str. — sign. 11/11.293. HUNTER Guy: Modernizing Peasant Societies. A comparative study in Asia and Africa. London, Oxford Univ. Press 1969. XI+324 str. — sign. 11/11.290. —: ISTORIKO—SOCIOLOGICESKIE is-sledovanija. (:Na materijalah slavjan-skih stran:) Moskva, Nauka 1970. 313 + (II) str. — sign. 11/11.339. LEVY Marion: The Structure of Society. Princeton, Univ. Press 1952. XVIII +584 str. — sign. 11/11.191. PHILIPS Bernard S.: Empirische Sozial-forschung. Strategie und Taktik. Wien — New York, Springer Vlg 1970. XI + 405 str. — sign. H/11.213. POLAK Fred: The Image of the Future. Enlightening the past, orientating the present, forecasting the future. (Transi.: Elise Boulding.) 2 vols. Ley-den — New York 1961. (Europena Aspects. Series A: Culture. I/sign. II/ 7052-1/1,2. V. ZNANOST — KULTURA — PROSVETA - - ŠOLSTVO ANDERSON C.: Le contexte social de la planification de 1'education. (Pariš 1968.) 41+(I) str. (Pricipes de la planification de 1'čducation. 5./sign. 12.516-5. COOMBS Philip H.: Qu'est-ce que la planification de 1'education? (Pariš 1970.) 70 str. (Principes de la planification de 1'education. l./sing. 12.516 -1. DRESSEL Paul L.: Evaluation in Higher Education. Boston, Mifflin; Cambrid-ge, Riverside Press (cop. 1961.) XVI+480 str. — sign. H/11.294. —: The IMPACT of Science on Tech-nology. Ed. for the Columbia Uni-versity Seminar on Technology and Social Change by Aaron W. Warner, Dean Morse, and Alfred S. Eichner. New York — London, Columbia Univ. Press 1965. (IX)+221 str. — sign. 11/11.316. —: MORAL Education. Five lectures. (By) James M. Gustafson (itd.) Cambridge — Mass., Harvard Univ. Press 1970. (V) + 136 str. — sign. 11/11.344. VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: ANDICS Hellmut: Der grosse Terror. Von den Anfangen der russischen Revolution bis zum Tode Staiins. Wien, Moiden (1967.) 416 str. — sign. II/11.252. BACHRACH Peter: The Theory of De-mocratic Elitims. A critique. (2. im-press.) (London) Univ. of London Press (1970.) IX+109 str. — sign. 12. 603. THORNE Christopher: Ideology and Power. Studies in major ideas and events of the twentieth century. (2. impress.) London itd., Collier-Mac- millan 1965. VI+199 str. — sign. 11/11.233. VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO DADAJAN V. S.: Ekonomičeskie zakony socializma i optimal'nye rešenija. Moskva, Mysl' 1970. 325 + (III) str. —sign. 12.587. —: HUMAN Values and Economic Po- licy. A symposium. Ed. by Sidney Hook. New York, Univ. Press 1967. X+(I)+268 str. — sign. 12.605. MALASSIS L.: Developpement econo-mique et programmation de l'edu-cation rurale. (Pariš), Unesco (1966.) 59 str. — sign. 12.517. XI. POTOPISI — BIOGRAFIJE — PRIROČNIKI — SLOVARJI —: FACTS About Yugoslavia. (Transi.: Angela Vujovič.) Belgrade, Magazi-ne Review, NIP »Borba« (1970.) 111 str. — sign. 1/2620. PENNA C.: The Planning of Library and Documentation Services. 2. ed. rev. and enlarg by Sewell P. H. and Herman Liebaers. (Pariš), Unesco.) 158 str. (Unesco manuals for libraries.) — sign. 12.604. Iz domačih revij »PREGLED«, Sarajevo, štev. 3H971 ZORAN VIDAKOVIČ: Gibanje delavskega razreda za samoupravni socializem, DRAGUTIN LEKOVIČ: Pariška komuna in njen pomen za socialistično gibanje v svetu, MARIJAN BRITOVSEK: Stališča Marxa, Engelsa in internacionale o Komuni, MILO MARKOVIČ: Pariška komuna kot država novega tipa, IVAN MAKSIMOVIČ: Ekonomski problemi družbene lastnine v samoupravnem socializmu; odmevi Pariške komune Pri nas: RUZICA GUZINA: Odmev Pariške komune v Srbiji in reakcija vladajočih krogov, ANDRIJA LAINOVIČ: Nekateri diplomatski podatki o revolucionarnih idealih v Beogradu v letih 1871 in 1872, ČEDOMIR POPOV-KALMAN ČEHAK: Odmevi Pariške komune v Vojvodini, VASILIJE MELIK: Pariška komuna in Slovenci, STIJEPO OBAD: Odmev Pariške komune v strankarskem življenju Dalmacije, DIMO VUJOVIč: »Črnogorec« o Pariški komuni; Prevod: LIONEL TRILING: Pomen ideje v književnosti; Prikazi: FRANC CENGLE: Esad Čimid: Socialistična družba in religija, SMAIL SMAILBEGOVIČ: dr. Ivo Vinski: Razredna delitev prebivalstva in narodnega dohodka Jugoslavije v letu 1938, DUŠAN KECMENOVIČ: Ernest Kris: Psihoana-litska raziskovanja, JOVAN JOVANO-VIČ: Razvoj kapitalizma in narodna gibanja v slovanskih deželah; Bibliografija; »SOCIALIZAM«, Beograd štev. 3 1971 študije in članki: RADOSLAV RAT-KOVIč: Ideološki aspekti ustavnih sprememb; NAJDAN PASIČ: Samoupravna formula enotnosti nacionalnega in raz- rednega; JURAJ HR2ENJAK: Položaj občine v političnem sistemu; MUHA-MED KEŠETOVIČ: Socialistična zveza in spremembe v političnem sistemu; Televizija in kultura: AVDO HUMO: Fe-tišizirana zavest; DRAGUTIN GOSTU-ŠKI: Naravni razpored kulturnih sil; BOŽIDAR KALEZIč: Narava televizijskega medija; PRVOSLAV S. PLAV-šlč: Televizija je del kulture; Komentarji: ANGIRAS SHUKLA: Indijske volitve; Priloge: VERA PILIč: Pariška komuna in sodobni družbeni in gospodarski razvoji SRETEN ASANOVIč: Kultura na razpotju; Polemike: PRVOSLAV RA-LIč: Dogme v revoluciji — dogme o revoluciji; Prikazi: SERGBJ FLERE: Vjekoslav Mikecin; Socializem in revolucionarni subjekt; MITAR MILJANO-VIč: Atif Purivatra: Nacionalni in politični razvoj Muslimanov; MILOJE PETROVIČ: Ernst Fischer in Franz Marek: Kaj je Lenin resnično rekel; Jugoslovanske revije; Tuje revije; »GLEDISTA«, Beograd, štev. 311971 Razgovor: Enotno tržišče, nacionalne e-konomije in jugoslovansko gospodarstvo; Dogodki: DR. ARTUR POLACEK: Jasnovidnost (3); Dr. LJUBOMIR TADIC: Državnost in samoupravnost; BUDIMIR KOŠUTIČ: Zveza držav ali zvezna država; MARKO BEROS: Razpolaganje s sredstvi za razvoj nerazvitih; EJUP MU-ŠOVIČ: Neka pozabljena kultura; Raziskovanja: Dr. RUŽICA GUZINA: Zgodovinski pogled na probleme federativne ureditve jugoslovanske države; DANILO BASTA: Sedanji pomen grške politične izkušnje; VELIZAR ŠERER: Kadrovska politika kot pogoj tehnološkega in družbenega napredka; Pogledi, recenzije, prikazi: dr. OBRAD STANOJEVIČ: Ta-citovi »anali« -— sodobni politični roman; BORISLAV STOJKOV: Dinamika družbenih sistemov J. Foresterja; STA-NOJE IVANOVIČ: Dr. Milan Ranko-vič: Družbena kritika v sodobnem jugoslovanskem igranem filmu; JASNA JANI-CIJEVIC: Lesley White: Znanost o kulturi; Rezimeji; Priloga: Lado Rupnik, Lojze Sočan: Nekateri pogoji za zagotovitev enotnosti trga; »PRAXIS«, Zagreb štev. 2,1971 Lucien Goldmann: RUDI SUPEK: Luci-en Goldmann — človek, mislec in borec, PREDRAG VRANICKI: O osebnosti Luciena Goldmanna; ELEONORA PROHIč: Historizacija estetskih kategorij kot princip reflektiranja umetnosti v delu Luciena Goldmanna; LUCIEN GOLDMANN: Dialektika danes; LUCIEN GOLDMANN; Bibliografija i Portreti in situacije: KENNETH A. ME-GIL: Georg Lukacs — ortodoksni marksist; ERNA PAJNIČ: Dimone de Bea-uvoir; ENZO PACI: Fenomenologija in utemeljevanje politične ekonomije; ERIC HEINTEL: Dialektika metajezika; THO-MAS MEYER: Med filozofijo in strogo znanostjo: Jiirgen Habermas; Prikazi in beležke: MILAN DAMJANOVIč: Ernst Tugendhat: Der Wahrheitsbegriff bei Hu-serl und Heidegger; VESNA POIKOVAC: Lucien Goldmann; Marxisme et les Sciences; NENAD MIŠČEVIČ: Eugen Fink; Metaphysik und Tod; Obvestila: Informacija o cilju in delu Korčulanske letne šole; »NAŠE TEME«, Zagreb, štev. 4/1971 STIPE ŠUVAR: Nacionalno in razredno v federativni socialistični skupnosti; JANEZ JEROVŠEK: Vpliv okolja na strukturo delovne organizacije; DUŠAN 2U-BRANIČ: Samoupravna fakulteta; DJU-RO ŠUŠNJIč: Dejanska vloga idej v zgodovini; SVETISLAV POLOVINA: Produktivnost dela v industriji jugoslovanskih republik; RADOVAN PAVIč: Vključevanje prostora SR Hrvatske v homogenizirano jugoslovansko prometno mrežo; Pogledi: DAVOR ČULINOVIČ: Kibernetika in sociologija; TVAN JAKO-POVIč: Delavski razred in »protirazred« v socializmu; Esej: LESZEK KOLA-KOWSKI: Intelektualci in komunistično gibanje; Prikaz knjig: BRANKO BOŠNJAK: Grška filozofska kritika biblije (Ivan Jakopovič); GEORG LUKACS: Zgodovina in razredna zavest (Milivoj Šolar); dr. OBREN BLAGOJEVIč: E-konomske doktrine (Ante Lešaja); Iz domačih revij; Iz tujih revij; UDC 325 (497.1) KLLNAR, Peter: Migration as Phenomena of Social Disorganization Teorija in praksa, Vol. 8, No. 4, p. 891—898, Ljubljana 1971 In the general part of his article the author explains the importance of social status for defining the immigrants as a social minority. As the problems of immigrants he lists conflicts which the immigrants have to face because of disrimination in the new social environment. He next discusses the forms of assimilation of immigrants and phenomena of social isolation. He explains the beginning phase of assimilation in which the marginal position of immigrant groups can be seen. The beginning phases of assimilation are characterized as a phenomenon of social disorganization, causing several social pathological phenomena. In a special part the author states a few research hypotheses with regard to the Yugoslav internal and international immigrant groups. He thinks that unqualified structures of internal immigrant groups can be considered social minorities. With regard to cultural dlfferences the processes of adaptation and assimilation are complex — there arise phenomena of isolation, tension and conflict. Among the problems of international immigrants he states some forms of discrimination and deficient connection with the original group. He thinks that with international immigrant groups we have to do above ali with marginal groups with the problem of Acculturation. UDC 378.1(497.12) KUTOŠ Aleksander: The Anatomy of Extensive Study Teorija in praksa, Vol. 8, No. 6—7, p. 898—907, Ljubljana 1971 The long duration of study and considerable drop-out are one of the fundamental questions of the reform of higher schooling system. The actual tirne of study exceeds the planned time for 30 °/o, and only one third of students completes their study. The number of students is growing while the number of graduates is decreasing. A permanent revision of programmes for study and a modem education practice are needed. The requirements of study should be adjusted to the masses of students vvhich will represent average intelligentsia. As an alternative to average and undeveloped working habits, the active methods of study demand above ali more professors and assistants. Stili the number of professors is incresing at a slower rate than the number of students. Also modem manuals should be supplied. Text books should emergle in accordance with world processes of scientific endeavours. Also our schools and educationalists should participate in these processes. UDC 347.97/99(497.1) Dr. KOBE Peter: Judicial System and the Legal Function of Federation Teorija in Praksa, Vol. 8, No. 6—7, p. 986—995, Ljubljana 1971 In connection with the reform of the judicial system there exists no reason to shange the points of departure with regard to the position and role of courts of law in this system as determined by the Constitution of 1963 and by the already accepted amendments (1968, 1969). The courts of law connected in a unified judicial system and as idependent organs of social community should be ensured true indepedence in the execution of their double role. The unity of the judicial system is not only organisational and formal, from the point of view of contents it means common fundamental principles in order to secure the same legal protection for ali the legal subjects in their basic social relations. The republican nature of the judicial system means that the regular produce legal ends within a republic, stili this does not exclude the possibility of claiming legal protection with the court of the federation as a part of the unified legal system. This court also makes sure that the federal laws are applied in the same way ali over the Yugoslav territory, and looks after such a policy of the use of criminal sanctions as required by the unified policy of the struggle against criminal acts. UDK 325 (497.1) KLINAR, mag. Peter: Migracija kot pojavi socialne de/organizacije Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 4, str. 891—898 V splošnem delu razprave avtor najprej pojasni pomen socialnega statusa za opredeljevanje imigrantov kot socialne manjšine. Med problemi imigrantov navaja konflikte, v katerih se znajdejo imigranti spričo diskriminacije v novem socialnem okolju. Potem razpravlja o oblikah asimilacije imigrantov in o pojavih socialne izolacije. Obrazloži začetne faze asimilacije, v katerih je opazen marginalni položaj imigrant-skih skupin. Začetne faze asimilacije označuje za pojave socialne dezorganizacije, ki povzročajo vrsto socialno-patoloških pojavov. V posebnem delu navaja nekaj raziskovalnih hipotez, ki zadevajo jugoslovanske interne in internacionalne imigrantske skupine. Sodi, da lahko štejemo nekvalificirane strukture internih imigrantskih skupin med socialne manjšine. Spričo razlik v kulturi so procesi adaptacije in asimilacije zapleteni — prihaja do pojavov izolacije, tenzij in konfliktov. Med problemi internacionalnih imigrantov navaja nekatere oblike diskriminacije in pomanjkljivo povezanost z matično skupnostjo. Sodi da gre pri internacionalnih imigrantskih skupinah predvsem za marginalne skupine, ki so ujete v probleme akulturacije. UDK 378.1(497.12) KUTOŠ, Aleksander: Anatomija ekstenzivnega študija Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 6—7, str. 898—907 Eno izmed osnovnih vprašanj reforme visokega šolstva je dolgotrajnost študija in velik osip študentov. Dejanski čas študija je za 30 odstotkov daljši od predvidenega in le ena tretjina študentov konča študij, število študentov je v porastu, medtem ko se število diplomantov zmanjšuje. Potrebna je permanentna revizija študijskih programov in moderna edukacijska praksa. Zahtevnost študija moramo prilagoditi masovnosti študentske populacije, ki bo vse bolj predstavljala poprečno inteligenco. Aktivne študijske metode, kot alternativa poprečnosti in nerazvitosti delovnih navad, zahtevajo precej več učiteljev in asistentov, število učiteljev pa narašča počasneje kot se množi število študentov. Poskrbeti je treba tudi za sodobne učne vire. Učbeniki naj nastajajo v soodvisnosti s svetovnimi procesi znanstvenege prizadevanja. V te procese se morajo vključevati tudi naše šole in pedagogi-raziskovalci. UDK 347.97/99(497.1) KOBE, dr. Peter: Pravosodni sistem in sodna funkcija federacije — tudi dugače Teorija in praksa, Ljubljana 1971, let. 8, št. 6—7, str. 986—995 V zvezi z reformo pravosodnega sistema ni razloga za to. da bi spreminjali izhodišče, ki so glede mesta in vloge sodišč v tem sistemu določena z Ustavo 1963 in z že uveljavljenimi amandmaji (1968, 1969). V enoten sodni sistem povezanim sodiščem kot samostojnim organom družbene skupnosti je treba zagotoviti resnično neodvisnost pri izvrševanju njihove dvojne vloge. Enotnost sodnega sistema ni samo organizacijska in formalna, vsebinsko pomeni skupna temeljna načela za to da se zagotovi enako pravno varstvo vsem pravnim subjektom v njihovih temeljnih družbenih odnosih. Republiški značaj sodstva sicer pomeni, da se redni sodni postopki končajo v republiki, ne izključuje pa možnosti za uveljavljanje pravnega varstva pri sodišču federacije kot delu enotnega sodnega sistema. To sodišče skrbi tudi za to, da se zvezni zakoni uporabljajo enotno na vsem jugoslovanskem območju in za takšno politiko v uporabi kazenskih sankcij, kot jo terja enotna politika boja zoper kriminaliteto. ZAVOD SR SLOVENIJE ZA PLANIRANJE vabi k sodelovanju strokovne delavce, zlasti ekonomiste in druge visoko strokovne kadre, ki bi jih veselilo delo na področju planiranja v republiki. Kandidati, tudi mlajši, morajo imeti določeno kreativno sposobnost, sposobnost abstrakcije in logičnega, zlasti pismenega izražanj'a in ambicijo za svoj strokovni razvoj. Delo pri planiranju sega na mnoga področja razvojne problematike, gospodarskega sistema, aktualne ekonomske politike in omogoča sodelavcu zelo aktualno in široko izpopolnjevanje. Specifičen profil makro planerja in analitika omogoča sodelavcu tudi morebiten uspešen prestop v poslovno področje, v druge upravne sektorje, raziskovalne institucije ipd. Po nagnjenosti in dogovoru obstoja možnost za usmeritve na razna ožja delovna področja. Nujno je vsaj pasivno znanje tujih jezikov zaradi spremljanja metod in razvoja v svetu. Nudimo možnosti za specializacijo v renomiranih domačih in tujih centrih za dopolnilno izobraževanje. O materialnih pogojih se želimo s kandidati pogovoriti osebno. Zaradi vzpostavitve kontakta se oglasite v tajništvu Zavoda SRS za planiranje v Ljubljani, Gregorčičeva ulica 25/1, soba št. 10, ali po telefonu štev. 20-684. 111 Iffl iz vsebine naslednjih številk • OKROGLA MIZA: 1) Država in samoupravljanje, 2) Družbeni konflikti in socialistični razvoj Jugoslavije • VLADIMIR KRIVIC: Graditev slovenske države • ANTON PERENIČ: Socializem in pravo • AVDO HUMO: Znanost in politično gibanje • MITJA KAMUŠIČ: Pluralistični model samoupravnega podjetja • JANEZ JEROVŠEK: Komuniciranje v delovni organizaciji • FRANC ŽAGAR: Informacijski sistem upravljanja • MATJAŽ MULEJ: Ne: dobiček ali dohodek, ampak dobiček in dohodek • VALENTIN TRILAR: V čem se razlikujejo tehnično razvita in nerazvita gospodarstva • ALEKSANDER KUTOŠ: Samoupravljanje v visokem šolstvu • J. ŠTER-F. MARENK: Podiplomski študij na ljubljanski univerzi • MARKO KERŠEVAN: Šola in religija • BORIS DUVEROVIČ: Javno mnenje mladih in mladinski študentski tisk • RUDI LEŠNIK: Naša družba v očeh študentov pedagoške akademije • NIKO TOŠ: Slovensko cestno vprašanje v luči javnega mnenja • LAZAR DUROVSKI: Občine v sistemu vse-Ijudske obrambe • FRANC GRAD: Ozemeljsko oblikovanje občine in njene naloge • SVETO KOVAČEVIČ: Samoupravljanje in splošna ljudska obramba • ANTON BEBLER: Afrika v strategiji velikih sil • DRAGO KOŠMRL: Po češkem partijskem kongresu