RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Melita Zemljak Jontes
JURIJ DALMATIN-QOVOREC IN PISEC (TUDI) POSAVSKEC/A NAREČJA1
Jurij Dalmatin je pomemben predstavnik protestantizma na Slovenskem. Rojenje bil malo manj kot 40 let po Trubarjevem rojstvu v Krškem in seje skoraj do svojega 18. leta šolal doma pri Adamu Bohoriču (Kidrič http://nl.iis.si:8080/fedora/get/sbl:0343/VlEW/, dostopno 21. 7. 2011). Tako je postal, rojen Posavec, neodtegljivo povezan s Posavjem in s Posavci. Ta povezanost seje intenzivno kazala za časa njegovega življenja, to je v času protestantizma, velik vpliv pa je imela tudi na obdobja, ki so protestantizmu sledila, vključujoč sodobnost. Posavje bilo od nekdaj tista slovenska pokrajina, ki je bila vedno nekje med štajerskim in dolenjskim govornim območjem, a vselej, morda tudi zato, polna svobodomiselnih, uka željnih in posledično tudi razgledanih ljudi, ljudi, ki so v regijo in posledično v celoten slovenski prostor vnesli marsikatero novost, marsikateri drugačen pristop k razmišljanju in s tem krojili in še krojijo podobo sodobnega časa in kulturnega ter tehničnega razvoja.
1 Jurij Dalmatin
Jurij Dalmatin jc pod vplivom Adama Bohoriča med šolanjem v domačem kraju postal protestant; tako Adam Bohorič kakor Primož Trubar s somišljeniki sta mu tudi kot mecena pomagala pri študiju v tujini.
1 Prispevek je prvotno nastal ob uueležbi na kolokviju Vloga in pomen »krških« protestantov, tak je bil objavljen v zborniku Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško (Krško 2006). Za tokratno objavo je bil prispevek kritično pregledan in dopolnjen z novejšim narečnim gradivom in novejšimi narečnimi spoznanji.
80
MELI'TA ZEMUAK ION TES
Dalmatin je znan predvsem kot tisti, ki je kot prvi v slovenščino v celoti prevedel Biblijo in jo izdal leta 1584.
Jurija Dalmatina so, po besedah Franceta Kidriča, odlikovale lepa zunanjost, požrtvovalna navdušenost za idejo, vztrajnost v delu in trajna hvaležnost do dobrotnikov. Že v času študija je prišel v slik s takrat najpomembnejšimi predstavniki slovenskega in nemškega proteslantskega gibanja. Odločilen pomen za oblikovanje njegove miselnosti so dale tri okoliščine: (a) protestant je postal predvsem zaradi Bohoričeve vzgoje v mladosti; (b) v mladih letih je bil vzgajan v okviru stroge lutrovske protestantske usmeritve in zgolj v namene protestantske cerkve; (c) tudi v tujini je bil pod vplivom mladega slovenskega pismenstva. Ob zaključku študija je Jurij Dalmatin poleg narečno obarvane slovenščine obvladal še nemščino in latinščino ter deloma tudi grščino in hebrejščino. Njegova ljubezen do domovine in do slovenskega jezika se je kazala v tem, da je, kot je zapisal sam, iz »ljubezni do ljube domovine« postal slovenski protestantski pisatelj (Kidrič http://nl.iis.si:X08Q/fedora/ge^sbl:0343A^IEW/. dostopno 21. 7. 2011).
V prepričanju, da je njegova dolžnost, po svoji verski ideji služiti predvsem lastnemu ljudstvu, se je začel že med študijem v Tübingcnu »truditi, da obdrži slovenščino tudi zunaj v vaji«, kot je zapisal. To je dosegal s prebiranjem Trubarjevih del, z nasveti učiteljem o slovenskem jeziku in, z veliko Trubarjevo podporo, tudi s prevajanjem Biblije (Kidrič http://nl.ijs.si:8080/tedora/get/sbl:0343/VlEW/. dostopno 21. 7. 2011). Na Dalmatina je močno vplival Primož Trubar s svojim jezikovnim konceptom razumljivosti jezika za vse družbene sloje (tj. za najbolj zastopano kmečko prebivalstvo, večinoma neizobraženo, nepismeno, ki je govorilo različne narečne govore in se z višjimi družbenimi sloji sporazumevalo v slovenskem jeziku; za mestno prebivalstvo, ki je bilo jezikovno heteroge-no; in za pretežno nemško govoreče plemstvo, ki je uporabljalo tudi slovenščino) in z uporabo fonetičnega pravopisa (po načelu piši, kot govoriš), čeprav je bil Trubar pri uporabi nedosleden. Sebastijan Krelj, izobraženec istega časa, je poudarjal pomembnost kultiviranega jezika, ki ga lahko uporablja tudi slovensko izobraženstvo, popravljal pa je tudi Tru-baijevo fonetično pisavo. Dalmatin je iz jezikovnega koncepta enega in
81
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
drugega prevzel najboljše, dodal svoje izvirne jezikovne tvorbe in tako tvoril jezik, ki je postal izdelan knjižni sistem, pomemben vzor piscem osrednjeslovenskega govornega področja. Zapisal je zvrstno živ in uporaben jezik, ki seje kot jezikovna norma uveljavljal kar 200 let.
2 Dalmatinov jezik
Dalmatin je pisal predvsem v slovenščini in nemščini. V slovenskih besedilih je prevzeto besedje skušal nadomestiti z domačimi izrazi (žna-bli ustna), zanje je pogosto uporabljal narečne sopomenke, opuščal je arhaizmc. Govoril je (danes dialektološko opredeljen) sevniško-krški govor, kije del štajerskega posavskega narečja (Logar 1993). To velja za prehodno, saj se v njem prepletajo starejše dolenjske in mlajše štajerske narečne značilnosti.
Dolenjske značilnosti Posavja se še danes kažejo predvsem v razvoju dolgih naglašenih samoglasnikov. Sevniško-krški govor še pozna dolge in kratke naglašene samoglasnike, vendar slednji pod vplivom štajerskih narečij vse bolj izkazujejo težnjo po daljšanju in izenačevanju z dolgimi samoglasniki. Dolgi samoglasniki se pojavljajo v vseh položajih besed, kratki naglašeni pa večinoma v zadnjem ali edinem besednem zlogu. Nefonološke kračine se lahko pojavljajo v vseh besednih položajih. Govor danes ne ločuje tonemskih nasprotij, kar je posledica vpliva štajerske narečne podstave na izhodiščno dolenjsko (Zcmljak 2000: 32).
V Dalmatinovem jeziku se kažejo nekatere tipične dolenjsko-štajerske narečne značilnosti, kot so nenaglašeni i po vokalni harmoniji: divica; zapis naglašenega in nenaglašenega u < o: gusput 'gospod1, sruta 'sirota', malenkost 'malenkost', samit 'samó', to je značilen pojav ukanja, zaradi česar je še danes nenaglašeni o v posavskem narečju, sploh v sevniško-krškem govoru, redek; zapis izvornih naglašenih polglasnikov večinoma z a: vas, dan, max, laš, maša, pajsji, usahne; v nekaterih pregibalnih vzorcih se pojavljajo tipične dolenjsko-štajerske končnice, npr. -i: k serci 'k srcu', kBugi' za 'k Bogu'; -u < -o: rešnu telu\ -am < -om v daj. mn., or. ed.: (z) bratam. Skratka, tudi posavska govorica je, drugačnim Dalmatinovim namenom navkljub, v njegovih delih jasno razvidna.
82
MELITA ZEMUAK ION TES
Prispevek predstavlja primerjavo temeljnih glasovnih gradnikov vsakega narečnega govora, tj. nekaterih naglašenih in nenaglašenih samoglasnikov ter njihove morebitne rcdukcijc v izbranih govorih sevniško-krškega govora posavskega narečja s tistimi, ki jih je zapisal Jurij Dalmatin v prevodu Svetega pisma in kakor nanje v nekaterih razpravah gleda jezikoslovec pater Stanislav Škrabec, pravzaprav prvi slovenski fonetik v sodobnem pomenu besede.
3 Metodologija dela
V razpravah patra Stanislava Škrabca v Jezikoslovnih delih (J D L —4-> so bile poiskane omembe Jurija Dalmatina in njegovega dela, te pa so bile primerjane s ponazoritvami sodobnega narečnega stanja, in sicer s pomočjo naslednjega gradiva: F. Ramovš: Kratka zgodovina slovenskega jezika (1995 (1936)) - (R); T. Logar, rokopisni zapis točke za Slovenski lingvistični atlas (1956): Leskovec pri Krškem (L); zapisi snemanj krajevnega govora Zabukovje nad Sevnico M. Zemljak (2000, 2002) - (Z); diplomsko delo T. Zumer (2001), ki zajema glasovni popis in analizo krajev: Arto, Veliki Trn, Zenje (AVTŽ); diplomsko delo K. Komar (2010), ki zajema glasoslovni popis in analizo kraja Brestanica (B); delo M. Krejan Vse sorte je že blou z izbranimi govori krajev Krško, Lomno, Arto, Veliki Trn, Zenje in Gora (K).~
Zapis primerov je enak zapisom v posameznih navedenih virih; razen pri navedenih primerih patra S. Škrabca in deloma M. Krejan je to zapis s splošno dogovorjenimi narečnimi znaki.1 Dinamični (jakostni) naglas je označen s tanko navpično črtico pred samoglasnikom oziroma pred zadnjim soglasnikom, za katerim stoji naglašeni samoglasnik {za'a:\tah 'ni.igder, š'li:i). Dolžina samoglasnikov (enoglasnikov) je označena s sledečim dvopičjem (a:), v dvoglasnikih tipa ie, uo pa dvopičje pomeni poudarjenost (v zapisanih primerih prvega) dela dvoglasnika (i:e, u:o). Kakovost samoglasnikov je označena takole: pika pod e in o (e, p) zaz-
2	V oklepaju poševnjeno zapisana črka pri F. Ramovšu in M. Krejan pomenita
okrajšavo priimka avtorja dela, drugje pa okrajšavo za analizirani krajevni govor.
3	Način zapisovanja sledi narečnim znakom, natančneje predstavljenim v delu T.
Logarja: Slovenska narečja (1993).
83
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
namuje ozkost; krožeč nad a (a) označuje ustnično zaokroženo izgovarja-vo a, ki se po barvi približuje širokemu o; krožeč pod a (a) pomeni oslabljen (reduciran) a, nekak polglasnik z a-jevsko barvo; krožeč pod l, m, n (1, rp, p) označuje njihovo sanioglasniško (zlogolvorno) vlogo; dvopičje nad a (¿i) označuje zelo širok e, širši od knjižnega širokega e; dvopičje nad u (ti) označuje naprej pomaknjen izgovor z/-ja; kljukica pod i in u (i, u) o/načuje njun nenapet, širok izgovor; polkrožec pod i in u (i, u) označuje soglasniški izgovor; srednjejezični polglasnik je zapisan z znakom a; § označuje zapis nosnega e: črta nad samoglasnikom (e) označuje dolžino (po Ramovšu); h in h označujeta praslovanski trdi in mehki polglasnik; r označuje zlogotvorni zvočnik r; e je praslovanski t?-jevski glas, imenovan jat. Soglasniki so označeni takole: v je zobnoustnični soglasnik; u je ust-ničnoustnično zaolaoženi soglasnik; j soglasniškega izvora zapisujem z j, čeprav je njegova fonetična vrednost največkrat i; znak i zapisujem le v dvoglasnikih tipa ie: in i:i; ij jc ¡zgovorna različica n-ja pred mehkoneb-nikoni; znak i pomeni temen mehkonebni zvočnik; x je nezveneč meliko-nebni pripomik; 3označuje zliti zveneči soglasnik dz, 3 pa zlitnik dž.
4 Samoglasniška analiza
4.1 Samoglasnik i
4.1.1 Naglašeni /
Najobširnejša Škrabčeva razprava o naglašencm i pred r zajema problematiko zapisa in izgovarjave besede 'prešeren'. Škrabec utemeljuje pravilnost Dalmatinovega zapisa v izgovatjavi in pisavi z i ali e pred r v 16. stoletju. V tem času naj bi se še dobro razlikovalo med i in e, nekaterim zapisanim izjemam navkljub.4 Dalmatin je besedo 'prešeren' zapisoval izključno z e, tako še v primerih, kjer je v stari slovenščini in v drugih slovanskih jezikih (JD 4: 71) »e ali i>, nasproti pa i (ali v), kjer imajo omenjeni jeziki /', m ali w; npr.: kateri /.../, večer/.../, vera/.../, mera /.../, zmerjati /.../, terjati /.../, merkati /.../; pa: štiri /.../, pastvr /.../, vmirati /.../,
4 »Nasproti rabita e, kjer kaže, da bi bil i opravičen, Dalmatin in Trubar v besedah cerkev (kirche, kirke, ahd. chirihha) in ver oh, verih (mhd. wirouh). Uzrokje iskati menda že v nemškej izrekif.]« (JD 4: 71).
84
ME LITA ZEMLJAK ION TES
mir /.../, zmirom /.../ itd.«5 Škrabec še omenja, da (JD 1:415) »bi se dalo misliti, da je e v včr- naravnost prešel v e, i, v, kakcr v svet, svet, svit, svut, ali pred r se spreminja pri nas e v e: vera, mera, ne vera, mera (veira, meira), in ta bi menda sam na sebi ostal e, tudi ko izgubi naglas[.]« Zapis prešeren skuša Škrabec utemeljiti še z izvornim korenom same besede. Ugotavlja, da je koren -ser- v slovenščini neznan, korena -sir- pa ne pozna. Vendarle meni, daje beseda slovenska.0
Podobno razlaga Škrabec tudi besedo 'zmirom', kar ( JD 4: 72) »pomeni pri Trubarji 'in rulie', kakor še današnji v izreku 'zmirom pustiti koga'; za zdaj navadni pomen te besedice pa rabi Trubar nemško imer[.]«
Že Fran Ramovš je v svoji Kratki zgodovini slovenskega jezika l pisal o narečnih spremembah glasu e (Ramovš 1995 (1936): 211): »V vseh osrednjih slovenskih govorih, lokalno tudi po Štajerskem in Koroškem, je znan prehod e \ 1 pred istozložnim r /..J: pirje, večir, večirja itd.« Poudarja, daje še v 16. stoletju mogoče najti zapisano er, ki pa je moral biti v izgovarjavi že zelo zožen, proti /-ju. Tako je pri Dalmatinu moč najti »Diner« (Ramovš 1995 (1936): 211). Artikulacija sprednjega jezičnega dela ob glasu rje lahko premaknila artikulacijsko mesto e-ja v /-jevsko ali tudi obratno. Podoben vpliv je doživel tudi e ob r-ju, in sicer v tistem dialektalnem pasu, (Ramovš 1995 (1936): 211) »ki je za dolgi e imel široki e, ki gaje pozneje v vseh drugih legah diftongiral v ei, ai (Notranjsko - Dolenjsko - Štajersko), kajti njegova skupina ör se je zožila v er, do danes celo v ir /.../«. Tako so že leta 1956 v Logarjevih zapiskih s terena zapisani večir, zvečir, večirja, štirna, vendar še e-jevsko cerku in dvoglasniško kier kierga klerem 'kateri katerega kateremu' (L); v drugih virih cerku,1 večer, zvečer, večerja, ker 'kateri', kern 'katera', šterna,
5	V zbranih delih patra Stanislava Škrabca so primeri zapisano razprto; v prispevku so zapisani, kot to zahtevajo sodobna merila zapisovanja, v poševnem nerazprtem tisku.
6	/.../ Beseda etimološko ni pojasnjena. Morda je sorodno češ. prišernv, prešerni' 'strašen, pošasten, nenavaden'. /.../ Izvajanje sloven. prešeren iz preširen, tvorbe (tipa obširen) z narečnim razvojem ir > er iz širiti, širok ni možno, ker je prešeren v 16. stol. dosledno pisano s korenskim e (Škrabec, Kres I, 520 ss.) (Snoj 2003:570).
7	V delu M. Krejan: Vse sorte je že bloti je zapis poenostavljen; tako znak e zaznamuje variiran izgovor od ie do i (Krejan 1999: 230).
85
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
mérkat 'paziti', hčer, nkér 'nikjer', smer, vera, m ar s i ker a (K)\ 'ci:rku, x'či:rka, 'ki:r 'kateri', 'ki:ra 'katera', 'mi.ra 'mera', 'pi:rje, s'mi:r, š'ti:rna, 'vi:ra, ve'či:r, ve'či:rja, zvi'či:r, z'mi:rom/z'mi:ri/z'mi:rn 'zmeraj' (Z, B).
4.1.2 Nenaglašeni i
Tako Trubar kakor Dalmatin sta zapisovala e z /', čeprav Škrabcc pravi, da (JD 1: 90) » L.J kratki glasniki i, u in é so nam oslabeli do neraz-ločnosti, vsi trije se izgovarjajo enako za n* L.J [Pjrvotne staroslovenske oblike L.J v 16. stoletju še niso bile omajane, samo da se je é navadno pisal z i: divica, l[jjubiga, l[j]ubimu. Da je bil tedaj izgovor ta kaker današnji, gotovo bi nahajali pri Trubarju, kaker pri Dalmatinu sto in sto krat -ga in -mu namesto -iga, -imu [...].« Tovrstni nenaglašeni č naj bi bili prelivajoči samoglasniki, prehodni ¡zev/ in malo krajši od naglašenega é: beži'm, béza'la, beli'ca, béli'Ii (JD 2: 142) in se vzdržuje po spominu na izgovor oblik z naglašenim e. Torej na tem mestu v 16. stoletju še ne gre za samoglasniški upad, čeprav naj bi bila i in u že nekako (JD 3: 602) »oslabel[a] in polglasnfa], i in é blizu stslov. b, u (in morda v nekih primerih tudi o) blizu kar stslov. b. Semtertja se i in u zamenjata, dasi jako poredko, ali izpadata tudi v dolgih besedah ne.« Podobno omenja še za nekatere, ne nujno jatovske glasove, ki jih Dalmatin zapisuje z i (JD 3: 512): »kladivu, gosenica, priatelica, stariša, tovariš, varih, varuje, veruje itd.« Zanje pravi, da v nobeni teh besed i ne bi bil zapisan, če bi se v Dalmatinovem času besede izgovarjale tako kot danes.
Skrabec tako torej poudarja, da se v 16. stoletju nenaglašeni i, ne glede na izvor, še ni izgubljal, kakor se izgublja danes, vendar pa se tudi ni (JD 3: 513) »tako cvileče izgovarjal, kaker se ga zdaj otroci uče brali in ga navadno tudi odrasli bero.« Poudarja, da se izgovarja kot nekoliko zamolkel glas, položajno med i, d in starim polglasnikom (< a), kar se kaže predvsem v nedoslednosti zapisa; Dalmatin uporablja predvsem c.
Med vsemi soglasniki je le r tisti, kije lahko vplival na i ali u za seboj, in sicer so ga nekateri jezikoslovci že začeli zapisovati kot izgovorjene polglasnike. Tako je Dalmatin nekajkrat zapisal (JD 3: 602) »'per' za 'pri',
8 To besedilo je bilo deloma pripravljeno z vnanašalnim sistemom ZRCola, ki gaje
na ZRC SAZU razvil Peter Weiss.
86
ME LITA ZEMLJAK ION TES
'Shant Marnih rosh' za 'šant Marjinih rož', 'dergazhi' za 'drugači', tudi večkrat 'pirhaft' za 'pirihaft'«. V vseh drugih primerih, komentira Škrabec, se piše v današnji knjižni slovenščini tako kot v Dalmatinovem času, za kar ima sam Dalmatin nedvomno velike zasluge (JD 4: 602).
F. Ramovš omenja predvsem dolenjske redukcije nenaglašenega /-ja, in siccr do stopnje polglasnika ali do popolne redukcije v različnozložnih besedah: jgzak in jesk, ire box in trepx, grax in grx, warx; pršld, visok > vascik; kapelca, skirca, kuharca (Ramovš 1995 (1936), 230-231); pri Logarju je najti zapise večinoma popolne redukcije /-ja, in sicer pri različnih besednih vrstah: pukugpat, tigsat, zagat; jetka, kislca, Igsijk, marzlca, pigln, sgnčnca, tarpalnce; človgšk-o; spnmlat-0 (L). Samostalniki m. in s. spola ednine imajo v dajalniku in mestniku večinoma /'-jevsko končnico, ž. spola pa /-jevsko končnico popolnoma rcducirajo: u kouki, u križi, mexgri, na grugbi; na niebi, u garli, na sarci; na brad (L); podobno velja še za (AVTZ): u 'mi:gradi, u 'la:gri, na b'ri.tofi, na 'plo:di, za (B): u 'xu:ost, par ku'li.es/par ku'lvqsi/par ku'Ii:esu, u kulu'ni.j, k 'nui:š, pu n'ji.u, par 'no.k/par 'no.gi ter za (Z): u 'ca.jti, u 'ča:ji, na 'čiedi, pu x'ri:ibi, u 'Du. broniki, u 'Za:prešiči. Zapisane so tudi asimilirane izglasne oblike iz -aj: tuki (poleg tig), zimi (L), znane tudi v (AVTŽ): 'ne:ki, z'ju:tri, 'ku:mi, 'zu:ni ter v (Z, B) iz izglasnih -aj. -oj, -ej in -ej (j h), -je, -ji: a'^a:di "zadaj', 'dedi, 'ku.mi 'komaj', u'či:ri, 'ti:di 'tedaj', z'judri; z 'ma:ni, zir.ni, s 'ta:bi; 'je:špri ješprenj'; 'uo:gi/'uo:jgi 'ogenj'; b'ra.ti (im. mn.), 'go.sti 'gostje', 'pu.obv, 'ia:ži, 'ti:ežt nt'ru:oči. Vokalno harmonijo, kot jo je zapisal že Dalmatin (tip divica), bodisi da nastane iz prednaglasnih iz e, g, e ali pa je ohranjena iz u (> u), je najti tako v (AVTŽ): dik'li:ta. di'si:t, vi'li:k, kot različico pa tudi v (Z, B): či'bi:eia, di'bi:ela ali de'bi.ela, dik'li.ete ali dek'li.ete, di'vi:et. dri'vi.esa ali ddr'vi.esa, da'vi.et ali di'vi:et, do'si.et ali di'si.et, pr'v.dim, smi'ja.t, zva'ci.r ali zvi'či:r.
4.2 Samoglasnik u
4.2.1 Naglašeni u
Imenovalniški -oj je po Škrabcu ostal nespremenjen v koroških in gorenjskih govorih in ponekod na Dolenjskem, kjer je sicer podlegel spremembam kol vsak prvotni o; (JD 1: 87) »zato govori Dolenjec za
87
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
mega, mému, mem 'a : mujg a, mujm ii, mujm a, za m čm, m oh, m 'a, m 7, m e, me', m'o, me : mujfém, mujj 'éh, mujj'a, mujj'i (- mu-'i), mujj'e (nom. acc. pl. fem. in sing, neutr.), mujje' (gen. sing, f.), mujj'o (acc.), mujj'o (instr.), mujj'e = mujj'i (dat. loe. f.). V instr. plur. sta oba načina sploh v navadi, da se namreč é z -oj (-uj) namešča[.]«
F. Ramovš v opisu dolenjskega dialekta poudarja, daje (Ramovš 1995 (1936): 135) »dolgi o /.../ prešel v it, posttonični končni -o v -a (mleiku).« Primere za eirk. o, ki prehaja v u, je ob zapisovanju narečnega gradiva navedel tudi T. Logar: mis, ritk, ukú, uxü, bus (bugs), nüc, gút, rut, Ipü (lepú), blagu, testu, senü (snú), kulit, mesu, nebu (L). Govora (Z, B) poznata za dolgi cirk. o, stalno dolgi nosni p in novoakutirani o v zadnjem besednem zlogu odraz dolgega u:, ki ima svojo prosto različico u:u (izgovarjava je lahko sicer tudi u:o): 'hu:k 'bog', g'nu:j 'gnoj', gus'pu.t 'gospod", ka'ku:u 'kakó', Id'pu:, mu'su:/me'su: 'meso', 'mu:č 'moč', 'mu.st 'most', 'nu:č 'noč', 'pu:le 'polje', sa'xu.u 'suho', s'ru.ta 'sirota', zla'tu:, z'vu:n/z'gu:n 'zvon'; na k'ht:p 'klop', 'mu.uka 'moka', 'mu:š 'mož', d'nu: 'dno'. V sosednjih dolenjskih govorih je izgovor v teh primerih lahko že nenapet, v besednem izglasju lahko tudi dvoglasniški.
4.2.2 Nenaglašeni u
Dalmatinove rabe nenaglašenega u Skrabec ne omenja prav pogosto. Najpogosteje jo omenja v povezavi s slabljenjem, to je s samoglasniškini upadom, podobno kot to opozarja pri nenaglašenem /'. Pravi, da se jc nenaglašeni u (JD 3: 514) »spremenil v temen nedoločen samoglasnik, menda prav tisti glas, ki ga je pomenila v stari cerkveni slovanščini čerka 1.« Vsekakor pa Škrabec ugotavlja, da se nenaglašena i in u pri Dalmatinu pogosto mešata med sabo, kot na primer (JD 3: 514) »'kserci, kBugi' za 'k sercu, h Bogu1«.
Posebej se Škrabcc dotika problematike nenaglašenih množinskih dajalniških končnic samostalnikov moškega spola. Omenja, da Dalmatin tako zapiše (JD 1: 66-67) »poleg navadnega vratam tudi še vratom /.../, poleg jagnetam tudi jagnetom L.J, in /.../ beremo: viudstvom, gospos-tvum, to je vév'odstvom (iz voy'evodstvom), gospostvo'm.« Sprašuje se, ali jc zato Dalmatinov jezik zmes stare in nove slovenščine ter celo češčine s končnico -üm. F. Ramovš končnic na -um (< -om) ne omenja, omenja
88
ME LITA ZEMLJAK ION TES
končnice -am < -om,9 pa tudi sicer v sevniško-krškem govoru glasovne spremembe -om > -um ni zaznati. V govoru (Z) je najti posamično le -um < -am: z 'vi.ilum 'z vilami'.
Škrabec ugotavlja, da so Dalmatinove izvorno o-jevske končnice samostalnikov moškega in srednjega spola, ki so v rodilniku ednine naglašene, in to potisnjeno, v naglašenih dajalniku množine in orodniku ednine -um in ne -om. Enako ostane tudi v primerih, ko je pred samostalnikom stoječi predlog povzročil umik naglasa in pustil končnico nenagla-šeno, le da takšne primere Dalmatin ponekod vendarle tudi zapiše z -om, npr. (JD 1: 134) '»pred Gospudom Bogum, /.../z' čistim zlatim, pa: z' zlatom; /.../z' moirn medum, /...¡z' medom«. Podobno tudi še pri imeno-valniških o-jevskih oblikah pridevnikov, kot npr. v primeru (JD 1: 396) »rešnu telu«. V vseh navedenih primerih Škrabec ugotavlja (JD 4: 37), da gre za tipične dolenjske končnice, kot so tipično dolenjski tudi z/-jevski končaji v rod. ran. samostalnikov m. in s. spola (-«v): golobuv - golobov in v tož. pridevnikov ž. spola: težku. Te so v preprostem (dolenjskem) govoru praktične za preprečevanje dvoumnosti pomenov.
Ukanje je najti v vseh zapisih sevniško-krškega govora. F. Ramovš omenja prednaglasno ukanje v Mirni na Dolenjskem: mučan, kustqx, gusanea, kulan, purdslu (/?), ki ga je najti tudi drugod (vključno z vzglas-nim): utawa 'otava', kuhi, kutouret, pusteru, putplat, ručica, hrituf (L); pu'ča:sa, guspu'da:r, zapus'le:n (AVTŽ); v (Z) v prednaglasnih in pona-glasnih notranjih odprtih zlogih za velari in labiali (položajno ukanje), v (B) v ponaglasnih zlogih redkeje: gu'tu.op, glu'ba:j, gus'pa:, xu'di.il, 'ja:guda, klu'bu:k, s ku'ji.i 's konji', kum'ba:jni, ku'ri.en, ku'riñt, pu-diu'ja.s, pu du'me.ix, pu'ma.gat, pu'si.ebi 'posebni', ub'na.ulal, u'sa:di/(a'3a:di), ut'ru:uk/(at'ru:uk) (rod. mn.), pu'ti:i (rod. ed., mn.); večinoma se pojavlja tudi še ponaglasno in izglasno ukanje: letu, leitu (rod.), kar naj bi bilo po Ramovšu na Dolenjskem izkazano že v 15. stoletju (Ramovš 1995 (1936): 232); ma'le:tjkust, 'na:rut 'narod', 'sa:mu ali Csa.m) 'samó' (Z, B).
Zelo pogoste so različne vrste drugotnih M-jev, kot so npr. -auZ-au/ -ou/-eu > -u: prus'tuoru, su'se:du,'bu:ku 'bukov', upuku'ji:tu (AVTŽ);
9 Podrobneje v razdelku 4.5 Samoglasnik a.
89
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
da'ča:ku 'dočakal'. g'li:edu, 'i:luka 'ilovka', 'ji:isku 'iskal', k'mi:etvu 'kmetova!', ru'na:t 'ravnati'; 'bu:uku 'bukev', Za'bu:ukuje; 'ce:nti'me:tru, 'ci:impru, 'fa:ntu, 'če:ulu, 'di:inarju (vse rod. mn. m. sp.) (Z, B); pa tudi izglasnih -ei, -ei, -si, -ii: na'tlo:ču, s've:tu, 'pa:du, 'pa.ršu (AVTŽ); 'die:bu; 'lie.tu 'letel', 'či:epu 'čepel', z'buo:lu 'zbolel'; 'je:mu 'imel', p9r'ni:esu, 'pie.ku 'pekel', 'poršu, 'ri.cku 'rekel', uk'ra:du; dd'ku:upu 'dokupil', 'du:ubu 'dobil', 'xuo:du 'xodil\ x'va:lu, k'ia:tu 'klatil' (Z, B); ter izglasnih skupin -au > -u v opisnih deležnikih glagolov na -ati -am\ 'de:ilu (Z, B).
4.3 Samoglasnik e
O Dalmatinovem nenaglašenem e-ju govori Škrabec predvsem v navezavi z jatom. Razpravlja o tem, tla poznamo po kvaliteti tri različne e-je: širokega z oznako strešice nad glasom, ozkega z oznako pike nad glasom ter dolgi e, ki je dvoglasnik in stoji na mestu scs. jata. Strešice kot naglasno znamenje naj ne bi rabili ne na kratkih naglašenih ne na kratkih nenaglašenih zlogih, saj Škrabec pravi, da (.ID 1:51) »pri nas o in e ne moreta stati v poslednjem zlogu, niti po pravici imeti potisnjenega naglasa«. Dalmatin je za jal pod vplivom dolenjščine zapisoval ej. Kopitar je pod vplivom gorcnjščinc kasneje to dvoglasje odpravil, česar Škrabec nc odobrava in predlaga zapis e (JD 1: 51). Vpliv razvoja jata severovzhodnega dela Slovenije, torej tudi dolenjske in štajerske narečne skupine, je bil na Dalmatina velik. Je prvotna razvojna stopnja psi. e, ki je dal v obeh narečnih skupinah v osnovi dvoglasnik e:i, kasneje pa je v različnih narečjih prišlo do različnih razvojev, tudi do poenoglašanj različnih vrst. Do poenoglašanj lahko prihaja na celotnem področju sevniško-krškega govora (pu bregi, ceste, kulene.je mesc svetu, je treba delat) (K), le na koncu besed se dvoglasniki še radi ohranjajo (dvej, na smej 'ne sme' (K)). Dvo-glasniške jatovske različice so danes pogostejše na levem bregu Save proti laškemu govoru in kozjansko-bizeljskemu narečju. Tako se tudi v (Z, B) še sliši be'se:ida, g're:ix, 'le.ip, 'le.is, 'le:iti (im. mn.), m'le:ik, s'me:ix, s've:iča, s've:it (samostalnik), z've:izda, b're:iza, 'ce. ista, ku'le:in, 'le:it (im. ed.), vendar pa se pogosteje v (B) stalno dolgi e in staroakutirani e v nezadnjem besednem zlogu v položaju pred /j/, [1] in [u] ter e, ki je prišel pod naglas po poznem umiku naglasa s končnega
90
ME LITA ZEMLJAK ION TES
kratkega zloga, pogosto poenoglašata v [e:] ali celo v [a:]: fbe:u 'bel'; ab'de:idt 'obdelati', 'ce.sta, 'de:M, 'je:i 'jedli', h'te.ia 'letela', 'me:ie/'ma:ie 'imele', z'de:i/z'dq:i; 'ce:u, 'če.ulu (rod. mn.), pu'le.n 'poleno'; b're:me, v're:me.
4.4 Samoglasnik o
V več zvezkih sc je Škrabec ukvarjal z izgovarjavo in zapisom o-ja, večinoma le za besedo kakor. Sam zagovarja tezo, da je beseda etimološko iz *kakože (> *kakore) in če bi jo želeli zapisovati po etimoloških načelih, kot so to zagovaijali številni jezikoslovci njegovega časa, bi morali vsekakor uporabiti to obliko. Vendarle pa jc oblika doživela svoj razvoj in v izgovarjavi ni več v rabi, zato tudi takšen zapis ni upravičen (JD 1: 78-80). Spreminjajočo se rabo dokazuje tudi z zapisi oblik od Brižinskih spomenikov dalje. Škrabec poudarja, da je današnja izgovarjava, zapisana največkrat z o, še najbolj podobna polglasniški, zato sam uporablja zapis kaker. Za danes - knjižno - napačno uporabljan zapis o-ja pred r krivi Krelja, ki je zaradi etimološkosti začel zapisovati o. kar je bilo sicer v redu, (JD ! : 375) »ker se pa tedaj o ni več izgovarjal, zato je postavil nanj tisti akcent, ki gaje vpeljal ko znamenje nedoločnega samoglasnika.« Takšen zapis sta kasneje sprejela tako Dalmatin kot Trubar; zapis se je obdržal do danes. Škrabec predvideva, da seje naglasno znamenje nad o sčasoma izgubilo (v začetku 19. stoletja naj bi jih na splošno začeli opuščati), ostal je le o, ki pa so ga ljudje začeli o-jevsko tudi brati. Tako je o-jevska oblika besede kakor ostala do danes.
Nenaglašeni o je v posavskem narečju zaradi zelo pogostega akanja ali ukanja (v različnih krajevnih govorih različnih vrst) danes izredno redek. Že T. Logar gaje v (L) slišal zelo redko, in sicer le v nekaterih ponaglas-nih zlogih. Povsod je nenaglašeni o nastal pravzaprav iz nenaglašenih o in ç v primerih, ko ni prišlo do akanja ali ukanja: ob'ra.mbo (tož. cd.), u ol'ta:rji, po've:dta, pos'lu:šam, 'ža.iost, 'le.po (AVTZ), go'lo:p, b'ri.tof, 'li.ipo (tož. cd.) (Z), čreslo'vi:ina. og'ni:še, pos 'tam. vode'm:ka (B). morda pa jc bil o celo ponovno vzpostavljen pod vplivom knjižnega jezika: o'be:ital, ot'ruo.c, o'su:ni, ots'lu:už}\ do'pu.ust, upros'ti:l\ ma'le: >] kos t, 'mo.žnosli: 'a:uto (Z), ponekod iz izglasnega ç (v tož. in or. cd.): 'li.po, pot. ('Ii:p)/('li:pi)/'Ii:po, 'mi.zo, pot ('mi:is)/Cm¡:zi)/'mi:zo (B).
91
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
4.5	Samoglasnik a
S. Skrabee samoglasnika a in njegovega razvoja ter zapisa pri Juriju Dalmatinu v razpravah posebej ne omenja. Je pa za posavsko narečje značilno, da je večinoma nastal iz nenaglašenega a, poleg tega pa tudi pod vplivom prepletanja vzhodnodoienjskega položajnega akanja in ukanja ter štajerskega ukanja. Edina sprememba nenaglašenega o v a, ki jo je tudi zaslediti v Skrabčevih zapisih, je v primerih, ko gre za o pred m v daj. in or. ed. samostalnikov (kar je značilno za vse govore posavskega narečja), npr. v (Z): (z) at'ruo:čkam, (s) kuman'dï.rjam, (z) b'ra:tam, (s) ku'li:esam, (z) 'le:isam. (z) u'ja:kam, lahko tudi rahlo reducirano: (z) brat'ra:ncqm, (z) 'Ne:mcqm, v (B)z 'a:tetam, (s) 'kuo.jam, (z) u'či:etam. Govor (AVTŽ) je glede akanja in ukanja mešan.Ukan je zasledimo te za mehkonebniki, ustničniki in zobnoustničnikoma v,f, zato je mogoče sklepati, daje govor do nedavnega poznal položajno akanje in ukanje, kot je znano v vzhodnodolenjskih krajevnih govorih, pravila tega pojava pa se sedaj rušijo, saj akanje zasledimo tudi za prej omenjenimi soglasniki, obstaja pa tudi odsotnost tako akanja kot ukanja (po've:dla, u ol'ta:rji, 'ža./ost). Nekaj primerov za akanje: gas'pu.t, ab'le:čena, pa'nuo:č, da'ma:, p'ra.uja, 'u:ra (tož. éd.), ma'tvka, na'ra:unast, at'uo.k. V vzglas-ju, pred naglasom ne za k, g, x, b, p, v,/(v govoru (B) manj), v ponaglas-nih zaprtih zlogih in v izglasju poznata govora (Z, B) položajno akanje: ab'le.ikla, a'bu:ul, as'ta.t, at'se:iku; da'ma:, za'ra.u; z h'raAam, s ku'li.esam, z 'le.isam (or. éd.), met 'ca.jtam, x u'ja.kam (mestn. éd.), na 'ža:iast (tož. éd.); 'fu:ra (tož. éd.), na pus'ta.ja, u 'Si.eunca, so'se.ida, u 'šu. ula (tož. éd.), 'ma.ma (1. os. mn.), 'ma:ja 'imajo' (3. os. mn.).
4.6	Polglasnik
Škrabcc na več mestih govori o polglasniku - njegovi izgovarjavi in njegovem zapisu. Na mestu starega t Dalmatin zapisuje à ali è, še pogosteje pa samo a ali e, tudi i\ e-jevski zapis: (JD 3: 509) »studenèc, delavec, sinèc ("sbnbc").« Škrabcc meni, da je polglasnik (JD 3: 505) »v naši slovenščini ravno tako samostojen, poseben samoglasnik, kaker vsaki drugi in se torej ne sme zamenjavati t. j. mešati z nobenim drugim. Prav
10 Natančneje o akanju in ukanju v Vera Smole (1997).
92
ME LITA ZEMLJAK ION TES
za prav bi moral imeti tudi svojo posebno črko.« Škrabec poudarja, da bo za njegov zapis še naprej uporabljal e, (JD 2: 20) »v navadnem pisanju bi se moral rabiti dosledno e, vsaj dokler se ne odločimo za a, kar bi bilo naši slovenščini najprimerniše.« Vsekakor pa poudarja, da je potrebno upoštevati razliko med polglasnikom iz izvornih b in l> ter med primeri, kjer v narečni izgovarjavi prihaja do samoglasniškega upada.11
Posavsko narečje je za izvorna b in b, to je za dolgi cirkumflektirani a, za zgodaj podaljšani a (v rod. mn.) in za novoakutirani a večinoma v nezadnjem besednem zlogu razvilo dolenjski a:: 'va:s, 'da:n, 'ma:x, ia:š\ lit 'ta:u\ 'ma:ša, 'sa.je, 'pa:jsji, u'sa:xne, 'pa:xne, s'na:mem, itb'ja:mem (B. L, Z, K). Tako lahko sklepamo, daje Dalmatinov ¿7-jevski zapis delno tudi narečno pogojen.
Polglasniški izgovor v nenaglašenem položaju je v posavskem narečju in na njegovem južnem dolenjskem obrobju (vzhodnodolenjski govori) pogosto tudi posledica samoglasniškega upada, torej nastanka iz ncnagla-šenih samoglasnikov. Najpogosteje se pojavlja ob zvočnikih v različnih položajih besed: 'bicotor,' nu.otor (L), nap're:j, z3s'tu:opmo se, x'la:pc9 (im. mn.), nes'ri:čnax (rod. mn.)t k'ra:px (mestn. mn.), štd'di:ram (AVTŽ), 'bu:tara, 'xo:znt're:garji, p'ra:prM (B), pav V/V j (rod. mn.), 'duo:bar, kmo'ti:ja, na'ri:edu, zas'pa:\, camp'ro:uje, dak'li:r, t'ra:xtarji, sa'xu:u, šta'di:ru (Z). V vseh omenjenih govorih lahko prihaja tudi do popolnih onemitev, še posebej ob zvočnikih in v besednih izglasjih: studi§nc, zate, marjasc, gusgnca (L), blu "bila', ž'vi:na 'živina', 'me.la 'imela', 'nur.ja 'imajo' (AVTŽ), v (B, Z) pa so za nezvočnikom možni poleg popolne onemitve tudi razvoji v e ali i: x'le:ipc, x'la:pc, 'kuo.nc, 'kuo:sc/'kuo:sec, 'pe:isk/'pe:isek, 'pi:etk/'pi:etik, stu'die:nc, 'tuo:rk.
4.7 Zlogotvorni zvočnik r
Od zlogotvornih zvočnikov Škrabec omenja predvsem r. Prvotni slovenski (JD 2: 149) »žr, ur ([i]z pehotnega indoevr. r' /.../); ri, rit ([i]z porvotnega ri, ru /.../) pred soglasniki daje v naši slovenščini in hervaščini najprej samoglasni r', in tudi pred njim se je pri nas pozneje vgnjezdil nedoločni samoglasnik a, ki je, kaker o pred 1, tudi v dolgih zlogih vedno
11 Samoglasniški upad je deloma prikazan tudi pri posameznih glasovih.
93
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
kratek ostal, ker je r' ohranil svojo samoglasno kolikost, tako da z a skupaj daje, ako ima naglas, dolg zlog : smart, gar'ld, kdr'st /../. (JD 2: 69): /.../ To se ve da, dokler pišemo o pred sonantom 1, moramo dosledno tudi a pred sonantom r: volk, torej : vart. Ako hočemo z abrevijatuami pisati, zakaj ne bi tudi v/A-?« Škrabec skuša pojasniti zapis samoglasniškega r z e, ki naj bi ga uporabljali, dokler se dosledno ne uveljavi a, z izgovatjavo na nekaterih narečnih področjih in s primeri slovenskih piscev. Tako je po njegovem v knjigah 16. stoletja najti »erdeč, ardeč, erdeč, ardeč«, v Dalmatinovi Bibliji tudi »se zaerdy« (JD 2: 26). Vsekakor Škrabec poudarja, da polglasnik v zlogotvornih zvočnikih ni dolg, dolg je le celoten zlog polglasnika skupaj s soglasniškim delom (JD 4: 47-50).
F. Ramovš v Zgodovini slovenskega jezika govori o zlogotvornem r, ki je predvsem v dolenjskih in štajerskih govorih razvil ar. Od 16. st. je za starejše skupine rit, ri, re- in druge v omenjenih govorih nastajal zlogo-tvorni r z različicami r-, or-, /•-, v akcentuiranih notranjih zlogih običajno -ar-. Ramovš pravi (1995 (1936): 167): »Na Dolenjskem je razmerje tart- : tart- dosledno izvedeno, v štajerščini prehaja tudi neakcentuirano tdrt v tart.«
T. Logar je v zapisih Leskovca pri Krškem našel polglasniško izgo-varjavo za vse naglašene in nenaglašene r. parse, vart, kdrst, marzlca, vdrx, dabarci,s§var, vqtar, ri§bar (L), v govoru proti štajerskemu kozjan-sko-bizeljskcmu narečju ali posavskemu laškemu govoru se slišita raličici [a:r], [ar], tudi [e:r]: 'darve/darve 'drva', 'parsti/'pe:rsti 'prsti', c've:ru 'cvrl', 'de.ru 'drl', 'že:m 'žrl' (Z), v (B) samo [ar].
Nenaglašeni zlogotvorni r se je v posavskem narečju običajno v vseh besednih položajih razvil v /a/ + /r/, redkeje tudi v /e/ + /r/: Dar'na:č, dar'ži:is, dar'gu:uč, var'ti:i, Tar'no:uc, tar'pq:i\ zaver'ti:i (Z, K), v (B) samo /a/ + /r/. Vsekakor pa je ustrezna Škrabčeva ugotovitev, daje trajanje (naglašenega) dolgega samoglasniškega r potrebno spremljati kot skupek samoglasniškega in soglasniškega dela, ki le skupaj dajeta dolgi samoglasnik.1"
12 To potrjujejo meritve samogiasniških dolžin enofonemskih ar/[ar]/[e:r] proti dvofonemskim nenaglašenim /a/ + /r/ v govoru (Z) (Zemljak 2002).
94
MULITA ZEMUAK ION TES
S Povzetek
V Dalmatinovem jeziku se kažejo nekatere tipične dolenjsko-štajerske narečne značilnosti, kot so nenaglašeni i po vokalni harmoniji: divica; zapis naglašenega in nenaglašenega u < o: gus'pn.t, s'ru.ta, ma'le.r/kust, 'sa.mu 'samó', to je značilen pojav ukanja, zaradi česar je še danes nenaglašeni o v posavskem narečju, sploh v sevniško-krškem govoru, redek; zapis izvornih naglašenih t in b večinoma z a\ v nekaterih pregibalnih vzorcih se pojavljajo tipične dolenjsko-štajerske končnice, npr. -i: 'k ser-ci, kBugi' za 'k srcu, k Bogu'; -u < -o: resnti telu\ -um < -om v daj. mn., or. ed.: (z) b'ra:tam. Še posebej je zanimiva problematika izgovora samoglasnikov ob r z raznočasijskega in enočasijskega vidika (današnjega stanja v primerjavi s predvidenim stanjem v 16. stoletju), bodisi da gre za (ne)naglašene zlogotvome r ali katere koli (ne)naglašene samoglasnike ob soglasniku r, od katerih je še posebej zanimiv zapis s črko e. Po ugotovitvah Frana Ramovša se je namreč naglašeni e pred r ravno proti koncu 16. stoletja v izgovoru poenoglasil v /-jevski samoglasnik, ki je v sevniško-krškem govoru večinoma tako izgovarjan še danes, kar seje odražalo tudi v zapisovanju. Jurij Dalmatin je namreč v tem položaju zapisoval predvsem e ali ž, v posameznih primerih pa tudi druge samoglasnike (u, a, o, a), npr.: kateri, večer, vera, mera, merkali; pa: štiri, pastyr, vmirati, mir, zmirom idr. Že pater S. Skrabec te narečne značilnosti v besedilih Jurija Dalmatina vrednoti s kritičnimi očmi, njegova opažanja pa podpirajo ugotovitve jezikovnozgodovinskih raziskav Frana Ramovša in Tineta Logarja pa tudi sodobnih raziskav (danes) štajerskega sevniško-krškega govora s posnetim govornim gradivom, od koder Jurij Dalmatin izhaja. Jurij Dalmatin se nam tako pokaže ne le kot slovenski protestantski pisec, ki je skrbel za uveljavitev knjižnega jezika v 16. stoletju, natančnemu narečnemu opazovalcu se razkrije tudi kot govorec posavskega narečja, ki v marsičem še danes izkazuje iste narečne značilnosti.
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
6 Viri in literatura
Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško. Valvasorjev raziskovalni center Krško. Krško, 43-52.
Cerar, M., 2005: Posavsko narečje v slovenski dialektološki literaturi. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. 63 str.
Komar. K., 2010: Glasoslovna in oblikoslovna podoba brestaniškega govora.
Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta. 203 str. Krejan, M. 1999: Vse sorte je že blou. Pripovedi s Krškega gričevja na desnem bregu Save od Sevnice do Krškega (Zbirka Glasovi, knj. 19). Kmečki glas. Ljubljana. 247 str.
Logar, T., 1956: Leskovec pri Krškem (točka za SLA 306). Rokopis.
Logar, T., 1993: K4RTA slovenskih narečij. Karto priredila: Tine Logar in Jakob Rigler na osnovi Ramovševe Dialektološke karte slovenskega jezika, novejših raziskav in gradiva Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU. Besedilo: Tine Logar. I.jubljana: Založba Mladinska knjiga, 1993 (zemljevid).
Logar, T., 1993: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Ramovš, F. 1995 (1936): Kratka zgodovina slovenskega jezika 1. Znanstvenoraziskovalni center SAZU (Izv. izd.: Akademska založba). Ljubljana. 242 str.
Slovenski biografski leksikon'. Dalmatin Jurij (Kidrič, F.). http:/.'nl.žis.si:8080/fedora/ get/sbl:0343/VIEW/. Dostopno 21. 7. 2011.
Smole, V., 1997: Slovenska narečja in zanimivejši pojavi v razvoju kratkega vokaliz-ma. Ljubljana: XXXIII. SSJLK, 281-288.
Snoj, M., 2003: Slovenski etimološki slovar. 2., pregledana in dopolnjena izdaja.
Modrijan. Ljubljana. 1022 str. Skrabec, S., 1994: Jezikoslovna dela 1. Ponatis platnic časopisa CVETJE z vertov sv. Frančiška. 1880-1890 (s Skrabčevimi pripisi v Jezikoslovnih spisih). Frančiškanski samostan Kostanjevica. Nova Gorica. 490 str. Ur. Jože Toporišič.
Skrabec, S., 1994: Jezikoslovna dela 2. Ponatis platnic časopisa CVETJE z vertov sv. Frančiška. 1890-1902 (s Skrabčevimi pripisi v Jezikoslovnih spisih). Frančiškanski samostan Kostanjevica. Nova Gorica. 517 str. Ur. Jože Toporišič. Skrabec, S., 1995: Jezikoslovna dela 3. Ponatis platnic časopisa CVETJE 7, vertov sv. Frančiška. 1902-1915 (s Skrabčevimi pripisi v Jezikoslovnih spisih). Frančiškanski samostan Kostanjevica. Nova Gorica. 629 str. Ur. Jože Toporišič. Skrabec, S., 1998: Jezikoslovna dela 4. Ponatis neplatničnih del časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška in sestavkov od drugod ter pisma. Frančiškanski samostan Kostanjevica. Nova Gorica. 490 sir. Ur. Jože Toporišič.
96
ME LITA ZEMLJAK ION TES
Zcmljak, M., 2000: Govor Zabukovja nad Sevnico. Glasoslovje in naglas. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 273 str.
Zcmljak, M., 2002: Trajanje glasov štajerskega zabukovškega govora. Instrumental-no-slusna analiza. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana. 536 str.
Žumer, T., 2001: Govor vasi Arto, Veliki Trn in ženje. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Ljubljana, 68 str.
97
SYNOPSES, ZUSAMMENFASSUNC/EN
identical form by Protestants in thei r wars against the forces of the Counter-Reformation. Despite its short term effect the Treaty of Cavour was not just a political and religious victory for the Waldensians but also a significant event in the story of the Italian Reformation and a historical fact that certainly deserves more scholarly attention.
UDC 811.163.6" 15"
Melita Zemljak Jontes
Jurij Dalmatin - speaker and writer of the Posavje dialect (also)
Some typical Dolenjska-Stajerska dialect features appear in Dalmatin's language, such as the unstressed i according to vocal harmony: divica; the writing of stressed and unstressed u < o:gus'pa:t, s'm:ta, ma'le:?kust, 'sa:mu 'samo', this is a typical occurrence of pronouncing u instead of o, which even today accounts for the unstressed o in the Posavje dialect, especially in the speech of the Sevnica-Krško area, being rare; the writing of the original stressed h and b generally with a; in some inflectional patterns typical Dolenjska-Stajerska endings appear, e.g. -i: 'k serci, kBugi' for 'k srcu, k Bogu'; -u < -o: rešnu telu; -um < -om in the dat. pl., instr. sg.: (z) b'ra:tam. Of special interest is the problem of the pronunciation of vowels beside r from the aspect of diachronicity or synchronicity (the present state of affairs in comparison with the assumed state in the 16th century), whether this is the (un)stressed syllable-forming r or any other (un)stressed vowel beside the consonant r, of which the written form with the letter e is particularly interesting. According to the findings of Fran Ramovš, precisely towards the end of the 16th century the stressed e before r became monophthongized into the / vowel, which in the Sevnica-Krško dialect is mostly pronounced that way even now, and this is also reflected in writing. That is, Jurij Dalmatin wrote primarily e or i in this position, but in individual cases also used other vowels (u, a, o, a), e.g. kateri, večer, vera, mera, merkati; but: štiri, pastyr, vmirati, mir, zmirom, etc. Father S. Skrabec evaluated these dialect features in Jurij Dalmatin's texts with a critical eye, and his observations are supported by the findings of the linguistic-historical research of Fran Ramovš and Tine Logar as well as contemporary studies of (today's) Štajerska Sevnica-Krško speech with recorded material - the area from which Dalmatin came. Thus he is shown not only as a Slovene Protestant wri ter, who cared for the establishing of a standard language in the 16th century, but is revealed to an attentive dialect observer also as a speaker of the Posavje dialect, which in many ways shows the same dialect characteristics even today.
372