Književnost.
691
Svetopisemske slike starega in novega zakona. Po izvirnih slikah Ernsta Pesslerja na Dunaju. Tiskane z oljnatimi barvami v umetniškem zavodu Ed. Holzla na Dunaju. (Izdane po naročilu c. kr. ministrstva za bogočastje in nauk in z odobrenjem knezo-škofijskega konzistorija na Dunaju.) Stari zakon obsega 18, novi pa 14 podob; skupaj je torej 32 slik, ki so jako lepo izvršene in bodo gotovo zelo podpirale in oživljale pouk v vero-nauku, posebno v nižjih razredih. Cena zbirki je 24 K.
Hrvaška književnost.
Marko Marulič: Judita. Epska pjesma u šest pjevanja. Uredio i protumačio Marcel Kušar. Uvodom popratio Petar Kasan-drič. Velika 8!), str. LXXI. + 112. Cena 4 K. — Tudi „Matica Hrvatska" je hotela na svoj način proslaviti štiristoletnico hrvaškega umetnega pesništva in je izdala v sijajni opravi Maruličevo „Judito", katero je posvetila rodnemu mestu pesnikovemu — Spletu. Marulič je to delo dovršil dne 22. aprila 1501. Sicer so imeli Hrvatje že prej knjige, pisane v svojem jeziku, vendar te so bile namenjene edino praktičnim, največ cerkvenim svrham, in zato se šele z „Judito" začenja prava hrvaška lepa književnost.
V izdanju „Matice Hrvatske" je posebno zanimiv uvod, katerega je jako trezno in z veliko pazljivostjo sestavil Peter Kasandrič. V tem uvodu je zbral vse, kar je mogel zaslediti o prvem hrvaškem pesniku, katerega prišteva Viljem Eisengrein v katalog „doctorum ortho-doxae matris Ecclesiae" in pravi, da je bil „fidei propugnator acerrimus, princeps suae aetatis Philosophus, poeta gravis et ingeniosus, saerarum literarum scientia nemini secundus". Kasandrič je zbral nekaj do seda] še neznanih podatkov o plemeniti rodbini Maruličevi, katera se je najpreje zvala Gavosulič, a kasneje Pečenič in je štela med svojimi Členi mnogo odličnih mož. Lepo je opisal tedanje stanje mesta Spleta, katero je bilo tedaj pod bene-čansko vlado in v živahni zvezi z Italijo. Marulič je zgodaj nastopil resno pot modrosti; v vsem delovanju ga je vodil na polju aske-tične književnosti duh pisatelja zlate knjige „Imitatio Christi". Marulič se je po svoji vzgoji in naravi bolj navduševal za misticizem, kakor za skolastiko ; njegove knjige pobožne vsebine so še, dokler je biJ živ, našle obilo čitateljev, in njegovo ime se je razširilo po širnem svetu. Vendar ni delal samo za slavo božjo, nego tudi za slavo svoje domovine; njegovo domo-
ljubno čuvstvo spoznano najbolje iz njegovih zgodovinskih del. Ker je tudi njegovemu rodnemu mestu pretila nevarnost od Turkov, pisal je 1. 1522. papežu Hadrijanu VI. in ga prosil, naj nagovarja krščanske vladarje k slogi in miru, da bi se mogli bolj uspešno postaviti v bran proti skupnemu sovražniku. A da svojemu narodu, kateri je toliko trpel od turške sile, vlije tolažbe in krepila, da ga ohrabri z zaupanjem v Boga, je zložil svoj pesniški prvenec „Judito." Bog, kateri je ohrabril srce slabe žene in jej dal moč, da ugonobi Holo-ferna, bo dal tudi hrvaškemu narodu, če bo pobožen, dober in pošten, potrebnih sil, da odbije turške navale in osvobodi Dalmacijo sovražnika. Glavna misel, s katero je pretkana cela pesem, je ta, da more človek samo s po-božnostjo, z molitvijo, s postom in z dobrimi deli zaslužiti, da ga Bog osvobodi sovražnikov. In res je ta pesem bila narodu prava tolažnica. Prvo izdanje iz 1. 1521. je bilo precej razprodano, in že 1. 1522. je izšla druga izdaja; z isto vnemo so čitali „Judito" še čez sto let, ko sta izšli zopet dve izdaji.
Pesem „Judita", katera se močno naslanja na svetopisemsko pripovedovanje, je tiskana v „Matičinem" izdanju z lepimi velikimi črkami, a pojasnujejo jo opazke Marcela Kušarja, kateri je dodal na koncu tudi slovarček manj znanih in nenavadnih besedi. Knjigo krase tudi lepe slike: Splet pred 1. 1571., Maruličeva hiša, katera stoji še danes, razvaline pustinje Ne-arjam na otoku Šolti, kjer je Marulič preživel nekaj časa v samostanu, Klis in okolica pred 1. 1571., naslovna lista prvega in drugega iz-danja Judite in pa tri slike Otona Ivekoviča in dve Celestina Medoviča, katere pojasnujejo razne prizore iz „Judite".                     Janko Barle.
Inkunabule (prvotisci) zagrebačke sve-učilištne biblioteke. Napisao i uvodom o inkunabulama u obče popratio Dr. Velimir Deželic. 8o. Str. 87. Cena 2 K. — Znani hrvaški književnik in pesnik dr. Velimir Deželic, kateri deluje kot pristav v zagrebški vseučiliščni knjižnici, je sestavil to lepo delce in opisal inkunabule, katere se nahajajo v tej biblioteki. Ne bode odveč, če to knjižico vsaj v kratko omenim in s tem opozorim čitatelje na važnost inkunabul, to je onih knjig, katere so tiskane do konca 1. 1500. „Iznajdba tiska je največji dogodek v svetovni zgodovini", pravi Viktor Hugo; zato so jako dragocene one knjige, katere so tiskane v prvih petdesetih letih tiskarstva. Gutenberg je izdal 1. 1451. najprej Do-natovo slovnico, od katere sta se nam ohranila samo dva lista. Kasneje je izdal nekaj čez dvajset   manjših   del   in   šele  potem je začel
44*
692
Književnost.
tiskati svoje „Sveto pismo", katero je imelo 881 listov in 36 vrstic na vsaki strani. Material, na katerem so se tiskale inkunabule, je bil v početku pergamen in papir, a kasneje papir; oblika je bila „folio". Inicialov niso tiskali, nego so jih pozneje z roko zrisali v barvah in v zlatu. Prvotne knjige nimajo označenih strani, manjkajo tudi naslovni listi. O prvi knjigi, katera ima naslovni list, se misli, da je tiskana 1. 1483. pri Jensonu v Benetkah. Ne ve se še natančno, koliko tiskanih del se je ohranilo iz XV. stoletja. Pri Erschu in Gruberju čitamo, da jih je do 15.000; drugi mislijo, da jih je do 30.000. Seveda so se knjige izdajale takrat še v manj izvodih. Cena inkunabul je zelč visoka, posebno odkar so jih začele v zadnjih letih ameriške knjižnice zelo nakupavati. Londonski antikvar Quaritsch je dobil za en izvod monakovskega „Psalterija" iz 1. 1459. (drugo izdanje) 50.000 gld. Antikvar Ljudevit Rosenthal v Monakovem je kupil izdanje Kolumbovih pisem iz leta 1493. za 6600 mark; ker je štela cela knjižica samo štiri liste v četvorki, je veljala vsaka vrstica 25 mark. Inkunabule se morajo opisovati po stalni metodi; te se je držal tudi dr. Deželic in zelo vestno in pazljivo opisal 71 inkunabul, ki jih hrani zagrebška vseučiliška biblioteka. Najznamenitejša med njimi sta: glagolski misal iz 1. 1483. in hrvaški breviar iz 1. 1493., katerega je tiskal v glagolici beneški tiskar Andrej de Torresanis de Asula; o obeh je priobčil Deželic fotografični posnetek. Deželičeva knjiga bo izvestno zanimala marsikoga izven hrvaške domovine, in zato jo toplo priporočamo prijateljem bibliografije.
Janko Barle.
Bolgarska književnost.
N. Načov: Dedo Gcnko Sevdata v Sofija. Sofija. Knižarnica na Hr. Olčev. 1902. Str. 294. Cena 2 1. 50 st. - Knjiga Načova je najboljši duševni proizvod, ki se je pojavil v zadnjih letih v izvirni bolgarski književnosti. Pisatelj „Buntovnikov" je ž njo v resnici obogatil revno izvirno leposlovje v Bolgarih. Kratka vsebina je ta: Starček Genko z dežele gre obiskat svojega oženjenega sina, ki je višji uradnik pri ministrstvu v Sofiji. Genko občuduje ogromni napredek mesta ter se obenem zgraža nad nekaterimi naredbami, ki so bolezljivi pojavi v mladem bolgarskem organizmu. Rodoljubna duša starčkova se napolni s strahom za prihodnjost Bolgarije. Z bolestjo v srcu mora priznati, da tako kvarnih naredeb niti pod  turško vlado ni bilo.   Sofijski  vzduh  ni
več zanj, in starček Genko se vrača med svojce na deželo s prepričanjem: „Novi vremena, novi hora, novi naredbi i običai! . . . Ne sme veče za tova vreme; mnogo rano sme se rodili. Obi>rna se svetht navpaki!" — Spis je pravzaprav satira na bolgarske razmere sedanje dobe, satira, ki pa nam razodeva vso dobrohotnost pisateljevo. Da je Načov spreten pri-povedovavec in opazovavec, zapazi čitatelj na vsaki strani, pri vsakem opisu, pri vsakem dialogu, zlasti pa pri analizi starčkove duše. Vaško življenje je opisano z občudovanja vredno natančnostjo. Z eno besedo: Načov je v le-ti knjigi ustregel gotovo estetičnemu okusu vsakega čitatelja in poleg tega tudi ljudstvu koristil.
P. R. Slavejkov:   Izbrani   ST>činenija.
Kniga prva. Stihotvorenija. Sofija. Str. LXVI +229 4-4. Cena 3 leva. — Zbrani spisi P. Sla-vejkova so razdeljeni na dve knjigi, v „Stihotvorenija" in v „Prozo". Sedaj je izšla prva knjiga „Poezij". V začetku knjige je precej obširen življenjepis rajnega pesnika Slavejkova, ki s svojim imenom in svojo delavnostjo napolnjuje malodane polstoletno zgodovino bolgarsko. Njegov življenjepis je zgodovina bolgarske domovine. Ni skoraj dogodka v burnih dobah bolgarskih, katerega bi se Slavejkov ne bil udeležil kot prvi med prvimi. Njegovo življenje je bilo zel6 nemirno. Bil je učitelj, knjižničar v Sofiji, potem predsednik „Narodnega Sobranja", minister prosvete, notranjih zadev, emigrant, časnikar, potem zopet minister notranjih zadev; vdeležil se je srbsko-bolgarske vojske, zmrzoval je pri Slivnici, videl je zmago bolgarskega orožja; končno ga je Stambulov spravil v ječo in 13. julija 1. 1895. je umrl. Kakšno je bilo njegovo življenje in delovanje, nam je opisal Slavejkov v svoji pesmi „Na-roden":
S ideali vse boravih — vsičko drugo smetah, greh  — s teh i sebe si zabravih, na sveta svet ne viden.
Vse za drugite zalegah, trebva, kazvah, h>j je red; svoite raboti — otlagah čuždite vse ponapred.
Minah život ljuboroden s-bs nevoli bol i bol . . . I lica, če stm naroden — gladen, žtden, bos i gol.
Nad vsemi njegovimi pesnimi visi nekaka tuga, kakor jesenska megla nad pokrajino. A ta tuga ni sentimentalna, temveč živočutna; to je tuga boritelja, ki hoče ž njo ganiti srce in voljo tistih, ki   so   izgubili  ves   pogum.   Ob