203                                             . PESNIŠKI DtJKTUSNAjrVlSjEGA FORMATA~
K            i            0            K            I            K            A
PESNIŠKI DtJKTUS NAJVIŠJEGA FORMATA
Založba Mihelač je izdala novo knjigo sodobnega slovenskega pesnika Kajetana Kovica, pesniško zbirko z naslovom »Sibirski ciklus in druge pesmi raznih let«.
Lepota, ki preseva v pesmi, lepota, ki se začne nekega davnega dne in obsije človeka, da postane pesnik, lepota, ki je neukrotljiva, ki presega vse svetove smisla in nesmisla in ki na koncu dneva zažari s svojo pravo svetlobo. To je lepota Kovičeve pesmi, ki začarana od nedosegljivih in enkratnih trenutkov govori in šepeta na uho zvestega bralca. Kovic zapiše v pesmi z naslovom »Delež« naslednje pomenljive besede: »Vsak zlog, ki se novincu zdi izum, / od dlje prihaja kot iz besednjaka. / V zasedi ga za geslom v knjigi čaka / ves davni strah in up brezimnih trum.« (str. 54) Pesnikov delež v večnosti tkanja besed je le »nekaj niti«. Stkal je teh nekaj niti, a vendar na takšen način, da trdno držijo poetični naboj, ki nam razkazuje vse davne in pradavne, današnje in tukajšnje in prihodnje, jutrišnje dogodke, stvari, ljudi in prigode. Mar se lahko ognemo pesnikovemu nagovoru: »Je kaj? Je nič? Je vse?« (pesem z naslovom »Je...?«, str. 7) Kako globoko odzvanjajo ta kratka in jedrnata vprašanja v zavesti resnega odjemalca literature! Kako drzno so zakoličena! Kako sekajo!
Kajetan Kovic suvereno obvladuje pesniški prostor. V pesmi z naslovom »Živago« zapiše: »Berem pesmi Jurija Živaga. / Zunaj v megli sivi zimski dan. / Kdo besede v usta mi polaga? / Šel v bordel bi ali v samostan. // Ljubim svet, to kruto imovino. / Prebedel sem getsemanski vrt. / Oče, ki si dal mi bolečino, / daj mi, če mogoče, lepo smrt.« (str. 24) Pesnik hoče »lepo smrt« in zanjo prosi očeta. Ta akt je obelodanjen na sakralen, svet način. Pesnik v svoji svetosti uzre bolečino kot predmet in z njo razpolaga vse do svoje smrti v takšni ali drugačni obliki. Vendar pesnik evocira zahtevo po »lepi smrti«, ki bi ga odrešila tosvetne bolečine. Preda se in v tem predajanju občuti vse razsežnosti minljivega in z ničimer prežetega življenja. Če je kje kaj, je to samo »vetra dih, ki plane čez zemljo in v vekomaj zamre.« Stari mojstri zen budizma so vedeli, kako »diha veter«, saj so mu znali »prisluhniti«. Kovic je v tej epistemološki varianti slovenske razpoloženjske gnanosti in refleksije karseda natančen in razumljiv.
Zdi se mi, da je ta pesem edina v zbirki, ki s svojimi vprašanji načenja temeljno problematiko Kovičeve pesniške skušnje, saj prodira naravnost v srce dojemanja lirično naravnanih impulzov pesniškega subjekta. Pesem je prva v zbirki in Kovic jo je premišljeno in razumsko postavil na čelo svoje pesniške zbirke Sibirski ciklus.
Poglejmo samo sklep: »Je ogenj čutov, ki / le sebi v čast gori, // ali oblast duha // gre skoz drget mesa / in tudi zadnji prah / še ve za up in strah?« (str. 7) »Ogenj čutov« je tu prispodoba nekontrolirane energije, ki se pretaka skozi nas in ki jo le stežka obvladujemo, vendar »oblast duha gre skozi drget mesa«, kar pomeni, da je ta energija vendarle na neki, samo nam znan način obvladljiva. Torej: emocionalna podstat je tu »ogenj«, njeni kraki so »čuti«, racionalno v mislečem subjektu (ker gre za pesnika, torej: v pesniškem subjektu) pa je »oblast«, kar kontrolira bivajoče v'"biti, po Heglu »duh«, vse skupaj pa gre skozi fizično prisotno realnost, skozi fizis bitja, skozi »drget mesa«. Tako dobimo jasno sliko, da je šlo tukaj pesniku za temeljna filozofska, etična, antropološka in fiziološka vprašanja narave človeka samega. Pesnik je neka drža, neka jasnost, neka entiteta v tem kozmološkem redu,
vendar ga Kovic postavi pod vprašaj, tako da se lahko vprašamo, ali gre za pesnika ali človeka nasploh. Sploh pa je problematika še širša, saj je cela pesem postavljena pod vprašaj.
Kajetan Kovic je s pesniško zbirko Sibirski ciklus dosegel sintezo vseh svojih dosedanjih zbirk. Napisal je nekaj, kar je zelo dolgo pripravljal; v zadnjem ciklu z naslovom »Izročilo« namreč pravi: »Mi kdo prišepetava, narekuje, / kako se naj vrstica naredi? / Me prosta energija navdihuje? / Se v čutih vse zasnuje in zgodi?« (Pesem 2 /subjektivno/, str. 58) Pesnik se neprenehoma sprašuje, toda ta vprašanja so strogo pomenljiva. Mislim, da je to pesniški diiktus najvišjega formata.
Rade Krstič
204