KOROŠKI
(uBinah
Razgledi ravenskih železa r j e v
Leto XXXVII, m? Ravne na Koroškem, 18. februar 1987	Cena	20	din
987
Naš ponos in velika obveza za naprej
llagrada AVNOJ za Železarno
Za nagrado AVNOJ, kot najvišje jugoslovansko priznanje osebam in organizacijam združenega dela za izjemne in trajne delovne dosežke, smo na pobudo delavskega sveta sozda Slovenske železarne kandidirali v letu 1985. Kandidatov za nagrado je bilo več. Kot je znano, je tedaj nagrado prejela Tovarna perila in konfekcije Mura iz Murske Sobote.
Na podlagi obsežno in analitično podrobno predstavljene proizvodnje in celovite razvojne usmeritve ter doseženih uspehov ves povojni čas so pristojni v republiki Sloveniji kandidaturo v letu 1986 ponovili. Nagrado smo prejeli in jo prevzeli na posebni svečanosti v skupščini SFRJ v Beogradu. Nagrade AVNOJ smo veseli kot priznanja, predvsem pa se zavedamo naprejšnje zadolžitve.
V prvem delu obrazložitve smo 17. stoletje označili za začetek fužinarstva, leto 1620 pa kot uradni začetek Železarne Ravne. Kovaštvo in žebljarstvo na Koroškem v stoletju pred tem smo omenili kot osnovo za tradicijo v proizvodnji in predvsem v kvaliteti.
Po znanem in razumljivem nazadovanju med svetovnima vojnama je železarna z letom 1945 prevzela pomembno vlogo v obnovi in izgradnji nove Jugoslavije. Po planu prve petletke je bila železarna zavezana povečati predvojno proizvodnjo za trikrat, usmerila pa naj bi se na kvalitetna in plemenita jekla ter v predelavo. Osnova taki usmeritvi niso bile le velike družbene potrebe, temveč zlasti zaupanje kadrom z bogatim znanjem in izkušnjami. Tako zavezana in izzvana železarna je ustanovila metalurško industrijsko šolo in pomagala pri nastajanju takratne gimnazije ter študijske knjižnice kot bogate literarne zakladnice in osrednje kulturne ustanove. Obe izobraževalni ustanovi sta za potrebe dela in nadaljevanje šolanja izobrazili okoli 5000 kadrov.
Ob zelo veliki rasti števila delavcev, ki je za 13-krat večje od tistega prvo povojno leto, je znotraj naraščalo število strokovnih kadrov. Inženirjev, ekonomistov, družboslovcev več strok je 6 %, od teh 12 magistrov in trije doktorji znanosti, 32 delavcev nadaljuje podiplomski študij, več delavcev pripravlja doktorat znanosti. Tehnikov je 16, delavcev s kvalifikacijo pa 40 °/s. V kadrovski projekciji do leta 2000 si železarna postavlja visok, a uresničljiv cilj: 14*/o delavcev z visoko in višješolsko stopnjo izobrazbe in zmanjšanje deleža delavcev brez strokovne izobrazbe na okoli 10 °/o.
Proizvodni program železarne zajema prek 200 kvalitet plemenitih in visoko kvalitetnih jekel za metalurško predelavo, mehansko obdelavo in strojegradnjo. Količinsko je jeklo naraslo od 12.731 ton leta 1950 na današnjih 237.000 ton. Taka je prihodnja usmeritev. Naš delež plemenitih jekel v tovrstni proizvodnji devetih jugoslovanskih jeklarn je 21 °/o, delež vsega na Ravnah proizvedenega jekla </
skupni jugoslovanski proizvodnji pa je le nekaj več kot 6 «/o.
Tehnološka in tehniška posodobitev pridobivanja jekla omogoča jeklo velikih mehanskih sposobnosti in proizvodnjo nekaterih izdelkov vrhunske tehnologije.
Z opisom tople predelave jekla v Valjarni in Kovačnici, tehnološko zahtevne litine, hladne predelave in toplotne obdelave jeklenih izdelkov smo pokazali našo proizvodno in razvojno usmeritev in sposobnost. Zlasti smo prikazali del razvoja z lastno ustvarjalnostjo, z računalniškim vodenjem proizvodnje, kvalitetne kontrole in drugih procesov.
V mehansko obdelavo jekla, strojegradnjo, proizvodnjo pnevmatskih in hidravličnih strojev z orodji in ostalimi pripravami ter v proizvodnjo rezil je vloženega veliko lastnega znanja in izkušenj.
Razvoj do leta 2000 smo usmerili h kvaliteti izdelkov in znanju. Strateški cilj pa je humanizacija dela z večjo avtomatizacijo in robotizacijo.
Poslovni rezultat omogoča oblikovanje solidnih lastnih poslovnih sredstev, ki so pomembno večja od panožnih.
Naslednji pomemben uspeh železarne je stalna izvozna usmerjenost celo v letih večjega pomanjkanja jekla za domače potrebe. Od leta 1982 izvažamo okoli 20 % tržne proizvodnje. Vrednostno je izvoz presegel 30 milijonov dolarjev, od teh dve tretjini na konvertibilno področje. Z izvozom smo poleg deviznih učinkov krepili tudi proizvodno in poslovno solidnost v kvaliteti ter rokih. Zelo pomembne so tudi kooperacije s tujimi partnerji, ki so se zlasti povečale po letu 1980. Kooperacije so pomembne tudi za prenos znanja, tehnologije, strojev, naprav ter za utrditev pozicije.
Pred nekaj leti je železarna v druge države prenesla tudi nekaj tehnologij za proizvodnjo rezilnih orodij.
Razvoj železarne in poslovna uspešnost sta v veliki meri odvisna od razvojnega dela, povezave z inštituti in univerzami. Največji razmah vseh oblik ustvarjalnega dela delavcev pa smo dosegli z dopolnjenim in spremenjenim sistemom inovativnega dela v smeri množičnosti. Navedeni so krožki kvalitete, sistem koristnih predlogov, usmerjene inovacije, množične inovacije in ustvarjalne naloge.
Moto akcije, ki je že prerasla v poslovno usmeritev, je: najmanj 3000 delavcev vključenih v eno od oblik ustvarjalnosti. Zagotovilo za realizacijo omenjene politike je v vzpostavljeni organizaciji prek službe in neprofesionalnih spodbujevalcev ustvarjalnega dela ter denarna nadomestila. Tudi sistem delitve sredstev za osebne dohodke in minulo delo je motivacijski in spodbuja ustreznejši osebni odnos delavcev do dela. Sistem razporejanja dohodka je prav tako izviren in poleg osebnih dohodkov zagotavlja ustrezen del sredstev za razširitve in obnovo.
Samoupravna organiziranost železarne je pestra, tako po proizvodni dejavnosti, kot tudi poslovnih funkcijah. Temeljnih organizacij je 26 in 4 delovne skupnosti. Po ena temeljna organizacija je v občinah Dravograd, Radlje ob Dravi, Mozirje in Varvarin v SR Srbiji.
Kot koristno in specifično osnovno organiziranost delavcev znotraj temeljnih organizacij in delovnih skupnosti je treba omeniti okoli 300 samoupravnih delovnih skupin.
Osnovna delovna usmeritev tako organiziranih delavcev je opozarjanje na proizvodne probleme in njihovo reševanje ter probleme v medosebnih odnosih, so pa tudi osnova za prenos informacij, potrebnih za samoupravno odločanje. Skupine so prek sindikalnega poverjenika tudi osnova za politično delo.
Za tehnološko in organizacijsko pripravo in izvedbo vseh samoupravnih aktivnosti je ustanovljena posebna strokovna služba.
Informativna dejavnost je raznolika; od 1951. leta izdajamo Koroški fužinar, 13 let zatem pa je izšla prva številka mesečnega glasila Informativni fužinar. Novice kot glasilo za sprotnejše informiranje delavcev v proizvodnji in poslovanju izhajajo trikrat mesečno, Vestnik delovnih skupin pa po potrebi. Poleg omenjenih informacijskih sredstev uporabljamo tudi razglasno postajo, panoje, inštruktaž-ne sestanke pa za živ neposreden prenos informacij o zahtevnejših sistemskih rešitvah.
Velik pomen dajemo pogojem dela in varnemu delu. S posebno metodo analitične ocene delovnega mesta si zagotavljamo kvalitetno in celovito informacijo o delovnih razmerah, načinu dela, ekoloških in psihofizičnih obremenitvah delavcev. Z uporabo zemeljskega plina kot čistega energetskega vira za proizvodne potrebe in s sistemom daljinskega toplovodnega ogrevanja je železarna ogromno naredila za čistejše bivalno okolje.
Z izgradnjo nad 2000 stanovanj in treh samskih domov je železarna poskrbela za dobre bivalne možnosti delavcev in njihovih družin. Več kot 1400 delavcev pa si je ob pomoči kreditov zgradilo ali obnovilo stanovanjske hiše.
Na drugih področjih družbenega standarda so prav tako doseženi veliki uspehi. V domu v Portorožu in organizirano pod enakimi pogoji lahko letuje 4400 delavcev in članov družin, več kot 200 delavcev je letno na rekreativnem letovanju in zdraviliškem zdravljenju, lastni objekti za rekreacijo in šport omogočajo organizirano brezplačno ali sorazmerno poceni rekreacijo in oddih. Organiziranje teh dejavnosti in gospodarjenje z objekti in napravami je zaupano posebni temeljni organizaciji.
Na koncu smo vlogo železarne na področju družbenega standarda strnili v skupno ugotovitev, da naš delež tudi tu ustreza splošnemu pomenu železarne v družbenopolitični skupnosti in njenemu razvoju.
Milan Zafošnik
Stefan Lednik
LETA IZGNANSTVA
(zapisi iz dnevnika in spomini)
(Nadaljevanje in konec)
Po očetu in bratu Jožetu, ki sta prebolela malarijo že prejšnje leto, je sedaj popadla še mene.
Marija Kotnik, ali Mici, starejša, samska, 1. 1894 rojena ženska, iz znane družine Kotnikovih iz okolice Raven na Koroškem, je živela v vasi Toljevac, med Orašjem in Krčinom.
* * 4:
23.	VI.
Dopoldan sem malo vstal, popoldan spet ležal z vročino. Mama, Regina na njivi. Ata s kaludžerom Sergijem s čezo v Var-varin in naprej v Kruševac, na pregled v bolnico.
* # *
Ata je dobil po zaslugi bačinskega zdravnika napotnico za pregled in pozneje za zdravljenje v bolnici v Kruševcu. Bačin-ski zdravnik dr. Svetolik Miljkovič je bil za našo družino, pa tudi za druge izgnance, pravi dobrotnik. Z bolnim očetom in pogostimi obolenji drugih smo ga večkrat Potrebovali. Za noben obisk, bodisi pri njem ali na našem domu, ni zahteval plačila. Tudi zdravil, kar nam jih je dal, ni bilo treba plačati. Govoril je tekoče nemški, ker je študiral v Gradcu. O boleznih se je s staršema najlaže sporazumeval kar v nemščini.
* * *
25.	VI.
Na naši njivi prašijo z Bogomirovimi kravami. Mama in Regina pa zadaj popravljata. Jaz še ne morem pomagati zaradi bolezni. Zvečer prišel ata iz Kruševca. Hodil je peš od Mrzenice pri Bošnjanih na Postajo. V bolnici so mu rekli, da bo pismeno obveščen, kdaj lahko pride na zdravljenje. Nazaj je šel z vlakom do Stalača, potem peš do Varvarina. Spal je pri Cesarju. Tam in pri Glaviču so mu postregli. Drugi dan, danes, pa je popoldan prišel peš domov. Se je kar popravil, samo škoda, da nima boljše hrane.
28.	VI.
Ponedeljek. Vidov dan. Z Regino kopamo, obsipamo koruzo. Pomagat so nam prišli: Franc, Čič, Primožičevi obe, Mr-davšičeva Zofka in Micka, Cesarjeva Ida. Gre nam od rok — bili smo gotovi.
Zvečer je prišel Primožičev sosed — kovač po Mimo in sestro, da morajo takoj domov, ker so zjutraj peljali težko bolnega Primožiča s konji v Čuprijo, v bolnico. Smo si kar mislili, da je umrl. Zvečer sem spremljal Franca in Čiča. Regina in Olga
sta v Bačini izvedeli, da je Primožič res umrl.
* * *
Franc Primožič je bil delavec v Litijski predilnici. Družina je živela v Bačini. Imeli so hčerki Mimo in Zoro.
* * *
29. VI.
Torek. Tu Sv. Peter in Pavel. Stefan v Varvarin zaradi Primožičevega pogreba, ki je bil popoldan ob pol petih, takoj, ko so ga s konji pripeljali. Gospod in gospa Glavič pa sta prišla iz Čuprije že prej z vlakom. Na pogrebu je bilo dosti ljudi. Tudi peli smo »Vigred« in »Nmau čez izaro«. Duhovnika ni bilo, ker je v Paračin prišel škof. Na kosilu sem bil pri Cesarju, ki je imel god. Jedli smo nadevanega kozlička, pražen krompir in kumaričino solato — za današnje razmere odlično.
30. VI.
Sekal drva. V vrtu »štehal«. Toma nam je dal 100 tobakovih sadik in sem jih nasadil.
* H« *
Tukajšnji tobak je imel izvrsten duh. V naši družini sicer ni nihče kadil, a ker smo že dobili sadike, sem ga vseeno gojil. Tobak smo potem razdelili znancem.
* * *
2. VII.
Petek. Zjutraj sem se pripravil ter odšel na pot v Kragujevac čez hribe. Sestri sta včeraj pisali o šolskem uspehu, obe odlični. Ob treh pop. v Rekovcu. Tudi Ferdo in starši bodo šli, ker je v Kragujevcu birma.
3. VIII.
Sobota. Ferdo, Golia, Stefan ob 6. h zj. na pot v Kragujevac. V Sabanti pri Močnikovih smo si odpočili. Pred Kragujevcem jedli. Ob 12. h v Kragujevcu. Takoj smo se našli s prof. Babšekom. Izvedel sem, da sta sestri še tukaj. V izbegliško kuhinjo na kosilo. Potem sem srečal Greto. Sli smo k Mici v internat, potem na sprehod. Popoldan sem dobil napad malarije. Sli smo v park sedet, da je prestalo. Bil sem precej slab. Ze prej sem si kupil kinina in ga vzel.
* * *
Golia, učitelj ali upravitelj iz Črneč pri Dravogradu, sicer menda brat pašnika
Pavla Golie. Močnik — šolski upravitelj iz Libelič.
* * *
4. VII.
Nedelja. Spali pri Pavliču. Oba Kavtičnika sta prišla iz Rekovca, danes iz Sa-bante. Na mašo in birmo je prišlo veliko Slovencev. Popoldan smo bili v pevski sobi, kjer je študent Vavda iz Maribora igral na harmonij. Odlično igra in tudi malo komponira. Z njim in drugimi Slovenci smo ga zvečer malo lumpali.
5. VII.
Kragujevac — Beograd. Greta in Mica sta hoteli sedaj v počitnicah najprej domov, ker nista vedeli, kdaj bodo šle z internatom v banjo. Zato me nista hoteli pustiti v Beograd. Danes pa sta izvedeli, da gredo v četrtek v Vrnjačko banjo. Zjutraj sem hotel v internat in ju nagovoriti, naj le gresta v banjo, ker je tam bolje kot doma, posebno za Mico, ki še ni popolnoma zdrava. Oni dve sta se pa medtem že odločili, da gresta v banjo. Jaz pa z vlakom v Beograd. Gneča in vročina na vlaku. V Lapovo prišli ob 10. h dop., dve uri čakanja na vlak iz Niša, nato še večja gneča. Ob pol petih v Beogradu. Odložil nahrbtnik v Janezovem stanovanju v Lomini ulici 53, potem odšel do Antimona. Čez dve uri prišel Janez iz službe, zelo se je razveselil, ko me je zagledal. Najprej sva šla v izbegliško menzo. Potem k Rudiju Strojniku, kjer je bil že Ivo Mihev. Pravkar je bila gotova večerja: Juha, palačinke, omaka ter puding. Dosedaj njihova najboljša večerja. Potem smo si pripovedovali.
* * *
Rudi Strojnik s Prevalj je živel prej v Dragovu pri Rekovcu. Ze leta 1941 jeseni se je zaposlil v Beogradu. Rad je kuhal. Zato sta bila pri njem na hrani po večerih brat Janez in Ivo Mihev.
Medtem ko so bili tovariši v službi, sem si te dni ogledoval Beograd, kjer sem bil prvič. Na Kalemegdanu lep pogled na Savo in Donavo. Pri Ada Ciganliji se kopal v Savi in plaval do otoka. Včeraj dopoldan, ko sem hodil po Terazijah, naenkrat ču-jem neko tuje petje ob korakanju. To vendar ne morejo biti Nemci? Zagledam nekaj sto Vlasovcev v kolonah. Prvič sem videl Ruse. Imeli so uniforme podobne nemškim, vendar z ruskimi bluzami. Peli so prelepo, ubrano, in sicer Katjušo, ki sem jo tedaj prvič čul. Spredaj je pel s krasnim, mehkim baritonom neki oficir, drugi pa v zboru za njim. Pesem me je tako prevzela, da sem jih spremljal po trotoar-
jih gotovo kaka 2 kilometra. Pozneje, ko smo peli Katjušo in druge ruske pesmi tudi mi na sremski fronti, se mi je zdelo čudno, da so jo prepevali tudi Vlasovci, ki so se pridružili Nemcem in postali izdajalci.
* * *
8.	VII.
Beograd. Ze od treh zjutraj sva z Janezom čakala na kolodvoru, pa je vseeno bila že velika gneča. Kmalu je bil vlak popolnoma zaseden. Vožnjo mi je plačal Janez in dal še 500 din za dom, čeprav je šele pred kratkim poslal 3000 din in pol litra olja. Iz Cičevca do Orašja peš, bos. V Kragujevcu in Beogradu sem hodil v copatah, ki mi jih je naredil Kavtičnik, kajti moji čevlji so že zanič in sem jih dal v nahrbtnik.
10. VII.
Mrzlo, veter. Nekam divja klima je tukaj. Včeraj, pred točo, je bilo vroče kot v peklu, danes pa mrzlo kot pozimi. Zato smo pa vsi bolni. Ata je prehlajen, jaz tudi, mama pa ima na glavi nek tvor, jo zelo boli, pa še prehlajena je zraven. Ku-karija. Napad na Sicilijo, bombardiranje Krete.
11. VII.
Dve leti, kar smo prišli. Klavrno, divje, mrzlo vreme. Pri Mrdavšičevih. So z nami vred čisto raztrgani. Čevlji in obleka, vse je zanič.
26.	VII.
Ponedeljek. Tukaj praznik. Ankin god. Zjutraj šel v Varvarin, nesel pismo bici in Janezu. Janez poslal po Cesarju 1 liter olja in 2 kg sladkorja. Mussolini ni več na oblasti. V Rimu bele zastave. Pismo od Breznikovega Stefija in od Nančke za Anko.
29. VII.
Četrtek. Zvedeli smo, da je Perovič ubit (poveljnik Draževih). Zelo fejst fant. Ubil ga je menda Bula iz Bačine, bivši četniški vojvoda. Perovič je bil baje komunist in so ga po prekem sodu ustrelili. Pismo od Grete iz Vmjačke banje. V gozdu razcepil hrast.
2. VIII.
Ponedeljek. Tukaj Sv. llija. Ata, Stefan v Varvarin — objava — ata v Kruševac v bolnico. Do Cičevca s čezo. Včeraj smo dobili sporočilo, da lahko pride na zdravljenje. Pri Cesarju pismo od Podričnika, Ferda in 2 paketa iz Slovenije (eni ženski čevlji od tete Ide).
* * *
Za potovanje z vlakom je bilo treba v Srbiji dobiti dovoljenje — objavo. Izdajali so jih na srezu in bi se morale po končanem potovanju vrniti.
Breznikov Stefi, ki smo si z njim tudi dopisovali; iz Pliberka, je poprej nekaj let živel v Mežici. Tu je obiskoval meščansko šolo. Tedaj pa je bival na prisilnem delu v Altdorfu pri Niimbergu, pozneje je bil v taborišču. Vso družino iz Pliberka so razgnali, očeta, zavednega Slovenca, zna-
nega gostilničarja, pa so odpeljali v Dachau in Berlin, kjer je kmalu umrl.
* * *
22. VIII.
Nedelja. Vročina 36 stopinj v senci. Jemljem atebrin, ki mi ga je poslal Janez za malarijo. Greta s popovo čezo v Bačino. Amerikanci zavzeli dva otoka pri Siciliji. Tam so bili Slovenci v lagerju.
1. IX.
Sreda. Regina v Bačino. Jože prvič v šolo. Mama v Cernico. Mrdavšičev Rudi prinesel od Janeza iz Beograda 3500 din, 2 kg sladkorja, 1 liter olja, za Jožeta škatlo in svinčnik.
2. IX.
Greta v Bačino. Peljal Jožeta v šolo, se je zelo jokal.
# * *
Malega Jožeta je bilo prve dni strah samega v šolo, ali le s sestro Anko. Do tja je bilo približno dober kilometer hoda. Tu je zjutraj srečeval na poti dolge kolone voz, živine, drobnice, ki so odhajali na polja. Ob kolonah in pri hišah pa so se podila še krdela le na pol domačih psov, ki se jim ni bilo lahko ogniti. Enako tudi čredam ovac z ovni na čelu. Kadar so bile ceste blatne, je vsa čreda hotela za ovni ob stranski, bolj suhi ali izhojeni stezi. Tako je lahko drveča čreda otroka kar lepo stisnila k ograji, ali pa te je kak oven mimogrede sunil z rogovi, kot bi hotel reči: »Spravi se nam no že hitro s poti.«
♦ ♦ ♦
7.	IX.
Torek. Deževno. Zbelili spalnico in riba-
li.	Približno ob 9. h je prišlo na dvorišče kakih 15 dražinovcev s tremi konji. Vsi oboroženi, imeli so tudi mitraljez. Dva sta imela nemške kape. Eden je bil najbrž
oficir. Neki konj je imel same vreče na hrbtu. Pri popu, ki ga ni bilo doma, so spraševali po majorju Zikiču itd. Nekaj jih je ležalo v popovi avliji, konji pa so se pasli. Naenkrat pripelje cel avto Nemcev. Nastala je panika. Draževi so bežali na vse strani, večino orožja so pustili kar na dvorišču. Avto je peljal naprej. Videli pa so gotovo konje in tudi koga od četnikov, saj jih je bilo polno, in zadnji trije v avtu so gledali nazaj. Ce bi se Nemci ustavili, bi morda prišlo do borbe?
8. IX.
Nekaj naše prve koruze v mlin. Obrali smo precej suhe koruze. Slamo v slam-njače. Na občini dobili 40 kg pšenice in 27 kg ječmena po 6 din. To je zadnje, ker imamo sedaj svojo koruzo.
9. IX.
Stefan, Regina v Bačino, peljal pšenico v mlin. Novice: Italija kapitulirala brezpogojno. Splošno veselje povsodi. Babšek pisal Greti zaradi šole, naj ostanejo, dokler ne javi, ker mogoče šole sploh ne bo. Sušimo tobak. V gozd.
16.	IX.
Pošta: Karta od Nančke — Rudi padel na ruski fronti 1. 8. 1943. Žalostni smo bili in se ga spominjali. Mama v Černiči. Od g. Maleja 3890 din.
* M« *
Tako se je uresničila slutnja, ki me je spreletela 5. julija 1941, ko so nas odpeljali iz Mežice in ko se je Rudi, mioj nekdanji najboljši prijatelj, ognil slovesu z mano.
* * *
24.	IX.
Popravljal kolo za popove. Pismo od Janeza, naj Greta in Mica prideta v Beograd v šolo, ne več v Kragujevac. Obrali našo koruzo. Bo je za 10 mesecev, nekako
Pogreb izgnanca Franca Primožiča iz Litije dne 29. junija 1943 v Varvarinu
800 kg v zrnju. V Novem vremenu piše o bojih v Sloveniji.
7. X.
Celrtek. Stefan, Regina v Babino na pijač in v mlin. Moko mi je pripeljal en seljak. Glavič in Zena, Cesar, Franc, Tome, Frimožičeva in jaz šli v Cernico. Franc nesel slike neke ženske pri Ratomiru. Nekaj jih je bilo že precej vinjenih. Popoldan šli nazaj. Greta pisala iz Beograda, naj grem v Kragujevac po njene reči.
10. X.
Čeprav je bolj slabo vreme, sem se spravil proti Kragujevcu. Ob dveh v Rekovcu. Kavtičniku sem nesel nekaj posušenega tobaka. Zadržali so me tam.
13. X.
Sreda. Včeraj ob 8. h iz Rekovca. Ob pol dveh v Kragujevcu. Pri Pavliču in Babše-ku. Prevzel stvari od sester. Nato z vlakom Lapovo—Cičevac. Na postaji vladika, naš pop in drugi, V mraku prišel domov. Zelo mrzlo. Doma dobili med tem 5 paketov po 1 kg. Same lepe ženske stvari in ena moška srajca. Prišlo je prek Dunaja.
14. X.
Klicali so me na občino. Prišla je uput-nica iz Zvečena preko ing. Strajharja za službo.
* * *
Glede sporočila iz Zvečana ozinoma Trepče pri Kosovski Mitroviči, da končno lahko pridem dol na delo, smo se sedaj morali odločiti, da mi ni mogoče oditi. Medtem je brat Janez že imel službo v Beogradu, starejši sestri pa sta bili na učiteljišču. Tako sem v družini ostal sam za delo in zvezo s svetom. Poleg očeta in mame so bili doma tedaj še 15-letna Regina, 12-letna Anka in 7-letni Jože. Da bi v Mi-trovico odpotovala cela družina, ne vedoč, kake bodo razmere spodaj, kako bo s stanovanjem, kakšen bo zaslužek, pa seveda brez vsake opreme, s ponošenimi in pomanjkljivimi oblačili, pa še z bolnim očetom, seveda ni bilo misliti.
* * *
17. X.
Nedelja. V Cernico. Lipi mi je pripovedoval, kako se Draževi med seboj dajejo. Zifcič, Lile in poručnik Vidič itd. Ne splava se o tem govoriti, ker so vmes izdajstva oz. denunciacije. Vidič je imel nalog (če je to res?) izvršiti smrtno kazen nad Ziki-čem in Lili zaradi nepokorščine. On bi moral biti korpusni komandant, major Zi-kič pa njegov — podporočnikov pomočnik itd.
5.	XI.
Petek. V Varvarin peš, naprej s čezo z Mrdavšičevim Rudijem do Čičevca. Greva skupaj v Beograd. Na postaji so njemu vzeli vse meso. K Strojniku. Janez je že bil tam. Ima novo stanovanje na Kajmak-čalanski 18. Nesel Janezu plašč, ki ga je naredil Kavtičnik.
8. XI.
Beograd. Popoldan v internat v Krunski nlici, k sestrama. Prosil, da sta smeli z ma-
no v kino. Včeraj videl generalfeldmaršala von Weihssa, ko je šel k maši s spremstvom. Z Janezom gledala nogometno tekmo BSK : SK 13 — 0 :3. Cesar prišel.
12.	XI.
V mlin. Opoldan prišel Franc. Popoldan me je napadla malarija — vročina, mraz. Regina v Bačino. Penzija za 2 meseca 2497 din.
19. XI.
Petek. Mrdavšičeva Micka prišla po njihovo žago. Povedala je, da so oblasti zaprle Bajca, ki je zadnjič pijan zaklical živio Tito in da je njegov pristaš itd. Zaprli so ga v torek. Varvarinski Slovenci so ga šli branit.
25.	XI.
Četrtek. Regina na Pijačo v Bačino. Med Milutovcem in Karanovcem so menda borbe s komunisti. Ob 12. h se je peljalo po cesti sedem Nemcev v dveh osebnih avtomobilih in Srbska straža v petih tovornjakih in enem avtobusu. Regina je povedala, da so imeli zjutraj draževci zbor v Bačini in govor. Medtem pa so prišli avtomobili. Ljudje in Draževi pa v beg, ker je streljal tudi en mitraljez. Zjutraj so šli s čezami varvarinski orožniki kot straža.
29. XI.
Ponedeljek. Regina, Anka v Krčin. Nesli nazaj Mihevovim nahrbtnik, ki sem ga imel sposojenega. Karta od Ferda na občini. Janez je poslal po Cesarju 1500 din, milo in 1 kg sladkorja. Cesar je izvedel v Beogradu, da so v Mežici in okolici zaprli prek 100 ljudi, delavcev in drugih, ter da so jih tudi streljali. Zakaj, pa nihče ne ve. Se vedno me daje malarija.
9. XII.
Stefan, Regina na pijač. Kupil 44 kg krompirja a 35 din. Na občini sem dobil 60 kg pšenice d 16 din. Povedali so, da nam štejejo našo koruzo do februarja. Tito maršal. Ivan Ribnikar-Jože Rus vlada.
10. XII.
Petek. Sekal drva. Regina v Bačino. Ze delj časa imajo tod okoli Draževi vaje z momci od 21. do 27. leta. So v braniku in vedno zelo kričijo. Vesel sem, da me do sedaj še niso izvohali. Mrdavšičev Rudi je moral parkrat iti in tudi Ivček.
17.	XII.
V Varvarin. Pri Cesarju paket, ki smo ga dobili iz Slovenije prek nekega vojaka iz Slovenj Gradca in Janeza. Za mamo čevlji, obleka, srajca in nekaj usnja. Na pošti pismo za Regino od Orešnikove. Mrdavšičev Rudi mi je pravil o revolverju iz Beograda itd. Novice o Titu v časopisu Novo vreme itd.
* * *
Mrdavšičev Rudi, tedaj star 18 let, je to leto večkrat potoval v Beograd po črnoborzijanskih poslih. Tudi zadnjič, ko sva tja potovala skupaj in mu je kontrola na postaji v Cičevu odvzela meso, ki ga je imel s seboj. V tem času pa je že moral imeti zvezo z nekimi ljudmi, o čemer pa ni hotel ničesar povedati, le skrivnostno
se je držal. Ta dan mi je pravil zgodbo iz Beograda, ki jo je doživel pred kratkim. Sel je v kino. Pred njim se je vsedel neki nemški oficir z dekletom. Odpasal se je in pas s pištolo položil poleg sedeža na tla, Rudi je v temi skrivoma vzel pištolo iz torbice in hitro zapustil kino. Ze zadnjič, ko sva skupaj potovala, mi je pravil, da včasih iz Beograda prinese kako orožje. Ni pa hotel povedati, kje ga dobi in komu ga nosi. Morda so bili njegovi trgovski posli le pretveza, da je laže opravljal ta potovanja?
* * *
26.	XII.
Stefanovo. S Ferdom v Varvarin. Pri Cesarju, dobili Janeza, ki je prišel iz Beograda. Pozdravljanje, vzklikanje, pripovedovanje. Kosili smo pri Cesarju — zelo dobro. Popoldan v ambulanti. Naredili si ples. Zvečer prišel Ivček iz Krčina. Pozneje še varvarinski kapetan in šef poreske uprave. Zelo se jima je dopadlo, najbolj pa »Polstertanz«. Splošna gavda.
V ambulanti so nas prosili, da pripravimo za novo leto kaj zabavnega in pridemo.
Janez prinesel meni čevlje z lesenimi podplati, eno srajco. Potem še 2 l olja, 2 kg sladkorja in drugih reči.
29.	XII.
S Ferdom kovali pesem za novo leto.
31.	XII.
Petek. Silvestrovo. Vstali pozno, bili zaspani od včeraj. Dokončali pesem. Popoldan Janez, Ferdo, Stefan v Varvarin. V ambulanti ples. Prebrali naše novoletno voščilo — kroniko. Ob 5. h zjutraj spat.
* * *
V ambulanti so bili zbrani za Silvestrovo vsi tamkajšnji Slovenci. Za pijačo ni bil problem, saj je bilo dobrega vina dovolj. Financirala pa sta, kot po navadi, pretežno Glavič in Cesar. Vsi so željno pričakovali, kaj smo pogruntali za polnočni višek. Ze prej smo napovedali, da bomo »obdelali« najbolj zanimive Slovence in naj nikar ne zamerijo, če bomo koga zbodli.
Pred polnočjo smo pojoč prikorakali s harmoniko in med smehom odrecitirali novoletno kroniko. Med vsako kitico smo zapeli in se obrnili k tistemu, ki smo ga obdelovali. Besedilo kronike se je ohranilo in ga objavljam v celoti, s potrebnimi pojasnili pri osebah, ki jih doslej še nisem predstavil.
Silvestrovo 1943 — Varvarin Ko leto se novo na staro ozira, vse dobro in slabo storjeno odkriva, zatorej poslušajte vsi prmejdun, saj vsak izmed vas bo polagal račun.
Ne eden, ne drugi se zmuznil ne bo, pri marsikaterem prav trdo bo šlo, le to si izprosimo že v naprej:
Za šalo vzemi in jeze ne mej!
Cič
Začeti moramo vedno pri malem, zato gospod Cič naj bo prvi pohvaljen.
Na stolčku sedi in kladvo vihti,
pod krepkim udarcem mu čevelj ječi.
Zato pa večje potem je veselje, ko čevelj oflikan po cesti spet krevlje.
Pa tudi ni šala voditi obrt, k »Panti« gre mož na zaslužen četrt. Tamkaj res dobro se vince dobi, ki hitro prežene vsakdanje skrbi.
Le to je preklemana smola, da zastonj se nikjer ne dobi alkohola.
Cesar
In kdo se na to prav nič ne ozira, koliko in kje se za vino pobira, kdo žejne napaja in lačne nasiti, ki v Varvarin poslom morajo priti?
To veličanstvo je Cesar,
povsod dobro poznani,
v Beogradu pa tudi »kavurma« imenovani.
Prot naši navadi on ne obupuje,
čas raje porabi, da dnarje si kuje.
Je temu primerna domača zaloga, mesa in pa Špeha ne zdi se mu škoda.
Vseh črnoborzijancev je on poglavar, v hiši pa svoji prestrog gospodar.
Bog ve, kaj vse še pod streho on skriva, saj zaslužit pomaga tud žena, ki šiva.
Zato pa še nekaj o Cesarici, njegovi zvesti tovarišici:
Dobro kuha, lepo poje,
je prijazna kot vse žene, to so vse lastnosti njene.
Doberšek
Nekdaj narodni poslanec, danes slovenski je izgnanec, ves dan se v ambulanti krega, z diplomatsko besedo rad koga podrega. Vojne dogodke napoveduje nam sproti, navadno pa vendarle vedno se zmoti, za malodušneže najde zmeraj kak lek, zato naj živi naš Doberšek!
Stopar
Stopar mož je že prileten, za šalo ni preveč dovzeten, gostilne pridno obiskuje in konec vojne prerokuje.
Tam poseda, pakte sklepa, domov se spravit ne da zlepa.
Če se ne skrega, on ni zdrav, čeprav nikoli nima prav.
Kavčič
Gospod sledeči je pedant, kot da bi bil še praktikant, je strah vseh davkoplačevalcev, še bolj pa ženinih oboževalcev.
Med nami tud se čuje glas, da je radi tega zgubil toliko las.
Naj omenim kot gledalec:
Najboljši Kavčič je plesalec.
Kuhar
Nekoč bistril je otroške glave, toda odkar je preko Save, v šahu išče si utehe.
Če šah ti da, si roke mane, zgubi kraljico, kvišku plane:
Tako ne boste nas, Črnjane!
Niso pa to skrbi mu še prave, saj hčerko ima prav žive narave.
Če ni še doma, ko sonce zaide, kjerkoli je že, iskati jo pride.
To temu gospodu najslabša je stran, s tem bi bil tudi Kuhar obran.
Glavič
Toda pozabili smo glavno osebo, med Slovenci to bil bi Glavičev Edo, v družbi je človek, da mu ni vrste, toda če vzame klešče med debele prste, poleg zdravih izdira tudi zobe čvrste.
Ljubi vino, še raje dekleta, žena mu je pa briga deveta — mogoče je to pa le kleveta?
Čufar
Nekdaj bogat trgovc je bil, je dobro jedel, še rajši pil.
Navado to še dons ima, poglejte ga, se mu pozna.
Zapustil pot nekdanjga oderuštva, živio predsednik slovenskega društva.
Ostalo je še nekaj znancev, par Korošcev, nekaj Kranjcev,
Iz Vairvarina bi bili samo trije:
Zupančič, Glančnik in Tome.
Krasijo jih dobre in slabe lastnosti, najraje poslušajo le dobre novosti.
Vehovec, Gašperšič In mlada dva povsod poznana, varvarinska Don Juana, eden velik, drugi mali,
Franc in Vlado bi ju zvali.
Oba sta zlo zaljubljena, je obema sreča obljubljena.
Le eno pazita oba,
da ne bo potrebna zibelka.
Zdaj smo pesem dokončali, pol zares, a pol v šali.
V srcu vsi želimo vneto:
Veselo, srečno novo leto!
Leopold Čič st. se je v Varvarinu kot izučen čevljar malo ukvarjal s čevljarskimi popravili in tako pomagal preživljati svojo sedemčlansko družino.
Cesarja so v Beogradu v slovenski družbi za šalo imenovali tudi »kavurma«, ki jo je poleg drugih mesnih dobrot prodajal tam. Kavurma je nekakšna mesna kaša, pomešana tudi z drobovino.
Karel Doberšek, prevaljski učitelj, je bil v bivši Jugoslaviji narodni poslanec. Živel je v varvarinski ambulanti.
Kavčič, izgnanec iz Dravograda, kjer je bil na srezu davčni uradnik. Živel je v Varvarinu.
Ivan Kuhar, šolski upravitelj iz Črne. Doma iz Sel, daljni sorodnik Prežihovega Voranca.
Franc Čufar, trgovec iz Žerjava.
Jože Zupančič, učitelj iz Litije, živel je v varvarinski ambulanti. Ivan Tome, učitelj iz Litije, po rodu menda iz Medvod. Živel v Varvarinu.
Anton Glančnik iz Črne, bivši žagar na žagi grofa Thuma v Mušeniku, koroški borec iz leta 1919, doma v Podjuni. Živel je v Varvarinu.
1944
10. I.
Zjutraj Janez v Beograd. Peljal sem ga s Toljevo čezo v Cičevac. Bilo je zelo mrz-
lo.	Zvečer sem zbolel. Zdravnik preiskal očeta, ki je od božiča sem zelo slab. Vnela se mu je rebrna mrena.
13.	I.
Četrtek. Dve pismi od Nančke iz Mežice. Obertauča ustrelili gošarji. Iz Dachauva prišli neki Mežičani nazaj, razen Tičija Močilnika in Pepija Haceta.
* * *
Anton Obertauč, grofovski gozdar in hitlerjevski funkcionar, je bil oče mojega mladostnega tovariša Rudija, ki je nekaj prej padel na ruski fronti, kamor se je prijavil kot prostovoljec že pred redno mobilizacijo.
16.	III.
Regina, Anka v Bačino na pijač. Pisal Ferdu in Korenu karto. Pisali še Hergouthu in domov v Mežico. Na pošti PZ Beograd 1247 din in pismo, da renta v Srbiji ni povišana. Pismo od Ferda, karta Jožetu za god, pismo od Brundolovih za Regino. Pismo od Nančke: Pratnecker v Mežici ubit, žena ranjena.
* * *
Tudi Ortsgruppenleiterja Pratneckerja so likvidirali partizani, menda na pragu domače hiše.
* * *
27.	111.
Pismo od Otlce Kopmajer za Regino. Piše: Slavko Sahman v šumi, iz Črne, ko so prišli na dopust, so ušli Berti Vodovnik, Gusti Ladinik, Ivan Sipek, 2 Markoviča in še en Sipek.
29. III.
Na občini dobil 54 kg krompirja za en mesec, a 15,5 din. Sneg. Zvedeli smo, da so Bajca odpeljali. Imel je zveze z Rudijem.
30. III. 1944.
Četrtek. Stefan, Regina v Bačino. 7 kg krompirja 350 din. Bajca so včeraj ponoči ubili v Bačini ter še več drugih. Baje so našli pri njem seznam 200 ljudi — za ubiti? — Predvčerajšnjim so zaklali četniki Mrdavšičevega Rudija, ker je na svojih trgovskih potovanjih nosil pošto itd.
1.	IV.
Sobota. Mrdavšičev Janez prišel. Tam še menda ne vedo o Rudiju, ali je živ ali mrtev — ugibajo. Baje je rekel podpolkovnik, da mora ostati živ.
* * *
Učitelj Ivo Bajc, iz Litije, ki je živel v Bačini, in Mrdavšičev Rudi sta menda imela v tem času stike z nekaterimi domačini, ki so bili povezani s komunisti. Vendar o tem drugi Slovenci nismo vedeli kakih podrobnosti, saj nista nikomur nič povedala.
Oba so četniki zaklali, poprej pa menda še mučili. Pravili so, da so Rudija videli domačini mrtvega v plitvini na obrežju Morave v Obrežu z iznakaženo glavo in očmi.
Ta čas so počenjali četniki neverjetna grozodejstva. Vse, ki so jih sumili, da so proti njim, so zaklali. Mnogi so izginili čez
noč. Nekaj dni poprej so se pri naši kisli vodi ustavili četniki s kučmami in dolgimi lasmi ter bradami. Ko so hodili po dvorišču, naenkrat nekdo med njimi pokliče našo Mico, kaj da dela tu. Izkazalo se je, da jo je poznal iz učiteljišča v Kragujevcu. Bil je še mlad fant, nekam zamišljenega pogleda. Drugi dan nam je pop pripovedoval ves zaprepaden o zverinstvu, ki ga je ta skupina počenjala ponoči v neki bližnji vasi. Menda so rezali glave osumljenim nasprotnikom z nekakšno ročno slamoreznico. Med njimi da je bil tudi ta Micin sošolec.
Tako sta tudi dva naša tovariša postala žrtvi četniškega terorja.
Nismo si mogli predstavljati, da se je moglo Rudiju, ki smo se z njim videvali skoro vsak dan, dogoditi kaj takega. Ved-nio se mi je zdel, za razliko od drugih v njegovi družini, nekoliko nemirne, deset-niške narave. Svetlomodre oči so mu živo in zvedavo švigale v svet. Spominjam se najinega skupnega potovanja v Beograd, prejšnjo jesen. Pihala je močno, prav ledena kosava iz ravnine za Donavo. Zeblo ga je, pa mi je rekel: »Stefan, tebe pa menda ne zebe tako kot mene.« Jaz pa sem se mu nasmejal in odvrnil: »Rudi, glej. Lepo si zapni plašč, pa jopič, zavij si šal okrog vratu, pa te bo manj zeblo.« Ze ves čas poprej je namreč hodil z odpetim suknjičem, odpetim plaščem, z nezaklenjeno srajco pod vratom, brez kape, kot da bi bilo prav sončno vreme.
Kljub mladosti je bil korajžen in rad je ubiral svoja pota, kar priča tudi dogodek s pištolo v Beogradu.
* * *
2. IV.
Nedelja. Sneg. Mrzlo. V šoli polno Dra-ževih mobilizirancev, so tudi v Bačini in Černiči.
3. IV.
Pred dnevi se je pri Bačini prisilno spustil nemški avion. Draževi so prišli in ga
pokradli. Posadko so pustili pri miru. To je bilo včeraj ponoči. Danes zjutraj pride pop klicat, da gredo Nemci v Bačino in da streljajo na ljudi, ki bežijo. Skoraj vsi moški so zbežali. Pred njimi pa kakih 200 Draževcev, ki so bili tam. Tudi Orašča-ni so bežali. Končno smo zvedeli, da so Nemci odpeljali okoli 30 fantov. Razburjenje je bilo veliko.
4.	IV.
Nemci so menda izdali odlok, da morajo Draževi vse stvari iz aviona vrniti, če ne, bodo izvajali konsekvence. Najnovejše vesti: Vrniti morajo orožje, če ne, bodo bombardirali Bačino in Varvarin. Okrožni komandant se je peljal v Krčin posredovat k Zdravku. K avionu je priletel še eden, potem sta se oba dvignila.
15.	IV.
Sobota. S Toljevo čezo sem peljal sestri v Cičevac, gresta naprej v Beograd, od koder sta prišli pred par dnevi. Tudi Jože je bil zraven. Ob pol dvanajstih so začeli iti angleški avioni proti Romuniji — čez tisoč. Pri Cičevcu je en bombnik padel in zgorel. Gledali smo ogromen plamen. Devet vojakov je prej izskočilo s padali. Štirje menda takraj Morave, pet onkrat. Dra-ževci so hitro vzeli eno mašinco in nekaj municije, potem so prišli Nemci. Greta in Mica sta se bali, ker se govori, da se vse seli iz Beograda in da bodo bombardirali vse od Soluna do Budimpešte.
* * *
Ta dan sem prvič videl toliko avionov, n katerih smo že poprej slišali, da v tisočih bombardirajo Nemčijo. Bučanje v zraku, ki ga je spremljalo šviganje lovcev med bombniki, formacije pravilno razvrščenih avionov, ki so se valile druga za drugo — vse to je naredilo na nas izreden vtis. Občutili smo, da se zavezniki sedaj v resnici približujejo in da nikakor ne more trajati več dolgo do zloma.
18.	IV.
Torek. Stehali. Bombardirali Beograd 2X. Niš zopet. Bojimo se, kaj je z Janezom, Greto, Mico. Zvečer je šlo kakih 300 Draževih proti Krčinu. Ravanička in Re-savska brigada. Peljali so se tudi tisti Amerikanci, padalci, devet. Eden, kapetan, je jahal.
21.	IV.
Petek. Mama v Varvarin poizvedet, kaj je v Beogradu. Popoldan je prišel varva-rinski gozdni inženir iz Rekovca in prinesel pismo od Grete in Mice ! ! !, ki so na nek način zbežale iz Beograda do Rekovca. Tudi Janez je živ in se nahaja v vasi Jajinci pri Bgd, kjer sta bili tudi oni dve dva dni. Ostal bo tam in skušal rešiti stvari, če se bo dalo. Tudi Lipuševi so v Jajincih. Z Murijevo Cilko so bile skupaj v zaklonišču.
14.	V.
Nedelja. Dopoldan je prišel Lipi. Popoldan Stefan v Cernico. V Bačini je bil pogreb treh fantov, ki so jih Nemci ubili. V Varvarinu so Nemci požgali in oropali 3 seljašlce hiše — blizu ambulante. Draževi blizu nekje postrelili cel kamion Ljotičev-cev. Neki avion je včeraj plaval tik nad zemljo, pravijo, da je v Bačini najbrž slikal pogreb, kjer je bilo veliko ljudi in vojske.
16.	V.
Torek. Regina v Belušič na pijač. Ata in Anka v Varvarin. Zvečer sta prišla počasi nazaj. Mica je prišla iz Rekovca. S Ferdom do Belušiča, tam pa sta našla Regino. Potem je Ferdo spravil njo v Rekovac. Mica je povedala, kako je bilo med bombardiranjem v Beogradu in na kak način so prišle v Rekovac. S seboj nimajo nič, razen kar nosijo na sebi. Pa en paket, ki ga je prinesel Janezov šef z Dunaja (od doma). Med prvim bombardiranjem so bile v internatu, Janez pa na Slaviji pri Lipuševih. Potem so popoldan bili vsi v Janezovem stanovanju, pa še Strojnik, Lipuševi in Cilka Muri. Spali so vsak na svojem domu. Drugi dan so bile med bombardiranjem pri Strojniku v Pašičevi ulici. Tam je bil tudi Ivan Lešnik iz Maribora. Čakali so v kleti. Na srečo je padla na hišo le zapaljiva bomba, jo razrušila in ker je visoka, so bili rešeni, brez hujšega. Zjutraj pa je močno gorelo. Janez je bil med tem v Antimonu. Potem je izvedel v internatu, da sta šli oni dve k Strojniku. Takrat še ni vedel, ali sta živi, oni pa ne za njega. Par dni so bili v Jajincih pri Lešnikovih. Po srečnem naključju so jih spravili na neki kamion, ki je peljal ljudi v Kragujevac. Nekateri so plačevali po 20000 din za par kilometrov iz Beograda. Prevoznik pa od njiju ni zahteval več kot 1000 din, potem jima je pa še 500 vrnil ter ju v Kragujevcu sami peljal iz centra do internata. Drugi dan v Rekovac. Iznenadenje — pripovedovanje.
G. Malej je dal atu 1000 din.
* * *
Srečen odhod sester iz razrušenega Beograda zasluži pojasnila in posebno omembo neznanega dobrotnika — prevoznika. Ko so v Jajincih izvedeli, da se v bližini nekje pripravlja kamion na pot proti Kra-
Jv. /	,	4
Nekaj izgnancev na obisku pri Mrdavšičevih v Černiči dne 7. oktobra 1943. Sede od leve: Mrdavšičeva mati Terezija, Primožičeva iz Litije, Tome Ivan iz Litije, z dvignjeno roko Cesar i’avel st. iz Žerjava, Mrdavšič .Janez, Mrdavšič Stanko. Stoje od leve Lednik Stefan, Mrdav-sič Micka, Glavičcva in Glavič Edo iz Litije, spredaj njuna hčerka Metka, oče Mrdavšič Urban, domačin. Mrdavšič Lipi, Kuhar Slavica iz Crne, Mrdavšič Zofka, domačin
gujevcu, sta z bratom takoj pohiteli tja. Da prideta le ven in do Kragujevca. Od tam bi šli peš do Rekovca, drugi dan pa v Orašje. S seboj nista imeli ničesar, razen obleko na sebi in paket, ki jima ga je dal brat Janez, da ga spravita do doma.
Pri kamionu se je trlo ljudi s prtljago. Vsi so hoteli ven, zato so vozniku prepla-čevali. Vseh na kamion ni bilo mogoče spraviti. Ko se je voznik že spravljal v kabino, je zagledal sestri in ju vprašal: »A šta vas dvoje?« Odgovorili sta, da bi tudi radi šli v Kragujevac, a nimata toliko denarja. Brat jima je sicer dal za pot pet tisoč din, a vsega nista smeli zapraviti takoj. Voznik pa:
»Ajde, Slovenke, penjite se.«
Ko je v Kragujevcu že izpraznil avto — le malo je še manjkalo do policijske ure — ju je zapeljal še do internata. Ker se je ta medtem prestavil na drugi konec mesta, pa še tja. Ko sta vprašali za plačilo, je rekel: »Pa dajte hiljadarku« Potem pa jima je od te še vrnil polovico.
Naslednji dan sta šli peš do 26 km oddaljenega Rekovca. Mica kar bosa in vsa ožuljena, ker v lesenih opankah, ki so se ji pokvarili, ni mogla več hoditi. S seboj pa sta nosili kar težak, s tanko vrvico prevezan paket. Bili sta lačni, saj že iz Beograda nista jedli ničesar. Pa tudi tam ni bilo hrane, saj so Lešnikovi v Ja j inčih že več dni lahko ponudili številnim Slovencem, ki so se zatekli tja, le malo redke juhe. Drugega niso imeli. Na pol pota proti Re-foovcu sta se pred vročino zatekli v senco drevesa ob cesti. Ravno jo primaha kmetica s košaro v roki. Zapletejo se v pogovor, od kod in kam. Nato prisede še ona, odgrne košaro in jima ponudi bogatega prigrizka, ki ga je nosila s seboj.
V Rekovac sta prišli ravno prav, saj si je gospa Kavtičnikova prejšnji dan zlomila roko in sta pomagali gospodinjiti.
* * *
19.	V.
Petek. Delam v gozdu. Beograd včeraj bombardirali 3X bolj kot prej. Na občini 36 kg koruze — 558 din.
25.	V.
Četrtek. Z Mico k Mrdavšičevim, ker ima Urban god. Od tam v Bačino na bogo-moljo. Ata in Anka dopoldan na pijači. Padli so štirje streli in ljudje so se razbežali, ker so mislili, da pridejo Nemci. Prišli pa so draževci, okoli 1000, z muziko. Streli so bili baje zmenjeni, da bi ljudje, ki so prišli na bogomoljo, odšli domov, da bi tako za domače in Draževe ostalo več jesti, kar so pobegli pustili.
4.	VI.
Nedelja. Greta, Stefan v Varvarin. Pri Cesarju. Popoldan prišli še Glavičevi in Kuharjevi. Franc, Čičev, Glančnikov, Zupančič, Kavčič so se morali po zahtevi Draževih podpisati, da gredo k njim in čez par dni na teren. Vlado je izvedel, da je Janez v Beogradu živ in zdrav.
* * *
Ze prej so krožile vesti, da bodo četniki izvršili splošno mobilizacijo vseh mlajših letnikov in da bodo morali tudi Slovenci
k njim. Posamezne so vabili že prej, vendar se nihče v našem okolišu ni odzval.
K nam jih po mene tudi tokrat ni bilo. Verjetno nas je v tem pogledu ves čas ščitil pop, ki je poznal razmere v naši družini in je vedel, da ob bolnem očetu družina brez moje pomoči ne more obstati. Sam sem se že vseskozi instinktivno izogibal njihove bližine, čeprav so pogosto prihajali h kisli vodi in ostajali tu na obsežnem dvorišču pri cerkvi. Prav zaradi tega sem se, če se je le dalo, izogibal stikov s tukajšnjimi mladimi družbami, ki so se hote ali nehote v javnem življenju morale srečevati in sodelovati s četniki, ki so to javno življenje tu na deželi povsem obvladovali. 2e enainštiridesetega leta, ko so se četniki prvič pojavili, smo videli, da njihova taktika pasivnega čakanja v zavetju in ob zahtevani dobri postrežbi od kmetov, pa sodelovanje z Nemci in seveda čisto monarhistično prepričanje, ni v skladu z našimi nazori. Pozneje, ko smo na lastne oči videli njihovo oblastno ponašanje, ustrahujoče nastope do prebivalstva ter čuli za njihova zverinstva in za grožnje, kaj da bodo storili z onimi, ki niso za njih, smo pred njimi prav trepetali. Posebno še po Bajčevi in Rudijevi smrti. Ljudje so s strahom in šepetaje govorili o nekaterih med njimi, ki so sloveli kot znani koljaši. Ob koncu so pri nekem ubitem četniku v Varvarinu menda našli seznam vseh oseb, Slovencev, ki bi jih bilo treba poklati, Le dve imeni od vseh nas sta menda bili izpuščeni.
* * *
6.	VI. 1944
Torek. Popoldan v Cernico. Miroslav iz Krčina je povedal, da se je invazija začela. Vendar skoraj ne moremo verjeti. Pri La Havru napadlo 1100 anionov in 7000 ladij. Zvečer so se vesti potrdile. INVAZIJA!
19. VI.
Iz Rekovca. Prej bil cel teden od 12. VI. tam. Nosil paket, škatlo, ki sta jo sestri prinesli iz Beograda. Ze na poti sem imel vročino, ker že par dni čutim bolezen. Komaj sem prišel do Sekuriča. Tam me je ujela ploha. Sel sem kar v dežju domov in se zelo prehladil. Doma Janez, ki je prišel na dopust. Prinesel je paket od doma, ki je prišel prek Dunaja.
20.—26. VI.
Bolan vse dni. Želodec, vročina. Zdravnik pri meni. Ni točno ugotovil. Pravi pegavi tifus.
Janez na Džerdželin k Francu in Vladu, ki sta tam mobilizirana. Pisal Breznikov Milan iz Nemčije, da je Stefi zaprt. Pismo od Nančke: Poldi Grabner ubit.
4.	VII.
Fric Veselko in Jože Petina iz Dravograda, ki sta včeraj prišla iz Varvarina, sta spala pri nas in šla danes naprej v Dragovo.
Popoldan je prišel v selo polkovnik Pavlovič, komandant vzhodne Srbije. Četniki so se pripeljali v treh tovornih avtomobilih.
5. VII.
Sreda. Trije avtomobili četnikov so peljali proti Varvarinu. Pri kisli vodi so se ustavili ter zaigrali »Tamo daleko«. Imeli so s seboj plehbando, a la Predovska banda iz Mežice.
Obletnica: Tri leta, kar so nas odpeljali iz Mežice.
6. VII.
Četrtek. Včeraj je peljal en kamion Nemcev v Krčin. Tam je bilo par tisoč Draževih (6 godb, kamioni). Nemce je bilo zelo strah, so se menda oprostili, da niso vedeli itd.
Mrdavšičev Lipi prišel. Povedal je, da imajo Pavlovičevi v Černiči radio oddajno postajo. Predvčerajšnjim so menda imeli zvezo z New Torkom?
7. VIL
Petek. Tukaj sv. Jovan. Crkvena slava v Orašju. Zvečer sta prišli Greta in Mica iz Rače. Izpite sta delali v Beogradu, v Pasteurjevem zavodu. Obe sta naredili. Spale so v konjušnici, v zavodu.
12. VIL
Sreda. Deževno. Tukaj Petrov dan. Regina s popovo čezo v Varvarin, pripeljala kovček od Mice. Pavlovičevi so sedaj odšli iz Černiče, prišli pa so novi, kakih 50 — general Trifunovič, poveljnik Srbije (bivši vojni minister). Pomembni znaki. Bližajoče se akcije? Povedali sta Mrdavšičeva mati in Micka, ki sta prišli.
14.	VII.
Mama, Anka v Varvarin. Nesli gobe k Doberšku in Kuharju. General je menda včeraj odšel iz Černiče. Radio prepovedano poslušati pod smrtno kaznijo od Draževih, češ, da dela nova vlada propagando.
21. VII.
V gozd. Novice: Peklenski stroj eksplodiral v nemškem generalštabu: 5 generalov mrtvih, Hitler težko ranjen?
22. VII.
Sobota. Hitler laže ranjen, nič točnega ne vemo. Ivček iz Paračina. Mihev mu je prišel do nas naproti.
Predvčerajšnjim so Draževi zaprli okrog 150 ljudi — mladine iz tega sreza, osumljene kot komuniste. Imajo jih v. Izbenici — razprave! Danes so korakali četniški rekruti iz Džerdželina v Izbenico na za-kletvo, tudi Franc, Vlado, Čičev, Glančnikov. Nosili so tablo »-Sloboda ili smrt«.
9.	VIII.
Sreda. Tu praznik. Greta, Mica, Regina, Jože, Stefan v Cernico k Mrdavšiču. Srečal se s Francem, ki je v Džerdželinu. V Varvarinu so vse izselili iz ambulante, ker bo tam bolnica za vojake.
17.	VIII.
Četrtek. Blizu Bačine padel ameriški avion. Izskočilo 8 letalcev, 6 p Bačini, 2 v Bošnjanih, pilot zgorel v letalu, enemu pa se ni odprlo padalo. Vžgal se je motor, zadet od Stalača od Bolgarov. Dva sta laže ranjena. V Bačini govorila gospa doktorjeva, ki zna angleško, z njimi. Komandant korpusa Raus ni hotel blizu, češ, oni
pada ju, da jih hranimo, orožja nam pa niso prinesli!
27. vin.
Nedelja. Zjutraj so prispeli štirje Ame-rikanci, pustili so jih, da ostanejo v Oraš-ju do nadaljnjega. Jaz sem bil z njimi ves dan. Eden zna malo nemško in smo se lahko sporazumeli — Ralph. Dal mi je za spomin en dolar, jaz pa njemu sliko iz Logarske doline. Za spomin so se vsi podpisali na list. Menda so prejšnji dan bombardirali Beljak in Celovec.
28. VIII.
Ponedeljek. Srbska Vel. Gospojna. Regina, Mica, Stefan ter popova Mico in Olga n Varvarin na vašar. Koncentracija Draženih. Popoldne so z največjo naglico vsi oboroženi odšli s kamioni proti Cičevcu in Bukovniku. Prišla je vest, da so baje tam komunisti — borbe s partizani. Nastala je panika in v 5 min. je bil Varvarin prazen. Bojijo se partizanov. Bolgari baje razorožujejo Nemce in Romuni tudi?
Vlado prinesel iz Beograda od Janeza nekaj podplatov ter 5 kg sladkorja.
4.	IX.
Ponedeljek. Zjutraj so nas poklicali na občino. Podpisali smo in dobili uputnico za pšenico, za 7 oseb po 15 kg = 105 kg ~ 1050 din. Potem smo šli vsi oraški izgnanci z vozom v Bačino in jo pripeljali. Bež.
Vsi Južnosrbijanci mobilizirani, tudi izgnanec Luka iz Orašja. Gredo z Zilcičem, ki je komandant J. Srbije in povišan v Polkovnika. V Bačini se zbirajo ostali mobiliziranci.
8. IX.
V gozd, podrl en cer, oklestil, razcepil. Rusi so 70 km od Srbije. Do 15. IX. mora Braža priznati Tita ali pa razpustiti organizacijo. General Wilson daje zadnji opomin itd. Rusi 130 km od Beograda. Ata na občini, obljubili kola za drva.
9. IX.
Sobota. Čakal kola za drva, ki jih ni bilo. Draževi že precej časa razširjajo neumne vesti potom plakatov in govoric. Danes se čuje, da so Rusi odšli iz Kladova, ko so se ga napili in vzeli s seboj rakijo in da so vse orožje zaplenjeno, Nemcem, dali Braževim? Da so partizani izginili itd.
Mihev pravil novice iz Črne: Nemčurji se izseljujejo!
11.	IX.
Ponedeljek. Tu Sv. Jovan. Sabor. Igranja prepovedana. Pri nas Kotnikova, Mr-davšičeva Micka, Zofka, Janez, Urban. Zvečer prišli Mihevovi.
15.	IX.
Obirali koruzo za popa. Tu jih je strah zaradi dogodkov, eni se boje partizanov. Braževi bodo dobili baje orožje od Nem-cev ter zasedli vsa mesta.
Regina v Varvarinu. Od Čufarja 2000 din za stvari, ki jih je za nas prodal.
Partizani baje ujeli Trifunovičev štab ln arhiv. Raus sprejel borbo. Knjaževac, Zaječar osvobojen. Partizani so se sestali z Rusi na meji. Danes ob 12. h ponoči čas
za poročilo oziroma priznanje Tita. Kako bo? Dež gre.
20. IX.
Greta, Regina v Sekurič, nesli pismo, ki ga je včeraj poslal Ferdo do Cesarja. Sekal drva.
Cel dan polni kamioni vojakov v borbo proti Krčinu. Čuje se streljanje mitraljezov in bacačev. Zvečer je šlo prek 7000 mož proti Bačini. So jih Draževi mobilizirali, da jih ne bi dobili partizani. Bili so seveda brez orožja, tudi nekaj Slovencev je zraven. Z enim iz Mozirja sem govoril.
21. IX.
Četrtek. Čuje se streljanje na črti Milu-tovac—Karanovac—Parcane, kjer je borba.
22. IX.
Petek. Bogomolja v Orašju, a igranke ni bilo. čuje se streljanje. Pravijo, da so potisnili partizane nazaj?
27.	IX.
Tu Krstov dan. Ata bolan. Bljuje kri. Prišel Janez iz Beograda. Prinesel 40000 din, ker je dobil plačo za tri mesece. Pravil je o slovenski organizaciji in povezavi v Beogradu. Ima pištolo 6,35 k. Izkrcavanje v Dalmaciji.
* * *
2e poprej se je med izgnanci govorilo, da imajo v Sloveniji organizacijo OF, ter da jo homo ustanovili tudi mi v Srbiji. Ko bo mogoče, se bomo zbrali in ustanovili svojo partizansko brigado in z njo prodirali proti Sloveniji.
* * *
5. X.
Janez, Stefan v Varvarinu. Spala pri Cezarju. Janez misli jutri v Beograd, a ne bo mogel. Gledali mitraljiranje bombnikov pri Cičevcu.
6. X.
Petek. Rusi so menda že pred Beogradom, Ponoči je prišel v Varvarin general Jovič, zapovednik poljske straže. Vsi Draževi se umikajo na ta kraj Morave. Skozi Varvarin jih je šlo par tisoč. Zvečer smo v Bačini s Primožičevimi šli poslušat radio k Leni. Rusi prodirajo proti Nišu.
* * *
2e dva dni je v daljavi proti vzhodu neprekinjeno bobnel topovski ogenj približujoče se ruske fronte. Zvečer je vse obzorje tam močno žarelo. Slutimo dih fronte in skorajšnje svobode.
* * *
10.	X.
Te dni spravljamo koruzo. Rusi so v Svi-lajncu, gredo proti Jagodini. Draževi so se razpustili, kdor je hotel iti.
12.	X.
Janez, Stefan v Varvarin. Regina, Olga, Mico v Bačino. Rusi zavzeli Paračin. Draževi ujeli 215 Nemcev, ki so se umaknili prek Morave v Obrež, med njimi okoli 30
Slovencev. Odvedli so jih v lager v Izbeni-co. Naš pop je govoril z nemškim duhovnikom, tolmačil mu je neki Slovenec, nemški vojak.
Popoldan sva šla iz Varvarina. Cel dan se čuje jo streli in detonacije. Rusi v Vidovo.
* * *
Iz teh zapisov se vidi, da je na našem območju vse do zadnjega vladala nemška oblast, podeželje pa so imeli zasedeno in v šahu četniki.
* * *
14. X.
Sobota. Včeraj, ko sva odšla, so prišli Rusi v Varvarin. Olga, Greta, Regina, Stefan v Izbenico. Anka, mama, Jože v Cer-nico. Videli smo tistih 215 nemških ujetnikov, med njimi so Slovenci. Z nekom iz Celja sem govoril. Draževi so jih nato odpeljali proti Černiči, v tem pa so prišli Rusi iz Bačine ter vse skupaj odpeljali. Prej so vzeli vojakom vse, kar so imeli, ter dajali ljudem. Mi smo vse to gledali od daleč.
15. X. 1944.
Nedelja. Janez, Regina v Varvarin. Greta, Mica, Stefan v Cernico, ker imajo Mr-davšičeva mati god. Janez in Regina sta pripovedovala o Rusih, ki sta jih videla v Varvarinu. Zvečer so prišli Rusi tudi v Orašje. Govorili z njimi.
* * *
Osvobojeni. Čeprav vse preveva zavest svobode, kaže, da tukaj zaenkrat ni posebnega navdušenja. Ljudje so prestrašeni, prej od dražejevcev, sedaj pa se boje posledic zaradi četnikov, ki so bili vsa leta tu. Drugi se spet boje komunistične oblasti, kaj bo z njihovimi posestvi in premoženjem. Med ljudmi še vedno vlada negotovost, ali se ne bodo četniki vrnili in bi se tod zopet začele borbe. Mi pa se čutimo neizmerno olajšane, vendar si tega ne upamo prikazati pred domačini.
* * *
16. X. 1944.
Zjutraj prišel ruski kapetan na dvorišče ter ostal tu pri popu ves dan. Pogovarjali smo se in peli. Je šele 24 let star, sploh so vsi ruski oficirji mladi. Na njivi imajo lager, postavljena dva topa in samo avtomatsko orožje. Popoldan Janez in Stefan v Bačino. Kupila in zmlela pri Leni 100 kg pšenice, 7500 din. Potem se je pripeljal pop iz Cičevca in vse vzel s seboj na voz. Povedal je, da so v Varvarinu in drugod prevzeli oblast sedaj partizani. Draževce lovijo in terajo skupaj z Nemci. Tako je povedal tudi ta ruski kapetan, ki se je nastanil pri popu.
17. X.
Torek. Skozi vas šlo precej Rusov z artilerijo. Čuje se topovsko streljanje. V Be-lušiču so se baje Nemci ukopali. Rusi napadajo. Janez in popova Mico v Bačino. Dule Gavrilovič (večni študent) je baje postavljen za komisarja v tem srezu.
Popoldan v gozd. Podrla hrast za popa.
Čudno se nam je zdelo, da je med ruskimi vojaki precej žensk. Večinoma so sedele na vozovih ali topovih in nepremično zrle predse. Videlo se je na njih, koliko so prestali v teh dolgih pohodih in bojih. Tudi nekaj mladih fantov, od kakih 10 do 14 let so imeli s seboj. Oblečeni so bili v vojaške uniforme. Mislili smo si, da so to sirote brez staršev, ki jih je pač fronta potegnila s seboj in so bolj v zaledju skrbeli zanje.
* * *
22.	X.
Janez, Stefan v Varvarin. Čič popravil čevlje. Cesarjev Franc slikal Rusinje. Partizanski zbor — govori. Mnogo partizanov gre proti zapadu, z avtomobili, konji, peš. Spet se čujejo streli. Baje borbe za Kraljevo in Kragujevac. Beograd svoboden?
25. X.
Sreda. Janez, Stefan v branik, razsekala hrast, ki nama ga je včeraj odkazal pop.
Zjutraj je prišel Vlado Gašperšič povedat Janezu, da gre jutri v Beograd. Tudi Janez se je takoj pripravil za pot.
26. X.
Zjutraj Janez, Stef v Varvarin. Vlado in Janez peš proti Paračinu, od koder gre vlak v Beograd.
Kupil 2 kg masti — 2200 din. Zvečer v daljavi zelo bobnelo.
28. X.
V gozd, razcepil hrast. Kraljevo menda še ni zavzeto. Čujejo se topovi.
29. X.
Nedelja. Greta, Mica, Regina v Varvarin. Stefan v Cernico in Bačino. Partizani ujeli Rausa? Pri Kraljevu še vedno borbe. Četniki menda tam postrelili 90 Rusov?
2.	XI.
Mama, Anka v Varvarin. Zvečer prišli nazaj. Liza Kolman iz St. Danijela, ki je pri Čiču, je padla v cerkveni bunar, ko je iz njega vlačila vedro vode (globok 18 do 20 m). Po naključju je ostala živa — vode do nosa. Sama se je privezala na vrv, ko sta ji jo spustila Cesar in Franc. Potem so jo potegnili ven. Niti obtolkla se ni preveč. Cel dan bobni. Skozi Krčin vozijo ruski oklepniki proti Kragujevcu. Borbe za Kraljevo.
6.	XI.
Ponedeljek. Sekal drva. Zvečer prišel Janez iz Beograda. Prinesel časopis in radio detektor. Povedal je, da so že ustanovili slovensko OF za Srbijo. Prišle bodo prijavnice za OF in za slovensko partizansko brigado.
9. XI.
Delal drva. Vlado Gašperšič prišel. Pogovarjali se radi ustanovitve OF odbora pri nas in o drugi organizaciji.
10. XI.
Petek. Janez, Stefan v Varvarin. V Rajkovi kafani so se zbrali Slovenci k občnemu zboru Osvobodilne fronte. Predsedoval
in vodil je zbor brat Janez. Prišel je major Dolič, komandant sreza. Volitve so potekale zelo burno (Hrast — Zupančič). Končno smo izvolili listo, ki sem jo jaz napisal (vse skupaj bom poskusil točneje opisati in shraniti za spomin). Predsednik Karel Doberšelc, Ivan Tome, tajnik Slavica Kuhar, Pavel Cesar st., Anton Kovač, Feliks Senica, Edo Glavič. Ob enih je bil zbor zaključen. Pri Cesarju. Zvečer nazaj.
* * *
Slavica Kuhar, hči upravitelja iz Črne, Feliks Senica iz Št. Danijela, Anton Kovač, rudniški ključavničar iz Žerjava.
* * *
11. XI.
Sobota. Prišel Vlado, smo mislili v Re-kovac organizirati OF, pa se je vrnil, ker sva midva zadržana. Morali smo takoj zaklati prašiča.
12. XI.
Nedelja. Pospravljali hlev. Vlado, Mira in Vladova sestra so prišli k nam povedat, da on ne more v Rekovac in naj greva midva sama. Prinesli so formularje, prijavnice za OF in za slovensko brigado, ki sva jih izpolnila. Vlado jih je odnesel s seboj.
S tem se moj dnevnik končuje. Naslednje dni sva z bratom še hitela s pripravo drv za zimo, za dom, saj sva odhajala v slovenski bataljon, ki se je ustanavljal.
Vse najine misli so bile odtlej uperjene na pohod proti Sloveniji. Naslednji dan sva hitro skočila v Rekovac pogledat, kako je tam z ustanovitvijo OF, ter se poslovit od Kavtičnikovih. 2e naslednje jutro so prihitela za nama sestre Greta, Mica in Regina in povedale, da morava takoj v Kruševac, kjer se že zbirajo za odhod na sremsko fronto.
Po najinem odhodu so se sestre doma vrgle na pletenje. Čez nekaj dni so prišle peš, kar po bližnjicah v Kruševac in nama prinesle novo spletene brezrokavnike, šale, kape, rokavice. Nazaj domov so se do Stalača pripeljale kar na ruskih tankih, ko so jih ti pobrali spotoma, videč, da koračijo peš po cesti.
* * *
Življenjske razmere so se družini po najinem odhodu zelo izboljšale. Nova oblast je zgledno skrbela za izgnance. Vrstili so se mitingi, ob prekipevajočem vzdušju svobode. Sestre Greta, Mica in Regina so pogosto nastopale s petjem na raznih prireditvah od Varvarina do Kruševca in Tr-stenika.
Priprave za odhod domov v Slovenijo so se pričele poleti 1945, ko so že bile ko-
Faksimilc prijavnice za OF in za Slovenski bataljon
Skupina Slovencev v Kruševcu, 18. novembra 1944, ob zbiranju za odhod na Sremsko fronto. Od leve proti desni stoje: Glačnik Stefan iz Mušenika, Kovač Pavle iz Žerjava, Lednik Stefan iz Mežice, Senica Franc iz Žerjava (padel 17. 1. 1945 pri Opatovcu), Lednik Janez iz Mežice, Korošec Avgust iz Javorja. Cepita Cič Leopold z Raven (tedaj Guštanj) in Gašperšič Vlado iz Beograda (padel 17. 1. 1945 pri Opatovcu). Najmlajši: Glančnik, Kovač in Korošec niso šli
v Srem
likar toliko urejene prometne zveze v državi. S prvim transportom je iz varvarin-skega sreza odpotovalo enajst družin, med njimi tudi naša. Vodja tega varvarinskega dela transporta je bila sestra Greta, zato se je ohranil tudi njegov originalni seznam.
Pot domov je bila zaradi razrušenih mostov in slabih zvez kar prava pustolovščina. Vlaki so pogostoma stali po več ur na raznih postajah. V Beogradu so bili zapleti in zamude, preden so se prepeljali čez Savo na zemunsko stran z rečnimi vlačilci. Večino poti so otroci posedali kar ob odprtih vratih živinskih vagonov, tako da so jim noge veselo bingljale navzdol. Zabavno se jim je zdelo, ko so se ob premikanju vagonov ti stresali, da je tu in tam koga prevrglo po tleh. No, (kljub neprevidnemu posedanju pri odprtih vratih se ni pripetilo nič nevšečnega.
Domov so prišli skoraj točno 4 leta po izgonu.
NA SREMSKO FRONTO
Kljub vestem o ustanavljanju slovenske prostovoljske brigade in prijavnicam za OF in za brigado, ki sva jo z bratom 12. novembra, ko sva jo prejela, tudi oddala, poziva, da se zglasimo v Beogradu, še ni bilo.
Medtem so 16. ali 17. novembra na našem območju začeli z mobilizacijo. K odhajajočim v Kruševac smo se priključili tudi mi Slovenci. Ob velikem številu domačih vpoklicanih je vladala tu kar precejšnja zmešnjava. Posebno se je zapletlo okrog umivanja in stranišč, kjer sploh nisi prišel na vrsto. Poleg tega je bilo vse zamašeno in ponesnaženo.
Večina varvarimskih Slovenoev nas je bila nastanjena v gimnaziji, kjer smo po razredih nastlali nekaj slame. Zaenkrat smo bili razvrščeni v 14. bataljon, ki mu je takrat načeloval — če se prav spominjam, izgnanec Bogdan Žolnir, poprej rezervni oficir, učitelj iz Slovenj Gradca, poznejši ustanovitelj tamkašnjega muzeja revolucije.
Čez dan smo pretežno »zanimali« na gimnazijskem dvorišču, vadili korak in redovne vaje. Na večer pa smo glede na znanstvo s komandantom Žolnirjem in pisarji, med katerimi je bilo precej izgnan-zev, z »dozvolami« zapuščali kasarno in šli na večerjo v menzo za izgnance v mestu. Nato pa spat k slovenskim družinam v Kruševcu in okolici, ki so nas gostoljubno sprejemale. Naša druščina z bratom, Ivom Mihevom, Francem Senico, Vladom Gašperšičem, Leopoldom Čičem se je največ zadrževala pri družini Weissovih. Zdi se mi, da so bili doma v Polzeli, kjer so imeli fotografsko obrt. Njihov sin Milan je tudi odhajal z nami. S seboj je vzel fotoaparat Leioo in njegova zasluga je, da se je ohranilo vsaj iz prvega dela naše parti-zanščine kar preoej slik. Po osvoboditvi jih je dal na razpolago, da smo si jih preslikali za spomin in pa za razne dokumentacijske zbirke.
Naslednje dni smo prav z nestrpnostjo pričakovali poziva iz organizacije OF v Beogradu, da pridemo tja in gremo naprej, na fronto, v Srem. Pri Slovencu Štoku smo izvedeli, da je za našo brigado menda prijavljenih že 600 prostovoljcev. Da pa nimajo kasarne in slame, zato nas ne pokličejo. Potem smo čuli novico, da je prišel v Paračin general Kveder in tam povedal, da nas bodo v kratkem poklicali ter poteg-
nili v brigado sploh vse Slovence, tudi one, ki so že od prej v drugih srbskih enotah.
Končno je odločeno, da odpotujemo z vlakom v Beograd vsi skupaj, kar nas je v Kruševcu. Tam pa da nas bodo razporedili v novoustanovljene enote.
1. decembra 1944 smo le krenili na pot. Vlak pa je prišel le do Paračina, kjer smo prespali kar v njem, na postaji. Zjutraj je naša skupina odšla malo v mesto, na razglede. Šele zvečer smo odrinili naprej.
3.	decembra smo zjutraj dolgo stali na postaji Vlaško polje. Okrog desetih dopoldan pa je vlak končno obstal na Topčiderski postaji v predmestju Beograda.
Naši tovariši: Pavle Kovač iz Žerjava, Štefan Glančnik iz Mušenika pri Črni in Avgust Korošec iz Javorja, zaradi mladosti niso bili pripuščeni na pot z nami v Srem. V Kruševcu pa so ostali na raznih dolžnostih tudi še nekateri drugi Slovenci.
Po nekajurnem čakanju, ko nihče ni vedel, kako in kaj naprej, se naša sedmerica po posvetovanju odloči: Najbolje bo oditi v mesto in se javiti na sedežu OF.
Brž poberemo stvari in jo mahnemo po cesti navkreber v Topčidersko brdo. Na prvem ovinku se slikamo. Malo naprej leži na cesti podkev. »To pomeni srečo«, vzkliknemo. Res, kmalu srečamo dva ruska vojaka. Prisluhnemo njuni govoriti, ki zveni nekam domače. Ko ugotovimo, da govorita slovensko, ju presenečeni ogovorimo. Povesta, da sta iz jugoslovanske brigade, ustanovljene v Rusiji iz ujetnikov, bivših nemških vojakov. Doma sta iz okolice Ljubljane. Zvemo, da je med njimi tudi nekaj fantov iz Mežiške doline. Nastanjeni so v kasarni na Dedinju. Sklenemo jih čim prej obiskati in pogledati za morebitnimi znanci.
Odrinemo naprej v mesto. Oglasimo se pri Gašperšičevih na Topličinem vencu, kjer pustimo nahrbtnike. Nato brž v Krun-
sko ulico št. 19, kjer je sedež OF, in se prijavimo. Povedo nam, da je medtem že bil izdan odlok, naj bi srbske enote spustile vse Slovence v našo novo brigado. Izvemo tudi, da je prva skupina, blizu 300 fantov, odšla že pred nekaj dnevi proti Sremu in da je sedaj v Sremski Mitroviči. Glede našega odhoda pravijo, da bo treba počakati nekaj dni, da se vrne oficir za zvezo in da se nas zopet nabere več, vsaj za en kamion. Sicer pa jih menda že jutri spet pričakujejo okrog 80 iz notranjosti. Povedo, da je vseh prijavljenih do sedaj blizu 600. Vendar mnogim ni mogoče oditi, ker ne dobe potnih objav, ali pa jih ne puste iz drugih enot. Nekaj pa jih je prehitela mobilizacija v srbske enote, zato ne morejo v Beograd. Ker OF svoje zbirne baze ali kasarne še nima, se vrnemo h Gašperšičevim, ki nas gostoljubno sprejmejo in nam strežejo s presenetljivo dobro hrano, ki je je sicer v Beogradu močno primanjkovalo. Spimo na modracah na tleh. Le Polde Čič spi pri sestri, ki je tu v službi. Operejo nam perilo.
Naslednje dni pohajamo po mestu. Vsak dan se javljamo v Krunski ulici in sprašujemo, kako je z odhodom. Večkrat govorimo z znancem Jožetom Juračem iz Celja, mladostnim prijateljem mojega strica Jožeta, ki je drugi podpredsednik OF. Predsednik pa je kipar Lojzek Dolinar, v odboru je tudi pisatelj Anton Ingolič. Srečali smo se s paračinsikimi dekleti — Slovenkami, ki so se tudi prostovoljno prijavile v našo brigado. So zelo ogorčene, da ne smejo z nami, saj so jih pridelili k nekim otrokom v Pančevo. Le okrog desetim dekletom so menda dopustili, da gredo s fanti.
5.	decembra sva šla s Čičem na Dedinje pogledat, če je brigadi, ki je prišla iz Rusije, kak znanec. Kmalu sem našel Ivana Pajnika iz Mušenika, ki je bil v Mežici frizerski pomočnik. Najprej me ni
V Kruševcu 1. decembra 1944, pred odhodom vlaka proti Beogradu. Od leve: Mihev Ivo iz Podpece, Lednik Stefan, Gašperšič Vlado (padel 17. januarja 1945 na Sremski fronti pri Opa-lovcu), Doberšck Mira s Prevalj (Vladovo dekle), Lednik Janez, Senica Franc (tudi padel 17.
januarja 1945), Cič Leopold
spoznal, šele, ko sem mu povedal, kdo sem, se me je spomnil. Pripovedoval je, kako so potovali iz Rusije in sodelovali v borbah za osvoboditev Srbije. Zlasti okrog Čačka so bile hude bitke in tam so imeli precej mrtvih in ranjenih. Tudi sam je komaj ostal živ.
Najbolj so me zanimale novice iz Mežice in razmere gori po našem odhodu. Posebno me je prevzela pripoved o partizanskem napadu na Mežico dne 3. aprila 1943, o katerem smo imeli dotlej le nejasne vesti. Ivan pa je bil sam nekaj časa v kinodvorani, ki so jo med predstavo zasedli partizani in imeli tam miting. V njo so ga pripeljali z drugimi vred, ko so ga našli na cesti, odhajajočega iz delavnice na stanovanje.
6.	decembra smo izvedeli, da odidemo naslednji dan končno proti Sremu. Najprej peš do Zemuna, nato s kamioni do Sremske Mitroviče. Govorilo se je, da bomo morda šli čez Madžarsko in da bomo med prvimi, ki bodo prestopili slovensko mejo. Navdušeni smo bili nad tem. Menimo, da bomo že čez en mesec doma. Ker nas je za ustanovitev samostojne brigade premalo — prvotno so predvidevali, da se nas bo nabralo čez tisoč — smo priključeni kot
5.	bataljon v 1. krajiško brigado, ki je v sestavu 5. srbske udarne divizije in 1. proletarskega korpusa. Naš bataljon so imenovali tudi slovenski bataljon Franca Rozmana. Hitro napišem domačim pismo s sporočilom o odhodu.
Četrtek, 7. decembra. Pred odhodom se poslovimo od Gašperšičevih in se slikamo. Nihče ni slutil, da je to zadnje slovo domačih od njihovega sina, oziroma brata Vlada. Nato na zbirališče v Krunsko ulico. Tu je že kar živahno. Zbranih nas je kakih sto. Sprašujejo za pevci in nas razvrste na čelo kolone. Ce se ne motim, smo pred odhodom za poskus zapeli nekaj pesmi. Hitro se priučimo tudi novim, ruskim, kot Vintovačka, Krasnij flot, pa slovenskim
partizanskim Kosec koso brusi, Janez Kranjski Janez in drugim. Za pevovodjo je izbran prof. Milan Ostrouška iz Maribora.
Ob dveh popoldne odhod. Sneg malo naletava, po asfaltu leži tanka plast snežne brozge. Zavijemo mimo kavarne Moskva, pa po Balkanski ulici navzdol, proti savskemu mostu. Vseskozi pojemo, da kar odmeva po mestu. Ljudje nas z zanimanjem opazujejo in nam mahajo, ko se vrste udarne: Ce študent na rajžo gre..., Delaj, delaj, dekle pušeljc ..., Regiment po cesti gre... pa seveda ruske in domače partizanske. Ko prispemo do Batajnice, je že temno. Tu prenočimo.
Naslednji dan, 8. decembra, odhod proti Rumi. Kamionov ni mogoče dobiti, zato bomo kar marširali. Zjutraj, ko smo na poti prve kilometre, naenkrat komanda: »Stoj«. 2e pelje mimo nas kamion enotno uniformiranih, s kratkimi ruskimi brzostrelkami oboroženih partizanov, za njim džip z maršalom Titom ter spremstvom in zopet kamion ali dva vojakov. Presenečeni in veseli smo, saj vidimo vrhovnega komandanta, legendarnega Tita, prvič.
V Rumi smo ostali, mislim, dva ali tri dni. Večja skupina nas je nastanjena v nekem bivšem gostinskem lokalu, ki je nekdaj očitno služil za javno hišo, sodeč po opolzkih slikarijah na stenah. To povzroča obilo pripomb in smeha.
Z bratom se spomniva očetovega pripovedovanja izpred let, o njegovih nekdanjih sošolcih iz celjske orglarske šole, in da je med njimi tudi neki Kristl organist v Rumi. Odločiva se pogledati za njim. Po daljšem iskanju najdeva njihovo stanovanje blizu katoliške cerkve. Najprej so se z ženo in hčerko kakih dvajsetih let ustrašili nenadnega partizanskega obiska. Nato smo se pogovorili, čigava sva, kako so nas izselili, o očetovi bolezni, pa o tem, kako je bilo njihovo življenje pod ustaško vladavino. Vmes pa je Kristl muziciral ob klavirju. Videti je, da so tu domačini še vsi v strahu od prestane frontne vihre in bojev, ko so Rusi tod preganjali Nemce proti Vinkovcem. Boje se, da ne bi Nemci z ustaši udarili še nazaj.
Iz Rume smo odšli do Sremske Mitroviče, kjer smo prenočili. Naslednji dan pa smo se ustavili v kakih 15 km oddaljeni večji vasi Kuzminu. Tu je bil zvečer miting, na katerem je nastopil tudi naš pevski zbor. Zvrstili so se številni govori. Nato zabava — igranka. Spominjam se lepih in prijaznih kuzminskih deklet, ki smo se z njimi tega večera pogovarjali, plesali in se poizkušali s kolom.
13.	ali 14. decembra smo prispeli v Sid, važno križišče in oporišče, le kakih 15 km
V Kruševcu 1. decembra 1944. Se zadnji posnetek. Spredaj v sredini Mihev Ivo, desno poleg njega naš fotograf Weiss Milan iz Mozirja. Na stopnicah vagona levo Lednik Stefan, tretji
Senica Franc in na desni Cič Leopold
za fronto, ki jo je bilo tu že močno čutiti. V daljavi je pogosto bobnelo od topovskih strelov, bučale in zavijale so katjuše — Stalinove orgle, ob katerih smo se zdeli tako vame in močne. Zdi se mi, da so ravno tedaj začele naše enote prevzemati samostojno položaje nasproti nemškim. Rusi Pa so postopoma zapuščali ta del fronte in se preusmerili čez Donavo v Bačko in proti Budimpešti. Naše enote, slabše oborožene, pretežno le s puškami in strojnicami, brez zadostnega topništva, nevajene frontnega načina bojevanja ter z množico novih neizkušenih borcev, so imele tedaj tu precejšnje izgube. Ravno ko smo prikorakali v Sid, so kmetje s konjskimi vpregami vozili s fronte polne vozove za silo obvezanih, krvavih in stokajočih ranjencev.
Po ulicah Šida je mrgolelo vojaštva, po vseh hišah so bili videti nastanjeni. Najbolj smo občudovali sovjetske čete s tako Pisanim sestavom ljudi, od evropskih obrazov do različnih aziatskih fiziognomij. Občudovali smo njihovo orožje, ki so nam ga ustrežljivo kazali, od znamenitih, kratkih brzostrelk, ki ne zataje ne v mrazu, ne v blatu, do katjuš. Bili so dobro oblečeni in obuti, čeprav vsi blatni in zanemarjenega videza od borb in dolgih pohodov, vse od Rusije sem. Vseeno pa so bili dobre volje, vedno pripravljeni na razgovore z nami. Ce so staknili kje pijačo, pa so se ga krepko nalezli. Mahorko, ki so jo kadili, so zavijali kar v debele, sproti v časopisni papir zavite cigarete. Nekega dne smo srečali skupino kakih desetih že močno kar v rožicah. V vsaki mki so nosili vedro dehtečega, rdečega vina. Spraševali smo jih, kje so ga dobili, Pa so rekli, da so ga zaplenili nekemu kulaku. Kar pri priči so nam odstopili dve yedri, ki sta nam naslednje dni zelo prijali, saj je bilo vino res odlično.
Tedaj so nam na političnih urah predstavljali Sovjetsko zvezo kot dovršeno urejeno deželo z razmeroma visokim standardom, o čemer ob njihovi zmagoviti armadi nihče ni podvomil. Vseeno pa se nam je zdelo čudno, ko smo se pogovarjali z ruskimi vojaki, večinoma tako preprostimi, od kod so, kaj delajo doma in kako žive, da so nam vsi po vrsti na vprašanje, kje je lepše, pri njih doma ali v Jugoslaviji, zatrjevali: »Jugoslavija očin harašo. V Jugoslaviji ljučše kak u nas.« Mi pa smo ndslili, da govore tako le iz vljudnosti.
Kar prvi dan, ko smo se približevali Ši-du, smo se srečali na cesti s celotno jugoslovansko brigado iz Rusije, ki je štela okrog 1600 borcev in je imela popolno rusko bojno opremo, s topništvom vred. V brigadi so bili večinoma Slovenci iz Gorenjske, Štajerske in Koroške. Ostali pa so bili Hrvata, Bosanci, muslimani iz enot NDH, ki so sodelovale na nemški strani, na ruski fronti. Seveda je bilo srečanje zanimivo in živahno, vsi so iskali znancev na obeh straneh ali spraševali za njimi.
2e vso pot iz Beograda smo se pogosto srečevali tudi z bolgarsko vojsko, ki je pod sovjetskim poveljstvom sodelovala nekaj časa na sremski fronti, dokler je niso potegnili s seboj proti Madžarski. Menda Se tu v borbah niso preveč izkazali. Mi smo bili ob pogledu nanje kar nejevoljni. Za-v,dali smo jim odlično opremo. Vsi so bili lepo oblečeni. Večinoma so imeli čez uniformo oblečene še ovčje kožuhe ali pa vsaj
podložene telovnike iz ovčje kože. Bili so skrbno negovani, zlasti oficirji so kar bleščali od urejenosti. Enako skrbno negovani in hranjeni so bili njihovi konji. Ves njihov videz je pričal, da so vsa leta vojne preživeli doma, razmeroma v izobilju, sedaj pa se tu bahavo kažejo pred našimi siromašno opremljenimi enotami in v deželi, ki je toliko prestala.
Sid, kmečko mestece, je štel tedaj morda kakih 10 tisoč prebivalcev. Le njegovo središče je kazalo mestni vedez, sicer pa so se daleč navzven raztezale široke, enolične, panonske ulice, s kmečkimi hišami na vsaki strani. Naša koroška skupina se je nastanila v neki domačiji, ki so bile v njej same ženske, Rusinke, kot so se nazivale same. V tistem delu šida so menda sploh prevladovali Rusini, ki jih je iz vzhodne Slovaške pred nekaj stoletji sem naselila oesarska Avstrija, enako kot mnoge Nemce, Cehe, Slovake. Sprejele so nas prav prijazno ter nam odstopile sobo, gledajočo na ulično stran. Hiše so si bile že na zunaj zelo podobne, imele pa so tudi podobno notranjo razporeditev prostorov. Z dvoriščne strani si stopil najprej v kuhinjo. Od tod pa sta bili levo in desno po ena soba. V podaljšku hiše, v notranjosti dvorišča je stalo manjše gospodarsko poslopje s hlevom, koruzni koš, nekaj senenih kop, na nasprotni strani pa gnojišče in utica s straniščem.
Pravzaprav sta v hiši živeli dve družini. Dve sestri, materi, stari kakih 40 let, sta imeli po dve hčerki. Obe sta bili, kot sta trdili, vdovi. Morda pa sta bila njuna moža le mobilizirana v hrvaško vojsko, a si tega nista upali priznati? Svojega posestva niso imeli. Njihova je bila le hiša, s hlevom, dvoriščem in manjšim vrtom in njivo. Redili so kravo ali dve, nekaj prašičev in perutnine. Pravile so, da je takih družin, brez posestva, tu precej in da se preživljajo le z dninarstvom pri bogatejših kmetih in veleposestnikih. Kljub temu, da
Na Topčiderski postaji v Beogradu 3. decembra 1944. Od leve: Lednik Janez, Senica Franc, Lednik Stefan, Cič Leopold
so predstavljale neke vrste »sirotinjo«, pa očitno niso živele slabo.
Čeprav na koncu dolge vojne, so jedli tu še lep, bel, visok kruh, ki ga je bilo še v izobilju. Tudi drugače smo tiste dni videti, da v nedavno osvobojenem delu Nezavisne države Hrvatske, v bogatem, žitorodnem Sremu, hrane sploh ni manjkalo. V kuhinji te hiše je bilo tudi nekako odprto ognjišče. Nad njim so .pod čmim stropom viseli številni kosi prekajenega svinjskega mesa, pa cela hrbtišča slanine in verige klobas. Slika in vonji, ki jih že leta nismo poznali več!
Naša vojaška hrana je bila tedaj bolj revna, toda kruh smo imeli zelo dober in ni ga manjkalo. Pa še domači, ki smo z
Beograd, 3. decembra 1944. Tako smo jo mahnili proti Dedinju in v zbirno bazo Slovencev v Krimski ulici. Od leve: Lednik Janez, Senica Franc, Mihev Ivo, Wciss Milan, Lednik Stefan,
Cič Leopold
Beograd, 7. decembra 1944. Pred stanovanjem Gašperšičevih na Topličinem vencu. Slovo pred maršem v Srem. Od leve: Cič Leopold, Lednik Janez, mati Gašperšič Vlada, Mihev Ivo, spredaj Gašperšič Vlado, Scručar Stanka, spredaj Dobcršck Mira, Senica Franc, pred njim Gašperšič Ljubica, Weiss Milan, Lednik Stefan
njimi sklenili kar trdno prijateljstvo, so naim večkrat ponudili kakšen priboljšek. Mastne jedi, zlasti nekaj centimetrov visoka slanina, pa našim, dotlej skromne hrane vajenim želodcem, niso godile. Saj nas je po njih žejalo, da smo se morali pogosto napiti vode iz tukajšnjih vodnjakov, pred katerimi so nas že ves čas svarili, naj se jih ogibljemo. Precej nas je dobilo drisko. Tudi mene je hudo prizadela. Pri želodcu sem bil že tako precej slab, ko sem šele pol leta poprej v Orašju preboleval tifus. Spominjam se, da več noči nisem zatisnil očesa. Vsake nekaj minut sem moral leteti na dvorišče, toda od mene je ob velikih bolečinah šlo le nekaj krvi.
Tiste dni smo v Šidu čez dan po navadi vežbali, se učili ravnati z orožjem, ga razstavljali in čistili. Včasih smo za poskus smeli sprožiti kakšen rafal z mitraljezom. Orožja posamezniki tedaj še nismo dobili, ker ga je močno primanjkovalo. Le nekaj zbrojevk smo imeli v enoti. Večkrat se je sestal na vaje naš glavni pevski zbor, ki ga je še vedno vodil prof. Ostrouška. Fantje, nastanjeni v našem okolišu, pa smo se zbirali k petju še sami, za svojo zabavo, kadar je bil le čas. V ožji družbi je vodil ta manjši zbor brat Janez, pozneje se nam je pridružil neki organist iz Preddvora na Gorenjskem, ki je menda obiskoval tudi konzervatorij v Ljubljani. Zdi se mi, da je ravno on imel s sabo Aljaževo pesmarico in iz nje smo si prepisovali pesmi ter note in jih kar zapeli.
Tako je iz naše sobe nastalo pravo družabno shajališče tistega okoliša. Od ulične svetilke smo si napeljali elektriko — material zanjo smo staknili v mestu. Vsak večer je bila naša hiša polna obiskovalcev. Domača dekleta so večkrat pripeljala še svoje prijateljice iz soseščine.
Z Rusinkami smo se seveda sporazumevali v srbohrvaščini. Med sabo pa so one čebljale le po rusinsko. Nam se je zdela ta njihova govorica sila prijetna, čeprav se je dalo razumeti le nekaj besedi. V njihovem naravnem, nekako igrivem ponašanju, ter oblečene v svoje pisane narodne noše, so se mi zdele kot punčke za igrače. Tudi njih smo včasih nagovorili, da so zapele kako svojo narodno pesem. Od ene sem si zapomnil melodijo in za silo tudi del besedila, ki gre nekako tako:
A či že ta legin,
a či že ta legin,
a či že ta legin na dvore.
Nem bi mu ja dala,
nem bi mu ja dala,
nem bi mu ja dala, da radie.
(Kdo je ta fant,
kdo je ta fant,
kdo je ta fant na dvorišču.
Jaz mu ne bi pustila, jaz mu ne bi pustila, jaz mu ne bi pustila delati.)
Brat Janez je v mestu izvedel, da je v jugoslovanski brigadi v Rusiji bil pri telegrafistih tudi Anton Solar, moj mežiški sošolec. Vendar pa sem ni prišel, ker je že poprej odletel z neko skupino z letalom v Bari. A zopet smo naleteli na Ivana Paj-
nika. Spet smo se z njim dolgo pogovarjali o razmerah v Mežici med vojno.
V nedeljo, 17. decembra, je prišel Ivan k nam na obisk ter s seboj pripeljal še nekaj svojih tovarišev. Naša dekleta pa so povabile več prijateljic in ves popoldan smo plesali v njihovi sobi. Ker nismo mogli nikjer stakniti kake harmonike, je igral za ples kar naš ustni orkester, tako da smo posnemali glasove instrumentov. Večkrat smo se tudi slikali in bilo je prav prijetno razpoloženje. Dekleta so bile oblečene v svoje praznične ljudke noše. Te so se že na prvi pogled razlikovale od noš drugih domačinov.
Naslednji dan je jugoslovanska brigada iz Rusije odrinila naprej, na fronto. Pred nekaj leti sem ugotovil, da sta bila v tej brigadi še dva Mežičana, in sicer Franc Konečnik, kmečki sin, p. d. Zelezatov z Loma, in Erno Kropivnik, ki je padel v bojih za osvoboditev Srbije.
21.	decembra, bil je četrtek, sva dobila z bratom iz Orašja pismo od domačih. Prinesel ga je kurir iz Beograda, kamor so ga poslali na odbor OF. Se isti dan sem jim odgovoril. Ker pa oficir za zvezo ni odšel takoj, sem dodal k pismu 24. decembra še en list. Iz pisma, ki se je ohranilo, navajam nekaj vsebine:
Beograd, 7. decembra 1944. Tako smo zakoračili čez Savski most. Desno pevovodja prof. Os- ^
trouška Milan iz Maribora
Beograd, 7. decembra 1944. Na Savskem mostu. Desno skupina Korošcev. Peti od leve je Milan Peroci, predsednik odbora skupnosti slovenskega bataljona in pisec opisa njegove bojne poti. V sredini, brez kape Dolščak Milan, borec in komandant iz leta 1941 v Sloveniji, ki ga je general Kveder poslal v naš bataljon kot možnega komandanta. Padel pri Opatovcu
■ . . Zjutraj so se pripeljali vsi odborniki IS-OF iz Beograda in so šli pogledat na fronto, kjer so naši že precej dolgo. Nekateri so dobili pakete od doma, tudi Vlado in Weiss, kekse itd. Cič je žrtvoval eno svojo srajco, ki mu jo je dala sestra, ter jo zatrampil. Taka stvar je tukaj draga. Nova stane 15.000 din. On je dobil: 1 kg slanine, 1 kg prekajenega mesa, 4 kg •krompirja, 3 kg pšenične moke, 1 kg masti. Kakor vidite, kar precej, in bomo jutri (na Božič) imeli malo boljše kosilo. Sedaj, ko je prišla za nami še druga skupina, smo dobili svojo kuhinjo. Voditelj druge skupine je neki prof. Dominiko, ki je bil poprej profesor na univerzi v Bologni. Zelo fin tip. Zvedeli smo, da gre naša skupina v torek naprej, 7 km do Tovamika. Tam bomo počakali še eno skupino, ki gre za nami in bo Božič preživela v Sremski Mitroviči .. . Prišli so tudi fantje iz Vrnjačke Banje — Grašičev (op.: iz Litije; leta 1941 so odšli iz Varvarina) in še drugi. Kragu-jeviški pa so baje ostali doma, ker igrajo v vojaškem gledališču pri orkestru. Iz Kraševca je prišel neki Vlado Kukec, mlad učitelj. Mogoče se ga spominjate, saj je bil večkrat v Mežici pri Guttenbergerjevem nalinarju, je namreč njegov svak. Bolj debel je in živahen .. . Pošljite, če morete, tistega tobaka, ki je v mali sobi. Tukaj je tobak po 10.000 din. Naši fantje Ivo in Cič Pa radi kadijo, a ga jim je že zmanjkalo ... V skupini, ki je prišla včeraj, je precej Slovencev iz Vojvodine, pa iz Srbije. Tudi Grafenaver Ludvik, bivši učitelj iz St. Danijela (op.: doma iz Zilske doline), Janezov sošolec Repenšek iz Celja itd ...
Na božični večer se je spet zbrala v naši hiši precejšnja druščina. Poleg domačih deklet smo povabili tudi nekaj bork-Bo-sank iz Krajiške brigade. Peli smo in plesali, si pripovedovali o svojcih, domačih Krajih, o življenju, kakor smo si ga predstavljali v osvobojeni domovini. Ta večer se nam je pridružil tudi nekdanji sošolec Iva iz gimnazije v Mariboru, Tone Frelih, študent metalurgije, ki je pozneje, 17. januarja, padel pri Opatovcu. Bil je izredno
razpoložen. Znal je mnogo šaljivih zgodb in pesmi. Vlado Kukec pa nas je naučil šaljivi potpuri pesmi, ki jim skrajšano besedilo in napevi prehajajo iz ene v drugo in ki se začne z ... Marija z Ogrskega gre.
Vsa pot od Kraševca, zlasti pa sam marš v Sremu, proti fronti, je bilo eno samo s pesmijo prežeto, prekipevajoče navdušenje. Veselili smo se, da bomo lahko tudi mi, izgnanci — poprej mnogi izolirani v okolju, ki so ga obvladovali nedi-čevd in četniki — sedaj dali svoj delež pri nadaljnjem preganjanju okupatorja iz Jugoslavije in tako nazadnje pomagali osvoboditi še našo ljubo Slovenijo. Za mene pa je bilo živahno, novih znancev in tovarištva polno okolje, sploh čudovito doži-
vetje. Kot bi se mi odprl nov svet. Saj sem od doma prišel v Srbijo ravno v letih, ko se še nisem mogel osvoboditi spon domače vzgoje in nadzora staršev pri spoznavanju sveta in vključevanja v dražbo. Vsa leta v Srbiji in zlasti še po odhodu brata v Beograd pa sem kljub pogostemu medsebojnemu obiskovanju znancev v sosednjih krajih preživljal prav samotarsko, brez tovarišije, ki bi v njenem okrilju laže dozoreval.
Poleg tovarišev, ki smo se že iz Kraševca sem držali skupaj, smo se dražili med maršem in ob postankih še z mnogimi dragimi, katerih imena in priimki so že zbledeli v spominu. Bolj živo so mi ostali v zavesti oni, ki smo se z njimi poznali že od prej. Kot Bogomir Delamea iz Dravograda, ki je padel 17. januarja pri Opatovcu, Ma-cari Dakskobler, tudi iz Dravograda, Rudi Strojnik s Prevalj, ki se je v bataljonu držal kuharskega posla. Vsi trije so v Srbiji živeli v sosednjem Levačkem srezu, v okolici Rekovca. V naši družbi je večkrat bil tudi Milan Peroci iz Maribora (od ustanovitve skupnosti slovenskega bataljona 1. krajiške brigade predsednik njenega odbora). Tu so bili še Lešnikovi fantje, ki so živeli poprej v Jajincih pri Beogradu.
Sestav bataljona je bil precej pisan glede na to, od kod smo prišli vanj. Največ je bilo seveda izgnancev. Precej je bilo onih, ki so v Srbiji živeli že v stari Jugoslaviji. V bataljon so se javljali po proglasu gl. štaba, ki ga je podpisal general Kveder, Slovenci, ki so imeli priložnost že prej stopiti v srbske ali bosanske partizanske enote. Med njimi je bilo precej Primorcev, bivših italijanskih vojakov, ki so se po kapitulaciji Italije pridružili partizanom v Bosni, Sandžaku in Crni gori. Nekaj fantov je prišlo celo iz dragih dežela.
Izobrazbeni nivo borcev je bil precej visok. Saj je bilo med njimi največ dijakov, študentov, pa tudi že starejših tovarišev intelektualnih poklicev. Posebno pozornost
Okrog 10. decembra 1944 v Rumi. Od leve: Gašperšič Vlado, Lednik Stefan, s harmoniko Lednik Janez, slovenska partizanka, Mihev Ivo, Cič Leopold
Počitek med maršem v Sremu okrog 12. decembra 1944. Od leve: Wciss Milan, partizanka?, Lednik Stefan, v sredi Dakskobler Marica (por. Korošec) iz Dravograda, Mihev Ivo, partizanka?, Senica Franc
je vzbujal med njimi prof. Gorazd Dekleva, droben, miren fant, čez štiridesetih let, doma iz Primorske, ki je menda iz občutka slovenske ogroženosti končal srbsko bogoslovje in postal pravoslavni menih.
Tudi oblečeni smo bili prav pisano. Večina nas je bila v svojih ponošenih, civilnih oblekah, s kapami, klobuki, titovkami, skoraj vsi pa s slovenskimi nahrbtniki. Le redki so imeli vojaške uniforme.
26.	decembra smo se po dolgem premoru v Sidu končno premaknili do Tovarni-ka, velike vasi tik za fronto, ležeče ob glavni cesti. Tedaj seveda nismo vedeli, da smo med Šidom in Tovarnikom prestopili uradno mejo med Srbijo in Hrvatsko, saj je segala med okupacijo NDH prav do Zemuna.
Zdi se mi, da so nam šele tu končno razdelili orožje. Večinoma smo dobili stare, kratke, italijanske puške, o katerih je šel glas, da jih ni kaj prida. Streliva je močno primanjkovalo, vsak je dobil le po nekaj nabojev. Obenem so nam strogo zabičali, da za vajo ne smemo streljati, niti za poskus ne, da bi videli, kako puška sploh nese. Tako škoda je bilo nabojev. Mlajši, ki puške poprej še nikdar nismo imeli v rokah, smo bili ob tem razočarani in v skrbeh, kako neki bo, ko pridemo na fronto in v spopade s sovražnikom, če nismo poprej sprožili enega samega strela.
Iz Tovarnika smo se pomaknili še naprej do neke manjše vasi, ki se ji ne spominjam več imena. Tu smo izvedeli, da je le nekaj kilometrov oddaljena val Nijemci. Z
bratom sva se spomnila vesti, ki smo jo dobili v Orašje iz Mežice, da je bil v vas Nijemci na Hrvaškem izseljen in tam za kaplana naš znanec Matej Krof, p. d. Ku-štrov iz bližnje Lokovice. Morda je to tista vas in skleneva ga obiskati. V bataljonu dobimo dovoljenje za pot, pridruži se nama še nekaj tovarišev. Domačine povprašamo za smer poti, ki je bila sicer zelo prometna, saj so se tu neprestano pomikale kolone naše vojske. Kmalu smo prišli do zamrznjene reke Bosut in ob njej do Nijemcev. V vasi je vladala precejšnja živahnost, vojska in civili so se kričavo prerivali skrižem. Menda si je ravno takrat iskala tu prostora za namestitev neka novo došla enota. Domačinov — moških razen dečkov in starejših, ni bilo videti. Enako kot v drugih krajih so prevladovale ženske. Spraševali smo jih za duhovnikom Krofom, pa nihče ni vedel zanj. Zenske, ki smo jih ogovarjali, so nas le nezanesljivo pogledovale in prav nič se niso bile pripravljene pogovarjati, čeprav smo jim zatrjevali, da nimamo kakih zlih namenov z njihovim duhovnikom in da smo le njegovi mladostni znanci iz Slovenije. Večkrat smo prekrižali celo vas, zlasti okrog cerkve, nazadnje pa uvideli, da je naš trud zaman. Začelo se je temniti, zato smo brž odšli. Čutili pa smo, da nam domačini ne zaupajo, da so za kaplana najbrž vedeli, a je bil morda kje skrit pred vojno vihro. V vasi Nijemci pa so menda — kot govori že beseda sama — živeli res le Nemci, folks-dojčerji, in ti do partizanov gotovo niso gojili simpatij.
Tiste dni je bila fronta v bližini vseskozi nemirna, Neprestano je odmevalo prasketanje pušk in strojnic ter od minskih in topovskih eksplozij. Nemci so gotovo že ugotovili, da Rusov tu ni več, ostali so le še naši in Bolgari, in da so naši položaji veliko bolj ranljivi, kot so bili prej. Kljub slabši oborožitvi pa so z naše strani skušali celo napadati in -potiskati Nemce na-zanj, kar pa jim tedaj ni uspelo. Samo 1. krajiška brigada je imela v dneh -od
22.	do 26. decembra 98 mrtvih, 212 ranjenih, 84 ozeblih, 10 pogrešanih.
29.	decembra je naša skupina končno prišla tik za frontno črto v vas Komle-tind. Tu smo se združili s fanti, ki so prišli sem že pred nami in so že preživeli svoj frontni ognjeni krst. V Komletincih je vladalo tega dne precejšnje razburjenje in žalost. Saj je prejšnji dan padlo, poleg številnih drugih, tudi 14 boroev iz slovenskega bataljona, okrog 30 pa je bilo ranjenih. Med težko ranjenimi je bila tudi Cilka Muri iz Mežice, ki smo se snidenja z njo tako veselili, a so jo že odpeljali v Sremsko Mitrovico. Pozneje sem izvedel, da je 30. marca 1945 podlegla ranam v vojni bolniti v Beogradu.
Kot s-o pripovedovali tovariši, so bili napadi na dobro utrjene nemške položaje med Ko-mletinci in vasjo Otok sila nepremišljeni. Bord so morali, oboroženi le s puškami in nekaj mitraljezi, na povsem ravnem, snežnem terenu jurišati v jasnem dopoldnevu proti Nemcem. Ti so jih pustili nekoliko bliže, nato pa zasuli z ognjem.
Mi smo prišli v Komletince ravno po pogrebu teh žrtev, ki pa jih je bilo v drugih enotah še znatno več. Precej žrtev je imela tudi jugoslovanska brigada iz Rusije, ki
' ,
'V -v/
Srečanje slovenskega bataljona s 1. jugoslovansko brigado iz Rusije okrog 14. decembra 1944,
pred Šidom
Sid, v nedeljo, 17. decembra 1944. Fantje iz slovenskega bataljona v družbi domačink. Rusinj. Od leve: Tretji Mihev Ivo, sedmi Lednik Stefan, deveti Cič Leopold, z odprtim plaščem Senica Franc, naprej od njega v svetli titovki Pajnik Ivan iz Mežice, pripadnik jugos'. brigade
iz Rusije
•se je bojevala v bližini naše, 1. krajiške brigade.
Govorilo se je, da s tako slabo opremljenimi enotami, neizvežbanimi za frontalni napad bojevanja — saj tudi stari kra-jišniki niso imeli takih izkušenj — ne bo mogoče pomakniti frontne linije, in da bo treba počakati z napadi na pomlad in na okrepitve.
Prišlo je tudi do reorganizacije. Slovenski bataljon se je zdaj izpopolnil z nami, novodašlimi. Pričakovali pa smo še druge. Zato so 60 borcev in bork izločili iz frontnega sestava in jih poslali v zaledje. Predvsem starejše in najmlajše, šibkejše ali bolne, one z očali oziroma s slabim vidom. Tedaj sva se ločila z bratom Janezom in Poldetom Čičem, ki sta tudi odšla v zaledje. Od znancev so odšli še Marica Dakskobler, Milan Peroci, Milan Weiss. Tiste dni je odšel nazaj tudi Vlado Kukec, ki je dobil srbečico.
Pred nekaj leti mi je brat Janez opisoval dogodek s poti, ko se je vračal proti Beogradu. S Poldetom Čičem sta jo koračila sama proti Sremski Mitroviči. Pa ju dohiti na konju partizan, opravljen v lepo oficirsko uniformo, vendar brez označb čina. Zapletel se je z njima v razgovor in ju vprašal, od kod sta, kam gresta? Naenkrat skoči s konja in veli bratu: »Ajde, Pen ji se ti!« Bratu je postalo nerodno in je odvrnil, da ni izmučen ter da že more hoditi. Oni pa je vztrajal, naj zajaše. Po nekaj kilometrih pa je brata zamenjal v sedlu še Polde. Vseskozi so se pomenkovali. Ko so prišli v Mitrovico, ju vpraša, kam gresta v mostu. Povedala sta, da se bosta zaradi prenočišča in prehrane javila na poveljstvu mesta. »Podite vas dvoje sa mnom,« jima reče. Ko so prišli na neko poveljstvo, sta opazila, kako mimoidoči oficirji spoštljivo pozdravljajo njunega spremljevalca. On pa izda le kratek ukaz: »Smestite i nahranite ova dva druga Slovenca,« in se od njiju prijazno poslovi. Dežurni, ki jih je sprejel, pa: »Razumem, druže Dedijeru.« Sele pozneje je brat raz-
Sid, 17. decembra 1944. Štefan Lednik in Ivo Mihev z Rusinjama v domačih nošah
vozlal, da je bil njun sopotnik Vlado Dedijer, sodelavec vrhovnega štaba NOV.
Meni je kar odleglo, ko je brat odšel. Mislil sem si: »Tu bo šlo sedaj zares, tako bo morda vsaj eden od naju učakal prihod domov in snidenje s svojci.« Saj so po izgubah v Komletincih govorili, da nas po nekaj takih spopadih Slovenije ne bo videlo kaj dosti. Zlasti starejši so negodovali nad nepremišljenimi napadi s tako neizvežbanimi in slabo oboroženimi borci.
Nas preostale so razvrstili v na novo oblikovane čete in vode slovenskega bataljona. Prišel sem v tretji vod tretje čete. V isti četi je bil še Ivo Mihev, tovariša Franci Senica in Vlado Gašperšič sta bila menda v drugi četi.
Na sestankih so nam poveljniki govorili o nevarnosti nemškega protinapada in skrajni previdnosti in pripravljenosti, ki da je potrebna. Zadnjega decembra smo zamenjali tovariše v prvi liniji. Zvečer v trdi temi in popolni tišini smo se priplazili na položaje. Postavljen sem bil na stražo, na neko izpostavljeno mesto. S soborci smo stali tu precej daleč vsaksebi, tako da sosednje straže nisi videl. Naročeno nam je bilo neprestano opazovati nekaj sto metrov oddaljeni gozd pred vasjo Otok, katerega obrisi so se v temni in mrzli noči, a na belem snežnem terenu zlovešče odražali. Posebno so nas opozarjali na nemške izvidnice in ostrostrelce, ki so se večkrat v belih oblekah priplazili do naših položajev in postrelili stražarje. »Tako je torej na fronti,« sem pomislil in nekam tesno mi je bilo, ko sem bil tako sam. Ure so tekle počasi in nič se ni Zjgodilo. Le tu in tam je v daljavi zasvetila kaka raketa. Iznenada na nemški strani zadoni eksplozija. »Začelo se je,« se zdrznem. Krepkeje stisnem puško in še ostreje uprem pogled na nasprotno stran. »Kako bo le počila ta moja puška, če bom sprožil in če so te italijanske res tako nezanesljive, kot so pravili,« me grize. Tedaj poči drugič, pa tretjič, pa še večkrat, nekako v enakomernih presledkih in očitno iz enega topa. Začel sem šteti odmeve in jih naštel dvanajst.
Nato tišina. Tedaj sem se spomnil: »Danes, v nedeljo, je vendar Silvestrovo in konec leta. Nemci so najbrž s temi streli označili nastop novega leta 1945?« Kar odleglo mi je. »Danes gotovo ne bodo napadli?« sem ugibal. In res, napada ni bilo. Jutro pa smo dočakali vsi premraženi.
Naslednji dan, na novo leto, je dobila naša brigada zamenjavo. Odšli smo zopet nazaj v Tovamik, kjer smo ostali do 4. januarja. Koj po našem odhodu so Nemci napadli položaje pri Komletincih in naši so imeli spet hude izgube.
Iz Tovarnika smo odšli na sever in se nastanili v vasi Lovas, ki je bila oddaljena od frontne črte pred vasjo Sotin kakšnih 8 km. Življenje v Lovasu je bilo kar razgibano. Cez dan smo čistili in razstavljali orožje, se vadili v streljanju z mitraljezi in ravnanju z ročnimi granatami. S puškami nam še vedno ni bilo dovoljeno vaditi. Pogrešali pa smo temeljitejšega pouka o pravih vojaških veščinah in spretnostih, potrebnih v bojih, nasvetov glede zaščite. Imeli smo sestanke in politične ure. Se pripravljali za pevski nastop v Tovarniku, pisali in urejevali stenski časopis. Ker mi je risanje šlo od rok, sem moral dve osnovi zanj pripraviti še sam. V pomanjkanju gradiva sem se takrat skusil še v poeziji ter na hitro »zverzifi-ciral« dve partizansko-domoljubni pesmici.
Ponoči smo stražili na raznih koncih vasi. Ukazana je bila stroga previdnost. Spominjam se neke noči, ko je naletaval sneg in sem stal na straži ob cesti, malo izven vasi. V snegu, ki me je zameta val, se mi je zdelo kar nekam toplo. Kljub ukazani čuječnosti sem se predajal svojim mislim in tisto noč posebno močno čutil bližino svojih v Orašju. Zdelo se mi je, da v teh poznih urah čujem dihanje staršev, sester in bratca in kako se premetavajo na škripajočih pogradih pri spanju v mrzli sobi. Cujem tudi, kako popada očeta težko ustavljivi kašelj. V tej zatopljenosti se naenkrat zdrznem. V temi vidim gaziti proti meni zasneženo postavo. »Pozabil sem vendar geslo-lozinko«, se spomnim. »Kako se
v-’
ga tovarišev iz teh dni, ki smo jih preživljali v Lovasu, ne spominjam več po imenih. Zdi se mi, da je bil nižji vodstveni kader, to je desetarji in vodniki, izbran izmed onih Slovencev, ki so že služili jugoslovansko vojsko in so imeli več vojaških izkušenj ter kak čin. Višji, od komandirjev čet naprej, pa so nam bili dodeljeni iz sestava krajišnikov. Eden od teh je bil mlad, velik in preprost fant, nekam počasnih kretenj. Občutek sem imel, da se je kot vodja čete z nekaterimi borci, ki bi mu lahko bili očetje, počutil nekam nelagodno.
Zdi se mi, da sem bil tedaj dodeljen za drugega pomočnika mitraljezcu, ki je imel češko zbrojevko. Prav zato sem dobil manj municdje za puško, vsega morda dvajset nabojev. Ker večinoma nismo imeli opasa-čev s »fišeklijami« za naboje, smo si te nadevali pač v žepe, nekaj pa v nahrbtnik. Dolžnost mi je bila nositi dva kovinska zabojčka municije za to zbrojevko, v vsaki roki po enega.
V noči od 12. na 13. januar smo zapustili Lovas in se napotili skozi Opatovac, nato pa po cesti, ki vodi ob Donavi, proti Vukovaru do frontnih položajev pred vasjo Sotin. Tu je I. krajiška brigada zamenjala
10.	krajiško brigado. Naš slovenski bataljon je zasedel položaje v dolžini nekaj sto metrov na skrajnem desnem krilu. Ti so se nazadnje čisto približali Donavi, nato tekli še vzporedno z njo, oddaljeni le kakih 30 metrov od rečnega brega. Tretji vod tretje čete, v katerem sem bil, je prišel ravno na ta, najbolj izpostavljeni del. Tu se frontna črta že mesec dni ni premaknila. Zato sta se obe strani kar dobro utrdili. Naši položaji so imeli izkopane globoke jarke s kakimi 2 do 3 m globoko v zemlji ležečimi bunkerji. Do njih je vodilo nekaj stopnic. Imeli so streho iz brun, bili so pokriti z zemljo oziroma snegom. Najbrž so jih zgradili še Rusi, saj se je pri izdelavi vidla vešča roka.
Nemški jarki so bili oddaljeni sto do dvesto metrov, posamezna gnezdišča pa so imeli postavljena še bliže, komaj kakih 40 m od nas. Večkrat smo čuli ponoči nji-
Spominjam se nekega jasnega, sončnega dopoldneva, ko smo vneto delali te naše utrdbe. Naenkrat zagledamo gručo visokih oficirjev, ki prihajajo kar počez, čez zasnežena polja, očitno iz smeri prednjih položajev. 2e se usmerijo po strmini navzgor proti nam. Med njimi je general Peko Dapčevič, poveljnik na tej fronti, kot komandant 1. proletarskega korpusa, poznejše 1. armade. Pristopi k naši skupini in nas ogovori: »-Kako ide, Janezi?« »E, pa dobro,« odvrnemo. Izmenjamo še nekaj besedi, nakar se oddaljijo. Srečanje je minilo brez pozorov, raportov in salutiranja, tovariško, kar je bilo sploh posebna odli-
28. ali 29. decembra pri Tovarniku ali v Komletincih smo zapeli. Od leve v ospredju v temnejših plaščih: Lednik Stefan, Lednik Janez, VVeiss Milan, Mihev Ivo, Gašperšič Vlado, s kučmo
Cič Leopold
Na poli iz Sida proti Tovarniku, 26. ali 27. decembra 1944. Četrti prof. Ostrouška, šesti Lednik Stefan, za njim Mihev Ivo, Lednik Janez, Čič Leopold, Gašperšič Vlado
bo le izteklo.« V tem že zasikam: »Stoj!« »Stao sam«, odvrne prihajajoči. Repetiram puško in ukažem: »Jedan napred, ostali stoj!« čeprav je bil en sam. Zasneženi partizan se približa. Spet ukažem: »Stoj — lozinka!« Izgovori jo in tedaj se hipoma spomnim še svojega odziva. Odleže mi, ko ga izgovorim. Bal sem se, da je na obhodu kaka kontrola ali oficir iz druge enote, a je bil le neki naš tovariš.
Tudi v Lovasu, veliki vasi z dolgimi, širokimi ulicami kmečkih domačij, so prevladovale ženske. Ko smo aprila 1980 obiskali prizorišče preboja na sremski fronti, sem izvedel, da je tudi tu menda živelo v bivši Jugoslaviji dve tretjini Nemcev in le ena tretjina Hrvatov.
Glavno opravilo tistih dni v Lovasu pa nam je bilo gradnja strelskih jarkov z zemljankami-bunkerji na robu ravnine, ki se je strmo spuščala kakih 20 m navzdol proti majhnemu potoku, tekočemu v dolini proti vasi Opatovac, tik ob Donavi, in je bila oddaljena kake 4 km. Jarki, ki smo jih kopali mi, so se raztezali nekako na sredi med Lovasom in Opatovcem. Zemlja je bila zmrznjena in le težko smo s pomanjkljivim orodjem, ki smo si ga sposodili v vasi, prebijali vrhnjo skorjo. Globlje v zemljo je šlo laže. Ti jarki naj bi predstavljali našo drugo obrambno linijo, ki naj bi z gotovostjo zadržala Nemce, če bi prebili prvo, ob napadu, ki smo ga pričakovali.
ka onih časov. Saj smo vsi čutili prostovoljno, demokratsko disciplino, in čeprav navadni borci, smo se zdeli kar enakovredni vsem predpostavljenim.
V tem času, okrog 10. januarja 1945, je bila v Tovarniku v neki dvorani večja prireditev-miting. Osrednjo točko kulturnega dela programa je predstavljal nastop našega pevskega zbora, ki je štel tedaj okrog 60 pevcev. Peli smo slovenske narodne in umetne, pa ruske in domače slovenske ter srbske partizanske pesmi. Posebno mi je ostala v spominu pesem Večerni zvon, saj je doživela velik aplavz in smo jo morali ponavljati. Solo je pel z zvonkim tenorjem Tržačan Dušan Berce, ki je nekaj dni za tem padel pri Opatovcu.
Zaradi večkratnih reorganizacij in kratkega časa v novem sestavu se širšega kro-
■ '1
Vrhovni komandant je obšel tudi položaje 5. in 1. proletarske divizije, ki sta bili v težišču obrambe. Imel je delovne sestanke s štabi divizij in štabom 1. armade. Pogovarjal se je tudi z borci v strelskih jarkih ter jih med drugim povpraševal o življenju na fronti. Spomnil jih je, da ni daleč dan popolne osvoboditve dežele.
Dogodki, ki so sledili naslednjega dne, so znova potrdili, kako močan je bil njegov čut za vojaško strategijo. Ko je pregledoval odsek fronte 5. divizije, je njegovega komandanta opozoril na desno krilo tega odseka kot zelo ugodno za morebiten nemški protinapad, pri čemer je posebej nakazal smer, ki vodi od Sotina prek Opatovca, Mohova in Sarengrada proti Iloku ...
hovo govorico, žvenket orožja in opreme in sploh neko živahnost, ki je pričala o tem, da nekaj pripravljajo.
Podnevi je fronta mirovala. Le včasih je v daljavi padel kak strel. Ponoči je bolj oživelo. Ukazano nam je bilo od časa do časa streljati na nasprotno stran. Isto so počenjali Nemci. Oboji smo imeli tudi svetlečo municijo in prav zanimivo se mi je zdelo opazovati dolgo, valovito smer izstrelkov. Nemci so ponoči v ozadju prižigali tudi rakete. Tedaj nisem imel več italijanske puške, ampak nemško ali bivšo jugoslovansko. V našem bunkerju se je znašla tudi ena vintovačka — dolga ruska Puška, repetirka na 10 strelov. Marsikdo, tudi sam sem jo večkrat vzel v roke in °ddal kak strel. Radi bi jo obdržali, toda streliva zanjo ni bilo več.
Sicer je bila ukazana najstrožja tišina. Pogovarjali smo se le šepetaje in pazili, da ne bi povzročili nobenega ropota.
Na teh položajih smo se v prvi liniji menjavali vsakih 12 ur. Naš vod je bil v jarkih na nočni izmeni. Cez dan, ko so nas zjutraj ob šestih zamenjali tovariši, smo se pomaknili v rove in zemljanke nekaj sto metrov v ozadju. Tu smo dobili tudi hrano m se skušali naspati, kolikor se je to zaradi mraza in napetosti sploh dalo.
Tedaj sem bil pri del j en kot drugi pomoč-mk mitraljezca Ivanu Rizmalu, ki je bil doma iz Savinjske doline, a je kot ključavničar živel v Beogradu že pred vojno. Zato je bil kar dobro oblečen in opremljen. Spominjam se njegovega lepega, velikega nahrbtnika, ki je v njem imel poleg drugega precejšnjo zalogo cigaret, čokolade in bonbonov in jih radodarno delil. Ce-Prav sem v Orašju prideloval nekaj tobaka, pa se kot športnik nisem hotel navaditi kajenja. Tu pa je Ivan ponujal cigarete m tovariši so jih z užitkom vlekli, pa nagovorili še mene, da sem poskusil. Rizmal je bil tedaj že blizu 40 let star, a bil je močan, menda se je poprej bavil nekaj tudi z boksom.
Nema fronta se nam je zdela prav zlovešča, kot pred viharjem. Ze vseskozi so
puško Peroci Milan, z nahrbtnikom pevovodja prof. Ostrouška, desno od njega partizanki, prva Ocvirk Lojzka iz Vojnika, druga Dakskobler Marica
16.	januarja zvečer, okrog 21. ure, so naš bataljon potegnili iz prve bojne črte. Zamenjal nas je 4. bataljon 1. krajiške brigade. Se danes vidim pred sabo zaskrblje-
24. decembra 1944, na Božični večer v Šidu. Od leve Mihev Ivo, Frelih Tone?, Weiss Milan, partizanka — Bosanka iz Krajiške brigade, Lednik Stefan, Senica Franc, partizanka iz Krajiške brigade, Kukec Vlado, Cič Leopold
se širile vesti, da pripravljajo Nemci napad. Da bi z njim potisnili položaje nekoliko nazaj proti Beogradu, sebi pa ustvarili boljše razmere. Predvsem pa, da bi zavarovali ustje Drine v Savo in progo Brčko—Vinkovci, da bi se njihova Balkanska armada lahko nemoteno umaknila.
V naših nerodno ležečih jarkih tik ob Donavi in vzporedno z njo smo se prav spraševali, kaj bo ob nemškem napadu, ko nas tu lahko hipoma odrežejo od zaledja in glavnine. Umakniti bi se bilo nemogoče. Driska, ki me je še vedno mučila, me je ponoči pogosto pripeljala k nekoliko niže ležečemu in pred streli varnejšemu obrežju Donave. Pa sem ob tem razmišljal, kaj če napadejo Nemci prav zdaj.
Pognati se bo treba v Donavo in kljub ledenim ploščam, ki so plavale po njej, poskusiti priti na drugi breg, do Bačke.
Nekaj naših starejših tovarišev, družinskih očetov, je kar očitno kazalo precejšnjo nervozo, saj so se bolj zavedali nevarnosti kot mi mladi. Nekdo se je menda kar sam obstrelil v zadnjo plat, češ, da ga je zadelo med opravljanjem potrebe ob Donavi in da bi se ranjen rešil v bolnico.
O resnosti položaja in pričakovanju nemške ofenzive na tem odseku priča tudi obisk maršala Tita. Navajam nekaj odstavkov iz knjige »Slovenski bataljon 1. krajiške brigade. Oris bojne poti in spomini« :
... Dan pred začetkom ofenzive »Zimska nevihta« (Winter gevvitter), 16. januarja, je položaje 1. armade obiskal vrhovni komandant NOV in POJ maršal Jugoslavije, Josip Broz-Tito. Prisotnost vrhovnega komandanta na sremski fronti je borce 1. armade močno razveselila. Vsakdo ga je hotel videti.
Lovas, okrog 10. januarja 1945. Del borcev in vodstva Slovenskega bataljona (iz knjige »Boj
na pot...«)
ne obraze borcev, ki so namesto nas zasedali položaje in z zavidanjem opazovali naš odhod. Kljub težkim partizanskim borbam, ki so jih bojevali ti krajišniki, pa so bili v frontnih razmerah z nami vred novinci. Prav s sočutjem sem jih opazoval, saj je bilo očitno, da se ta izmena najbrž ne bo več ognila nemškemu napadu.
Kar rad priznam, da nam je vsem močno odleglo, ko smo se tiho umikali v ozadje in nato odkorakali proti kake 4 km oddaljenemu Opatovcu. Tja smo prišli okrog
23.	ure. Kuharji so nam pripravili dobro, toplo večerjo. Nastanili smo se v šoli, kjer je bilo v razredih po tleh nekaj slame. Zaukazana je bila stroga pripravljenost. Prepovedali so nam se sezuvati ali slačiti. Ker že del j časa nisem snel čevljev, noge pa so bile že vse trde, sem se pod odejo in v temi vseeno sezul in si skušal stopala razgibati. Zaspimo.
Ob kakih pol petih zjutraj nas prebude topovski streli. Najprej v daljavi. Kmalu pa padajo granate že tudi na Opatovac. »Uzbuna.« V temi in bliskih eksplozij se hitro obujem. Tedaj me zopet napade driska. Zdrvim na dvorišče. Podivjani prašiči in kokoši ter purani se pode okrog mene. V soseščini se rušijo ostrešja zadetih hiš in ginevajo v ognju. Iz suhih senenih kop švigajo visoki plameni. Slišijo se kriki odraslih, jok žensk in otrok, lajež psov, mukanje govedi. Vsa vas je v dimu. Borci hite od vsepovsod na zborna mesta. Žvižgi in povelja se komaj čujejo. V nekaj minutah so postrojene tudi čete našega bataljona.
Najprej odhitimo v smer proti fronti, a se kmalu vrnemo v Opatovac. Nato pa se povzpnemo na z akacijami in grmovjem poraslo planoto nad njim. Nekako čez eno uro topovski ogenj utihne. Cuje pa se prasketanje strojnic in pušk ter eksplozije v daljavi, od fronte sem. Zasedamo položaje v jarkih in zemljankah v goščavi tik nad Opatovoem. Vas je namreč ležala niže nad okolno ravnino, v križišču dolin in cest, na nivoju korita Donave. V strogi priprav-
ljenosti opazujemo teren proti Sotinu. Toda tema je še.
Okrog sedmih zjutraj, ko se prične daniti, gre od ust do ust: »Nemci so tu.« Res 'ih kmalu zagledamo, oddaljene morda 500 m zračne črte, vrh planote, na drugi strani doline. Po vsem obzorju nasprotnega roba mrgoli drobnih pikic, ki se počasi približujejo.
Po ustni zvezi pride povelje streljati. Iz naših pušk in mitraljezov zareglja ogenj, toda zaradi oddaljenosti ne vidimo, ali v resnici kaj zadevamo. Smo brez vsakega težjega orožja, pa še municije, zlasti za puške, je malo. Nemci pa prožijo proti nam tudi mine. Na srečo naših položajev ne zadenejo, saj se razpočijo bodisi v pobočju pod nami ali v goščavi za našimi hrbti. Kljub našemu ognju Nemci počasi in previdno napredujejo. Tisti, ki so v našem vidnem polju, se ne usmerjajo naravnost proti nam, ampak bolj na levo, navzdol v dolino in proti Lovasu.
Tu še govorim s prijateljem Francijem Senico, ki je spadal sicer v drugo četo, toda sedaj, v nervozi nismo več vsi razvrščeni strogo po četah in vodih. Počasi nastaja v jarkih vznemirjenje. Ti so ozki, ovirajo gibanje. Se bolj pa vmesne pokrite zemljanke, z majhnimi vhodi in izhodi. Strelski jarki se večinoma končujejo v njih, ne tečejo mimo njih, kar bi bilo veliko bolje.
Opažam, da ni čutiti prave povezave in komande, saj višjih starešin ni v bližini. Vseeno kar korajžno bijemo proti sovražniku. S prijateljem Ivom se drživa skupaj.
Cez približno četrt ure krenejo Nemci, kljub odporu z naše strani, v odločnejši napad. Eksplozije njihovih min se zgoste. V skrbeh smo. Nekaterim streliva že primanjkuje. Tudi meni, ki sem kot drugi pomočnik mitraljezca streljal s puško. Saj je mitraljezcu stregel prvi pomočnik. Po kake pol ure tega obstreljevanja se v naših jarkih začenja počasen premik. Sicer povelja o umiku ni čuti, toda posamezne gruče se že prebijajo in hite mimo nas.
Nekateri po tesnih jarkih, drugi izven njih, med drevjem. Mi še vztrajamo na mestu. Ko nas je vse manj, se začnemo počasi premikati še sami. Vendar se spotoma ustavljamo v že precej izpraznjenih strelskih gnezdih in iz njih prožimo po nekaj strelov in rafalov.
Ko smo po kakih sto ali dvesto metrih prišli iz goščave, ki je dotlej krila naše položaje, na čistino, kjer so po robu terase tekli jarki, ki jih je od Lovasa sem pred kratkim gradil tudi naš bataljon, čujemo vzklike, da so Nemci že v Opatovcu in da se nam s tanki približujejo s hrbtne strani, Kmalu zaslišimo njihovo rohnenje.
Tedaj se nas polašča negotovost. Vse manj nas je in nimamo nikakršne povezave z ozadjem. Čutimo se osamljene. Nekaj sto metrov naprej zagledamo glavnino našega bataljona in drugih enot, kako se bežeč umika proti Lovasu. Bližnji še po jarkih, oddaljenejši pa kar po snežni čistini. Marsikateri od njih se zvrne. Zemlja kar kipi od eksplozij min in topovskih granat. Vsenaokrog je v snegu videti na gosto črnih lukenj, ki jih kopljejo granate. Iz ozadja se mimo nas požene skupina borcev in nam vzklika: »Spasi se, ko se može!« in že hite naprej. Zavemo se, da smo se znašli kar v brezupnem položaju. Oni Nemci, ki smo jih zagledali prve, so bili že vsaj kilometer oddaljeni proti Lovasu. Za njimi pa so se valili drugi. Na srečo se tudi ti niso vzpenjali navzgor, proti našim jarkom.
Kaj storiti?
Tanki za našimi hrbti zarohne močneje. Zagledamo jih, kako se nam približujejo od zadnje strani Opatovca in od Donave sem. Med njimi švigajo belo oblečeni vojaki, ki jurišajo nad nas med peklenskim regljanjem strojnic in eksplozijami.
Edina možna smer umika je jarek proti Lovasu, čeprav so vzporedno z njim, spodaj v dolini Nemci že daleč naprej, levo na ravnini pa tik za nami. Poženemo se po jarku. Tečemo sklonjeni, saj so preplitvi, da bi se smeli vzravnati. Vsake 20 do 30 metrov nas ovirajo prehodi skozi bunkerje. Posebno so nam napoti nahrbtniki z zvitimi odejami na njih. Večina pred nami jih pomeče stran. Nato še mi. Le orožje obdržimo.
Spominjam se skupine kakih dvajsetih fantov pred nami, ki jim je bil umik po jarku prepočasen. Poskačejo ven, misleč, da bo šlo po ravnem hitreje. Toda takoj jih zasujejo krogle z obeh strani in večina jih obleži. Neki fant med njimi najde na tleh plitko angleško čelado, ves zbegan si jo natika na glavo, kot bi upal, da ga bo obvarovala pred kroglami. Kličemo ga v rov, toda že se zadet zgrudi. Ko jih je v tistih nekaj minutah že precej padlo, se je v jarku kar razredčilo. Napredujemo nekoliko hitreje.
Za našo skupino z mitraljezcem in prijateljem Ivom je morda še kakih dvajset tovarišev. Nekaj pred nami pa teče gruča, morda desetih, ki je v njej prijatelj Vlado Gašperšič in dve ali tri dekleta.
Po nekaj sto metrih umikanja se približamo prečni globači, ki se je od vrhnje ravnine spuščala in klinasto razširjala v dolžini morda sto metrov navzdol in se stekala v prej omenjeno dolino. Pobočja globače so bila kar gosto porasla s tr-novjem in grmičevjem, pokritim s snegom.
Vas Lovas. Slikano aprila 1980
Naši jarki so se tu v nekoliko padajočem svetu proti globači končali kakih dvajset metrov pred njo. Nadaljevali pa so se spet na drugi strani.
Medtem so se nam najbližji tanki in napadalci približali že na sto metrov. Kljub rohnenju strojev se čuje med detonacijami m pokanjem divje rjovenje sovražnika in vzkliki: »Ubi ga, ubi ga!« »Ali so med Nemci tudi ustaši?« me prešine. Morda pa »o tako tulili Nemci sami, saj nas je napadala elitna SS divizija »Brinz Eugen«, ki so bili v njej tudi jugoslovanski folks-dajčerji iz Vojvodine in Hrvatske?
Na levo stran, okrog globače, nam ni več mogoče. Poženemo se iz rova po čistini na robu terase proti globači. Poprej še vidim, kako se neki naš mitraljezec vrže na tla, usmeri cev proti napadalcem in zakolne:
»Kurbe vam švabske, nate!« ter sproži rafal. V hipu sva z Ivom na robu globače m že se zakotaliva po strmini navzdol. Za nekaj trenutkov sva v zatišju. Toda kam sedaj? Nekaj tovarišev, ki so prileteli sem malo prej, se zbegano ozira okrog. Skočim iz globače ven, v dolino, misleč, da bo tu, v kritju brega lažji prodor proti Lovasu. Toda Nemcev onstran potoka kar mrgoli in nekaj se jih z rafali usmerja ravno sem proti ustju naše globače. Vsak hip bodo preskočili potok. Kljub toči krogel, ki klestijo po grmičevju, me ne zadene. Hitro zbežim nazaj v globačo in z Ivom se zarijeva nekoliko pod grmičevje ter obleživa kot mrtva. Malo stran se neki fant vrti okrog sebe. Nastavlja si pištolo na sence, okleva, ali bi sprožil. Toda že ga zadene strel Nemcev, ki so prodrli čez Potok in od ustja globače sem sprožijo nehaj rafalov. Močan curek krvi mu brizgne 12 žile na vratu, zamaje se in hropeč zgrudi. Pritajeno škilim. Vidim dva, tri Nemce, oddaljene morda pet metrov, ki pogledujejo po dnu globače, a ker vidijo le nehaj trupel, odvihrajo naprej.
Skupina, ki je v njej Vlado, se ravno vzpenja po nasprotnem pobočju navzgor, med grmičevjem, ki jih je prej zakrivalo nasproti Nemcem ob potoku. Očitno je, da na vrh ne bodo več prišli. Zakličem jim: »Vlado, pridite raje sem!« Zbegano me pogleda, a ne ve, kaj bi storil. Toda v tistem trenutku so na vrhu globače, nad našimi hrbti, že Nemci, ki so nas podili od Opatovca sem. Rafali zadone in vsi tovariši z dekleti vred se med kriki prerešetani skotalijo navzdol proti nam. Vidim še dekle, blondinko, kako je široko odprtih oči začudeno obstala, kot bi razmišljala, ali je to mogoče, nato se prime okrog pasu in omahne.
Trenutek poprej se prikotali med naju 2 Ivom po grmovju borec v angleški uniformi. Zgrabiva ga, da mimo obleži. Drobec sekunde nato prileti še drugi. Prav na nahrbtniku mu eksplodira ročna granata. Toda ranjen ni, le omamljen od pritiska obleži med nami.
Med divjim kričanjem usmerjajo zdaj Nemci rafale med grmičevje navzdol med nas. Več ročnih granat se še razpoči.
Pomislim: »No, sedaj bo pa konec.«
V trenutku poletim z mislimi med domače v Orašje, k očetu, mami, sestram, bratu, Pa k babici v Mežico. V ušesih mi zadone 2 vso močjo glasovi mežiških zvonov, ki sem jih v mladosti, stanujoč tik pod zvonikom, toliko čul. Pred očmi se mi hipoma
zvrste nešteti dogodki, vse od prvih dni otroštva, kar sem se zavedal sebe, pa vse do prizorov od izselitvi in revnih dni v Orašju. To traja morda dve, tri sekunde. Tedaj se zopet zavem resničnosti. Povsem miren sem. Čudno, da me ne zadene. Celo vsi štirje na kupu tu še živimo. Naokrog pa vsi mrtvi. Po belem snegu vse krvavo, od tople krvi se še kadi.
Čakam. Zdaj, zdaj bodo prihrumeli Nemci navzdol, da se bodo potem pognali v nasprotni breg in naprej. Ali bodo opazili, da še živimo. Morda pa ne. Saj smo otrpnili kot mrvi. Pričnem upati. Toda le nekaj rafalov še spuste. Pot navzdol v globačo se jim gotovo zdi prezamudna, saj čelo njihovega napada vihra že nekaj sto metrov naprej. Odhite zgoraj ob robu globače naokrog. Zaenkrat smo rešeni. Vseeno ležimo nepremično še naprej. Zgoraj poči še tu in tam kak strel ali zado-
ni rafal, sicer se streljanje vse bolj oddaljuje. Tudi tanki so morali okrog, mimo globače, in že drve proti Lovasu.
Mine nekaj minut. Ne upamo se ganiti, saj se nad nami v bližini še vedno čuje nemška govorica. Verjetno so to zaledne patrole ali enote sanitete, ki pregledujejo teren in dajejo pomoč ranjencem. Včasih se povsem približajo robu globače, pričakujemo, da se bo vsak hip kdo spustil navzdol.
Ura mora biti okrog osem. Lep, jasen dan se je naredil. Sonce kar močno sije, toda do nas spodaj še ni prodrlo. Tovariša v angleški uniformi popade kihanje. Bog ne daj, da bi se to čulo gor. Zagrabim ga in mu z dlanmi tiščim usta in nos na vso moč skupaj. Na srečo v globačo ni bilo koga.
Cez kake pol ure zavlada okrog nas popoln mir. Le po nekaj sto metrov oddal j e-
Poglcd 7, naših položajev na greben, kjer smo 17. januarja 1945 zagledali prve napadalce pred Opatovcem. Slikano ob obisku sremske fronte ob proslavi 12. 4. 1980
Se danes se vidijo sledi naših strelskih jarkov pred Opatovcem, kjer je 17. januarja 1945 obležalo toliko tovarišev. Slikano 12. aprila 1980
ni cesti iz Opatovca proti Lovasu je slišati promet. Se vedno ležimo nepremično. Nihče se ne upa ganiti, da ne bi grmovje zašumelo in bi tako morebiti le zbudili pozornost.
Okrog desetih nas začenjajo preletavati štirje avioni in bombardirajo okolioo. Tudi čisto blizu nas pade nekaj bomb. Ugotovimo, da so naši, lete namreč precej nizko, saj ni nobene protiletalske obrambe. Hudujemo se na njih: »Malo poprej smo preživeli, sedaj pa lahko poginemo od tega prepoznega bombardiranja, ki se nekam trdovratno dolgo vleče.« Morda je bilo bombardiranje namenjeno kakemu drugemu dlju v ozadju, česar seveda mi nismo vedeli.
Cez opoldan nas sonce prijetno greje, pod nami se topi sneg in obleka postaja mokra. A še vseeno se nihče ne dvigne. Tako pričakamo večer. Hladno postaja in poprej mokra obleka pod nami zmrzuje. Pade mrzla, jasna januarska noč. Bila je sreda, 17. januarja. Začnemo se pogovarjati, kaj nam je ukreniti. Sklenemo, da se bomo skušali ponoči prikrasti mimo Opatovca do obrežja Donave ter ob njej prodreti mimo novih nemških položajev na našo stran. Toda nismo vedeli, kako daleč je to. Ali bomo zmogli pot v eni sami noči, ne da bi nas opazili in zajeli? Tega smo se najbolj bali, saj je bilo znano, da ta SS divizija zajete takoj pokonča. Se slabše bi bilo, če bi padli v roke ustašem.
Dolgo se obotavljamo. Nihče se ne dvigne prvi. Okrog desetih zvečer mora biti, ko se končno le premaknemo. Prvi se ojunači Ivo, za njim jaz, potem tovariš v angleški uniformi, ki pove, da mu je ime Žarko in nazadnje še četrti, najstarejši, Jaka Kokot iz Ptuja. Počasi, skrajno previdno se plazimo med grmičevjem in trnjem po globači navzgor. Drug drugega opozarjamo na tišino. Kar nervozni smo nad šumi, ki jih povzročamo z odmikanjem vejevja. Končno pridemo na vrh. Pred nami se odpre širna, bela ravnina, obsijana z bledo mesečino. Precej trupel leži naokrog. Po bližnji cesti pelje tu in tam kako vozilo, ob-
časno prehajajo patrole. Na več krajih v bližini, zlasti pa dalje naprej, kjer mora biti sedaj nova frontna linija, se prižigajo rakete in dodatno razsvetljujejo okolico.
V razdalji kakih 20 metrov se drug za drugim plazimo po trebuhu po zmrznjenem snegu proti cesti. To je prva ovira, ki jo moramo premagati. Ce opazimo v daljavi promet, obležimo, kot bi bili mrtvi. Le počasi napredujemo. Ko smo že blizu ceste, nenadoma čujemo od Lovasa sem sani v konjski vpregi. Prav idilično domače se mi zdi pozvanjanje zvončkov na komatih konjev, ki se v lahnem drncu vse bolj bližajo. Za umik je prepozno. Z Ivom se bojiva, da bosta morda tovariša za nama skušala skočiti nazaj ali zbežati. Na srečo le otrpneta z nama vred v snegu. Vprega že pelje mimo. Na njej starejša vojaka, očitno vinjena, v živahnem pomenku. Ne opazita nas in sani se vse bolj oddaljujejo. Hitro zdrsimo čez cesto, šele čez kakih 100 metrov se zopet vržemo v sneg in se pogovorimo o sreči, ki smo jo imeli in o potrebni previdnosti. Nato se plazimo naprej. Sele, ko dosežemo polja neobrane koruze, se vzdignemo.
Naredili smo precejšen ovinek mimo Opatovca. Zopet prečkamo cesto, tokrat ono, ki vodi iz Opatovca ob Donavi na vzhod, proti Mohovu in v smeri premaknjene fronte. Ze smo na obrežju Donave.
V daljavi se medlo vidijo obrisi nasprotnega, svobodnega brega. Predlagam, da jo skušamo preplavati. Tovariši odločno odklonijo, češ, da je to nemogoče, saj bi prej zmrznili med ledenimi ploščami. Sam, kar dober plavalec, pa sem imel občutek, da bi mi podvig gotovo uspel. Toda ostali tovariši najbrž niso toliko vešči plavanja. Zato odneham, čeprav me je sprva mikalo, da bi se kar sam pognal v vodo. Toda zavedel sem se, da moramo s tovariši, ki nas je usoda nenadoma združila, le poiskati skupno rešitev.
Posvetujemo se in uvidimo, da je namera prebijanja proti fronti in skozi njo, do naših, v tako svetli noči neuresničljiva. Ta cesta ob Donavi je še bolj prometna od
one proti Lovasu. Poleg tega je vse zaledje precej živahno zaradi patrol in raket. Uvidimo, da smo vsaj danes že prepozni za preboj, prišli bi sicer blizu fronte, toda kje bi se lahko skrili čez dan?
Sklenemo se približati Opatovcu. Tam bi skušali priti v kako hišo na obrobju vasi. Prosili bi domače za hrano in da nas zaenkrat skrijejo. Predvsem pa smo želeli dobiti informacije o novih nemških položajih in terenskih razmerah, da bi laže načrtovali pot.
Previdno se, zopet v primerni razdalji drug od drugega, približamo vasi. Smer izbiramo čimbolj med koruzo, vinogradi in drevjem, da imamo vsaj nekaj kritja. V nekem vinogradu, tik nad cesto, ki se tu vzpenja iz vasi na planoto, zagledamo prvo hišo. Zdela se nam je kot nekaka gosposka vila. V vasi se oglasi lajež psov, gotovo so nas zavohali. Pri tej hiši na srečo ni psa.
V malem oknu, zakritem z zaveso, se medlo svetlika luč, čeprav mora biti ura že okrog dveh zjutraj. Z Ivom se počasi priplaziva na dvorišče. Tovariša pa sta ostala malo zadaj, onkraj ceste, med drevesi. Ivo se sključen približa hiši, počasi se zravna in previdno pogleda skozi okno. Zdrzne se in takoj skloni. Opazim, da nekaj ni v redu. Oprezujoč se vrne k meni. »Bežimo«, zašepeta, »Nemci so v hiši, pokonci so in nekaj si pečejo.« Priplaziva se do tovarišev.
V senci dreves se posvetujemo, kaj narediti. Psi se vse bolj oglašajo. K hišam v notranjosti vasi si ne upamo. Sklenemo pričakati jutra, ki se že približuje, v kaki kolibi, nedaleč od Opatovca. Oddaljimo se in kmalu pridemo v kratko dolinico, ki se po njenem dnu svetlika struga vode. Onstran nje zagledamo nekaj dreves in večjih stožčastih senenih kop. »Kaj, če bi se zaenkrat zrinili v katero od njih?« ugibamo. Toda najprej je treba čez vodo. Pripravim se in prvi nekako igraje odrinem, češ, malenkost tale dva metra za športnika. Toda na zaledenelem bregu mi zdrsne in že sem skoraj do kolen v vodi. Tovariši si izberejo ugodnejše mesto in pridejo srečno čez. Brž pod kopo. A ne gre lahko, saj sega seno skoro do tal. Le s težavo se zrinemo pod njo. Zlezem še ven, sezujem čevlje in odcedim vodo. Stari čevlji, ki sem jih nosil že iz Orašja, so bili že poprej le za silo uporabni. V marših po sremskem blatu in snegu so se razvalili še bolj in na več krajih točili. Slečem še nogavice — nosil sem dvojne, krajše in dokolenke k pumparicam — in jih ožmem. Nato se stisnemo drug k drugem, da bi se malo ogreli, a ne pomaga. Skušamo zaspati toda ne gre. Preveč nas zebe. Misli se pode od vtisov minulega dne. Drgetajoč pričakamo jutra. Vas v bližini oživi. Na srečo je dolinica, kjer smo skriti, kraj goščave, v kakem mrtvem kotu. Vseeno smo nervozni, kadar čujemo v bližini glasove. Komaj dočakamo noči. Vsi trdi od nepremičnega ležanja na mrzli zemlji se spravimo ven, da se razgibljemo. Noge, ki sem si jih sinoči zmočil, vse manj čutim. Čevlji so trdi kot led. Lačni in žejni smo. A ne moremo se odločiti za ponovni obisk vasi. Zopet zlezemo pod kopo in predremljemo preostali del noči in ves naslednji dan. Ko pade noč, se ne moremo ubraniti žeje. Z žlico, ki jo ima nekdo, menda Žarko, zajamemo iz mlake vodo, ki pa je nekam mastna in polna zelenih alg. Ogabna je.
^'4-
. : 'z®.*	<
■'■ M ttj.*	' •>•
Globača, ki nam je štirim tovarišem 17. januarja 1945 rešila življenje. Slikano 12. aprila 1989
Komaj nekaj kapljic spravim vase. Nato poskusimo zgristi kako zrno koruze iz bližnjih neobranih njiv, a tudi ne gre.
Spet tuhtamo, kaj bi storili. Očitno je, da si v to vas ne upamo več. Preveč nevarno je, da bi padli v roke Nemcem ali ustašem. Toda tu bomo zmrznili, pod to kopo vendar ne moremo ostati. Misel o poskusu preboja čez fronto, do naših, se nam zdi vse bolj nemogoča. Saj so noči še vedno presvetle. Previdno prodiranje, kot smo ga skusili, pa gre prepočasi, da bi mogli premagati razdaljo, ki nam je bila neznana, v eni noči. Poleg tega se nam je zdelo, da je fronta oddaljena sedaj že kakih 30 kilometrov. Zaledje pa je očitno že dobro organizirano in zastraženo. Mi pa smo že precej oslabeli.
Razmišljamo, kaj, če bi poskusili raje s prebijanjem v zaledje. Najprej do kake druge vasi, kjer bi morda le dobili zatočišče in hrano. Morda bi se s pomočjo domačinov le mogli prebiti s čolnom na drugo stran Donave? Ce to ne bi šlo, bi poskusili še naprej, proti severozahodu. Saj smo vedeli, da so tam, v bližnjem slavonskem hribovju nad Osijekom, tudi partizanske enote. Ko bi se nam le posrečilo prebiti do njih.
Odločimo se naslednji dan ostati še pod kopo, takoj, ko se znoči, pa oditi.
Moralo je biti v soboto, 20. januarja, ob kakih desetih zvečer, ko se pripravimo za odhod. Slabi smo in moti se nam, ko vstanemo. Nog ne čutim več.
Tedaj se zavemo, da smo vendar brez vsake opreme, potrebne za pot, brez odej, brez posode, brez čutaric za vodo, brez žlic. Vse je ostalo v nahrbtnikih, ki smo jih odvrgli. Le Jaka ga je še imel. Pa še brez orožja smo. Puške smo odložili v gra-Pi, tam, kjer smo se potuhnili med mrtve. Spomnimo se, da bi opremo in orožje mogli dobiti v jarkih naše bivše bojne črte nad Opatovcem. Sklenemo jo obiskati. Previdno obkrožimo Opatovac in se čez cesto, ki smo jo prečkali že prvo noč, približujemo jarkom. Prispemo h gozdičku in gričevju, kjer se je začel naš pospešeni umik. Ostrmimo. V jarkih je na kupe mrtvih, negibnih tovarišev. Verjetno so mrtve pobrali tudi po ravnini in spravili vse sem v rove, saj v okolici trupel ni videti. Tu pa leže kot nametani, drug čez drugega. Kar bojim se, da ne bi zagledal kakega znanega obraza. Morda je med njimi tudi prijatelj Franci Senica, ki ga od tod dalje nisem videl bežati za nami?
Premagamo grozo in pričnemo v mesečini obračati trupla ali z njih snemati nahrbtnike, tipati za odejami in drugo opremo. A pogled medtem obračamo vstran, kot bi nas bilo sram pred tovariši, ki jih plenimo. Toda do opreme moramo. Končno smo vsi zbrali najnujnejše. Toda orožja tu ni nobenega več. Najbrž so ga že Pobrali Nemci. »Bomo pač ostali brez njega. Na kak spopad tako ni računati, saj moramo ostati čim bolj neopazni. Sicer pa 1 bi nas puške le ovirale na pohodu,« se to-1 lažimo. Po večini so bile brez jermenov in jih je bilo treba držati le v rokah. Molče se oprtamo in presunjeni se poslovimo od ) tovarišev.
' Tedaj se nam je zdelo, da je padlo vsaj Polovica fantov iz našega bataljona. Toda i med mrtvimi, ki smo jih videli, je bilo najbrž tudi nekaj borcev iz drugih enot.
Čeprav vojaško neizkušeni, smo takrat osupli ugotavljali, da bi se morebiti ob drugačnem razpletu le dalo izogniti tolikšni katastrofi, kljub ogromni nemški premoči.
V že omenjeni knjigi o slovenskem bataljonu je navedeno, da je 17. januarja 1945 pri Opatovcu padlo okrog 77 naših borcev, štirje hudo ranjeni so umrli malo kasneje. Močneje ali laže ranjenih je bilo še najmanj 40 borcev, petnajst pa je bilo ujetih.
Oddaljimo se od Opatovca, nato pa po pobočju, vrh katerega so tekli naši jarki, navzdol v dolino. Preidemo potok, ki je bil sedaj že zaledenel. Nato pa po poljih in med vinogradi proti pobočju, kjer smo v sredo zjutraj ob napadu zagledali na obzorju prve Nemce. Ura je morala biti okrog enih zjutraj; v nedeljo, 21. januarja, je bilo, ko spoznamo, da to noč do kake naslednje vasi ne bomo mogli več priti. V nekem vinogradu zagledamo kolibo. Sklenemo se ustaviti tu. Koliko bolj udobno bo kot pod seneno kopo, kjer se nisi mogel ganiti. Ne meneč se za nevarnost, čeprav v samoti, se odločimo zakuriti, da bi se vsaj malo ogreli. Vžigalice je nekdo imel. Po njivah naberemo suhe koruzne slame. V kolibi razbijemo okenski okvir, ki je bil že brez stekel, in polomljena vrata, ki so ležala na tleh. Cez odprtino oken in vrat obesimo odeji. Eno odejo vržemo na tla, z drugo se pokrijemo. Sezujemo se in k ognju molimo roke in noge. Sam le s težavo sezujem ledene čevlje. Zmrzle noge se kljub ognju nočejo odtajati. Cez kako uro tega ogrevanja začenjam čutiti bolečino v njih. Vse bolj in bolj boli. Stokam, vstajam, hodim, toda ne pomaga. Tovariši ne morejo zaspati, tako me daje. Bos zdrvim ven v sneg, prebijam z nogami trdo snežno odejo in si s snegom v rokah drgnem noge. Tudi to ne pomaga. Vse so že krvave od zrnatega snega. Neprestano se vračam ven v sneg, pa spet nazaj v kolibo. Toda bolečine ne prenehajo. Proti jutru me Ivo začne masirati in pregibati stopala. Končno zaspimo.
Dan mine mirno. Nikogar nismo opazili v bližini. Lakote že ne čutimo več toliko, bolj žejo, a ni kaj piti. Še danes mi ne gre v glavo, da se nismo spomnili in iz snega skušali staliti ali zavreti vode. Vse bolj topi postajamo. Zvečer pogledamo po njivah, kjer je pod snegom nekaj gnilih zeljnih štrcljev. Skušamo jih jesti, a ne gre, saj je sam led. Zvečer se pogovarjamo o odhodu, toda jaz se ne morem ganiti. Bolečine v nogah so sicer malo prenehale, toda od kolen navzdol jih sploh ne čutim več. Predlagam tovarišem, naj odidejo sami, mene pa puste tu, da jih ne bi oviral na poti. Računam, da se bom že nekako prebil. Morda mi le uspe neopazno priplaziti se h kaki hiši v Opatovcu in prositi za zatočišče. Toda tovariši tega ne sprejmejo. Odločijo se, da moramo ostati skupaj in raje počakajo, da se mi stanje izboljša. Naslednji dan in noč še vedno preživimo v kolibi.
Tretji dan, kar smo v tem vinogradu, prične proti večeru naletavati sneg. Ko-šava piha in vse bolj temno je. »Danes moramo naprej, sicer bomo zmrznili. In v takem vremenu bo varneje hoditi«, se pogovarjamo. Odločimo se za odhod. Oprtamo se in zapustimo kolibo. Menda je bila to noč od 22. do 23. januar. Orientacije ni, vidimo le nekaj korakov predse. Zastavimo smer proti severozahodu. Burja neusmiljeno zavija.
Ko jim skušam slediti, me noge ne nesejo. Bodrijo me in podpirajo. Le počasi gre. Cez kak kilometer, ko se malo ogrejemo, je hoja lažja. Toda, ker nog ne čutim, se mi zdi, kot da hodim po lesenih hoduljah. Približamo se neki pristavi — salašu z značilnim panonskim vodnjakom. Ognemo se ji, čeprav ni videti naseljena. Obkroža jo nekaj visokih topolov. Tedaj, čez kaki dve uri, je sneg že ponehaval in včasih posije mesec. Dolge sence topolov se rišejo daleč naprej. Ne zdi se nam več varno, ko je postalo svetleje. Okrog polnoči je najbrž ura, ko zagledamo v daljavi visok, šiljast zvonik. »Saj to je vendar Sotin«, uganemo. Ta zvonik nam je znan,
12. aprila 1980, ob obisku v Sremu. Nekaj borcev in svojcev ob spominu na one, ki so ostali
ko smo ga pred tednom dni gledali od druge strani, od Donave sem, sedaj pa se vasi približujemo od zahoda. Prečkamo jarke in utrdbe naših in nemških položajev prejšnje frontne črte, od koder so Nemci začeli nedavni napad. Vse bolj počasi in previdno se približujemo robu vasi. Zopet v razdaljah po ikakih 20 metrov med sabo. Prvi Ivo, drugi jaz, tretji Žarko, zadnji Jaka. Ko pridemo v bližino prvih hiš, se že oglasi pasji lajež. »Prekleti psi, ali nam zaradi njih zopet ne bo mogoče do ljudi in do pomoči?« preklinjamo.
Kljub laježu se približamo neki kmetiji, seveda od zadnje strani. Mimo senenih kop in v senci slivovih dreves se plazimo proti dvorišču. Za koruznim košem — nekakim malim kozolcem, ki so spodaj v rabi, z Ivom obstojiva. Nekaj metrov naprej čez dvorišče zaškripljejo na hlevu vrata. Ven stopi starejši nemški vojak in se ozira naokrog. Nato reče: »Du Fritz, warum schreien heute die Hunde so?« (Ti Fric, zakaj psi danes tako lajajo?) Cuje se polglasno govorjenje. Končno se vrata za-pro. Srce nama močno bije, ko otrpla čakava, kako se bo to srečanje končalo. Malo še počakamo in ko le ni več koga ven, se počasi odplazimo.
Sklenemo poskusiti pri kaki drugi hiši. To pa bo težko, saj so tu vsa naselja strnjena, v uličnem sistemu. Ko tako oprezamo, opazimo naprej napol podrto hišo, ki jo je najbrž zadela še ruska granata. Leseno stopnišče, ki je nekoč bilo znotraj hiše, je sedaj odprto. Napol ga zakriva del porušene, nagnjene strehe. Vodijo k podstrešnemu stanovanju, kjer skozi špranjo pri vratih vidimo brleti luč. »Tu bomo poskusili«, se odločimo. Psa pri tej hiši k sreči ni, v soseščini pa lajajo neprestano. Povzpnemo se po stopnicah. Neprijetno škripljejo, kljub previdnemu stopanju. Tiho potrkamo. Nič odziva. Ponovimo. Zdi se nam, da se znotraj nekaj premika. Končno se vrata previdno odpro.
Zagledamo manjšega moškega v domači beli srajci in dolgih spodnjicah. Očitno je pravkar prilezel iz postelje. Prestrašeno sprašuje: »Ko je vani?« »Drugovi«, odgovorimo »molimo vas, puštajte nas unutra«, in že se zrinemo mimo njega. V sobi sedi na postelji žena, v naročju pestuje dojenčka, ki hrope in ječi.
Povemo, da smo Slovenci, partizani, bivši izgnanci v Srbijo, ki smo ob nedavnem nemškem preboju po nesreči ostali v ozadju. Prosimo ga za pomoč, radi bi se nekje skrili, se okrepčali, predvsem pa dobili zvezo s kako organizacijo ali partizanskimi enotami v ozadju, če ve zanje. Moški, star je bil blizu štiridesetih let, pove, da pozna Slovenijo, saj je doma iz Medžimur-ja, a se je sem priženil. Pravi, da nam hrane ne more dati, ker nima ničesar. Lepo prosi, da bi takoj zapustili hišo, ker se preveč boji Nemcev in ustašev, ki da jih je polna vas. Tudi v sosednji hiši so. Zena joče in prosi, da odidemo, saj je otrok bolan. O kaki organizaciji ali partizanskih enotah pravita, da ne vesta nič. Obljubita, da nas ne bosta izdala in prijavila nočnega obiska oblastem. Zena in otrok se nam kar zasmilita. Zahvalimo se za gostoljubje in previdno odidemo. Zopet smo v snegu. V skrbeh se oziramo, če se bodo za nami pojavili zasledovalci.
Na neki njivi obstojimo. Očitno do druge vasi danes ne pridemo več, v Sotinu pa si ne upamo še v tretje postaviti usode na kocko. Le kje bi predanili? Spomnimo se na nemške rove, ki smo jih poprej prečkali. Vrnemo se do njih. Kmalu najdemo udobno zgrajene zemeljske bunkerje, kar cele sobe, z lesenimi pogradi, dvignjenimi od tal. Še slame je na njih. Tu, morda kilometer od Sotina, se zdimo kar varni. Naših sledi v zmrznjenem snegu ni opaziti. Pokrijemo se z odejami in zaspimo. Ko se dopoldne naslednjega dne zbudimo, gremo po globokih jarkih naokrog in stikamo po bunkerjih, če bi našli kaj za pod zob ali
karkoli drugega uporabnega. Toda nič takega ni. Le nekje najdemo kup večjih drobtin, plesnivega kruha. Pospravimo jih in to je edina naša hrana vseh pet, šest dni doslej.
Ker v Sotinu tudi nismo dobili zatočišča in informacij ali spodbud za našo nadaljnjo pot, smo spet v škripcih. Ne vemo, kaka naselja so še v bližini in kako daleč je do njih. Zato ostanemo zaenkrat kar v bunkerju. Manj hladno je v njem kot prejšnje dni na planem. Pogovarjamo se o svojcih in se bolje spoznavamo. Saj sta se nama z Ivom Žarko in Jaka pridružila tako nenadoma.
Jaka, doma nekje blizu Ptuja, je menda služil v bivši Jugoslaviji kot aktivni vojaški podoficir v Srbiji. Zato se posebno boji priti Nemcem ali ustašem v roke. Pravi, če ga dobe ustaši, ne bo milosti. Je oženjen in ima otroke. Ponoči, ko tavamo okrog se drži vedno bolj v ozadju. Ce bi naleteli na kako zasedo, se bi kot zadnji morda le kje potuhnil, prizna odkrito.
Posebno zanimiva je Zarkova zgodba. Doma je iz Trsta, njegova družina je po italijanski zasedbi Primorja emigrirala v Maribor. Tam je obiskoval gimnazijo. Nato je študiral pravo v Parizu. Ko so Francijo zasedli Nemci, se v Parizu tuji študenti niso več čutili varne. Najprej se je prebil v Vichyjevsko južno Francijo. Ko je še tam zavladal Hitler, pa v Španijo. Nato na Portugalsko in od tam v London. Nekaj časa je bil v službi kot tajnik pri dr. Marušiču. Ko je izvedel, da se v Srbiji ustanavlja slovenska partizanska brigada, se je takoj prijavil vanjo in tako prispel v Srem ravno okrog novega leta 1945. Vojaško enako neizkušen kot mi, je potem z nami vred prestajal svoj frontni ognjeni krst. Čeprav precej starejši od naju — rojen je bil leta 1914, pa se je zdel, vajen vsa leta le velikomestnih razmer, v nočnem tavanju, tu v njemu neznani deželi, kar nekam otroško nebogljen v doživljanju te sremske odisejade.
Ko je pripovedoval razne pariške zgodbice, je naneslo tudi na francoske sladokusce — gurmane. Pa smo se še mi spomnili, kaj bi najraje jedli sedaj, če bi si lahko izbrali poljubno jed. Od jedi, ki smo jih naštevali, nihče ni najprej omenil mesa, klobas, salam. Nekdo pa je omenil palačinke. Takoj smo se vsi zedinili, da bi nam lepo zapečene, hrustave, tople in s sladkorjem posute palačinke najbolj teknile. Ob teh pogovorih smo kar nekam pozabili na našo negotovo usodo.
Čudno, čeprav smo vedno bolj slabeli in se zavedali, da nam brez hrane ne bo mogoče več dolgo vzdržati, pa lakote nekam nismo čutili več. Le grlo se nam je stiskale in se sušilo od žeje.
Zvečer, bil je četrtek, 25. januarja, kot sem pozneje ugotovil, je padla kar temna noč. Zopet je naletaval sneg in močna kosava je zavijala od Donave sem.
»Nocoj moramo poskusiti srečo, pa naj se zgodi karkoli«, se odločimo. Zapustimc bunkerje in se odmajemo čez snežna polja, stran od Sotina. Le počasi napredujemo, saj smo že precej oslabeli. Pogosto počivamo. Morda čez dve uri zagledamo železniško progo. Razdrta je. Vsi pragi so na sredi presekani in štrle v zrak. Tračnice so tu in tam zverižene. Najbrž so progo, s kakim posebnim vozilom, ki je moralo
Sremska fronta januarja 1945 in naša pot od 17. do 26. januarja 1945
VakovarV)
Opatovar
negostai/
Vinkove
komlef
naša, pot
fron+na črta
vleči za sabo močno rezilo, poškodovali Nemci sami. Nekaj časa hodimo po progi. Nato zavijemo na slepo stran, saj se nam zdi prenevarno, da bi nas pripeljala do kake postojanke. Okrog polnoči mora biti, ko zagledamo obrise manjše vasi. Približamo se. Spet se oglasi pasji lajež. Vseeno se približamo manjši, leseni hiši na robu in potrkamo. Cez nekaj časa zarožlja zapah. Odpre kmet, velik starček, in ko nas zagleda, brž zaloputne vrata. Odločno zahtevamo, da nas pusti noter. Le nerad odpre in nas ogleduje sovražno. Zopet kar naravnost povemo, kdo smo in kaj bi radi. Nič ga ne prevzame naša pripoved. Pravi, da živi v hiši sam. Hrane da nima in da nam ne more postreči z ničimer. Porine Pred nas skledo z ostanki krompirjeve solate. Poskusimo. A bilo je vsega nekaj žlic. Kruha, pravi, da nima, saj mu hrano prinašajo drugi sem. Neprijazno nam odgovarja na vprašanja. Nestrpno nas odganja. Odločno odkloni, da bi prenočili pri njem nli da bi nas peljal v kako drugo hišo. Ko sprašujemo za zvezo s partizani, pravi, da bi o tem mogli vedeti največ v vasi Negoslavci, oddaljeni uro ali dve hoda. Tam da živi precej Srbov, ki so vsi za partizane. Občutek imamo, da stari ni Hrvat. Ko uvidimo, da nam je tu nemogoče ostati, neradi odidemo. On nam še pokaže smer, kod naj hodimo proti Negoslavcem, ter nemudoma zapahne vrata.
Spet smo v snežnem metežu, brez orientacije. Morda čez eno uro se približamo drugi, manjši vasi. Domnevamo, da tu ne more biti kake posadke. Zato kljub psom zavijemo naravnost vanjo. Od razočaranj °b dozdajšnjih srečanjih z domačini nam Je že skoraj vseeno. Pri neki večji hiši se °dpr,o vrata in na prag stopi rejen kmet z dolgimi brki. Ogovorimo ga. On pa, videč uašo izčrpanost, se nas prav nič ne ustraši, ampak začne kričati, najprej po madžarsko, nato hrvaško. Vpije, da je Madžar, da J® tu madžarska vas, naj takoj izginemo, ter da nas ho prijavil Nemcem.
Da bi se ga lotili in kaznovali za nadutost, ni bilo misliti, saj smo se bali, da bi hrup priklical še druge vaščane. Zato jadrno stečemo iz vasi, boječ se tudi, da je v bližini vseeno kako vojaštvo, ki bo prihitelo za nami. Vzdržimo le kaka dva kilometra, nato obnemoremo. Zasopli obstojimo in tožimo čez neprijazno deželo. »Le kje so Negoslavci«, se oziramo v temi naokrog.
Ko si malo oddahnemo, krenemo naprej, nekam brez volje. Naenkrat naletimo zo-Pet na raztrgano železniško progo. »Ali ni to ravno tista, koder smo hodili že poprej? Menda ja nismo toliko kilometrov prehodili v krogu, zastonj?« se sprašujemo.
Ze pred tedni, ko smo se v Sremu približevali fronti, so nas opozarjali na minska polja okrog opuščenih postojank in naselij, ki so jih zapustili Nemci. Zato so Se takih sumljivih območij vodiči, ki so nas vodili, skrbno izogibali. Tudi te noči, ko smo tavali in večkrat prečkali položaje, okrog katerih bi mogle biti položene mine, Srno tam stopali sila previdno in narahlo.
Vendar smo sedaj že močno otopeli. Zavedamo se, da dolgo ne bomo mogli več vzdržati. Nekaj časa še hodimo po progi, Potem skušamo določiti smer, kjer naj bi bili Negoslavci. Nato jo udarimo kar počez s proge, čeprav so morda tudi tu kje na-
stavljene mine. K sreči ne poči. Pozneje smo sklepali, da smo na teh dolgih pohodih morda le kje prečkali kako minsko polje, vendar se mine, zakopane v zmrzli zemlji in pokrite z zmrzlim snegom niso sprožile?
Hodimo že več ur, omahujemo in počivamo. Moralo je biti ob kakih pol štirih zjutraj, ko uzremo obrise večjega naselja. »Morda so to Negoslavci?« nas preleti upanje.
Malo pred vasjo naletimo na zasnežene strelske jarke in nasipe ob njih. Ze se oglase psi. »Ali bi se kar tu na začetku približali prvim hišam,« razmišljamo in oklevamo. Bojimo se, da bi naleteli na enak odziv kot pri vseh dosedanjih poskusih, čeprav smo še vselej srečno odnesli pete. Tu pa čutimo neko posebno nevarnost v zraku. V skrbeh smo, ali se ne bo zdaj sprožil rafal proti nam.
»Poskusimo raje na drugem koncu vasi«, se nam zdi sprejemljivejša rešitev, čeprav se zavedamo, da je to le prelaganje odločitve. Sklonjeni za nasipi, se pomikamo vzdolž dolge vasi, na drugi konec. Na kraju se ustavimo. Zavedamo se, da zdaj ni več kaj odlašati, saj bo kmalu dan. Spet se drug za drugim počasi plazimo krajni kmetiji od zadnje strani. Oprezno se oziramo okrog, toda razen pasjega laježa je vse mimo. Skozi vinograd se primaknemo v bližino dvorišča. Nato od drevesa do drevesa. Ze smo pri kopah sena. Tu je ob ograji vrta pokončno stoječ večji sod, ki je verjetno služil za raztopino modre galice ob škropljenju trte. Zadihana se z Ivom skloniva nanj. Žarko je nekaj metrov stran od nekem drevesu, Jaka pa čepi še dalje ob grmih vinograda. Zbirava korajžo za vstop na dvorišče. Moti se mi, v glavi šumi. Čutim, kako mi udarja v sencih.
Naenkrat vzklik: »Hande hoch, wer da!« (Roke v vis, kdo je tu). Nato repetiranje z orožjem.
Prešine me: »Zdaj je pa res konec.«
V trenutku je, kot bi se prebudil, glava čisto jasna. In kot pred dnevi v globači
pri Opatovcu, mi zopet done v ušesih mežiški zvonovi z vso močjo, spet preletim z mislimi v Orašje med svoje, kot da sem med njimi v sobi, kjer spe. Nato se mi v hipu ponovno zvrste pred očmi nešteti dogodki iz mladosti, kot zadnjič. Pozneje, ko sem o tem velikokrat premišljal, sem se čudil, kako je mogoče v mislih preleteti v sekundi ali dveh, ko gre za biti ali ne biti, tolikšen del življenja. In se pri tem tako natančno spomniti na dogodke, ki so sicer že davno padli iz zavesti ?
Zdaj bodo zaregljali rafali in popadali bomo v sneg, kot so naši tovariši pred desetimi dnevi. Ze vidim, kako bodo ležala naša trupla zametena v snegu.
Toda rafala ni, morda zato, ker smo čisto mirni, kot okameneli? Na kakršenkoli odpor ali na beg ni misliti, saj smo na koncu z močmi in vsenaokrog je zasnežena ravnina, brez gozdov. Na ponovno povelje počasi dvignemo roke.
Medtem izza bližnjih senenih kop z uperjenimi brzostrelkami skočijo Nemci. Drugi so že pri Žarku in Jaku. Prvi nas preiščejo in obkrožijo, iz ozadja se prikažejo še ostali z na strel pripravljenim orožjem. Vseh je kakih deset.
Obkrožene nas odženejo v vas, kjer je bila v neki hiši stražarska postojanka. Po uniformah vidimo, da nas je zajela zaledna feldžandarmerija, saj nekaterim vise okrog vratu na verižicah značilni obeski v obliki polmeseca. Rojeva se jutro 26. januarja 1945. Blizu petih zjutraj mora biti. Priženejo nas v večjo sobo z nadstropnimi pogradi, kjer spi kakih petnajst vojakov. Prebujajo se in začudeni opazujejo nočni obisk. Vodja patrole, ki nas je zajela, ukaže, da se vsedemo na klop. Nato nas na kratko zasliši in odide poročat. V topli sobi nas vleče na spanec, toda od skrbi ni mogoče zaspati. Pričakujemo, da se bodo vsak hip vrnili, nato pa nas postrelili.
Ko se zdani, se vodja patrole vrne. Z njim je starejši podoficir, temnih las in z brki pod nosom. Po slovensko nam reče:
»Pobi, srečo ste imeli, da ste prišli nam v roke. Če bi vas dobili esesovci, bi bilo konec z vami. Naš komandir, lajtnant, je imel včeraj rojstni dan. Celo noč je popival in pravi, da vas bo zaslišal pozneje. On je že sit vojne.« Nato pove, da je doma iz Železne Kaple. Prav presenečen je, ko izve, da sva z Ivom koroška rojaka, doma le na drugi, mežiški strani Pece. Sprašuje nas, kako smo prišli v Srbijo. Pove, da so tudi pri njih izseljevali zavedne slovenske družine. Izvemo, da je ta vas res Nego-slavci.
Tukaj smo prvič opazili, da je morala nemških enot v zaledju, ki so jo tvorili večinoma starejši vojaki, že močno načeta, saj vedo, da je vojna za njih izgubljena. Pričnemo upati, da bomo morda le preživeli tudi ujetništvo, čeprav še ne vemo, kam nas bodo odgnali. Vseeno pa smo veseli, da nismo padli v roke sprednjim enotam »Prinz Eugen« SS divizije.
Odvedejo nas v sosednjo, večjo, kmečko hišo, kjer po kamenitih stopnicah pridemo v klet. V njej je urejen zasilen zapor. V kotu leži neki nemški vojak. Močno je pijan. Na glas robanti čez vojno in čez Hitlerja, pa da se ne bo več voje-val. Čudimo se, da si upa.
Dopoldne, oikrog desetih, nas priženejo ven na dvorišče in nam ukažejo rezati drva. Tu je ležalo nekaj drevesnih debel in vej. Prinesejo potezno žago. Zdi se mi, da jo zagrabiva z Ivom, ona dva pa naj bi drva cepila in nosila vstran. Toda žaganje nama ne gre. Preslabotna sva. Le s težavo jo vlečeva in dolgo traja, preden je odrezan prvi čok. Počivati morava. Stražarja nas ne priganjata. S praga nas opazujeta kmetica, očitno gospodinja v tej hiši, in hčerka okrog sedemnajstih let. Tudi pri tej domačiji, ki mora biti kar premožna, moških ni videti.
Dekle se nam približa in s sočutjem gleda, kako se mučimo. Sedaj podnevi in med civili se šele zavedamo, kakšni smo videti. Vsi smo kuštravi, že skoraj mesec dni neobriti, neumiti, upadlih lic in udrtih oči, v povaljanih, umazanih oblekah.
Vpraša nas: »Momci, dali ste gladni, hočete li nešto pojesti?«
Odvrnemo, da že deseti dan nismo nič jedli, ne pili. Solze ji pritečejo po licih in ihteč reče: »Pitajte stražu, dali vam mogu donesti jelo?« Povprašamo in stražarja sta dovolila.
Brž odhiti v hišo in čez nekaj minut prineseta z materjo pladenj. Na njem hleb svežega, belega, kakih 15 cm visokega kruha, kakršnega smo videli že v Šidu. Zraven na krožniku pa štirje velikanski, na romb narezani kosi slanine.
Posedemo in se lotimo. Toda, glej: Nobenega teka nimamo. Niti ne čutimo okusa. Zdi se mi, kot bi v ustih drobil malto ali pesek. Kruh se valja, jezik je trd, ustna votlina in žrelo, kot da je oteklo. Predvsem pa ni sline. S težavo požiramo. Ne pojemo veliko, le kos kruha in nekaj rezin slanine. Kot bi pri jedi omagali.
Lepo se zahvalimo in se spet lotimo drv Ne dolgo za tem nam stražarja ukažeta, naj prenehamo, ter nas odženeta nazaj v klet. Ugibali smo, da so jih morda k temu nagovorili domači, ko so videli, da smo preslabotni in ne bomo nič naredili.
Okrog enih se odpro vrata in domača hči nam prinese krožnike, žlice, kruh in
velik lonec dehteče, vroče, goste juhe. Pravzaprav je to nekak golaž, v njem pa plavajo kot krofi velike »špekknedle«, kot jim je rekla. Neverjetno. Kar verjeti ne moremo. Kaka sprememba nasproti preteklim dnem, ko smo ležali v snegu in sanjali o jedeh, ki bi si jih privoščili, če bi mogli. Sedaj pa pred nami obilje jedi, ki bi zadostovalo vsaj za deset lačnih fantov. Zdelo se mi je, da tako finega vonja, kot je prihajal iz tega lonca, v življenju še nisem občutil.
Brž si nadevljemo. S slastjo uživamo vročo juho, ki laže teče po grlu. Toda okusa tudi sedaj ni čutiti. Tudi na pogled tako slasten, z dehtečo slanino nadevan in iz fine bele moke narejen »špekknedel«, ki se ga lotim, nima okusa. Le to čutim, da je vse skupaj precej mastno. Pospravim le en krožnik. A še to bolj iz občutka zavestne potrebe po hrani kot iz poželenja po njej. Tudi ostali ne morejo več.
Dekle nam prigovarja, naj jemo in kar nekam razočarana je, ko odnese skoraj poln lonec nazaj.
Pozneje, do konca vojne in še prva leta po njej, ko sem bil še dostikrat lačen, sem se tistega lonca velikokrat spomnil in ugibal, kako bi oni, po sremsko začinjeni golaž in »špekknedle« le teknile, če bi si jih lahko nadeval pri normalnem teku?
Popoldne nas odvedejo na zaslišanje. Spraševali so vsakega posebej, najprej Žarka in Iva, ki sta bolje govorila nemški. Nato še vse skupaj in popišejo naše podatke. Sprašujejo, kod smo hodili te dni, kar približno opišemo, vendar ne omenimo naših nočnih obiskov. Izvemo, da so nas sledili že vse dni, morda nas je prijavil že domačin iz prvega srečanja v Sotinu? Gotovo pa sta nas naznanila oba Madžara zadnjo noč, ko so za nami šle patrole s psi.
Ponoči je bilo hudo. Vsa mastna juha, ki smo jo zaužili, je šla z drisko naprej. Posebno je dajalo Žarka in mene. Stražar pred vrati, v popolni bojni opremi, je bil že prav nevoljen, ko je moral tolikokrat odklepati vrata in nas stražiti pri zasilni straniščni utici na dvorišču. Naenkrat mu je bilo dovolj. Ves razkačen je preklinjal in se drl na Žarka: »Verfluchter Scheis-ser!« Zato sem odtlej, ko me je spet nagnalo, počepnil kar v nekem kotu kleti, saj je vsakikrat priteklo le nekaj krvi.
Naslednje jutro, bilo je v soboto, 27. januarja, nas s kamionom, na katerem je tudi desetina vojakov, odpeljejo do Vuko-vara. Tja smo prispeli vsi trdi od mraza. Čez nekaj ur nas prevzameta dva stražarja, starejša dedca. Odvedeta nas proti Vin-kovcem, do koder je menda 17 kilometrov. Te poti se še prav dobro spominjam. Bil je svinčeno siv, mrzel dan. Močna ko-šava je brila in nosila naletavajoči sneg, ki ga je bilo po cesti že kar precej, da se nam je mlel med nogami. Po ravnini iz Vukovara ven je ležalo na stotine zmrznjenih trupel nemških vojakov, vseh zame-tenih v snegu. Vmes pa konjska trupla z napihnjenimi trebuhi in precej razdejane vojaške opreme. Tako razdejanje so mogle povzročiti le mine iz sovjetskih kat j uš in topov. Ob pogledovanju po teh prizorih mi je živo prišla pred oči ilustracija iz stare izdaje Gregorčičevih poezij pri pesmi »Po bitvi«. Obenem sem si mislil, gledajoč trupla teh mladih fantov, ležečih v vseh mogočih položajih: »Koliko vas je le ob-
ležalo tako vsa ta leta po bojiščih od Moskve in Stalingrada sem — kaj pa vam je bilo treba tega. In vse zavoljo Hitlerja?« In še mi je misel poletela tja do Opatovca in do naših tovarišev, enako nepremično ležečih.
Najbrž so Nemci potem, ko so Rusi odšli, premaknili fronto zopet za kake 15 km proti vzhodu. Sicer bi bili prizori, ki smo jih videli sedaj, že globoko v nemškem zaledju, nemogoči. Razen, če bi to razdejanje naredila ruska aviacija, ki pa je mi dotlej nismo videli. Tako sem si pač razlagal nepričakovano sliko.
Več kot pol poti smo že prešli. Nemca, z nami vred izmučena, sta si že v Vu-kovaru nataknila čez glavo in obraz volneni zaščitni maski. A kljub temu se jima je, enako kot nam, nabiral led po kocinah okrog nosu in ust. Kar prav jima je prišlo, ko smo zakoračili v vas. Zavijeta v neko hišo in tudi nas popeljeta v sobo, kjer se spravita za mizo, nam pa sta odredila klop ob oknu. Tudi pri tej hiši so le ženske, oblečene vse v črno.
Nemca se razkomotita pri mizi ter privlečeta iz svojih malh malico. Na znani, vojaški štirioglat kruh, ki ga pedantno režeta na tanke rezine, ki z nožem mažeta pašteto in jih s tekom pospravljata.
Domače ženske na drugi strani sobe pa opazujejo nas in šepetajo med sabo. Naenkrat se najstarejša približa in vpraša, če bi tudi mi kaj pojedli. Predlaga, da vprašamo Nemca, če sme kaj prinesti. Vprašamo in stražarja sta dovolila. Potem se ponovi enak prizor kot pred dnevi v Nego-slavcih. Zenske prineso ogromen hleb kruha, spet visokega, belega ter na krožniku velike kose slanine.
Zopet sem pomislil, kaka je neki ta dežela, kjer tik pred koncem dolge vojne, ko povsodi vsega manjka, pečejo še tako lep kruh in tudi slanine očitno ne manjka.
Brž se lotimo in čeprav še vedno brez pravega teka ter brez občutka okusa, vseeno kar jemo. Spet se mi zdi, kot bi v ustih drobil malto ali pesek in spet je težava hrano pogoltniti. Nemca pa sta od svoje mize sem pogledovala vse bolj z vidnim zanimanjem. Zdelo se mi je, da bosta vsak trenutek povprašala, če lahko prisedeta sem in si tudi odrežeta kak kos. Kar nekam manjvredna sta se zdela ob svojem vojaškem, črnem kruhu in pusti pašteti. Toda za zdaj sta se še zadržala.
Zenska, ki je opazila, da le s težavo požiramo, se spet približa in vpraša: »Je-lite, momci, dali bi popili malo rakije?«
»Da, da, molimo vas«. Ze vse dni se nam je zdelo, da bi oteklino v ustih in togost v žrelu moglo omehčati prav žganje. To bi nam pognalo tudi kri po premrlem telesu in udih.
Ze se ženica vrne s steklenico žganja, druga pa prinese kozarčke na krožniku. Pričneta natakati. Drug za drugim zvrača-mo kozarce in zdi se mi, kot da bi s temi kapljicami prikipevalo življenje v telo. Menda smo spili vsak dva kozarca, ko pogledam proti Nemcema. Kljub resnemu položaju me je skoraj popadel smeh. Gledala sta proti nam z odprtimi očmi, nozdrvi so se jima širile in zdelo se mi je, da kar iz zraka vsrkavata hlape žganja, katerega dehteči vonj se je širil po sobi.
Kot sem omenil že prej, sta bila to starejša možakarja, preprostega videza, ka-
kršni so se mi včasih zdeli furmani na cesti. Nista se mogla več zadržati in prav ponižno vprašata:
»Konnen auch wir zwei ein Schluck beckommen?« (Ali lahko tudi midva dobiva požirek?)
»Natiirlich« (seveda), odvrnemo in že jima pivsko — tovariško natakamo. Menda še z večjim tekom, kot mi prej, zvra-čata kozarčke. Nato prisedeta k nam in z njima in domačimi smo se zapletli kar v Prijateljski razgovor. Spraševala sta nas, od kod in kaj smo. Občudujoče sta ogledovala Žarka, ki je pripovedoval, da je študiral pravo v Parizu, Ivo pa tudi že ono leto, prav tako pravo v Beogradu, še pred vojno. Medtem smo družno praznili steklenico. Od domačih smo izvedeli, da se ta vas imenuje Srbi in da v njej po večini žive res Srbi. Ti pa so v ustaški vladavini preživljali velike stiske. Za može niso vedeli, kje so. Videli smo, da enako kot v Negoslavcih, tudi tu čutijo s partizani naravno zavezništvo.
Padal je skoro že mrak, ko se poslovimo od prijaznih žensk in zopet zakoračimo v mrzlo košavo.
V Vinkovcih so nas zaprli v zgradbo okrožnega sodišča. V kleteh zaporov, kamor so nas odredili, je bilo že na stotine naših ujetnikov s sremske fronte. Mnogi med njimi so bili ranjeni. Ob slabi hrani, brez zdravniške oskrbe in le za silo obvezani, so vsak dan umirali. V prostorih je močno smrdelo, saj je od ranjenih in nepokretnih šla voda in blato. Našli smo se tudi z nekaj tovariši iz slovenskega bataljona, ki so bili ujeti že poprej, ob samem napadu pri Opatovcu. Med njimi se najbolj spominjam Ludvika Grafenaverja, ki
sem ga omenil že spredaj. Bil je ranjen v glavo. Krogla mu je razmesarila usta in šla na licu ven. Nezavesten je obležal v jarku in Nemci so ga drugi dan našli. Spominjam se tudi Slovenke, ki sem jo prej v bataljonu večkrat videl, a ji nisem vedel imena. Dobila je strel v trebuh. Najbrž ni preživela, saj je sama pravila, da bo gotovo umrla. Poleg drugih je bil tu še neki fant, okrog tridesetih let, večji, temnih las, zdi se mi, da je imel majhne brke pod nosom. Ranjen je bil v roko.
Sicer se mi je zdelo, da vlada v tem zaporu kar precejšnja zmešnjava. Očividno je bilo, da gre stvar h kraju in da bi mnogi tu najrajši pobegnili od bližajoče se fronte. Poleg Nemcev so imeli v zaporu besedo še organi NDH, saj so nas stražili predvsem hrvaški policaji tega sodišča. Nas je vodil na zaslišanja ali na stranišče neki možiček v oguljeni, modri uniformi, a dobrodušnega videza. Z njim se je dalo kar pogovoriti. Zaslišanja so bila tu zgolj formalnost, saj od nas niso mogli zvedeti kaj posebnega.
Tuhtali smo, kako bi lahko prišli v stik z ljudmi zunaj in dobili kakršnokoli pomoč. Hrano smo imeli zelo slabo. Zjutraj grenka, črna kava, za kosilo in večerjo pa redka juha in za ves dan čisto tanka rezina kruha. Vendar je bilo nekaj vredno to, da smo uživali vsaj toplo tekočino. Vse bolj smo hujšali.
Nekega dne smo vprašali starega policaja, 6e pozna v Vinkovcih kako slovensko družino, in ga prosili, da bi jim povedal 0 nas. Morda bi nas mogel kdo celo obiskati in prevzeti sporočilo za svojce v
Srbiji, ki bi ga odposlal, ko bo tukaj že osvobojeno.
Mož je obljubil in držal besedo. Dosegel je dovoljenje za obisk in naslednji dan so nas poklicali ven na hodnik. Tam je stal neki večji moški srednjih let z ženo in hčerko. Povedal je, da je doma iz Maribora in da je tu kleparski mojster. Nam se je zdela družina v lepih, meščanskih oblekah in urejenega videza kot prikazen. Kar nisem si mogel misliti, da smo nekdaj tudi mi izgledali podobno. Sedaj pa smo bili tako bedni in zanemarjeni, polni uši, ki so nam lezle po telesu in obleki in smo se jih nalezli v tem zaporu. Kar sram me je postalo pred njimi.
Prinesli so nam veliko, v papir zavito pogačo. Z Ivom sva hitro napisala na papir, ki so ga prinesli s seboj, sporočilo svojcem, da sva zaenkrat živa. Menda so v Srbijo aprila, po preboju sremske fronte, ta pisma srečno prispela, in to je bila prva vest o naju z Ivom, saj so naju dotlej imeli za padla v Sremu.
Podobne obiske in zveze so iskali tudi drugi in pri tem so jim ustrežljivo pomagali hrvaški policaji in uslužbenci tega sodišča, kot bi se hoteli sedaj, pred zlomom, pri partizanih oprati za prejšnje sodelovanje z okupatorji.
Pred leti se mi je po telefonu oglasila neka ženska iz Savinjske doline in me prosila, da bi ji pričal za dvojno dobo, češ, da nam je v zapor v Vinkovcih nosila hrano. Povedala mi je imena in domače naslove naše četverice in še nekaterih drugih. Podatke smo ji menda napisali mi sami. Vendar se nje sam nisem več spomnil. Menda pa je imel z njo stik prijatelj Ivo, kot mi je povedal, ko sem mu o tem pripovedoval.
Pogačo smo seveda razdelili vsem ujetnikom v našem kotu zapora. Med njimi je bilo tudi nekaj Bosank iz Krajiške brigade.
Okrog 1. februarja so nas nekaj sto ne-ranjenih ali laže ranjenih postrojili na dvorišču. Potem so nas odvedli na kolodvor. Med potjo smo srečevali kolone ustašev ali posamezne gruče. Žugali so nam in kričali: »Kurve partizanske, gde vam je sad vaš Tito! Dajte, da mi sredimo sa njima.« Nekateri so nas hoteli napasti, da so nas morali zaščititi celo nemški stražarji.
Nabralo se nas je za poln vlak. Živinski vagoni, v katerih smo polegli ah posedli, so bili nabito polni. Niti pošteno pretegniti se nisi mogel. Mi štirje smo se držali v kotu, na srečo oddaljeni od skupine ujetnikov iz jugoslovanske brigade, ki je prišla iz Rusije. Bili so sami Hrvati. Med njimi je posebno izstopal velik, rejen podoficir, divjih, sršečih oči in z izredno veliko in debelo spodnjo čeljustjo. Ta je kmalu postal v vagonu glavna osebnost. Kričal je na druge, ki so mu bili napoti. Zahteval je, da se vsi stisnemo še bolj skupaj, da si je lahko njegova skupina prav gosposko uredila ležišča. Neprestano nas je zmerjal za partizane in nam grozil. Vsi v tisti skupini so imeli še snažne obleke ter bili pri polni moči. Morali so pasti v ujetništvo pred kratkim. Drugi tu pa so bili na koncu z močmi, zlasti ranjeni. Zato se mu nihče ni upal upirati.
Vagoni so bili zaklenjeni, zunaj pa so stali nemški stražarji. Malo potrebo smo opravljali kar v nekem kotu. Znočilo se je.
Na nesrečo naenkrat popade Žarka driska. Spravi se v tisti kot in začne odpirati hlače. To opazi oni silak. Plane k njemu in mu prepoveduje opraviti v vagonu veliko potrebo, češ, da on ne bo vohal smradu. Nemci zunaj so postali pozorni na nemir v vagonu, poleg tega smo začeli tolči po vratih in vpiti »aufmachen«. Stražarji odpro in vprašajo, kaj je. Odgovorimo, da oni ne dovoli opraviti potrebo. Nemec ga odpodi in ukaže:
»Soli scheiss er!«
Žarko je Hrvata pogledal prav zmagoslavno in začel spuščati hlače. Zadevo pa smo potem sporazumno s stražarji rešili tako, da sva dva zagrabila Žarka za roke, on pa se je nagnil z zadnjo platjo izven vagona. Stražarji pa so vrata zaprli šele potem. Silak se je medtem potuhnjeno odmaknil in bolj spoštljivo motril našo skupino, ki se je z Nemci pogovarjala v njihovem jeziku.
Več ur smo že polegali v vagonih, medtem pa ugibali, kam neki bomo krenili in kaka usoda nas čaka. Naenkrat se začne kompozicija premikati sem in tja. Tedaj plane skupina iz jugoslovanske brigade k zamreženim oknom. Vse, ki so jim bili napoti, z brcami razženejo. Vedno, ko se naš vagon pomika mimo postaje, kjer so stale gruče nemških in hrvaških oficirjev ali železničarjev, tulijo na vso moč:
»Pustite nas vani, mi nismo partizani, mi smo ustaši, mi smo sa vama!«
Kljub razbijanju po oknih se oni zunaj za te klice ne zmenijo. To jih je še bolj razkačilo. Začeli so kričati na nas, češ, da smo mi krivi za vse to in da bi nas poklali, če bi imeli nože.
Vlak je končno potegnil v noč. Na vseh postajah, kjer smo se ustavili, se je skupina »ustašev« ponovno skušala »osvoboditi«, a ji ni uspelo vzbuditi pozornosti zunaj nase.
Zgodaj zjutraj smo prispeli v Zagreb. Na neki postaji v predmestju so nas razvrstili v kolone. Tu smo se ločili od »ustašev« in vsem je odleglo.
Naj omenim ob tem dogodek iz leta 1946 v Ljubljani. Nekoč sem slonel ob oknu vlaka, ko sem se spravljal domov na krajše počitnice. Kar zagledam na peronu v počasnem koraku dva oficirja v pomenku in z rokami na hrbtu. Eden od njiju, s ka-petanskimi našitki, se mi zdi čudno znan. »Kje neki sem le videl ta divji, zavaljeni obraz?« se sprašujem. Ze sta oficirja zginila za vogalom, vlak pa je ravno tedaj tudi potegnil. Šine mi v glavo: »To je vendar tisti podoficir iz Srema, ki nas je tako teroriziral na vlaku iz Vinkovcev ter kričal o svojem ustaštvu.« Ce bi se to zgodilo le minuto poprej, bi gotovo stekel k njemu, ga popadel za ovratnik in mu zabrusil: »Ti slavni ustaš, kako neki si drzneš nositi Titovo uniformo in kako si le prišel komaj v dobrem letu do tako visokega čina!« Še dolgo v vlaku se nisem mogel pomiriti. Tovariši, ki so bili z mano, pa so me spraševali, kaj mi je naenkrat, da sem tako divji. Potem sem jim moral pripovedovati zgodbo o Sremu in o srečanju s tem ustašem.
Po ulicah Zagreba še ni oživel promet. Le redke posameznike srečujemo in še ti odmikajo pogled od nas. Odkorakali smo skozi celo mesto na drugi konec, do neke cementarne ali opekarne pod vznožjem
hriba, kjer je videti tudi odkope sivkaste hribine.
Tovarna, kjer je bilo taborišče, je obsegala veliko ograjeno dvorišče, skupino obratnih in drugih zgradb. V hrib v ozadju pa so bili speljani obokani rovi, ki so se razširjali v večje prostore z betonskimi tlemi, pa tudi tlakovanimi z rdečo opeko. V tem taborišču je moralo biti tedaj zaprtih več tisoč ljudi. Sodeč po oblekah, uniformah, fiziognomijah je bil to pravi balkanski babilon. Očitno tu niso bili zaprti samo zajeti partizani, ampak tudi drugi, ki so se kaj pregrešili okupatorju, od domačih civilov, ciganov, onih v muslimanskih nošah, morda pa celo tudi kake vrste četniki.
V prostorih so vladale strašne razmere. Neznosno je smrdelo. Od ranjenih in na pol mrtvih je tekla voda in blato po tleh in se mešala s krvjo in izpljunki. Bolj ob vhodih je ta tekočina zmrzovala, v notranjosti pa je stala na cm debelo. Pogradov za ležanje nisem opazil, morda so bili le bolj znotraj. Tam je bilo topleje, zato je vladala še večja gneča. Naša skupina je dobila prostor kar v začetku nekega rova. Zaradi prepiha je bilo mrzlo, toda zrak je bil le boljši. Seveda smo se tudi mi morali vleči na tla v tisto godljo.
Hrano smio dobivali še slabšo kot v Vin-kovcih. Zato smo povsem oslabeli. Bila nas je sama kost in koža. Cez dan so nas gonili k raznim opravilom na dvorišču. Pogosto smo morali nositi mrtve za neko barako. Tega posla smo se najbolj izogibali, saj smo bili preslabi, da bi dva mogla nositi truplo, nemški stražarji pa so pri tem surovo priganjali. Posebno se nam je gabilo hoditi po mrtve v notranje prostore. Tu so zdihovali, vpili, ali nemo zrli in vsak hip je kdo izdihnil. Tem mučnim opravilom smo se najlaže izognili s pohodi na stranišče, ki je bilo z latrinami urejeno v nekem bolj zakritem delu dvorišča. Tam smo ostajali čim del j.
Ze prvo noč smo doživeli pravi napad uši. Čeprav smo jih čutili že iz Vinkovoev sem, pa so nas tu dobesedno žrle. Bil sem preveč top in brezbrižen, da bi se skušal očistiti, zavedajoč se, da bi bilo to nesmiselno. Potem si čez dva dni le slečem plašč in potegnem z vratu šal. Zgrozil sem se. Na modrem, volnenem šalu je mrgolelo na stotine velikih, debelih, belih uši. Šal je bil dobesedno bel od njih. Z gnusom sem ga zavrgel. Iz obleke in telesa pa jih seveda ni bilo mogoče pregnati.
Ko smo nedavno obujali v tovarišema Ivom in Žarkom spomine iz sremskih dni in iz poti v ujetništvo, se je spomnil Žarko dogodka iz tega zagrebškega taborišča:
Zraven njega je ležal zapornik, ki je stokal in ugašal v zadnjih vzdihljajih. Naenkrat je opazil, kako tega soseda uši množično zapuščajo in se usmerjajo k njemu. Potipal ga je za roko in opazil, da je mrzla. Sosed je med tem izdihnil. Uši so to takoj začutile in si poiskale drugo zatočišče.
Dvakrat ali trikrat so nas peljali na zaslišanje. Tudi tu sta pretežno govorila Ivo in Žarko v imenu vseh. Od onih, ki so bili v taborišču že delj časa — zdi se mi, da sta bila med njimi tudi dva Slovenca iz našega bataljona — smo izvedeli, da partizane menda množično zamenjavajo za ujete nemške vojake, nekje blizu Karlovca.
To se nam je sprva zdelo kar neverjetno, saj o čem takem do tedaj še pismo slišali. Ugibali smo, ali ni to morda le pretveza, da potem ujetnike nekje zunaj pokončajo. Toda mogoče je le res, saj je tudi tu opaziti nervozo v upravi taborišča. Na nekaterih obrazih je brati očitno skrb, kako se bodo rešili od tod, in nekako odsotnost, kot da bi z mislimi biti že napol doma. Nato smo izvedeli, da bodo nas štiri, z večjo skupino, ki so jo pripravljali, tudi zamenjali. Veselili smo se že, da bi čim-prej prišli iz tega taborišča na osvobojeno ozemlje. Toda kmalu izvemo, da mi za zamenjavo ne pridemo v poštev, ker smo Slovenci. Zamenjujejo da le Hrvate. Odpeljali nas bodo v Nemčijo.
Pred leti sem izvedel, da je neki ujet tovariš iz našega bataljona vseeno bil zamenjan od tod nazaj k partizanom.
Cez nekaj dni so nas kakih dvajset odpeljali v drugo taborišče, kjer so bile razmere veliko boljše. Najprej smo se morali sleči. Pobrali so nam obleko in jo dezinfe-cirali v kotlih, iz katerih je uhajala žveplena para. Medtem smo se temeljito okopali in očistili. Ostrigli so nas in pobrili zarasle brade z lica. Tedaj smo se šele goli videli, kako suhi smo v telo in lice. Pa vsi krvavi od neštetih ugrizov ter od zmečkanih uši.
Iz novega taborišča smo zopet skušali dobiti zvezo z zunanjim svetom. Spomnil sem se, da morda še živi v Zagrebu Milka Grabner, družinska mladostna prijateljica, ki je že pred letom 1941 službovala tu pri dr. Kenku, uslužbencu mežiškega rudnika. Ta je namreč imel tu poprej de’ svoje direkcije in knjigovodstvo. Njenega naslova seveda nismo vedeli. Ne vem več, kako smo uspeli navezati stik, zdi se mi, da smo predlagali vpogled v telefonski imenik. Spominjam se le to, da so nam pri iskanju nekateri kar precej pomagali. Ze čez dan ali dva dobimo obisk: Prišla je Milka, z njo dr. Kenk in neki njegov kolega, pravnik iz Celja. Prinesli so nam precej hrane, med drugim veliko pogačo. Posebej nas je razveselil Kenkov kolega, ki je skrivoma potegnil iz žepa pollitrsko steklenico žganja in nam jo neopazno stisnil. Seveda se v navzočnosti stražarjev nismo mogli pogovarjati podrobno. Le bežno smo jim nakazali našo usodo. Milka je bila zaprepadena, ko nas je videla tako bedne. Poleg tega so se nam obleke, ki so jih prekuhali v pari, močno skrčile in hlač skoraj nisem mogel dobiti nase, obenem so napol razpadle. Enako usodo so doživeli čevlji, pasu pa sploh ni bilo več. Naslednji dan spet dobimo obisk. Neka ženska nam prinese več kosov obleke. Z njo je uslužbenka iz tovarne »Bizjak keksi«, ki pove, da se piše Kresal in je sestra pisatelja Rudolfa Kresala. Morda je bil v tej skupini obiskovalcev še kdo, ki se ga ne spominjam več. Tovarnar Bizjak, Slovenec, nam je poslal nekaj večjih zavojev keksov. Ta hrana nam je prišla zelo prav. V nekaj dneh smo se vsaj za silo okrepili. Kot v Vinkovcih, smo jo tudi tukaj tovariško delili z drugimi v taborišču.
Med njimi se najbolj spominjam mladega Poljaka Stefana, ki se nam je pridružil in se sploh povsodi držal naše skupine ter na zaslišanjih izjavljal, da je Slovenec, doma iz Poljčan. Res je slovensko kar do-
bro obvladal, čeprav s tujim naglasom. Leto ali dve je poprej v Sloveniji prisilno delal pri organizaciji Todt. Nekje na spodnjem Stajarskem je ušel, a so ga na hrvaški strani zajeli in vtaknili v taborišče. Zelo se je bal, da bi ugotovili njegovo pravo zgodbo, ki nam jo je razjkril šele pozneje. Sicer je bil študent, doma iz Varšave.
Nekako sredi februarja, na večer, nas odpe'jejo. V Mariboru doživimo ponoči hudo bombardiranje. Sirene tulijo, hiše v mestu se rušijo in gore. Bombe padajo tudi okrog vlaka, ki je stal v vznožju hriba, precej daleč od postaje naprej. K sreči nas ne zadene.
Za dva ali tri dni se ustavimo v Gradcu. Nameste nas v neke barake blizu centralnega pokopališča. Dve noči zaporedoma doživimo bombardiranje. V okolici se vse ruši. Barake tafcorekoč premetava od eksplozij. Napada, kot da ne bo konec, v valovih prihajajo novi avioni. K sreči jo spet odnesemo. Cez dan nas gonijo na de-
lo.	Še danes se čudim, kako smo na neki tovorni postaji mogli raztovoriti vagon koksa, ko je bila že lopata težka, da si jo komaj držal v rokah. Toda pod grožnjami stražarjev je moralo iti. Drugi dan smo nosili mrliče na pokopališča. V bližini je pogreb. Iz govora duhovnika razberem, da gre za žrtev bombnega napada iz Maribora. Svojci jočejo ob grobu. Občudujem jih, kako so lepo oblečeni. Nenadoma zatulijo sirene. Ob belem dnevu in v zavetju nagrobnih spomenikov opazujemo razdejanje, ki ga povzročajo bombe. Spet smo imeli srečo. Na pokopališče ni padla nobena.
Po 20. februarju prispemo v Linz ob Donavi, kjer nas priženejo v neko taborišče v predmestju Freinberg. Od tod hodimo na delo v bližnjo podzemeljsko tovarno valjčkov za ležaje. Delamo po 12 ur, teden podnevi, naslednji ponoči. Težkemu delu smo komaj kos, tako smo šibki. Cez teden nas premeste k nekoliko lažjemu poslu, ko opazijo, da se Žarko in Ivo pogovarjata s taboriščniki poleg nemščine tudi v francoščini, angleščini, italijanščini, in lahko posredujeta kot tolmača. V taborišču je ljudi vseh narodnosti, od Jugoslovanov do Cehov, Poljakov, Rusov, Italijanov, Francozov, Belgijcev itd.
Tudi v Linzu doživimo več hudih bombardiranj. Na dolgih delovnih izmenah, ko sem se prve dni z bremenom komaj pomikal — tudi z nogami še od zmrzline ni bilo vse v redu — sem pogosto razmišljal: Kakšna sreča me je doslej le vodila, da sem kljub vsemu doživetemu ostal živ? Kar zadovoljen bom, ko si morda učakam svobodo, da bom le prilezel še domov. Čeprav nikoli več ne bom plaval, ne smučal, ne igral odbojke, ne tekal za trening s tovariši. Tega gotovo ne bom zmogel več, kakršen sem. Nikakršnje bogatije in imo-vine si tudi ne bom želel ali se poganjal za njo. Da bi le mogel nekje mirno živeti, preskrbljen z najnujnejšim.
15.	maja drugič osvobojen. Tokrat od Amerikancev. Naša skupina je izbrana za vodstvo taborišča. Tu se sedaj zbirajo predvsem Jugoslovani z vseh vetrov. Ivo in inž. Borut Maister iz Maribora odideta za tolmača na jugoslovansko delegacijo v mestu. Žarko si izbere položaj vodja kuhinje. Temeljito se maščuje za preteklo
stradanje. Ukaže nam streči z najboljšim, kar uspemo dobiti. Sedaj nam morajo streči kuharice, ki so poprej kuhale in servirale vodstvu taborišča. Žarka pa spoštljivo ogovarjajo s Herr direktor. Pri Ame-rikancih dobimo nekajkrat cela vedra testa za palačinke, ki smo o njih toliko sanjali v jarkih pred Sotinom.
Čez dva meseca smo pri polni moči. V poletni vročini se kopamo v bližnjem vodnem bazenu, zgrajenem za gašenje ob bombardiranjih. Ameriški vojaki, ki vidijo, da znam kar kravljati, mi napovedo tekmovanje. Pogodimo se za štiri dolžine bazena. Ob splošnem navdušenju tovarišev iz taborišča in nemških deklet iz soseščine zmagam za dolžino roke. Amerikanec, glavni konkurent, postave kot tarzan, mi tovariško čestita.
Kako hitro se je obrnilo. Šele pred nekaj meseci sem sanjal o preživetju. Športu m igram s tovariši pa sem za vedno dajal slovo.
NAZAJ PROTI DOMU
V začetku julija 1945 s transportom končno domov, v Slovenijo. Veselje. Koprneče pričakovanje. Koroški rojak, taboriščnik iz Roža. prej z nami vred razigran, Je vse bolj tiho, ko se vlak približuje Beljaku in se pripravlja za izstop. Ko ga vprašamo, čemu je utihnil, odvrne: »Vi se lahko veselite, ko greste v svobodno Slo-venijo, pri nas pa še ne vemo, kako bo z nami!«
5.	julija 1945, točno 4 leta po izgonu od ‘loma, prestopimo mejo na Jesenicah. V Radovljici nas vse štiri tovariše iz Srema razvrste v Škofjo Loko, v enoto dopunske komande 4. JA. Čez tri tedne na dopust, ki Se mi spremeni v odpust.
V Mariboru oglejujem po bombnih napadih razrušeno mesto. Vroče avgustovsko sonce sije. Skočim k Dravi. Le nekega konja umivajo v njej. Okopam se. Nato na vlak.
Popoldanski sončni žarki obsevajo gladino Drave. Sence temnih lesov se lesketajo v njej. 2e smo v Dravogradu. Končno Prevalje. Konec je poti z vlakam.
Na postaji že čaka stara tatra, rudniški tovomjak, ki sem pred leti tolikokrat v globokem snegu za njeno dobro utisnjeno m kar široko gazjo pritiskal kolo proti Žerjavu, na šiht. Nanjo se nabaše vse, kar gre Po dolini navzgor. Plačila ne pobirajo, fedaj je bilo še vse skupno, naše. Kdo bi 'se le menil v svobodi za take malenkosti.
Se nekaj ovinkov in tovornjak obstoji na trgu v Mežici. Ravno tam, kjer je pred štirimi leti zabrnel avto ob izgonu od doma. Kot takrat, tudi sedaj držim svojo prtljago kar v Žaklju: Nekaj jopic, ki sem ■lih pred odhodom na hitro »zaplenil« v bližnji graščini pri Linzu, s skladiščem hitlerjevskih organizacij, in ko tu v prvi slasti svobode razbijemo več sto glinastih Hitlerjevih kipov.
Skočim s tatre in se ozrem okrog sebe. Peca še stoji. Pred njo se dvigujejo kot kulise smrekovi gozdovi, spredaj na Sreč-nikovem vsi temni, v ozadju vse svetiej-SI> dokler se ne stopijo z obrisi Pece v srebrn,osivo zaveso. Jesenikov vrh in Gorna, zvesta stražarja na vsaki strani ob vznožju Pece, še čuvata kraljestvo kralja Matjaža.
Faksimile seznama prve skupine izgnancev-po vratnikov, ob vrnitvi iz Varvarina domov, poleti 1945
|,VC	»ot/«<,	Sfui-e	w	<	4?^	t	J
Au<Ak.čik^	tu,)
$ i	‘ tfUU ,	( - *r*t prti	Sfas.Mng	.. SC« Se t.-*««
H			Z	‘'fvucjT.
? v-		fU I 41U-	■ i	(1 " 1
X		t*--	4	
i i.			4	
			4	
			i	
Ir l	, fh&Vv J**4” <rwt7^'	t*	L	i
4 .		i	l	‘.f ^
?.	«3tmt« A, ,	me*-.	?•	itt
.	Jb&fk . > 	 ..... p > ■ s 	, ■■	fc tim.		A	
			•\ k	■Hiirje,i
ir t	h» m S V 4- v» f /fe i , It. 'i*	7%’eZ Ki> ^ «'<t je tr& im i	_ t« rfe!£ Stm ...v	A I, V<UvV%\ f. p »v ' ■ ’ _ v n: ><»( t .tue&,*jč hi- ' 5« */. o. 1
‘ 7,	(j1
- ji*#*.
Bujno zelenje je vsepovsod. Nikjer se mi travniki in gozdovi niso zdeli tako razkošno zeleni kot tu. Kako sem pogrešal tega pogleda vsa ta leta, kadar sem v daljnem braniku nad Orašjem odložil sekiro in z očmi koprneče božal obrise Rtanja v daljavi in posebno Jastrebca, ki me je s svojo obliko spominjal na domačo Peco.
Tudi hiše še stoje. Vse je tako kot pred štirimi leti; od rudarskih hauzov, pa navzgor ob cesti, na zgornji konec kraja, kjer smo se tedaj osramočeni poslavljali od doma.
Toda neka sprememba vseeno je. Hiše, ki jih premerjam z očmi, se mi zde kot škatlice, majhne, neznatne. Razdalje, koder smo včasih tekali in so se nam zdele tako dolge, kot da so se skrčile. Ali me pogled vara? Saj vendar v teh nekaj letih nisem toliko zrasel, da bi se zdel kot Guliver med pritlikavci. Ali mi je v zavesti ras ostal kraj, kakor sem ga videl in doživljal še kot majhen otrok in ne kot že odraščajoč fant? Ras čudno.
Toda že sem v krogu znancev, prijateljev. Stiski rok, medsebojno spraševanje in telegrafsko hitro popisovanje usod.
Doma pa — ne vedoč za mojo usodo poslednjih mesecev in ob nenadnem prihodu — veselje ob snidenju s starši, sestrami, malim Jožetom. Solze v maminih in babičinih očeh. Kot tedaj, pred štirimi leti, zopet solze. Vendar tokrat solze sreče.
Svoboda!
Šele sedaj, po oni prvi v Srbiji in drugi v Linzu, jo v tretje občutim ob svojih in v domačem kraju z vsem žarom.
Ivan Hamun
^Dan
Pripovedoval je oče sinu zgodbo izpred štiridesetih let, kako so takrat praznovali konec vojne, deveti maj.
Vrata taborišč so se odprla, naš narod se domov je vračal, od veselja so ljudje jokali, svojce, borce so čakali.
Objemali so se in si želeli, da takšnega trpljenja ne bilo bi več nikoli, da v miru, sreči bi živeli.
Vse smo hiše okrasili, povsod so visele zastave, ponosno prikorakali so borci naši v osvobojeno domovino.
Da vedno v svobodi bi živeli, s ponosom bomo praznovali svobode dan, deveti maj.
™	KOROŠKI FUŽINAR
Zlitine, ki si zapomnijo obliko
1. Uvod
Telesa, ki so narejena iz zlitin, ki si zapomnijo obliko, lahko spremenijo svojo obliko, če jih ohlajamo ali ogrevamo v kritičnem temperaturnem območju; predhodno jih moramo primerno termomehan-sko obdelati. Glede na sestavo zlitine je lahko kritično temperaturno območje bodisi nad ali pod sobno temperaturo. V tem temperaturnem območju, ki ga imenujemo Ms — Mf pri ohlajanju in As — Af pri segrevanju, se spremeni kristalna struktura zlitine. Fazna transformacija, ki povzroči spremembo oblike, je brezdifuzij-ska termoelastična martenzitna transformacija. Predmeti iz takih zlitin — žice, palice, cevi, plošče, vzmeti itd. — imajo lahko dve obliki »hladno« in »vročo«. Obe obliki lahko v določeni meri še svobodno izbiramo. Dokler deformacija, ki je potrebna za preoblikovanje iz hladne v vročo obliko, ne preseže maksimalne vrednosti, ki je pogojena s kristalografijo transformacije, lahko vsako spremembo oblike dosežemo s preprostim segrevanjem. Ta
maksimalna deformacija navadno doseže velikost nekaj odstotkov.
Pojav lahko opazimo pri različnih zlitinah, na primer pri binarnih in ternarnih zlitinah na osnovi bakra, srebra in zlata, pri binarnih zlitinah Ni — Ti, Ni — Al. Fe — Pt itd. Martenzitna transformacija ima pri teh zlitinah številne značilnosti, ki so drugačne kot pri martenzitnih jeklih. Glavne razlike med obema skupinama martenzitnih zlitin so podane na sliki 1. Najvažnejše značilnosti termoelastič-ne martenzitne transformacije so:
— Transformacija se začne pri temperaturi Ms in je popolnoma končana pri Mf, transformirani volumen nepretrgoma raste, ko temperatura pada. Pri segrevanju se martenzit začne pretvarjati nazaj v visokotemperaturno fazo, ki jo bomo imenovali austenit, pri As, konča pa se ta transformacija pri Af.
— Reverzibilno transformacijo lahko mnogokrat ponovimo.
— Transformacija ima majhno histerezo; temperaturna razlika med transfor-
macijo pri ohlajanju in segrevanju je velikosti 10 K.
Trenutno so industrijsko uporabni sledeči zlitinski sistemi: Cu-Zn-Al, Cu-Al-Ni in Ni—Ti; to so trdne raztopine s telesno centrirano kubično kristalno mrežo. Imenujemo jih zlitine z beta fazo.
2. Martenzitna transformacija v zlitinah
Cu-Zn-Al, Cu-Al-Ni in Ni-Ti
Beta faza je stabilna v koncentracijskem območju, ki ustreza približno 1,5 valenč-nim elektronom na atom. Beta faza se pretvori v ravnovesne faze, če zlitino počasi ohlajamo z visoke temperature. To pretvorbo pa lahko preprečimo s hitrim ohlajanjem do sobne temperature. V tem primeru se beta faza bodisi ohrani kot meta-stabilna faza, ali pa se pretvori v martenzit. To je odvisno od Ms temperature vsake zlitine.
Pri binarnih zlitinah ustreza vsaka sestava drugačni Ms temperaturi, pri ternarnih zlitinah pa več sestav ustreza isti Ms temperaturi. S tem pridobimo nekaj svobode pri izbiri sestave in lahko optimi-ramo druge lastnosti, ne da bi se spremenila Ms temperatura.
Čeprav je sestava glavni dejavnik, ki določa transformacijsko temperaturo, pa je vendar mogoče doseči majhne odmike od imenske vrednosti s toplotnimi, mikro-strukturnimi, kristalografskimi ali mehanskimi vplivi. Zaradi tega morajo biti tehnološki parametri, na primer oblikovanje, toplotna obdelava, izjemno natančno določeni.
3. Lastnosti zlitin, ki si zapomnijo obliko
Zlitine, ki si zapomnijo obliko, imajo še dve tehnološko pomembni lastnosti: su-perelastičnost in veliko sposobnost dušenja.
3.1 Pojav zapomnjenja oblike
Pojav zapomnjenja oblike je torej posledica transformacije pri prehodu iz »vroče« v »hladno« obliko. Potrebno je samo segrevanje nad temperaturo Af. Material v samo kaljenem stanju ne kaže pojava zapomenjenja oblike; potrebna je predhodna specialna obdelava. Vzorec je treba najprej izoblikovati v njegovo vročo obliko, toplotno obdelati, kaliti in nato »izobraziti« oziroma »strenirati«, da se »nauči« oziroma si »zapomni« svojo hladno obliko. Možen je tako imenovani »aktiven« in »pasiven« trening.
Pri aktivnem treningu deformiramo toplotno obdelani in kaljeni vzorec pri temperaturi pod Mf v njegovo hladno obliko. Če ga potem segrejemo nad temperaturo Af, bo spet pridobil svojo vročo obliko, če zunanje sile ne ovirajo spreminjanja oblike pri segrevanju. Če sedaj ogreti vzorec ohladimo pod Mf, ne opazimo spontane spremembe oblike. Potrebna je ponovna deformacija v hladno obliko. Če ponavljamo gornji cikel (deformiranje — segrevanje s spremembo oblike — ohlajanje), dobimo počasi spontano spremembo oblike
ZELEZCV MARTENZIT
mtersticijska in/jli substitucijska
(V
narava zlitine
NEZELEZOV MARTENZIT
substitucijska
martenzit no stanje je pri inter -sticijskih železovih zlitinah mno- -go trše kot austenitno stanje
12)
trdota
martenzitno stanje ni veliko trše ali je celo mehkejše kot austenitno stanje
velika
(3)
transformacijska histereza
majhna ali zelo majhna |
relativno velika
J4L
transformacijska
deformacija
relativno majhna
		elastične konstante matične faze		
velike blizu Ms				majhne blizu Ms
				
				
večinoma negativen blizu Ms
temperaturni koeficient elastičnih strižnh konstant
večinoma pozitiven blizu Ms
velika
jul
transformacijska
entalpija
majhna do zelo majhna
velika		transformacijska entropija		majhna
velik
kemični
potencial
majhen
samoprilagoditev ni nujna
J2L
karakter rasti
dobro izražena samoprilagoditev
eksplozivna rast
(8)
kinetika
počasnejša rast
ni samo ena mejna ploskev
JSL
fronta rasti
možna je samo ena mejna ploskev
majhna in ireverzibilna
JM.
gibljivost mejne ploskve
velika in reverzibilna
majhna
(11)
dušdna sposobnost marterzita
velika
Sl.1:Primerjava med železovim in neželezovim martenzitom
CGP Vete 3860 kt 86
navitje,ki si
zapomni obliko  vijačna vzmet
delo, ki ga -opravi navitje
delo ,ki ga — opravi vijačna vzmet
Sl. 2: Navitje, ki si zapomni obliko, v kombinaciji z vijačno vzmetjo
Pri ohlajanju. Po okrog desetih ciklih ni Potrebna več deformacija, da dobimo hladno obliko. Vzorec sedaj spontano spremeni svojo obliko tako pri segrevanju kot pri ohlajanju; vzorec kaže pojav zapomnjenja v obeh smereh. Za vzorce, ki kažejo spontano spremembo oblike samo pri segrevanju, pravimo, da imajo samo enosmerno zapomnjenje.
Pri pasivnem treningu deformiramo vzorec pod Mf in ga fiksiramo, tako da ni možna sprememba oblike pri segrevanju. Posledica tega je, da nastanejo velike napetosti, ki so približno desetkrat večje kot napetosti, ki so potrebne za vzpostavitev hladne oblike. Na takem sistemu sedaj ponavljamo segrevanje in ohlajanje med temperaturama, pri katerih je vzorec v martenzitnem oziroma beta stanju. Nekaj deset ciklov zadošča, da uvedemo pojav zapomnjenja v obeh smereh.
Slika 2 kaže primer naprave, ki izkorišča pojav zapomnjenja oblike. Če napravo segrejemo s temperature pod As na temperaturo nad Af in če hkrati primerno dimenzionirana vijačna vzmet nasprotuje spremembi oblike navitja, ki si zapomni obliko, se po segretju nad As vzpostavi velika napetost, zaradi katere se vijačna vzmet stisne, navitje pa ponovno pridobi vročo obliko. Če raztegnjeno navitje, ki le pod vplivom vzmeti, spet ohlajamo, se zmehča, ko dosežemo transformacijsko temperaturo. Ta temperatura pa ni Ms, kajti stiskanje pod vplivom vzmeti dvigne transformacijsko temperaturo. Med ohlajanjem je napetost, ki jo povzroča vijačna vzmet, večja kot »navidezna meja plastičnosti« navitja, ki si zapomni obliko. To lastnost lahko izkoristimo za avtomatski sistem za treniranje.
Osnove pojava zapomnjenja oblike si lahko razložimo na osnovi slike 3. Med deformacijo martenzitnega vzorca rastejo nekatere martenzitne ploščice na račun drugih. Vsaka martenzitna ploščica pa je Povezana z določeno orientacijo spremembe oblike. Uporaba napetosti pripelje torej do preorientacije nekaterih variant. Zaradi nižje kristalne simetrije martenzita se bo pri ponovnem segrevanju vsaka Ploščica martenzita pretvorila nazaj v Prvotno orientirano beta fazo. Enosmerno zapomnjenje si torej razložimo s kristalo-grafijo obeh struktur, ki se pojavljata pri Procesu.
Da dobimo spontano spremembo oblike naed ohlajanjem, mora obstajati mehani-zern, ki pospešuje tvorbo tistih martenzit-nih ploščic, ki so odgovorne za obliko v hladnem stanju. To pomeni, da se med treningom formirajo prednostna nukle-acijska mesta. Vsaka metoda, ki povzroči taka prednostna nukleacijska mesta, lahko inducira zapomenjenje v obeh smereh. Taki metodi sta na primer plastična deformacija ali specialna relaksacijska obdelava.
3.2	Superelastičnost
Superelastičnost je pojav, da lahko dosežemo za kovine nenavadno velike elastične raztezke. Glede na pogoje obstajata dve vrsti superelastičnosti. Ena je psevdo-elastičnost, druga pa gumi podobno obnašanje.
Psevdoelastičnost si razlagamo takole: Ko vzorec, ki je v stanju beta faze, raz-
tegnemo pri temperaturi nad Af, se inducirajo martenzitne ploščice, takoj ko dosežemo kritično napetost. Vrednost te napetosti je odvisna od temperature, pri kateri napenjamo. Razbremenitev vzorca pri isti temperaturi povzroči, da ploščice izginejo, ker so pri tej temperaturi v nenapetem stanju nestabilne. Tvorijo se samo tiste variante martenzitnih ploščic, ki re-laksirajo napetost; vzorec se raztegne med napenjanjem. Raztezek ni rezultat plastične deformacije, ampak fazne transformacije. Slika 4 kaže psevdoelastično obnašanje monokristala. Ker se transformacija pokorava kristalografskim pravilom, je psevdoelastični raztezek odvisen od orientacije kristala. Za orientacijo < 001 > je le 2 %>. Napetost, pri kateri se začne transformacija, je prav tako odvisna od orientacije. Termodinamika nam da zvezo med kritično napetostjo, maksimalno deformacijo, temperaturo, pri kateri napenjamo vzorec, in transformacijsko ental-pijo.
Raztezke, ki znatno presegajo klasične elastične raztezke, lahko dobimo tudi z napenjanjem martenzitnih preizkušancev pod temperaturo Mf. Pojav potem imenujemo
gumi podobno obnašanje. Kot vemo, se lahko med napenjanjem zamaknejo nekatere variante martenzitnih ploščic. V nekaterih primerih se lahko pri razbremenjevanju ponovno vzpostavi prejšnje stanje. Dobimo navidezne elastične deformacije med nekaj desetinkami odstotka in nekaj odstotkov. Pogoji za doseganje tega gumi podobnega obnašanja so odvisni predvsem od termomehanske zgodovine vzorca. Pojav je lahko zaželen ali nezaželen pri napravah, ki si zapomnijo obliko.
3.3	Velika sposobnost dušenja Iz razlage je razvidno, da so meje martenzitnih ploščic gibljive, če jih podvrže-mo napetostim zaradi zunanjih obremenitev. Čeprav so meje zelo gibljive, njihovo gibanje porabi veliko mehanske energije. Ta poraba daje zlitinam, ki si zapomnijo obliko, veliko sposobnost dušenja. Med kovinskimi zlitinami ima največjo sposobnost dušenja Cu-Zn-Al z martenzitno strukturo. Faktor izgub je celo do 10fl/o. Dušenje je nelinearno, odvisno od amplitude in frekvence. Dušenje je odvisno tudi od staranja in od števila že izvedenih ob-remenjevalnih ciklov.
VZZZZ/r.
'777777,
TZZZZZZ
ohlajanje
  pžž?
segrevon/eVN
deformiranje
deformirat
(a)	Ib)	(c)	(d)	(e)
Sl.3. Shematski prikaz preorientacije in ponovne spremembe oblike ; (a) in (c) sta beta fazi
Tabela I.: Izdelava zlitin, ki si zapomnijo obliko
	Ni-Ti	Cu-Zn-Al		Cu-Al-Ni
taljenje in kontrola taline oblikovanje (kovanje, ekstruzija, valjanje) hladna preoblikovalnost obdelovalnost cena	zelo težko — v vakuumu v vročem — težavno težavna težavno 100 enot	sorazmerno lahko srednje vroče — lahko samo v (a + fi) stanju zelo dobra 1 enota		sorazmerno lahko v vročem — težavno ni možno dobra 1,5 enote
Tabela II.: Lastnosti zlitin, ki si	zapomnijo obliko, v toplotno obdelanem stanju			
Lastnost	Enota	Ni-Ti	Cu-Zn-Al	Cu-Al-Ni
interval taljenja	°C	1240—1310	950—1020	1000—1050
gostota pri 20°	kg/m:1	6400—6500	7800—8000	7100—7200
specifična el. upornost pri 20° C	10-6 Q • m	0,5—1,1	0,07—0,12	0,10—0,14
toplotna prevodnost pri 20° C	W/m • K	10—18	120	75
temp. koef. dolž. razt.	10-« K-1	10 (aust.)		
		6,6 (mart,)	16—18 (mart.)	16— 18 (mart.)
spec. toplota pri 20° C	J/kg • K	470—620	390	400—480
termoelektrična napetost	10-« V/K	9—13 (mart.)	—	—
		5— 8 (aust.)	—	—
transformacijska toplota	J/kg	3200	7000—9000	7000—9000
modul elastičnosti pri 20° C	GPa	98	70—100	80— 100
meja plastičnosti	M Pa	150—300 (mart.)	150—300	150— 300
		200—800 (aust.)		
natezna por. trdnost (mart.)	MPa	800—1100	700—800	1000—1200
raztezek pri porušitvi (mart.)	"/o	40— 50	10— 15	8— 10
trajna din. trdnost (mart.)	MPa	350	270	350
velikost zrna	10-« m	50— 100	50—100	25— 60
transformac. temp.	°C	—100 do +120	—200 do +120	—200 do +
histereza (As-Af)	0 C	20	10 do 20	20 do 30
max. enosm. zapomn. oblike	°/o deform.	8	5	6
max. dvosm. zapomn. oblike N = 102	°/o deform.	6	1	1,2
N = 10*		2	0,8	0,8
N = 107		0,5	0,5	0,5
temperatura dovoljenega pregretja (1 h)	"C	400	160—200	300
specifična sposobnost dušenja	°/o/cikel	15	30	10
max. psevdoelast. def. — monokristal	%	10	10	10
— polikrist. vzorec	«/o	4	2	2
4.	Izbira zlitin, ki si zapomnijo obliko
Tri zlitinske sisteme, ki kažejo pojav zapomnjenja oblike, lahko primerjamo med seboj s stališča izdelave (glej tabelo 1) ali lastnosti (tabela 2). Tabeli kažeta, da imajo Ni-Ti zlitine boljše lastnosti zapomnjenja, njihova cena (zlitinski elementi in izdelava) pa je znatno večja kot pri zlitinah na osnovi bakra. Vendar cena ni edini dejavnik, ki odloča o izbiri. Postopek treninga je namreč dokaj zapleten in se razlikuje za razne zlitinske sisteme, pa celo za različne sestave pri istem sistemu. Priprava zlitine in termomehanska obdelava zahtevata posebno znanje. Vsak primer uporabe zahteva svojo optimizacijo, zaradi česar je v primeru majhnih serij cena dokaj visoka. Potrebna je torej standardizacija. Uporabniki naprav, ki si zapomnijo obliko, se navadno ne zavedajo vseh dejavnikov, ki vplivajo na pravilno delovanje naprave. Glede uporabe je torej
potreben dogovor med uporabnikom, kon-
struktorjem in proizvajalcem. Upoštevati
je treba spremembo oblike, omejitve glede mer, sile, temperature, okolje, v katerem bo naprava delovala, pričakovano življenjsko dobo (čas uporabe in število ciklov) pri dani deformaciji ali napetosti. Glede na te parametre je lahko boljša ta ali druga zlitina. Pri konstruiranju je treba upoštevati specifične lastnosti izbrane zlitine.
Dejstvo, da so zlitine, ki si zapomnijo obliko, v metastabilnem stanju, je v določenih primerih neugodno. Sistem želi doseči termodinamsko ravnovesje, kar je tem lažje, čim laže teče difuzija in mikropla-stična deformacija. Upoštevati je torej treba staranje, relaksacijo, temperaturno stabilnost pri pregretju, pešanje pojava zapomnjenja pri večanju števila ciklov, uporabljeno silo, histerezo. Treba je torej poznati tako lastnosti zlitine kot tudi okoliščine, v katerih bo delovala naprava, ki si zapomni obliko.
5.	Uporaba zlitin, ki si zapomnijo obliko
Spisek primerov industrijske uporabe, bodisi v tekoči proizvodnji ali kot prototipov, je dokaj obsežen. Uporabe zlitin, ki si zapomnijo obliko, lahko razdelimo v dve skupini: tiste, ki uporabljajo sam pojav zapomnjenja oblike, in tiste, ki izkoriščajo superelastičnost ali veliko sposobnost dušenja.
5.1	Uporaba pojava zapomnjenja oblike
To skupino uporab lahko razdelimo v tri podskupine: zamenjava, poenostavitev in nove uporabe.
Zamenjalne uporabe so tiste, pri katerih določen element celotnega mehanizma ali naprave nadomestimo z elementom s spominom; ta element ima podobne lastnosti in isto funkcijo kot originalni element; oba elementa sta enako zapletena. Poeno-stavitvene uporabe so tiste, pri katerih celotno konstrukcijo iz različnih elementov nadomestimo z enostavnejšo konstrukcijo; to navadno sestavlja en sam element s spominom, ki ima enako funkcijo kot iz-
virna rešitev. Nove uporabe so tiste, pri katerih postane možna povsem nova funkcija ali metoda.
Pri zamenjalni uporabi je zamenjava Pogosto zelo enostavna in navadno ne zahteva sprememb na okoliški konstrukciji. Zelo reprezentativni uporabi te vrste sta zamenjava bimetala (sl. 5) in varovalke. Zamenjava bimetala omogoča večje pomike, reakcije v ožjih temperaturnih intervalih in večje sile pri segrevanju. Elementi s spominom imajo prednost pred običajnimi varovalkami v tem, da so nepo-rušne. Lahko torej opravijo funkcijo večkrat, ne da bi jih zamenjali ali ponovno naravnali. To omogoča periodično preizkušanje ne samo elementa s spominom, am-Pak celotne varnostne naprave. Ta dva Primera kažeta, da ima zamenjava obstoječih elementov z elementi s spominom zanimive prednosti.
Najpomembnejša področja poenostavi-tvene uporabe so: naprava za povezavo cevi ah optičnih vlaken, regulacijski in odpiralni mehanizmi ter toplotni stroji. V regulacijskih in odpiralnih mehanizmih ena sama vzmet, ki si zapomni obliko, zamenjuje kombinacijo termosenzorja, ojačevalnika in releja. Toplotni stroji z elementi, ki si zapomnijo obliko, so zelo preprosti (si- 6). Elemente izmenoma segrevamo in ohlajamo.
Tipični primer nove uporabe so žice in zlitine, ki si zapomnijo obliko; služijo za detekcijo lokalnega pregrevanja. Na tistem mestu se žica na določen način upogne.
5.2	Uporabe super elastičnosti
V to skupino uporab spadajo predvsem Primeri, kjer zunanja sila poviša transformacijsko temperaturo, pa je ravno to po-visanje pomembno za uporabo, na primer za regulacijske sisteme.
Tipični primer uporabe psevdoelastično-sti je pri konektorjih elektronske opreme. Ker je včasih z enim samim konektorjem treba zagotoviti zelo veliko električnih stikov, pride do problema zadostne togosti, stabilnosti in lažjega vklapljanja. Ce korektor z elementom, ki si zapomni obliko, shladimo pod sobno temperaturo blizu Ms, je za vklop potrebna majhna sila. Temperaturo potem dvignemo do sobne, s čimer dosežemo zadostno silo stika.
Tipični primer uporabe gumi podobnega obnašanja so žice, ki se uporabljajo v zobozdravstvu; tu morajo biti mogoči veliki Pomiki, ne da bi se sila znatno spremenila.
5-3 Uporaba velike sposobnosti dušenja
Velika sposobnost dušenja zlitin, ki si zapomnijo obliko, nudi možnost zmanjšanja mehanskih nihanj in hrupa. Na žalost pa analiza praktičnih primerov kaže, da so pogoji za optimalno dušenje v praksi redko izpolnjeni. Poleg tega je sposobnost dušenja močno odvisna od temperature in Predhodnega cikličnega obremenjevanja. Ve hočemo dolgo življenjsko dobo, se je treba izogibati temperaturam nad 40° C. Dušilne elemente uporabljajo pri natančnih spektrometrih za analizo vesoljskih snovi.
5.4	Uporaba drugih lastnosti zlitin, ki si zapomnijo obliko
S faznimi transformacijami v zlitinah, ki si zapomnijo obliko, so povezane tudi
MPa
ap-m
psevdoebstična deformacija
100 -
sobna temperatura e = 1,3-10'* s'1
5
0 f P-m	e
Sl.4: Psevdoelastična deformacija beta monokristala z dano orientacijo
breme z maso 100 g
■ pomik v mm
im
dimenzije vzmeti 29x6x 0,6 mm
bimetal
20 30	40	50	60	70	80	90	K)0~
temperatura v °C
Sl.5:Karakteristika elementa,ki si zapomni
obliko,	in	bimetala
zlitina Ni-Ti
Sl.6: Toplotni stroj z elementi J ki si zapomnijo obliko
spremembe drugih fizikalnih lastnosti. Električna upornost se pri transformaciji spremeni za 20fl/o. Pri nekaterih zlitinah se spremeni barva in refleksijska sposobnost, ko se martenzit spremeni v fazo beta. To izkoriščamo za optični spomin.
(i. Sklepi
Zlitine, ki si zapomnijo obliko, nudijo
široke možnosti industrijske uporabe zaradi svojih značilnostih in nenavadnih lastnosti: zapomnjenja oblike, superela-stičnosti, velike sposobnosti dušenja in drugih fizikalnih lastnosti, ki so povezane z martenzitno transformacijo.
Zaradi zapletenih lastnosti in postopkov izdelave, s katerimi dosežemo zahtevane lastnosti, je potrebno tesno sodelovanje med uporabnikom, konstruktorjem in proizvajalcem. Nadaljnji napori so potrebni, da bi spoznali razloge za slabšanje lastnosti s staranjem. Če bi odpravili to slabost, bi lahko uporabo elementov, ki si zapomnijo obliko, še razširili.
Po predavanju dr. J. Van Hum-becka na mednarodni konferenci o odpornih materialih, februarja 1986 v Londonu, povzel F. Grešovnik
Marjan Kolar
Pekoče zvezde Rudija Mlinarja
20. novembra 1986 je bila v železarni predstavitev zbirke črtic Rudija Mlinarja Pekoče zvezde, na kateri je nastopil tudi pevski zbor Vres. V železarni zato, ker je avtor delavec železarne in ker je železarna založila njegovo knjižico. Kolikor vemo, je to prvo takšno dejanje na tem področju, ker je železarna doslej bolj vidno podpirala predvsem glasbeno in likovno dejavnost. Na področju književnosti naše delo doslej ni bilo zelo opazno. Oba Fužinarja sta pač objavljala pesmi in prozo delavcev. Mentorski delež železarniških slavistov pri književni vzgoji se je kazal skozi osebne pogovore s pisci in na okroglih mizah z bralci. Obstaja kot dejstvo, da ima pri nas človek, ki ga veseli branje ali pisanje, h komu iti, da lahko dobi oceno svojega dela in kak napotek za naprej.
Čeprav je Rudi Mlinar imel mentorje večinoma zunaj železarne, pa je svojo prvo zbirko učakal predvsem zato, ker je delavec delovne organizacije, ki sistematično podpira vsako resno kulturno dejavnost, ki ima program pospeševanja lastne ustvarjalnosti in ne drugačnega ali nobenega. Objavljal je lahko pri nas, vsak pisec pa ve, da je objavljanje velika spodbuda za novo pisanje. Zato je pred nami plod tega sodelovanja in tak je delež železarne pri delu Rudija Mlinarja, tak pa bo pri piscih začetnikih tudi v prihodnje. — Pri tem je en sam pogoj. Ta je vsem
delavcem Železarne Ravne že desetletja znan in pri nas priznan brez ugovora, to je kakovost.
Vsi vemo, kako pogosto slišimo, da kaj velja samo kvaliteten izdelek, narejen iz kvalitetnega jekla. Preneseno na področje književnosti to pomeni kakovost takšne vrste, da bi npr. bila kakšna črtica iz zbirke objavljiva tudi v kateri od slovenskih literarnih revij, ne samo v Mentorju. Kadar kateri od avtorjev to mejo doseže, in če se vsaj približno na takšni ravni tudi ustali, potem lahko s časom upa na knjižno objavo v založništvu železarne, drugače seveda ne. In ker so merila torej zahtevna, se ta dejavnost v železarni ne bo razbohotila. Obstajala pa bo kot priložnost in kot izziv. Toliko o deležu železarne pri tej publikaciji.
O črticah Rudija Mlinarja. Ne bom ponavljal svoje spremne besede iz brošure, seveda pa bom nekatere misli iz nje povzel in razširil, ker je spremno besedo pač treba pisati na mero.
Nisem vprašal Mlinarja, koliko pozna ali ne pozna sodobnih socioloških teorij o sivini vsakdanjega življenja v industrijski družbi. Vendar je v črticah nedvomno navzoča. S to sivino in enoličnostjo je približno tako, kot če bi otrok poslušal pravljico do konca, kjer se pove ». .. Potem sta se poročila in srečno živela,« otrok pa bi vprašal:
»Kaj pa potem«
In če bi kdo prebral zgodbo o veličastni vojaški ali delovni zmagi in bi ravno tako vprašal:
»Kaj pa potem?«
Dovolj vzorcev obstaja za pisanje o junaških dejanjih, komaj pa kje edino veljaven za opisovanje tiste sive vsakdanjosti, ki se je zave kdo prej, drugi kasneje. To je značilnost življenja od takrat, ko poprečen človek dobi stalno zaposlitev, ko se poroči in pričaka stanovanje.
Socrealistično napihovanje in literarizi-ranje bojev za doseganje planov in prehodnih zastavic se nam zdi smešno in nikakor ne literarna tema. Tudi ne poznaiu dobrega književnega dela o delegatskih odnosih in samoupravljanju. Enolično delo v tovarnah je pač mnogo bolj resna realnost kot kakršnokoli besedovanje. Pa tudi tovarniško delo ne zadovoljuje zmeraj velikega odstotka delavcev in jih ne osrečuje stoodstotno.
Seveda sivine vsakdanjosti ne doživljamo vsi enako niti kontinuirano. Vsak zase jo tudi barvamo in lepšamo, kakor kdo ve in zna. Ampak niti vrtičkarstvo niti rekreacija nista zelo močni literarni temi. — Ker torej normalno vsakdanje življenje zunaj človeka ne nudi kaj prida terfl za opisovanje, jih je treba iskati v človeku, v njegovi duševnosti, ali kvečjemu V odnosih med dvema človekoma, v prastari
Pozdrav vzhajajočemu soncu« orig. linorez Milana Vošanka
ln zato večni, a vendar zmeraj aktualni Polariteti med moškim in žensko.
O posameznih črticah.
V naslovni črtici zbirke Pekoče zvezde Mlinar opiše življenje delovodje, da bi za hip pobegnil dolgočasnemu ritmu dela v naravi, in premagovanje občutka krivde Pred delavci, ki so še na slabšem kot on, pa vseeno vztrajajo.
To je edini opis dela v železarni in čisto dovolj. Variacije na isto temo bi brez vključevanja banalnih vsakdanjosti ko-maj lahko bile uspešne, z njimi pa bi tekst razvodenel v reportažnost.
Drug način za literarno oblikovanje si-vme jo enako monološki kot v Pekočih zvezdah, le da je humoren. Enkrat (v Fragmentu) si izbere pisemsko obliko, drugič (v Prebujanju) spet opisno.
Pri obeh je opazna uporaba rekurence ~~ to je ponavljanja in variiranja nosilne Podobe — ki sicer ni sama sebi namen, ki pa določa avtorjevo osnovno razpoložene in izpovedni cilj.
Pri Fragmentu sta to srečna zvezda in crv strahu, pri Prebujanju pa ovce, ki skačejo čez plot in zvezdni prah, vse podobe in simboli v pijanske blodnje čudno, a zelo umetelno spremešanih želja, sicer Potlačenih v budni treznosti.
Bele solze in Slovo sta oblikovani na dialoški način. Tu se kaže Mlinarjevo nag-njenje k dramatiki, vendar k dramatiki takšne vrste, da kljub izrečenim besedam Voc zamolči kot izpove. Oba pogovora med moškim in žensko namreč potekata že po lzvršenem dejanju, torej potem, ko se je Vso pomembno in zares dramatično že zgodilo, ko po hudi napetosti vse uplahne v neko brezčutnost. Vse je odločeno, nič vec se ne bo spremenilo. Tako je dialog le se odmev in ta odmev sega v preteklost ter jo delno, pa res samo delno razkrije.
Mlinar želi, naj si bralec tisto, kar se je zgodilo predtem, naslika sam. Bolj ko se ho kdo potrudil, bolj bo podoba realistič-na» tudi banalna seveda, spet tudi siva. Ampak Mlinar to sivino premaga na ta nacin, da jo pobarva prvič mlečno belo,
drugič z oranžno barvo sončnega zahoda — obakrat pa mu uspe, da ne eno ne drugo slovo ni sentimentalno ne kičasto. Grenko že, vendar obvladano: tako je, nič se ne da storiti, življenje bo teklo naprej.
dr. Cene Avguštin
Slikarska kolonija Ravne privablja vsako leto večje število znanih in zanimivih umetnikov, zaradi česar dobiva vedno večji ugled in pomen tudi v širšem slovenskem prostoru. Lanske kolonije se je udeležilo šest slikarjev in dve slikarki.
Med deli, ki so bila prikazana na razstavi, prevladuje krajina, še posebej arhitekturna krajina, le Stojan Brezočnik se je uveljavil kot izrazit figuralik. Na ogled je postavil vrsto kompozicij na temo monodrame Matija Šipka Svetneči Gašper po Vorančevi noveli. Slike odlikuje kompozicijsko dobra razvrstitev figur, ki kljub omejenemu prostoru ne delujejo ustesnje-no. Figure in arhitekturne sestavine v sliki so z ozadjem povezane v skladno celoto. Barvna skala je omejena na skromnejše število temno uglašenih tonov, slikar slika v ploskvah in lisah, trdih obrisov skoraj ne opazimo, zato Brezočnikove slike dajejo slikovit vtis. Izraz figur je poglobljen, a tudi figuralna kompozicija kot celota deluje ekspresivno.
Mirjam Zupančič je po poklicu sicer akademska kiparka, vendar se je v koloniji lotila upodobitve Raven v akvarelu. Za njeno delo je značilen enoten, zelenkasto obarvan kolorit z dobro oblikovanim
Zadnja proza v zbirki Bilo je to tisti čas tematsko zaokrožuje cikel, je ljubezniva idila, a nič več kot to.
Seveda je jasno, da bi se dalo o vsaki črtici posebej povedati še marsikaj. Morda jih bo katera od okroglih miz v tej sezoni tudi obravnavala. V literarno delo pač ni mogoče uspešno prodirati drugače, kakor da poskušamo ugotoviti njegovo strukturo, da določimo jezikovne in stilne značilnosti pa še kaj.
Pri pisanju sem se namenoma izogibal visoke doneče retorike. Bom povedal zakaj. Ze na začetku sem omenil kvaliteto. Ce kje, potem v Železarni Ravne še predobro vemo, da v materialni proizvodnji ne poznamo pojma: krajevna ali občinska kvaliteta ali regionalna.
Jeklo je kvalitetno ali pa to ni — in to na odprtem domačem in tujem trgu v hudi konkurenci.
In z nematerialno, duhovno proizvodnjo ne more biti drugače. Zato je železarna omogočila Mlinarju objavo zbirke, z avtorjem vred pa vemo, da nismo odkrili ne novega Prežiha ne Cankarja. Zato ne govorimo, da so Pekoče zvezde že besedna umetnost. So pa pošteno literarno dejanje, so zapis o naših delavcih v našem času, in takšne proze ni veliko. In ponavljam: so na spodobni ravni.
prostorom in diagonalno zasnovano kompozicijo. Slika še zdaleč noče biti dokumentaren posnetek kraja, temveč deluje izrazito razpoloženjsko.
Bolj »objektiven« je v svojih vehementno podanih arhitekturah Raven in okolice znani mariborski slikar in grafik Bojan Golija. Njegove upodobitve ravenske železarne, kašte, Kotelj pa tudi Filipa Večka v sepiji nam kažejo odličnega risarja, ki z lahkoto obvladuje tudi najtežje perspek-tivične probleme različnih arhitekturnih konstrukcij.
Z upodobitvijo gorskega sveta nad Ravnami se je Leopold IIočevar-Hoči za vedno poslovil od kolonije. Naslikal je vrsto odličnih krajin v olju, v katerih se temne in svetle partije barve v širokih ploskvah menjavajo med seboj. V njih kot da zaslutimo tisto razpoloženje, zdaj mrko in spet optimistično, ki je spremljalo slikarja v času bolezni.
Hočijevega zasavskega rojaka Janeza Kneza poznamo z njegovih razstav od drugačne, bolj k abstraktnemu oblikovanju usmerjene strani, na Ravnah pa ga je kot pred časom Pavleta Florjančiča pritegnila arhitektura kmečkih domačij in cerkva. Tako je nastala vrsta sočnih akvarelov, ki nam z umetniško prepričljivostjo posredujejo vso raznolikost in barvitost koroškega
Koroška arhitektura in krajina v delih slikarske
kolonije
stavbarstva. V širokih ploskvah nanesen in vijoličasto obarvan kolorit vnaša v sliko za gorate predele koroške pokrajine značilno tonacijo, ki jo srečujemo tudi v slikarstvu Franca Boštjana.
Martina Koritnik-Fajt je svoja slikarska prizadevanja v koloniji usmerjala na dve področji: v slikovito akvarelno obdelavo pokrajine in njene nepogrešljive sestavine kmečke hiše in v skoraj risarsko skrbno predstavitev nekaterih arhitekturnih spomenikov, kot sta npr. skupaj stoječi gotski cerkvi sv. Volbenka in sv. Ane na Lešah. Na	sliki	sta	cerkvi predstavljeni kot sloki,
po	stilnih	načelih gotike	kvišku težeči
arhitekturni telesi in povsem izločeni iz motečega okolja. Kljub temu upodobitev ne deluje kot arhitekturna skica, temveč kot polnovredno slikarsko delo.
Ernest Krnaič ovija svoje pastelne kompozicije z barvito tančico, pod katero obrisi predmetov izgubljajo svojo ostrino in krajina izginja v meglenem ozračju. V nasprotju z mnogimi slikarji, ki uporabljajo Bojan Golija, V ko- tehniko pastela,	so Krnaičeve barve zadr-
vačnici	žane; prav tako	je tudi razpoloženje v sliki.	Med	razstavljenimi deli	izstopa pastel
Ob	poti	na	Strojno, ki je	primer mehko
oblikovane in barvno uglašene kompozicije.
V oljnem slikarstvu Toneta Cimermana prevladujejo arhitekturni motivi, čeprav je bila na razstavi predstavljena tudi čista krajina. Med krajinskimi kompozicijami se slika Koroška odlikuje po svoji dinamični igri oblakov in	gorskih vrhov. Cimerman
ne nanaša barv	v ploskvah ali lisah, tem-
več po impresionističnem vzorcu v drobnih raznobarvnih delcih, ki se šele v primerni oddaljenosti od očišča povezujejo v celoto.
Janez Mrdavšič
ČRNA IN ČRNJANI
NARODOPISNA PODOBA KOROŠKEGA DELAVSKEGA NASELJA DO DRUGE SVETOVNE VOJNE
Knjiga Crna in Črnjani je plod svojevrstnega sodelovanja znane slovenske etnologinje dr. Marije Makarovič in prizadevnega krajevnega kronista Ivana Modreja, ki mu je opisovanje preteklosti Črne in njene okolice notranja potreba in hvalevreden konjiček.
Dr. Marija Makarovič je velik del svojega raziskovalnega dela posvetila koroški narodopisni problematiki. Ze za temo diplomske naloge si je izbrala preučevanje ljudskega pesništva, pripovedništva in ljudske medicine v Podjuni. Leta 1982 je izdala zajetno knjigo Strojna in Strojanci, zdaj pa se že nekaj let z vso zanjo značilno vnemo ukvarja z narodopisno problematiko zamejskih koroških Sel pod Košuto.
Ivan Modrej vsaj zadnjih deset let pridno objavlja v Koroškem fužinarju narodopisne drobce in je, kot je razvidno iz seznama virov in literature v knjigi Crna in Črnjani, zbral v rokopisni Crnjanski kroniki okrog tristo strani zanimivega gradiva in podatkov.
Besedilo knjige Crna in Črnjani, ilustrirano s številnimi fotografijami in tehničnimi risbami (le-te so delo dr. Gorazda Makaroviča), obsega nad 420 strani in je razdeljeno na štirinajst vsebinsko zaokroženih poglavij, ki govorijo »o življenjskih razmerah in kulturi... t.j. o naselju in domovih, poklicni sestavi, dodatnem ukvarjanju s kmetijstvom, ...o nekdanji porabi, družinskem življenju, poglavitnih življenjskih mejnikih, zdravstvu, ustvarjalnosti, verstvu in drugih manifestacijah« Črnjanov do začetka druge svetovne vojne.
Dr. Marija Makarovič se je potemtakem lotila težkega in zamudnega dela, saj gre v primeru Crne za kraj, o katerem je bilo doslej le malo napisanega, a še to, kar je natisnjenega, temelji večidel na ne povsem zanesljivem ustnem izročilu, na osebno obarvanih spominih ali na posameznih, sicer stvarnih podatkih, ki pa ne dopuščajo širših in globljih posplošitev.
Vsi količkaj obsežni zapisi o Crni obsegajo le posamezne prvine zapletenega gospodarskega ali družbenega dogajanja in njih namen ni iskanje vzročno-posledičnih odnosov med njimi.
Avtorici knjige potemtakem ni preostalo nič drugega, kot da se loti iskanja in obdelave dosegljivih virov informacij — tudi izvirnih dokumentov, shranjenih v številnih arhivih, knjižnicah in drugih podobnih ustanovah doma in v zamejstvu. Kaj vse je pri svojem delu odkrila in upoštevala, nam pove seznam uporabljenih virov in literature, ki obsega kar 361 naslovov.
Ker se raziskava ukvarja z življenjem strnjenega, socialno, politično in tudi v vseh drugih pogledih močno razčlenjenega delavskega naselja od prve omembe kraja (leta 1137) do začetka druge svetovne vojne, je razumljivo, da ne morejo biti vsa obdobja in dogajanja enako izčrpno obdelana. Za starejša obdobja je na voljo manj podatkov kot za novejša, nekatere dejavnosti so doživljale vzpone in padce, razmere so se zdaj zaostrovale, zdaj blažile, nekateri izjemni dogodki pa so sploh vznemirili vaško sosesko le nekajkrat v vseh dolgih stoletjih njenega obstajanja.
Jedro knjige iz povsem razumljivih razlogov obravnava razdobje med prvo in drugo svetovno vojno, ko so se površnemu pogledu skrita nasprotja razkrivala tudi v
delovanju cele vrste strank, organizacij in društev, v njihovem medsebojnem tekmovanju, zavzemanju za uresničitev takšnih m drugačnih interesov in ciljev, ko je gospodarska kriza izostrila socialna nasprotja in je grožnja druge svetovne vojne terjala od krajanov tudi odločnejšo narodnostno opredelitev.
To pa je hkrati tudi čas, ko se znanstvene ugotovitve dr. Marije Makarovič, zapisane v knjigi, že srečajo z živim zgodovinskim spominov, vedenjem, življenjskimi skušnjami in spoznanji starejših Črnjanov.
Predvsem ta del svojih raziskovanj je avtorica lahko dopolnila z živimi pričevanji in dokumenti uradne in zasebne narave. Prav pri zbiranju tega gradiva so ji lahko bili nekateri Črnjani in Črnjanke, Predvsem pa Ivan Modrej, v veliko oporo ln pomoč. Ta vir informacij, različnih pogledov na stvari, niansiranih sodb o posameznikih in celotnem dogajanju pa bi lahko bil za čas med obema vojnama neusahljiv, saj živi še vrsta ljudi, ki bi imeli kaj Povedati, dodati ali vsaj osvetliti iz svoje
Župnija Črna je bila prvotno podružnica Uadžupnije (prafare) Šmihel pri Pliberku. Dne 30. IV. 1309 se omenja župnik iz Črne 30- I. 1317 ena kmetija, v obdobju 1449 do 1452 štiri kmetije (hube) in leta 1461 pet hub.
V začetku 16. stoletja, leta 1505, so v urbarju pliberške gospoščine znani podatki ° tako imenovani župniji Črna in njenih manj ko desetih podložnikih, ki se ome-nJajo ponovno hkrati s še nekaterimi drugimi podložniki v letih 1524—1571 (Podatki 80 v knjigi: Dr. M. Makarovič, Ivan Mod-reJ, Črna in Črnjani.).
V arhivu SR Slovenije hranijo listino, s katero je plemič iz okolice Mozirja z maenom Rudolf 5. maja 1317 z ženo podaril samostanu v Mekinjah pri Kamniku stiri kmetije kot doto hčerki, ki je odšla v samostan.
Listina je bila izdana v Mozirju v nav-2°cnosti prič: opata Leopolda iz Gornjega 8rada, župnika Konrada iz Braslovč, župnika Valterja iz Črne, Hartnida iz Mozirja m Kokolaja iz Vrbavca (Aleksander Videč-utk: Podobe iz preteklosti Mozirja 1985.).
Vizitacijski zapisi
Leta 1461 je bila nadžupnija Šmihel Priključena novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. V Črni je bil že samostojni vikariat. Župna cerkev je bila posvečena svetni-°ma sv. Ožboltu in Sebastijanu, pod čr-njansko župnijo pa je spadalo šest podruž-U'c, in sicer: cerkev sv. Jošta in Lucije v Podnjem Javorju in cerkev sv. M. Magda-ene v Zgornjem Javorju, cerkev sv. Hele-ne> kapela sv. Henrika in sv. Kunigunde, cerkev sv. Ane na Slemenih (Koprivna) m cerkev sv. Jakoba v Koprivni.
perspektive. Toda zajeti in upoštevati vse to je bilo preprosto nemogoče, saj bi se v tem primeru vsako količkaj obsežnejše poglavje lahko razraslo v samostojno zajetno knjigo. Prav v tem pa se skriva za domačine, ki jim je delo predvsem namenjeno, vznemirljiva draž obsežne, vsebinsko bogate knjige o Črni in Črnjanih. Razburkala je zgodovinski spomin starejših krajanov, prebudila zanimanje mlajših za preteklost kraja in tvoren delež ali vsaj usodo prednikov v njej in njenem oblikovanju.
Samoiniciativna prizadevanja zavzetih posameznikov, krajevne skupnosti Črna na Koroškem, ki je knjigo izdala, predvsem pa uspešno opravljeno delo dr. Marije Makarovič in Ivana Modreja so dosegla svoj namen. Pomembna knjiga je na široko odprla pogled v preteklost črnjan-ske soseske, hkrati pa spodbudila krajane k razmišljanju o nadaljnjih raziskavah preteklosti Črne — tudi v novejših obdobjih, ki jih ta knjiga, žal, ni mogla zajeti.
Vse te podružnične cerkve so bile na hribovitem terenu in so bile oddaljene od župnijske cerkve po več kilometrov.
Iz Črne do Koprivne je dobri dve uri hoda. Zato so vsi vikarji, ki so službovali v Črni, posebno, ko so prišli v leta, prosili za premestitev k ravninskim župnijam.
V Koprivni je bila pozneje ustanovljena samostojna župnija, in sicer leta 1790, približno v tem času pa tudi v Javorju. To pa je bilo že tri leta po izločitvi koroških župnij iz ljubljanske škofije.
Črna je bila pod ljubljansko škofijo od
1.	1461 do 1787, torej 326 let.
Zaradi oddaljenosti podružničnih cerkva je prišlo pogosto do sporov med vikarji in farani, ker so pri teh podružnicah pokopavali mrliče brez duhovnika, kakor bomo kasneje videli.
V Črni je bilo tudi samostojno deželno sodišče, ki je bilo v posesti lastnika gradu in gospoščine Pliberk. Pliberška gospoščina je imela v Črni le svojega oskrbnika in nekaj stražarjev ter svojo pristavo, v njej pa je gospoščina izvrševala po najemnikih tudi gostilničarsko obrt.
Peto nedeljo po veliki noči 1. 1581 je prišel v Črno na vizitacijo osmi ljubljanski škof Janez Tavčar.
Po svečanosti v cerkvi, pri kateri je sodeloval domači vikar Soller (Šolar?), je škof zaslišal farane, ki so se ta dan zbrali v Črni v največjem številu, ali so zadovoljni z delom vikarja. Farani so mu odgovorili, da vikar opravlja svojo službo tako v cerkvi kakor zunaj nje dobro, grajali so le, da ne živi kot duhovnik.
Škof je vikarju zabičal, da mu bo prepovedal izvrševanje duhovniškega poklica, če ne preneha s tem življenjem, nakar je vikar obljubil, da se bo pokoril. Cerkvenim ključarjem pa je škof naročil, naj poskrbijo za popravilo cerkvenih poslopij.
Med leti 1600 do 1630 je kot črnjanski vikar listinsko dokazan Ahacij Končnik. Ko je ljubljanski škof Oton Friderik Buch-heim leta 1641 vizitiral koroške župnije, je prišel 20. julija v Pliberk.
V vizitacijskem zapisniku tega vikariata Črna je zabeleženo, da škof zaradi slabih
Gorski reševalci pri reševalni akciji pod Raduho
Ivan Modrej
Prispevki k zgodovini Črne na Koroškem
Ostanki podrte planinske koče na Grohatu pod Raduho, snežni plaz jo je porušil februarja
198G
cest ni mogel iti osebno vizitirat črnjanske župnije. Dal je poklicati takratnega vikarja v Crni, Matija Križ.aja, v Pliberk, ga tam zaslišal in ugotovil, da je Križaj domačin mesta Kranj, da službuje v Crni že sedem let in da je bil posvečen v duhovnika pred osmimi leti. Ordiniran je bil na naslov neke proštije na Češkem, kar bo dokazal na prihodnji sinodi. Iz tega zaslišanja sledi, da je Križaj prišel v Crno za vikarja 1633. leta, 1648. pa je bil premeščen v Šmihel. Vikarja Križaja je v Crni nasledil Marko Banko (tudi Vanko Wanckho), ki je prosil leta 1652 ljubljanskega škofa za dovoljenje, da bi mu smel priti na pomoč kaplan Mihael Stih. Škof je to dovoljenje izdal, pa le za čas enega leta, ker je bil Stih določen za kaplana v Šoštanju. Leta 1652 črnjanski vikar tudi ni prišel na sinodo v Gornji Grad ob koncu meseca aprila. Svojo odsotnost je opravičil, ker je zapadel na planinah tak sneg, kakor ga ljudje ne pomnijo. V mesecu avgustu 1652 je škofijski komisar in nadžupnik v Braslovčah Filip Terpin vizitiral župnijo Crna.
1. 10. avgusta 1652 se je najprej ustavil pri podružnični cerkvi sv. Marije Magdalene v Javorju, kjer je ugotovil, da so na tamkajšnjem pokopališču tri leta pred tem pokopali nekega Prislana, ki je umrl pri faranu Močilniku, ki je bil podložen gradu v Guštanju. Pokopali so ga črnjanski farani Narovnik, Karničnik in Cemernik nasilno, proti volji vikarja in soseščine. Tudi so se širile govorice, da tam večkrat pokopavajo abortuse. Vizitator je naročil, da v prihodnje na njihovem pokopališču ne smejo nikogar pokopavati brez vednosti in dovoljenja vikarja, kar pa se tiče izvršenih nasilnosti, naj kršilci pričakujejo kazen od škofa.
Pri pregledu cerkvenega urbarja je vizitator ugotovil, da ima cerkev v blagajni 13 zlatnikov, 14 imperialov ter 11 goldinarjev v manjših kovancih.
Davku podvrženih krav ima cerkev 26, od vsake dobi 6 krajcarjev, ovc ima 74, cenzus od vsake ovce znaša 6 novčičev. Denarni davek (cenzus pecuniarius) pa je od vsakega goldinarja 3 krajcarje.
Nadalje je vizitator ugotovil, da ima cerkev v svoji posesti v Crni tri travnike in eno puščo, ki jih imenuje »kaplanske njive«. Neki Lampret plačuje za ta zemljišča 15 goldinarjev letne zakupnine. Jakob Srebre plačuje za neko drugo njivo 15 krajcarjev, Sebastijan Tomjač pa za tretjo njivo 30 krajcarjev zakupnine. Ko je vizitator vprašal cerkvena ključarja Jurija Gutovnika in Antona Koniča, zakaj imenujejo ta zemljišča »Caplaney grundt«, sta mu cerkvena ključarja odgovorila, da so te njive po pismu, ki ga je poslal vikar Ahacij Končnik škofu Tomažu Hrenu, nekdaj spadale h kaplaniji. Njiva, ki jo ima v zakupu Srebre, pa je last pliberške gospoščine in cerkev dobiva od nje po neki ustanovi le zakupnino.
2. Istega dne, 10. avgusta 1652, je vizitator Terpin obiskal cerkev sv. Jošta in Lucije v Spodnjem Javorju in ugotovil, da je črnjanski vikar zavezan pri tej podružnici opraviti eno leto osem »obligatnih« maš. Cerkveni urbar je izkazal 26 krav, od katerih so podložniki obvezani plačevati po 6 krajcarjev davka na leto, in 70 ovc, od katerih plačujejo podložniki po 6 nov-
čičev davka. Cerkev prejema od 64 goldinarjev predpisanih davkov po 3 krajcarje od vsakega goldinarja; cerkvena ključarja sta bila pri tej cerkvi Pučev in Piko.
3.	Naslednji dan, 11. avgusta, je vizitator Terpin obiskal župno cerkev sv. Ožbolta in sv. Sebastijana v Crni. Po popisu cerkve in cerkvenega inventarja je ob navzočnosti cerkvenih ključarjev Klemena Pečnika, Jakoba Začena in Jerneja Burja-ka bral mašo, nato pa je pregledal cerkveni urbar, ki je izkazal 21 krav in 58 ovc, podvrženih dajatvam. Cerkev je prejemala od vsake krave po 7 krajcarjev, od vsake ovce pa po 6 novčičev na leto.
Cerkveni ključarji so poročali, da je prišel pliberški grof kot patron farne cerkve naenkrat z zahtevo, da mora cerkev plačevati »odvetščino« v znesku 9 do 10 goldinarjev; dotlej so plačevali grofu, kadar je prišel v Crno, le obed. Vizitator je cerkvenim ključarjem naročil, naj pokličejo župana, ki naj zadevo pojasni. Župna cerkev je imela leta 1652 po vpisu v urbarju tale zemljišča: Gašpar Cernic, podložnik iz Vogrč je imel v zakupu cerkvi lastno »hubo«, od katere je plačeval 7 goldinarjev in 6 novčičev najemnine.
Simon Bricman je plačeval od njive, imenovane »velika njiva«, 4 goldinarje. Simon Lampret od druge njive 1 goldinar. To njivo mu je dal vikar Vanko dne 13. maja 1648, v resnici pa jo je Lampret dobil že 7 let prej, ter dolguje za ta čas 5 kron, ki jih ni plačal. Za dve leti je dal dve kroni zakupnine, ki pa ju je pridržal Vanko sam.
Cerkev ima dalje podložnika Jakoba Srebreta, ki plačuje od njive »na prodi« 15 krajcarjev; ta njiva pa ni last cerkve, temveč gospoščine Pliberk. Od nekega drugega zemljišča, ki je deloma travnik in njiva, pa plačuje Ožbolt Vošič 1 goldinar
4 novčiče. Tudi to zemljišče je v lasti gospoščine Pliberk, cerkev pobira po neki ustanovi le zakupnino in plačuje za vsa ta zemljišča po imenski cenitvi (Heren-giilt), ki znaša 5 reparjev, 10 novčičev, deželi 2 goldinarja davka, 4 goldinarje vojaške naklade in še izredne naklade, če so predpisane. Cerkveni ključarji so se pritožili, da podložniki ne opravljajo predpisane »rabote« in so prosili, naj škof preceni vrednost »rabote« v denarju. Cerkveni ključarji so se nadalje pritožili, da vikar (Branko) jemlje denar, ki ga darujejo farani za popravilo cerkve in župnišča, kljub temu, da morajo ključarji plačevati vsako leto (chatedraticum), in sicer od župne cerkve po 1 gdldinar, od podružnice sv. Jošta pol krone in od podružnice sv. Magdalene pol krone. Pri farni cerkvi je obstajala bratovščina device Marije, ki je imela vpisanih v urbarju 8 krav in 64 ovc, podvrženih dajatvam. Za to bratovščino je bila enkrat na leto služba božja za umrle člane. Za to priložnost je kupila govedo, ki so ga ta dan zaklali in pojedli. Za nakup tega goveda so morali člani bratovščine plačevati po 6 novčičev. Ta bratovščina je imela v lasti njivo imenovano Jamica, zanjo je plačeval Lenart Močilnik po 1 goldinar zakupnine. Bratovščina ima še eno njivo, ki je prej spadala pod župnikovo »nadarbino« in so jo zamenjali; tudi to njivo ima v zakupu Lenart Močilnik za 1 goldinar letne zakupnine.
Cerkveni ključarji so vprašali vizitator-ja, ali bi smeli povišati zakupnino na 1 goldinar in 30 krajcarjev. Vizitator jim je naročil, naj pregledajo listine (elteras em-pltiticas), ki jih baje hrani Vid Vološar. Cerkveni ključarji so se pritoževali, da ta bratovščina ne plačuje davkov za svoja zemljišča, ki jih mora cerkev plačevati, zato prosijo, da bi ti dve njivi prisodili
cerkvi. Nato je vizitator zaslišal cerkvene ključarje o delovanju in zadržanju vikarja; odgovorili so mu, da je vikar, kar zadeva cerkvene zadeve, goreč in v svoji službi rnarljiv, po značaju pa je preveč nagle Jeze. Enkrat je cerkvenega ključarja Klemena Pečnika tako udaril, da mu je zateklo oko, drugega ključarja pa je zmerjal za mčvrednega in škodljivega človeka. Vikar Banko se je glede prvega primera zagovarjal, da je bil cerkveni ključar pijan in v P^anosti tako surov, da mu je v navzočnosti mnogo gospodov dal zaušnico, v drugem primeru pa se mu je ključar predrzni proti vsem predpisom javno ugovarjati.
Glede drugega primera je vizitator naročil vikarju, naj zadevo prijavi upravitelju gospoščine Pliberk. Zoper vikarja panka so farani Crne izrekli vizitatorju Se nekaj pritožb. Dva primera sta se na-oasala na upravljanje cerkvenih zemljišč, ki so deloma v lasti cerkve, deloma v lasti župne »nadarbine.« Tretji primer pa pokaže vikarja Banka v kaj čudni luči. Daniel Močilnik, posestnik podložniške kmetije v Grni, se je zoper vikarja pritožil, da je kaznoval njegovega sina z denarno globo Petih kron samo zaradi tega, ker je imel ljubezensko razmerje s služabnico iz žup-msča, ki je z njim zanosila. Razen tega je vikar dal zapreti njegovega sina v pliber-ski grad in sme zapustiti zapor, kadar bo Plačal osem kron za vzdrževanje dekleta. Ker je vikar s takim ravnanjem prekoračil svoje pristojnosti je vizitator odločil, naj sinu vrne denar, dekle sama, ki ji je ime Kva, in ki je vikarjeva nečakinja, pa naj Pcide na njihov dom, da se bo mogel sin Poročiti. Pride naj tretji dan po veliki noči. Vikarju pa naj se da zaradi njegovega Postopanja ukor. Vikar Banko je na to Pritožbo izpovedal, da živi deklica Eva pri Njegovem prijatelju župniku v Rečici ob Savinji. Sin Močilnika pa da je s svojim ravnanjem onečastil župnišče. Temu nasproti so farani izjavili, da je vikar Banko Se bolj onečastil župnišče, ker ne živi, kot Se za duhovnika spodobi.
Končno je vizitator še ugotovil, da stoji na župnijskem pokopališču kapela, ki je P°svečena sv. Mihaelu. To je bila »kostnica« ali »osarij«, kamor so shranjevali kosti lz Prekopanih grobov.
4.	Naslednji dan, dne 12. avgusta, je vizitator inšpriciral podružnično cerkev sv. dene, kjer je po vpisu v urbarju ugoto-da ima cerkev 25 krav in 151 ovc, pod-Vrženih dajatvam. Od vsake krave plačujejo farani po 7 krajcarjev in od vsake ovce P° 6 novčičev. Nadalje je ugotovil, da ima a cerkev v lasti dve njivi, ki jih imata zakupu dva pliberška meščana, ki pa olgujeta za zakupnino prvi 118 in drugi 5 goldinarjev, skupaj 253 goldinarjev. Vizitator je navzočim cerkvenim ključarjem Pavlu Bricmanu, Lukasu Jegercu ln Valentinu Bricmanu naročil, da te dol-gove ali izterjajo ali pa dajo ti dve njivi Proti plačilu navedenih zneskov drugim zakup. Vizitator je tu našel dve listini, 1 JU je izdal prvi ljubljanski škof Žiga gr°f Lamberg v nedeljo po vnebovzetju da 1477 v Solčavi. Iz prve listine je bilo Razvidno, da je posvetil cerkev sv. Helene s*of Žiga prvo nedeljo po prazniku povi-nJa sv. križa; na ta dan tudi praznujejo
praznik cerkvenega posvečanja s štiridesetdnevnimi odpustki. V tej listini je škof Ziga odpustke razširil tudi na vse tiste, ki obiskujejo to cerkev, ko je v njej služba božja »cum clausula si mamus provercerint an intrices«.
Iz druge listine pa izhaja, da se je Ahac Stiipl kot župnik v Orni moral zavezati, da bo zaradi podaritve dveh njiv cerkvi sv. Helene bral razen na dan proščenja in posvečenja vsako leto pri cerkvi sv. Helene še deset maš pod kaznijo 100 novčičev. Te maše so dolžni opravljati tudi vsi njegovi nasledniki in jih morajo na nedeljo ali praznik pred tem javno naznaniti, da cerkveni ključarji lahko pripravijo vino in vse druge potrebščine za mašo.
Pri tej cerkvi je bilo 11 posestnikov iz soseščine obvezanih, da so morali duhovnikom dajati obede brez obremenitve cerkve, le na praznik posvečenja je cerkev morala prispevati nekaj meric vina za duhovnike in ključarje.
Po vizitaciji cerkve sv. Helene je vizitator pregledal še kapelo sv. Henrika in sv. Kunigunde, ki je bila oddaljena pet korakov od cerkve (rimski korak »passus« je meril 1,5 m).
5. Naslednji dan, 13. avgusta 1652, je vizitator Terpin nadaljeval s pregledom podružničnih cerkva v župniji Crna in je prišel najprej k sv. Ani na Slemenih (Koprivna), kjer je ugotovil, da cerkveni urbar te podružnice izkazuje 50 krav in 104 ovce, podvržene cerkvenemu davku. Nadalje je imela ta podružnica v lasti njivo na ozemlju župnije sv. Štefan v Podjuni, bila je v območju jezuitskega samostana v Dobrli vasi. Ta njiva je donašala 8 krajcarjev in 10 novčičev letne zakupnine. Razen tega je koroški deželni poveljnik (Purggraff Carinthiae), podaril tej cerkvi kočarja, ki je začel plačevati letno 30 krajcarjev zakupnine.
Vizitator je naročil, da tega daritelja pozovejo, naj svojo ustanovo pisno potrdi, da ne bi šla iz spomina in da bi se v prihodnosti utrdila.
Cerkveni ključarji Tomaž Rastovčnik, Laure Flis in Janez Florin so izjavili, da se pri tej podružnici opravlja vsako leto po 10 obveznih maš, pri katerih se daje duhovniku obed, toda ne na stroške cerkve, temveč na stroške soseščine. Cerkveni ključarji so se pritožili, da vikar Banko večkrat opušča maše z izgovorom, da je dostop do cerkve sv. Ane zaradi hribovitega terena težaven. Farani župne cerkve v Crni so prosili, naj bi se maše, ki jih obiskuje le 8 do 12 Koprivcev, preložile v Črno, za kar prosi tudi vikar, ker v hudi zimi zaradi visokega snega ne more priti do sv. Ane.
6. Isti dan je vizitator prišel še k podružnični cerkvi sv. Jakoba v Koprivni, kjer je ugotovil, da pokopavajo umrle osebe tridesetih kmetij, ki spadajo pod čr-njansko župnijo, z dovoljenjem vikarja brez njegove navzočnosti. Vizitator je ukazal, da »abortusov« in izven zakona umrlih otrok ne smejo pokopavati na pokopališču v Koprivni, temveč zunaj njega.
Pri pregledu urbarja je ugotovil, da ima podružnična cerkev vpisanih 31 krav, podvrženih davku (šest krajcarjev za kravo), in 70 ovc, od katerih prejme cerkev po 6
novčičev na leto. V denarju je bilo na razpolago 35 goldinarjev v kovancih 12 im-perialov, 31 kron in 15 zlatnikov. Posamezniki dolgujejo cerkvi 28 goldinarjev in ničesar drugega. Cerkvene ključarje Krištofa Rabiča, Lenarta Fieka in Jakoba Oderlapa je vizitator vprašal, ali posedujejo skrinjico za shranjevanje urbarja, listin in cerkvenega denarja in ali ima en ključ te skrinjice vikar. Kadar je pri tej cerkvi maša, dajo ključarji duhovniku obed, iz cerkvenega denarja pa dobi 12 krajcarjev. Cerkveni ključarji še poročajo, da je vikar Banko vzel v nekem smrtnem primeru podložniku »primščino« v znesku štiri in pol krone in vprašujejo, ali jo je smel vzeti, ali pa jo mora vrniti.
Kmetija, ki je najbližja cerkvi, je od nekdaj last podružnične cerkve. Podložnik, ki ima to hubo v zakupu, mora dati na dan proščenja 7 reparjev cerkvi, vikarju pa 30 krajcarjev; kadar so tu maše, mora dati na razpolago prostor za obede, medtem ko obede same plačajo cerkveni ključarji. Drugih dajatev ali davkov ta kmetija ne prispeva in tudi cerkev nima za to hubo predpisanih nobenih davkov.
Škof Janez Tavčar je dal to kmetijo dne 7. oktobra 1588 v zakup po kupnem pravu Anžetu Mežnarju in njegovim dedičem. Po Anžetu jo je podedoval njegov sin Krištof, za njim pa Krištofov sin Tomaž.
Ko je vizitator Terpin končal svoje delo v župniji Crna, je zapisal v zapisnik tole: »Dne 13. avgusta sem opravil vse pisarije v župniji Črna, ki sem jih opravil v čast svetnikov, patronov te župnije, in sem odšel v Solčavo.«
Pa še v Solčavo je prišlo za njim nekaj faranov iz Črne s prošnjo, naj taksira prispevke, ki jih morajo oddajati vikarju.
Vizitator je določil, naj plačujejo tam, kjer zahteva vikar plačilo enega goldinarja, pol goldinarja, za maše pa je določil takso 12 krajcarjev ter obed, če je to v navadi. Klemen Pečnik, podložnik župne cerkve Device Marije v Solčavi, pa se je pritožil zoper cerkvene ključarje iz Črne, da zahtevajo od dveh kmetij, imenovanih Pečnikova in Vričkova, in ne spadata pod koroško deželo (apud provinciam carinthiae in des Ansag non sunt) plačilo vojaške kontribucije (contributio militaris die Zu-trag vocatum). Pečnik je navedel, da so te dajatve že celjski grofje podarili cerkvi, zato prosi, naj jih v prihodnje oprosti plačevanja te doklade.
Vikar in cerkveni ključarji iz Crne pa so se pritožili zoper pliberškega vikarja Pichlerja, da dela župniji Črna krivico, ker zahteva plačevanje vojaške naklade, kljub temu, da je cerkev v Črni oproščena vsake napovedi koroški deželni vladi. Prosili so vizitator j a, naj posreduje pri škofu, da jih teh dajatev oprosti. Ta vizitacija župnije Črna v letu 1652 je imela za vikarja Marka Banka hude posledice. Zaradi številnih pritožb zoper njega je bil poklican pred konzistorij ljubljanske ško-šije, kjer je pri zaslišanju prišlo do besednega spora med njim in generalnim vikarjem doktorjem Markom Dolinarjem. Banko je bil zaradi nepokorščine kaznovan, da je moral prositi generalnega vikarja s primernimi besedami za oproščen j e in je bil zaradi nerodnosti v službi premeščen
Gasilski veterani ob 100-letnici društva
na drugo službeno mesto. Jeseni leta 1652 je bil v Crni že nov vikar Jurij Hauser.
Nadžupnik v Braslovčah Filip Terpin je leta 1653 še enkrat prišel k podružnični cerkvi sv. Jakoba v Koprivni in je ugotovil, da obstaja pri tej podružnici bratovščina, ki je imela tele dohodke: Vsak član plača letno po 6 novčičev osebnega davka. Leta 1653 ima bratovščina 143 članov, kar znaša 71 grošev ali 3 forinte, 33 krajcarjev, od 4 krav, ki so podvržene davkom, dobi po 6 krajcarjev letno, to je 24 krajcarjev, od 27 ovc, za katere plačujejo lastniki po 6 novčičev, kar znese 80 grošev in 6 novčičev ali 55 krajcarjev. Skupaj je to 4 forinte in 12 krajcarjev.
Od tega denarja ne dajejo v pobožne namene ničesar drugega razen 30 krajcarjev za mašo za umrle člane. Z ostalim denarjem, ki ga dajejo člani bratovščine, prirejajo enkrat letno pojedino za reveže. To pojedino pripravijo cerkveni ključarji. Leta 1653 je vizitator cerkvenim ključarjem naročil, da morajo, razen zneska 30 krajcarjev za mašo, ves ostali denar hraniti za potrebe cerkve in oltarja, po katerem ima bratovščina ime.
17.	decembra 1653 je bil poklican pred škofijski konzistorij v Ljubljano Urban Požarnik, župnik v Solčavi.
Črnjanski farani so ga tožili, da se je vmešaval v njihove zadeve. Zagovarjal se je, da je to delal na prošnjo koprivskih cerkvenih ključarjev Benedikta Ruesa, Tomaža Prosenca, Valentina Heda in Adama Ježa. Župnik Požarnik je bil obsojen, da mora razen 30 krajcarjev vrniti ves ostali nepravilno pobrani denar v znesku 4 goldinarjev, 22 krajcarjev, 2 novčičev. Ce pa ima kake terjatve, naj jih izterja po svojem pristojnem sodišču.
V zvezi z generalno vizitacijo župnije v Crni leta 1652 je novi vikar Jurij Hauser prejel od škofijskega ordinariata v Ljubljani odločbo o odredbah škofije v zvezi s to vizitacijo.
Škofija je odredila tole:
1. Ker lastnika kmetij Stih v Koprivni in grof Sačen odklanjata plačevanje desetine, se plačevanje odloži tako dolgo, dokler oba lastnika teh kmetij (hub) ne dokažeta, da sta plačevanja desetine oproščena.
2. V prihodnje ne sme nihče imeti v zakupu cerkvenih njiv, travnikov in kmetij, ne da bi imel o tem listinske dokaze. Take listine pa sme izdajati kakor doslej le škofijska pisarna.
3. Cerkveni podložniki morajo delati tlako po predpisih, ki veljajo v koroški deželi, in to v denarju ali ročno, razen v primeru, če z listinami dokažejo, da so tlake oproščeni.
4. Duhovniki naj ljudstvo pouče, da morajo zakonci živeti v skupnosti. Tiste, ki žive ločeno, naj pozovejo, da se vrnejo k skupnemu življenju. Drugače jih bo vzel hudič. Tiste, ki imajo zakonske otroke in živijo ločeno, naj pripeljejo v Ljubljano pred škofijski konzistorij, ker se jim separatno življenje ne bo več dovoljevalo. To zadeva predvsem Pongraca Pastorja, ki živi pri Osojniku v Bistri, Jakoba Ferča v Fari, Urbana Vesevka na Lovrenškem vrhu (Ludranski vrh), Boštjana Matiča v Bistri, Benedika pri Rezmanu, ter Marije Kovačič, dekle pri Gregorju Stoparju v Javorju.
5. Njivo kajžarja Bartolomeja Kosiča, ki leži med farovškimi njivami, naj vikar obdrži za potrebe župnije, mora pa, če je podvržena letnim dajatvam, plačevati za to njivo 40 krajcarjev in delati »raboto« kakor drugi kajžarji.
23.	februarja 1655 je vikar Jurij Hauser prosil škofijski ordinariat, da dobi kaplan Luka Tešina pravice do dušebrižništva. V pismu Hauser navaja, da je Tešin študiral kazuistiko v Celovcu pri patrih Grošlju in pl. Atemsu. Duhovnik je postal lansko veliko noč in je od tedaj dalje v službi kot kaplan v Crni. Dobiva od nekih kmetij po en piskrič pšenice in po en sir. Nadalje dobiva stolnino, hrano pa ima v župnišču.
Doma je iz tukajšnje župnije, ordiniran je bil na naslov samostana reda sv. Romual-da v Grebinju. Kot pripadniku te škofije mu niso bile izdane potrebne listine. Škofijski ordinariat je izdal kaplanu Tešinu začasne pravice do sv. Mihaela, medtem pa mora, ker je še mlad, doštudirati in potem priti v Ljubljano na izpit.
20. marca 1656 je vikar Jurij Hauser poročal generalnemu vikarju Filipu Ter-šinu v Ljubljano o naslednjem primeru zakonskega zadržka sorodstva: Neki Urban je imel ljubezensko razmerje z neko »svobodnjakinjo«, ki je z njim v sorodu v 3. kolenu, imel je z njo otroka, potem pa jo je pustil. Ta deklica ima sedaj razmerje z nekim Pankracijem, ki je z njim v sorodu v 4. kolenu, z njim je zanosila in se namerava poročiti. Vikar Hauser sprašuje, kaj naj v tem primeru stori. Generalni vikar Terpin je izdal odločbo: Urban in Pankracij sta med seboj v sorodstvu v 3. oziroma v 4. kolenu, kar naj se (naknadno) točneje ugotovi. S tem, da se je z deklico najprej telesno združil Urban, potem pa Pankracij, je med tema nastalo razmerje svaštva 3. oziroma 4. stopnje, kar ne predstavlja zakonskega zadržka.
Vikarja Hauserja je leta 1657 nasledil Gregor Nahtigal, ki je 26. septembra 1661 prosil za premestitev iz Crne k sv. Petru v Ljubljano. Svojo prošnjo je utemeljil s tem, da že četrto leto službuje v Crni, gornjegrajski župnik pa mu je obljubil, da bo premeščen na boljše mesto, če bo dobro upravljal župnijo Crna. V Crni je službovanje zaradi visokih hribov težavno, v družabnem pogledu pa v Crni ni nobenih izobražencev, da bi se lahko z njimi pogovarjal. Vikar Nahtigal je bil res kmalu premeščen, ker je leta 1689 prišel v Crno za vikarja Matej Tank. Iz vizitacijskega zapisnika škofa Jožeta Rabatte iz leta 1696 je razvidno, da je bil vikar Matej Tank po rodu iz Gornjega Grada, da je bil leta 1696 star 56 let in že nad 30 let duhovnik. Ordiniran je bil na naslov marijanišča v Gornjem Gradu; služboval je najprej 4 leta in pol v Gornjem Gradu, nato je bil 4 leta kaplan pri sv. Gregorju v Skalah, nato 4 leta vikar pri sv. Ivanu v Vinskih goricah, potem 11 let vikar pri sv. Elizabeti v Ljubnem in sedaj že sedmo leto v Crni. V moralnem oziru niso imeli farani niti zoper vikarja niti zoper kaplana ni-kakih pritožb. Vikar je imel tele dohodke: 60 škafov ovsa, 30 škafov pšenice, 25 hlebčkov sira, 39 jagenjčkov, ter do dva centa volne in lanu skupaj. Ima še dve desetini, ena mu prinaša 20, druga pa 9 krajcarjev. Od vsega tega ne plačuje nikakih davkov. Za kaplana je bil v letu 1696 v Crni Luka Kregar, star 40 let, duhovnik 15 let. Študiral je čisto logiko in kazuistiko, ordiniran je bil na naslov marijanišča v Gornjem Gradu. Služboval je najprej 3 leta v Gornjem Gradu, nato pa eno leto v Kranju, 4 leta je bil kaplan v Lučah, 2 leti v Skalah. Potem je bil graščinski kaplan eno leto pri plemenitem Raunachu in poldrugo leto pri Locatelliju v Bohinju. V Crni službuje četrto leto. Prosil je škofa za premestitev na boljše mesto.
9. maja 1668 je Bartolomej Stane, črnski faran in podložnik gospoščine Pliberk, vložil za svojo hčerko Nežo, ki je bila zaročena z Jakobom Matvozom, njenim sorod-
nikom, prošnjo za spregled zakonskega zadržka sorodstva 3. ali 4. kolena. Kot razlog za to prošnjo, ki jo je vikar Tank priporočal v ugodno rešitev, je prosilec na-yedel, da se je s svojo kmetijo pri pliber-ski gospoščini zadolžil, da obstaja nevarnost, da jo izgubi, in da bi bili s hčerko vred izgnani s kmetije, če se ne bi poročila 2 Jakobom Matvozom, ki je obljubil, da bo prevzel in plačal vse dolgove gospoščini Pliberk. Škofijski ordinariat v Ljubljani je to prošnjo ugodno rešil. V odločbi se lo skliceval na koncesijo, ki jo je dobil ljubljanski škof 8. marca 1668 od kongregacije S. R. »universalis dgnisitioniis« v Ri-nau, da sme dispenzirati zakonske zadržke sorodstva v 3. in 4. kolenu v primerih, ko sta oba zakonca revna. Na koncu odločbe Proglaša škof otroke, ki bi se rodili v tem Primeru, za zakonske (promlegne inde su~ scipiendam, ligitiman declaramus).
Ko je 14. aprila 1672 umrl šmihelski vikar Primuš Peer, je vikar v Črni Matej Tank vložil že 23. aprila prošnjo za izpraznjeno mesto v Šmihelu. Za to mesto je zaprosil tudi pliberški kaplan Jurij Riedl. Njegovo prošnjo so priporočali pliberški vikar Jurij Stergar, sodnik in svet mesta Pliberka, nadalje grof Kacianer in lastnik gospoščine Radovljica grof Karel Thurn. Kiedel je v svoji prošnji navedel, da je že °smo leto duhovnik ter da je bil zadnjih Pet let kaplan v Pliberku. Ker je dobil župnijo Šmihel črnski vikar Tank, je poslal škof Riedla za vikarja v Črno in je naročil škofijskemu komisarju Lebervorustu, nal vpelje vikarja v Črni in naj inventa-rizira vse premičnine, ki so ostale po njegovem predniku Tanku. Vikar Riedl je služboval v Črni le do leta 1676, ko je bil Premeščen za vikarja v Šmihel. V Črno je Prišel leta 1676 vikar Matija Maršič, za nj im pa še isto leto Andrej Maček.
Leta 1690 je dobil vikar Andrej Maček °d škofijskega ordinariata v Ljubljani po Vlzitaciji župnije naslednja navodila:
L Pri krstnem kamnu v župni cerkvi oaj namesti sliko sv. Janeza Krstnika, ki krsti Kristusa.
2- Staršem naj naroči, da bodo pošiljali sv°je otroke k nedeljskemu pouku.
3. Poroke ne smejo biti v podružničnih, temveč le v župnijski cerkvi.
19- maja 1690 je takratni kaplan v Črni Matej Benk (Mattias Wenkh) prosil škofa ^ Pismu za pomoč pri pobiranju »bere«, ^r povzročajo vsako leto ene ali druge soseščine nerede pri pobiranju in s tem er°rizirajo farane. Če ne bodo ničesar ukrenili, prosi vikar generalnega vikarja za denarno pomoč. Škof je odločil, naj o ®j zadevi piše grofu Thurnu v Pliberk, aplan Benk naj prosi za kaplanijo v Mo-Zlrju, na njegovo mesto pa naj pošljejo 8°Jenca v marijanišču v Gornjem Gradu azika, ki pa ni ostal dolgo v Črni.
Lne 22. januarja 1696 je prišlo pred ka-Manijo v Črni do incidenta, zaradi kate-rega je bil tedanji kaplan Janez Bončelič suspendiran in premeščen iz Črne. Nad-ZuPnik in škofijski komisar v Starem trgu Pri Slovenj Gradcu Janez Jurij Ernest je od škofijskega konzistorija v Ljublja-M Pooblaščen, da ta incident razišče. Nad-zupnik Ernest je razpisal o tej stvari kazensko razpravo in povabil prizadete stran-e V Stari trg. Namesto 20. februarja so
zaradi vremenskih neprilik stranke prišle na razpravo dan pozneje, to je 21. februarja. Na razpravi je nastopil kot tožnik kaplan Bončelič (Joanes, Bapt. Wonzellius Cosperator in Schwarzenbach), toženec pa je bil Baltazar Slamnič, gostilničar v pristavi pliberške gospoščine v Črni. Benče-lič je tožil Slamniča, da ga je kot duhovnika napadel in da je nasilno poškodoval poslopje kaplanije. Prvi je bil zaslišan tožnik kaplan Bončelič, ki je izpovedal:
1. Slamnič mi je dal v navzočnosti mnogih ljudi in samega župnika udarec s pestjo v obraz, iztrgal mi je koretelj z vratu, nekega soseda pa je privezal k plotu in ga z vrvjo, ki jo je imel v levi roki, do krvi pretepel — nahujskal je tudi druge, da so ga tepli po hrbtu in rokah in bi mu razbili glavo, če ne bi Slamniča zadržal za roko faran Klemen Blaznik.
2'. Isti dan zvečer je prišel obtoženi Slamnič z več sodrugi pred kaplanijo — njegovi sodrugi so bili Klemen Blaznik, Andrej Bičej ml., Nikolaj Klocer, Andrej Trogarčič, Nikolaj Bovhač, paznik knapov Pavel, Anton Mlinar, Andrej Brinovec, Adam Bičej st. in Urban, sinček tega gospodarja. Oboroženi so bili s koli in svetilkami in so s tako silo navalili na vrata kaplanije, da so jih razbili in pokvarili ključavnico. Nato so vdrli v spalnico in začeli iz nje vleči Ozvalda Lapanca, njegovo ženo in njeno sorodnico, o katerih so trdili, da so privlečene sumljive Korošice; obe ženski so vlekli za lase, ju zvezali z vrvmi, ter jih kruto in s silo premetavali
Novi Gasilski dom v Crni
iz rok v roke, in to večkrat. Ko je župnik, ki je bil zaradi tega incidenta poklican na kraj dogodka, slovesno in v imenu kneza in škofa protestiral in zapretil storilcem z najstrožjo kaznijo, je Slamnič nesramno in večkrat kričal: »Kateri knez? Kakšni protesti? Jaz imam od svojega gospoda grofa polnomočje, da to delam«. Bončelič je predlagal, naj zoper Slamniča in soobtožence najstrože postopajo.
Nato je biil zaslišan obtoženec Slamnič, ki je priznal, da je dal kaplanu zaušnico in mu iztrgal koretelj, vse drugo je zanikal. Kar se tiče vloma v kaplanijo, je priznal, da je to storil v družbi z ostalimi. Ko so prišli v kaplanijo, so tam našli obe sumljivi Korošici, ki sta tam pijančevali. V kaplaniji so namreč točili vino. Ker ju nista hotela niti župnik niti kaplan od tam odstraniti, so razdrli vrata v kaplanijo in ju privlekli za lase ven. Zanika pa, da bi bili poškodovali streho kaplanije. Slamnič je tudi zanikal, da bi imel od pliberškega grofa polnomočje, da bi storil opisano dejanje. Res je bil grof pri njem na obedu, to pa dva dni pozneje; bil je v družbi župnika in je šele takrat slišal o dveh Korošicah, ki sta popivali in bi ju bilo treba izgnati. Grof pa je bil tako vinjen, da se je komaj vrnil v župnišče, kjer je prenočeval. On, Slamnič, pa je že prej v raz-jarjenosti napravil to dejanje.
Nato sta bila zaslišana še sostorilca Klemen Blaznik in Andrej Bičej ml., ki sta izjavila, da ju je Slamnič 22. januarja na zvit način prisilil, da sta z njim pri
ugotovljena leta 1754 Janez Jurij Pogačnik in leta 1766 Johan Princ.
Tabela kaže statistične podatke o številu prebivalstva, o krstih, porokah, in o smrti faranov za leta, ki sem jih mogel ugotoviti v listinskih virih za župnijo Crna.
Upravni odbor Gasilskega društva Črna
napadu sodelovala, ni pa nobeden od njiju dejansko napadel kaplana. Pri napadu na kaplanijo tudi nista sodelovala iz lastnega nagiba, temveč na prigovarjanje gostilničarja Slamniča, ki je zatrjeval, da ima za vse polnomočje grofa.
Kako se je ta pravda končala, iz arhivskih virov ni razvidno. Škofijski komisar Ernest je glede kaplana Bončeliča poročal škofijskemu ordinariatu v Ljubljano, da dvomi, da se bo Bončeldč kljub naloženi pokori poboljšal, in ga naj zaradi ekscesov v kaplanijii premestijo kamorkoli, na njegovo mesto pa postavijo Franca Pris-lana, ki se je izkazal pri njem za zelo sposobnega pri upravljanju cerkvenega premoženja. In res je škof ta predlog sprejel, ker viri navajajo Prislana kot kaplana v Crni od februarja 1696 dalje.
1. septembra 1696 je bila vizitacija župnije Črna, pri kateri je vizitator ugotovil tole: Cerkovniško službo opravlja Urban Kraut, podložnik pliberške gospoščine, ki plačuje od svoje »hube« 3 goldinarje 18 krajcarjev davka na leto. V službo ga je sprejel pokojni vikar Riedl pred 22 leti. Na kolekturi dobiva okoli 9 mernikov pšenice oziroma pšenične moke in 100 hlebčkov sira. Od poroke prejema vrednost ene merice vina, od krsta 1 krajcar in kolikor tisti čas popije, od pogreba otrok 4 krajcarje, od pogreba odraslega pa 8 krajcarjev, ministrirati ne zna, zna pa njegov sinček. Cerkveni ključarji, ki jih je vikar postavil pred štirimi leti, so tile podložniki pliberške gospoščine: Jožef Matvoz, Kan-cijan Končnik in Jurij Prešeren. Za kaplana je Franc Prislan, doma iz Šoštanja, ki je star 34 let in je študiral humanistiko in filozofijo z dosego (bakala ureata) v Gradcu in ravno tam dve leti kazuistiko. Ordiniran je bil na Dunaju na naslov mesta Weitenstein. Duhovnik je 4 leta, dve leti je bil kaplan pri sv. Egidiju, eno leto v Starem trgu, po odstranitvi Janeza Krstnika Bončelija do naslednje sinode v Gornjem Gradu. Na »beri« dobiva 100 mernikov pšenične moke, mešano s pšenico,
in ravno toliko ovsa. Lanu ne prejema. Za krst dobi dva groša, za poroko eno libro (en funt), za pogreb odrasle osebe prejme 8 grošev, za pogreb otroka 30 krajcarjev, za mašo v domači cerkvi pa 9 krajcarjev. Farani so dolžni popravljati poslopje ka-planije, ki je pa sedaj v dobrem stanju.
Za vikarja v Črni je bil Nikolaj Potočnik, doma tudi iz Šoštanja, star 46 let. Študiral je humanistiko v Judenburgu in nato še 4 leta filozofijo in teologijo v Gradcu. Za duhovnika je bil posvečen v Gradcu in ordiniran na naslov grofa Weilandta Saura. Duhovnik je 21 let, od tega je bil eno leto v Dobrli vasi, 8 let vikar v Železni Kapli, dve leti in pol v Zitari vasi, 4 leta v Rečici in sedaj je v Črni četrto leto. Na beri dobiva 20 goldinarjev, 20 mernikov pšenice ter ravno toliko pšenične moke ter 40 mernikov ovsa. Od lanu in »kruhcev« ničesar. Za pogreb prejema 45 krajcarjev, za poroko 15 krajcarjev, če pa je poroka brez blagoslova, 6 krajcarjev, za krst merico vina in dva hlebčka kruha. Župnijska nadarbina ima nekaj njiv in travnikov. Skupni dohodki vikarja so ocenjeni na 360 goldinarjev. Vizitator je še ugotovil, da si je vikar na praznik Janeza Krstnika zlomil nogo in od tega dne dalje ne more maševati, v ostalem pa opravlja svoje dolžnosti v redu.
Nikolaj Potočnik je bil vikar v Črni, kot kažejo listine, do leta 1710. Nasledil ga je magister Joames Ampach s. Teolog Bacca-laureus formatus, vikarius, parohiae Ni-grafluviensis, do okoli leta 1730. Od leta 1741—1759 je bil vikar v Črni Anton Schopher, ki je bil leta 1754 star 68 let. Od leta 1759 do 1761 je upravljal župnijo kot provizor Avgust Jožef Fakin, ker verjetno vikar Schopher zaradi starosti ni mogel več sam opravljati te službe. Od leta 1762 do 1770 je služboval kot vikar v Črni Daniel Jurij Križ (podpisoval se je tudi Daniel Georgius Krischnes). Od leta 1770 pa je izkazan kot vikar Peter Babnik (Pe-trus Babnigg). Kot kaplana sta listinsko
Leto	Comunicates	Non comunicates	Skupaj	Rojstva	Poroke	Smrti
1065	1512	638	2150			
1696	1500	500	2000			
1698	1400	500	1900	81	14	116
1708	1450	410	1860	56	17	46
1710	1448	408	1856	58	10	98
1714	1714	257	1989	62	12	122
1715	1812	144	1966	64	13	132
1718			1967	64	12	65
1722	1800	188	1988	66	13	46
1723	1833	155	1988	62	10	60
1741	1470	390	1860	61	9	108
1747	1418	438	1856	64	13	34
1750	1269	393	1672	64	22	41
1752	1574	372	1946	59	14	81
1754	1418	510	1928	72	15	63
1759	1202	255	1457	54	4	36
1760	1250	342	1592	53	25	53
1761	1283	315	1668	54	5	50
1763	1224	170	1394	54	11	29
1764			1266	45	17	33
1765			1562	51		34
1766	1196	334	1530	49	3	24
1767	1182	283	1456	41	10	54
1768	1193	287	1521	41	16	57
1769	1182	281	1515	52	16	37
1770			1488	45	12	48
1771	1285	288	1513	43	12	73
V župniji Črna je živelo povprečno okoli 2000 ljudi; ko je bila leta 1755 ustanovljena v Mežici samostojna župnija, ji je bil dodeljen tudi del župnije Črna, in je število faranov padlo na približno 1500 prebivalcev. Zanimivo je primerjati število rojstev in smrtnih primerov. Medtem ko je število rojstev v tabeli prikazanih letih precej izenačeno, je razlika v številu smrtnih primerov večja. To je pripisati predvsem umrljivosti otrok in leta 1715 kugi, ki je tisto leto razsajala po Koroški. V letu 1710 je umrlo v Črni 98 oseb, od teh je bilo po izkazu takratnega vikarja 66 otrok; po vsej verjetnosti je to leto pobrala toliko otrok kakšna epidemija otroške bolezni. V letu kuge (1715) je bilo med 132 umrlimi 62 otrok in v letu 1723 od 60 umrlih 20 otrok. Za leto 1754 je ohranjen tudi za župnijo Črna poimenski seznam vseh faranov z navedbo imena in priimka, starosti, spola, poklica in bivališča posamezne osebe. Po poklicu je bilo 11 krojačev, 4 čevljarji, 4 tesarji, 3 žicarji, 2 mlinarja, 2 gostilničarja, 1 žganjekuhar, 1 krznar, 1 topilec železa, 15 do 20 rudarjev in več kot 20 beračev.
V pristavi pliberške gospoščine so stanovali kot uslužbenci te gospoščine: oskrbnik, dva biriča in stražar ter gostilničar, ker je imelo pliberško gospostvo v svoji pristavi gostilniško obrt, ki jo je dalo V zakup. V Črni sta bivala v tem času, to je v drugi polovici 18. stoletja, dva pobi-
ralca davkov, cesarski (Kaiserlicher Ein-nemer) in deželni (Landschaftlicher Ein-nemer).
Kot duhovnik je v tem seznamu nave-en 68-letni kaplan Janez Jurij Pogačnik. Če ob koncu primerjamo družbenopolitične razmere prebivalstva župnije Črna z zuPnijama Pliberk in Šmihel pri Pliber-'u. pridemo do sklepa, da je bila stanovska razlika med višjimi sloji (to je na de-zeli duhovništva) in med nižjim slojem Prebivalstva, ki so ga predstavljali kmečki podložniki v Črni, še globlja v škodo pod-ožnikov kot v ostalih dveh župnijah. To oam najbolj potrjuje primer vikarja Ban-ka, ki je kaznoval sina kmečkega podlož-nika zaradi tega, ker je imel ljubezensko razmerje z njegovo nečakinjo, in kljub te-mu> da se je hotel z njo poročiti, z denarno globo, na plačilo odškodnine in ga dal za-, v Pliberški grad, kamor so zapirali
zločince.
Na drugi strani pa so duhovniki, ki so t črni službovali kot vikarji in kaplani, JpieLi težave pri opravljanju svoje službe, est cerkva je bilo postavljenih visoko v nbih in močno oddaljenih od župne cer-Ve> pri vsaki cerkvi pa je bilo treba brati vsako leto po 10 obveznih maš, kar je bilo Posebno v zimskem času povezano z ve-imi napori. Pri tistih podružničnih cer-Vah, kjer je obstajalo pokopališče, so mo-rali, kakor smo videli, pogosto pokopavati prtiče brez navzočnosti duhovnikov. Du-ovniki v Črni niso imeli prave družbe, akor je to navajal eden vikarjev v svoji Prošnji za premestitev, zato so se vdajali Pbači in slabemu življenju, kakor smo vi-eli v primeru kaplana Bončeliča. Ta na-Pad na kaplanijo, na kaplana in na dve sumljivi Korošici je izviral morda iz kon-urenčne zavisti črnjanskega gostilničarja, okazuje nam pa, da duhovniki kljub stal-nini okrožnicam škofij stva svojim duhov-!kom, župnikom, vikarjem in beneficia-, m,v da se v cerkvenih poslopjih ne sme uPčevati z alkoholnimi pijačami ali tam 'zvrševati gostilniške obrti, teh strogih U azov niso dosti upoštevali.
V gospodarskem pogledu se je prebival-S v° Črne ukvarjalo po večini s kmetij-Vom- Zaradi hribovitega terena pod Pe-c°i Olševo, Raduho in Plešivcem (Uršljo goro) je bilo obdelovanje polja težavno in S0 kmečke podložne družine prvenstveno živino. Da so kmetje v primerih za-Pftve ali kakih drugih razlogov mogli hrzati kmetije svoje družine, je prišlo °gosto do porok med sorodniki, to je med atranci in sestričnami (4. koleno sorod-a po cerkevnem pravu), in med strici j11 neoakinjami ter tetami in nečaki (3. ko-^ho sorodstva po cerkvenem pravu), za v, r f° morale prizadete stranke prositi °ti]ski ordinariat za spregled tega za-°Oskega zadržka in kar je prikazano v ne H Pr*merih za župnijo Črna. Obrt-la , •'.avnosti v območju župnije, ki je bi-a eritorialno zelo razsežna, leta 1754 ni k'r0 Veliko. Med obrtniki je bilo največ od?a^6V‘ ^ammivo je, da se je v tem »1 ,a^enem kraju Koroške naselil krznar nar<<> kar moramo pripisati lovu v tem jne. e*u koroške dežele. Obširni smrekovi i 1 ukovi gozdovi so dajali zavetje srnam, ®n°m- V alpskem svetu Pece, Olševe, e in Plešivca so se pasle številne
črede gamsov. V tistih časih so v naših gozdovih živeli volkovi dn medvedje.
Vsa našteta divjad je spadala v visoki lov, ki je bil privilegij fevdalne gosposke. Zato je toliko bolj zanimivo, da je gospoščina Pliberk dala dvanajstim kmetom, podložnim deželnemu knezu (svobodnjaki iz Črne in okolice) dovoljenje, da so smeli v loviščih izvrševati visoki lov. Meso uplenjene divjadi so morali oddajati v pliber-ški grad, za odstrel oziroma uplenitev divjadi pa so smeli obdržati kože in kožuhovino uplenjene divjačine, ki so jo potem prodali ali dali strojiti krznarju v Črni, ki je imel s tem dovolj dohodkov za preživljanje. V tem alpskem svetu Koroške tudi ni bilo vinogradov, med prebivalstvom pa tudi ni ugotovljeno, da bi se bil kdo ukvarjal s kuhanjem »kamenega da« — slovenskega piva na Koroškem. Na hribovitem terenu ni bilo mogoče sejati večjih površin ječmena, ki je bil eden poglavitnih potrebščin pri varjenju piva.
Kmetje so za svoje potrebe prešali sadje ter pridelovali jabolčnik in tepkovec, iz tropin pa so kuhali žganje, ki so ga kuhali tudi iz brinja in drugih gozdnih sadežev. Neki prebivalec v Črni se je tudi kot obrtnik ukvarjal z žganje kuho, kar bi moglo služiti kot dokaz, da so bile žgane pijače iz tega predela Koroške znane in kvalitetne. V seznamu faranov župnije Črna iz
1.	1754 je okoli 20 prebivalcev Črne označenih kot knapi, kar je nadaljnji dokaz, da so v okolici Črne v tem času že kopali svinčeno rudo, in to po vsej verjetnosti v predelu podružnične cerkve sv. Helene, kjer se glavni rov tega rudnika še danes imenuje Helenin rov (Helenagraben).
Kar se tiče socialnih razmer v tem delu Koroške, smemo sklepati, da je bila tu revščina podložnih kmečkih družin zaradi hribovite lege njihovih kmetij večja kot prebivalcev ravninskih predelov Koroške; dajatve graščinam in cerkvi so bile povsod enake, pridelovanje poljskih pridelkov pa je terjalo večje napore in pridelek je bil manjši. Zato je za ta del Koroške značilno tudi večje število oseb, ki so v seznamu iz leta 1754 označene kot berači. To so bili kmečki hlapci in dekle, ki so morali zapustiti delo na kmetijah zaradi starosti, bolezni in nezmožnosti za delo,
Od ustanovitve gasilskega društva v Črni je minilo sto let. Plemeniti vzgibi naših prednikov so bili osnova za tako zgodnjo ustanovitev društva, ki je organizirano pomagalo človeku, ko je bil pomoči najbolj potreben. Požrtvovalnost, plemenitost in humanost so vrline, ki že stoletje združujejo ljudi v organizacijo, ki se razdaje za druge. Ob današnjem jubileju se spominjamo prehojene poti uspehov in težav.
K velikim uspehom društva so prispevali mnogi prebivalci s svojim delom in požrtvovalnostjo, to pa je rodilo uspehe, na katere smo danes
njihovi kmečki delodajalci pa jih tudi niso mogli sami vzdrževati; služinčad je bila na milost in nemilost prepuščena beračenju. Ta pojav je obstajal v hribovitih predelih Koroške še v začetku 20. stoletja, kar nam je tako slikovito opisal Prežihov Voranc v romanu »Jamnica« za vas Kotlje, ki so bile soseda župnije Črna.
Cerkev je kazensko preganjala zakonce, ki niso živeli v skupnem gospodinjstvu, in tudi ta okolnost je najbolj prizadela poročene kmečke posle, ki niso imeli svojega doma in so bili zaposleni na različnih kmetijah, ločeno drug od drugega. V kulturnem pogledu ni bilo za čas, ki ga opisujemo, zaslediti kakega vidnejšega napredka, nasprotno, zaradi oddaljenosti kmetij je trpel obisk otrok pri nedeljskem pouku. Videli smo, da je moral škofijski ordinariat po vizitaciji župnije naročiti vikarjem v Črni, naj očetom tistih otrok, ki so bili zreli za pouk, naroči, da bodo svoje otroke bolj redno pošiljali k pouku. V narodnostnem pogledu pa je bilo prebivalstvo župnije skozii slovenske narodnosti in tudi duhovniki, ki so službovali tu, so bili Slovenci, kakor nam izpričujejo že priimki. Duhovniki pa so morali razen slovenščine poznati latinščino v govoru in pisavi. S škofijskim ordinariatom so morali dopisovati v latinščini, z deželnimi uradi v Celovcu lin na Dunaju pa v nemščini. Posebno izurjeni v besednem izrazu latinskega jezika pa so bili razni škofijski vizita-torji, ki so morali pri opisovanju cerkvenih poslopij in cerkvenega inventarja dobro poznati latinske strokovne izraze o cerkvenem stavbarstvu in o cerkveni ornamentiki. Tudi v cerkvenem sodstvu so v preiskovalnem postopku in pri sodnih razpravah pred škofijskim konzistorijem v Ljubljani pisali zapisnike v nemškem jeziku. Ker pa so bile stranke v veliki večini Slovenci, ki nemško niso razumeli, so sodni organi sestavljali prisege v slovenskem jeziku.
Te slovenske prisege so v arhivskih listinah ohranjene in so bile objavljene v posebni razpravi.
Vir: Slovenski vestnik, leto 1977 Dr. Anton Svetina: prispevki k zgodovini Črne na Koroškem
tako ponosni. Velik je tudi naš dolg do naših prednikov. Spomin nanje nas obvezuje, da stopamo smelo po začrtani poti in da posredujemo mladim plemenite misli in vzgibe, ki so vsebina delovanja našega društva že polnih sto let.
Tudi v najtežjih trenutkih so bili člani društva sposobni ohraniti enotnost in privrženost humanemu delu.
Še posebej se je to pokazalo ob gradnji našega doma. Vanj so vložena velika sredstva družbene skupnosti in ogromno našega dela, dela vseh naših krajanov, zato še toliko bolj čutimo, da
Ignac Zdovc
100 let Gasilskega društva Črna na Koroškem (1886-1986)
Zenska desetina ob 100-letnici
je ta dom rezultat naših skupnih naporov. Z zadovoljstvom ugotavljamo, da nas mladina razume in da bo vse, kar ustvarimo, prevzela in razvijala naprej.
S krepitvijo naših vrst z mladimi in z vse večjo vlogo gasilstva v naši samoupravni socialistični skupnosti, z vključevanjem v uresničevanje koncepta splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite pa bomo upravičili zaupanje, ki nam ga izkazuje naša družba. Mi pa bomo še bolj ustvarjali in poglabljali vsebino našega dela pod geslom »na pomoč«.
Malo je društev in organizacij, ki se lahko postavljajo s takšno obletnico. Imam težko nalogo: opisati stoletje delovanja društva.
V boju za vsakdanji kruh naših rudarjev, fu-žinarjev in gozdarjev so se dogajale tudi različne nesreče — od manjših požarov do velikih elementarnih nesreč. Spričo takratnega načina gradnje niti ni čudno, da so bili požari in nesreče dokaj pogoste. Stanovanja in gospodarski objekti so bili grajeni v glavnem z lesom, za katerega pa vemo, kako je vnetljiv.
Novi gasilski avto 1957. leta in gasilski dom, zgrajen leta I9.'i(>
V kroniki piše, da je leta 1862 nastal velik požar na skednju pri Krulcu. Požar je dobil katastrofalne razsežnosti in verjetno je bil ravno ta požar povod za ustanovitev gasilskega društva v Črni. Po ustnem izročilu Ivana Ozimca, ustanovnega člana društva, je ob polaganju temeljnega kamna gasilskega društva sodelovalo okrog 70 krajanov. Po enem letu delovanja pa je v društvu ostalo še 37 aktivnih članov.
Plemenita misel naših prednikov — pomagati bližnjemu v nesreči — je še danes moto in vodilna misel pri našem delu.
Razvoj našega društva bi lahko razdelili v dvoje pomembnih obdobij, in sicer — od ustanovitve do pričetka druge svetovne vojne in v čas po končani drugi svetovni vojni.
Ob ustanovitvi je društvo prejelo ročno brizgalno, ki so jo uporabljali do leta 1931, ko so gasilci v Črni dobili prvo motorno brizgalno. Prvi gasilski avto pa je društvo dobilo leta 1931. Svojemu namenu je služil do leta 1952, ko smo ga prodali GD Trstenik pri Ptuju. Za takratni gasilski dom so gasilci uporabljali lesenjačo, ki jo je društvu dodelila takratna občina. Kmalu so ugotovili, da ta lesena uta ne ustreza za shrambo opreme in hkrati kot dom. Zato so se že leta 1914 odločili in to uto povečali ter dogradili stolp za sušenje cevi. Ta uta je hkrati služila tudi kot mrtvašnica.
Komaj se je društvo dodobra organiziralo in je pričelo k aktivnim delovanjem, je izbruhnila prva svetovna vojna, in so vpoklicali večino mož. Takrat so prvič stopile na njihovo mesto ženske, in tako je v letu 1914 v Črni pričela z delom tudi ženska desetina.
Po prvi svetovni vojni je bilo delo zopet zelo razgibano. Število članov je nenehno naraščalo, tako da je v letih od 1925 do 1933 naraslo na več kot sto članov. Prvi zidani dom pa so gasilci v Črni dobili v letih 1936—1937.
Komaj so si ustvarili normalne delovne razmere, je zajela ves svet druga svetovna vojna. Nemški okupator je skupaj z domačimi izdajalci vpeljal v društvu svoj red, ki pa za večino članov ni bil sprejemljiv, zato so množično zapuščali društvo. Mnogi člani so se vključevali v odporniško gibanje in odšli v partizane. Po vojni so se vrnili, žal pa jih je veliko ostalo v gozdovih, kjer so darovali svoja življenja za naš lepši jutri.
V NOB so padli naslednji gasilci:
Peter Lenasi
Jože Štirn
Štefan Maks
Adolf Večko
Peter Vrtačnik
Tem borcem v zahvalo smo na našem novem domu vgradili spominsko ploščo.
V drugem obdobju delovanja našega društva, po končani vojni, smo najprej pričeli z obnovo opreme, ki je bila v času vojne uničena ali odpeljana za vojaške namene. Od takrat do danes smo kupili že 5 avtomobilov za prevoz gasilcev na akcije oziroma intervencije, 2 terenski vozili in 3 motorne brizgalne. Opremljeni pa smo tudi za primer poplav in povodnji, saj imamo dve črpalki za črpanje kalnih voda. Upam si trditi, da smo danes tako opremljeni, da lahko vedno vsakomur in v vsakem primeru priskočimo na pomoč, če jo le potrebuje.
Za največjo pridobitev pa si štejemo naš novi gasilski dom, ki smo ga ob praznovanju stoletnice svečano izročili namenu. Mnogo truda, prizadevanj članstva in veliko odpovedovanja je bilo treba za pridobitev vseh potrebnih načrtov in dovoljenj za pričetek gradnje. Ob gradnji doma je bilo opravljenih nad 5000 prostovoljnih
ur vseh naših članov. S tem smo uresničili našo dolgoletno željo po novih, kulturnejših prostorih v domu.
Nadzorni odbor je imenoval štiri naše gasilce za člane gradbenega odbora: Petra Koprivnika, Jožeta Goriška, st., Stojana Miloševiča in Jožeta Goriška, ml.
Nikakor pa ne smemo pozabiti, da je levji delež finančnih sredstev prispevala naša širša družbena skupnost, ki je kljub prizadevanjem za uresničevanje načrta gospodarske stabilizacije prisluhnila našim željam in sprevidela, da to niso le želje po nekem razkošju, ampak da je to potreba današnjega časa, saj si danes ne moremo več zamisliti doma brez urejenih in funkcionalnih prostorov.
Gasilci iz Črne se čutimo dolžne, da se danes javno zahvalimo za vso pomoč sisu za varstvo pred požari, rudniku Mežica in gozdarstvu Črna. Posebna zahvala pa gre kmetom naše krajevne skupnosti, ki so nesebično darovali les, vsemu članstvu in občanom, ki so s prostovoljnim delom pomagali prenoviti gasilski dom.
Doma ne bomo uporabljali samo gasilci, ampak ves kraj, saj dobivajo gasilci vse večjo vlogo v družbeni samozaščiti, v enotah splošnega ljudskega odpora in civilne zaščite. Vzgoja in izobraževanje krajanov za varovanje družbenega in osebnega premoženja pa je naša stalna naloga, ki jo bomo lahko poslej v zadovoljstvo vseh opravljali v primernejših prostorih.
Z zadovoljstvom ugotavljamo, da imamo vse več pripadnikov med mladino in pionirji, ki smo jim s tem novim domom omogočili, da se lahko dobro usposabljajo, zaradi tega pa se nam ne bo treba bati za prihodnost društva, saj bomo imeli usposobljen podmladek, ki bo pozneje lahko prevzel najodgovornejše funkcije v društvu.
Na koncu se zahvalim vsem, ki so kdajkoli in kakorkoli pomagali društvu in se zavzemali za njegov razvoj in napredek. Mi pa obljubljamo, da se bomo še naprej zavzemali za bratstvo in enotnost med narodi in da bomo vedno in vsakomur, ki bo pomoči potreben, priskočili na pomoč.
c^jekoč biia
Kje je pesem pastirska, nje vrisk je glasan, kje mlinov ropot je, ki mlel je vsak dan.
Kam šli so konjički, voldoki, kje so, kje žanjlice, perice, ki so pele glasno.
Je utihnil kolovrat, več furmanov ni, v časti je traktor, ki kmeta mori.
Raste blaginja, beračev več mi, nam narava umira, z njo umiramo mi.
Tone Sušnik
Leše in okolica
^Geografska skica LES
lme kraja razlagajo iz besede leska, eskovje, prot; povsod, kjer naletimo na tako krajevno ime, je gotovo dosti leskovja v oko-ICI- Na Slovenskem je več krajev z imenom ",L ESE«: Leše v Rožu, Leše v občinah Litija in Tržič ipd.; to je zelo star toponim.
Zdaj prideš z avtom s Prevalj pa tudi iz Mežice pc epi cesti na Leše. Prideš pravzaprav v ma|c Večjo kadunjo, ki se je polnila s hišami in bajticami ob nastanku premogovnika v začetku 19. stoletja. Le redek domačin je sel med knape, »živ ne grem pod zemljo« ln strah in odpor sta bila močnejša kot morebitni zaslužek (lesu še niso vedeli cene!), Prihajalj so predvsem iz krajev s premogovniško preteklostjo: iz Trbovelj, Litije, Zagorja ... se tu z ženitvami asimilirali, ostala Pa je uporna trma. Na sončnih pobočjih pa raljujejo mogočne kmetije:	Kresnik,
0 (d) lesnik, Papež, Pristov s ceroma nad seboj, sveti Volbenk in sveta Ana, a d r a (Vadra) in P o p zaključujejo ta ve-nec nad vaško srenjo — cerkvi Ladra in Pop pravzaprav že v prevaljski katastralni ob-Clni- Bližnje vzpetine varujejo ta svet: na j>everu je Riflov vrh (726 m), ki se prevali d tod ime K. O. Prevalje in kasneje kraja!) Proti Poljani in Prevaljam, na jugu je Jankove (1231 m) z rumenim ženitljem, z jugo-P °dne strani se poglejuje sveta Uršlja na °ri z Ano in Bolfenkom, nad Mežico je Vo-laJok (886 m) z Žalik ženami, na vzhod si ? pira svet proti Meži leški graben, ki zna 'o divji, da vse poplavlja pred seboj, zahval-na kapelica tik pred Prevaljami nas opominja na vodne ujme. V »premogovniškem« svetu 1e mokrotno in ilovnato in zaradi opuščenega nika Je vse polno udorov. Polja in travniki na sončnih bregeh naokoli in sadovno je Povsod, bujni so gozdovi.
„ * Jankovcem je P I a t, so P I a č a n i (Pua-CanU z velikimi samotnimi kmetijami: Najev-Danev (Daniel pišejo matrike, tudi na arti geod. uprave Ravne piše Danijel), Prednik (stare matrike imajo Predolnik — 1 ), Kajžer — ta je v kotu s cerkvijo sve-e9a Lenarta nad seboj, skrito v gozdni ti-S|ni. Večina teh kmetij se s polji in travniki na9iblje proti Mežici. Samotno nad Mežico atoji Ladinik, z Oberom (Aber je v starih ma-„ aa — 1644) se povezuje z Mežico, Krajn-?e,^a kmetija je opuščena. Pri Harmunkovem dnžu (kapelica!) pride cesta iz Mežice, k La-ln'ku pa je iz Mežice posebna cesta.
2 7
'Zgodovinski oris
Jaie so včasih, ko so še častitljivo same-- e kmetije, bivale v volinjških pečeh Žalik P® in svetovale kmetom pri delu. Vinko 0 emdorfer, učitelj in politik, ki je učite-J| v Mežici v letih 1921—1929, si je za-r)aS?'/a' Pripovedke kraja, tudi o Žalik ženah pj p’'Pjaku. Zdaj jih ni več, saj jih je pre-preS' r?PQt žag. traktorjev, pa še škrate so gnali, ko so se zarili v jame za premogom.
Davnina je meglena, le tipljemo se skoznjo. Ljudje pravijo, da je šla čez Leše rimska cesta. Marsikaj bi se dalo laže razumeti; arhivov pa ni ohranjenih. Kataster ima Castell in Liescha, gostišču pravijo Pri Kastelu. Bezlaj razlaga besedo »kaštel« grad, utrdba. Na Lešah je znan priimek Kastelic, znal bi izvirati od tod, morda je zveza z rudarjenjem, saj so rudarili na Platu pred dobrimi 200 leti. Od kod je prišel rimski kamen za prag pri Lenartu? Ali so zvonovi v leških cerkvah z letnicami 1404 pri sveti Ani, svetem Lenartu 1455, 1400 pri svetem Bolfenku že od takrat (15. stol.) vabili s turnskih lin teh cerkva?
Zvedavo razgrinjaš kopreno preteklosti: le zakaj so postavili kar dve cerkvi kar v istem času, v začetku 15. stoletja, in sočasno še v Platu sv. Lenarta. O cerkvah bomo še govorili kasneje. Ljudska govorica ve povedati, da sta bila na Lešah dva samostana — meniški in nunski, saj ima ena cerkev žensko svetnico, druga pa moškega svetnika. Samostana bi naj bila po eni pripovedi med Stanetom in Rožancem (kmetiji sta na jugovzhodni strani kotanje), spet, da je nunski bil pri Ladratu
(priimek Ladra je izpričan že v 17. stol.), »trdnejša« domneva govori za Papeža, zlasti obokan hodnik v hiši. Za cerkvama pa je po ljudski govorici »meniški britof«. Zanimivo pa je ime kmetije pod cerkvama Pristov (pristav je oskrbnik, pristava je navadno pripadala gradu ali samostanu, kolikor je zveza Pristov: pristav). V »ieškem rokopisu« (o tem kasneje!) iz 18. stoletja piše zapisovalec Pristov od pushe. Taisti pisec rokopisa navaja na primer »desetinske pavre taistih je glih 9 so Pristov od pushe ... Voik ... Kunz . . . Ja-kopizh ... Prasenz ... Kozhin ... Obrietan . . . Pernat... Večina teh kmetij leži proti Mežici. Stare matrike omenjajo Krainza, Abera, Pre-dolnika, Podlesnika, Ladra . . . Zelo stara je Kresnikova kmetija. Vemo, da so se Leše potegovale v času Jožefa II. za faro, a niso uspele. Do jasne podobe pridemo z nastankom premogovnika na začetku 19. stoletja (1820!).
Blaž Mayer, dunajski magistralni nameščenec, je bil leta 1818 na dopustu pri prijatelju iz vojaških let pri Kresniku in ob sprehodih je našel sledove črnega premoga. Kaj hitro si je pridobil zemljiškoknjižno pravico do pre-
Leški rokopis
I
.<• v///, <* pjth<//>/•*'
■ V-'
/):> *■ {*'• 'fr'; « X* IVb* frsfivM |{,/&/« c%f artP: ftf?
l	^
»v-*	;
im'-	folij?*'
lopcirfti
(o	til	Aj i4(J*0
;.vc pr/c* pcVtt^LfSf/^
tibr&cHvKt-f tf/c$Yoh PvrfacMto^fc
' Cft Vri} jak*,	K{	J/;w&
c%i f ’ j/t tir- Pr/) j /i/r //>/
>cy "iihi/c c*:
i K.	x	•
mogovnega revirja. Leta 1820 so začeli kopati premog. Čez dve leti (1822) so odkupili pravice Rosthorni. Brata Rosthorna, po rodu iz Lacashira na Angleškem, sta na Prevaljah ustanavljala in razvijala najprej cinkarno in kasneje veliko valjarno in pudlarno.
Ko je ravnatelju prevaljske železarne Schleglu uspelo dokazati (I. 1840), da lahko uporabijo za predelavo železne rude rjavi premog, je leški premogovnik vzcvetel. Na Lešah se je razvil največji premogovnik na Koroškem. Delavci so prihajali z Zgornje Koroške in štajerske, poselili so leško kotanjo, rasle so hiše, uprave, gosposki domovi in bajtice v nicini in bregovih knapovskih družin, ob vsako se je »primulil kozji hlevec, in so bili možje, ko so se vračali iz jame, vsi sivi, sive oči, sive obrvi, sivi obrazi, in doma tri postelje za nju in za sedem otrok — ali na stenah so bili beli prtiči in na okencih tože in slap hrepenenja po lepoti« (Dr. Franc Sušnik: Karel Dobršek, In kaj so..., 1968). V letih največjega razvoja (1860) je bilo menda okrog 1200 delavcev, kasneje precej manj. Ko je škof ob koncu 19. stoletja prišel bir-movat na Prevalje, so ga bojda pozdravili v imenu 4500 duš in 500 knapov. In ko je kapitalizem zaigral zadnjo igro s prevaljškimi fužinami ter jih črtal in so se mnogi podali v svet, bilo je leta 1899, so leški premogovnik kupili grofje Henckel von Donnersmark-Beu-then. Po vojni 1918 je pomalem prešel v nastalo Ilirsko rudarsko družbo: grof Henckel je obdržal 5/6, ravnatelj Flaschberger 1/6. Leta 1931 se je začel majati obstoj premogovnika. Reševali so ga knapi sami, ki so leta 1935 ustanovili Rudarsko zajednico, reševali so knapovske družine in njih hišice. Julija 1935 so začeli Leše prodajati. Zajed-nica je še nekaj let životarila, se pravdala brez upa za kapital s prevaljškimi mogotci. Orožniško poročilo februarja 1939 navaja, da je premogovnik prenehal delati 30. septembra 1938, brez dela je ostalo približno 100 delav cev. »Njihove družine so do skrajnosti izčrpane, ker nimajo niti najpotrebnejše hrane in nekateri dobesedno stradajo ...« (po razpravi A. Krivograda: Oris delavskega gibanja ...).
Na Lešah so se delavci zelo zgodaj organizirali: med prvimi so ustanovili Bratovsko skladnico (1858), bili so tudi kmalu organizirani v social-demokratski stranki, dirigirani iz avstrijskih središč, so pa prišli v stik z delavci iz trboveljskih revirjev in iz jeseniškega bazena, ki jih je fluktuacija zanašala sem v kritičnih dobah. (Leše so ob usihanju — od približno 1900 — ves čas postajale odskočna deska za nadaljnje razseljevanje na VVestfal-sko, v Porurje, v Belgijo, Francijo). Pod tem vplivom se leško delavstvo počasi preusmeri k slovenski socialni demokratski stranki, posebno po zaslugi iz Žirovnice priseljenega rudarskega paznika in lastnika restavracije na Lešah Antona Čopa.
Ob veliki noči leta 1886 se je knapovski srd zlil nad okrutnim obratovodjem Haller-jem. Odtegovali so jim pičlo mezdo, kaznovali so jih za vsako malenkost. Hallerja so rešili pazniki; skočil je skozi okno in zbežal na Prevalje.
Drugič je knapom prekipelo ob sinsvetih (1. november!) leta 1918, »zamudili« so poln vlak milodarov za fronto, pa so ga na Prevaljah ustavili in spraznili. Potem so knapi teden dni strahovali prevaljško gospodo v gostilni pri Ahacu na Prevaljah. Spominska plošča nas opozarja na to.
Leše so bile rdeče, posebno so se manifestirale ob vsakoletnih prvomajskih pohodih na Prevalje. Veliko je storil za revolucionarni prerod domačin, učitelj Karel Dobršek.
Vojna vihra 1941—1945 je terjala svoj davek: prvi val so »čistile« nacistične rasne komisije in selili so v Srbijo čope, Dobrške, Doblške, Grošlje: mnogi so umrli po taboriščih, padli, pregnani v Nemčijo: Kopmajerji, Kralji, Gregorci, Jelenkovi, Pačniki ... in še vrsta imen, še mnogim so razdejali domove. Sredi vasi je pomnik tem, ki so kvas, da se danes prebujajo Leše iz dolge stagnacije v novo življenje.
3.	Srečanja s kulturnozgodovinskimi spomeniki
Je prišev 'z Lieš an cotov knap; še hvač ni mev, je kazov gnat.
To je stara zbadljivka kmečkih fantov na rovaš leških knapov, ki so se bolj denarni sukali okoli kmečkih deklet. »Tisti čas je na Lešah knaparija najbolj cvetela, zaslužilo se je dobro in knapi so bili silno denarni.« (Prežih: Iz našega življenja, ZD I)
S Prevalj pa stopimo v leški »graben« pri votivni (zaobljubljeni) kapelici z napisom:
Ko so Leše prodajali, je kapelico kupila Jugova Katra, pomagala je bolnikom, bedela ob bolniških posteljah, spoznala se je na maže in »krajtlihe«.
Ob cesti stoji portirnica, spomin na rudarske čase, nasproti je ves zaraščen glavni vhod v jamo Frančiška (bili so še stranski vhodi: Evgen, Jožef, Matej, Barbara, ta je pod vasjo in je še moč videti sledi). Leta 1882 so izkopali 70.000 ton premoga. To je bil rekord. V 119 letih so nakopali 3,500.000 ton premoga. Na levi strani potoka so še vidne sledi škarpe jamske železnice, speljane nad »Preganthauzom«, že na Prevaljah, v zbiralnico. Vseh tirov je bilo okrog 4200 metrov v jami, okrog 3800 metrov dnevnih tirov, poleg pa še z lesom opremljenih 8000 metrov prog.
»... na Lešah se je zganila sluzasta plast rjave ilovice in počasi začela svoj smrtonosni, večni pohod, da stisne rove in šahte, tega svojega neizprosnega sovražnika ...«
... njihovi obrazi so pokriti z ilovico tega istega rudnika, njihove obleke, njihovi prekratki jopiči, njihove lopataste roke, povsod se lušči ta ista ilovica. In koliko so je prinesli s seboj na obuvalih? Vse diši po samih jamah ... (Prežih: Požganica / poglavje Na prelomnici).
Na začetku Leš je bil doma Lešan po srcu Jožko J u r a č (rodil se je sicer v okolici Gradca kot nezakonski sin leta 1908), priložnostni pisec drobnih spominov, tudi za radio, črkostavec (odšel v Celje z Mohorjevo), sindikalni delavec. Napisal je drobno povest o propadanju leškega premogovnika Kraj umira, simpatičen je uvod Edvarda Kocbeka (tema še čaka na svoj včliki tekst). V samozaložbi je izdal dve knjižici spominskih črtic (Majhne razsežnosti 1973, Ura). Napisal pa je obsežno knjigo Strokovno izobraževanje grafičarjev na Slovenskem (1974).
Vas Leše
Na vstopu v vas nas na najnižji točki opozori napis na gostišču Pri Kaštelu. O tem smo že v prvem poglavju zaman ugibali. Novo le počasi, a vendar vztrajno prekriva
staro knapovsko naselje. Še se je zgubila kaka stara bajtica med novimi, nekoč so se stiskale ob »vile«. Dalje na obeh straneh ceste knapovske bajtice (danes so že to vile, tako se čas spreminja), in prav na koncu je stala hiša Dobrškov, rojstna hiša Karla Do-brška (1889—1964); učitelj, politični delavec, pisec socialno-pedagoških člankov, je napisal knjigo Vpliv socijalnih razmer na otroke na Prevaljah (1929), pisal je razne politične in spominske sestavke (po vojni npr. v KorF.). Čopi: podjetnost, narodno zavest in politično zrelost je prinesel na Leše Anton čop (1877 v Žirovnici na Gorenjskem — 1934 na Lešah) z Gorenjske, iz Žirovnice, iz rodbine Čopov (v literaturi je gotovo najbolj znan Prešernov prijatelj in mentor Matija Čop, mnogi iz rodbine so se povzpeli na ugledne položaje); bil je tudi prevaljski župan. Vilo — gostilno pri Kočanu — je priženil Pavel Čop (sedanja lastnica je specialistka pediatrije dr. Jelka Čop (hči Pavla Čopa in Vere Kočan). Antona čopa je Prežih vključil v roman Požganica, sin Anton (brat Pavla) je bil prijatelj Prežiha, zlasti mu je priskočil na pomoč, ko je moral Prežih nenadoma pobegniti (19301). Staro poslopje šole (šola na Lešah od š. I. 1856/57!) sicer še stoji na vrhu klanca, danes stoji nova šola pred vilo in je nekako v jedru vasi s skulpturo knapa, ki je delo domačina, akademskega kiparja Andreja Grošlja (1947).
Spomenik NOB skuša zakoličiti središče vasi. Stoji še dolga hiša, ki ti kaj hitro razodene, da prvotno ni služila za stanovanja, tu je bila svoj čas bolnica. Od »Kaštela« po grabnu navzgor proti cerkvama je bil drugi del knapovskih hiš: »puršencimri« (samski dom!), pisarne, nato pa šop bajtic; tam v sončnem bregu pod cerkvama le komaj zaslutiš v belih in svatovskih hišah nekdanje knapovske bajtice, ki so bile na prodaj, »ko je kraj umiral«. Asfaltna cesta je hitreje premaknila ure, rože na oknih pa še vedno cvetijo kot nekoč!
Cerkvi na Lešah
Cerkev sv. Ane. Materam in vdovam pa tudi rudarjem je posvečena ta stara gotska cerkev, zdaj je »kmečka« cerkev. Je pa iz 15. stoletja. Portala in vsa okna so kamnoseško okrašeni; prezbiterij ima rebrast obok, ladja pa ima lesen strop s kvadratnimi polji z različnimi slikarijami in letnico 1689. Freske v prezbiteriju: poprsje apostolov, poklon treh kraljev, Marijino vnebovzetje, oznanjenje in renesančna ornamentika, stranska oltarna nastavka. Glavni oltar je posvečen sv. Jeri, stranska oltarja sta posvečena sv. Katarini in v nunski podobi Ani Samotretji (Ana drži Marijo in Jezusa) z letnico 1644. Cerkev je prav ljubek spomenik gotike in veliko bolj srčno deluje kot sosednja cerkev sv. Volbenka.
Sv. Voibenk (Bolfenk). Je zaščitnik pastirjev, drvarjev in oglarjev in prav v 15. stoletju se začne širiti po Avstriji češče-nje tega svetnika. Dolgo je bil ohranjen glavni oltar z letnico 1596. Danes je ohranjen le opis: »To je bil krilni oltar, omarnega tipa, podedovan iz pozne gotike.« V oltarju je bil rezljan kip sv. Volbenka v mašnem oblačilu s škofovskimi znamenji in z modelom cerkve z letnico 1596 in s sekiro. (Po E. Cevcu: Kiparstvo ...). Sedanji oltar je baročen in je iz leta 1688, z vgrajenimi slikami jezuitskih svetnikov. Berilni stranski oltar je posvečen sv. Barbari (patrona rudarjev), na evangelijski
Kapelica
strani je iz novejšega časa lurška Marija. Cerkev je v breg poslonjena in je večja od sosede. Okna so lepo kamnoseško delo. Zaradi terena ima tudi kripto, razdeljeno s tremi Pari stebrov podolž, oltar je preprost, posve-een sv. Valentinu. Imajo jo za knapovsko cerkev. Pod cerkvijo je lep kmečki dom Pristovi. V imenu in legi je veliko slutenj, žal Pa nič jasnega. Od tod doma je talentiran krajinar Beno Kum p rej (1953). Zadnji s Priimkom Pristov so odnesli ime na Faro, kjer danes pravijo po domače Pristov, pišejo se Plešivčnik (dr. Drago P., primarij slovenje-Sraške bolnice). Leški Pristovi so veliki dobrotniki cerkva na Lešah.
Na jugozahodni strani leži nad kotanjo starodavna kmetija Papež. Hiša z obokanim hodnikom bi dala slutiti samostan. Do leta 1868 so se še pisali Papež (»š« pišejo!) in jrne nas naravnost nagiblje k samostanu. Verjetno je tu nastal tako imenovani »Leški rokopis«, nastal med leti 1757 in 1761.
Leški rokopis. V nemškem koledarju 12 leta 1733 je 86 strani popisanih s slovenskimi besedili: od verskih do posvetnih odlomkov. Pisec je bil verjetno tipičen ljudski Prepisovalec — bukovnik. V glavnem so molitve, nekateri odlomki so bolj »domačijski«; ornenja furlanske števnike, kar je pač v zvezi 09larji, Furlani, ki so kuhali oglje tod, na steva »desetinske pavre« (kmete), zelo za-n|rnivo je popisano tkanje »zviliha« (groba in močna lanena tkanina).
Leski rokopis je v bistvu najstarejši obsež-ni tekst v mežiškem narečju. Razodeva enoten jezikovni prostor: Leše — Prevalje — Šentanel — Podjuna; značilen je npr. širok e, ki se še danes v šentanelskem govoru izgo-Varja kot a: gre: gra, pogledati: pogladat, na-Peto gledam: napatu gladam itd., primeri so Prepisani iz rokopisa. S fluktuacijo ob rasti Premogovnika se je podoba leškega govora bistveno spremenila.
Rokopis hranijo v Univerzitetni knjižnici, kopijo imajo v študijski na Ravnah. Predstavi ga je slovenski javnosti dr. Janko Kotnik v ČZN, 1929.
Stara in mogočna je kmetija svobodnjakov
Kresnik.
. grešnikova domačija. Hišno ime m istost rodbinskega imena dokazujeta starost rodu, izpričan na Lešah iz 14. stoletja, 'J 17. stoletja je podobica z napisom Maria Kresnik. Stare knjige so bile pri hiši, so jih Pa »ljubitelji« raznosili. Lep kip svete Barbare so »odprodali« mimo lastnikov v Ljubljano.
Pri Kresniku je bil doma bukovnik, prepisovalec in zapisovalec pesmi in knjig Matija Kresnik (1821 na Lešah — 1890 pri Pro-Sen°vih mlinih v Strojnski Reki).
Stefan Kresnik, sin sedanjih Kresni-°v, je slikar in animator umetnostne ustvar-Jalnosti v Radljah.
Kip sv. Barbare: Lesen kip je krasil resnikovo domačijo, zdaj je v Narodni gale-r,J' v Ljubljani.
“Na njem se uveljavlja dvojnost med vo-cminoznim jedrom telesa in nabreklostjo pla-Ca’ ki z globokimi gubami dopušča misel na Srafično predlogo. Zdi se nam, da se bo krhko ®vetničino telo zgrudilo pod težo obleke, ki 6 drobne ročice kar ne morejo umiriti. Ka-0r kipeča voda se gibljejo gube navzgor in Zdol; padajo, se vrtinčijo, zaženo se kvi-u in spet omahnejo — nad njimi pa se
zgornji del telesa plemenito v S-liniji poganja iz nemira ter se razcveta v kroni na glavi.« (E. Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem, MS, 1963/286.)
Plat. Zaobjemljemo le krog kmetij leškega hribovja. Ime Plat je najlaže razlagati od besede plat, v slovarju slovenskega knjižnega jezika je primer: na naši plati (podčrtal T. S.) je hrib strm. V tej zvezi raba peša. Ali je res prava razlaga?
Nad Mežico in Žerjavom, sploh po Platu so rudarili že pred 200 leti, saj je ruda segala na površje na več mestih (KLS IV/480). Naša pot bo šla v gozdno tišino k biseru kmečke gotike, k cerkvici svetega Lenarta.
Pri Harmunkovi kapelici nad Lešami krenemo po cesti proti Platu. Prvi kmet je N a -j e v n i k , le kaj pomeni ime, za vsakdanja ušesa je najbliže beseda najaviti; (!) sledi Danijel, zna biti, da je od imena, potem je mogočni Predovnik, matrike pišejo Pred ol nik: pred-dolnik; domače izročilo ve povedati, da so bili tu valpti. V kotu je K a j ž e r, morda je iz nemške besede Keuscher, kočar, bajtar.
Tloris da slutiti preprosto kmečko hišo; veža, iz katere je vhod v obokano kuhinjo (svojčas dimnico) in izbo, na strani je soba, na pročelju je lepa niša s slikarijami. V 18. stoletju so se še pisali Kajžer (Kaischer). Leta 1733 se je poročila Marija, hči Tomaža Kajžerja, torej še skladnost priimka z imenom hiše!
Še jezikovna anekdota z imeni kmetij: Cesarjeva (Kajžer: Kaiser!) hči in papežev sin (Papež!) sta se poročila, škofov sin pa ju je
zvezal (Škof — kmetija na Lokovici ob meji. škofov sin je bil prevaljški župnik, Močilnik).
Sveti Lenart
Cerkev sv. Lenarta. Sredi gozdne jase stoji ta biser kmečke gotike iz 15. stoletja. Najprej zagledaš veliko fresko sv. Krištofa, okrog cerkve je razpeta veriga (menda je bila svojčas zlata!), spomin osvobojenih jetnikov, saj je sv. Lenart njih zavetnik. Cerkve, posvečene sv. Lenartu, so na Slovenskem pogoste, po obljubah zlasti iz turških časov; v okolici so se skrivali vojaški beguni. O nastanku cerkve sv. Lenarta na Platu kroži ljudski glas: Turki so oblegali graščaka na Štalekarjevem vrhu nad Mežico (o tem gradu ve le ljudska pripovedka), na priprošnjo sv. Lenarta se je čudežno rešil na Plat.
Zelo ličen je lesen strop z barvitimi gotskimi ornamenti, ki pa je v slabem stanju. Stari zvon je preživel obe svetovni vojni, mnoge so pretopili v topovske granate že leta 1916, in že čez 500 (1455!) let kliče: VENI CUM PACE (Pojdi v miru)! V Narodni galeriji je kip sv. Lenarta iz cerkve. Vsa oblika nam daje vtis asketa: gube obleke, obraz je brez lepote in miline in je iz 15. stoletja.
Na Platu št. 11 kraljuje kmet L a d i n i k. Stara je Ladinikova kašta z letnico 1631 nad vhodom; plošča na hiši pa nas opominja na leta strahu (1941—1945); nacisti so po izdaji našli in razdejali bunker pri šahmanu (februarja 1945!), zdaj so ga za spomin obnovili.
Naše popotovanje pri odkrivanju naše kulturne dediščine je končano. Marsikaj je ostalo v megli, na nekatere strani pa smo si vsaj malo obudili spomin.
VENITE CUM PACE!
Rudi Mlinar
Leše 1946 -1955
(Kronika)
Učenci leške osnovne šole vsaj enkrat letno organizirajo akcijo zbiranja starega papirja. Tako si zaslužijo kakšen dodaten dinar za končni izlet. Ta papir se nekaj dni zbira v šolskih prostorih, nakar ga tovornjak odpelje v nadaljnjo predelavo.
Precej let je že minilo od tedaj, ko sem med kupi takega papirja odkril skoraj celoten arhiv krajevnega ljudskega odbora Leše v letih 1946 do 1955. Tedaj sem te papirje samo shranil in šele mnogo pozneje sem se jih lotil in jih začel preučevati. Tako sem jih najprej sortiral po letnicah in ugotovil, da le ni ohranjeno toliko, kot sem mislil, in da mi manjkajo kar precejšnja obdobja. Najmanj gradiva je za letnici 1947 in 1948.
Vseeno pa je ohranjenih dovolj zapisnikov in raznih dopisov, da se da iz njih izluščiti precej resnic o delu in življenju kraja v prvih letih po osvoboditvi.
V pisanju kronike, kot sem nizanje zapisnikov in dopisov poimenoval, sem se osredotočil predvsem na dogajanje na Lesah. Sicer je na razpolago mnogo dopisov in drugega gradiva tudi od drugod, predvsem z okraja Prevalje, vendar sem dejavnost obravnaval širše le tedaj, kadar se nanaša na delo organizacij na Lešah. Pa še tu sem nekatere stvari moral izpustiti, saj za današnjega človeka niso pomembne. Predvsem sem zapisoval dejavnost, vendar pa nisem mogel mimo imen tistih, ki so bili tedaj aktivni v kraju. Precej teh je žal že umrlo, nekaj pa jih živi danes tudi drugod. Imena sem izpuščal v primerih, ko gre za osebne zadeve, za razne neprijetnosti, ker resnično nimam namena koga od tedanjih aktivistov spravljati v zadrego, četudi so bili tedaj povsem drugi časi.
Gre enostavno za prikaz dela in življenja Leš prva leta nove Jugoslavije, za oživljanje tistega časa, ki sedanji srednji generaciji, predvsem pa še mlajši, že mnogo pove, saj ga niso ali nismo doživeli, če pa že, smo bili v letih, ki se jih ne spominjamo. Navsezadnje so ti zapisniki danes že zqodovina.
1946
Prvi zapisnik, ki je na razpolago, nosi datum 7. marec 1946. Sestanek se je začel ob šestih zvečer, končal pa ob osmih.
Vodil ga je Pavle Čop.
Dnevni red:
1. Politični pregled
2. Volitve novih odbornikov RKS
3. Razno
Zunanjepolitični pregled je zajemal vprašanje Istre in slovenskega Primorja s Trstom. V notranjepolitičnem pregledu pa je bilo zapisano, kako v vseh krajih države tekmujejo na političnem in gospodarskem področju v prvomajskem tekmovanju.
Za Leše se je mladina zaobljubila, da vsadi lipo in postavi spomenik padlim borcem. Dogovorili so se, da 10. marca organizirajo udarniško nedeljo za vse krajane, popravljali pa bodo ceste v naselju.
V drugi točki dnevnega reda so izbrali prvo vodstvo RK Leše. Tako je ustanovni sestanek RK Leše 7. 3. 1946, kar je pomemben datum za naš odbor RK.
Prvi odbor pa so sestavljali: predsednik Anton Gregorc, tajnica Alojzija Pikalo, blagajnik Kristijan Krebl, člani Gabrijel Matvoz, Alojz Mesner, Marija Marin.
Zapisnik je napisal Milan Kemperle.
Že 27. marca je bila zopet seja, in sicer druga seja krajevnega odbora OF za Leše. Zapisnik prve seje se je izgubil, tako da niti z zapisnika druge seje ni razvidno, kaj so obravnavali na prvi seji. Prav gotovo pa so tedaj izbrali vodstvo krajevnega odbora OF za Leše.
Dnevni red:
1. Čitanje zapisnika prve seje in čitanje prispele pošte
2. Razno.
Zapisnik je prebral Milan Kemperle. Nato je Čop prečital okrožnico, ki so jo prejeli z okraja.
Sklenili so, da se od članarine v mesecu marcu odtegne 5 % za pisarniški material, ki ga potrebujejo na OF.
Potem so določili tovariše, ki bi prišli v poštev pri formiranju krajevnega ljudskega odbora (KLO).
Našteti so bili: Franc Kralj, Franc Mesner, Ferdo Kopmajer, Marko Prosen, Karol Dobel-šek, Pavel Čop, Ivanka Pačnik, Avgust Božič. Anton Gregorc, Ivan Ivartnik, Štefan Kuzman, Mirko Jelenko, Ferdo Belej, Gabrijel Matvoz, Tekla Kobolt, Anton Kret, Ivan Trinkavs, Marija Krebl, Marija Valenčič, Franc Podgoršek, Ivan Jurač.
Pogovarjali so se o tem, da morajo za prvomajsko tekmovanje pridobiti čim več naročnikov za časopis in o možnosti, da bi ustanovili knjižnico.
Tretji zapisnik krajevnega odbora OF prav tako manjka, pač pa je na voljo zapisnik četrte seje, ki je bila 11.4. 1946. Že iz teh datumov se lepo vidi, da so bile tedaj seje vsaj enkrat mesečno, mnogokrat celo večkrat.
Iz tega zapisnika pa lahko razberemo mnogo zanimivega in si tako ustvarimo kar precej popolno sliko delovanja tedanjega KO OF. Najprej je čop pokritiziral člane odbora, ker za prvomajsko tekmovanje niso naredili še skoraj nič. Poudaril je, da so zbrali le nekaj starih cunj in stare konzervne škatle. Na tem sestanku so se potem dogovorili, da bodo začeli zbirati denar za spomenik padlim borcem. Določili so, da bodo pobirali:
1.	rajon: Marija Krebl, 2. rajon: Marjeta Lednik, 3. rajon: Milanci Čuješ, 4. rajon: Jerica Čegovnik, 5. rajon: Marija Kobolt, 6. rajon: Dora Valentinčič, in 7. rajon: Pavla Bor-neker.
Ohranile so se tudi nekatere nabiralne pole. Na ohranjenih polah sta vedno napisana dva, iz tega lahko sklepamo, da sta zbirala vedno po dva člana skupaj. Pola je imela pro-
stor za ime in priimek darovalca, kaj in koliko je daroval, datum in na koncu še opombo.
Pobirali pa niso samo denarja, ampak je na dveh polah zapisan kot zbiralni material krompir.
1. šuler Marija 11 kg krompirja 27. 9. 46
2. Arnolt Valentin 5 kg krompirja 27. 9. 46
3. Gutovnik Marija 15 kg krompirja 27. 9. 46 pa vse do številke
14. Merva Ivan 1 malo ceno krompirja
Ko sem seštel vse darovalce krompirja, sem prišel do številke 62. 62 darovalcev je darovalo 27. 9. 46 340 kg krompirja in osem cen; če je cena krompirja pet kil, potem je skupaj 40 kg ali vsega skupaj približno 380 kg krompirja. Najbolj zanimivo pa je, da je toliko ljudi pridelovalo krompir, kar kaže na to, da krompirja skoraj nihče ni kupoval, ampak si ga je vsak sam pridelal. V nabiralni poli sta omenjena samo dva, kjer je v opombi zapisano »jo mora sam kupiti« in en primer, ko je zapisano »je ima sam premalo«.
Sedaj se vračam k zapisniku.
Pod točko razno so obravnavali:
1. Treba je opozoriti ljudi, da ne bodo žgali ognjev v gozdovih.
2. Poročali so, kako daleč je z ustanavljanjem knjižnice, piše, da se je v akcijo vključila mladina in da lepo sodeluje, ter da je zbrala že 39 novih knjig. Imenovali so odgovorna Ferda Kopmajerja in Ivana Trinkavsa, ki naj bi uredila knjižnico, ko bo dovolj knjig.
3. Bosančku, ki je na Lešah, je mladina kupila popolnoma novo obleko, za katero so plačali 305 din.
Če pogledamo še nabiralno polo, kjer so zapisali denarne prispevke, vidimo, da je na poli napisanih 33 darovalcev, ki so darovali 195 dinarjev. Iz tega lahko razberemo, da je bila mladina res aktivna, če je za obleko temu Bosančku (vojni siroti) zbrala sama 305 din. Seveda pa se že iz ohranjene pole vidi, da jih je moralo biti precej več.
4. Pod to točko so razložili, kako bodo praznovali prvi maj in 27. april.
Ferdo Belej in Ferdo Kopmajer bosta poskrbela za godbo in parole. Mladina bo organizirala kresovanje.
Vsem partizanom in internirancem bodo poslali dopis, naj opišejo svoje doživljaje.
Če bi to uresničili, bi danes imeli mnogo več gradiva na razpolago, kot ga imamo, (pripomba M. R.)
Na koncu je zapisano, da je Gabrijel Matvoz podal ostavko, ker je preveč obremenjen z delom. Naloženo mu je bilo, da mora vse spraviti v najlepši red, da njegov naslednik ne bo imel težav.
Sledi še tradicionalen pozdrav, ki je bil v veljavi vse do leta 1955: Smrt fašizmu — svoboda narodu!
Naslednji zapisnik, ki je na razpolago, nosi številko sedem, torej sta se izgubila zapisnika pet in šest.
Sedma redna seja krajevnega odbora OF Leše je bila 14. 5. 46 ob 19. uri.
V osrednji točki dnevnega reda so obravnavali stanje krajevnih cest. Sklenili so, da bodo postavili ograjo ob cesti, tam, kjer je nevarno, da se ne bi kdo poškodoval. Razposlali so pozive vsem kmetom, da bi se pogovorili, koliko bi bili pripravljeni prispevati v materialu, zadrugi in Sedeju pa so poslali poziv, da naj njihovi delavci očistijo kanale,
ki so jih zamašili, ali pa naj nakažejo denar za delavce, ki bodo to delo opravili.
Da bi delo potekalo dobro, so določili rajonske voditelje: 1. rajon Anton Gregorc, 2- rajon Štefan Vožank, 3. rajon Gregor ču-Ješ, 4. rajon Anton Kret, 5. rajon Mirko Paz-n'k, 6. rajon Jerica čegovnik.
V nadaljevanju seje je blagajnik poročal, da so v mesecu aprilu nabrali 1200 dinarjev 2a spomenik padlim borcem.
Dobelšek pa je predlagal, da bi napravili aabiralne pole tudi za občinske reveže, kar Je prevzel tajnik KLO Leše.
18.	maja 1946 je bilo na Lešah ob osmih zvečer PROTESTNO ZBOROVANJE. Zapisnik |e kratek, zato ga dobesedno navajam: čop |e začel zborovanje in pozdravil vse navzoče. V kratkih besedah nam je orisal politično stanje na Primorskem. Poudaril je, da so se Vsi tisti vojni zločinci, ki so ušli roki pravice, zbrali v Trstu, da bi pomagali svetovni reakciji ^trgati nam iz rok našo zemljo. Toda to se Ijrn ne bo posrečilo, kajti mi nismo več sami k°t 1918., ampak stoji za nami naša velika zaveznica Sovjetska zveza. Nato nam je pre-C|tal resolucijo, katero bomo poslali svetu zu-nanjih ministrov v Pariz. Sledilo je podpiso-vanje resolucije s prepevanjem borbenih partizanskih pesmi. Zborovanje smo zaključili ob devet trideset s prepevanjem naše himne.
Zapisnikar: Gabrijel Matvoz
Zapisnik osme redne seje krajevnega odbora OF nosi datum 3. 6. 46, skoraj v celoti Pa je namenjen sprejemu novih članov v OF (poznejšo SZDL). Pet prošenj so odklonili, ker so ugotovili, da se ti ljudje niso primerno vedli med vojno ali pa, da nimajo pravilnega pdnosa do ureditve nove Jugoslavije. Nava-JaJO: Ne sprejemamo, ker je bila članica Kul-turbunda, ker sta bili zelo slabega vedenja za aasa okupacije do NOV, ker je zaprt zaradi tatvine, ker baje širi sovražno propagando, er se zelo slabo izraža o naši novi narodni
oblasti.
®tiri pa so sprejeli. Potem so sestavili ne-aJ karakteristik za nekatere člane krajevne-9a odbora.
D karakteristikah bi se dalo precej pisati, v arhivu je ohranjenih čez petintrideset karakteristik za leto 1946, veliko zahtev po njih 'n osebnih prošenj, da jih potrebujejo. Vsak, .1 Se je zaposlil, se preselil ali menjal službo, !e to lahko naredil samo s karakteristiko svo-)e9a krajevnega odbora OF.
Za boljše razumevanje naj navedem dve arakteristiki, ki sta bili značilni:
^rajevni odbor OF Leše številka 56/46
Leše: 5. 5. 1946
Karakteristika
Pot
Smrt fašizmu
Ta j n i k Kra
Cerkev sv. Lenarta na Platu
,JUje se, da je tovarišica...................
I )ena	na	Lešah	pri	Prevaljah.
enovana tovarišica je podpirala partizane ist	°d (eta 1944 dalje obveščevalka,
e9a leta je bila sprejeta v ZSM. V začetku Qp9 1945 je bila sprejeta v SKOJ. Je članica LM' Odbornik RK in odgovorna v tajništvu ■ Politično je neoporečna.
svoboda narodu!
Sekretar
Jevni odbor OF Leše	Leše: 16. 8.46
Karakteristika
fojena6 S6' da J’6 t0V'...................
na Lešah pri Prevaljah.
Imenovana je bila članica Kulturbunda ter je agitirala za nacizem in nagovarjala ljudi, naj pristopijo v Kulturbund. Za časa okupacije je grozila našim ljudem z izgonom.
S strani sodišča narodne časti senat v Mariboru je bila obsojena na trajno izgubo političnih pravic. Politično ni zanesljiva.
Deveta seja krajevnega odbora je bila 20. 6. 46. Tudi na tej seji so razpravljali o sprejemu v OF, nekaj so jih zavrnili, nekaj sprejeli, obravnavali pa so tudi tri, ki so vrnile izkaznice, kot navajajo, ker nimajo denarja, da bi lahko plačevale tako visoko članarino.
Zanimivo je poročilo: Ferda Kopmajerja, ki je poročal, da je soba za knjižnico zbeljena in pripravljena, edino, kar še v knjižnici manjka, je inventar, čop je potem predlagal, da se za knjižnico naroči časopis Ljudska pravica. Za knjižničarko so izvolili Ivanko Pačnik, pomočnico pa Marijo Trinkavs.
Kopmajer je tudi poročal, da je zbral devet naročnikov za knjigo Pot nove Jugoslavije.
Ob zapisnikih, ki so na razpolago, bi vendarle rad poudaril, da so na Lešah tedaj že delovale organizacije, kot LMS in SKOJ, ki sta bila tedaj še ločena, delal je tudi odbor RK. Delovala je tudi organizacija AFŽ (antifašistična zveza žena). Vsi ti zapisniki so več ali manj izgubljeni, redko kateri je ohranjen. Kaže, da so imeli le pri krajevnem odboru OF resnično dobrega tajnika, ki je skrbel za za pisnike, saj si ne znam predstavljati, da bi se lahko le po naključju ohranili samo zapisniki KO OF.
Zapisnik desete seje je izgubljen, enajsta seja pa je bila 16. 7. 46 ob osmih zvečer. Sestavljali so dnevni red za množični sestanek (današnji zbor krajanov). Najprej naj bi eden izmed tovarišev z okraja podal poli-
tični pregled, druga točka bi bila rekonstrukcija odbora, tretja pa oddaja mleka.
čop je predlagal, da bi na množičnem sestanku vsak član podal kratko poročilo o svojem delovanju. Sklenili pa so tudi, da na sestanek povabijo Doberška.
V tretji točki dnevnega reda so pregledali delo gledališkega odbora. Za oder naj bi si kupili dve mizi in nekaj stolov, ker jih nujno potrebujejo. Za okrajno tekmovanje gledaliških odsekov pa so predlagali dramo Domen v petih dejanjih.
To je prvi zapisnik, v katerem je omenjeno delo v gledališkem odseku, ki pa je moral delati že prej, vsaj od začetka leta 1946.
Zapisnik dvanajste seje krajevnega odbora je prav tako izgubljen.
Trinajsta redna seja pa je bila v soboto, 27. 7. 46, v knjižnici na Lešah.
Izvršili so pregled blagajne, ki je bila v redu (za primerjavo navajam ta zapisnik dobesedno).
Na seji se je sklenilo, da gremo v soboto,
3.	avgusta, gostovat v Mežico z igro Domen. Tovariš sekretar predlaga, da nabavimo za dvorano več slik, in sicer Lenina, Ivo-Lola Ri-bara itd. Dalje se je sklenilo, da se kupi omara za knjige ter nova zastava. Tovariš sekretar predlaga, naj bi bila na zastavi svetla puščica, pod njo krog isto tako svetel, v zgornjem delu kroga naj bi bila petokraka zvezda, v spodnjem pa napis OF Leše. Nabavili bomo tudi nov drog za zastavo. Na dvorani pa bomo naredili napis TITOV DOM. Ker je tovarišica Ivanka Pačnik preobložena s funkcijami, je bil namesto nje določen za rajonskega blagajnika tov. Filip Franjo. Sklenilo se je tudi, da se zadolži za dvorano enega tovariša, ki bo odgovarjal za inventar v dvorani. Ko bodo
prireditve, pa se mu bo dala primerna nagrada pod pogojem, da bo gledal tudi na red na stranišču. Prečitan je bil dopis okrajnega odbora OF Prevalje, zaradi nabiralne akcije za udarnike pri regulaciji Pesnice. Sklenili so, da bodo 28. 7. določili tovariše in tovarišice, ki bodo pobirali te prostovoljne prispevke.
Okrajni odbor pa naj se tudi obvesti, da nam po možnosti pošiljajo bolj čitljive okrožnice, ker zdaj niso vedno v celoti razumljive. Sklenilo se je, da se naprosi USF, da nam dovoli nabiranje prostovoljnih prispevkov za spomenik padlim borcem, nadalje je odbor sklenil, da napravimo prošnjo, da bi prišel na Leše potujoči kino. Ker je bil dnevni red izčrpan, je sekretar sejo ob pol desetih zaključil.
smrt fašizmu — svoboda narodu
zapisal Čop Pavel
Iz dovolilnice odseka za notranje zadeve Prevalje lahko razberemo, da je bila 25. avgusta v dvorani prireditev s plesom, ki ga je organiziral krajevni odbor OF Leše. Ples se dovoljuje samo do policijske ure, vsaka prekoračitev se bo kaznovala.
Že na istem listu pa je z roko napisano, da se dovoli ples do 12. ure.
Po svoje zanimiv je tudi spisek krajanov, ki so bili 9. novembra 1946 kaznovani. Bilo jih je petindvajset.
Razveseljivo je, da se je ohranil zapisnik sedme seje krajevnega odbora RK Leše, ki je bila 20. novembra 1946.
Odbor je moral v tem letu doživeti nekaj sprememb, saj obravnavajo Urško Valentič, da se premalo udeležuje sej, prav tako pa so poiskali zamenjavo za Ludvika Ciglerja, ki je služil vojaški rok. Izvolili so Terezijo Golob, in sicer za rajonsko nabiralko v rajonu št. 1.
Razpravljali so tudi o programu odbora v tednu RKS, ki je bil od 1. 12. do 7. 12. 46.
Odbor tudi prosi za odgovor na poslani šesti zapisnik, kjer so zahtevali blagajniško knjigo in še druge potrebščine za delo RK Leše. Obenem so tudi prosili, zakaj ni odgovora o pomoči siromakom, ki so jih poimensko imenovali v šestem zapisniku in jih imajo registriranih dvajset.
Podpisana sta: tajnica Vera Čop in zapisnikar Ivan Šrot. Iz poročila se tudi vidi, da je bil predsednik še vedno Anton Gregorc.
Da so se krajani tedaj znali tudi poveseliti, vidimo iz dovoljenj, ki so se ohranila. Eno sem že omenil, druga dovoljuje plesno prire ditev 8. decembra, s pričetkom ob 3. uri popoldne do dveh ponoči. Plačali so 800 din takse, kar je bilo kar precej, če se spomnimo, da je otroška obleka stala v začetku leta 1946 305 din.
Drug zanimiv dopis je bil v zvezi z obdarovanjem otrok za Miklavžev dan in ga je poslala nabavna in prodajna zadruga Prevalje. V njej obveščajo krajevni odbor OF Leše, da bodo nakazali odboru 10 din na vsakega otroka. Zanimiv je ta dopis predvsem zaradi tega, ker iz njega izvemo, koliko otrok je bilo na Lešah konec leta 1946. in sicer omenjajo 115 članov ter znesek 1.150 din, pa tudi zaradi tega, ker je takšna prireditev bila za miklav-ževo in ne za novo leto.
V mesecu decembru 1946 imamo ohranjena dva zapisnika. Oba pa sta nadvse zanimiva. Prvi, pisan z roko, je gotovo original in je zapisnik redne seje AFŽ, ki je bila 17. 12. 1946 ob šestih zvečer v pisarni KO OF.
Vsebuje pa eno samo točko dnevnega reda: Priprave za božičnico. Navajajo:
Nabrale so 15 kg moke, kupile 5 kg sladkorja. Ker okraj ni dal nobene nakaznice, so sklenile, da bodo mast za kekse nabrale po hišah. Kekse bodo pekli v soboto popoldne pri peku. Za peko keksov so določili: Angelo Uršič, Terezijo Klemenc, Marijo Pohilam, Zofko Kret, Heleno Ivartnik, Marijo Šrot.
Nadalje je zapisano, da bodo nakupile še nekaj slaščic pri slaščičarju Kotniku, pri kmetih pa bodo dobile jabolka. Pionirji bodo nastopili z deklamacijami in igro. Mladina pa bo pomagala pri pripravi odra in drevesca. V ponedeljek pa se bodo ponovno zbrale članice AFŽ, da bodo napravile pakete za obdarovan-ce. Na koncu je še omenjeno, da se je seje udeležilo devet članic in da je trajala eno uro.
Zapisnik je napisala tajnica Marija Šrot Drugi zapisnik pa je poročilo LMS Leše za leto 1946. To je edini ohranjeni zapisnik LMS v letu 1946, vendar se iz njega vidi, kako obsežna in bogata je bila tisto leto dejavnost mladine. Današnjemu mladincu najbrž skoraj nerazumljiva in neuresničljiva in bo marsikoga šokirala, kot je tudi mene samega. Zaradi tega ga navajam v celoti.
Organizacija LMS Leše ima 87 rednih članov, tri izredne in tri častne člane. V letu 1946 je bilo v organizacijo vključenih 15 rednih novih članov.
Bilo je 45 rednih sestankov, kjer je bilo prisotnih okoli 260 članov mladine. Mladina Leš je dala 9000 udarniških ur na obnovi ruševin v vasi, postavljanju spomenika padlim borcem, popravilu ceste, pripravi drv za šolo in na igrah ter ostalih prireditvah. Dali smo 10 iger in osem proslav, kjer je bila mladina 80% udeležena. V Brčko smo poslali 11 udarnikov, 1 v Pesnico in 3 v Radgono. Dohodkov smo imeli 11.410 din, izdatkov 10.937 din, ostane v blagajni 473 din. Vodimo študijske sestanke, kjer je mladina udeležena 70%. Pionirčki so dali dve prireditvi. Nabavili smo
Franc Černe
Pred tremi leti smo v Koroškem fuži-narju opisali dejavnost Društva invalidov Ravne na Koroškem ob desetletnici samostojnega delovanja. V tem prispevku pa poglejmo, kakšne uspehe je imelo društvo pri delu v naslednjem obdobju, predvsem v preteklem letu.
V tem času smo z dopolnili k našemu statutu uredili notranje odnose v skladu z usmeritvami naše organizacije. Društvo deluje v eni smeri v krajevni skupnosti, to je tam, kjer člani prebivajo, v drugi smeri pa v delovnih organizacijah, to je tam, kjer združujejo svoje delo kot zaposleni invalidi. Tako se neposredno delo s člani odvija v štirih podružnicah — Crna, Mežica, Prevalje in Ravne, in v aktivih invalidov, zaposlenih v delovnih organizacijah v občini.
Število članstva v društvu se v zadnjih letih bistveno ne spreminja. Smo pa še
30 fizkulturnih oblek ter pričeli z vajami in vežbami za nastop. Nabavili smo knjige {sledi seznam 13 knjig).
Od aktov imamo 15 okrožnic in 22 aktov kulturnega, fizkulturnega in političnega značaja. Od literature imamo 10 političnih brošur in tri marksistične. Od materiala imamo samo droge z mrežo za odbojko, en stenčas, eno zastavo, dve petrolejki ter oddelek mladinske knjižnice v sestavi ljudske knjižnice. Napisali smo 58 številk stenčasa, poleg tega je mladina pobirala prostovoljne prispevke za Pesnico, socialni fond, Albanijo, občinske reveže, volilni fond in Primorsko.
Odposlali smo 44 zapisnikov na okrajni odbor LMS ter 14 dopisov. Izdvojili smo iz članarine 2151 din. Iz naše organizacije nismo izključili nobenega mladinca niti nismo nobenega kaznovali.
Tajnik LMS Leše Rajko Jelenko Predsednica LMS Leše Ida Krebl Leše, 27. decembra 1946
Zaključek
Iz vsega, kar sem navedel, je najbrž lepo razvidno, kako bogata je bila dejavnost vseh organizacij v krajevni skupnosti Leše. Seveda tedaj ni obstajala krajevna skupnost, navajam samo zaradi teritorialnega obsega Leš.
Veliko zapisnikov je izgubljenih, nekaterih sploh ni, iz poročila mladine pa izvemo, da jih je odposlala kar 44.
Kraj je resnično dihal s polnimi pljuči v tistem drugem letu svobode. Bilo bi sicer neumno trditi, da je bilo vse v najlepšem redu, bili so tedaj še težki časi. Politični položaj je bil še vedno nestabilen, revščina, precej nasprotnikov, tudi nekaj omahljivcev, vendar pa je bil start več kot uspešen. Takega tempa ni bilo več nobeno leto pozneje, edino morda v kulturi, kot bomo videli v nadaljevanju KRONIKE skozi naslednja leta.
vedno med najmočnejšimi društvi invali' dov v Sloveniji. Iz dosedanje pisarne društva na Ravnah na Partizanski 12 se letos selimo v nov prostor, ki nam ga je rezerviralo Društvo upokojencev Ravne v svojih novih prostorih na Ravnah Ob Suhi pod Cečovjem. V to pisarno bomo dobili tudi telefonski priključek, da bo naše delo nekoliko olajšano.
V republiki je sedaj naša organiziranost zaokrožena, saj obstajajo društva invalidov že v vseh občinah. Zveza društev invalidov Slovenije, ki združuje vsa ta društva, si veliko prizadeva, da bi reševanje invalidske problematike postalo pomembna točka pr1 delu odgovornih družbenih dejavnikov, tako v socialistični zvezi in zvezi sindikatov kakor tudi v samoupravnih interesnih skupnostih. Ta prizadevanja so kar uspešna, saj so koristni predlogi delegatov Zveze
Dejavnost Društva invalidov
Ravne
ZDI
ZVEZA DRUŠTEV INVALIDOV SRS
Znak zveze
društev invalidov vključeni tudi v sklepe anskoletnega kongresa slovenskih in jugoslovanskih sindikatov. Tudi republiška onferenca SZDL aktivno sodeluje tako Pri urejanju organiziranosti invalidskega sPorta v Sloveniji kakor tudi pri usmerjanju našega socialno-humanitarnega dela. obude za reševanje invalidske problema-
1*?e pa so čedalje bolj upoštevane tudi v rePubliških samoupravnih interesnih skup-n°stih. Te so usmerjene po eni strani v iz-Popolnjevanje predpisov in zakonodaje, po arugi strani pa v problematiko uveljavljanja te zakonodaje na področju varstva in-validov.
v yse te aktivnosti se čedalje bolj odracajo tudi pri delu v občinah. Tako je bil na P°budo invalidskih organizacij v naši ob-'ni pri predsedstvu občinske konference v preteklem letu ustanovljen koor-luacijski odbor za povezovanje in delovanje socialno-humanitarnih organizacij. Cilj odbora je usklajevanje dela invalidih organizacij in družbenih dejavnikov v občini pri reševanju invalidske problematike. S tem mora postati učinkovitejša Vsa dejavnost pri zagotavljanju socialne ^arnosti invalidnih in drugih starejših ob-canov. Zagotovljena pa bo tudi smotrnejša Poraba družbenih sredstev.
Posledica teh dejavnosti je dogovor o onotnem organiziranju in vodenju rekrea-. Je in športa vseh invalidov v občini. To ^vaja Invalidsko športno društvo »Samo-astnik« Ravne, ki se mora vsekakor pomuditi, da bodo potešene želje invalidov o množični rekreaciji. Načrtovana je tudi ravnava družbenoekonomskega položaja aktivnosti invalidov v občini. V poča-■ 1 ev mednarodnega dneva invalidov, ki so VSa^° na Prvo pomladno nedeljo, 0 Planirana širša športna srečanja invali-v> slavnostna akademija in seznanjanje Cencev osnovnih šol z invalidsko problematiko.
^ ,^an° je, da je nova zakonodaja o inva-s*mm zavarovanju odprla povsem novo akt’ lernatik° zaposlenih invalidov. Zato si lvi zaposlenih invalidov po liniji naše ^nizMije in v svojih delovnih organiza-na t pr‘za^evaJ°> da bi zadovoljivo rešili . s.al° stanje. Pri tem pričakujejo učin-to oporo v svoji sindikalni organiza-J1- Tudi občinski sindikalni svet je pri-p avljen pomagati.
s aP°sleni invalidi menijo, da je treba da'	nekatere	člene sedanje zakono-
dol6* *nvaPdskega zavarovanja, nekatere cbe pa se prepočasi uveljavljajo v sa-
moupravnih aktih in v praksi. Zanimivo pa je, da težave niso enake v vseh delovnih okoljih, kar še otežuje pripravo enotnih predlogov za njihovo reševanje. Pereče pa je tudi varstvo pri delu.
Posebej bridko občutijo gradbene ovire v svojem okolju težko pokretni občani. Na ta problem je naše društvo že večkrat opozorilo tako organizacije, ki načrtujejo, in one, ki gradijo take ovire. Ze pred tremi leti pa smo od samoupravne komunalne interesne skupnosti občine Ravne dobili zagotovilo, da bodo nove gradnje dostopne invalidnim osebam. Vemo pa, da popolno upoštevanje tega sklepa še ne bo odpravilo »arhitektonskih ovir-«. Ostajajo še ovire, ki so že zgrajene. Bolj bomo nanje opozarjali, več bo uspeha, tako na »terenu« kakor tudi na »zakonodajno-upravnem« področju.
Zvezi društev invalidov Slovenije pa je lani uspelo dobiti v Termah Čatež tri bivalne počitniške objekte (hišice), v vsakem po 4 ali 5 ležišč, ki jih lahko koristijo naši člani z ožjimi svojci vse leto. Lani je že 5 članov našega društva bivalo 10 dni v enem od teh objektov. Ena od teh hišic je prilagojena za nepokretne invalide oziroma za invalide na vozičkih. Letos bo prav tako šlo 10 dni v Cateške Toplice 10 do 15 članov našega društva. Udeleženci plačajo samo del stroškov.
V nadaljevanju naj omenimo še nekatere naše akcije v preteklem letu, samo tiste, ki niso standardne ali pa so zahtevale izjemno veliko truda in požrtvovalnosti naših organizatorjev. Desetdnevno letovanje na otoku Rabu v dveh izmenah je velik podvig vsako leto. Se bolj pa je bilo to zahtevno lani, ko se je cena letovanja iz meseca v mesec višala, predvsem zaradi naraščanja prevoznih stroškov. Kljub vsemu je v zadovoljstvo vseh 170 udeležencev letovanje uspelo. V načrtu ga imamo tudi letos.
Veliko sreče smo imeli tudi z društvenim piknikom, ki je bil na dan vstaje slovenskega naroda v Jazbini. Harmonikarski orkester nam je tedaj priredil veliko kulturnega užitka, Invalidsko športno društvo pa pestro rekreacijsko doživetje. Piknika se je udeležilo nad 400 članov in prijateljev. Pripeljali smo tudi naše težko pokret-ne člane. Vsi udeleženci želijo še več takih srečanj, zato je v programu tudi za letos.
Julija so se invalidi koroške krajine že drugič srečali na Uršlji gori. CepraV je bilo vreme precej kislo, so se udeleženci počutili prav prijetno. Tisti, ki teže hodijo, so se do vrha pripeljali. Tak planinski dan je v programu tudi za letos. Poskušali bomo organizirati še več terenskih vozil, da se bo na Gori lahko zbralo še več naših članov. Tudi tokrat bo to srečanje organiziralo Društvo invalidov Slovenj Gradec.
Omenimo naj še vsakoletno srečanje invalidov Koroške z oskrbovanci v Koroškem domu starostnikov v Crnečah, ki ga vsako leto izmenoma organizira eno od Društev invalidov koroške krajine. V tem domu so tudi člani naše organizacije in so prav tako veseli obiska.
Na željo naših članov imamo vsako leto v programu tudi nekaj izletov. Od lanskih naštejmo samo nekatere: v Mathausen, v Dražgoše, v Ruše po kostanj, v Brno. Tudi za letos jih imamo nekaj v načrtu: prvomajski izlet na Rab, maja še v Bratislavo, junija v Budimpešto in v Doberdob, okto-
bra po kostanj na Pohorje, prav tako še oktobra po Gorenjski in Primorski.
Ob tem pa moramo poudariti, da organizacija takih srečanj in izletov ni naša osnovna dejavnost. To je le del našega programa, ki goji družabnost med člani. Udeleženci s svojimi prispevki pokrijejo praktično vse stroške. Organiziramo jih predvsem zato, da s tem zvabimo od doma v svet tudi take člane, ki kot invalidi kaj takega neradi počno ali celo ne morejo, ker potrebujejo spremstvo ali zdravstveno oskrbo na poti.
V našem društvu je vsekakor najpomembnejše socialno-humanitarno delo. Finančna sredstva, ki jih dobivamo od družbe, usmerjamo predvsem v to dejavnost. Seveda pa teh sredstev ni toliko in niso namenjena za to, da bi dajali kako omembe vredno pomoč. 2e do sedaj, v prihodnje pa še bolj, je naša naloga, da socialno šibkim invalidom pokažemo pot in jim pomagamo, da uredijo vsaj svoje socialno stanje, če že zdravstveno stanje ni rešljivo.
Pri uporabi družbenih sredstev strogo upoštevamo družbeno priznano usmeritev dejavnosti naše organizacije. Celotna dejavnost sloni na prostovoljnem delu članov. Z zbranimi sredstvi skušamo pokriti res samo dejanske stroške. Smo pa zelo hvaležni družbi, organizacijam in občanom, ki z razumevanjem moralno in materialno podprejo naše delo, nam priskočijo na pomoč v premnogih stiskah, ki nas spremljajo pri našem delu. S tem se potrjuje koristnost naše dejavnosti za družbo.
Ni nam žal truda pri tem humanem delu. Invalidi in družba potrebujejo to dejavnost. Čeprav je mnogo članov precej aktivnih, vendarle sloni uspešnost izvedbe posameznih akcij iz programa dela na manjšem številu prizadevnih in požrtvovalnih aktivistov. Prav tem pa smo člani še posebej hvaležni za njihov trud. Želimo, da bi bili še naprej tako vztrajni in uspešni pri delu. S sodelovanjem vseh članov pa bodo uspehi še večji!
MISLI
Kolikor bolj je kakšna razvada razširjena, toliko večja je možnost, da postane vrlina.
GUITRY
Ko nekateri zaslišijo odmev, mislijo, da je to njihov glas.
HEMINGWAY
Mladenič, ki še ni jokal, je divjak in starec, ki se še ni smejal, norec.
SANTAYANA
Stari prijatelji so najboljši. Kralj Jakob je vselej zahteval svoje stare čevlje, najlažje jih je nosil.
SELDEN
Kdo bi sodil, da je pretirano ljubil slavo. A slavohlepje se drži tudi najboljših med nami dlje kot katerakoli druga stvar.
TACIT
Jože Zunec
Po Kopinškovi poti na Ojstrico
(v pozni pomladi)
Le ljubezni odpro gore vse svoje bogastvo in globino svoje duše. Hočejo celega moža, popolno predanost, srčnega poguma in resničnega navdušenja. Tedaj tudi vračajo ljubezen z ljubeznijo; in kogar ljubijo, ga visoko povzdignejo ter narede velikega in močnega ... oči so jim jasne, opazujejo ostro, in če spoznajo, da te niso privedle srčne želje, temveč moda, šport, gizdavost ali slučajna muhavost, tedaj se nejevoljne odenejo z obledelimi barvami, nezaupljivo skrijejo svoje zaklade ter postanejo ponosne, mrzle in neme. Takemu tujcu nimajo kot povedati. Reven gre od njih, kakor je bil prišel.
Dr. Julius Kugy
Preprosto jo bom imenoval vrtnica planinskih poti v tem delu Alp. Mnogi mislijo, da je to ena najlepših poti v Kamniških in Savinjskih Alpah. Za navdušenega in izkušenega planinca je vsakokrat bolj vabljiva zaradi vedno novih presenečenj, ki so na celi poti. Zapre se vase, ko bi se morala odpreti ter ponuditi srce in dušo; pa se ponovno odpre v vsej svoji veličini, ko gornik že ves poten in utrujen od močnega sonca v skalovju razmišlja o krajšem počitku. Zal telesno in psihično slabo pripravljenih gornikov ne sprejema, lahko jih grobo zavrne.
Taka je Kopinškova pot; kot gora, na katero pelje. Drugačna tudi ne more biti. Za goro pa pravijo, da je med najlepšimi v gorstvu. Pastirji in lovci so jo v svojih ljudskih planinskih pesmih opevali kot kraljico gora. Takšna se jim je kazala, ko so jo opazovali in občudovali s planinskih pašnikov in gorskih lovišč; je skrivnostno vabljiva razkošna lepotica, podobna mladi ženski v njeni najzrelejši dobi. Da jo osvoji, je potrebna njena naklonjenost in močna volja ter zrelost popotnika.
Ko smo v pozni pomladi premagovali Kopin-škovo pot, smo bili premočeni, pa čeprav ni bilo dežja, sijalo je le blago sonce, ki je prijetno grelo. Nekateri se ob taki priložnosti potijo po glavi, kar je dobro, saj si tako lepo operejo možgane, ki so na vrhu gore že očiščeni vseh umazanij in neumnosti.
Avto smo parkirali pri novem Planinskem domu v Logarski dolini. Peš smo nadaljevali pot do Koče pod Ojstrico v Klemenči jami, kjer smo se uredili, okrepčali in pripravili za pohod k našemu cilju. Nadaljevali smo pot po markirani stezi do Zgornje jame, kjer je križišče. Desna steza gre do Škarij, leva pa je naša. In tu se za-ne Kopinškova pot. Spočiti in vznemirjeni pred neznanim, smo se hitro vzpenjali po strmini proti Škrbini (1971 m). Desno nas je spodbujalo mogočno ostenje naše gore, levo pa se je vila v nebo vitkejša Grofička. Ko je začelo greti, sem se spomnil na prijeten studenček pod Klemenčo jamo in ob njem napisane verze (ko to pišem, sem jih že pozabil), ki so tako ohrabrujoče vplivali na hojo v začetku naše poti, ko še noge niso bile utrujene.
Nad nami je bila Škrbina. Zdelo se mi je, da se je pot vlekla podobno rahlo valoviti vrvi. Na-
vzgor, navpično navzgor kot po stranici kvadra. Vendar pa smo često pozabljali na težavno stezo, oči so uhajale desno na resnično vznemirljivo, lepo oprano od spomladanske odjuge, rahlo strašljivo, navpično severno ostenje. To je predel Ojstrice, ki vzbudi spoštovanje, ponos gore in doline pod njo. Pogled je nepozaben, razmišljanje bega! Kje so tiste police, ki morajo biti v ostenju; tam poteka naša pot? Pogledi so bili neverni in oči zaskrbljene.
Redki macesni in ruševje so umirjali, hkrati pa opozarjali, da bo tisto pravo šele prišlo. Na melišču pod severno steno je ždel osamljen gams. Majhen je bil, pa bolan, zato ga je čreda zapustila, da bo v samoti našel svoj mir. Kako lepa je narava in življenje, pa koliko bolečine prinese. Pravijo, da se radost in bol izničita.
Globoka zajeda med Ojstrico in 2084 m visoko Krofičko ali Grofičko, reče se ji Škrbina, je bila osvojena. Kot na dlani se je prikazal Robanov kot, pravljična podoba v lepem sončnem jutru. Tudi Krofička, ki je levo, je bila vsa obsijana z mehkimi žarki, vendar kljub temu s te strani, za preproste planince nedostopna. Varneje se pride na njen vrh po markirani poti čez Puklo-vec. Toda tudi ta steza je varna le za dobro opremljene in izkušene gornike. Prijatelj mi je nekoč dejal, bolje ga je gledati iz okolice kot pa ne videti vrha na vrhu.
Še zgodbica o Krofički, tej skrivnostni lepotici, ki je bila tako enkratno lepa, ko smo jo opazovali s Škrbine. Fram Kocbek je zapisal o njenem imenu ljudsko pripovedko, ki pove, kako nedostopna in kruta je lahko ta gora, ki je na pogled privlačna kot nedolžna lepotica. Vznemirja in spodbuja moška dejanja.
Zgodbica pa se glasi: »Na kvatrno nedeljo je šel Krofič na lov na goro. Ko je zagledal gamse, jim je sledil po lepi stezi. Nenadoma je zmanjkalo steze — ni mogel ne naprej ne nazaj. Pastirji so slišali njegovo vpitje na pomoč. To so sporočili solčavskemu župniku. Ta je prihitel v Robanov kot in lovcu od daleč dal odvezo. Lovec je zaužil drobtine iz malhe. Zatem je rekel župnik, naj vrže puško navzdol. Če bo ostala puška cela, potem lahko skoči tudi on čez prepad. Puška se je razletela. Toda župnik je rekel, da je ostala cela. Krofič je skočil v globino in se ubil. Od tistega časa se gora imenuje Krofička.«
Razgled je postal bogatejši zaradi gora, ki so se prikazale. Desno od Robanovega kota se je košatil Križevnik (1909 m), ki nanj strmo pada z več sto metrov navpičnimi skalami. Te skale bolj poznajo alpinisti, saj so Križevnikove plezalne smeri med najtežjimi v gorstvu. Svojstvena gora — prostran vrh in prepadne stene. Naravnost pred nami so se pokazale košate Poljske device (1879 m), iz katerih štrlijo številna skalna dleta. V imenu je nekaj muhasto skrivnostnega; obline gore niso mile in blage, temveč močno in grobo nasekane. Obe gori sta izredno lepi, vendar zaradi svoje mogočne sosede slabo obiskovani, česar pa zaradi svojstvenosti, ki se kaže v nenavadnih oblikah, ne zaslužita. V dobrih starih časih, ko je cvetelo planšarstvo tam spodaj okrog obeh gora na Polšakovi in Belše-kovi planini, sta bili manj odročni in često obiskani. Spet sta postali »neodkrit svet«, ki pa je lahko dostopen z grebena Velikega vrha. Kdor si želi samote in miru, pa divje lepe gorske narave, ju bo obiskal!
Polica z visokimi melišči
Jugozahodno od Poljskih devic oziroma desno, gledano s Škrbine, je Molička peč, 2029 m visok, prostoren in piramidast vrh, ki prepadno pada y v^ot Robanove globeli. Še bolj desno oziroma Južno od Moličke peči je Veliki vrh (2111 m), ki se mu tudi dela krivica in je zaradi bližnje Ojstrice slabo obiskovan.
Prava škoda, saj so vsi štirje vrhovi tako različni med seboj in od drugih sosednih gora. Lahko so dostopni z južne in jugovzhodne smeri, kjer se razprostira zelo sončna Dleskovška planota, ki ji domačini (Lučani) pravijo kratko in Jedrnato — Veža. Ime je zelo značilno in poudarja slikovitost pokrajine.
Pogled mazaj je bil enako čudovit in svojstven. Za nami je ostala Zgornja jama, nad njo pa je skladno kneževal skalnat Rjavčki vrh ali Planinšca (1898 m). Na Škrbini je bil počitek zelo dobrodošel. Na prijetnem naravnem počivališču smo izbrali sončno stran, bilo je hladno. V vročih dneh pa se najde tudi hladno mesto v senci. Razvezali smo nahrbtnike, zmanjšali njihovo vsebino in okrepljeni ter odžejani nadaljevali Pot. Bili smo vznemirjeni, lepši in težji del nas Je šele čakal. Šli smo po travnatem pobočju, ki se strmo nagiba v Robanov kot. Zdi se ti, da so Uevidne sile položile zadnji del Robanove globeli navpično in zato trava na višini dveh kilometrov. Prišli smo pred navpično postavljene skale, kjer je bila zasnežena in zaledenela krnica. e poleti je prehod čez njo nevaren, zelo strmo Pada navzdol. Prehod je bil s cepinom varen, urez njega pa bi bil zelo tvegan. Za manj izkušene in tiste, ki jih daje višina, pa so v tem let-neni času potrebne še dereze in krnica se igraje premaga. Naj povem, da smo prav pred to krni-c° prehiteli tri planince, ki so se najprej čudili, 2akaj smo imeli cepine, potem pa so uporabili nase. prav smešno, neumno in podcenjujoče do mogočne narave bi bilo, če bi se čez poledenelo m navpično krnico prebijali brez potrebne opre-n’e> ki omogoča varno prečkanje. Lepa in varna Ppr postane neprijetna, neprivlačna; lepota do-2lvJjanja izginja, ostanejo pa mračni in temni
°nčutki.
Prišli smo v skalnat svet, ki je bil dobro va-tovan z vrvmi in klini. Za nami je ostalo severovzhodno pobočje, pred nami pa je vzniklo ■modno. Spet smo bili v travi, kjer je bilo tudi mnogo visokogorskega cvetja. Raj za ljubitelje r°2- Omeniti moram, da na pobočjih Ojstrice faste mnogo cekinov med rožami: encijan, mur-> presenetljivo mnogo pa je kraljic med cve-'— planik. V prijetnem okolju se je pot na-mjevala do grebena, kjer smo imeli enkraten |®2gled na Rjavčki vrh, mogočna ostenja Lučke abe aii Brane in Planjave. Videli smo spet 2ko obvladljivo Krofičko, naprej pa še naše 0toške lepotice: Raduho, Olševo, Peco.
. Pot se je dvignila po grebenu navzgor, dobro li varovana in počasi smo prihajali na po-e> na melišče pod vrhom, ki se nam ni zdelo n‘c posebnega, saj je le rahlo naklonjeno in po-C široko do nekaj deset metrov. Toda ko je v Ja omenil, da smo na melišču, ki je nad nav-|m, 600 m visokim ostenjem, smo se čez .Uezisee varovali s cepini. Po vsakem zdrsu na delu sveta ni vrnitve. Ledu ni bilo, zato de-sn v^* kP° treba natakniti. Ko smo premagali z h 1SCC’ Sm° Pr**P na lažj* del, ki se konča na
°cnem grebenu gore. Še malo vrvi in klinov, zavo v i •	•
I v revo in po kamnitem ter skalnatem te-
enu na vrh gore.
^°pinškovo Pot na Ojstrico v pozni
Franc Telcer
Planinski pohodi slovenskih železarjev v letu 1986
Planinsko pohodništvo slovenskih železarjev se je v letu 1986 odvijalo po vnaprej določenem razporedu, pripravah in času. Planinski pohodi so med slovenskimi železarji že ustaljena in težko pričakovana rekreacijska panoga, ki se iz leta v leto širi in raste zanimanje zanjo pri vseh zaposlenih v združenem podjetju Slovenske železarne.
Vsi organizatorji se potrudijo, da so pohodi dobro pripravljeni, izbrani vedno novi in zanimivi kraji in vrhovi. Na vseh pohodih je zagotovljena varna hoja in skrb za vse udeležence. Železarski planinski pohodniki so že veliko pridobili na kondiciji, spoznali so kraje in planinske vrhove širom Slovenije. Napredovali so tudi v osebni opremi, ponašanju in življenju v naravi. Predvsem so na teh pohodih spoznali nove tovariše, navezali mnoge stike z delavci različnih delovnih organizacij znotraj združenega podjetja.
Tovarištvo se zrcali na vsakem pohodu, kjer smo v resnici ena sama velika družina z enakimi in istimi cilji — priti na vrh.
To naše skupno in enotno pohodništvo je poznano že naši širši javnosti in delovnim organizacijam in mnogi že skušajo to našo zamisel posnemati.
V letu 1986 so bili v sozdu Slovenske železarne zopet štirje planinski pohodi.
Prvi planinski pohod slovenskih železarjev je organizirala Železarna Ravne, in sicer
24.	maja 1986 »Iz Šmihela čez Peco v Toplo«. Zanimanje za planinski pohod je bilo zelo veliko v vseh delovnih organizacijah združenega podjetja, predvsem pa v Železarni Ravne. Udeležba je bila rekordna, saj je bilo na pohodu 723 železarjev. Mogočna Peca je bila gostiteljica slovenskih železarjev v vsej svoji spomladanski lepoti in čaru. Bila pa je ža-
lostna, ko so odhajali iz njenega kraljestva; tedaj se je zrosila, zavila v gosto meglo, naročila dež in zamolklo grmenje. Nismo ji zamerili, veseli in srečni smo obljubili, da še pridemo.
Drugi planinski pohod slovenskih železarjev je pripravila Železarna Štore. Letos so slavili 10. obletnico planinskih pohodov in pripravili so jubilejni planinski pohod: iz Kam niške Bistrice čez Kamniško sedlo na Okrešelj in v Logarsko dolino. Tod so železarji hodili že šestič. Lepote Kamniških ali Savinjskih planin so prevelike, da bi se jih naveličal še tako izbirčen planinec.
Megleno dopoldne in močan veter na Kamniškem sedlu sta ovirala razgled, vendar železarjev to ni motilo, vsi so prišli do svojega cilja in skupnega življenja v naravi.
Štorski železarji so za svojo 10. obletnico prirejanja planinskih pohodov pripravili tudi jubilejne spominske plakete, ki so jih podelili vsem sindikalnim organizacijam združenega podjetja. Podelili so plakete tudi tistim planinskim vodnikom, ki so največkrat spremljali železarje na planinskih pohodih. Iz Železarne Ravne sta plaketo prejela planinska vodnika Jože Krivec in Franc Šisernik.
Tudi drugi planinski pohod je spremljal dež, posebno v dolinskem delu.
Za tretji planinski pohod slovenskih železarjev je vladalo med pohodniki veliko zanimanje. Pripravili so ga železarji z Jesenic. Šli smo 31. avgusta 1986 na Prisojnik z Vršiča. Dolge kolone železarjev-planincev so se vzpenjale po južnem pobočju Prisojnika, po prijetnih planinskih stezah, med skalami in prepadi. Prvi pristopniki so imeli na vrhu Prisojnika še lepo vreme, medtem ko je ostale zakrila megla in jih obsula z ledeno sodro.
izkuš,
svet.
Je prečudovit dogodek. Ni za vrtoglave,
eni pa se naj ne podajo sami v ta
Triglav — simbol pohodov slovenskih železarjev
Za marsikoga je bilo to presenečenje in enkratno doživetje.
Zaradi megle in mokrote je bilo vračanje težje, vendar so vsi varno in srečno prišli nazaj do ličarjevega doma na Vršiču.
Pohod na Prisojnik je zahteval od slehernega budnost, predvsem pa se je izkazala izurjenost, ki so jo planinci-železarji pridobili na skupnih planinskih pohodih.
Na vsej poti in na izpostavljenih mestih in krajih so za varnost skrbeli gorski reševalci postaj Jesenice in Prevalje.
Dež je priganjal z Vršiča, da so se odpeljali z avtobusi do hotela Erika v bližini Kranjske Gore, kjer je bil zaključek pohoda z dobro in okusno malico in veselim programom.
Jeseniški organizatorji planinskega pohoda so na pohod povabili tudi neke predstavnike-železarje iz Zahodne Nemčije, ki niso mogli mimo priznanja, da vlada na pohodu, ki je bil zahteven, dobra disciplina, združena z velikim prijateljstvom in veseljem.
Četrti planinski pohod slovenskih železar-jev je bil 20. septembra 1986 v organizaciji delovne skupnosti Veriga iz Lesc. Pripravili so pohod: »z Ljubelja čez Zelenico na Be-gunjščico in v Krpin«. Lepo jesensko sončno jutro je številne planinske pohodnike pozdravilo ob prihodu s sedežnico z Ljubelja na Zelenico. Pogled na ožarjene vrhove, kot je bila Vrtača, v ozadju Stol in za njimi cele verige z jutranjimi žarki obsijanih Julijcev z očakom Triglavom, to je bil jutranji pozdrav brez besed.
Drug za drugim so stopali veselih obrazov po strmem grušču, ki je kmalu prešel v idilično stezo pod strminami Begunjščice. Kmalu je bilo konec steze, na sedlu razpotje na levo na vrh Begunjščice, na desno pot do planinskega doma Roblek.
Večina je odšla proti vrhu, ki je žarel obsijan od toplega sonca, drugi pa po krajši poti do planinskega doma.
Opoldanski počitek je večina železarjev preživela ob planinskem domu na travi, ob stezi ali kar na prostoru ob koči, se predala toplemu dnevu, kramljanju in obujanju spominov.
Čas je že priganjal, pot je še dolga, vendar je bil užitek na soncu večji. Pot so nadaljevali po strmih gozdnih stezah in potem mimo lovske koče, sankarskega doma do naselja sv. Peter, od koder se je že videl cilj, to je Krpin. Na športnem stadionu se je zbrala številna železarska druščina, se okrepčala in se veselila.
Popoldne so se planinskim pohodnikom-železarjem pridružile še folklorne skupine sozda Slovenske železarne, ki so proslavile jubilejno 10. srečanje.
Folklorni plesi so popestrili naše skupno srečanje.
Organizatorji zadnjega planinskega pohoda so bili deležni vseh pohval in priznanj za pri pravo pohoda in vseh ostalih prireditev. Ravenski železarji-planinci so tokrat potovali skozi Avstrijo do Ljubelja, vračali pa so se čez Jezersko.
Udeležba na planinskih pohodih slovenskih železarjev v letu 1986 je za 123 planinskih pohodnikov večja kakor v letu 1985.
Največji porast v številu planinskih pohodnikov ima Železarna Ravne, saj se je planinskih pohodov udeležilo 693 ravenskih železarjev.
Skupna nadmorska višina prehojenih planinskih vrhov v letu 1986 je znašala 8.619 metrov in je bila višja za 1.860 metrov kot v letu 1985.
Skupno so bili slovenski železarji na pohodu okrog 25 ur.
Planinske pohodnike Železarne Ravne na vseh planinskih pohodih budno spremljajo planinski vodniki, ki skrbe za slehernega pohodnika od začetka pohoda, to je z Raven, pa vse do vrnitve domov. Od vodnikov prejemajo pohodniki vsa navodila o pohodu, o ponašanju in druga. Preverjajo tudi število udeležencev — prijavljencev in skrbijo, da so vsi pohodniki ob odhodih avtobusov zbrani.
Letošnje planinske železarske pohode so spremljali naslednji planinski vodniki iz Železarne Ravne:
Vili Burjak Toni Cifer Ivan Cigale Ferdo Igerc Vinko Krevh Jože Krivec Franc Podmeninšek Martin Pšeničnik Ivi Sekavčnik Edvard Štrucl Štefan Vevar
Vseh štirih planinskih pohodov slovenskih železarjev se je udeležil planinski vodnik Franc Šisernik.
Poleg planinskih vodnikov na planinskih pohodih slovenskih železarjev pa za varnost in dobro počutje vseh pohodnikov skrbijo člani Gorske reševalne službe — postaje Prevalje-
Njihova navzočnost na pohodih je za varno hojo nujna. Dajejo tudi razna opozorila preventivnega značaja. Njihovi nahrbtniki so vedno dobro založeni z vsem potrebnim materialom, ki bi ga v potrebi dali na razpolago in v pomoč. Tudi njihove brezžične zveze skrbijo, da je na pohodu vse v redu.
Planinskih pohodov slovenskih železarjev so se v letu 1986 udeležili naslednji gorski reševalci:
Milan Golobinek Ivo Gregl Drago Horjak Pavli Mandl Jure Mavrič Zdravko Moličnik Ivan Plešnik Marko Perak Dodi Pušnik Karel Ritonja Jože Svetec Rok Zagernik Zdenko Žager
Na drugem lanskem planinskem pohodu slovenskih železarjev iz Kamniške Bistrice čez Kamniško sedlo na Okrešelj in v Logarsko dolino se je pohodnici iz ravenske skupine Pavli šisernik iz Slovenj Gradca zgodila nesreča:
Pri izstopu iz stene na stezo nad Okrešljem si je poškodovala koleno, tako da poti ni mO' gla nadaljevati. Takoj so gorski reševalci nudili prvo pomoč in jo menjavajoč na hrbtih odnesli do Okrešlja. Po imobilizaciji noge se
Udeleženci planinskih pohodov slovenskih železarjev v letu 1986
	Ravne	Organizator planinskega pohoda Štore Jesenice Veriga			Skupaj
	PECA KAM. SEDLO 24. 5. 1986 23. 8. 1986		PRISOJNIK 31. 8. 1986	BEGUNJŠCICA 20. 9. 1986	
Železarna Jesenice	131	133	164	85	313
Železarna Ravne	393	106	102	92	693
Železarna Štore	38	64	38	27	167
Veriga Lesce	60	40	40	76	216
Plamen Kropa	40	17	23	23	103
Tovil					
Ljubjlana	25	6	12	22	65
Žična					
Celje	35	42	24	28	129
Metalurški inst.					
Ljubljana	1	3	1	6	11
Skupaj:	723	411	404	359	1897
Spominske značke planinskih pohod ov slovenskih železarjev v letu 1986
jo transportirali do avtomobila in v Logarsko dolino. Z avtobusom so jo odpeljali do bolnišnice v Slovenj Gradcu.
Sisemikova je poslala gorskim reševalcem s Prevalj zahvalo z željo, da jo objavimo v Fužinarju.
ZAHVALA
Ker še vedno ne morem osebno izreči zahvale gorskim reševalcem in gorskim vodnikom Železarne Ravne in Štore za tako požrtvovalno reševanje na Kamniškem sedlu, vam po tej poti izrekam skromno besedico “hvala«, a vsebuje moje najgloblje spoštovanje in hvaležnost.
Pri vašem tako humanem, a vedno nevarnem poklicu vam iz srca želim vso srečo!
S spoštovanjem in hvaležnostjo Pavla šisernik
srečanje planinskih vodnikov slovenskih železarjev
Izvršni odbor sindikata Plamen Kropa in konferenca 00 sindikata Veriga Lesce sta hila organizatorja 4. srečanja planinskih vod-nikov slovenskih železarjev. Srečanje je bilo 4- 10. 1986, in sicer v Begunjah na Gorenjskem.
Srečanje planinskih vodnikov je bilo kot 2aključek letošnjih planinskih pohodov.
Na srečanje so prišli planinski vodniki vseh delovnih organizacij združenega podjetja. Iz železarne Ravne se je srečanja udeležilo J4 vodnikov in trije gorski reševalci. Poslušali so poročilo o dejavnosti planinskih vodnikov v letu 1986, o problemih na pohodih. Pomanjkljivostih itd. Razmišljali so, kako izboljšati delo planinskih vodnikov v novem °bdobju in kako pritegniti nove vodnike.
Naloge planinskih vodnikov v letu 1987 naj b' bile, da skušajo med delavci posameznih delovnih organizacij pridobiti čim več ljudi 23 življenje v naravi.
Najmnožičnejši rekreacijski panogi med šlovenskimi železarji je treba v prihodnje posvetiti še več pozornosti in ji dati več možnosti za še večjo množičnost.
. Na 4. srečanju planinskih vodnikov so sprejmi tudi nekaj novih vodnikov za posamezne delovne organizacije.
Za železarno Ravne je to Toni Cifer.
Planinski vodniki so se dogovorili, da bo-®|a 5. srečanje organizirala TOVIL in METALURŠKI INSTITUT iz Ljubljane.
Prane Telcer
Kod bodo hodili slovenski železarji ~ planinci v lelu 1987
Planinsko pohodništvo je med delavci zdru-Pe9a podjetja Slovenske železarne že zelo I aljena in priljubljena rekreacijska panoga, ata v leto se število planinskih pohodnikov a, vedno več delavcev iz vseh delovnih ^ ganizacij se želi udeleževati planinskih po-tr h°^’ k' niso samo zanimivi, ampak so po-ni tudi zdravju in rekreacijskemu izživlja-jeU v daravi. Udeležba na planinskih pohodih je Por?k. da je med delavci ta zvrst rekreacije ^bjubljena, saj poleg telesne razgibanosti 2|vljenja v naravi pridobiva tudi na med-
sebojnem združevanju in razširjanju prijateljskih spoznanj.
Planinski pohodi so vedno dobro zamišljeni pa tudi varno in zadovoljivo opravljeni.
Organizatorji planinskih pohodov se vedno zelo potrudijo, ko izbirajo nove smeri pohodov, nove kraje in nove zanimive vrhove.
Tudi v letu 1987 bo na voljo zelo zanimivo planinsko potovanje delavcev — slovenskih železarjev.
Pripravljeni bodo zopet štirje planinski pohodi, in sicer:
1.	V maju 1987 pripravi TOVIL — Ljubljana planinski pohod železarjev na NANOS.
Za mnoge, posebno za železarje z Raven bo to nekaj povsem novega, saj so bili na Nanosu doslej zelo redki Korošci.
Nanos je 1261 metrov visok vrh v bližini Postojne (dobro je viden s ceste proti morju). Izhodišče za vzpon na Nanos je vas Razdrto, od koder je dve uri hoje. Razgled z vrha Nanosa je čudovit na vso Vipavsko dolino, Kras in tja do morja.
Na vrhu Nanosa je RTV-oddajnik in planinska postojanka, imenovana Vojkova koča na Nanosu. Prav spomladi je Nanos zelo bogat s planinskim cvetjem.
%
K
Znak planinskih vodnikov
2. Železarna Ravne bo pripravila drugi planinski pohod slovenskih železarjev, in sicer v juniju 1987 LOKA—RADUHA—KOPRIVNA (2063 metrov).
Za planinski pohod Loka—Raduha—Koprivna bosta pripravljena dva dostopa, in sicer:
a) Za planinske pohodnike Železarne Jesenice, Verige, Lesce, Plamena Kropa, Tovila Ljubljana, Metalurškega instituta Ljubljana. Železarne štore in Žične Celje z izhodiščem STRUGE, to je s ceste proti Lučam, skozi naselje Raške do planine Vodole (do tod možen prevoz z avtobusi), nato peš do planinsko koče LOKA.
b) Za planinske pohodnike iz Železarne Ravne: z avtobusi z Raven skozi črno do Mlinarskega v Bistri. Nato peš mimo Osojnika, Bele peči, čez planino Vodole, Javorje do planinske koče LOKA, kjer se srečajo vsi slovenski železarji.
Skupen vzpon na Raduho, sestop skozi Durce na Grohat, mimo Bukovnika v Koprivno.
Planinski pohod je zelo zanimiv, saj je na poti polno prvinskih naravnih lepot.
3. V avgustu 1987 pripravljajo tretji planinski pohod slovenskih železarjev delavci Železarne štore v Kamniške planine. Izhodišče pohoda bo Rogovilec, skozi Robanov kot na
Korošico (1808 metrov), hoje približno 4.30 ure.
Vračanje čez planino Vodole v Podvolovljek in v Luče. Omenjeni planinski pohod bo zelo pester in bo zanj potrebna planinska kondicija.
Pohodniki se bodo na tem pohodu srečali verjetno z najlepšim kotičkom Savinjskih Alp.
4.	V septembru 1987 bo v organizaciji Železarne Jesenice 4. planinski pohod slovenskih železarjev na Mojstrovko, 2332 metrov visoko.
Izhodišče za pohod na Mojstrovko je Vršič. Od Tičarjevega doma na vrh je 3 ure hoje.
Planinski pohod na Mojstrovko je zelo lep in ne preveč zahteven.
O vseh planinskih pohodih bodo železarji pravočasno obveščeni.
Ajnžik
V
Se enkrat: Brančnrnikova hči
Za tretjo številko lanskega letnika Fužinar-ja, sem napisal kratek prispevek z naslovom: Brančurnikova hči. Vmes je imel prste tiskarski škrat, ki nam jo je pošteno zagodel: dal je namreč objaviti samo uvod, glavni del pa je skril tako spretno, da ga delavci tiskarne niti urednik sam niso našli. Tako okrnjen prispevek ni dosegel svojega namena. Sicer je objavljeni uvod kot celota v redu, vendar se ne ujema z naslovom. Na to so me opozorili tudi nekateri bralci, ki so nekaj pogrešali. To bom zdaj dopolnil. Tudi kruh se kdaj skazi.
Že objavljenega uvoda seveda ne bom ponavljal, morda samo misel, da za ljudi, ki imajo opravka s strankami, ni vselej lahko. Nobeden ne more biti vsak dan dobre volje, včasih tudi mi kot stranke nismo preveč vzorni! Tiskarski škratje zamučkal naslednje:
V tem pogledu je daleč naokoli slovel rajni Brančurnik. Radodarno je delil prijazen nasmeh, bil je pozoren do vsakega, tudi najbolj skromnega gosta. Po njegovi smrti je bilo zapisano, da je človeka s takimi kvalitetami nemogoče nadomestiti. Ko je Brančurnik odšel na sosedno božjo njivo, sem bil enkrat v tej gostilni zelo razočaran. Potem me tam dolgo niso videli.
Naneslo je tako, da sem spet zavil vanjo. Ni mi žal, kajti tokrat sem bil zelo prijetno presenečen. Ko sem vstopil in se vsedel, je bila natakarica odsotna. Čeprav sem sedel bolj odmaknjeno, me ni zgrešila, ko se je vrnila iz kuhinje polnih rok. Kakor hitro je utegnila, je prišla do mene, še enkrat je prijazno pozdravila in vprašala za naročilo. Obsedel sem bolj dolgo, kot bi bilo treba, opazoval sem jo pri delu. Morda so me ostali gosti obsodili, da gledam njene obline, vendar je mene bolj zanimalo njeno vedenje do gostov, ki je bilo ne samo neoporečno, ampak tudi pohvale vredno! Premišljeval sem: če se tudi te reči podedujejo, potem je ta prav gotovo Brančurnikova hči!
Nisem se zanimal, kdo in čigava je. Uprava te gostilne bo to lahko ugotovila: dopoldanska izmena dne 16. julija preteklo leto.
Če smo upravičeni kritizirati, smo dolžni tudi pohvaliti, kadar je kaj!
Nekaterim za zgled napisal hvaležen gost.
Stanko Lodrant
Ante pan te popnlore...
(0 zanimivem spomeniku v Železni Kapli)
»Na trgu tam v Celovci kamniti mož stoji bedenj drži v roci ... Kaj pa to pomeni? se vprašajo ljudje. V povesti izročeni se tole nam pove ...« Tako je začel Anton Aškerc balado o Kamnitem ribiču. V njej opiše zgodbo o celovškem ribiču, ki na trgu, pri prodaji rib, ni hotel menihu postreči slovensko. Sveti mož je prevzetneža preklel: »Tako dolgo boš tu kamenit stal, dokler bo v Celovcu en sam Slovenec!«
Ne vem, zakaj v snopiču Aškerčevih izbranih del zbirke »Naša beseda« ni te odlične balade. Je mar tisti, ki je tokrat izbiral pesmi, storil to zaradi dobrososedskih odnosov? Naši dobri sosedje pa so relief tega kamnitega ribiča z zelo vidnega položaja sredi mesta pred nedavnim »skrili« v muzej. Menda je bil napoti prometu. Očitno je bil napoti drugače!
Ko bi Aškerc še živel in bi se razgledoval po Železni Kapli, bi prav gotovo skoval tudi pesem z zagonetnim naslovom tega sestavka, namreč o nadvse zanimivem in ličnem spomeniku sredi kraja. Nasprotno odstranitvi prej omenjenega starega »ribiča« je bil ta spomenik postavljen šele pred kratkim. Radovednim tujcem želi poročati o naslednjem zanimivem kapelskem običaju:
Za svečnico kapelski otroci nosijo v povorki skozi svoje mestece modele cerkvic, narejene iz papirja, lepenke in lesa. Pri tem kričijo: »ANTEPANTEPOPULORE KOCELVRA-TACVILELORE!« Mik večerne ceremonije povečajo luči, ki so nameščene v cerkvicah in sijejo skozi raznobarvno prelepljena okenca. Sprevod se konča v zgornjem delu kraja. Tu modele cerkvic snamejo z nosilnih kolov in jih spuščajo v Belo, ki teče skozi kraj. Tako sedaj cerkvice z gorečimi lučkami plavajo skozi naselje, kar je ponovna paša za oči.
Vsi zgodovinarji si niso čisto na jasnem o izvoru in pomenu tega običaja. Ker je v zvezi z vodo, je upravičen sum spomina na povodenj. Verjetnost poplave je v kraju zelo velika, saj se tu steka pet »grabnov«. (Graben na Koroškem pomeni potok in tudi dolino, ki jo je ta voda izgrizla!)
Element prižganih lučk v cerkvicah pa je običaju prav očitno dodal februarski cerkveni praznik svečnica. S te strani izvira tudi zagonetno besedilo, katerega ob tem spektaklu vpijejo otroci. Na svečnico blagoslavljajo v cerkvah sveče, zatem se oblikujejo procesije, pri katerih duhovnik (D) in ministranti (M) pojejo ali recitirajo »Simeonovo pesem«;
D: Nune dimittis servum Tuum, Domine!
M: Secundum verbum Tuum in pace.
D: Guia viderunt oculi mei.
M: Salutare Tuum.
D: Ouod parasti.
M: Ante faciem omnium populorum (pred obličjem vseh narodov)
D: Lumen ad revelationem gentium.
M: Et gloriam plebis Tuae Israel.
D: Gloria Patri et Filio et Spiritui saneto.
M: Sicut erat in principio et nune et sem-per et in saecula saeculorum.
Psalm je nekak vzklik slepega starčka Simeona, judovskega duhovna, ki mu je bilo
prerokovano, da ne bo prej umrl, preden bo prišel na svet Odrešenik. Ob prvem obisku Jožefa in Marije z Jezusom v templju se je to zgodilo. Zato Simeon prosi Gospoda, da lahko sedaj odpusti svojega služabnika ...
Od vsega psalma je ostal otrokom v spominu en sam verz, pa še ta popačen: »Ante pante populore ...« A kako je z dodatkom: KOCELVRATACVILELORE? Bral sem reportažo nekega nemškega novinarja o tem ka-pelškem shovvu. Zadnje čase namreč podob ne običaje vneto kličemo iz pozabe, saj so za turiste precejšnja vaba. No, omenjenemu novinarju je prav smešno spodrsnilo. Kljub obvladanju latinščine je v drugem »verzu« njegova pamet odpovedala. Ker je bil eden tistih, ki na Koroškem Slovencev nočejo videti ... se je v razlagi omenjenega besedila in običaja zatekel v slutnje o morebitnih keltskih ostankih. O, anima simplex! Resnica je čisto preprosta:
Ko je glasni otroški sprevod šel nekoč mimo hiše z domačim imenom Kocel, je tam nekdo odprl vrata. Jasno! Zakaj pa naj ne bi opazoval zanimivega mimohoda? Ker vrata v tečajih niso bila namazana, so zaškripala, poredni, lahko bi rekli tudi iznajdljivi otroci, pa so cviljenje na licu mesta vpletli v svoje vpitje; malo popačeno sicer, pač zaradi rime.
Viri: Štefan Singer: Kultur und Kirchen-geschichte des Jauntales Lastna doživetja
MISLI
Vsak človek si želi, da bi dolgo živel, pa
nikdar ostarel.
SWIFT
Zakonsko življenje je kot gledališče z vedno istim programom, zato moramo spreminjati vsaj sceno.
FELLINI
Ne jezite se če vam izpadajo lasje, predstavljajte si, da bi to lahko bolelo in bi jih morali puliti kot zobe.
FONDA
Ko človek prekorači štirideseto leto, opazi da se je njegov svet podrl, sam pa je preživel ruševine.
MALDEN
Svojim učencem sem dopovedal, da mi ne smejo verjeti nobene besede, vsako morajo preveriti.
LORENZ
Kritiki se lahko izognemo samo, če ničesar ne naredimo.
JURGENS
»-Ante pante« spomenik v Železni Kapli z lepim barv-vnim mozaikom, ki žal, na črnobeli sliki komajda pride do izraza
Jerica Skrivarnik
Jože in Ivanka Stopar sta praznovala 50 let skupnega življenja
Okoli Javorja in Podpece se razprostirajo hribi, kotanje in mogočna Peca, kjer le po pripovedki spal ali pa še spi kralj Matjaž. Mi smo imeli svojega kralja Matjaža — Pavleta Zavcerja, ki je med nas Korošce prispel, da organizira boj proti °kupatorju, sedež pa je imel v skalovjih Pece.
V Javorju je 13. septembra 1904. leta Zagledal luč sveta Jože Stopar. Tudi šolo Je obiskoval v Javorju. Ob pričetku prve svetovne vojne 1914. leta so morali njegovi trije bratje v vojsko, zato je moral šolo prekiniti, da je delal doma na kmetiji. Sreča pa je bila, da so se vsi trije bratje vrnili iz vojske domov. Težko mladost je lrnel. Treba je bilo samo garati in delati za preživetje. Ker ni dobil boljšega dela, je kil 10 let furman (voznik). Prevozil je vse hribe in doline, kotanje in griče Javorja, Koprivne, Podpece, Tople in Bistre. Spal le Po hlevih med kravami, konji, ovcami ln mačkami. Včasih pa so ga nadlegovale tudi podgane. Dolgi so bili delovni dnevi. Koči so bile samo po 6 ur. Se v temi je uaoral krmiti konje, v prvem svitu pa že na vožnjo. Pa kaj, ko je bil mlad, je šlo vse brez godrnjanja. Ker pa se je že na-Veličal furan j a, je šel delat na cesto. Tudi tukaj je bilo delo od zore do mraka. Plju-mti je bilo treba v roke in trdo delati, saj včasih ni bilo strojev. Samo lopata, kramp, motika in »šajtrga«.
Kjegova žena Ivanka je bila rojena 4. 8. 1912 v Podpeci. Hči kaj žar jev, kjer je bilo več otrok. Poročila sta se 22. 11. 1936. leta v Črni na Koroškem. Minilo jima je Petdeset let skupnega življenja.
Rodile so se jima tri hčere. Ivanka se je 'zsolala za učiteljico, Janja je napravila Vlšjo ekonomsko šolo, Marija pa je kuharica.
Leta 1941 se je Jože zaposlil pri Rudniku Mežica, kjer je delal do upokojitve. Težko le bilo življenje. Preživela sta veliko brid-mh ur v skrbeh, kako bosta izšolala svoje Lerke, ker je bilo denarja premalo na ^seh koncih. Pa s skupnimi močmi je šlo. reživela pa sta tudi veliko srečnih dni svojo družino na ženinem domu pri Ke-u v Podpeci. Tudi druga svetovna vojna Jlh je zatekla tam.
Rartizani so se pričeli pri njih kar hitro j® a*ati, saj je bila hiša na samotnem Soaju’ tako se je že jeseni 1942 pričelo
Zlatoporočenca Jože in Ivanka Stopar
partizanko, in sicer Vlasto Ameršek iz Trbovelj. Ta jima je tako hvaležna, da jima še sedaj piše in jima je za zlato poroko poslala lepo čestitko in tudi darilo.
V nedrjih Pece sta živela vse do leta 1971, ko sta se preselila med nas Prevalj-čane, da tukaj preživljata jesen svojega življenja. Večkrat pa jima ob pogovorih in
Silvo Jaš
tudi tako misli uhajajo v Podpeco, kjer sta pričela svoje skupno življenje, kjer sta se skupaj z našo vojsko tudi bojevala za boljši obstoj svojih otrok, da bi jim bilo življenje lažje, kot je bilo njuno.
Njuno življenje poteka v miru, slogi in ljubezni. Naj jiima še mnogo let mine skupaj v zdravju!
Zlata poroka zakoncev Močnik
tovanje z NOB.
. Obirali so material za partizane. V za-e u leta 1943 pa so se pri njihovi hiši
Oglašali vse pogosteje. Hranili so jih, prali Rm ustregali, kar je bilo treba.
^ Velikokrat so bili pri njihovi hiši Union, lo^ r°& Ivan Pudgar, Vester Grabner, Mi-je eromel in še mnogi drugi. Veliko jih ojih nRhove hiše odšlo v partizane. Pri so čakali na vezo. Zdravili so bolno
Prisrčno in veselo je bilo 11. oktobra lani pri Močnikovih na Partizanski 30 Ravne tako kot že dolgo ne. Sicer pa tudi zlata poroka ni vsak dan. Kaj je lepšega, kot ponovno reči DA, tako kot pred 50 leti, ko ponovno oživijo spomini davne preteklosti, ko se zaveš, kako dolga življenjska pot je za teboj. Takšna in podobna razmišljanja bi lahko strnili za zlatoporočenca Močnik.
Leopold Močnik se je rodil 1. 11. 1909 v Dobji vasi, po domače pri Kaizerju, kot
nezakonski sin. V takratnem Guštanju je končal 6 razredov osnovne šole in ko še ni bil star 14 let, je moral poprijeti za delo v železarni. V stari livarni je bilo njegovo prvo delovno mesto, ki pa je bilo zelo težavno, saj so že vrstniki njegovih let morali pošteno garati. Leopold pa ni odnehal. 1930. leta je odšel na služenje vojaškega roka v Črno goro, vendar pa je tam prebil samo 9 mesecev, ker je bil edini fant v družini. Nekaj časa je bil potem brez zaposlitve, potem pa se je začel pri zidar-
skem mojstru Straserju učiti nove obrti, vendar dela ni bilo na pretek, še zlasti pozimi ne. Spet je iskal kruh in srečo v železarni, kjer jo je 1935. leta našel, ostal pa ji je zvest vse do upokojitve 1968. leta. Ves ta čas je bil v špediciji valjarne, v kontroli in proti koncu delovne dobe je bil vodja odpreme. To so samo skope karakteristike Leopolda na njegovi dolgi življenjski poti, še veliko, veliko bolj zanimiva ter razgibana je bila njegova druga plat. 2e pri 17 letih je dobil klarinet, kar je bila takrat silna redkost, veselje do glasbe pa ga je spremljalo že od mladih nog. Pri kmetu Regačniku, ta je bil tudi vojaški kapelnik, je začel svojo glasbeno in igralno pot. Ustanovili so orkester, kjer je igralo 10 do 16 različnih instrumentov in zato torej nič čudnega, da sta to veselje in smisel do glasbe prešla tudi na sina Poldeta. Leopold je zelo dolgo igral tudi pri zdajšnjem orkestru ravenskih železar-jev, zato so se mu godbeniki ob njegovem jubileju tudi na poseben način oddolžili.
Veliko let je bil spremljevalec pri reševalnem avtomobilu, kajti takrat reševalna služba še ni bila kadrovsko močna in tudi tovrstnega osebja ni bilo na razpolago. Vrsto let je bil pri gasilcih, pa v strelski družini, kjer so dosegli veliko uspehov. Ni manjkal tudi v telovadnem društvu SVOBODA, pa v tamburaškem orkestru Ravne, kjer je bil kapelnik Viternik. Leopold se s hvaležnostjo spominja njega in vseh nastopov z njim. Od nekdanjih tamburašev živi še samo on, klena koroška korenina. Veliko najrazličnejših funkcij je imel v Društvu upokojencev Ravne in še bi lahko naštevali.
Jožica se je rodila 13. 2. 1908. leta pri Stoparju v Celovcu, prav tako kot Leopold nezakonska. Odraščala je ob pomoči dobre babice, ves ta čas pa je služila pri kmetu Gačniku-Miheliču, kjer je opravljala najrazličnejša opravila, od poljskih del do kuhanja. Te navade dobre, stare kuhinje je ohranila vse do današnjih dni.
Ko sta se 10. oktobra 1936. leta poročila, se je za njiju začelo povsem novo živ-
ljenje, začela sta po svoje in skozi vsa ta leta sta ohranila veliko mero medsebojnega spoštovanja in ljubezni, vse tiste vrline pač, ki jih današnji mladi ljudje tako malo cenijo ali pa jih sploh ne poznajo. V zakonu se jima je rodilo dvoje otrok, Rozika, ki je poročena in že vrsto let stanuje v Titovem Velenju, ter sin Polde, ki je poosebljen lik očeta in zato torej nič čudnega, da je prevzel toliko očetovih navad, ima pa tudi prirojeno veselje do glasbe in tu dosledno stopa po očetovi poti.
V delovnem vsakdanu so jima tekla leta skupnega življenja, nateklo se jih je 59. Ko se danes v mislih vračata nazaj ter obujata spomine, kar ne moreta verjeti, da čas tako hitro in neizprosno beži, da je od takrat, ko sta bila ženin in nevesta, pa do danes vse tako hitro minilo. Njuna nekoč nebogljena otroka sta že davno velika, samostojna ter vsak s svojo družino, vsak s svojo življenjsko potjo, ki ju že od zibelke spremlja tudi njuna ljubezen, iskrena in čista, takšna, kot jo imajo le starši. Leopold, ki je kljub letom še vedno čil in zdrav, si želi, da bi ga tudi v prihodnje spremljalo dobro zdravje. Jožica pa meni, da lahko zakonski par doseže tako visok jubilej le v medsebojni ljubezni in slogi ter poštenosti drug do drugega. »Vsa leta sva morala z možem trdo delati, če sva hotela otrokoma in sebi dati vsaj kanček dobrega življenja.«
Zanimiv je bil klepet z našima jubilantoma. Toliko življenjskih resnic, toliko spominov davne preteklosti, ki je že zdavnaj obledela, je znova zaživelo v številnih fotografijah na mizi pred nami in med temi življenjskimi mejniki sta ostala zakonca Močnik. Skromna, z bogato preteklostjo in ponosna, kot bi hotela dokazati, da tudi sedanji trenutek potrebuje takšne ljudi.
Za njun zlati jubilej jima zaželimo še veliko, veliko skupnih srečnih dni v jeseni življenja, predvsem pa veliko zdravja ter vsega lepega v krogu dragih.
Rok Gorenšek
Sečnjakovi Štefki v slovo
(7. 12. 1941—25. 11. 1986)
Ne jokajte,
le tiho grob moj obstopite, pomislite, ko vanj strmite, na bol in bolečine,
spomnite se, kako strašno, trpela sem, zato mi večni mir, tišino zaželite!
Sedmega decembra lani bi bila Sečnja-kova Štefka stara komaj 45 let. Bila je torej v cvetu svojih let, ko je po petih letih obupnega boja za življenje, po petih letih, polnih bolečin, strahu in skrbi zase, za dom, za moža in sinova, le omagala in do kraja izčrpana omahnila v prerani grob-Premagal jo je in ji uničil življenje strašni, trenutno najhujši in najzahrbtnejši sovražnik človeštva. Sovražnik, ki ga do sedaj vsa človeška znanost in tehnika nista mogli premagati. Prav zares je moral biti strahoten ta boj za življenje zanjo, ki je sama le predobro vedela, da je obsojena in zaznamovana, da je vse zaman, ker bo prej ali slej v tem boju omagala in podlegla.
Še mnogo hujši in bolj boleč pa je bil Stefkin brezupni boj za njenega ljubečega moža in njena ljubljena otroka, ki niso vedeli, kaj bi storili, kako bi ji pomagali, da bi ozdravela. Radi so jo imeli, morali pa so z zatajevanim strahom in grozo, tako rekoč brez moči gledati, kako je pred nji' hovimi očmi z vsakim dnem bolj hirala io trpela in kako je počasi ugašalo njeno življenje.
Huda in nadvse boleča je bila Štefkina zla usoda tudi za njene sestre in brate, za vse sorodstvo, za sosede, prijatelje i° znance. Vsi so jo radi imeli, vsak bi bil zanjo pripravljen vse storiti, če bi le količkaj pomagalo, toda pomoči ni bilo. Vsem je ostalo le slabotno upanje, žalost in tiho sočustvovanje z njo, ki je trpela.
Rajna Štefka Gorenšek se je rodila
7.	decembra 1941. leta pri Sečnjaku na Selah. Pri hiši se je rodilo 12 otrok. Štefka je bila med njimi deseta. Bila je pridna za delo in vsi so jo radi imeli. Štefka bi se bila rada kaj izučila, toda doma je bilo preveč dela. Spoznala se je z najmlajšim Lužnikovim sinom Alojzom iz Podgore v Kotljah, in 5. februarja 1966 sta se poročila. Sprva sta se naselila v stari Lužni-kovi bajti pri Lužniku. Štefka si je želela na svoje, zato sta na zemlji, ki jima jo je podarila Lužnikova Gela na Brdinjah, začela graditi hišo, v katero sta se predvsem po prizadevnosti Štefke vselila že novembra 1969. Gradnja je od obeh zahtevala veliko žrtev, dela in napora, toda z neomajno trdno voljo sta jo dokončala. Štefka je bila pridna, gospodarna gospodinja^ Sinova, ki ju je rodila, je ljubila nadvse, rada pa je imela tudi svojega moža. Bila je dobra soseda, brez dlake na jeziku. Pomagala je, kjer je bilo potrebno. Ko smo gradili našo hišo, je mešala malto za temelje, kakor da bi šlo za njeno hišo. Rada je posojala, karkoli smo potrebovali. Kuhala in stregla je našim delavcem, kakof
Zlatoporočcnca Močnik
m
Štefka Gorenšek
delajo zanjo. Prisrčna hvala Štefka, za vso tvojo dobroto, ki si nam jo izkazala ° gradnji naše hiše. Hvala ti tudi za to, . er si bila tako dobra soseda, teta in prijateljica. Hvala ti v imenu vseh sosedov ju sorodnikov. Ljubila si tudi svoje sestre jn brate in njihove otroke s pravo toplo JUbeznijo. Hvala ti tudi za to. Po smrti dularjeve Pavle leta 1978 je Štefka nekaj asa pomagala pri Dularju kot natakarica, Pozneje pa se je za stalno zaposlila. Bila Je Pridna pri delu in ga je rada opravljala.
ePo je bilo. Lepo smo se imeli v naši novi Vasi na Brdinjah vse do usodnega avgusta °L leta, ko je opazila prve sumljive znake zahrbtne bolezni, ki se je, žal, le Prehitro potrdila. Sledila je operacija v JUbljani. Kazalo je, da je vse v redu. Pri-jje a je zopet delati, toda le za kratko časa, ze leta 1983 se ji je zdravje zopet poslab-,a°- Ostala je doma in pričela bolehati, ler nam ni v torek, 25. novembra lani. Umrla.
V spominu pa bo še naprej živela z nami.
^■°k Gorenšek
Janez Gradišnik
Prekmalu, mnogo prekmalu smo se mo-sm * zbra^ na hotuljskem pokopališču, da sl h na®' slovenski šegi vzeli po-e nje slovo od Janeza Gradišnika, ki
nas
g v cvetu moških let za vedno zapustil.
e v 44 ietu svojega mnogo obetajoče-sd Z*v^enJa Je bil. Bister, nadarjen in Sa°s°ben človek je bil naš Janez. Pa ne izh ° t0’ bil naPrednega duha, saj je 4et iz napredne, revolucionarne pro-dohFS^e ^ru^ne Gradišnikov. Bil je duša, ie u.ef človek, ki je rad pomagal, kjerkoli “no potrebno.
l9**°jni Janez se je rodil 2. januarja Gr h-a očetu Francu in niateri Angeli je	na Brdinjah. Le dve leti in pol
Šol0 Star’ k° mu Je umrla mati. Osnovno kliuč °biskoval v Kotljah. Izučil se je za Uiod ^vP^arja- Pozneje se je zaposlil v elni v železarni na Ravnah. Bil je
aktiven, zato je v mladinski organizaciji kmalu opravljal pomembne funkcije. Po vrnitvi iz JLA je kmalu prevzel dolžnost komandanta protizračne obrambe mesta Ravne na Koroškem. Ob delu je nato dokončal srednjo komercialno šolo. Leta 1974 se je zaposlil na tedanjem odseku za ljudsko obrambo občine Ravne na Koroškem, kjer je opravljal delo referenta za obrambno vzgojo prebivalstva, pozneje pa tudi delo referenta za civilno zaščito. Ta dela je uspešno opravljal vse do 1. julija 1985, ko je bil zaradi bolezni invalidsko upokojen.
Kot referent za obrambno vzgojo je rad prihajal na predavanja v Kotlje, ki so mu bile kot rojenemu hotuljcu še posebno pri srcu. Pri srcu so mu bili tudi hotulj-ski gasilci. Ni bilo prošnje, ki so jo poslali hotuljski gasilci, da je ne bi bil pomagal ugodno rešiti. Janez je bil v življenju naprednega mišljenja, pravi komunist, ne le v besedah, tudi v dejanjih.
Toda človeško življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev. Iz uspehov in neuspehov. Iz veselja in optimizma, žalosti in razočaranj. Mnogi sloviti ljudje tega sveta, so prestali vse mogoče težave in trpljenje življenja. Razočaranja pa niso mogli prenesti, zato so padli in podlegli ter zaradi tega tragično končali svoje življenje.
Tudi rajni Janez je doživel globoko, večkratno, hudo življenjsko razočaranje, ki mu ni bil kos, ki ga ni mogel in znal preboleti. Prehudo je bilo in prišla je mnogo prezgodnja smrt.
Hvala ti, Janez, za vse, kar si v svojem kratkem življenju dobrega storil za nas vse. Hvala ti kot komunistu, sodelavcu, sosedu, sorodniku, znancu in prijatelju.
Počivaj v miru pod lipami sredi Kotelj, ki si jih v življenju tako rad imel.
Jerica Skrivarnik
Umrl je Peter Tomazin-Skala
Se bolj bliskovito kot po telegrafu in telefonu se je 3. decembra 1986 razvedelo, da je umrl koroški borec — partizan Peter Tomazin, s partizanskim imenom »SKALA«. Skoraj ne moremo verjeti, da ga je tako čez noč pobralo. Vsi koroški borci ga bomo hudo pogrešali, posebej pa še Pre-valjčani, saj je bil od leta 1978 predsednik naše borčevske organizacije. Marsikaj je storil zanjo. Prizadeval si je za nove pomnike NOB v našem kraju in okolici. Bil je povsod, kjer je videl, da je potrebno. Svetoval je sedaj enemu, sedaj drugemu, če se je zatekel po nasvet k njemu. Zato smo še toliko bolj obnemeli, ko smo zvedeli, da ga je zmanjkalo.
S težkim srcem smo pripravljali njegov pogreb, ker smo vedeli, da se bomo od njega za vedno poslovili. Med nami bo ostal živ spomin na njega, borca za lepšo prihodnost, delavca in komunista. Nenehno se je bojeval za naše pravice, za pravice delovnega ljudstva.
Mnogoštevilna množica ljudi, borcev s te in one strani meje se je 6. decembra 1986
zbrala na pokopališču Barbara nad Prevaljami, s številnimi prapori, da se še zadnjič poslovimo od njega.
V poslovilnem govoru je Franc Fale dejal:
»Komaj smo pred mesecem dni pokopali Pavla Zaucerja-Matjaža — legendarno osebnost koroškega partizanstva, že je smrt znova udarila med naše vrste. Iztrgala nam je Petra Tomazina-Skalo.
Z njegovo smrtjo je nastala v borčevski organizaciji na Prevaljah, v ravenski občini in v Sloveniji med njegovimi tovariši in prijatelji globoka praznina.
Peter Tomazin-Skala se je rodil pred 66 leti na Selah pri Slovenj Gradcu. Tam je preživel leta svoje rosne mladosti. Izučil se je kovaštva, nato pa delal pri železnici, v Rudniku Mežica in pri Stavbeniku na Prevaljah.
Ko je nacistični okupator pregazil našo domovino, ko so bila najtežja leta v zgodovini slovenskega naroda, je Peter kot zaveden Slovenec takoj stopil na pravo pot. 2e leta 1942 je sodeloval z OF, februarja 1943 pa je vstopil v NOV. Ob nekem napadu na Strojni je bil hudo ranjen v roko in v trebuh, tako da je fašistični drhali komaj ušel. Nekaj časa se je zdravil v gozdu blizu Rašešnika. Tako se je zdravil na območju Strojne, Suhega vrha in Stražišča. Ko pa je ozdravel, mu je bila zaupana odgovorna naloga, da v dolini Bistre pod Belo pečjo organizira bolnišnico. To partizansko bolnišnico, nazvano B-ll Pepca, je vodil do osvoboditve maja 1945.
Nekako v začetku leta 1945 je bila ta bolnišnica izdana. Pravi čas pa so še dobili partizani obvestilo, da se naj umaknejo. V snegu, ki ga je bilo ponekod tudi do dva metra, je napravil premik bolnišnice, rešil vseh 23 ranjencev kljub globokemu snegu in mrazu, da jih niso pobili, ko so napadli bolnišnico, ki pa je bila takrat že prazna.
Po osvoboditvi je poleg redne zaposlitve delal v raznih predstavniških organih in družbenopolitičnih organizacijah. Bil je republiški poslanec ter predsednik raznih odborov in komisij pri skupščini občine Ravne na Koroškem.
Najbolj zvesto in zavzeto pa je delal v organizaciji Zveze borcev. Pred smrtjo je bil predsednik borčevske organizacije na Prevaljah in predsednik Področnega odbora koroških partizanov. Iz NOV je bil demobiliziran kot 60-odstotni vojaški vojni invalid. Za zasluge med vojno in po osvoboditvi je dobil več odlikovanj in številna priznanja, v letu 1986 pa tudi občinsko nagrado.
Ko sem bil pred 10 dnevi pri njem v delavnici na Prevaljah, mi je z veseljem in delovno vnemo pripovedoval, kako se naredijo najboljše grablje. Govorila sva tudi o zadevah naše organizacije. To je bil najin prijeten, a žal tudi zadnji pogovor. Ni ga več — ne bo ga več. Rojstvo, življenje in smrt so trije biološki zakoni, lastni vsemu živemu. Nihče jih ne more spremeniti, nič jim ne more ubežati. To veličastje matere narave je in bo vekomaj delilo človeku veselje, srečo z nesrečo in žalost. In danes je tu žalost med Petrovimi svojci, sorodniki, tovariši, prijatelji in znanci. Med nami se nevidna plazi in do bolečine stiska naša srca.
Družabnici smrt in žalost sta opravili svoje delo. Vzeli sta nam Petra, ki je jesen svojega življenja živel delavno, tiho, skromno, a vendar srečno. Petra smo imeli radi. Naš je bil. A vendar je moral na pot, s katere ni vrnitve.
Dragi Peter! V srcih svojih soborcev živiš naprej. Tam daleč nekje z bojnimi tovariši v mraku gozda, ob tabornem ognju tiho poješ svojo najljubšo pesem. Ne bo več dolgo, ko se vam pridružimo. In vsem skupaj bodo tisti lesovi, ki so nam za življenja dajali zavetje — šepetali svojo večno uspavanko.
Ko danes stojimo pred tvojim zadnjim domovanjem, ti zagotavljamo, da te bomo ohranili v trajnem spominu kot zvestega tovariša in dobrega prijatelja.
Hvala lepa za vse, kar si v svojem življenju dal plemenitega nam, družbi in naši socialistični domovini.«
Od našega borca se je v imenu družbenopolitičnih organizacij kraja Prevalje poslovil predsednik krajevne konference SZDL Alojz Ovnič, ki je dejal, da ga bomo vsi krajani Prevalj zelo pogrešali, saj se je njegova življenjska pot prehitro končala.
V pogovoru mi je pokojni večkrat dejal: »Sedaj, ko smo že bolj v letih in že ne moremo več tako delati, bomo imeli več časa, da bomo opisovali našo borbo in borbene poti na tej in oni strani meje naše Koroške.« Veliko je doživel, veliko je vedel, veliko je že napisal, a vendar ne vsega, kar je še imel v načrtu. Vedno je govoril nam borcem: »Pišite svoje doživljaje, da ne bodo šli v pozabo, da bo mladina vedela, kako smo mi živeli v mladostnih letih, da nismo imeli mladosti, kajti v najlepših letih naše mladosti je bila vojna, ki smo se ji postavili po robu. Zato smo veliko pretrpeli, pa doživljali tudi lepe trenutke, kadar nam je kakšna akcija uspela.«
Peter-Skala se je vedno rad pogovarjal z mladino in pionirji. Vedno je znal kaj povedati, dajati nasvete, pa tudi sam poprijeti za delo.
Zato smo mu lahko vsi občani občine Ravne na Koroškem, ki se razprostira od Dobrij do Pece, hvaležni za vse, kar je storil za nas in našo socialistično skupnost.
Ivan Gradišek
Mojstru v slovo
»Kapelniku SKUD v Guštanju, mojstru ljudskega sluha v spomin: Kar jaz s peresom ne dosežem, presežeš ti s fanfaro«, je Jožku Hermanu 20. oktobra 1949 v svoj biser nad biseri, v svoje Solzice, bil zapisal Prežihov Voranc.
Oba sta svoje dosegla in presegla. Voranc je danes svetovno znani klasik, Herman je s fanfaro prinesel na Ravne prvo zlato z vseh svetovnih prvenstev sploh!
Dolga je bila njegova pot na Ravne, ko skorajda sploh ni vedel, kje so, niti sanjal ni o njih. Pa jih je našel nekega jesenskega dne leta 1945. Sošolec in dirigent prve partizanske godbe prof. Drago Lorbek in takratni sindikalist Stanko Hrome sta mu pokazala pot v neki košček slovenske zemlje; v neki samorastni kot, kjer je že od nekdaj brundala in po svoje prepevala celo zemlja; tja, kjer je zvenelo in še zveni jeklo svojo pesem stoletij, življenja in — preživetja. Tam pri sv. Antonu je ravno takrat igralo 18 muzikantov. »Lepo so igrali, in z njimi bi se dalo še kaj narediti«, si je bil takrat mislil in — ostal. Kajti, kdor najde Koroško, ji ostane zvest in se vanjo nedorečeno zaljubi. Po dolgi poti se je Jožko podal v objem neke Gore in sveta pod njo; svetinja mu postane in smisel življenja.
Ni sanjal veliki mož, da ga bo po Vršcu, Bitoli, Banja Luki, Knjaževcu in za nas vse hudih letih usoda zanesla k nam, v ta čudoviti svet pod Goro. Ze ob prvem pogledu na njo ga je le-ta prevzela in sprejela v svoje nedrij e — za vse čase.
Pa če imaš rad Goro, moraš imeti rad tudi ljudi pod njo. Prisluhniti moraš znati zvenu jekla in kovaških kladiv, razumeti moraš radoživost in krutost življenja, pa ob vsem tem še trdo mehkobo koroške duše.
Vse to je spoznal in dojel — ta igralec, vnet knjižničar, glasbenik, dirigent, po malem tudi pisec in še kaj!
Le kdo bi si bil mislil, da se je v prej majhni kot veliki postavi skrivalo toliko moči in volje! sicer strogim in prodornim pogledom izza roba očal je izžarevala vsa toplina muzikantarske duše, pa naj si bo ob graji ali tu in tam ob kakšni pohvali.
Začrtal je bil svojo in našo pot!
Jeklu in kladivu je načrtoval žlahtnejši zvok; pa ne v samem materialu; prej v duši njegovega proizvajalca. Najprej je treba oplemenititi dušo, kajti zvok ima svoj pomen in namen! Ima svoje trajanje in svojo pot. Pa mora imeti vsa plemenitost zvoka tudi svoj življenjski prostor! Nekje se mora porajati in ustvarjati, in prav zato je Herman dvakrat gradil naš
— danes že osiromašeni glasbeni dom!
Rušil je in na novo gradil! Žlahtni zven
jekla je oplemenitil z žvenketom zlata v nekem holandskem mestu zvoka. V Roda-halu, prizorišču pričakovanj, upanj in razočaranj, je bil najstarejši dirigent in nam je dobesedno prigaral zlato! še prej pa nas je načrtno množil po številu in po znanju
— ta soustanovitelj Glasbene šole na Ravnah.
»Učil sem in se učil«, je bil njegov moto onega dne, ko se je z »Erom« poslavljal-Veličastni avditorij je čutil z njim zadnje zamahe taktirke v — za vselej zadnjih taktih! Kot vihar so izzveneli, kot je vi' harno dirigentovo življenje.
Tako se je poslovil in med drugim zapisal: »Mislim, da sem oral trdo ledino, zato ni bilo zmeraj lahko. Vendar, kar sem mogel, sem naredil. Kdor mi bo sledil, bo laže delal naprej, pa čeprav bi mu bilo le moje napake popravljati.«
In, daj, kdorkoli in katerikoli si že, da bi njegovo seme rodilo tisočeri sad širom naše ožje domovine; da bi duh njegovega pepela odnesel veter širom po širši domovini in tako ustvaril novo seme, ki bi še in še klilo do neslutenih razsežnosti!
Fotografije so prispevali: Franc Ocepek (naslovna fotografija), Štefan Lednik, Ferdo Grešovnik (skice), Milan Vošank (originalni linorez), Franc Telcer, Ignac Zdovc, Tone Sušnik, Franc Černe, Jože Zunec, Stanko Lodrant, Jerica Skrivarnik, Silvo Jaš, Rok Gorenšek, Ivan Gradišek in Fotoarhiv Informativnega in Koroškega fužinarja.
Listnica uredništva: zaradi pomanjkanja prostora bomo prispele članke, tudi novost' študijske knjižnice, objavili v naslednji številki.
Izdaja delavski svet Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Silva Sešel, Jože Kert, Fanika Korošec, Rudi Mlinar, Jože Šater, Mitja Šipek, Maks Večko, Dušan Vodeb in Jože Zunec. Glavni in odgovorni urednik: Jože Šater. Telefon 861 131, interni 497. Lektor Marija Potočnik. Tiska ČGP Večer, Maribor.
V svetu Koroškega fužinarja so poleg članov uredniškega odbora tudi: Stanko Bodner, Jurij Glavica, Ivan Leitinger, Filip Jelen« Marija Kolar, Janez Mrdavšič, Franc Rotar in Ivan Žunko.
Glasilo je po 7. točki prvega odstavka 36-člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72) in mnenju sekretariata za informacije SRS-421/72 prosto plačila prometnega davka.
Peter Tomazin-Skala
Jožko Herman