Domoljabi, na delo! Iz spodnje Savinjske duline o konci novembra. nKrasna si slovenska zemlja, prelep si moj slovenski dom!" Te besede pesnika prišle so mi na misel, ko sem potoval po opravkih po lepi, krasni spodnje-štajarski zemlji, po zemlji, katera je sveta, ker močila jo je kri naših pradedov, kateri so se borili srčno in junaško za ljubi dom, za ljubi svoj rod. Žalost me je obšla, ko sem gledal lepe doline, visoke planine, krasno polje in vinske gorice; vse povsod znamenja nekdanje pridnosti, nekdanjih žuljev in potnega obraza — žalost meje, pravim, obšla in srce mi je tužco postalo, ko sem zmisiil, kako malo da ljubi zdajšnji rod to, od naših pradedov s trudom obdelano, z mečem pridobljeno in s krvjo tako drago kupljeno zemljo. Srčno sem si želel, da bi pae jaz bil one lepe čase živel na svetu, ko so se zbirali evrsti možje in vrli fantje pod vaško lipo. pa so se pogovarjali o naši mili domovini, o našem slavnem rodu, o bojih. zoper ljutega sovražnika. Želel sem si biti one srečne dni na svetu, ko bi bil lahko šel po celej Štajarski, po celej Ko roški, po obrežji Donave čez lepo Kranjsko deželo do Adrije, dalje ob bregu morja še daleč čez Oglej v Benečansko, in povsod bi bil videl moj rod, povsod slišal mili govor slovenskega jezika, poshišal krasne slovenske pesmi. In zdaj! 0 kako si že mala ti moja Ijuba domovina; kako si že stisnjen mili moj slovenski rod! Od vseh straDi te stiskajo skupaj tuji, tebe neljubeči narodi, zadevajo ti smrtne rane iii trgajo kos za kosotn od tvojega trupla. Po sili hočejo tebe ukonoati, hočejo te ugonobiti, te spraviti iz sveta Uboga moja slovenska domovina! Ni dovolj, da tebe stiskajo tvoji sovražniki od vseli strani; med lastnimi sinovi imaš izdajalce, ničvredneže, kateri teptajo po grobih svojih očetov s sovražnim črnim srcem do tebe, moj rod! In kam bode to prišlo, ako pojde to tvoje stiskanje vedno tako naprej ? Mar-li res ne teče v našib. žilah več slovenska kri, dragi rojaki ? Mar-li res nimamo nič več krvi naših očetov v naših žilah, v naših srcih, da pustimo delati tujcu, nam sovražnemu na naši slovenski zemlji, kar se njemu poljubi? Da, žalibog, da moram reči, malo, malo več je one junaške, one odločne, one svoj rod tako iskreno Ijubeče krvi naših pradedov v naših žilah, drugaoe bi nam pač morala skipeti jeze in nejevolje, ko vidinuo, kako ošabno se drzni tujec vede na naši zemlji. Ne mogli bi vec gledati, da nam tako predizno krade naše po3estvo, naše blagostanje. da nani tako hudobno potujčuje našo mladino in nam izneverjuje naš mili rod. Ne mogli bi gledati, da se tujec bo gati od naših žuljev. od pota našega obraza. Ako bi mi bili polni tistega domoljubja, tistih čutov, kakor so bili naši hrabri očetje, ne podpirali bi mi sami tako nepremišljeno naših sovražnikov, sovražnikov našega ljudstva, ne ojstrili bi njim sami orožja, s katerim nas napadaio, ne natakali bi njim strupa, s katerim nas morijo. Premehki. preleni smo postali, bojimo se zameriti, zameriti se našemu sovražniku! Ko bi mi Slovenci le količkanj krvi našib slavnih pradedov v svojih žilah imeli, ne podpirali bi tujih nam sovražnih trgovcev, obrtnikov. kupčevalcev in prodajalcev, pokazali bi jim mesto našega denarja našo pest, dali jim mesto naše podpore nnše zaničevanje. Rojaki, ako nam je res pri srci blagor iu obstanek našega naroda, naše mile domovine slovenske, katera je tolikanj mila in krasna, zdramimo se! Sezimo si v roke, zjedinimo se v skupno delo. kakor so to storili tudi naši očetje. Osnujmo društvo ,,Domoljubje" in delajmo junaško, srčno, očitno in neprestano na to, da bode naše ljudstvo kupovalo za vse svoje potrebe le edino in izključljivo le pri naših slovenskih trgovcih, prodajalo le poštenim domacim kupcem; naročevalo si delo le pri naših slovenskih obrtnikih, denar si izposojevalo le iz naših domačib. denarnih zavodov in prihranjeni denar le v taiste vlagalo, svoje imetje le pri našem slovanskem zavodu zavarovalo ; v občinske, krajne in okrajne šolske sovete in zastope le domačine volilo, da bode z jedno besedo, izključljivo le s svojimi ljudmi in domačinim občevalo. (Konec prih.)