URN_NBN_SI_DOC-AOS3HXUV

J u b i l e j i PROF. PAVLE KALAN — SED EM D ESETLETN IK Oh ta čas, kako n am beži! Ko prem išljam , kako bi začel svoje ju b ilejn e vrstice, posvečene p rija te lju P avletu K alanu, ki je 16. ja n u a rja letos slavil svoj 70. ro jstn i dan, se m i m isli m o ta jo okrog tega, čem u r p ravim o čas. R ojevam o se, živim o in sahnem o n a astra ln e m telesu, ki ga v svojem jeziku im en u je­ m o Z em lja. In p rav tem u delčku, ki kolovrati v vesolju — ne vem o, od k d aj, čem u in doklej — je usojeno, d a im a č a s n a n je m tak o usoden pom en. So galaksije z m iriadam i svetov, ki se po nedoum ljivem red u vozijo skozi b rez k ra jn o st, a pojem č a s a n ajb rž n im a na n jih nobenega m esta, nobene veljave. P rav n aš planetek, ki je »obljuden« z n ešteto v rstam i in osebki živih b itij od n a jm a n jših — m ikrobov in b ak terij, od ra stlin — alg, lišajev in m ogočnih sekvoj, do b itij iz živalskega sveta — od s p ro stim očesom nevidnih žuželk p a do slonov in kitov, p a n a koncu še do »krone stvarstva« — človeštvom , p rav ta p lan etek je scela vkovan v zako n ito st časa tak o zelo, d a si b rez te zako n ito sti ne m o re­ m o p re d sta v lja ti našega bivanja, našega življenja. Ko b i m o ja uboga b eseda v svetovju kaj zalegla in ko bi im ela m oč prvega im p erativ a »Bodi!«, kako rad bi zaukazal času, naj u stav i svoj usodni tek. T oda še tako silen klic vsega živega n a Z em lji »Stoj!« bi b rez odziva izzvenel in se izgubil v neskončnost, k ak o r se jo k o trok a, ki je v gluhi lozi zablodil, izgubi b rez odm eva. D okler je človek o tro k , kako počasi m u teče čas, kako dolg m u je dan, doba, ko se Sonce p rep elje od izhodiščne, p rek zen ita p a do končne točke n a obzorju, k je r zatone! Ko d o rasteš, ti osem , d eset ali tu d i več u r dela vsaj kaj odleže; ko p a se življenje prevesi čez dni n aših lepši polovico, se začne po našem o b čutk u živ ljen jsk a vrtavka su k ati zm erom h itre je, p ri čem er po nekih n erazu m ljivih zakonih na rave izgublja svojo v rtiln o m oč, n je n a ro tac ijsk a en erg ija pojem a, d o k ler se ne ja m e u stav ljati, n jen a os začne risa ti obliko stožca, potem o m ahne v stran , se še n e k a jk ra t o b rn e v n asp ro tn i sm eri in obstane. To, dragi Pavle, velja n ašim n ajb ližjim in znancem , m ilijonom soljudi in velja enako tebi in m eni. In spo zn anje b i bilo sk o ra jd a tragično, ko bi ne bilo važno v p rašanje: kako si izpolnil čas, ki ti je bil od m erjen od prvega jo k a in zgiba zavesti p a do zadnjega krča, ko »sm rt n am s čela p o t obriše«.