MISEL IN DELO KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA * Članki B. BORKO: Odhod dr. Eduarda Beneša II L. ČERMELJ: Naša knjiga In revija v Julijski krajini II DR. ING. NAGODE: Naše glavne komunikacije in mednarodni tranzit OBZORNIK Monakovska metoda (Dr. B. Vrčon) // Notranjepolitični pregled (Verko) // Razstava slovenske knjige ob dvajsetletnici Jugoslavije (Inko) POROČILA Socialni boj proti raku v francoski, nemški in slovenski miselnosti (Z) Dr. A. Brecelj: Ob viru življenja (Dr. A. Z.) // Pravniški kongres 1938 (S B) IV. OKTOBER-NOVEMBER 10-11. socialna revija MISEL IN DELO mesečno Redakcija 10-11. številke zaključena 24. oktobra 1938 NAROČNINA: za celo leto 60 Din, za pol leta 30 Din, za inozemstvo: celoletno 90 Din. Poštnočekovni račun: 16.602 Tisk jug. naprednih akad. starešin »Nasta« v Ljubljani, r. z. z o. z. UPRAVA v Ljubljani na Gosposvetski cesti 4/1. Dopisi za uredništvo: Ljubljana, poštni predal 322. # UREDNIŠKI ODBOR: dr. STOJAN BAJIČ, dr. LAVO ČERMELJ, dr. FRAN SPILLER-MUYS in dr. ALOJZ ZALOKAR Izdajateljstvo in založništvo: Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin »NASTA« v Ljubljani, r. z. z o. z. Predstavnik: dr. Alojz Zalokar Tiska: Narodna tiskarna v Ljubljani (Predstavnik: Fran Jeran.) Sporočilo uredništva: Kazalo za letošnji letnik izide kot priloga v januarskem zvezku prihodnjega leta (1939 ) !l!lt!1inil!llll!IIIIIIIIII!lim!ni1llltllIII[l1lllllinRIIIII!IIIIIHIIIIIIIllllllllllllll!llllllimilllll[||]Uni)llll!lll!llll( Uprava »MISLI IN DELA“ prosi cenjene naročnike da redno poravnavajo naročnino. ODHOD DR. EDUARDA BENEŠA Petega oktobra 1938 je stopil s političnega prizorišča, na katerem se je ■odigravala pretresljiva tragedija malega naroda, eden izmed vodilnih akterjev srednjeevropske politike, češkoslovaški prezident dr. Eduard Beneš. Njegov odhod v zasebno življenje — po skoraj četrtstoletnem intenzivnem političnem udejstvovanju — je bil posledica temeljnih sprememb ne le v strukturi države, ki jo je pomagal ustanoviti in na katere vodilno mesto „ga je po svobodni odločitvi postavil narod, marveč tudi v vsej evropski politiki. Po monakovskem sporazumu je Klio obrnila nov list: incipit historia nova. Češkoslovaška, kakršna je vstala iz razvalin Avstro-Ogrske in zaživela na pravni osnovi versajske mirovne pogodbe, je izginila v vrtincu zgodovine, preden je doživela dvajsetletnico. Nova država, ki jo organizirata češki in slovaški narod na razvalinah prejšnje državne stavbe, bo dobila nove meje in z njimi nove gospodarske in kulturne pogoje nadaljnjega obstoja. Včlenjena bo v povsem drugačni sistem srednje Evrope in evropskega političnega ravnovesja, postavljena pred docela nove naloge in prisiljena k takim mednarodnim odnošajem, ki bodo ustrezali njenemu novemu položaju in novim, težkim izkušnjam njenega naroda. Spričo te korenite spremembe je postala demisija predstavitelja stare državne koncepcije in iz nje izvirajočih političnih metod neizogibna posledica nove politične stvarnosti. Dr. Eduard Beneš ima preoster pogled za življenjsko realnost, da bi si v takih trenutkih delal kakršnekoli iluzije. V svojem po--slovilnem govoru je dejal: »Za prezidenta republike sem bil izvoljen v bistveno drugačnem času, zato sem se sedaj kot prepričan demokrat odločil, da odstopim... Treba je napraviti prosto pot, da se naš narod v miru in neovirano prilagodi novim razmeram.« Tudi v tem zadnjem, hamletsko tragičnem monologu na odprti sceni češke zgodovine, polni mučne napetosti in katastrofalne razpoloženosti kakor po polomu na Beli gori, je dr. Beneš govoril mirno in stvarno, brez strasti in igralskih afektov, kakor je govoril v najsrečnejših dneh svoje velike kariere. Umaknil se je s prizorišča kot človek, ki se zaveda, da je storil svojo dolžnost in da si ne more nič očitati. Njegov odhod je imel nekaj tistega občudovanja vrednega miru in samozavesti, s katero sprejema ves češki narod trdote novega položaja, iprepričan, da stoji pred zgodovino svetel in čist. Odhod dr. Eduarda Beneša je bil zadnje dejanje v razvoju tiste politike,, ki se je pričela 1. 1914. z Masarykovim odhodom iz Avstro-Ogrske na nevtralna tla in pozneje v tabor nasprotnikov habsburške monarhije. Naša generacija, ki je preživela z zavestnim političnim odporom poslednja leta te države in z navdušenjem pozdravila njen razpad, odpirajoč slovanskim narodom nedogledne možnosti svobodnega razvoja v lastnih narodnih državah, je poslušala z melanholičnimi občutji poslovilni monolog velikega češkoslovaškega državnika. Saj se je z njim poslavljal dobršen del našega lastnega življenja, svet naših sanj in upov, naše vere in našega hrepenenja. To, kar je na eni najbolj eksponiranih točk Evrope predstavljal dr. Beneš, ni bilo samo češkoslovaška zadeva, marveč je bil cel sistem mišljenja in verovanja, spoznavanja in prepričanja, cel klobčič narodnih in človeških usod. Bridke posledice sprememb, ki so prisilile k umiku enega največjih voditeljev in ideologov srednjeevropske demokracije, so samo začetek procesa, ki mu ne more nihče dogledati konca. Zato je bil odstop dr. Beneša mnogo več kakor zasebna ali strankarsko politična in celo narodna zadeva: bil je znak neke dobe, ki zahaja, ne da bi bilo videti, kakšno bo jutro novega dne. Odhod dr. Beneša ima v temni negotovosti, sredi viharja, ki trga zastave prejšnjega sveta, simbolen pomen. V sedanjih še vedno dramatičnih trenutkih ni ne časa ne razpoloženosti za razglabljanje in presojanje osebnih zadev. Film napetih dogodkov, ki se naglo vrti pred našimi osupnjenimi pogledi, ne pozna dram zasebnega življenja, saj gre za usodo celih narodov. Zato je tudi ostala neopažena osebna drama dr. Beneša, ki bo s svojo antično veličino nedvomno kdaj še dala snov tvornemu dramatiku. Pomen dr. Eduarda Beneša za srednjeevropsko in evropsko politiko je tolikaj znan, da bi bilo v tem trenutku odveč, če bi se zadrževali pri najsplošnejših potezah njegove politične fiziognomije. Bil je eden izmed ustanoviteljev češkoslovaške republike. Najožji sodelavec in zvesti nadaljevalec T. G. Masaryka, odločen pristaš vsega idejnega kompleksa, ki ga predstavlja Društvo narodov, kateremu je bil nekaj časa tudi predsednik in v čigar okviru je uspešno reševal mnoge zamotane spore drugih narodov. Mali antanti je bil več ko samo soustanovitelj: veljal je za njenega ideologa, bil njen »spiritus agens et movens«. Sedemnajst let je vodil zunanjo politiko češkoslovaške republike in bil ne cela tri leta njen prezident. V teh odločilnih, napetih in mučnih treh letih so imeli zadnji meseci pasionski značaj: šel je s svojim narodom na Kalvarijo in izpil do dna kelih bridkosti. Ko je bil najbolj obmetavan z očitki, da je tiran, krvolok manjšin in vojni hujskač, je moral — naslonjen samo na svoj trpeči narod, ki se je še enkrat s čudovito disciplino in zvestobo strnil okrog njega, doživeti še to, da so njega in njegov narod zapustili in hudo užalili najmočnejši zavezniki. Tudi ženevska institucija, ki ji je bil toliko let prizadeven sode- lavec, ni mogla nič storiti ne v njegovo obrambo in ne v varstvo njegovega naroda, saj se v svoji onemoglosti sama približuje razsulu. Tudi njo ugo-nablja ista sila, logika istega duha in tragika iste civilizacije, čije posledice so dobile v usodi dr. Beneša simbolično poosebljenje. * V teh zamračenih trenutkih, ko nam še vihrajo nad glavami zadnji udarci velike zgodovinske burje, ni mogoče dogledati, ali je sistem mišljenja in akcije, na katerega je naslanjal dr. Beneš več ko dvajset let svojo politiko, samo posunjen za nekaj časa na slepi tir, ali pa celo izrinjen in premagan. To vprašanje je odločilnega pomena za presojanje uspešnosti ali neuspešnosti, zmote ali pravilnosti politike T. G. Masaryka in njegovega vernega nadaljevalca dr. Eduarda Beneša. Kajti dejstvo je, da katastrofa Češkoslovaške ni izšla iz nje same, njen potresni center je bil drugod; predvsem pa je bil nje nastanek, razvoj in sedanji konec zvezan s celotnim idejnim in političnim sistemom humanitarne demokracije, z ideologijo socialnega in kulturnega napredka, z vsem tistim liberalizmom, ki je po evoluciji idealov francoske revolucije poprijemal na zapadu in pri večini osvobojenih narodov razvojne oblike socializma. Dve osnovni tezi se spoprijemljeta v sedanjih viharnih dneh: dve tezi, ki ostajata druga drugi nujno antiteza in o katerih je dandanes še dokaj fantastična misel, da bosta ustvarili bodočo sintezo: Je to evolucionarna demokracija, podprta s humanitetnim pojmovanjem smisla človeškega osebnega in družbenega življenja in z druge strani totalitarna diktatura, ki se ne boji tudi revolucionarnih akcij in ki je podprta na eni skrajnosti z raz-redno-revolucionarnim pojmovanjem (boljševiški maksimalizem), na drugi skrajnosti pa z rasistično hierarhičnim pojmovanjem družbe, države in posameznika (etatistični maksimalizem, fašizem). Na križišču teh dveh tez se ločujejo svetovi; zdi se, da bo dinamizem totalitarne ideologije že v doglednem času onemogočil sleherno nevtralizacijo in izsilil od posameznika in od narodov opredelitev za enega izmed teh svetov. Ni pa tudi nemogoče, da bo evolucionarna demokracija absorbirana po eni in drugi izmed nasprotujočih si totalitarnih ideologij in da se bo ves bodoči boj razvijal med revolucionarnim komunizmom in revolucionarnim fašizmom — brez vmesnih prehodov in nevtralnih pasov. Razlike med demokracijo liberalnega tipa in sistemi totalitarnih diktatur se nenehno poglabljajo in prehajajo k samim temeljem mišljenja in doživljanja sveta; izpreminja se celo pojmovni jezik in iste besede dobivajo v obeh taborih drugačen pomen, tako da otežkočajo pravilno medsebojno komunikacijo in koristno izmeno misli. Dr. Eduard Beneš je po vzoru svojega učitelja T. G. Masaryka stal z vsem duhom in s polnim srcem na strani evolucionarne demokracije in humanitete. Bil je upravičeno prepričan, da izraža s tem osnovno razpo- loženost ogromne večine svojega naroda, ki je po svobodni volji legaliziral njegovo politiko in mu dajal zanjo vsa pooblastila. Bil je nadalje prepričan, da je mogoče samo na teh idejah zgraditi novo Evropo in zgolj z njimi premagati ne samo nasprotja med poraženimi in zmagovalci, marveč tudi sam versajski mir, v katerem je videl prehodno pravno formo novega evropskega razvoja. Pri tem se dr. Beneš ni opiral samo na svoj narod, marveč tudi na zapadne demokracije, ki jim je ostal gentlemensko zvest do zadnjega. Kdor pozna njegove govore in članke, ve, da ni nikdar preziral geografičnega in zgodovinskega dejstva soseščine velikega nemškega naroda, ki ga je versajski mir le še bolj zedinil. Nikdar si ni zamišljal bodočnosti nove Evrope na trajnem ponižanju Nemčije, marveč na aktivnem sodelovanju svobodnega in demokratičnega nemškega naroda pri sporazumni ureditvi in pacifikaciji Evrope. Razvoj v Nemčiji je krenil iz vzrokov, ki je med njimi tudi nedosledna politika francoskih in angleških vlad nasproti weimarski Nemčiji, v drugo smer. Tej smeri se ideolog dr. Beneš ni mogel prilagoditi in če ni opazil odnosno dovolj uvaževal verjetnosti potresov, ki utegnejo odtod porušiti »versajsko ravnotežje« v Evropi, je njegova zmota in odgovornost manjša, kakor je odgovornost zapadnih demokratičnih vlad, ki so same hotele imeti v Češkoslovaški steber svojega ravnotežja v srednji Evropi in so jo prav do zadnjega trenutka držale v šahu, ne da bi se zavedale vseh posledic novega razvoja v Nemčiji. Neposredno po monakovskih sklepih so jeli v češki javnosti razpravljati o krivdi za poraz. Možje, ki so z avtoritativno besedo še nedavno govorili o važnosti historične Češkoslovaške za vzdrževanje evropskega političnega ravnotežja ter stali z vso odločnostjo za koncepcijo Masaryka in Beneša, so zdaj obrnili list. »Zgodovina ne pozna naivnejšega naroda in naivnejše politike, kakor je ta, ki smo jo uganjali v teh dvajsetih letih življenja naše države«, je pisal znani vojaško-politični publicist Stanislav Yester (»Lidove Noviny« 5. oktobra t. 1.). »Ob svojih kaj malo realističnih predstavah o našem okolju in odnosih do njega smo si dovoljevali politiko, ki je naj-riskantnejša in najdražja, čeprav se je zdela junaška. Postavili smo se v službo ideološkega boja, posunili državo v fronto nekega svetovnega nazora. Bilo je to lepo, vendar močno nepraktično in naposled katastrofalno.« Te besede, ki zvene kot ostra obsodba Masarykove in Beneševe politične koncepcije, je napisal znani vojaški publicist na dan demisije dr. Beneša: prav v tem je njihov pomen. Spremenjeno stališče pač ustreza katastrofalnemu razpoloženju duhov, vendar je značilno tudi samo po sebi. Politika je po Bismarckovi definiciji »umetnost mogočega« in to »mogoče« je bilo kajpak v prejšnjih letih vse kaj drugjga kakor je v sedanjem položaju. Če je bila politika Masaryka in Beneša zgrajena na naivnosti in na nerealnem presojanju prijateljskih in neprijateljskih narodov, kakor meni Stanislav Yester, tedaj se vprašujemo, kakšno ideologijo naj bi češkoslo- vaška politika zavzela nasproti ofenzivni ideologiji totalitarnih držav? Ali naj bi se takoj postavila na sedanje stališče »katastrofalnih občutij«? Češkoslovaška je zrasla iz antiteze, ki jo je svet postavil imperializmu Nemčije in je morala pri vseh svojih političnih računih upoštevati stalni količnik zapadnih interesov na neokrnjenem obstoju Češkoslovaške. Preobrat v zadržanju narodov, ki še vedno predstavljajo zapadno demokracijo, je presenetil celo mnoge njihove vodilne ljudi. Realistična politika je politika verjetnostnih računov, ne pa preroške doglednosti. Pri vsem tem pa se zdi bolj upravičen očitek, ki nujno izhaja iz sedanjega položaja: da sta bila Masaryk in Beneš v svojem pojmovanju politike preveč racionalistična, prevelika etika, trdovratna humanista in optimista. Prezrla sta pomen bioloških dejstev in vpliv podtalnih animaličnih sil, ki jih pokriva v narodih in posameznikih tenka skorja kulture in morale; nista poznala važnosti refleksov strahu in inertnosti udobja, ki včasih uravnavajo zadržanje množic v trenutkih usodnih odločitev. Državo sta pojmovala preveč enostransko, teoretično, rousseaujevsko in prezrla usodno nasprotje med vladanimi in vladajočimi, ki je psihološki vrelec vseh starih in novih diktatur. Nista se dovolj zavedala biološkega apetita narodov, sil, ki rasto iz občutja njihovega ponižanja, imperializma, ki izhaja iz same zavesti narodne moči in potrebe osvajanj, ki tembolj vznemirja domišljijo množic, čim tesneje postaja v njihovem etničnem in političnem prostoru. Masaryk se je nekoč posmehoval Gumplowiczevi sociologiji, toda z zrelišča današnjih izkušenj se zdi Gumplowiczeva razlaga družbe in države realnejša od Masarykove. Primer Masaryka in Beneša je preznačilen za sedanjo dobo: Romantika, podprta z grobim materializmom, je zmagala nad klasičnim sistemom njunega mišljenja, voluntarizem triumfira nad racionalizmom, akcija nad idejo, nagonsko nad duhovnim, militanten politik nad politikom filozofom. Toda kdo izmed nas si drzne obtožiti dva državnika, ki sta verovala v človeštvo, ker sta verovala v svoj narod, in ki sta bila prepričana o razumnem in dobrem, ker sta bila sama dobra in razumna? Vse zmote in posledice je treba prenesti na mnogo širši račun: na vso našo civilizacijo in kulturo, kakršna je zrasla iz francoske revolucije in njenih predhodnikov ter se oblikovala v devetnajstem stoletju vse do naših dni med tezami in antitezami najboljših duhov te dobe. Kaj bi moglo politike malih narodov pripraviti do tega, da zavržejo tiste ideale, ki edini varujejo pravico pred silo, slabotne pred močnimi? Zgodovina ni nikak pravilen, mehanistično uravnan proces, marveč nepravilen ples vzrokov in posledic, možnosti in naključij. Vera v razum, v etiko, v humaniteto je zmotna samo z zrelišča sile, ki se odpoveduje objektivnosti spoznavanja in ki stavi nasproti pravičnosti svoj absolutni interes, nasproti duhu kaotično dušo z njenim zavestno poudarjenim nagonskim duhom. Mogli bi reči še to, da so demokratični politiki preveč simplificirali življenje, ko so ga skušali stlačiti v nekaj racionalističnih in socialnih formul in ga prikazati kot nujen proces napredka. Mogli bi jim očitati, da so anticipirali ideale in tako otežkočili pravilno spoznavanje realnosti. Če menimo, da je krivda za položaj Češkoslovaške bolj v krizi vsega sistema evropske demokracije in v sami krizi civilizacije, kakor pa v zadržanju češkoslovaškega naroda in njegovih državnikov, tedaj je »sudetsko vprašanje« postranskega pomena. Prav Masaryk in Beneš sta bila pogosto napadana, češ da ovirata razvoj »nacionalne češke države« in podpirata manjšine. Oba državnika sta v historičnih deželah priznavala njihove naravne, celo tisočletje veljavne meje in skušala nemške naselbine pritegniti h koncepciji češkonemškega sožitja na podlagi pravičnosti in vzajemnih vezi, ki segajo krvno v dolge rodove in ki so si ustvarile tudi skupno gospodarsko strukturo kot posledico naravnega sožitja dveh plemensko različnih, a kulturno sorodnih narodov. Če ne bi dinamika novega nemškega zedinjevanja zrahljala teh vezi in ustvarila docela nove duševne raz-položenosti sudetskih Nemcev, bi češko-nemška simbioza v okviru ČSR pokazala obojestransko pozitivne rezultate. Ko danes, po razsulu »versajske« Češkoslovaške, razglabljamo ne celih dvajset let njenega življenja in razvoja, moramo priznati, da je češki narod pokazal vzlic vsej aposteriorni kritiki, ki jo vzbujajo najnovejši dogodki, velike organizacijske, državotvorne, kulturne in civilizacijske sposobnosti. Tudi zagrizeni nasprotniki ČSR morajo priznati v trenutkih, ko jim prihaja skušnjava objektivnosti, da je ta narod s konkretnimi in ne-utajljivimi uspehi upravičil svojo svobodo. Ne le razmah čiste duhovne tvorbe — tudi obsežno, izborno organizirano civilizacijsko delo kaže, da je bil kapital osvobojenja naložen s kar najugodnejšimi obrestmi. Zgradba novih komunikacij, izraba prirodnih sil, industrializacija dežele, razširjenje mest in povzdiga vasi, tehnizacija dela, povečavanje blagostanja v širših in širših slojih, razvoj in modernizacija šolstva, organizacija upravne službe, utrditev izredno zmogljive armade — to so samo nekateri primeri, ki bi jih bilo mogoče zadostno osvetliti s statistično primerjavo med nekdaj in sedaj. Pri tem bi se zlasti pokazal ogromen napredek zanemarjene Slovaške in uspešen razvoj Podkarpatske Rusije, ki jo je češkoslovaški režim zatekel v srednjeveškem stanju. Z druge strani zaznamuje dvajsetletni razvoj ČSR še večje uspehe v socialni kulturi, v izravnavanju nasprotij med poljedelsko produkcijo in industrijo, v socialni povzdigi delavstva, v skrbi za otroka, za bolnike, za onemogle, skratka: v smotrni skrbi za človeka, ki je vtisnila vsej češkoslovaški civilizaciji najvidnejši pečat. Prav v dobi, ko se z nekih strani naglaša potreba protikomunistične fronte, je Češkoslovaška v toliki meri izravnala razredna nasprotja, da je komunizem, ki mu je sicer država pustila svobodno propagando, očitno pešal in postal manjša socialna nevarnost, kakor v premnogih državah, ki so ga izrinile v podzemlje. Tak napredek pričuje tudi o učinkovitosti in vrednosti idej, ki so ga vodile in mož, ki so v svojem mišljenju in svoji akciji postali gonilna sila teh idej. Na prvem mestu sta bila T. G. Masaryk in dr. Eduard Beneš. Noben današnji dogodek, pa naj bi bil še tako tragičen, ne more zanikati dejstev, ki karakterizirajo dvajsetletni uspešni razvoj ČSR v smeri demokracije in humanitetne kulture. »Republika profesorjev« se je obnesla vse dotlej, dokler ni zadela ob močnejšo ladjo, ki je šla preko nje po svoji poti. Njeno pravdo bo končno razsodila zgodovina. Dr. Eduard Beneš je za nedogledno dobo dokončal svoje poslanstvo. Njegov odhod s politične pozornice so iskreno obžalovali mnogi demokratični verniki raznih struj v Starem in Novem svetu. Vsi so čutili, da usoda tega državnika ni osebna zadeva in izoliran primer, marveč simbolni izraz velikih in usodnih sprememb v svetu. Zadržanje odločilnih zapadnih narodov, zlasti francoskega in angleškega v trenutku, ko se je odločevalo mnogo več kakor samo usoda sudetskih Nemcev, je jarko osvetlilo bolestna mesta današnje demokracije in pokopalo vero v vest sveta, v veljavnost duhovnih in moralnih vrednot. Če gre razvoj v to smer, tedaj je zlasti malim narodom nakazana pot: iskati sporazum z močnimi, ker samo ti še kaj veljajo, ter v njihovi senci čakati, da se odloči bodočnost civilizacije in nova ureditev Evrope. Seveda pa more biti taka rešitev samo začasna in samo trenuten izhod v izbiri med »večjim« in »manjšim« zlom. Druga, trajnejša rešitev more biti samo v strnitvi vseh malih narodov in držav, ki jih je novi razvoj spravil v podoben položaj. Tu pa želja ne sme mimo — stvarnosti. 1AVO ČERMEU: NAŠA KNJIGA IN REVIJA V JULIJSKI KRAJINI (Odlomek iz predavanja o priliki razstave slovenske knjige.) Število slovenskih knjig, ki so bile v letih 1919-1937 natisnjene v Gorici in Trstu, je resnično veliko. Okroglo 600 knjig v našem jeziku. To pomeni povprečno po 30 knjig na leto. Seveda niso bila vsa leta enako plodovita. Prvo leto po vojni je dalo 15 knjig, število je nato stalno rastlo, le prvo leto po nastopu fašističnega režima kaže nenaden padec na prvotno stanje. Višek je dosegla knjižna produkcija leta 1931, to je leto dni potem, ko je morala prenehati zadnja slovenska periodna publikacija. Nato opažamo zopet strm ■padec. Leti 1935 in 1936 izkazujeta komaj po deset knjig, vsaj po letnicah na naslovni strani, resnično pa je tudi od teh knjig marsikatera smela med' čitatelje šele leta 1937, ko se je sklenil prijateljski pakt med našo državo in Italijo. Število knjig se je lani zopet povišalo, vendar je doseglo komaj, polovico viška iz leta 1931. Tudi tekoče leto ne zaostaja za lanskim. Da bi pa zopet mogli doseči nekdanje stanje, je vsaj po sedanjih prilikah praktično nemogoče, kajti tedaj so se tiskale slovenske knjige v treh tiskarnah: v Narodni tiskarni in v Katoliški tiskarni v Gorici ter v tiskarni »Edinost« v Trstu. Danes pa tiska slovenske knjige samo še tiskarna v Trstu, ki je času primerno morala svoje ime izpremeniti v »Tipografia consorziale«. Še drugače kakor število izdanih knjig govore naklade. V najbolj ugodnih letih je šlo letno do 200.000 slovenskih knjig med ljudstvo na Goriškem, v Trstu in v Istri. Ako upoštevamo tudi bolj suha leta, smemo trditi, da sta v zadnjih dvajsetih letih okoli dva milijona slovenskih knjig; našla pot do slovenskega bralca v Julijski krajini, povprečno tedaj po pet knjig na vsakega Slovenca. V tem pogledu niso torej primorski Slovenci zaostali za svojimi brati v Jugoslaviji, ki so imeli vse, da, prav vse pogoje za popolnoma prost razvoj in razmah. Vprav dejstvo, da je naš narod za mejami pogrešal to svobodo, je bil glavni razlog, da se je kljub vsem tež-kočam ali morda zaradi teh težkoč tako bujno razvila samonikla knjižna produkcija. Značilno je tudi, da je zbrana o knjižni in revijalni publicistiki v Julijski krajini popolna bibliografja, kakršne pogrešamo vsaj za knjižne izdaje' tostran meje še vedno. Primorske knjižne publikacije nudijo največjo pestrost; morale so pač' zadoščati vsem potrebam našega tamošnjega naroda. Ako upoštevamo celotno število knjig, odpade petina na molitvenike in druge nabožne publikacije ter ena šestina na razne koledarje in koledarčke. Šolskih in drugih učnih knjig je nekaj nad 60. Ljudski izobrazbi je bilo namenjenih okoli' 90 knjig, med katere smo uvrstili tudi razne zakone in volilne rede. Leposlovje obsega 210 del, od teh je ena sedmina posvečena mladini. Glede vrste knjig je posebno poučna specifikacija za posamezna leta. V prvih povojnih letih, ko je bil uvoz slovenskih knjig iz Jugoslavije še neoviran in ko se Goriška še ni opomogla od vojne vihre, ki je prej tam divjala, odpade levji del publikacij na šolske knjige. Da, celo uradne publikacije (zakoni in podobno) držijo ravnotežje leposlovnim knjigam. Po nastopu fašistične vlade se je slika docela izpremenila. Število šolskih knjig rapidno pada, saj je leto 1923. prineslo konec vseh slovenskih ljudskih in srednjih šol. V naslednjih letih je izšlo le še nekaj učbenikov in slovnic, ki naj bi služili Italijanom pri učenju našega jezika. Danes se poučuje naš jezik samo na lani zopet ustanovljenem učiteljišču v Tolminu, kjer uči za ta predmet nastavljena učiteljica sklanjatev po primeru: fingrat, fin-grata, fingratu -.. Ko se je meja hermetično zaprla za uvoz slovenske knjige, je bila naravna posledica ojačena knjižna produkcija v sami Julijski krajini. Prirastek je bil posebno jak po ukinitvi slovenskih periodnih publikacij. Tudi .število mladinskih knjig se je znatno povečalo. Značilen za to dobo je zlasti abecednik »Prvi koraki«, ki je izšel najprej kot tedenska priloga »Edinosti« in »Novic« in nato kot samostojna mladinska knjiga, da bi imeli tako starši možnost učiti svoje otroke čitati v lastnem jeziku. V še večjem tempu kakor leposlovne knjige pa je rastlo število nabožnih publikacij, zlasti molitvenikov. Ko je bil naš jezik izgnan iz šole in društev, je našel zadnje skromno zatočišče v cerkvah in župniščih. Otrokom naj bi bila ohranjena pravica, da molijo Boga v svojem jeziku. Veliko število molitvenikov in drugih nabožnih publikacij ne priča torej o posebni pobožnosti naroda pod Italijo, temveč je le živa slika tamošnjih razmer in prilik. Takšna je kvantitativna slika knjižne publikacije, kakšna pa je kvalitativna? Za karakterizacijo prilik naj citiram besede, ki jih je leta 1927 napisal pisatelj France Bevk: »Dejstvo, da so razmere polje kulturnega udejstvovanja zožile, je le povečalo žejo po knjigi. Ce se meri kultura naroda ne po tistem, kar so njegovi najboljši sinovi ustvarili, ampak po tem, v koliki meri se med množico pojavlja žeja po duševni hrani, to je po knjigi, se smemo (Bevk misli tu primorske Slovence) •danes prištevati med najbolj kulturne narode Evrope. Žeji po knjigi, ki se je pojavila, je bilo treba ugoditi. Domače ln društvene knjižnice so bile uničene, knjižnih zalog ni bilo več. Meja je bila zaprta, toda tudi ob času, ko je bilo pošiljanje knjig najlažje, ni dotekla v isti meri kot nekdaj... Naše kulturno življenje ni imelo z ostalim, večjim delom našega naroda skoraj nič več skupnega, nova knjiga je začela rasti pri nas.« Tako je pisal France Bevk že leta 1927. Za poznejšo dobo veljajo te besede še v večji meri, kajti leto 1927 je prineslo konec vseh naših prosvetnih društev in naslednje leto konec vseh listov in revij. V danih razmerah ni bilo toliko važno, kdo bo pisal in kako bo pisal, temveč ali bo kdo pisal, kaj bo pisal in ali bo knjiga poceni, tako da jo bo občinstvo, ki ga sestavlja skoro izključno samo kmetski in delavski sloj, lahko kupovalo. S tega stališča je treba presojati zunanjo opremo in vsebino primorskih publikacij. Toda četudi so bili ti kriteriji merodajni, vendar ne smemo zamolčati, da se je tu pa tam v tem pogledu pretiravalo in da je marsikatera knjiga in knjižica, zlasti taka, ki je bila namenjena mladini, izšla v obliki, ki je namenu samemu v kvar. Zato moramo tem bolj hvaliti one založnike, ki so kljub vsem težkočam znali vzdržati primerno višino glede oblike in ■vsebine. To velja predvsem za »Našo založbo« v Trstu ter za »Goriško Matico« in za književno družino »Luč«. Zlasti zadnji dve založbi sta vedno-gledali na to, da sta po možnosti izdajali izvirne leposlovne in poučne spise domačih pisateljev, in tudi prevode, ki so izšli v teh dveh založništvih, so preskrbeli domači pisci. Ob koncu svetovne vojne je bila knjižna produkcija v Julijski krajini enaka ničli. V to ledino je prva zasadila lopato Narodna tiskarna v Gorici, pod katere okriljem se je nekaj let pozneje rodila najbolj reprezentativna in najplodovitejša založniška družba Julijske krajine v povojni dobi, »Goriška Matica«. Iz kroga okoli Katoliškega tiskovnega društva v Gorici, katero prvotno ni posvečalo posebne pažnje izdajanju knjig, je nastala 1. 1924. kot tekmec Goriške Matice »Goriška Mohorjeva družba«. Ta razdor pa je imel tudi dobre posledice. Konkurenca je silila obe družbi, da sta skušali druga drugo prekašati po številu, vsebini in opremi svojih edicij. Glede izbire, vsebine in opreme knjig je odnesla zmago Goriška Matica, Goriška Mohorjeva družba pa jo je vsaj v konjunkturnih letih prekašala po knjižni nakladi. Leta 1921. se je ustanovila v Trstu »Naša založba« z namenom, izdajati dobre leposlovne in znanstvene slovenske knjige v lepi opremi. Ker ni bila gmotno zadostno podprta, je že od vsega začetka hirala, dokler je ni absorbiralo Katoliško tiskovno društvo. Spomladi 1927 se je takisto v Trstu osnovala pod okriljem tiskarne »Edinost« književna družina »Luč«. To založništvo si je stavilo nalogo izdajati dvakrat na leto po eno serijo treh knjig. Vsaka serija obsega izvirno slovensko povest domačega pisatelja, prevod iz tuje (po možnosti slovanske) literature s primernim uvodom in komentarjem ter poljudno znanstveni zbornik »Luč«. Zaradi težkoč, na katere so v poznejših letih naletele slovenske publikacije, je doslej izšlo le deset serij. Zadnji zbornik »Luč«, ki ne nosi več prvotnega značaja arhiva za naše primorske probleme, je čakal skoraj dve leti na odobritev od strani pristojnih oblasti. Sredi leta 1929 je začela tiskarna »Edinost« izdajati »Biblioteko za pouk in zabavo«, da bi z njeno pestro vsebino vsaj delno nadomestila ukinjene družinske in leposlovne revije. Do danes je izšlo že 22 zvezkov te biblioteke. Podoben namen zasleduje založba »Sigma« v Gorici, ki je emanacija Katoliškega tiskovnega društva in ki je že izdala več knjižic leposlovne in poučne vsebine. Takšna je bilanca o knjižni produkciji v Julijski krajini. Bolj žalostna je bilanca periodnih publikacij. V naslednjem se hočemo omejiti samo na revije. Tudi revije nosijo pečat časa in kraja, kjer so nastale. To ne velja samo glede »Uradnega lista«, ki je izhajal kmalu po aneksiji, in za razne stanovske revije, kakršne so bile »Pravni vestnik«, »Učiteljski list« in »Zbornik svečenikov sv. Pavla«, temveč tudi za vse strokovne časopise (»Go- spodarski list« in »Gospodarski vestnik«) ter v dokajšnji meri tudi za leposlovne, družinske in mladinske revije. Morda je v tem pogledu najbolj značilna mladinska literatura. Priloge »Edinosti« in »Novic« z abecednikom za otroke smo že prej omenili. Šolska oblast pa je skozi dve leti izdajala mladinski časopis »Primavera Giuliana« (Julijska pomlad), kateri je za slovensko deco prinašal posebno didaktično prilogo, ki je vsebovala vso učno snov za slovenske ljudske šole od verouka do petja in telovadbe. Sicer pa moramo na Primorskem iskati začetek nove povojne slovenske mladinske literature. Saj je »Naš rod«, ki ga izdaja tukajšnje učiteljsko udruženje, po ustroju, vsebini in sotrudnikih dejansko le nadaljevanje v Julijski krajini prej izhajajočega »Novega roda«, ki je obenem z »Učiteljskim listom« moral prenehati, ko je bila organizacija naših učiteljev na Primorskem razpuščena. Podobno velja tudi glede ženskih revij. Leta 1927 so izhajali na Primorskem kar trije ženski mesečniki. Ostala dva je preživel »Zenski svet«, ki je vztrajal do začetka 1929, ko so bile ukinjene vse slovenske revije sploh. Zato pa ni list prenehal izhajati, temveč se je preselil tostran meje, kjer je že imel velik krog čitateljic. Tudi družinski mesečnik »Mladika« je prvotno izhajal v Gorici in se je šele po tretjem letniku preselil v Jugoslavijo. Vsej bujno cvetoči slovenski periodni publicistiki, in sicer revijam in listom, je pripravil nasilno smrt kraljevi ukaz od 26. februarja 1928., ki je zahteval, da morajo vsi odgovorni uredniki biti vpisati v uradni seznam žurnalistov. Slovenski uredniki so zaprosili za vpis, toda fašistični časnikarski sindikat jih je zavrnil, sklicujoč se na člen 5 omenjenega ukaza, po katerem se ne sme nihče vpisati, ki je kakorkoli deloval proti nacionalnemu (seveda italijanskemu) interesu. Ker ni bil noben Slovenec vpisan v uradni seznam, a brez priznanega urednika ne sme nobena revija izhajati, so morale tako prenehati vse tedaj še izhajajoče slovenske revije: leposlovna in družinska mesečnika »Naš glas« v Trstu in »Naš čolnič« v Gorici, »Zenski svet« v Trstu, mladinski mesečnik »Jaselce« v Gorici, »Pravni vestnik« in »Gospodarski vestnik« v Trstu ter »Zbornik svečenikov sv. Pavla« in knjižno informativni mesečnik »Staničev vestnik« v Gorici. Po posebnem posredovanju bivšega poslanca dr. Besednjaka pri načelniku vlade je leta 1929. začel izhajati družinski mesečnik »Družina«, kateri pa je imel le kratko življenje, kajti že s koncem 1930 je moral prenehati. Od tedaj dalje nimajo Slovenci v Italiji nobene periodne publikacije več. Na tem dejstvu ne izpreminja ničesar niti skromni nabožni mesečnik »Sve-togorska kraljica«, ki so ga letos začeli izdajati italijanski patri na Sv. Gori pri Gorici. Listič nima nobene literarne ali druge vrednosti, ker je v pravem pomenu besede samo reklamna publikacija ob 400 letnici samostana na Sv. Gori, kjer gospodarijo sedaj italijanski redovniki. Ko zaključujemo bilanco knjižnic in periodnih publikacij v Julijski krajini, je gotovo umestno, da si ogledamo tudi težkoče, s katerimi so se morali boriti tiskarne, založništva in pisatelji. Le tedaj bomo lahko pravilno sodili njihovo delo in njihov uspeh, odnosno neuspeh. Tiskarnam gotovo ni bilo z rožicami postlano. Tako je morala tiskarna »Edinost« prestati leta 1918. prvi napad in v letih 1921 in 1925 kar po štiri Tudi tiskarnam v Gorici je grozila stalna nevarnost. Decembra meseca 1934 pa so vzeli Katoliški tiskarni v Gorici dovoljenje Težak je bil tudi položaj založništev. Tako se je samo v letih 1927 in 1928 vršilo preko 20 procesov proti poverjenikom od oblasti priznanih knjižnih družb »Goriške Matice« in »Goriške Mohorjeve družbe«, češ da so razpečavali knjige brez dovoljenja pristojnih oblasti, in vsi so bili obsojeni na denarno, nekateri celo na zaporno kazen. Dijak Slavko Tuta iz Tolmina je bil najprej obsojen na dva meseca zapora, pozneje sicer oproščen, toda zato konfiniran za dve leti, ker je hranil in razpečaval abecednik »Prve korake« Proti koncu 1. 1928 so lokalne oblasti na svojo pest začele pleniti slovenske knjige. Zaplenili so tako na Krasu in na Vipavskem v kratkem času okoli 150.000 knjig Goriške Matice, Goriške Mohorjeve družbe in književne družine »Luč«. Vse te knjige so izšle z dovoljenjem pristojne oblasti in so bile naprodaj v Gorici in Trstu. Do konca leta 1929 je bila uradno zaplenjena samo ena knjiga, namreč »Boji malega naroda« od Janka Kralja. Z letom 1930 pa so zaplembe postajale čimdalje gostejše. Najprej je bil zaplenjen »Jadranski Almanah za 1. 1925/30«, sledili so koledarji Goriške Mohorjeve družbe za leta 1931 do 1934. Pridružili sta se jim »Goriška in tržaška pokrajina v besedi in sliki« od Rada Bednarika in »Zgodovina Idrije« od idrijskega dekana Arka. Zaplenjen je bil celo ponatis Jurčičevih »Rokovnjačev« in enaka usoda je doletela tudi povest »Med srci in zemljo« od Slavca Slavca. Z aprilom 1934 je bila uvedena preventivna cenzura. Čim je knjiga do-tiskana, se mora v več izvodih predložiti v odobritev. Knjiga ne sme iz tiskarne, dokler ne dobi potrebnega dovoljenja policijske oblasti. Marsikatera knjiga je bila tako prepovedana, tako nabožna knjiga »Se-javec« od dr. Pavlice in zbirka pravljic »Zlata hruška« od Milčinskega. Prepovedano je bilo tudi razpečavanje ponatisa molitvenikov »Angelček« in »Oče naš«, ki jih je preskrbela italijanska tiskarna v Vicenci. Veliko knjig (med njimi tudi koledarji) pa je moralo po cele mesece in leta čakati na odobritev. Literatura Alojzij Res: Obračun 1919—1922. »Jadranski almanah za 1. 1923.« Trst 1923. Str. 194—201. »Obračun 1923«. »Jadranski almanah za 1. 1924.« Trst 1924. Str. 148—151. France Bevk: Književnost pri nas. Jubilejna številka »Edinosti«. Januar 1926. Str. 46. France Bevk: Slovenske knjižne izdaje v Italiji. »Luč« I. Trst 1927. Str. 53—70. Ferdo Kleinmayr: Naša šolska književnost. »Luč« II. Trst 1928. Str. 90—96. F. B.: Nabožne publikacije. »Luč« II. Str. 97—98. F. B.: Knjižne izdaje v letu 1927. »Luč« II. Str. 99—102. France Bevk: Periodne publikacije. »Luč« III. Trst 1928. Str. 38—74. France Bevk-Lavo Čermelj: Periodne publikacije. »Luč« IV. Trst 1929. Str. 45—82. F. B.: Knjižne izdaje v letu 1928. »Luč« IV. Str. 83—90. France Bevk: Periodne publikacije. »Luč« VI. Trst 1930. Str. 136—145. F. B.: Knjižne izdaje v letu 1929. »Luč« VI. Str. 146—154. A. Kacin: Slovenski tisk v Italiji od 4. novembra 1918. dalje. »Jadranski almanah za leta 1925/30«. Gorica 1930. Str. 98—130. France Bevk: Periodne publikacije v letu 1930. »Luč« VIII. Trst 1932. Str. 53—56. F. B.: Knjižne izdaje v letu 1930. »Luč« VIII, Str. 57—65. F. B.: Glasbene izdaje. »Luč« VIII. Str. 66—70. France Bevk: Bibliografski pregled za leti 1931 in 1932. »Luč« IX. Trst 1933. Str. 41—65. A. Kacin: Slovenski tisk v Italiji od 1. junija 1930 do 31. decembra 1934. (Rokopis). Melita Pivec-Stele: Slovenska knjižna produkcija v letih 1919—1935. »Cas« 1935/36. Str. 241—264. Lavo Čermelj: O naših periodnih publikacijah v Julijski krajini v povojni dobi. »Jadranski koledar 1936«. Zagreb 1935. Str. 120—124. Lavo Čermelj: La minorita slave en Italie. Chapitre IX. »La presse«. Ljubljana 1938. NAŠE GLAVNE KOMUNIKACIJE IN MEDNARODNI TRANZIT »Comprendre, s* adapter, aimer. 59% 62% 12% Uvoz 6% 3% 5% 21% 16% 21% 1 I 7% Tranzit 10% 9% 11% — — 0.06% 41% 38% 43% Skup. 100% 100% 100% 100% 100% 100% 100% 100% 100% Razvoj snovne sestave zunanjega prometa v splošnem in tranzita posebej kaže na naših komunikacijah prav malo izprememb. V razdelitvi in razporeditvi posameznih kategorij je odstotna udeležba glavnih tovorov označena, nekako takole: Tab. 3. Železnica (1929) Morska plovba (1929) Rečna plovba (1935) Izvoz Uvoz Tranzit Izvoz Uvoz Tranzit Izvoz Uvoz Tranzit Les 50% 5% 39% 6.5% 2% Rude 14% 4% 14% Minerali 2.5% 5% 48% 34% 29% Premog 2% 14% 5% 4% 48% O 4% 28% Min. olja 3% 8% 8% 41% Železo 23% 5% 3.5% 8% 2% Ind. proiz. 4% 8% Ck 7% Cerealije 6% 8% 57% 28% Mlin. proiz. 3% 3% Kem. proiz. 7% 5% 3% 3% 3% 17% 1% Ostalo 2% 45.5% 53% 2% 3.5% 1.5% 28% 23% Presegalo bi okvir te razprave, če bi proučevali smeri notranjega in zunanjega tovornega prometa jugoslovanskih komunikacij. S preprostim računom (transportno delo: teži) ugotovimo, da je 1. 1935. znašala povprečna razdalja tranzita po železnici 250 km (Št. Ilj—Rakek, 236 km!), za celinsko' plovbo pa 593 km (dolžina plovnega Dunava 590 km!). Osebni pr omet. Po svojem narodnogospodarskem pomenu zaostaja osebni promet daleč za tovornim. Edino izseljeniški transporti in turizem sta predmet, če je dovoljen izraz, nekake industrijske eksploatacije. Osebni prevozi po obliki in po konceptu izpred nekaj desetletij so bili za prometna. podjetja le prestižno breme samo posredne gospodarske koristi, kot inicial za-razvijanje trgovskih stikov. Zato so uživali »de facto« subvencije. Vsa naša prometna statistika še danes v razčlembi osebnih prevozov ni toliko izčrpna, da bi mogli v polni primerjavi s tovornim prometom karakterizirati tudi osebnega. V analizi tranzitnih prometnih tokov (III) bom poizkusil podrobneje razčleniti osebne prevoze na naših komunikacijah. Tab. 4. podaja le splošen pregled. Zanimivo je, da se krivulja osebnega prometa ne krije s krivuljo tovornega prevoza. Na železnicah in ladjah je temu vzrok tarifna politika, ki je s posebnimi popusti pospešila turizem in izletništvo ravno v depresij-.skih letih. Ti ukrepi so vzgled zgoraj omenjene industrijske orientacije v izrabi osebnih, prevozov. Manjkajo podatki za tuje plovbe na mednarodni Donavi, morju ter zračnih linijah. V primeri z železnicami je ta prevoz neznaten. Statistika za cestne prevoze na tem področju popolnoma odpove ■celo za domači promet. Še najboljše, vsaj relativno merilo za osebni promet nam podaja statistika spalnih in osebnih vozov, ki imajo zvezo z inozemstvom (sl. 1.). Tabela 4, sestavljena za tisoče oseb in stotisoče os/km, nam dokazuje, da tudi na področju osebnega prometa opravljajo glavno delo še vedno železnice. Tab. 4. Osebni promet. Železnice Ceste, medmestni prevozi (avtobusi) Morska plovba Rečna plovba Zračna plovba (1927) 46,100 os 2.109 os/ km (1929) 48.100 os 3.264 os/km (1D34) 30.100 os 1.618 os/km (1936) 44.400 os 2.410 os/km (1935) 3.125 os ? (1936) 1.893 os ? (1927) 1.936 os (43 inoz) (1931) 2.616 os (41 inoz) (1932) 2,089 os (36 inoz) (1936) 2.776 os (42 inoz) (1927) 7.091 os (1930) 7.787 os (1933) 6.645 os (1936) 2.439 os (1929) 2 os (1932) 1.5 os (1936) 4.2 os Iz tega številčnega gradiva ugotovimo lahko sledeče: Preko Jugoslavije teko močni mednarodni prometni tokovi. S stališča našega narodnega gospodarstva je ta tovorni in osebni tranzit nasproti notranjemu in zunanjemu prometu drugovrstnega pomena, vendar pa dovolj 'izdaten, da se v gospodarstvu poizkusimo z njim okoristiti tam, kjer služijo investicije tako glavnim avtohtonim potrebam, kakor subsidiarno tudi zunanji klienteli. Povprečna dolžina prevozov kaže, da imamo v naši državi ■dvoje glavnih tranzitnih smeri, in sicer donavsko pot ter železnice iz Srednje Evrope na severni Jadran. V ostalih smereh se promet pod zunanjim političnim pritiskom v zgodovini ni mogel razviti. Tranzit je z ozirom na svojo izdatnost in snovno sestavo dokaj stalen. Ta ugotovitev, ki izhaja tudi iz: vseh naših statistik, je v polnem soglasju z dejstvom, da se je volumen celokupne mednarodne trgovine ob največji amplitudi konjunkturnega valovanja 1929—1932—1937 izpreminjal po množini le v razm. 100 :74,5 :96,6 (9). Vse naše prometne naprave je treba zato z ozirom na propustno mo£ If&TNI SPALNI /N OSEBNI VAGONI NA J. D2 V V MEDNARODNIH RELACIJAH previdno dimenzionirati ter se pri tem varovati vseh prevelikih investicij, ki končno le poostrujejo našo odvisnost od inozemstva. Ne uvajajmo organsko neuvezanih novotarij — izboljšujmo obstoječe! Nedvomno bo razvoj reduciral tudi zanosne napovedi iz marca 1938 o vzponu Dunaja kot centralne donavske luke, saj vemo, da se je tudi toliko poudarjeni zagon nemške produkcije v letih 1932—1937 gibal le v smeri prehoda svetovnega gospodarstva iz depresije h konjunkturi. V omejenem okviru dokaj stalnega in le počasi rastočega volumna prevozov moremo Jugoslovani po svoji legi vendar še uveljaviti in povečati zaposlitev, predvsem zato, ker je naša udeležba na tranzitu tovorov in oseb danes še sorazmerno zelo šibka. Tranzitni promet naših luk je znašal 1. 1935 malenkost 1.452 t vkrcanega in 11.257 t izkrcanega blaga. Naša zastava na Donavi je prevozila 1. 1936 proti toku 400.700 t nasproti 1,752.600 t, in s tokom navzdol 14.200 t nasproti 103.800 t, ki so jih prepeljale tuje plovbene družbe. Povprečna dolžina železniškega tranzita kaže, da prečka ta prometni tok Jugoslavijo po najkrajši poti, ter se moramo omejevati pri tem le na enostavni prevozniški zaslužek, ki so ga v skoraj vseh smereh uveljavljene direktne tarife itak zmanjšale na minimum. Leta 1934. so tuja letala preletela v našem ozračju 445.000 km, letala domačega Aeroputa pa samo 214.000 km. Pri tem smo imeli le 22.000 let. km reciprocitetne kompenzacije. Ureditev našega cestnega omrežja bo nedvomno tudi prispevala k pritegnitvi nekaj tranzita. Relativna zaostalost nažega gospodarstva ima to dobro stran, da daje na splošno prenasičenem trgu še možnost razvoja domačemu prevozništvu, seveda le pod zaščito državne prometne politike; nedostatki pa predstavljajo nevarnost, da se tuja sila še nadalje uveljavi in zasidra, če vendar že enkrat ne zberemo in zastavimo svojih sil. I. Razpravo o glavnih komunikacijah naše države (II) in o velikih tokovih mednarodnega prometa (III), ki gredo preko njenega ozemlja, opiram na ugotovitev prirodnih in po človeškem časovnem merilu stalnih pogojev za njih usmerjanje. Zaradi prevladujočega vpliva samovoljnih, državno-poli-tičnih odločitev na usmerjanje tranzita (n. pr. nenadne preusmeritve avstrijske zunanje trgovine) ne bomo tu razpravljali o produkcijskih virih zemlje in podzemlja. Prav tako odpadejo vse podrobnejše navedbe iz področja demografije. Od prirodnih činiteljev bom obdelal le one, ki ustvarjajo posebno ugodne tehnične in s tem tudi dobre gospodarske pogoje za ceneno obratovanje komunikacij velike kapacitete na področju naše države in v prometu s soseščino. Iz študijskega materiala, ki ima s tega stališča prometne tehnike pretežno fizikalno-geografski značaj, prihajajo v poštev podatki o reliefu, hidrografski mreži in morju kot medijih, ki pospešujoče ali ovirajoče vplivajo na prometne tokove ter dajejo s tem ali vsaj naznačujejo smer cenenega prevoza dobrin. RELIEF Vertikalna izobrazba Srednje Evrope in Balkana je rezultat geoloških procesov, ki so stvorili, kljub neki časovni razliki prvotnega nastanka in drugim tudi v celotni topografiji za znatnim strukturalnim in snovnim razlikam, sistem gorstev, ki je preko mnogih pregibov povezan v tektonsko enoto. Vzhodne Alpe se cepijo na SV v Karpate in na JV v Dinarsko gorstvo; Karpati prehajajo v Balkan, Dinanske planine pa v Pindus (10). Med lokoma obeh velikih pasov je stisnjen Centralni alpski in Rodopski kristalinik z verjetno zvezo, zalito pod mlajšimi formacijami Panonske nižave, iz katere se vzdigujejo gričevita otočja. Na južni in vzhodni strani alpsko-dinarsko-pindskega južnega slemenskega loka leži ravnina ki jo je nasul Pad s svojimi pritoki, ter jadranska morska depresija. Severno od alpsko-karpatsko-balkanskega slemenskega pasu pa se razprostira Švabsko-bavar ska planota, Slezko-poljska ravnina, Podolje, Moldavija in Valahija. LONi TMŠl AiPSMER RELIEF HIDR06RAFIJA osm/EizoBUKcmm VELJKIH PROMET OS/. I I I OJSUS PRETEŽNO1 i I I I StUHfNTmSOVI j f j ! trna gmoti • VOOtlM RELJEE - REČHE MRE 2 E I ^ ^ '»•v r. T0P06. VAŽNE MUHERCOVK*CO ****** (g) PCiagohsk, AM5/V O t NADMORSKA VlilNA — VELIKE STRUKT ČRTI VEL PROM. OS _ . MKJMAA/JŠE&A FLiSNA CUNK ■ 'ARO JAREK (»PORA Prometno tehnično so gorski predeli področja malega prometnega prostora, kjer se izoblikuje gostejša mreža šibkih komunikacij z ozkimi vplivnimi pasovi. Nasprotno pa so planote in ravnine pokrajine velikega prometnega prostora, kjer se ustvarjajo mreže redkejših, a močnih prometnih naprav (12). Nepretrgano v eni smeri razprostrti reliefni predeli so prometna pregrada, ki je prehodna le na nekaterih mestih in le preko posebnih dostopov. Zveza med to-in onstran ležečimi točkami pa je mogoča vedno le z mnogo večjo potrošnjo mehanične energije, kot bi jo zahtevala horicontalna medsebojna oddaljenost oddajne in namembne postaje. Vodilna usmerjenost, širina in višina gorstev so njih glavne prometno tehnične značilnosti. Na pregibih smeri gorskih pasov popustita redoma višina in širina reliefa. Erozija v takih tektonsko močno prizadetih okoliših poveča naravno prehodnost. Pregibi tvorijo za prometne naprave »locus minoris resistentiae« in k njim dotekajo v obliki snopa transverzalne komunikacije iz to- in onstran ležečih pod- ročij manjših prometnih uporov. V stičnih pasovih zunanjih gub s krista-liničnimi gmotami se redoma izoblikujejo nekaki žlebovi z značilno topografijo in lažjo vzdolžno prehodnostjo. V trupih gorskih pasov križajo podolžne vodilne tektonske črte prečne. Tudi v reliefu prevladujejo močno povdarjene longitudinalne depresije, povezane s transverzalnimi zaisekami, ki služijo kot penetracijski kanali v neprekinjene pregrade. Posebno prometno tehnično vlogo imajo tudi detajlne morfološke oblike zemeljske površine, bodisi, da nasprotujejo napravi komunikacij (slemena, vrhovi, površi), ali da jo pospešujejo (sedla, rečne in suhe doline, polja). O razporeditvi vseh teh elementov odloča splošna in podrobna geološka struktura in hribinska sestava tal (13). Pomen morskih obal za promet je znan. Analogno vlogo igrajo v prometni tehniki obale velikih nižin, ki segajo z ravninskimi zalivi v relief ter razmejujejo področje velikih prometnih prostorov od dolin ter manjših udorov v prostorsko zdrobljenem reliefu. Glede prometno geografskih svojstev, važnih za našo razpravo, omenjam pri posameznih tektonskih enotah kot komentar k sl. 2. sledeče: VZHODNE ALPE kot celota imajo homogeno V-Z vodilno usmerjenost. Širina med staroterciarnima pasovoma, ki jih geološko in topografsko mejita napram švabsko bavarski planoti na S in Benečiji ter Furlaniji na J, znaša 190 km (Salzburg 214 m, Št. Danijel 257 m) ter se proti V nekaj poveča, kakor se pač Alpe cepijo. Slemenska črta teče preko Oetztalskih Alp, (zap. od Brennerja 1370 m) Visokih in Nizkih Tur proti vzhodu (Semmering 980 m). V svojem zapadnem poteku se dvigne povprečno nad 2.500 m, v vzhodnem pade na 2.000 m ter utone na Panonskem obrobju v višini kakih 200 m. Altimetrično označujejo Vzhodne Alpe trije profili, in sicer prvi skozi Verono (56 m) ob 11., drugi skozi Št. Danijel (257 m) ob 13., in tretji skozi Ljubljano (287 m) ob 14" 30’ vzporedniku. Ti trije profili so 270, odnosno 190 in 220 km dolgi ter presegajo na dolžini 85, oziroma 63 in 18 km višino nad 1500 m. Med izravnanimi planotami in ravninami S in' J Alp tvori gorski pas močno prometno oviro, katere prehodnost se od V proti Z zmanjšuje. Tektoniko Vzhodnih Alp obvladujejo V-Z (longitudinalne) in S-J (trasverzalne) strukturalne črte, s katerimi interferi-rajo na J dinarske in na S karpatske. Naravno je, da ima tudi topografija in preko nje vsaka dispozicija prometnih mrež isto razvrstitev dveh križajočih se smeri. Po hribinskem materialu ločimo v Vzhodnih Alpah dvoje apnenčastih pasov, severni in južni, ki oklepata centralni alpski kristalinik. Stični erodirani trakovi so tudi v reliefu dobro izoblikovani in predstavljajo ravne V-Z longitudinalne penetracijske črte. Prečna tektonika in razni nealpski strukturalni vplivi so razčlenili V-Z potekajoče alpske cone v topografske elemente. Tudi tu je erozija ustvarila prelaze, h katerim vodijo doline rek s tipično prečno penetracijsko usmerjenostjo pravokotno k alpski pregradi. Kombinacija longitudinalnih in transverzalnih prometnih smeri ustvarja v Alpah mrežo relativne prehodnosti. Posamezne črte, ki križajo od S proti J alpsko gorsko pregrado, imajo mednarodni pomen. Kot taka veljata zlasti Gotthard (2111 m) in Brenner (1370 m), ki vodita k ligurski in jadranski obali oziroma iz južne Nemčije v srednjo Italijo. JU2NI LOK tvori na J, JV odnosno V preguban pas, ki veže, v enoto V-Z potekajoče južne predele Alp, odklonjene ravno na slovenskem ozemlju v SZ-JV usmerjene dinarske verige, ki se zopet v porečju Drima zavijejo k S-J Pindu Širina tega pasu med Jadranskim morjem in panonskim nižavjem z njegovimi velikimi zalivi v severno Srbijo ter Solunskim zalivom in njegovim topografskim podaljškom ob Vardarju, se tako v glavnem, kakor tudi v podrobnostih zaradi členovitosti morske in ravninske obale močno izpreminja. Na najožjem mestu Karlovac (112 m) — Senj znaša le 70 km, medtem ko na črti Beograd (73 m) — Metkovič naraste na 300 km ter pade med Skopljem (290 m) in Skradom (12m) na 160 km. Enotne vodilne slemenske črte redoma ni. Pahljačasto od SZ proti JV razčlenjeni kompaktni gorski hrbti se dvigajo med enako orientiranimi zaprtimi depresijami ali rečnimi zasekami ter predstavljajo topografsko značilnost tega pretežno apnenčastega gorstva. Iz povprečne višine do 800 m se vzpnejo v zgornjem porečju Drine nad 1500 m. V omenjenih profilih je altimetrično nad 1000 m 3, 97, odnosno 69 km (sl. 3.). Tektonsko sestavlja Dinarsko gorstvo podobno kot Alpe vrsta več ali manj vzporednih con, ki se med seboj razlikujejo po gradnji in hribinskem materialu (10), po dveh lastnostih, važnih za tehniko komunikacij. Značilne apnenčevo-laporaste albansko- dalmatinsko- istrske, vzporedno z obalo potekajoče in deloma z morjem zalite gube (dalmatinska otočja) se izgube ob spodnji Soči (I). Naslednjo topografsko in s tem prometno najvažnejšo cono tvori apneniško višavje, Visoki Kras, ki se vleče iz S Albanije skozi Črno goro, Hercegovino, JV Bosno, Liko ter se v prelomljenem Postojnskem krasu, Hrušici in Trnovskem gozdu preusmeri v Beneške Alpe (II). Ta enota je ona strma pregrada s kotlasto topografijo zaprtih polj in dolin, ki najbolj ovira dostop na Jadran iz balkanskega in srednjeevropskega zaledja. Sledeča cona, grajena tudi pretežno iz apnenca, prihaja iz Grčije v zapadni del vardarske banovine ter se podaljšuje preko črnogorskih Komov in centralne Bosne, v Slovenijo. (III). Tukaj interferirajo njene SZ-JV usmerjene strukturalne črte z V-Z dislokacijami Julijskih in Kamniških Alp, ki so le nadaljevanje te apnenčaste dinarske cone. V območju njenih vodopropustnih gmot pa prihajajo na dan obsežna okna vodonepropustne podlage z normalno hidrografijo (skriljavci v notranjedinarskem trupu, v Bosni, v okolišu Karlovca, Litije, Trojan, v Karavankah in Karnijskih Alpah). Boljša prehodnost te dinarske cone je utemeljena v vsaj delni površinski hidrografiji z erozijskimi dolinami. Naslednja važna enota je Pelagonski masiv v porečju zgornjih tokov Vardarja, Treske in GLAVNE fJZ/KALNOGEOGRAFSKE OSNOVE Sv* IZOBLIKOVANJA JUGOSL. PROMETNE MREŽE 'VSO*. PROMET POSPEŠUJOČI IM OVIRAJOČ/ ELEMENTI \ \ i SLS “^>v\\\\ r\ \ ^VONSKoVk- -v. ck iiber den gcologischen Bau von Siidost-europa, Katovize, Ztschr. Oberschles. Hiittenmannervereines 1927. — 19. Cvijič J. Die dinarisch-albanesische Scharung, Wien Berichte der Akademie der Wissensch. 1901. — 20. Petkovič — Koch. Ivan tunel, Zagreb, Vesnik geološkog zavoda, 1—10 1925/26. — 21. Janič I. Cakorski tunel, Zagreb, Tehnični list 1936/1. — 22. Ballif Ph. VVasserbauten in Bosnien und Herzegowina, Sarajevo. — 23. Karmanski A. Regulacija Save od Siska do Zagreba, Zagreb, Publikacija Trg. Obrt. Ind. Komore 1932. — 24. Ministarstvo Gradjevina. Izveštaj o vodnim ta-lozima, vodostavima i količini vode, Beograd. — 25. Gregory F. Petrographic classification of coast types. Bologna 1912. — 26. Rubič I. Naši otoci na Jadranu, Split. — 27. Rubič I. Mali oblici na obalnom reliefu istočnog Jadrana, Ljubljana, Geografski Vestnik 1936. — 28. Die Kustenentvvicklung der O.-U. Monarchic, Pola 1912. O B Z O Monakovska metoda Ko je bil moj prejšnji pregled doti-skan, se je češkoslovaška drama že približala svoji peripetiji v Monakovem. Vse, kar je od tedaj naprej sledilo v nadaljnjem razpletu ali — bolje rečeno — odpletu češkoslovaškega vprašanja, je bilo le naravna posledica mona-kovskih sklepov, kakor so bili tudi ti samo zaključna faza razvoja, Iki sem mu bistvene oznake nakazal že v zadnjem pregledu. Lord Runciman je tedaj še vedno »posredoval«, toda že tedaj se je zdelo jasno, da je njegove misije dejansko konec. Ze tedaj se je tudi govorilo, da ima angleški lord — mimo tako zvanega »četrtega načrta« praške vlade — v rezervi še en predlog, ki ga pa spričo popolne prekinitve pogajanj med sudet-skonemško stranko in praško vlado ter spričo Henleinovega bega v Nemčijo dejansko ni mogel več predložiti. Kasneje se je izvedelo, da je bil ta Runcimanov skrivnostni »rezervni predlog« v vseh bistvenih pobudah sprejet v tako zvani angleško-francoski ali londonski načrt z dne 18. septembra tega leta, ki ga je •sestavila Anglija v sporazumu s Francijo po Chamberlainovem prvem sestanku s Hitlerjem v Berchtesgadenu dne 13 septembra in ki ga je na angleški in francoski pritisk morala sprejeti če- R N I K škoslovaška vlada dne 21. septembra. Navzlic temu pa je v prvi angleški »Beli knjigi«, v ikateri so zbrani nekateri glavni dokumenti češkoslovaške krize, Runcimanovo pismo, ki vsebuje navedeni predlog, datirano šele z 21. septembrom tega leta in ga je pod tem datumom navajal v svojem poročilu v spodnji zbornici tudi sam Chamberlain, dočim je že nekaj dni nato »izdal« francoski ministrski predsednik Daladier v francoskem parlamentu, da je bil Runcimanov predlog sporočen francoski vladi — pred 18. septembrom tega leta. Ako se je s kasnejšim datiranjem Runcimanovega pisma skušal ohraniti videz, da Chamberlainu Runcimanovi predlogi o odcepitvi sudetskih Nemcev od ČSR ob njegovem prvem razgovoru s Hitlerjem v Berchtesgadenu dne 15. septembra še niso bili znani, je učinek tega manevra, zlasti po Daladierovih izjavah, prej nasproten... Pri tem ostane seveda odprto vprašanje, zakaj je bila ta zmešnjava z datumi Runcima-novih poslednjih predlogov prav za prav potrebna, ako so bili Runcimanovi zaključki zares tako pravilni, da se jim niti angleška niti francoska vlada v nadaljnjem postopku nista več mogli izogniti? Naj bo s tem ozadjem Runcimanov e misije kakorkoli, Runcimanovo poročilo, datirano v angleški »Beli knjigi« z dne 21. septembra 1938, in tu želim navezati svoj današnji pregled na pregled v zadnji številki, tvori nedvomno ključ za razumevanje razpleta češkoslovaškega vprašanja v monakov-skem smislu. Vse, kar se je v monakov-ski rešitvi še pridružilo na škodo Češkoslovaške, obeh zapadnih velesil ter dosedanjega evropskega ravnotežja preko Runcimanovega Okvira, je bilo le naravna posledica Runcimanovega stališča, izraženega v zaključkih z dne 21. septembra. Ker je Runcimanova misija, kakor sem že zadnjič poudaril, v razvoju dogodkov vedno bolj dobivala uradni angleški značaj in ker je na Runcimanovo posredovanje od vsega zadetka pristala tudi Francija, nista zapadni velesili ob višku krize, ko je bila ne le od Henleina (15. septembra), temveč tudi od Hitlerja (javno prvič v govoru dne 26. septembra t. 1.) postavljena zahteva o samoodločbi sudetskih Nemcev, Runcimanovega mnenja mogli več zavreči. Z istim ar-gumentom sta končno obe pritisnili tudi na Češkoslovaško in zahtevali od nje, da sprejme londonski načrt o odcepitvi sudetskega ozemlja, ki je v bistvu pomenil samo uradno formulacijo Run-cimanovih nasvetov in zaključkov. * Kakšni so bili Runcimanovi zaključki? Angleški lord jih navaja v svojem pismu Chamberlainu in dr. Benešu z dne 21. septembra tega leta. Runciman najprej ugotavlja, da so njegove funkcije »posredovalca« prenehale s Henleinovo zavrnitvijo »četrtega načrta« praške vlade in prekinitvijo pogajanj dne 13. septembra, ko je »bodisi neposredno, bodisi posredno zveza isudetskih voditeljev z nemško vlado postala prevladujoči činčtelj v položaju« in »spor ni bil več notranji spor«; njegova naloga pa ni bila, da posreduje med Češkoslovaško in Nemčijo. (To vlogo je, kakor znano, prevzel takoj nato Chamberlain sam, ki je dne 15. septembra obiskal Hitlerja v Berchtesgadenu. Rezultata obeh posredovanj — Runcimanovega na notranjepolitičnem in Chamberlainovega na mednarodnem področju — se po negativnih zaključkih za Češkoslovaško popolnoma krijeta, kar vsaj do neke mere potrjuje domnevo o preventivni pripravljenosti tako zvanih »rezervnih« angleških predlogov. Obe angleški solu-ciji — Runcimanova notranja in Cham-berlainova mednarodna — sta namreč radikalni: Runciman priporoča odcepitev sudetskega ozemlja, Chamberlain pa sprejema vse mednarodne posledice te odcepitve, ki pomeni začetek razkosanja Češkoslovaške.) Dasi Runciman v svojem pismu izrecno ugotavlja, da so za ves razvoj odgovorni samo »Henlein in Frank ter oni njuni pristaši doma in v inozemstvu, ki so ju silili v skrajne in protiustavne ukrepe«, vendar takoj nato pripominja: »Navzlic temu čutim mnogo simpatij za. sudetske Nemce. Neprijeten je moral biti zanje občutek, da jim vlada tuja rasa. Ostal mi je vtis, da je bil češkoslovaški režim v sudetskih krajih v teh. poslednjih 20 letih, četudi ga ne morem označiti kot režim aktivnega zatiranja in vsekakor ne kot terorizem, obeležen s pomanjkanjem takta, nerazumevanjem, nestrpnostjo in malenkostnim ustvarjanjem razlik, tako da se je prizadetost nemškega prebivalstva neizogibno usmerjala v smer upora ... Čustva sudetskih Nemcev so bila iz več razlogov čustva obupancev. Sele pojav nacistične Nemčije jim je vzbudil upanje ... Njihovi pogledi na rajh so bili. po vsem tem nekaj povsem naravnega...« Na osnovi teh ugotovitev prihaja nato lord Runciman do znanega zaključka, da je treba sudetske Nemce »hitro m brez odlašanja« priključiti Nemčiji, ker je sicer »v negotovosti resna nevarnost, celo nevarnost državljanske vojne« in je potemtakem »dovolj močnih, razlogov za politiko takojšnje in energične akcije«. Runciman odklanja plebiscit v krajih z nemško večino, ker bi bil »le gola formalnost« in ker »velika večina prebivalcev (v krajih z nemško večino) želi spojitev z Nemčijo«. Zato predlaga takojšen odstop teh krajev. V nadaljnjih izvajanjih predlaga popolno nevtralizacijo Češkoslovaške po švicarskem zgledu, kar še posebej pripominja tudi glede češkoslovaške zunanje politike, kajti ves problem je po njegovem v tem, »da se odstrani iz osrčja Evrope središče hudega političnega spora.« Konkretno postavlja lord Runciman v svojem pismu štiri predloge: 1. Češkoslovaška vlada naj prepove sleherno delovanje strankam in osebam, ki so namerno podpihovale sosedom sovražno politiko; ako bi bilo potrebno, naj se v ta namen podvzamejo zakoniti ukrepi. 2 Češkoslovaška vlada naj svoje mednarodne -odnošaje tako preusmeri, da d& svojim sosedom •zagotovilo, da jih ne bo v nobenem primeru napadla in da se zaradi svojih obveznosti nasproti 'drugim državam ne bo udeležila nobene napadalne akcije proti njim. 3. V zameno za to naj glavne velesile, ki so interesirane na ohranitvi miru v Evropi, dajo •Češkoslovaški jamstva za pomoč v primeru neizzvanega napada nanjo. 4. češkoslovaška in Nemčija naj skleneta trgovinsko pogodbo na preferenčni osnovi, ako bi bilo ‘to koristno za gospodarske interese obeh držav. Ako presojamo te »zaključke« angleškega lorda v luči dejanskega razvoja po njegovem odhodu iz Prage (16. septembra tega leta), se ne moremo ubraniti vtisa, da obsegajo že ti nasveti vse, na kar je morala ČSR pristati, čim sta zapadni velesili odobrili glavno Runci-manovo priporočilo — odcepitev sudetskih Nemcev od CSR. Njegovi priporočili pod štev. 1 in 2 sta bili v razvoju po monakovski konferenci, da tako rečemo, avtomatično aplicirani, ker je bil to za Čehe po zadostitvi vsem nemškim zahtevam — edini izhod. Za demokratičnega in puritansko ustavnega Angleža pa je vsekakor značilno, da priporoča praški vladi že tedaj, nekatere povsem protidemokratične ukrepe v notranjosti, da jo obvaruje kasnejših zunanjepolitičnih neprijetnosti! Tudi četrto priporočilo se je v razvoju po monakovski konferenci izkazalo kot povsem realno. Brez realne osnove je vse doslej samo tretje, vseskozi platonsko priporočilo o jamstvu velesil za novo Češkoslovaško, o jamstvu, ki ne le ni v monakovskem sporazumu realizirano v prvotnem obsegu, temveč, ki bo tudi po popolni izvedbi monakovskega sporazuma ostalo slej ko prej zelo problematično. Da ne bo nejasnosti, naj končno še pripomnim, da bi bilo napačno govoriti ■o Runcimanovih »zaključkih« v tem smislu, kakor da je šlo za končne izsledke dolgega proučevanja na. licu mesta. Iz Chamberlainovega elkspozeja v spodnji zbornici z dne 28. septembra tega leta je namreč razvidno, da je imel Runciman svoje »zaključke« pripravljene, še preden je Henlein dne 13. septembra definitivno prekinil pogajanja z vlado, kajti Chamberlain ;je v zvezi z naznačeno prekinitvijo pogajanj izjavil dobesedno: »V tem položaju lord Runciman ni mogel več predložiti obema strankama svojega načrta.« Isto lahko sklepamo tudi iz okolnosti, da je Chamberlain v |istem ekspozeju govoril najprej o Runcimanovih zaključkih in šele nato o posvetovanju s francosko vlado za sestavo angleško-francoskega načrta z dne 18. septembra, ki te zaključke upošteva. Tudi v tem lahko vidimo nov avtentičen dokaz, da so bili Runcima-novi zaključki znani angleški in francoski vladi še pred 18. septembrom tega leta, četudi nosi Runcimanovo pismo v »Beli knjigi« poznejši datum (21. septembra). Kakor se zde te ugotovitve navidezno nepomembne, so vendar za presojo angleške in francoske akcije v češkoslovaški krizi odločilnega pomena, ker jih moramo spraviti v neposredno zvezo z naslednjo Chamberlainovo izjavo o pripravah londonskega načrta v skladu z Runcimanovimi priporočili: »Britanske in francoske državnike je vodila samo ta skrb, da bi storili vse, s čimer bi se mogli izogniti evropski vojni, in da bi našli rešitev, ki ne bi avtomatično vezala Francije, da v skladu s svojimi obveznostmi stopi v akcijo.« ♦ * * Kakor so Runcimanovi zaključki ključ za razumevanje mednarodnega razvoja češkoslovaškega vprašanja od Berchtesgadena (15. septembra) preko Godesberga (22. in 23. septembra) do Monakovega (29. septembra), tako se mi zde ključ za razumevanje vzročne zveze v tem razvoju, zlasti vzročne zveze med popuščanjem Anglije in Francije na eni ter Hitlerjevo nepopustljivostjo na drugi strani Chamberlainove izjave v spodnji zbornici o po- teku razgovorov v Godesbergu, iz katerih navajam dve značilni mesti. Chamberlain najprej razlaga spodnji zbornici, kako je angleška vlada po sestanku v Berchtesga-denu v sporazumu s Francijo sprejela načelen sklep o prepustitvi sudetsko-nemškega ozemlja z nemško večino Nemčiji, nakar pripomni: »To sem razložil tudi Hitlerju, ki očividno o tem ni bil obveščen.«(!) ...Toda tedaj je Hitler že zvišal svoje zahteve. Chamberlain tu zbegano ugotavlja: »Zbornica po vsem tem lahko razvidi, v kakšni zmedenosti sem se znašel ko sem moral upoštevati popolnoma nepričakovani položaj. (Odobravanje.) V Berchtesgadenu mi je bilo rečeno, da bo Hitler proučil z menoj sredstva za izvedbo načela o samoodločbi, ako sprejmemo ponujeno nam jabolko te »self determination«. T u (namreč v Godesbergu, op, pisca) pa mi je kancelar dejal, da ni nikdar niti za hip domneval, da bi se mogel vrniti k njemu z obvestilom, da je to ponujeno jabolko sprejeto. (Smeh.)« (Citat posnet po »Tempsu« z dne 30. septembra 1938.) * * * V zvezi s tem je treba opozoriti še na eno osvetlitev skrivnostne poti, (ki je, kakor sodim, nujno in logično vodila od Runcimanove akcije do monakov-skega sporazuma. Jemljem jo iz uglednega in, lahko rečem, oficioznega nemškega vira. V znani nemški reviji »Zeitschrift fiir Geopolitik« (oktober 1938) piše Albrecht Ha ušli o f e r v svoji razlagi k monakovski konferenci med drugim: »S sklepom, da odpošlje v osebi lorda Runci-mana kot posredovalca na Češkoslovaško osebnost suverene svetovne izkušnje, moža presoje in dalj-hovidca (očividna aluzija na Chamberlainovo pohvalo lorda Runcimana v spodji zbornici dne 28. septembra!), je Anglija končno skušala nadoknaditi svoje prejšnje opustitve. (Tu aludira avtor na nerazumevanje zapada za narodnostne probleme v Srednji Evropi.) In ko je lord Runciman moral hvideti, da je poskus lokalne rešitve v češkoslovaškem okviru propadel, je stavil svoji vladi jasen predlog, naj se ne izogiba več poskusu teritorialce rešitve. Sredi septembra sta se notranji in zunanji položaj Češkoslovaške tako spremenila, da ni Pomenila Hitlerjeva zahteva, da se more sudetskim Nemcem ustreči samo s popolno samoodločbo, nobenega presenečenja več. Toda tudi tedaj je vedno veljal avtomatizem franco-■sko-ruske zveze, še vedno je veljala obveza, da je treba »napadenemu« priskočiti na po-cioč. Nemčija ni mogla več dolgo gledati na trpljenje sudetskih Nemcev, roki so potekali — in ako bi na drugi strani bile izpolnjene zavezniške obveznosti, bi bila svetovna vojna neizogibna. Res se je moglo nekaj časa misliti, da za angleškimi opozorili in francoskimi varnostnimi ukrepi ni prave vojaške resnosti velesil, ki so se smatrale ogrožene — poslednji dnevi pred 29. septembrom pa so vsekakor vzbudili' prepričanje, da stoji vsa Evropa pred nepreračunljivim zlom, ako se ne posreči zavreti avtomatičnosti zavezništev in ako se ne najde razumna rešitev v sporazumu velesil.« Nemčija je torej videla glavno nevarnost v uveljavljenju češkoslovaških zavezništev, v izpolnitvi francoskih (in angleških) ter ruskih obveznosti. Ta strah pa je vsaj do neke mere in deloma iz drugačnih nagibov čutil enako tudi Chamberlain, ki je še dne 28. septembra izjavil v spodnji zbornici, da so britanski in francoski državniki hoteli za vsako ceno »najti rešitev, ki ne bi avtomatično vezala Francije, da v skladu s svojimi obveznostmi stopi v akcijo.« Ako se je ob vrhuncu napetosti našla prav taka rešitev, potem se mi zdi zelo verjetno, da so v Berlinu prav zaradi angleškega in francoskega zadržanja nanjo resno računali, pa ne morda iz podcenjevanja angleške in francoske vojaške vrednosti, kakor pobija to domnevo tudi zgornji citat iz Haushoferjevega članka, temveč iz zaupanja in zaradi laskanja obema odgovornima državnikoma na zapadu, ki sta ju obe avtoritarni državi hoteli pridobiti za širši evropski sporazum po isti metodi. Zato se mi zdi povsem točen Haushoferjev poudarek osebne vloge na monakovski konferenci in v vseh prejšnjih razgovorih: »Chamberlain je zaupal in je zato našel zaupanje (kakor za njim in ž njim tudi Daladier) — zaupanje, ki bi ga na primer Eden ali Blum niti ne bila zaslužila niti ne našla.« Na to osebno noto v razvoju septembrske krize bom še posebej opozoril v razlagi posledic mo-nakovskega sporazuma, v ikolikor je mogoče o njih že sedaj razpravljati. * * * Po tej kratki in nedvomno neizčrpni osvetlitvi vzročne zveze v razvoju zapletanja in odpletanja češkoslovaške krize lahko vsaj v grobih obrisih razložim tri dokumente, ki tvorijo osnovo oktobrskemu razkosanju Češkoslovaške. Prvi je angleško-francoski načrt z dne 18. septembra, drugi nem-/ški (godesberški) memorandum z dne 23. septembra in tretji monakovski sporazum z dne 29. septembra tega leta. Njih najbolj avtentična razlaga je v že navedenem Runcimanovem pismu. Angleško-francoski načrt vsebuje naslednje določbe: odcepitev ozemlja z nemško večino (nad 50%) brez plebiscita, kakor je to nasvetoval Runciman, toda z dopolnilno določbo, da se dokončna ureditev mej, kjer bi bilo to potrebno, prepusti posebni mednarodni komisiji, v kateri bi sodeloval tudi češkoslovaški zastopnik; izmenjava prebivalstva na osnovi opcijske pravice vsakega posameznika v določenem času; češkoslovaška vlada je upravičena zahtevati jamstva za svojo bodočo varnost, ki naj bi v obliki mednarodnega poroštva za neodvisnost ČSR proti slehernemu neizzvanemu napadu nadomestila češkoslovaške zvezne pogodbe s Francijo, Rusijo in Malo antanto. Na ta načrt je češkoslovaška vlada, kakor znano, pristala dne 21. septembra tega leta. Nemški memorandum, ki ga je Hitler izročil Chamberlainu v Godesbergu dne 23. septembra in ki ga je Chamberlain v Hitlerjevem imenu izročil praški vladi, zahteva odstop ozemlja z nemško večino v ultimativnem roku do 1. oktobra. Katero ozemlje je to, je določil kancelar Hitler sam in ga zarisal v priloženem zemljevidu^ ki je izdelan v dveh barvah. Ozemlje, ki ga smatra Hitler za nemško, je označeno rdeče. To ozemlje naj ČSR izroči v stanju, v kakršnem se nahaja, najkasneje do 1. oktobra. Zasede ga nemška vojska. Memorandum pripušča možnost, da imajo posamezni deli večino, ki bi hotela ostati v ČSR. V takih krajih, ki pa bi se morali najkasneje do 25. novembra označiti kot sporni, bi se naknadno izvedel plebiscit. Z zeleno barvo so na Hitlerjevem zemljevidu označeni »mešani kraji«, za katere tudi nemški memorandum priznava, da prebiva v njih manj kot 50% Nemcev. Ti kraji ostanejo sicer pod češkoslovaško upravo, toda v njih se mora izvršiti plebiscit, ki naj odloči o njihovi končni pripadnosti. Glede poljskih in madžarskih zahtev nemški memorandum ne vsebuje ničesar. Končno razmejitev po plebiscitu naj izvede ali nemško-češkoslovaška ali mednarodna komisija, kakor v Posarju pred dvema letoma. Mimo tega pa zahteva nemški memorandum tudi takojšnjo odpustitev sudetskih Nemcev iz vojaške in policijske službe ter osvoboditev vseh političnih kaznencev nemške narodnosti. Nemški memorandum nič ne govori o garancijah za okrnjeno ČSR in tudi Hitler se v svojem govoru dne 26. septembra tega vprašanja v obliki, kakor jo predvideva angleško-francoski načrt, ni dotaknil. Izjavil je samo pripravljenost, da jamči meje »č e š k e« , ne pa Češkoslovaške, ker ne želi jamčiti njenih mej, dokler ne bodo rešeni vsi narodnostni problemi v republiki. »Vem«, je izjavil Hitler, »da ne želi nobena narodnost še nadalje ostati pri Benešu . . . čim bo Češkoslovaška rešila ostale probleme, ko se bodo torej Čehi sporazumeli še z drugimi svojimi manjšinami, me češka država ne bo več zanimala in ji tedaj, kar trdno obljubljam, hočem jamčiti tudi meje.« Pariški »Temp s« je iz primerjave obeh dokumentov in Hitlerjevih dopolnilnih izjav izvajal naslednje zaključke: 1. Praška vlada je na priporočilo Francije in Anglije pristala na odcepitev ozemlja z nemško večino. 2. Nemška vlada je obseg spornega ozemlja, kakor kaže memorandu priloženi zemljevid, znatno razširila in zahtevala plebiscit tudi v krajih brez nemške večine, katerim je češkoslovaška vlada hotela dati župno upravo po> svojem četrtem predlogu. 3. Hitler je postavil ultimativni rok za izpraznitev ozemlja in odstopitev tega ozemlja v nemško last v obstoječem stanju- Monakovski sklepi pomenijo sporazum tudi v teh treh točkah, toda sporazum brez neposrednega sodelovanja Češkoslovaške. Nemškemu ultimativnemu roku je ustreženo s tem, da se kot začetek izpraznitve določa 1. oktober, izpraznitev v posebnem zemljevidu določenih štirih pasov pa mora biti končana dne 10. oktobra. Podrobnosti te izpraznitve določi mednarodna komisija, sestavljena iz zastopnikov štirih velesil in Češkoslovaške. Ta komisija določa tudi področje, na katerem se bo vršil plebiscit. (Pozneje sta se Nemčija in ČSR sporazumeli za definitivno razmejitev brez plebiscita, ko je mednarodna komisija določila še tako zvani peti pas, (ki ga je ob protestih češkoslovaškega zastopnika prisodila Nemčiji na osnovi predvojnega štetja iz leta 1910.) Prizna se nadalje opcijska pravica vsemu prebivalstvu za vselitev v ozemlje, ki bo priključeno Nemčiji, in za izselitev iz tega ozemlja. Ta pravica se mora uveljaviti v šestih mesecih od dne podpisa tega dogovora. Podrobnosti o opciji in izmenjavi prebivalstva določi posebna nemško-češkoslovaška komisija. ČSR mora v štirih tednih odpustiti vse sudetske Nemce iz vojaške in policijske-službe ter osvoboditi vse politične kaznjence nemške narodnosti. K tej pogodbi pa sta dodani še dve dopolnilni izjavi. V prvi izjavi izjavljajo pred* sedniki vlad štirih velesil, da bosta vpraša' nji madžarske in poljske manj" Sine v ČSR, v kolikor bi ne bili urejeni v roku treh mesecev v sporazumu s prizadetimi vladami, predmet novega sestanka vladnih šefov štirih velesil. Ta izjava je bila vnešena v sporazum v .glavnem po prizadevanju italijanskega ministrskega predsednika, ki se je tik pred monakovsko konferenco v več govorih (v Trstu in drugih krajih v severni Italiji) zavzel za tako zvano »totalitarno rešitev« češkoslovaškega vprašanja v znamenju priznanja pravice do samoodločbe vsem narodnostim v ČSR, s čimer je želel še bolj pridobiti zase varšavske in budimpeštanske simpatije ter tako izravnati Hitlerjeve prestižne pridobitve v Srednji Evropi s svojimi pridobitvami. V drugi dopolnilni izjavi pa nudita vladi Francije in Velike Britanije garancijo za n o -"ve meje Češkoslovaške proti slehernemu neizzvanemu napadu. Italija in Nemčija izjavljata, da se bosta pridružili tem izjavam, »čim fcosta urejeni vprašanji poljske in madžarske manjšine v ČSR«. Pomen angleške garancije je že naslednjega dne močno omejil Chamberlain sam v skupni izjavi po razgovoru s Hitlerjem, po kateri •se Anglija in Nemčija odpovedujeta vojni kot sredstvu za reševanje medsebojnih sporov. * * # Monakovska konferenca je ustvarila povsem nov položaj v Evropi, kakor so kmalu po njej pokazali dogodki, ki so z bliskovito naglico pomagali povsem spremeniti evropski iz-gled. Preblizu so nam vsi ti dogodki, da bi mogli že sedaj izreči o njih končno sodbo. Na drugi strani pa jih je preveč, da bi jih mogel vsaj na kratko nanizati v tem svojem pregledu. Nekateri izmed njih se nanašajo na neposredno izvajanja monakovskega sporazuma glede rešitve vseh manjšinskih vprašanj v CSR (takoj za Nemčijo je uveljavila svoje zahteve Poljska, za njo pa se je s Posebno velikim apetitom pojavila Madžarska, s katero so ob posredovanju z vseh mogočih strani, ko to pišem, pogajanja še v teku); drugi se nanašajo na novo notranjo ureditev okrnjene Češkoslovaške, ki se preobrazuje v federativno republiko s tremi avtonomnimi področ-i i : Češka z Moravsko, Slovaška in Podkarpatska Rusija; tretji so v zvezi 7. najrazličnejšimi posledicami hude teritorialne operacije in obsegajo na primer vprašanje beguncev z zasedenega ozemlja, vprašanje novega gospodarskega razvoja v državi, ki ni več pretežno industrijska država, vprašanje novih prometnih zvez, novega zavarovanja, mej, nove notranje politike, ki bo bolj in bolj odvisna od novega zunanjepolitičnega položaja, ki seveda zahteva predvsem zunanjepolitično preusmeritev itd. Kot važen dogodek na prelomu med prejšnjo in novo Češkoslovaško je treba končno zabeležiti odstop p Rezidenta dr. Beneša dne 5. oktobra tega leta in nastop povsem nove garniture politikov in državnikov, ki jih čakajo še mnogo težje naloge kakor dosedanje. Na širšem evropskem področju pomeni razvoj po monakov-skem sporazumu zrušenje vsega dosedanjega evropskega ravnotežja, ne da bi se moglo že sedaj z gotovostjo reči, kakšna »nova Evropa« bo vzrasla na ruševinah stare. Kaj se je porušilo, vemo vsi, kaj nastaja, pa je še nemogoče vedeti, d& se le slutiti... Ves povojni mednarodni sistem, ki se je označeval zdaj kot versajski, zdaj kot ženevslki sistem, predvsem pa ves povojni francoski kontinentalni sistem tako zvanega protinemškega ravnotežja so pokopani, uveljavljeno pa je staro načelo, da o usodi malih odločajo velike države po lastnem preudarku in v lastnem interesu. Di-rektorij štirih evropskih velesil brez sodelovanja Rusije, ki