fcs. Angelina v družbi z gojenkami med starinskimi razvalinami v okolici Jeruzalema (Jordanja). Spodaj: M. Ksaverija Pirc 0,?>.Urs. na šolski razstavi v zavodu Regina Coeli, Ciengmaj, Siam. Ob evharističnem kongresu v Miinchnu Kdor je bil na svetovnem evharističnem kongresu v Miinchnu ne le zad-nJi dan, ampak ves čas, mu je vzbudilo posebno pozornost dejstvo, da je bi-0 misijonstvo svete Cerkve tako poudarjeno. Takoj pri vhodu na kongresne prireditve te je pozdravil kakih 8 m visok kvader s propagandno slikajmo in te povabil na misijonsko razstavo, ki je bila ves čas naravnost naphana obiskovalcev, razlagali pa so jo člani in članice raznih misijonskih Redovnih družb. V največji prireditveni dvorani je bil tri dni zapored misijonski tečaj s predavanji in domačinskimi pevskimi, 'glasbenimi, gledališkimi in plesnimi nastopi, ki se ga je udeleževalo ves čas kakih 8.000 ljudi PH popolnoma zasedeni dvorani. Pri jutranji maši otrok v sredo, na malem stadionu, je maševal črnski škof in izmenjaje z množičnim otroškim ljudskim petjem so domačinski zbori peli svoje verske melodije. Zvečer istega ^Pe je bila na ogromnem kongresnem prostoru slovesna otvoritvena pobož-P°st, pri kateri so bi'e javne molitve tudi v japonskem, kitajskem, indij-skem in ugandskem jeziku. Na zaključni slovesnosti v nedeljo, ki se je je Udeležilo milijon ljudi, so pri darovanju nadškofje iz vsega sveta prinesli darove vernikov v pomoč misijonom. Ves čas kongresa si povsod naletel na duhovnike in laike najrazličnejših azijskih in afriških ras, ki so vzbujali de le splošno pozornost, ampak tudi posebno simpatijo: vsi so jim skušali Pokazati katoliško ljubezen v besedi in dejanju. Hvala Bogu, vsaj dobri katoličani čutijo s Cerkvijo njen misijonski Problem, se zanimajo zanj in žele bolj in bolj sodelovati pri njega reševanj11- Problem je pa ta: Kristus je vse ljudi odrešil, sadove tega odrešenja Pu naj ljudje posredujejo ljudem. Ali tisti od ljudi, ki so sami sadove odre-enja že prejeli in sicer ne le zase, ampak tudi za druge, katoličani, le-te Udi v zadostni meri drugim posredujejo? Kaj storiti, da se vode iz studen-j6v Odrešenikovih čim prej speljejo po vsem svetu, do zadnjega pogana, u bo prav vsakemu človeku, ki pride na ta svet, dana možnost, postati otrok °zji, brat Kristusov in naš brat v Kristusu? Kako odstraniti ovire, ki se avijo oznanjevalcem evangelija zlasti danes v toliki meri, posebno v od °uiunizma zasedenih deželah? Kako pospešiti misijonsko akcijo v tistih ^ezelah, ki so danes še na stežaj odprte Kristusovi Cerkvi, da v njih pravo-Usno požene dovolj globoke korenine, preden se vrata sejalcem zapro. . . Ob vsej tej in še drugačni problematiki sodobnega misijonstva gre dober katoličan vase in se vpraša, koliko on sodeluje pri izpolnjevanju te velike misijonske naloge svete Cerkve, osvojiti svet Kristusu, Kristusa dati svetu. Vprašuje pa naj se tako ne le posameznik, ampak tudi vsaka katoliška narodna skupnost. Slovenski narod je že nad tisoč tristo let deležen sadov Kristusovega odrešenja; koliko te sadove posreduje naprej drugim narodom? Škof Baraga je razumel in čutil misijonski problem in je nad trideset let svojega življenja posvetil izumirajočim indijanskim rodovom okrog velikih severnoameriških jezer. Njegov zgled je že za njegovega življenja mnoge pritegnil na misijonsko polje in še danes je vzorni vzrok slovenskim misijonarjem. Slovenski misijonarji, ti zastopniki slovenskega naroda na misijonskem polju Kristusovem! Kako lepo je raslo njih število v času med prvo in drugo svetovno vojno! In kako lepo se je organiziralo delo njim v pomoč! Zdaj iz domovine zlepa ne more kdo v misijone in tudi za misijonarje se le težko kaj stori, razen molitve in žrtve. Danes je na misijonskem polju kakih 60 slovenskih misijonarjev in misijonark. Na Japonskem imamo enega duhovnika in pet redovnic, od tega 3 usmiljenke. Na Kitajskem, kjer smo imeli do komunistične nadvlade na celini kakih 20 misijonarjev in misijonark, ni danes nobenega več; pač pa deluje nekaj naših misijonarjev med Kitajci na Formozi, v Hong-kongu in Makao, in sicer triie duhovniki, en misijonski zdravnik in dve misijonarki. V Siamu,-v Birmaniji, na Javi in po ostali Indoneziji imamo enega misijonskega brata in kar šest misijonark, od teh 3 uršulinke. V Pakistanu deluje en duhovnik in dve slovenski misijonski zdravnici. V Indiji imamo veliko skupino slovenskih jezuitov, 5 duhovnikov in 5 bratov, dajje skupino salezijancev: 2 duhovnika in 2 brata, pa 5 slovenskih misijonark raznih družb. V Afriki sta v nemirnem Kongu dva misijonska brata lazarista, v Vzhodni Afriki 2 duhovnika in 1 misijonarka, na jugu, v Transvaalu pa imamo večjo skupino slovenskih misijonarjev in misijonark, in sicer 2 duhovnika, 1 brata in 6 redovnic. Če štejemo med misijonarke še 3 slovenske mariborske šolske sestre, ki delujejo na argentinsko paragvajski meji med Čulupi Indijanci, smo s tem navedli domala vse slovenske misijonarje in misijonarke, ki zanje vemo, da danes v misijonih delujejo. Da ne ostanejo povsem zapuščeni in pozabljeni od rojakov, se zanje zanima Slovenska misijonska zveza v zamejstvu, s sedežem v Baragovem misijonišču v Slovenski vasi v Lanusu, v Argentini. V tej Zvezi so povezana vsa misijonsko delujoča žarišča med rojaki izven meja Jugoslavije. Imamo jih v Angliji, v Franciji, v Belgiji, na Koroškem, na Tržaškem in Goriškem, v Kanadi, v Združenih državah, v Argentini, v Čile, v Avstraliji in drugod. S pisemskimi zvezami, z molitvijo in darovi skušajo biti v oporo njim, ki te opore tako zelo potrebujejo. Največja skrb pa je, najti našim misijonarjem naslednike, ki bodo poprijeli za oralo, ko oni obnemorejo. Slavni rod slovenskih misijonarjev ne sme izumreti! Tudi Slovenci moramo osvajati SVET KRISTUSU! (Govoril na tržaškem radiju L. L. C.M., avgusta 1960.) PRO MUNDI VITA Že nekaj dni sem sem iskala osnovno vez med svetim obhajilom in misijoni. V tišino jutranje maše so odjeknile Jezusove besede iz evangelija sv. Janeza v šestem poglavju: “Pro mundi vita — Za življenje sveta...” Vsi katoličani smo udje skrivnostnega Telesa, ki mora rasti. Za razvoj vsake posamezne celice in sorazmerno rast vsega bitja v biološkem smislu so neobhodno potrebni proteiini (glavna prvina, ki sestavlja meso). Vsemogočni Bog je rekel: “Kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta.’’ S tem nas je hotel prepričati, da brez dobrega svetega obhajila ni mož-na rast Cerkve. Z drugo besedo — misijonsko delo brez sv. Hostije je nemogoče. Sveto obhajilo ni odmaknjeno -dejanje v našem duhovnem življenju. Še PJanj samo lep dogodek za velike praznike. To so napačna pojmovanja, ki Uklenejo evharističnega Jezusa v globino našega srca. Naš Jetnik je in prosi: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" S takim in podobnim rav-nanjem pohujšujemo drugoverce. Pred leti je v Montepellierju v južni Franciji afriški študent musliman želel biti pri sveti maši. Nekaj ga je vleklo v katolištvo. Vse ga je zanimalo. Posebno pozoren je bil na ljudi, ki so šli med sveto mašo k oltarju. Bilo jih je samo nekaj. Prosil je za pojasnilo. “Ljudje gredo tja, da Prejmejo svojega Boga!” so mu razložili. “Tedaj imate tako dobrega Boga, da se potrudi do vas in se vam da v hrano. Vi pa ne greste vsi, da bi ga Prejeli? Res, ne razumem vas!” Študent je odšel.. . Naš Gospod je rekel: “Brez mene ne morete nič storiti!” Nič! To je posebno trdna resnica v misijonskem delu, bodisi na terenu ali v zaledju, res apostolat je obrnjen k dušam. Duša pa se ne poboljša niti za pet, še manj Pa spreobrne brez milosti. Milost pa izprosimo na kolenih takrat, ko v vsej Ponižnosti prosimo kot Zavetnica misijonov: “Gospod, sprejmi mojo ničlo in dodaj tvoje VSE.” Sveto obhajilo nas približa viru Žive vode. Več! Vsemogočni se poniža ’n pogrezne v naš nič zato, da nam bo vse mogoče v Njem in po Njem. Naj nam da živeti besede svojega oznanjevalca: “Naj se majšam, da bo On ra-^tel!” Resnično sveto obhajilo misijonske duše je tisto, v katerem se stvar da popolnoma osvojiti Velikemu Misijonarju. Potem On izžareva svojo bož-J° pomoč za rast VSEGA SKRIVNOSTNEGA TELESA; obenem pa nadaljuje odrešilno delo po katoličanu, ki je mrtev grehu in vsemu grešnemu. Ko prejmemo sv. Evharistijo, smo Kristoforji, se pravi Bogonosci, da ga Ponesemo neposredno ali posredno dušam. Kadar bomo v popolni zavesti te Milosti, se bo gotovo po Marijini priprošnji tudi za nas in po nas za duše po-Uovil praznik marijinega obiskanja. Duše, ki so ustvarjene za Boga, bodo Pritegnjene k Odrešeniku, kot je železo pritegnjeno po magnetu. Naše pogosto ali vsakdanje sveto obhajilo je KVAS, ki ga moramo za-Piesiti v testo modernega brezboštva in v moko nekatoličanov. In svet bo Ppstal KRUH božji! Milijarde stradajo Boga. Bodimo most med Tabernak-Jerri in dušami! MAKIJA Japonščina, odsev japonske duše O. Vladimir Kos S.J., Tokyo Vsak jezik je odsev narodovega mišljenja, hotenja, čutenja. Tudi japonščina. Pravijo, da je eden izmed najtežjih govoric; dejstvo je, da še do danes niso mogli znanstveno opredeliti, to se pravi, dokazati neoporečno dokončno izhajanje iz ene izmed obstoječih jezikovnih skupin sveta, n.pr. indijske, ural-altajske. ali polinezijske. Dejali boste, da je japonščina tako zelo podobna kitajščini, da bi pravzaprav ne smeli iskati problemov drugod; pa ni tako. Do petega stoletja p. Kr. so Japonci govorili in pisali (vsaj na kamen) čisto svoj jezik in šele pod silnim kulturnim pritiskom sosedne Kitajske so prevzeli tudi kitajsko pisavo in obogatili svoj jezik z velikim številom kitajskih besed. A od začetka do danes so to delali zrnc raj na samosvoj način; zmeraj v skladu z zakoni japonskega jezika in izražanja. Zato ni mogoče reči, da je moderna japonščina konglomerat izvirno japonskih, kitajskih ter okoli.600 drugih tujih besed; vse so našle prikladen, urejen, naraven “dom" v ustroju tipično japonskega mišljenja in izražanja. V naslednjem bom skušal navesti nekaj primerov tega tipičnega mišljenja. Čisto pogansko je, brez slutnje in želje nadnaravnega, težeč neprestano v (krepostno ali drugačno) veličino jaza. Ko bi mogli na kak način najti srečo na tem svetu. Drugega ni treba. 1. Izraz, ki ga moremo neprestano slišati, je: shikäta ga näi. Dobesedno bi rekli: Pomoči n i , po naše pa: Kaj hočeš? Usojeno je. Slika levo: O. Vladimir Kos, ki je sam napisal tudi spodnjo razlago k njej, kakor tudi k ostalim trem v tem sestavku. Nekdo me je prosil, da bi me smel slikati. .. v vrtu z nad 2000 vrstami vrtnic — kot neke vrste zoološko zanimivost. Zapad, da; Bog, ne. A božja milost je močnejša od človeške bede tudi na Japonskem. O, da bi nikdar ne nehala moliti, ti in jaz. Vztrajna molitev 'premore tudi čudež. Pod pravimi japonskimi češnjami. Na levi je moj predstojnik misijonske naselbine, P. A. Michel S. J., ki že 25 let deluje med tukajšnimi reveži. Gospa na sliki je katoličanka; mož ji je pobegnil ~ drugo ženo. Dekle v sredini je pred Pol letom prejelo sv. krst, a njena mati se še zmeraj obotavlja. Imamo še eno Platano in nekaj tenkih smrečnih dreves ostalo je cement, drogovi in plot. A morate priznati — vsaj enkrat na leto )e lepo tudi v našem naselju — zaradi črešenj. Ta izraz uporabljajo ne le v slučaju dejstev, ki jih ni mogoče več spremeni. marveč tudi dejstev, ki bi jih lahko spremen ti, a ko bi hoteli. Gre za n>zke plače, n.pr. O tem se pogovarjaš s samim delodajalcem dotičnega obrata. Na vse načine skuša opravičiti svoje vsaj deloma krivične postop-*e- Kakor pri pevko slišiš od časa do časa: shikata ga nai. V čemer je vsebovan tudi naslednji očitek: zakaj bi to storil jaz, ostali delodajalci pa ne? P5? drug slučaj: mož, ki s pijančevanjem in vlačugarstvom potroši vse, v?1" bi moral dati za življenje žene in, recimo, treh otrok. Žena skuša re-f1” Položaj s skoro hlapčevsko dnino (otroke pošlje v našo Dnevno oskrboval ni co) ; ko pa ji svetujejo, da se posluži bolj učinkovitih sredstev, n. Pr- sodnijskega postopka, skomigne z rameni: shikata ga nai. Ali morete spremeniti takšnega moža? Tragika poganov. Zelo malo stvari je, ki bi ■Ph lahko označili s samostalnikom “kismet". Naš Gospod nam je naročil, oa molimo celo za spremembo stvari, ki jih je že bil odločil (n.pr. da bi ne bežaH na sobotni dan ob velikem obračunu nad Jeruzalemom; spomni se *eničanke, ki je dosegla ozdravljenje svoje hčerke kljub Jezusovi rezerviranosti; spomni se Abrahama, ki je prosil proti likvidaciji grešnih mest), skreno priznanje pravega Boga naredi človeka močnega in zmožnega osebnostnih odločitev, brez ozira na to, ali množica okoli njega tudi tako misli l!? hoče, ali ne. Vera v pravega Boga odpre svet, močnejši od našega či-sto-naravnega; svet božje milosti in moči; in ni ga grešnika, ki bi bil tako loben na tem svetu, da bi milost ne mogla najti “pozitivnega prijema” v Jem. Toda: ali moremo prositi Boga za takšno pomoč, kadar Ga ne po-oamo odnosno nočemo poznati? 2. Na razne načine pišemo prihodnji čas, a posebne oblike ni. Največkrat je glagolska oblika, ki se je pri tem poslužujemo, na-•ednjega pomena: najbrže, verjetno, skušam storiti tako; ali pa enostav- no glagol, tak, kakršen služi za izražanje sedanjosti. Torej: jutri dam, pridem, iščem; ali pa: verjetno dam, pridem, iščem (kdaj pozneje). Ali je pomanjkanje pravega prihodnjika posledica pomanjkanja pravega idealizma glede bodočnosti? Težnja po obdržanju sedanjosti, ki neprestano beži in se stara in umira? Zdi se, da le človek pozna bodočnost, žival je ne more, in ne rastlina, in ne mineral. Pa morda je neke vrste nujnost poganskega mišljenja, da se osredotoči na otipljivo, prebavljivo, vidno sedanjost; na ideal večne to-stranosti. Napram bodočnosti se čuti ogroženo, izpostavljeno, skoraj nič. In strah pred ničem je silen v japonski duši. Mislim, da se ne motim preveč, ako trdim, da je velik odstotek samomorov na Japonskem posledica tega strahu. Dejali boste: kako je potem mogoče razumeti budistično stremljenje po nirvani, to je po niču? In budistično mišljenje je še zmeraj živo v milijonih srcih na Japonskem... Strinjam se s postavko, a beseda nirvana ne pomeni niča, niti v indijskem jeziku ne, niti v izvirnem Budovem nauku ne. Da, vse, kar pomeni na tem svetu negativnost, ne-srečo, ne-blaženost, vse to v nirvani ni; zato je nirvana absolutna blaženost. Absolutna blaženost jaza, pisanega z veliko, kakor ime Boga. 3. So besede in besedice, ki jih slišimo le iz ust japonskih žena in deklet. Možje in fantje jih ne uporabljajo, iz istega razloga. Zdi se jim pod častjo; ženska ni toliko vredna kot mož. Ta stavek je skrajnosten, in vendar ga je mogoče slišati —skrito ali očitno— tudi v mestu, ne le na deželi, Podoben stavek sem bil slišal sam — od približno sedem let starega dečka... Po vojni so se stvari nekoliko zboljšale, ljudje se bolj zavedajo enakih človečanskih pravic, in vendar. Mnogo Japoncev še zmeraj loči med svojo ženo, ki mu rodi otroke, in — priležnieo, ki mu služi v zabavo, oddih in, kakor pravijo, v ljubezen. Menda bo držalo, da je le Kristus vrnil ženi pravo vrednost — in podaril moč, da to vrednost praktično priznavamo. Japonska katoličanka se tega pravilno zaveda; zato ljubi Jezusa tudi z neke vrste naravno hvaležnostjo. Morda se tolike prav iz te hvaležnosti odločijo za popolno “hojo za Kristusom’’, za samostan. 4 Hvala lepa, po japonsko: ari gatö gozäimashita. V resnici pomeni izraz: nekaj izrednega se je zgodilo, ste bili storili; to, kar ste bili storili, ne zaslužim; bil sem deležen velike milosti. In dejansko se razodeva tragika vsebine tega izraza v vsakdanjem življenju. Nekateri se zahvalijo za ure katekizma, za katerega so bili prosili in ob katerem so se morda izkazali navdušene: Hvala lepa! In mislijo pri tem: zanimivo je bilo, izredno, zabavno. Nikoli več se ne vrnejo. Ko bi rabili drugačen izraz, n.pr. kansha shimas, bi zares izrazili hvaležnost; krščanski nauk jim je zares prinesel nekaj dobrega v življenje. Skoraj bi zapisal, da je zmožen resnične hvaležnosti le človek, ki vsaj nekoliko ljubi. Primerjajte s tem še drugo besedo za “zahvaliti se”: rei wo iü, po naše: to, kar se spodobi, povedati; svojo zadolžljivost izraziti; priznanje, ki ga vljudnost zahteva, izpovedati. Saj že naravna pamet zahteva, da prejeto dobroto priznamo; nič več. Podobno zadevajo tudi številni vljudnostni in navidez silno ponižni pridevki vsakdanjega govora le površje; ko so izrečeni, se njih govornik vrne v svoj dom srca, v katerem ni nikogar poleg njega, nikogar enake vrednosti. Drugače je seveda, ako so-človek odloča o moji plači, socialni važnosti ali siceršnem dobičku; kolikor časa in v kolikor odloča o tem, je nagovorjen resnično “ponižno". Bojim se ga. 5. Mnogo izrazov za nemoralnost ali moralno nedopustnost pomeni pravzaprav nekaj, kar je proti pameti, odnosno kar je proti naravnemu Japonski Sliinto svečeniki pri svojih obredih. V prelepem okolju, v globoki tihoti, v dovršenem sorazmerju sten, barve, oblik in kretenj; in vendar, kako prazno! Niti na najbolj enostavno in temeljno vprašanje: ali biva Bog zares?, ne morejo z gotovostjo odgovoriti. In zakaj je tako važno, da priznamo Boga? Morda se jim vprašanja sama zdijo nepotrebna in nespametna. Slepi vodniki slepcev. toku stvari. To postane posebno očitno v slučaju prepovedi. Ne smeš biti jezen, se pravi: okotte wa ikenai, dobesedno: nikamor ne moremo prav s tvojo jezo, tvoje jeze ni mogoče prav uvrstiti v celotni ustroj ravnanja. Strinjamo se: vsak greh je proti pameti in redu. Toda: ako je mogoče “lepo” uvrstiti greh v vsakdanje življenje. . . Mislite na takorekoč uzakonjeni splav... V naši četrti je bolnica, in v tej bolnici je zdravnik, ki je pripravljen za skromno vsoto zdrobiti novorojenčku glavo: pred porodom vprašajo mater, ali želi otroka ali pa... 6. D ne bom navajal samo temnih primerov: pojem g i r i ” skoraj vsi priznavajo. Dobesedno bi ga lahko prevedli s “tem, kar je v skladu 8 pravičnostjo”. V vsakdanjem življenju pomeni čut obveznosti, čut izpri-čanja hvaležnosti, čut potrebe “revanžiranja”. Kakor hitro mi kdo stori Uslugo, ustvari “giri”. Ali pa: vračam se z enoletnega dela v mestni tovarni, vračam se na deželo. Zaradi tega “giri” bom kupil to in ono za sorodnike; povezani smo, takšne obzirnosti pričakujejo od mene — četudi ki moral potrošiti polovico prihrankov. Poznam vdovo, ki se zaradi tega siri” noče vrniti domov; nima dovolj denarja. Navadno pomeni “neizpol-ßiti zahteve v skladu z giri” isto kot “oznaniti sovraštvo, prezir” ali pa HHÜ :•/ : [ gjllll * 4 4 fr fwJ***,w Budistični tempelj (njegovo ime je napisano z belimi črkami na desni strani vhoda) v čisto japonskem vrtu — podoba živih stvari, ki jim manjka človek. Na pragu stoji, biidistični menih je, a vendar ni ta, ki ga pričakujejo, ker ne ve za pot življenja-Pričakovali bi, da se bodo budistični svečeniki najhitreje oklenili Resnice; ali se ne pečajo z duhovnimi stvarmi? Pa ni tako; v kolikor verujejo še v svoj nauk, se ga krčevito oklepajo. Ponekod bi radi postali katoličani — a kako se bodo brez templja preživljali, posebno kadar imajo družino? Je dejal nek bone, ko sem ga vprašal, ali je bil kdaj bral Jezusovo življenje, zabeleženo v evangelijih; da, bral jih je, in po njegovem se nič ne ločijo od budističnega nauka. . . Kdo bo podrl ta najstrašnejši zid, postavljen s človeško voljo? Jezus je dejal, da pri Bogu ni nič nemogoče; v tem je rešitev. Ako Bog hoče... priznati svoj finančni polom”. Denar je pač za mnoge, mnoge znamenje osebnosti, značajnosti, brihtnosti, socialne veličine. Hotel sem bil opisati nekaj čisto svetlega, in glejte, spet sem pri sencah. Kakor da bi padale z vsake dobre poganske lastnosti. Na vsak način odtehtajo kreposti slabe lastnosti; a tako čisto človeške so; manjka jim nadnaravnega življenja, na splošno rečeno. V nadnaravni luči bodo na novo zaživele. Skušajmo posredovati pri Stvarniku življenja, da se teh tako ljubeznivih, delavnih in umnih ljudi usmili. Zaradi neumrljivih duš. Koliko stvari bi še lahko imenovali! Kar sem bil povedal, ni niti en odstotek besed. Pri posameznih besedah nisem hotel navesti učenih knjig, ki bi napisano potrdile. A kolikor mi je znano, knjige z naslovom “Filozofija japonskega jezika”, ni. Zato boste tem laže opravičili, ako sem se tu in tam zmotil in konkretnost posplošil. Tukaj pravimo temu shikata ga nai... Slovenski misijonski zdravnici na delu Murree, Pakistan 5. junija 1960. Najprej se vsem misijonskim pri-Jateljem in dobrotnikom prav lepo zahvalim za lepo pošiljko 50 dolar-J?V'v.®.og J'm Povrni! Dobro mi bodo s|užili za nekaj ameriških medicinskih knjig, ki jih nujno potrebujem. Kako je z našim delom ? Resnično, ne zmanjka nam ga. Delo v bolnici j\as zbližuje dnevno s skrivnostjo živ-Jenja in smrti: nekateri prihajajo, j”'ugi odhajajo... Prilagam sliko ki kaže Misijonske sestre zdravnice na ei*enu; jaz sem v ospredju. V tem je cilj našega poklica: “Osvajati za Kristusa preko telesnih del usmiljenja ter zgleda popolnega krščanskega življenja”. Podnevi kot ponoči so vrata naše bolnice odprta ,in tatn je sestra Samaritanka - zdravnica, bolničarka in drugo, pripravljena služiti vsak trenutek in vsakomur, ne glede na vero ali narodnost, ki išče telesne pomoči. Na fotografiji vidite našo glavno sestro zdravnico S. M. Regisj M.D: in mene. Tretja pa je pakistanska zdravnica. Le-ta je diplomirala ,na fakulteti v Karačiju lani. V naši bol-. Pestra zdravnica desno je naša misijonarka sr. Dominika žužek; v srednje glavna dravnica, tudi iz Družbe misijonskih zdravnic, levo pa praktikantka domačinka:' nišnici pa je našla priložnost za prakso. Iz tega vidite, da poleg našega glavnega cilja, učimo tudi domačinke zdravništva, bolničarstva in ba-bištva. Ta dekleta prihajajo tako v tesnejši stik s krščanstvom, po drugi strani pa uresničimo odgovor na vprašanje o bistvenih potezah misijonskega dela. Kaj je misijonstvo? Naloga misijonov je saditi Cerkev v tistih deželah, kjer še ni vidna ali še ni do dobra ustaljena ali zakoreninjena. Saditi Cerkev pa pomeni, ustanoviti v deželi duhovščino in hierarhijo, njene ustanove poučevanja in usmiljenja, njeno bogoslužje in laične ustanove. Bolnica na operacijski mizi je dvanajstletna deklica. K nam je prišla v že zelo kritičnem stanju: bruhala je kri in neprestano krvavela iz nosa. Diagnoza je jasna: idiopatična trom-bocitopenia (redka krvna bolezen), ki je smrtno nevarna. Največja težava pa je bila, ker je bolnica potrebovala vsak dan transfuzijo krvi in pa, ker je njena krvna skupina odgovarjala eni najredkejših Rh B negativna. V teh predelih sveta moramo kri pripraviti same, ker je ni mogoče kupiti kot drugje po svetu. Tako krvodajalci pridejo v bolnišnico, kjer jim napravimo krvno analizo in vzamemo kri, če odgovarja pravi skupini. Kaj naj storimo v našem primeru? Prijatelji družine male bolnice so šli kar na radijsko postajo Pakistan ter prosili, naj bi organizirali oznanilo za prostovoljce. Ljudje so velikodušno odgovorili in začeli prihajati v bolnišnico drug za drugim, včasih celo v večjih skupinah. Sestra M. Joahim je v laboratoriju delala krvne analize in vse ostalo za transfuzije potrebno, dostikrat pozno v noč, da je morda med 50 krvodajalci našla enega, ki je imel to tako redko krvno skupino. Mnogi so u-tegnili priti šele po opravljenem delu- Štirinajst dni je deklica visela med življenjem in smrtjo. Celo me- sto Karači se je s skupnimi močmi prizadevalo, da bi ji rešilo življenje. Deklica je bila edinka v svoji družini. Vsi smo občudovali Pakistance pri njih velikodušnosti in plemenitosti, ko so tako spoštovali in cenili eno samo mlado človeško življenje. Po preteku 14 dni pa se je dekličino stanje naglo poslabšalo. Zadnja in edina rešitev je bila samo še v operaciji — odstraniti je treba vranico. Seveda je ta operacija v našem primeru še posebej nevarna. In molili smo vsi. Pogumno smo tedaj segle po tem zadnjem sredstvu, vse drugo pa prepustile Bogu. Operacija je uspela in proti pričakovanju deklica niti ni preveč krvavela, kot bi človek pri njeni bolezni mislil, da bo. A boj je še trajal kake tri dni. Ponovna kriza po 48 urah nam je skoraj odvzela že poslednje upanje. Tretji dan pa se je zdravje toliko izboljšalo, da je bolnica prvič sama prosila za hrano. In deset dni pozneje je bila doma —- zdrava! Boj med življenjem in smrtjo je bil končan. Koliko neprespanih ur za misijonsko zdravnico, za bolničarke... a tudi koliko veselja v zavesti, da izvršujemo: “Kar ste storili enemu od teh najmanjših...”. Po drugi strani se spominjam besed Pija XI. misijonarjem: “Skrbite za svoje bolnike s požrtvovalnostjo! Zdravite jih razumno in s pomočjo znanosti. Zdravite jih bolezni na najboljši način. Resnično, prizadevajte se služiti temu. Sledeč ta naravni red boste vlili zaupanje, ki pripravi razum za višje in nadnaravne stvari. Ljudje nikoli ne smejo misliti, da sta spreobrnjenje in zakrament sv krsta nagrada za vašo požrtvovalnost, za vašo odkrito in nesebično krščansko ljubezen in navdušenje. Uporabite torej vsa sredstva, ki jih imate, tako, da bodo čutili in sami poskusili, kako je vaša vera resnično prežeta s požrtvovalno ljubeznijo.” S. M. Dominika žužek SCMM Slika štv. 1. (Glej besedilo!) Rawalpindi, Pakistan, junija 1960. Naj se najprej lepo zahvalim za lepo vsoto 50 dolarjev, ki ste jih poslali iz sklada za vse slovenske misijonarje po č.g. Wolbangu. Vam in ysem rojakom, ki na ta posredni način izpolnjujejo svojo misijonsko dolžnost, naj Bog obilno povrne! Poleg vsakdanje molitve vseh sester za dobrotnike se v vsaki hiši našega reda vsak mesec enkrat daruje sveta toaša za vse dobrotnike in v te boste °dslej stalno vključeni. S prispevkom pa smo že nabavili nekaj medicinskih inštrumentov, ki jih nujno Potrebujemo na našem otroškem od-de'ku, o katerem tudi poročam. V otroškem oddelku imamo tri sku-Pine otrok: dojenčke do enega leta, otroke od enega do 4 let, od 4 do 10 let ter posebne sobe za resno bolne ali pa za bolnike z nalezljivimi boleznimi. To je najbolj pester in najbolj zaposlen oddelek. Od jutra do večera pa še ponoči bolničarke in pomočnice delajo zelo marljivo, a še niso kos vsem potrebam. Na sliki 1. vidite štiri mesece starega Tarika ki tehta samo dva kilograma in pol. Njegova koža je posušena kot starčkova. Bo vzelo dva do tri mesece časa in skrbne nege, preden bo otrok zadobil svoji starosti odgovarjajočo težo. Včasih je v takšnih primerih ves trud odveč. Na posebni postelji je desetmesečni Az'z, ki je imel nevarno, pljučnico in sedaj počasi okreva. Čez nekaj dni se bo smejal in že stezal ročice za igračko, ki so, če sliko dobro pogledate, trije prazni kolesci za sukanec, na vrvici (tu igrač Slika št. 2 (zgoraj) in 3 (spodaj). Glej besedilo! Na obeh je misijonska zdravnica naša s. Agnes Žužek, rodna in redovna sestra sr. Dominike. ne poznamo), ki jo je bolničarka potegnila čez posteljico. Večji otroci kar sami povedo, kje jih kaj boli. Po nekaj dnevih bivanja v bolnišnici se navadijo pa zdravniški pregled tako, da so skoraj užaljeni, če njihova morda kronična bolezen ali pa zboljšanje stanja ne zahtevata morda ravno dnevnega pregleda. Vsaj “salaam” (dobro jutro) jim je treba vošč.ti, pa se že počutijo zadoščene. Tu je bila mala Nahima, pet let stara, težka le sedem in pol kilogramov, pravi okostnjak zaradi tuberkuloze. Ni še hodila. Dva meseca je od časa do časa visela med življenjem in smrtjo. Potem pa se ji je stanje polagoma zboljšalo, potrojila je težo in shodila. Ko je prišel čas odhoda, je nenehno jokala in zadosti jasno povedala, da od nas ne gre več. Ubogi otrok! Ve prav dobro, kaj je revščina, umazanost, lakota in bolezen. In takihle primerov je nič koliko! Lani je bila tu Šagufta, poldrugo leto staro dekletce, ki je tehtalo komaj 4 kg. Bilo je tako sestradano, da je dober mesec samo z eno roko zajemala iz skodelice in drugo tiščala v skodelici na rižu, češ, če ne bo dovolj v prvi, ga imam še v drugi... Do pred dobrimi tremi leti matere pod nobenim pogojem niso hotele o-trok samih pustiti v bolnišnici. Zato smo morali imeti posebno sobo za matere, da so bile lahko vsak trenutek pri otroku, podnevi in ponoči. Polagoma se predsodki do zdravnikov, bolničark, posebno katoliških, umikajo, tako da so matere danes samo še pri nevarno bolnih in pri dojenčkih. Nekateri so po končani bolezni potrebni še nove pažnje in zdravljenja. Pridejo v dispanzer. Na sliki 2. vidite deset mesecev starega Salima z materjo. Prinesli so nam ga že u-mirajočega zaradi popolne slabokrvnosti. Imel je samo 1 gram hemoglobina, običajno število pa je vsaj 14 Kramov. Oče je dal kri. Transfuzijo srno dajali otroku vsak dan skozi 14 dni. Okreval je, hvala Bogu! Zdaj se seveda mati zadovoljno smehlja. Tisti krajši del pajčolana, s katerim si Pokriva glavo, nosi čez obraz in se odkrije samo, kadar ni moških v bli-zini. To je starodavna navada pri yseh muslimanskih ženah. Zdaj, ko Je otrok že docela okreval, pride mati z njim na pomenek in kratek obisk. Da bi ji Bog dal luč prave vere! Zadnje mesece smo šle ponovno o-biskat bolnike v bližnje vasi. Na 3. sliki nas vidite. Enoletna Razia je neznansko jokala, ko smo ji gledali vnete mandeljne. A ko je dobila bombon in sem jo dvignila nad druge, se je že lepo smehljala. . . Molite za nas in za naše delo. Spreobrnjenja so zelo, zelo redka. Z molitvami se Vas in vseh rojakov spominja v Kristusu S. M. Agnes žužek SCMM. Mesečni misijonski molitveni nameni za leto 1961 RIM. — Papež Janez XXIII. je potrdil misijonske molitvene namene za leto 1961. Januar: Da bi doživeta liturgična daritev svete maše pritegnila vse narode k pravi Kristusovi Cerkvi. Februar: Da bi narodi, ki se bore za svojo neodvisnost, opustili vse, kar nasprotuje skupni blaginji. Marec: Da bi številna in dobro vzgojena domača duhovščina bila sposobna za delo v razmerah naše dobe. April: Za učinkovit porast misijonskih poklicev med katoličani. Maj: Za bolj globoko vzgojo laikov pri misijonskem apostolatu. Junij: Da bi učitelji katoliških misijonskih šol vzgajali svoje učence tako, da bi bili res vredni lepega krščanskega imena. Julij: Da bi se Katoliška akcija in vse druge apostolske organizacije laikov primerno prilagodile krajevnim pogojem in potrebam. Avgust: Da bi se med poganskimi narodi s pomočjo evangelija in nauka Cerkve ustalil pravi socialni red. September: Da bi glasniki evangelija znali ohraniti človeške in kulturne vrednote vsakega naroda in jih mogli spojiti z naukom vere. Oktober: Za poživljen in učinkovit apostolat med izobraženci, ki še niso prejeli luči svete vere. November: Da bi se mladeniči misijonskih dežel, ki se zlasti zanimajo za tehniko, tudi poglobili v duha svete vere. December: Da bi zveličavna luč evangelija, pod vodstvom Kongregacije za širjenje svete vere, segla do skrajnih meja zemlje. ........................................................... Kako žive kristjani v Abesiniji V naslednjem objavljamo prevod za lisko v francoskega lazarista Pavla Limuosina, ki že nekaj let misijonari med rodovoma Galla in Kaf-fa v jugozapadni Abesiniji. Morda se bomo ob branju prepričali, da Abesinci bolje razumejo in v vsakdanjem življenju upoštevajo zakramenta svetega krsta in sv. Rešnjega Telesa. (Opomba prevajalca.) Krst Kot pri vseh kristjanih, je tudi med Abesinci krst začetek in središče krščanskega življenja. Razlika pa je v tem, da Abesinci skušajo spraviti krst v čim tesnejšo zvezo s Kristusovim krstom v Jordanu. Praznik Kristusovega krsta, ki ga Abesinci obhajajo 19., januarja, je pri njih za veliko nočjo največji praznik. Abesinski pregovor pravi: “Če nove obleke nisi oblekel za Temqet (praznik Kristusovega krsta), bi zaslužil, da se ti v najkrajšem času raztrga.” Na večer pred praznikom, duhovniki v procesiji nesejo oltarni kamen, ki se imenuje tabot, k reki. Kristjani se gnetejo okrog kamna in s pesmijo spremljajo Kristusa, ki je za nekaj ur zapustil cerkev. Kamen namreč predstavlja Kristusa..Kristus gre med svoje ljudi in jih bo blagoslovil. Kristjani so na rečnem bregu postavili neke vrste ute. V eni izmed njih bo “prenočil” tabot, katerega bodo varovali duhovniki. Vsi verniki bodo pa čakali določene ure v sosednjih “hišah”. Ker je veselje preveliko in pa tudi noči so meseca januarja že mrzle, na spanje ne bodo dosti mislili. Ko petelin tretjič poje, bobni naznanijo začetek ceremonije. Duhovniki pojejo in celo plešejo pred kamnom. Pod največjim šotorom ima eden izmed njih sveto mašo. Po maši se pa svečanosti nadaljujejo v sami reki. Med dolgimi molitvami potapljajo kamen v vodo in višek vsega praznika je v trenutku, ko duhovniki dvignejo kamen iz vode in ga pokažejo vsem navzočim. Verniki ploskajo in glasno izražajo veselje, da se je Kristus “dvignil iz Jordanovih voda”. “Kristus Bog in pravi človek je naš brat in hoče biti odgovoren za nas vse. Zveličanje nam je zagotovljeno. Veselimo se!” Obred se konča, ko duhovniki z vodo poškrope navzoče, ki vzklikajo: “Res je, krščeni smo bili.” Ko so duhovniki končali z obredi, se pa spravijo v vodo verniki. Vsi se žele okopati in napolniti vse posode, ki so jih prinesli s seboj “z blagoslovljeno vodo”. Ta dan, tudi krstijo v sami reki odrasle katehumene. Ti stopijo v vodo in duhovnik, izgovarjajoč zakramentalne besede, jim zlije vodo na glavo. Krst otrok, navadno 40 ali 60 dni po rojstvu, pa tudi Abesinci izvrše v cerkvi. Po krstu privežejo na vrat novega kristjana prstan. Pri razkolnih kristjanih je to splošna navada. Pri katoličanih pa prstan navadno nadomestijo s križcem ail svetinjico Matere božje. So to znamenja, po katerih že na prvi pogled lahko ločiš krščanske in mohamedanske Abesince, Zato pa pravijo Abesinci o tistem, ki je odpadel od krščanstva, da je “zavrgel svoj prstan”. Leta 1870 so zaprli mnogo katoličanov iz p'emena Kaffa. Čarovniki so jih obtožili, da so bili krivi nesreč v kraljevi družini. Ko so jim rekli, naj odstranijo križec, ki so ga nos li na vratu, tega niso hoteli storiti. Ker Pa so videli, da jim bodo križ vzeli s silo, so ga rešili s tem, da so ga Pogoltnili. Razumeli so, da so jim hoteli vzeti Kristusa, ko so jim skušali onečastiti znamenje njihovega krsta. In večina je rajši dala življenje kot Pa odpadla. Sveto Rešnje Telo Katoličani iz rodov Kaffa in Galla so zvedeli za krščanstvo po kapucinskih misijonarjih. Med njimi je najbolj znan škof Massaia. Ta je od svojih misijonarjev zahteval, da so vse krščansko življenje Abesincev usmerjali k zakramentu presvetega Rešnjega Telesa. V katekizmu, ki so ga kapucini sestavili za svoje vernike, sta dve vprašanji, ki nam potrjujeta, kar smo rekli. Vprašanje: “Zakaj je Jezus prišel na svet?” Odgovor: “Da bi nas s svojo smrtjo na< križu odrešil in se nam dal v svetem Rešnjem Telesu.” Vprašanje: “Jezus, ki je šel v nebesa, bo znova prišel?” Odgovor: “Da, prišel bo na neviden način v Evharistiji in vidno ob koncu časov.” Ko stopim v vas, mi pride naproti roj otrok. Med njimi jih je nekaj, ki ne prihajajo redno h katekizmu. Vendai» pa, če jih vprašam: "Kaj je Evharistija ?” mi v zboru odgovore: “To je Telo Kristusovo, življenje naših duš.” — Starši so jih naučili tega. Tudi tisti, ki ne žive najbolj zgledno krščansko življenje, niso pozabili te resnice in hočejo, da jo otroci izroče kot dediščino novim rodovom. Kako dobro se Abesinci zavedajo, da se morajo, preden pristopijo k obhajilu, preden jedo “kruh prijateljstva” z Jezusom, sporazumeti med seboj, spraviti z bližnjim. Pristopiti k mizi Gospodovi in biti v sovraštvu 8 sosedom, ne gre v abesinsko glavo. Da je za Abesinca sveto obhajilo res nekaj velikega, nam dokazuje tudi pojmovanje, ki ga imajo o zakramentu svetega zakona. Pravilna poroka, kot jo Bog hoče, obstoji za krščanskega Abesinca. v skupnem svetem obhajilu fanta in dekleta. Pri krščanskih Abesincih, ki so se ločili od katoliške Cerkve, niti ne poznajo izrecnega privoljenja v zakon s strani zaročencev. Privoljenje je vključenp v dejstvu, da sta skupno prejela sveto obhajilo. Obhajilo ju je za večno združilo. Katoličani pa dajo privoljenje v zakon Pred duhovnikom in pričami, a ga “zapečatijo” s svetim obhajilom. A obhajilo se jim zdi neprimerno bolj važno kot pa besede privoljenja. — “Tisti, ki so se združili v Kristusu, se ne smejo nikdar več ločiti.” Seveda pa ne smemo misliti, da se vsi krščanski Abesinci tako poročajo. Skušnja pa uči, da tisti, ki so se poročili z obhajilom, skoraj stoodstotno °stanejo zvesti svoji poročni obljubi. In so-verniki jim javno kažejo svoje spoštovanje. Tudi tisti, ki se ne čutijo zmožne, da bi jih posnemali. Abesinci pravijo: “Beseda tistega, ki je šel za poroko k obhajilu, je več vredna kot štiri priče.” In še drugi izraz je med njimi udomačen: “Ta dva zakonca sta Evharistija.” In otroci, ki se rode v te vrste zakonih, so imeno-Vani “evharistični otroci”. V zvezi z Evharistijo imajo Abesinci nekaj lepih navad ki nam na- narnriP0VedK da nJ'hova vera v evharistični kruh razsvetljena Tako se na primer ob nedeljah po maši katoliški Abesinci zbirajo v kaki 'hiši bUzu cerkve, ki jo imenujejo “hiša miru”. Družine, ki količkaj zmoreio nr ne inJverannf-e navzoče. veld<; hleb kruha in vrč piva. Tako kotJ so bili ^uhbvnik in verniki združeni med mašo, hočejo biti skupaj tudi pri zajtrku Ko ie duhovnik blagoslovil darove, odločijo nekaj kruha in piva za bolnike Ostalo za nedeljo vnrišaVZč0eČ1VVenda-v Pa’- PI*eden Začno jesti’ duhovnik nedeljo za nedeljo vpraša, če si verniki niso v sovraštvu ali mržnii Veliknki-it se težave kar takoj urede. Če je pa kaj težjega, določijo dan in uro' med tednom, k0 bodo v navzočnosti več prič skušali urediti nesporazum Ker nVe”5Su,tPv",p? i,™m“ši.Umrl “ VaC med ml° maš°' «b- v«nko jdutrodena dražlia'ža™M raitone^Pre“Zajtrkom s upno molijo jutranjo molitev. Je to neke vrste pogodba, ki jo obnavliaio fatelJS Kristli sin " h°čeJ'° bUi d°bri P^iatelji in se ljubiti v skupnem pri- Pavel Limousin C.M. misijonar v Bonga, Abesinija. obredu posvečenja. V ozadju oba škofa soposvečevalca. CERKEV V LETU I960 SESTAVIL STANISLAV BOLJKA C.M., EKVADOR (Nadaljevanje.) 1. ZAPADNA NEMČIJA Ker smo bili pravkar v Vzhodni Nemčiji, nadaljujmo pregled po Zapad-ni. To je država, ki je sprejela na svoje ozemlje čez 10 milijonov beguncev, ki so prišli zlasti iz Vzhodne Nemčije in iz bivših nemških ozemelj, ki so po Vojni pripadla Poljski in Rusiji. Težko si predstavljamo, kaj pomeni toliko ljudi, ki se šele morajo prilagoditi novemu načinu življenja. Vendar pe ves svet ve, da je Zapadna Nemčija navkljub tolikšnemu številu beguncev, ki še vedno prihajajo, država, kjer vlada resnična blaginja. Vzrokov za to nemško vstajenje od mrtvih je več: izredna nemška pridnost, ki je na razvalinah zgradila nova mesta, lepša in udobnejša kot pa so bila porušena; industrija, ki v svetu nima dosti tekmecev, ker je kakovostna vrednost izdelkov več kot visoka; pa Adenauerjeva osebnost, ki je zares občudovanja vreden lik... Dvignil pa se je tudi nemški katolicizem. Njegova življenjska moč je zlasti vidna v misijonski delavnosti. Nemčija še ni zmogla odposlati številnih misijonarjev, ker je od konca vojne poteklo komaj petnajst let. Je pa Poslala v misijone toliko materialne pomoči, da je prehitela z njo dežele, kot so Španija, Italija, Francija.. . Edinole Združene države še posekajo Nemčijo. Francoski misijonski sodelavec piše o denarni pomoči nemških katoličanov za misijone: “Nemški škofje so se s pastirskimi pismi obrnili na svoje vernike z besedami: —Ne prosimo vas za misijone samo majhne miloščine. Prosimo vas za nekaj, kar bo za vas prava žrtev: Vsaka res katoliška družina mora zbrati prihranke s tem, da se bo enkrat na mesec odpovedala stvarem, do katerih ima sicer pravico in bi ji resnično prav prišle. Za misijone moramo zbrati toliko, da se bo v misijonskih deželah res kaj poznalo!”— In nabrali so, tako zaključuje Francoz, štirikrat več kot francoski katoličani. Še drugače dela nemška Cerkev za misijone. Afriškim študentom medicine, bodočim inženirjem in sploh vsem, ki bodo v bodočnosti utegnili kakor koli vplivati po svojih črnih domovinah, omogoča nadaljevanje univerzitetnega študija v Nemčiji. Nemški katoliški izobraženci se še posebej zavzemajo za afriške študente in jim pomagajo, da se pok'icno izobrazijo in zlasti še, da se dobro spoznajo s katoliško vero. Sprejemajo seveda v svojo Podporo tudi nekatoličane. Morda se večina od njih sploh nikoli ne bo spreobrnila. Ne bodo pa pozabili krščanske ljubezni, s katero so jih sprejeli nemški katoličani, kar je tudi velikega pomena za njihovo bodočnost. 2. AVSTRIJA Tudi Avstrija počasi vstaja. Rane, ki jih je prejela še med Hitlerjevo zasedbo in v drugi svetovni vojni, so bile težke, a ne smrtne. ) V Avstriji, ki ima šest milijonov prebivalcev, je 80 odstotkov katoličanov. Dve bolezni tare ta katoliško Avstrijo: malo je duhovniških in redovniških poklicev in irazporoke so se zelo namnožile od Hitlerjevih časov. Vendar pa od leta 1956 tudi razporoke upadajo. Avstrijski škofje upajo, da se bo dvignilo tudi število duhovniško-redovnih poklicev. Upajmo, da bo katoliški svet tudi v bodoče lahko računal s katoliško Avstrijo. 3. S V I C A Otok miru bi lahko imenovali to državo. Saj živi v miru že od leta 1848. Nekaj predelov v državi je docela katoliških, drugi so spet docela protestantski, več pa jih je versko pomešanih. Protestantje imajo večino v deželi: 2.800.000 jih je. Vendar pa katoličani, ki jih je 1.900.000, napredujejo. Do so švicarski katoličani res katoličani, je najboljši dokaz njihovo sodelovanje pri misijonskih akcijah Cerkve. Ženeva je sedež mednarodnih organizacij, pri katerih ima svoje opazo-valce tudi katoliška Cerkev. Mednarodni urad za delo, Mednarodni Rdeči križ, Visoki komisariat za begunce, Mednarodno izseljensko središče, Eku-menični svet krščanskih Cerkva... Pri tej zadnji ustanovi Cerkev ne sodeluje. V življenje jo je spravil protestantski pastor Wisser’t Hooft in dela za zbližanje med protestantskimi ločinami. Skuša pa pritegniti tudi druge kristjane. 4. HOLANDIJA 1 lamska je bila zlasti zaradi verskih vojska razdeljena na dvoje: na belgijski in holandski del. Belgija je ostala katoliška, Holandija pa se je odločila za Kalvina. Katoličane so na Holandskem preganjali in jih je le malo ostalo. Vendar pa Cerkev v Holandiji ni umrla. V trpljenju je upala na boljše čase, ki so se čez vec stoletij zares tudi povrnili. Danes je v deželi med 11 milijoni duš 4 milijone katoličanov. Ker so pa mnogo bolj dejavni in boljše organizi-rani kot protestantje, je v protestantski Holandii skoraj vedno na vladi katoliška politična stranka. Eden od vzrokov za porast holandskih katoli-čanov so številni otroci po katoliških družinah. Protestantske družine s številnim naraščajem so redke. In tako se leto na leto razmerje med protestanti in katoličani boljša katoličanom v prid. Od 1899 do 1947 se je odsto-tek katoličanov dvignil od 31,5 na 38,5 celotnega prebivalstva. Odstotek tistih, ki ne pripadajo nobeni veri, pa od 2,3 na 17. Odstotek protestantov, ki Ü’n'o'1* °-b°disi ka,vinski veri ali pa kaki drugi ločini, je padel od 56,8 na 40,8. Številke povedo, da ne bo treba veliko let, k0 bodo katoličani tudi številčno močnejši od vseh protestantskih ločin skupaj. Holandci so v marsičem občudovanja vredni: mislimo na odkritja ho-landskih mornarjev, spomnimo se njihovega kolonialnega imperija. In da-nes se Nizozemci počasi vračajo v pravo Cerkev, kar je nedvomno mnogo pomembnejše kot pa odkritja in imperij. Nizozemski katoličani dajejo Cer- kvi sorazmerno več misijonarjev kot Francozi, več kot Španci in mnogo več kot Italijani. Holandija je po svojem doprinosu za misijone na prvem mestu v katoliškem svetu. Očividno Bog plačuje misijonsko gorečnost nizozemskih katoličanov s tem, da njihova domovina postaja čedalje bolj katoliška. Kar uče papeži, da je namreč delo za misijone med najboljšimi sredstvi za dvig Verskega življenja v deželah, kjer so katoličani že nekam “utrujeni”, nam na prepričljivem zgledu dokazuje Nizozemska. 5. BELGIJA Okrog 50 milijonov ljudi je leta 1958 obiskalo Belgijo. V Bruslju je uamreč bila Svetovna razstava. Država je mnogokaj pridobila. Vendar so se Pa skoraj istočasno pričeli nemiri v belgijskih kolonijah : v Kongu in Ruandi. Zdi se, da Belgija teh nemirov ni pričakovala. Ko pa je videla, da je stvar ^esna, so se oblasti odločile, da bodo kolonijam čimprej priznali neodvisnost, istočasno je tudi Cerkev zaradi izrednega razvoja krščanstva v Kongu in ■Ruandi začela uvajati redno cerkveno upravo s škofi in nadškofi, v katere s° se spremenili prejšnji apostolski vikarji. Cerkev je ta korak že dolgo Pripravljala, pa ga ni mogla izvesti, ker je imela veliko težav s< prejšnjo s°cialistično bruseljsko vlado. Belgijski katoličani razumejo misijonska prizadevanja Cerkve in jo pri njenih podvigih podpirajo. Leta 1959 je imela katoliška Cerkev nekaj čez ‘Ri.OOO misijonarjev-duhovnikov. In med temi je bilo belgijskih 4.071. Tem Pa je treba prišteti še 900 misijonskih bratov in 4.450 misijonark. Mala Regija je dala Cerkvi eno desetino vsega misijonskega osebja. Seveda je ^eliko belgijskih misijonarjev odhajalo v belgijske kolonije. In uspehi? V belgijskem Kongu in Ruanda-Urundi je bilo leta 1921 le 400.000 katoličanov, banes jih je tam čez G milijonov... Belgijski državni radio ima vsak teden posebno oddajo za misijonarje, kaj pa, tudi zaslužijo to pozornost. Čeprav so odšli oznanjat Kristusa daleč °rl domovine, so pa istočasno njen ugled dvignili pred vsem svetom. Ko smo govorili o Zapadni Nemčiji, smo rekli, da Nemci opravljajo izcedno misijonsko delo, ko sprejemajo afriške študente na svoje univerze, (|a tam nadaljujejo študij in se tako usposabljajo za naloge, ki jih kot izo-Jražence čakajo v njih afriških domovinah. Na podobno misijonsko delav-d°st je treba opozoriti tudi pri Belgijcih. Na katoliški univerzi v Louvainu studira mnogo afriških in azijskih akademikov, ki jih belgijski katoličani Kuiotno podpirajo. S tem samo nadaljujejo delo lazarista Lebbeja, ki je prvi skušal združiti akademike misijonskih dežel, ki žive izven svojih domovin, v Posebni organizaciji, ki bi jim dajala vsaj nekaj domovine, katero so zapu-®tili. V Louvainu so pred leti odprli tudi semenišče za vzgojo duhovnikov, J?1 bi bili pripravljeni oditi v Južno Ameriko, kjer je veliko pomanjkanje duhovščine. Prvi duhovniki, ki so končali s pripravo, so že na delu. 6. LUKSEMBURŠKA Velika večina prebivalstva v tej mali državici je katoliška. In ti store a misijone več kot pa marsikateri večji narod, postavimo - slovenski! Se-eda je primerjanje sitna stvar. Mislimo pa na sodelovanje Slovencev pri ^•sijonskem delovanju Cerkve v časih pred komunistično revolucijo. Če sta Luksemburška in Belgija ostali zvesti katoliški Cerkvi in se Nizozemska počasi vrača v katolicizem, ki ga je zapustila pred stoletji, je pa na evropskem severu protestantizem Cerkev docela uničil in se v tistih deželah dodobra zakoreninil. Še pred nedavnim so v štirih protestantskih državah, ki jih omenjamo zgoraj, imeti zakone, ki so delali razliko med protestanti in katoličani. Danes se liberalne vlade za vero ne brigajo* in zato tudi katoličane puste v miru. Hočejo, naj bi bila vera nekaj zasebnega, nekaj, kar z državo nima nič opraviti. Vsakdo naj se po njihovo odloči za vero, ki mu je všeč; državo pa naj s svojo vero pusti lepo pri miru... Skandinavski protestantje, še tisti, ki so verni, se za versko življenje kaj malo menijo. Življenjska raven je pri njih precej visoka in za vsakdanji kruh se jim ni treba preveč ubijati. Zato se jim pa zdi, da Boga ne potrebujejo. Kot povsod je tudi ne evropskem severu nekaj dobrega. Luteranska škofa iz Lunda in Upsale se zelo trudita za edinost med kristjani. Kot da bi čutila, da se njihov protestantizem oddaljuje od Kristusa in da je edina rešitev v združenju s tistimi, ki so mu ostali blizu. Ko v teh skandinavskih deželah občudujemo mogočne stolnice, ki so jih pred stoletji postavili ti narodi, ko so bili še katoliški, nam je pri srcu hudo, ko vidimo, da je danes katoliška čreda po teh deželah tako majhna: na Danskem 30.000 katoličanov; na Švedskem 23.000; na Norveškem 5.000 in na Finskem komaj 2.000. In še med temi je precej tujcev, tudi Slovencev. . • 8. ISLANDIJA in GROENLANDIJA Koliko pogumnih mornarjev, ki so bili med prvimi, ki so prišli do ame" riških obal, sta dala ta dva otoka! Skoraj gotovo so bili prav ti mornarji, ki so na zgodovinski kamen v Kensingtonu vklesali besede: AVE MARIA... Katoličanov je bilo na Islandiji in Groenlandiji toliko, da so imeli celo lastne škofe. Leta 1112 je bila ustanovljena škofija na Groenlandiji in deset let pozneje se je prvi škof z majhno posadko izkrcal na obali Kanade. S katoličani na Groenlandiji je opravil mraz; Islandijo pa so preplavili luterani. 9. A N G L I J A Angleži so se odločili za morje šele v protestantskih časih. Prav takrat, ko je verska vojna najbolj divjala: anglikanci v Angliji, prezbiterijan* ci na Škotskem in katoličani na Irskem. In na morje proti Severni Ameriki so se podali tisti ki niso hoteli biti ne anglikanci, ne prezbiterijanci in najmanj katoličani. Vkrcali so se na Mayflower in postali “očetje ameriške demokracije”. V drugi polovici 20. stoletja Anglija počasi razumeva, da je njen kolonialni imperij nekaj zastarelega in da ga bo treba, nadomestiti s čim novim. Stare vezi, ki so bile pretrde in so zečele žuliti, bo treba zamenjati z mehkejšimi. Anglija hoče ohraniti stare zveze s svojimi čezmorskimi posestmi, hoče se okoristiti z njimi tudi v bodočih stoletjih, čeprav ve, da bo morala zdaj drugače ravnati. Koliko tistih, ki so jih Angleži pred dvajsetimi ali celo pred desetimi leti zapirali, ker so bili “narodni prenapeteži” al> kar naravnost “uporniki”, danes v Londonu sprejemajo z vsemi častmi. Včasih jih igre čakat na letališče sam ministrski predsednik. . . Z razširjenjem angleške posesti se je širil tudi angleški jezik. In ta bo Janogokje ostal kot spomin na angleške čase še dolgo potem, ko bodo Angle-ži že odšli. Število angleških katoličanov raste iz leta v leto. Dosegli so že devet odstotkov vsega prebivalstva na Britanskih otokih. Zelo dobro so organizirali šolstvo in bogoslužne stavbe se množijo. In pa na nekaj zelo važnega n® smemo pozabiti: v katolicizem so prešli nekateri najbolj znani angleški P>satelji. Tudi ti vračajo angleškim katoličanom ugled in to pred lastnim Narodom kot izven meja domovine. Spreobrnjenja so med protestanti številna. Pri tem pomaga tisk in še Posebej verske dopisne šole, ki izkazujejo izredne uspehe. Nekaj dobro pripravljenih duhovnikov se ukvarja samo s tem delom. Pismeno odgovarjajo Pa težave s strani protestantov .in jim razlagajo katoliško resnico. In med angleškimi katoličani jih je bilo vedno precej, ki so trdili, da Jo tovrstno spreobračanje edino možno. Še več: da je združenje anglikance Cerkve z Rimom docela nemogoče. . _ So pa tudi drugi, ki so ob napovedi vesoljnega cerkvenega zbora dvig-P‘li glave. Ti mis’ijo: “Anglikanska Cerkev bi se morala spomniti svoje Preteklosti in se spet vrniti v Rim. Anglikanska Cerkev vedno bolj slabi, čedalje manj Angležev je, ki res skušajo opravljati verske dolžnosti. In Cedalje težje ohranja svoje mesto kot angleška državna Cerkev. Ne bi bilo Prav, če bi anglikanci vprašali, zakaj so prišli do takšnega stanja? Se jim P® podira streha nad glavo, ker so si zgradili hišo brez temeljev? Se res P® bodo vrnili k Petru?” V nekaterih primerih je pa tudi anglikanska Cerkev pokazala svojo odločnost. Nastopila je, ko se je eden od kraljev hotel poročiti z ločeno žeji0' katere mož je še živel. In vemo da je v tem primeru zmagala Cerkev. Je sestra sedanje kraljice, princesa Marjeta nekaj podobnega namerama. je spet anglikanski nadškof dvignil svoj glas: “Ni ti dovoljeno!’ In Cova je uspel. čeprav število katoličanov stalno raste, pa vendar nimajo še zadosti Predstavnikov v poslanski zbornici in na drugih važnih mestih v državnem . lvljenju. Eden od vzrokov za to bo pač ta, da je med 4.300.000 angleških vatoličanov precej irskih priseljencev, ki vsaj nekaj let ne morejo poseči Politično življenje svoje druge domovine. 10. I R S K A 900.000 irskih katoličanov živi v Angliji. Angleška katoliška Cerkev se 1,0 trudi, da jih čimprej vključi v versko življenje nove domovine. : . če se spomnimo, koliko so se Irci borili za neodvisnost, nas preseneča ^J V mesecih juliju in avgustu sem bil v Evropi. Gmotno sta mi potovanje ort0" gočila dva dobrotnika. Mnogo razlogov sem imel za ta podvig. Misijonski namen' niso bili poglavitni. Zato še daleč nisem v Evropi toliko misijonskega doživel, koli' kor bi lahko, ako bi bila moja pot le ali predvsem temu posvečena. Evropa ni misijonska dežela, a je dežela živega misijonskega zaledja. V Evt°' pi je središče krščanstva, vsega misijonskega dela Cerkve in tudi središče misijon' ske akcije v zaledju. V Evropi se pogosto vrše velike prireditve, na katere se st«' kajo ljudje z vsega sveta, vseh kontinentov, tako misijonsko polje včasih takorekoC seže v Evropo in najdeš v Evropi ne le stik z misijonskim zaledjem, ampak tudi * misijonskim poljem. Bil pa nisem le v Evropi, tudi na afriška tla sem imel priliko stopiti, na tl® nekdaj tako cvetočega krščanstva Severne Afrike, ki pa je že stoletja samo še ve' ra tujcev sredi živega mohamedanstva. Moje popotno misijonsko doživljanje je bilo deloma pasivno, ko sem misijonske vtise sprejemal, deloma aktivno, ko sem misijonsko poznanje ali zavzetost drug1111 posredoval. Popisal bom ta svoja misijonska doživetja, kakor so si časovno sledila. Ne bo to celoten popis mojega potovanja, ker tak bi ne spadal v Katoliške misijone, pač Pa bom moral podati vsaj nekaj splošnega okvira mojih premikanj, v katera so bila vpletena misijonska doživljanja. NA POLETU V EVROPO Pot iz Argentine v Evropo sem moral napraviti z letalom. Na poletu je bi!y morda moje največje misijonsko doživetje, ko sem doznal, kako enostavno in lahko bi bilo napraviti pot z letalom okrog sveta na obisk k slovenskim misijonarje!»-Njega dni, pred kakimi sedemnajstimi leti, ko so “Katoliški misijoni” izhajali v Ljubljani, sem skozi leto dni objavljal sestavek prav s tem naslovom: “Z letalo»1 okrog sveta na obisku pri slovenskih misijonarjih”. Letalo je bilo helikopter. • • Pot je bila namišljena, a vsebina resnična, kajti iz pisem in zgodovine slovenskih misijonarjev sem jemal vse podatke o njih preteklosti in sedanjem življenju tef razmerah in krajih, med katerimi žive. “Potopis” je bil celo ilustriran: risar mi je na podlagi fotografij, ki sem mu jih predložil, risal prizore, kakor da bi jih j»ž snemal na filmski trak. Zlasti preprostejši bralci so bili uverjeni o resničnosti m°' jega potovanja, pa so me spraševali, kdaj sem šel na pot, kdo mi jo je plačal, itd-No, zaradi razmer se je moje “potovanje” omejilo na Afriko, ker je moral list za kako leto prenehati. Vendar sem od tedaj naprej rad sanjal o tem, kako lepo h* bilo v resnici obiskati tedaj še okrog 120 živečih slovenskih misijonarjev in miši' jonark, vse lepo filmati in potem imeti po vsej Sloveniji in morda še med izseljenci v U.S.A. filmska predavanja ter nazadnje še lepo ilustrirano knjigo napisati. S tem bi se krili ne le stroški potovanja, temveč bi še za misijonarje kaj ostalo. ■ • A to so bile le sanje, kajti v tistih malih slovenskih razmerah je človek mislil, da se pelje že daleč in naredi veliko potovanje, če je šel malo čez mejo, recimo v Rim. • • Cerkev v generalni hiši lazaristov v Parizu, na Rue de Sevres 95; nad glavnim oltarjem je truplo sv. Vincencija Pavelskega. Cd tedaj pa je svet že zelo napredoval. Saj se pripravljajo že na polet okrog zem-jje v dveh urah in celo na druge planete že mislijo poleteti. Zato je potovanje z letalom po več kontinentih že samo še majhna stvar. In res, ko sem tako lagodno Sedel v letalu in v 24 urah in malo več skočil iz Amerike v Evropo in kasneje iz Evrope v Afriko v dveh urah in ko sem bral vozni red iste družbe ter našel lahke hitre zveze še z drugimi kontinenti, zlasti s celotno Azijo in vsemi njenimi deklami, sem si mislil, kako lahko bi bilo v današnjih razmerah uresničiti moj nek-fjanji sen. Spomnil sem se, kako je na primer č.g. Julij Slapšak porabil svoj dopust, (*a je kar mimogrede iz U.S.A. obiskal misijonarje na Japonskem, na Formozi, v Hong-kongu in v Indokini ter v Indiji. Škoda, sem si rekel, da ne živim v U.S.A., ** je dolarska dežela; morda bi tudi jaz prišel tamkaj kdaj do šredstcv za tako Potovanje. V Argentini smo pa bolj reveži... Da, o tem sem premišljeval, ko smo leteli s štirimotornikom preko celine. Pridali smo v Rio de Janeiro, kjer je znano, da živi mnogo ljudi tudi črne in drugih Tas- V Buenos Airesu imamo le nekaj Japoncev, črnca pa zlepa ne vidiš; bilo jih le več, a so izumrli. V Rio je pa druga: velika mešanica ras in še več mešancev. v*'tljo še pa tudi indijanske fizionomije, saj je znano, da je zlasti v porečju Ama-*pnke, v pragozdovih še veliko indijanskih primitivnih rodov, mnogo pa se jih stap-Ja z belimi. Na poletu proti Evropi sem prišel v stik tudi z afriškim svetom. Naša letalska ružba je namreč ena redkih, katere letala pristajajo tudi na takoimenovanem anem otoku, ki spada pod Portugalsko, a ga štejejo zemljepisno k afriški celini. es> majhen otok s kakimi 3000 prebivalci, ki so vsi rjavkasto črne polti. Na leta- lišču sem govoril z bradatim kapucinskim patrom v svetlo rjavi halji, ki tamkaj misijonari, pa je prišel spremit na letališče nekega znanca. Povedal mi je, da je edini dušni pastir za te duše, katerih jih je veliko katoliških. Gledal sem po otoku in premišljeval, od česa pač ti ljudje žive, kajti nikjer nisem videl niti bilke zelenja. Morda tisto nekaj rumenega, suhega rastlinja, ki ga je bilo med kamenjem videti, prehranja nekaj koz in ovac, te pa ljudi. Verjetno je zdaj nekoliko laže, ker letališče vsaj nekaj donaša domačinom, ki so nekateri zaposleni na njem. Nehote sem se spomnil na nizko ekonomsko stopnjo večine misijonskih narodov in dežel na eni strani in na obilje in visoki življenjski standard krščanskih dežel na drugi-V Nemčiji so pred dvema letoma misijonski krogi podvzeli velikopotezno akcijo za pomoč laičnim v misijonskih deželah. Veliko so pisali o tem žalostnem pojavu in veliko so darovali za njega olajšanje. Organizacija Združenih narodov ima vedno bolj pred očmi nujnost, pomagati manj razvitim deželam. Ali ne prihaja vse to nekoliko prepozno in s prepočasnimi koraki? Ali niso narodi in cele rase naveličani čakati na krščansko pravičnost in ljubezen, ali niso razočarani do kraja nad “ljubeznijo” bogatejšega krščanskega brata?... Misijonarji so povsod prinašali tudi ljubezen, a bilo jih je in jih je še vedno premalo in preneznatna sredstva so jim na razpolago. Krščanski svet ljubezenskega poslanstva misijonske akcije ni razumel dovolj in ga še danes ne razume dovolj.. Morda ga bo pa svetovna komunistična nevarnost le zdramila, da se združi v velikopoteznem načrtu, dvigniti iz socialne bede svoje poganske brate Azije, Afrike in Oceanije. Kako bo potem misijonom delo olajšano! Od krščanskega sveta izvirajoče blagostanje bo že samo zgovorna priča, da krščanstvo človeka dviga tudi k naravnemu napredku in lažjemu življenju, k večji tudi zemeljski sreči. Poganski narodi, rešeni revščine, bodo bolj sprejemljivi za nadzemske reči, nadnaravni svet. Izpodbita bo najnevarnejša komunistična pretveza k socialni revoluciji. In kar je še posebne važnosti: domala vsa sredstva misijonske akcije Cerkve, ki gredo zdaj v toliki meri za lajšanje telesne bede, bodo mogla služiti poglavitnemu cilju misijonstva, ostvarjanju “pogojev za predvsem nadnaravno poslanstvo Cerkve: “Pojdite in učite, krščujte,” kar se more doseči zlasti z vzgojo novih domačih misijonarjev, po katerih le se more Cerkev za trajno zakoreniniti v pogansko okolje. V PARIZU Letalo je pristalo še v Lizboni, nato pa, že ponoči, v Milanu. Drugo jutro me je sprejel na svoja krila drug ptič, ki me je preko Mont Blanca prinesel v Pariz. V Parizu je bil moj glavni namen, udeležiti se nove maše sobrata Francita Rodeta, ki smo ga v Argentini kot malega študenta sprejeli v vzgojo in v družbo, nato pa je bil poslan na temeljiti študij najprej v Rim, potem pa v Pariz, kjer je na Katoliškem institutu odlično končal teološke študije, a jih bo še pomnožil z doktoratom. Za slovenske lazariste je nova maša slovenskega sobrata v teh razmerah posebno vesel dogodek. Saj so slovenski lazaristi zadnjih 40 let precej sodelovali pri slovenski misijonski akciji in še danes iz zamejstva vzdržujejo stike s slovenskimi misijonarji na misijonskem polju in s slovenskimi misijonskimi činitelji v zaledju. S tem delom bi radi nadaljevali v zamejstvu in kasneje, ko napoči v domovini verska svoboda, spet doma. In še več: celo novih misijonarjev bi radi poslali čez čas v misijone, kar je predvsem namen pred dvema letoma ustanovljenega Baragovega misijonišča v Argentini. Seveda pa je glavni pogoj za dosego teh ciljev družbeni naraščaj. In zato tako veselje, ko se v tujini spet pojavi novi sobrat duhovnik, nova delovna moč, zato mu s takim veseljem vsi sobratje kličemo: “Novi mašnik, bod’ ),&■ V & * ■ A0&n Srebrna krsta s truplom sv. Vincencija Pavelskega nad glavnim oltarjem cerkve pri lazaristih v Parizu. Pozdravljen!”.. In ta klic, ta pozdrav sem imel novomašniku prinesti v imenu cestne slovenske misijonske akcije, še posebej pa v imenu vseh, ki smo delali ali poživeli z nekdanjim Misijoniščem v Grobljah, kajti novomašnik se je rodil v grobeljski soseski in je svoja najnežnejša leta preživel pod grobeljskim zvonom. Slovesnost nove maše sta organizirala direktor slovenskega dušnega pastirstva ^ Franciji, č.g. Ignacij Čretnik in usmiljena sestra Rozalija Šmalc. Vršila se je v kapeli, kjer se je usmiljenki sv. Katarini Laboure prikazala Mati božja in ji razodela čudodelno svetinjo. Udeležilo se je je zelo veliko slovenskih rojakov, nad 200, Pa tudi mnogo drugih. Po kosilu smo povabili svate na misijonsko predavanje s ski-^Ptičnimi slikami in filmi v kapelo-dvorano tam blizu pri jezuitih, kjer imajo vsako nedeljo rojaki popoldansko službo božjo in prireditve. Poleg svatov je prišlo še veliko več drugih, ki so za predavanje izvedeli pri oznanilu v cerkvi ali sicer. Najprej sem navzočim povedal nekaj splošnega o slovenski misijonski akciji v zamejstvu, nato pa pokazal kakih 120 skioptičnih slik o našem laičnem misijonarju dr. Janežu in o deželi, v kateri deluje, otoku Formozi. Navzoči so sledili izvajanjem z večjim zanimanjem, kot sem pričakoval. Kar sami od sebe so tudi zbrali nekaj tisoč frankov v misijonske namene. Vsega tega sem bil toliko bolj vesel, ker sem v ftekaj dneh bivanja v Evropi spoznal, da ima življenje v starem svetu po drugi sve tovni vojni, tudi življenje naših izseljencev, silno hiter in pester ritem in da se ni tako lahko vživeti v krajevno oddaljeni misijonski problem Cerkve in se zavzeti za sodelovanje pri njem. Da človeka kljub temu misijonski problem brž zajame, kakor hitro se mu nekoliko približa, je znak še dosti finega čutenja s Cerkvijo. Ta odprtost src naših, v velemestu se borečih rojakov, me je res vzpodbudila. Naslednje dni sem porabil za ogled Pariza. Vsak dan pa sem pričel s sveto daritvijo na naših družbi tako svetih krajih, ki so pomembni tudi v misijonskem pogledu: V cerkvi sv. Vincencija Pavelskega, na Rue de Sevres, kjer počiva truplo ustanovitelja Misijonske družbe - lazaristov in soustanovitelja usmiljenih sesteTi in pa v že omenjeni kapeli centralne hiše sester te družbe na Rue du Bac, čisto blizu, kjer se je prikazovala Brezmadežna in kjer počivata trupli soustanoviteljice usmiljenk, sv. Ludovike Marillac in pa sv. Katarine Laboure, ki se ji je Marija prikazovala, in še srce sv. Vincencija hranijo tam v zlati žari. Sv. Vincencij Pavelski je bil eden tistih izrednih svetnikov, od katerih se lahko vedno in v vsem učimo. Živel je v času, ko je bila njegova domovina Francija sredi silno težkih verskih razmer zaradi krivoverstva, vojn, socialne bede in zlasti zaradi pomanjkanja dobre duhovščine na deželi. In ta mož, ki je, lahko rečemo, bistveno sodeloval pri lajšanju te telesne in duhovne bede tačasne Francije in okoliških dežel, je vendarle našel ne le smisel, ampak tudi čas, sredstva in osobje, da je ustanavljal celo misijonske postojanke nove družbe tako v Severni Afriki, na Bližnjem Vzhodu in na Madagaskarju. Čudovita je bila njegova vztrajnost in požrtvovalnost pri vzdrževanju teh misijonskih postojank, zlasti tiste na Madagaskarju, ko so se misijonske ekspedicije druga za drugo izgubljale bodisi v morju bodisi v bolezni, smrti ali umorih. . . Skoraj neverjetno se zdi tudi, da je imel ta veliki duh katoliške Cerkve že tedaj tako čiste pojme o tem, kaj naj bodo misijoni, njih cilji sredstva, metode dela. . . Slovenski misijonski doktor Anton Soklič C.M. je pred 15 loti o tem napisal obširno doktorsko tezo, iz katere morejo sodobni misijonski delavci črpati bogastvo Vincencijevih zdravih, še danes modernih misijonskih načel. Vincencijev misijonski duh, njegova načela in njegovo misijonsko delo — vse to je rodilo misijonsko akcijo tudi slovenskih Vincencijevih sinov lazaristov. Ko sem 'klečal ob ustanoviteljevem svetem truplu, ki se je prav pred tristo leti ločilo od duše in čaka vstajenja in poveličanja, ki ga je duša že deležna, sem ga prosil, naj s svojim posredovanjem pri Bogu doseže ne le ohranitev, ampak celo po-množitev slovenske Misijonske družbe in njenega misijonskega dela. Zlasti sem ga prosil, naj nam izprosi novih misijonskih poklicev in posebnega blagoslova Baragovemu misijonišču. x V hiši imajo dvorano, v kateri so spravljene in razstavljene relikvije sv. Vincencija in drugih svetih in blaženih obeh Vincencijevih družb. Tako sem videl tudi relikvije blaženih kitajskih mučencev Gabrijela Perboarja in Frančiška Kleta, pa tudi blaženega abesinskega mučenca Gebre Mihaela. Spomnil sem se na današnje mučeništvo kitajske Cerkve, spomnil sem se, da so bili vsi inozemski misijonarji po nemajhnih preganjanjih izgnani, da je stoletno misijonsko delo Vincencijeve Misijonske družbe na Kitajskem doletel smrtni udarec, katerega žrtve so bili tudi številni izgnani kitajski misijonarji (med njimi tudi en misijonski škof), ki zdaj žive v očetovi hiši v Parizu in od katerih zlasti mlajši še upajo na povratek in na obnovo misijonskega dela. Spomnil sem se tudi številnih slovenskih kitajskih misijonarjev lazaristov, ki so malo pred prihodom komunizma že dosegli Baragov kitajski misijon, tako lepo cvetoč in toliko sadov obetajoč, pa so morali drug za drugim vsi do zadnjega ljubljeno Kitajsko zapustiti in ki tudi mnogi od njih še upajo na vrnitev. Pri usmiljenih sestrah, v njih materni hiši sem tudi opazil mnogo pojavov velike misijonske delavnosti te največje redovne družbe v sveti Cerkvi, ki šteje 48 tisoč članic in od tega velik del v misijonih prav povsod po poganskem svetu. Med novinkami sem zasledil mnogo obrazov rumene rase in tudi drugih, na dvorišču sem videl vse polno velikih zabojev, natrpanih z robo za misijonske postojanke, al>ela generalne hiše usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega v Parizu, na Rue du Bac, kjer je usmiljenki sv, Katarini I.aboure prikazovala Brezmadežna čudodelne yvetinje. Številke oh slike razlagajo nekatere od številnih znamenitosti na tem svetem kraju: 1. Kraj prvega priganja leta 1830’; 2. kip Device Mogočne, kakor se je v drugem prikazanju pravtako razodela "arlja sveti Katarini; 3. stol, na katerem je Marija sedela ob prvem prikazanju; 4. še druga t>odoba, v kateri se je Marija prikazala; 6. freska prvega prikazanja; 6. sveto telo Katarine I-abou rč; 8rce sv. Vincencija Pavelskega; 8. krsta ti svetim telesom sv. Ludovike Marillac, soustanoviteljice uamiljonih sester. Koyoril sem s sestro, ki je vedno na poti s potujočo misijonsko razstavo, na kateri aze tudi misijonske filme, zlasti lepe iz bivšega Belgijskega Konga. Z velečastito Materjo generalko sem govoril prav o žalostnem stanju njih misijonskih postojank v tej nemirni deželi, katere prihodnost je tako negotova, zlasti kar zadeva misijonsko delo: ena najbolj cvetočih afriških misijonskih dežel lahko v nekaj mesecih a°živi strašno uničenje. Že v zadnjih neredih in političnih zmedah so se morale fevdne sestre umakniti s .postojank, drugod spet ne vedo, kaj storiti. Ali se bo v Kongu ponovila žalostna zgodba Cerkve na Kitajskem, Severni Koreji in Severom Vietnamu? Težka skrb leži na predstojnikih te misijonsko toliko žrtvujoče Vincencijeve in Ludovikine družbe. , _ V materni hiši usmiljenih sester sem našel tudi bivšo slovensko japonsko misijonarko, s. Cirenijo Jug, ki je kakih dvajset let ali iše več delovala v misijonih G danes Cerkvi tako na stežaj odprte dežele, pa je s težkim srcem morala pred aekaj leti svoje ljubljene Japončke zapustiti, ker so ji zdravstvene moči odpoveda-6; hrepeni in moli, da bi šla lahko spet nazaj.. . (Sledi.) PROTESTANTSKI MISIJONI JOŽE MEJAČ C.M. (Nadaljevanje.) F. PROTESTANTSKO MISIJONSKO ZALEDJE Vsaka vera, ki hoče misijonsko sodelovati, mora skrbeti tudi za misijonsko zaledje. Iz njega prihajajo vedno nove delovne moči za naskok poganskih dežel, v njem se zbirajo denarna sredstva za vzdrževanje misijonarjev in misijonskih ustanov. Čim boljše je organizirano misijonsko zaledje, tem silnejši je razmah delovnih sil na misijonskem polju. Protestantsko misijonsko zaledje delno že poznamo. Ko smo govorili o njihovih misijonskih družbah, smo se dotaknili tega vprašanja. Omenili smo pa le najbolj važne in še te le pod vidikom, kako in koliko one posegajo na misijonsko polje. K protestantskemu misijonskemu zaledju prištevamo vse tiste dežele, kjer je večina prebivalstva ali vsaj znatno število protestantske vere. V prvo vrsto spada Anglija s svojimi dominioni in pa Združene države Amerike. Prva ima nekako 100, druga pa 300 misijonskih družb. Značilno pa je> da je ves čas v tem pogledu prednjačila Anglija in so bili Amerikanci pri ustanavljanju svojih misijonskih družb le posnemovalci. Ko je bila kak» družba ustanovljena na Angleškem in se je izkazalo, da donaša lepe sadove, so jo priklicali v življenje tudi Amerikanci, včasih prav pod istim imenom, včasih pa so ga po svoje obrnili. Za Angleži in Amerikanci so bili najbolj delavni Nemci, le žal, da sta jih obe svetovni vojni in izguba kolonij silno zavrli. Danes imajo že spet nad 60 družb, nekatere z velikim znanstvenim slovesom. Nemčiji sledita Holandska in Švica, vsaka s 30 družbami, na zadnjem mestu so pa Danska. Švedska in Norveška. K tem poglavitnim protestantskim misijonskim družbam je treba prišteti še one, ki jih ustanavljajo protestantje v katoliških deželah (Francija, Belgija) z namenom, da tudi oni pripomorejo k razmahu njihovega misijonstva v poganskem svetu. Misijonsko ozračje Protestantje polagajo veliko skrb na oblikovanje misijonske miselnost' med svojimi verniki. Začenjajo že z otroci v prav nežni dobi. Iz raznih njihovih revij lahko razberemo, da jim ne manjka knjig z obilnim in primernim materialom za oblikovanje misijonskih mladinskih skupin. Otroci, ki še nimajo deset let, spadajo v prvo skupino, od deset do dvanajst v drugo. Za vse je lepo poskrbljeno: od prijetno pisanih knjig z misijonskim' pripovedkami in zgodbami pa do večbarvnih slik iz misijonskih dežel, s priloženimi igračami in punčkami z oblekcami iz daljnjih misijonskih dežel. Hkrati se obračajo tudi na starše, naj širijo zanimanje svojih otrok za misijone. Dajejo jim prav podrobna navodila za to: kako naj o priliki razvijejo zemljevid sveta, kar na tla, in sprašujejo svoje otroke, odkod s° Njihove igrače, kje je punčka doma, kako živijo tam ljudje. Z malo večjimi Pa naj bi se že pogovarjali o potovanju Livingstona preko Afrike, o delo-Vanju bolj poznanih misijonarjev na tem ali onem kontinentu, a tako, da °troci pri tem res sodelujejo. Otrok s svojo bujno domišljijo in željan vpdno novih doživetij in odkritij, bo gotovo z veseljem sledil takim izgovorom. Pri malo starejših začenjajo že z malo bolj resnim delom. Niso več Samo poslušalci ali le priložnostni sodelavci. Po navodilih in s pomočjo sv°jih voditeljev sami izdelajo zemljevide misijonskih pokrajin, jih ilustrirajo s krajevnimi posebnostmi, dodajajo fotografije misijonarjev, ki täm delujejo, označijo njihove postojanke, njihova pota in njihove najnujnejše zahteve. Najvišjo stopnjo dosegajo “akademiki-misijonarji” s svojo akademsko ?rganizacijo. Njih namen je temeljit študij misijonskih problemov in šir-Jenje misijonske miselnosti zlasti po univerzah in med izobraženci. Posebno važni so njihovi vsakoletni jesenski tečaji, ko se pripravljajo na Propagandno akcijo v zimskem času. Ne vem, če se moremo katoličani v tem pogledu kosati z njimi. Pred nekaj leti se je v nekem ameriškem mestu Pripravilo za misijonsko propagando kar 108 akademikov, ki so se potem razkropili p0 bližnji in daljnji okolici ter vodili predavanja in konference Misijonskega značaja. Seveda se vse to delo vrši pod skrbno pripravljenim Vodstvom ljudi, ki so si na misijonskih fakultetah pridobili doktorat iz Misijonstva. Pri vsem tem ne smemo pustiti ob strani preprostih ljudi. Zanje je bilo Ustanovljeno “Laično misijonsko gibanje”, kamor spadajo lahko vsi moški ju ženske, ki kažejo smisel in zanimanje za to idejo. Njihova glavna naloga je zbirati in upravljati denarna sredstva. V dobi silnega tiska, radija in televizije ne morejo mimo teh danes tako običajnih propagandnih sredstev. Koliko krat človek sliši ali bere ®tavek: “Najboljši način, kako moreš dobro uporabiti svoje življenje je ta, °a ga posvetiš misijonom..." Nikar ne mislimo, da samo misijonske revije skrbe za primerno čtivo. Danes izdajajo obsežne knjige, v katerih podajajo Zgodovino misijonov v posameznih deželah, pa tudi enciklopedije o misi-Jonstvu. A vse to ne od 16. stoletja dalje, marveč prav iz apostolskih časov. •Misijone prvih 15 stoletij nazivajo kar na sploh “krščanske”. Od 16. sto-'etja dalje govore tudi o katoliških, svoje pa še nadalje nazivajo “krščanske”, ‘u tako delajo vtis, kakor da so oni pravi nasledniki prejšnjih stoletij, katoličani pa bi se odcepili od njihovih. Denarni problem Za vsako večje podjetje so potrebna tudi znatna denarna sredstva. Tudi bri misijonskem podjetju igrajo zelo važno vlogo. Iz poročil katoliških mi-Sljonov povzemamo, da so njihovi protestantski tekmeci glede tega navadno Miat.no bolje oskrbljeni, ne povedo nam pa, kako je z zadevnim nabiranjem. *ato je nujno, da malo pogledamo, kako pridejo protestantje do teh velikih denarnih virov za misijone. Res je, da so protestantje številčno šibkejši kakor pa katoličani. Glede bogastva je pa ravno nasprotno, saj je ugotovljeno, da imajo prav dežele | Pretežno protestantskim prebivalstvom najvišji življenjski raven: USA, 8vedska, Švica, Anglija. Denar teh držav tudi nekaj velja v inozemstvu, medtem ko imajo številne katoliške države prav nizko valuto. Tako prebivalci protestantskih držav ob veliko večjem zaslužku lahko tudi več žrtvujejo. Nekatere sekte so glede denarnih dajatev silno zahtevne. Tako n. pr. adventisti sedmega dne zahtevajo od vseh svojih pripadnikov pravo desetino in le v primerih nezmožnosti kaj popustijo. Če vernik te sekte zasluži mesečno 400' dol., mora dati mesečno za verski sklad svoje sekte nič manj kot 40 dol. Če jih je le en milijon, si lahko predstavljamo, kakšne vsote se s tem naberejo. Poieg takih splošnih dajatev obstajajo še druge nabirke v misijonski fond. Pri tem ne gre le za denar, marveč za pridobivanje zapuščin, darov, zemljišč, delnic, ki jih dobrotniki dajejo v te namene. Nekaterim večjim dobrotnikom priznajo naslov ustanovitelja, drugim podpornega ali častnega člana. Posebno veliko pa naberejo na svoje misijonske dneve (Drives), ki jih znajo res mojstrsko pripraviti in z najboljšim finančnim uspehom. V misijonskih listih pogosto priporočajo čitateljem, naj veliko molijo in prosijo Gospoda, naj nagne srce kakega premožnejšega človeka, da bo podaril avto, čoln ali kak drug potreben predmet za ta ali oni misijon, če je ta poziv v teku prvega meseca že rodil zaželeni uspeh, to v istem listu objavijo; če pa ne, prosijo, naj ljudje še nadalje molijo, dokler ne bo uslišana njihova prošnja. Značilni so njihovi “Memorial Fund” (spominski fondi), ko ob priliki smrti kakega slavnega in zaslužnega misijonarja ali pa ob jubilejih raznih ustanov pozivajo vernike, naj darujejo za ta fond. Nekatere sekte zelo priporočajo, naj se verniki gotove dneve zdrže opojnih pijač, kinopredstav in zadevne prihranke darujejo za misijonski sklad. Ni brez pomena, da je ves ta nabrani denar in misijonska imovina sploh izročena v upravo vestnih in sposobnih ljudi. Iz1 njihovih letnih poročil lahko razvidimo, da so njihovi računi ne le do skrajnosti jasni, marveč tudi dokaz velike podjetnosti. Protestantje dajejo svojim misijonarjem mesečno plačo, po gotovih letih misijonskega dela pa tudi pokojnino. Višina plače zavisi od raznih či-niteljev. Samski misijonar dobi manj kakor poročeni z več otroki; tudi ni vseeno, kje deluje, ker je vzdrževanje v eni deželi dražje kot v drugi. Tako so n. pr. ameriški metodisti na posebnem kongresu 1. 1940 določili plače svojim misijonarjem: najvišjo so določili za misijonarje na Filipinih in sicer za samske $ 1000, za poročene pa $ 1.750 s pripombo, da se ta osnovna plača vsakih 6 let misijonskega dela zviša, zraven pa imajo pravico do $ 125, 200 ali celo 275 za vsakega otroka v odgovarjajoči starosti. Najnižjo plačo imajo v Indiji —$ 800' samski, 1.600 poročeni— in z enakimi dokladami za otroke kakor oni na Filipinih. Če pa žele poslati svoje otroke v šolef v USA, se omenjena vsota dvigne na $ 400. Te številke so iz leta 1940. Danes so gotovo malo višje, ker je vrednost dolarja v zadnjih letih tudi padla. Gotovo je zanje to ugodno, ker jim ni treba živeti v negotovosti. Mesečni ček jih reši vseh ekonomskih težav. Omenjene vsote so misijonarjeva osebna plača, za njegovo lastno vzdrževanje, medtem ko dobiva za svoje ustanove posebne dohodke. Če te plače spremenimo v valuto dežele, kjer delujejo, lahko ugotovimo, da si brez skrbi morejo privoščiti stanu primerno in celo malo razkošno življenje. Spet je pa res, da si s tem ne morejo nič ali skoro nič prihraniti za svojo bodočnost. Napačno bi bilo, če bi jih uvrščali med koristolovce. So idealisti, ki pozabljajo nase, ko se odpovedujejo večjim zaslužkom v domovini in s tem tudi lagodnejšemu živ-Uenju, kakor pa jim ga more nuditi misijonski svet. Ideal vsake sekte je, da v poganskem svetu ustanovi novo cerkveno enoto in ji čim hitreje pomaga do popolne samostojnosti. Sekta ali pa misijonska družba, ki tak misijon prevzame, v začetku nosi prav vse stroške: misijonarjeva plača, gradnja poslopij in vzdrževanje osebja. Sčasoma se že Navajajo domačini, da pri tem vzdrževanju sodelujejo, vsaj delno pri vzdrževanju osebja, misijonar pa še vedno dobiva vse iz domovine. Nazadnje ]zroče vse domačinom, misijonar pa odide kam drugam. (Sledi.) naši misijonarji pišejo. e v Iz čiengmaja v Siamu piše m. KSA-VERIJA PIRC O. S. Urs., maja I960: “Iskrena Vam hvala za redno pošiljanje Kat. Misijonov in Duh. življenja. Ti listi vedno prinesejo žarek veselja in no-Vega poguma. Baragovo misijonišče je torej že živa stvarnost in bo še poznim Godovom spomenik misijonske vneme u-^ogega, razbitega slovenskega naroda, ob vsem lastnem trpljenju še vedno misli na tiste, ki Boga še ne poznajo. V čiengmaju se misijonsko delo lepo Razvija. Pravkar je Propaganda odcepila od bangkoškega vikariata severni *1®! in ustvarila nov vikariat s središčem ^ Čiengmaj. Že deset let delujejo tu bet-oarramski misijonarji, ki so bili izgnani 'z sosednje Kitajske. (Tali, Yunan) Nji-h°v škof mons. Lucian Lacoste je po-stal zdaj prvi škof čiengmajski. Te dni Pričakujemo bulo iz Rima in potem bo slovesno ustoličenje. Ti misijonarji dedujejo z veliko vnemo in s prav tolik-snim uspehom po težko dostopnih hri-mh in gozdovih okrog Čiengmaja. Tu ži-v' na deset tisoče različnih primitivnih rodov: Kariani, Onas, Lahous, Meos, l^atčini in drugi. Najbližji so nam Kariani. Teh je že 1200 krščenih, 500 pa je med njimi katehumenov. Lani smo imeli 1 karianskih deklic v našem zavodu, le-°s imamo pa le tri, ker se je mons. La- costeju posrečilo dobiti misijonske sestre za Kariane. Prve tri so že tam. So iz kongregacije salezijank Brezm. Spočetja B.D.M., po rodu Francozinje. Me jim seveda sestrsko v mnogočem pomagamo. V Čiengmaju samem pa tudi delamo na vse kriplje za kraljestvo božje. Smo šele v času setve... Vera, da ne sejemo v prazno in da bo vsako zrno ob svojem času vzklilo, nam daje vedno nov pogum za delo in žrtve. Vsaka učenka ki zapusti našo šolo, vzame s seboj v življenje zadostno znanje o našem Gospodu in božjih resnicah, da potem lahko hodi po poti, ki vodi k Luči. Prav te dni se ustanavlja v čiengmaju zavod za slepe. Ustanoviteljica je slepa gospodična Genovefa Caufield, Američanka, apostolskega duha, ki je tudi ustanovila zavod za slepe v Bangkoku. (Glej sliko str. 459.) Pred dvajset leti je pričela z ustanovo v Bangkoku in tedaj je imela glavno oporo pri nas v Mater Dei. Danes je njen zavod podržavljen, a sestre Marije Pomočnice (salezi-janke) ga oskrbujejo in čuvajo nad katoliškimi gojenci in gojenkami, ki jih je vedno več. Enak blagoslov prinaša sedaj gdč. Caufield v čiengmaj. In »pet je prav nam dana ta sreča, da ji tudi tu lahko pomagamo. Stanuje pri nas v Regina Coeli, dokler ne bo hiša za slepe urejena. Pravkar je izšla v ZD njena “Nekaj sto visokešolcev in visokošolk Chulalongkorn-univerze iz Bangkoka je prišlo na študijski izlet v Čiengmaj, za teden dni. Skupina bivših učenk iz Mater Dei me je prišla seveda obiskat v Regina Coeli (to je naša šola v Čieng-maju). Ona tik za menoj je katoličanka, druge so budistke, a vse enako ljubijo svojo prejšnjo šolo in njene učiteljice.” Tako je razložila gornjo sliko misijonarka m. Ksaverija Pirc O.S.Urs., ki jo vidimo sredi med študentkami. autobiografija, silno zanimiva in poučna knjiga The Kingdom Within (by Ge-nevieve Caufield, published by Harper, 49 East 33 Street, New York City). Nepričakovana smrt ljubljanskega g. škofa prevzv. dr. Gregorija Rožmana nas je vse Slovenke globoko potrla. Naš narod ima zdaj mogočnega priprošnjika pri Bogu. Zelo sem hvaležna Kat. misijonom in Duh. življenju, da sta nam oba lista podala tako izčrpna poročila o življenju in delu tega velikega moža. 17. maja bomo pričele novo šolsko leto, z novo vnemo in gorečnostjo. Naj dobri Bog blagoslovi naš trud in pride-ne, kar nam manjka. Priporočam se v sveto molitev in iskreno pozdravljam.” SLOVENSKA MISIJONARKA NA FORMOZI Avgusta 19(i0. Čudno se Vam bo zdelo, da se po tako dolgem času spet oglašam. Pa so mi naše sestre iz Pariza poslale Vaš naslov' in hitro se poslužim te .priložnosti ter Vam pišem. Gotovo Vas zanima, kaj je bilo z menoj vsa ta leta, ko se nisem oglasila, ih kako živim sedaj. Leta 1953 so me rdeči izgnali iz Šanghaja. Trudna in bolehna sem v Makao leto dni čakala, da se mi zdravje spet vrne. Ker pa se le ni obrnilo na bolje, so me predstojniki poslali nazaj v Evropo. Ta vrnitev je bila tudi glavni razlog, da se nisem tako dolgo oglasila, ker pač nisem bila več misijonarka v pravem smislu. Zato se mi ni zdelo vredno pisati. Novembra 1954 sem prišla v Rim in tam,ostala pol le' ta. Maja 1955 so me v mojo brezmejno srečo poslali k Materi božji v Lurd ih tri mesece sem preživela v molitvi vsak dan ob votlini njenega prikazovanja. K® sem v Lurdu pomagala na misijonski razstavi, sem srečala g. Jereba, našega bivšega kitajskega misijonarja. Tudi n» msgr. Zupančiča sem naletela, ker je s skupino Slovencev iz Francije prišel na romanje. Septembra 1955 sem prišla v Pariz. Da bi koristno izrabila ta čas okrevanja, sem tam skončala študij a» bolničarko. S precej okrepljenim zdravjem in z bolničarsko diplomo v žepu s° me predstojniki spoznali spet zmožno za delo v misijonih. Naj omenim še veliko milost, ki mi jo je Bog tik pred ponovnim odhodom v misijone izkazal: po 23 letih ločitve sem spet lahko videla oba draga brata duhovnika. Starejši je pri' •sel iz domovine in smo prebili skupaj Sanio 24 ur. Mlajši, Kalist, iz Lemonta ^ ZD pa je bil v Parizu cel mesec. Za LUrdom je bila to zame največja sreča. . 2. januarja 1959 sem zapustila Pariz 111 sem smela še zadnjič v Lurd. 6. jaguarja sen. že bila na parniku, ki me je vpzil nazaj v misijone. Tokrat zame milijoni niso več imeli istega razpoloženja k°t prvič: kot mlada misijonarka sem iTed leti odhajala polna navdušenja in Poguma, brez strahu, brez razočaranj. 1P 17 letih trdega misijonskega življe-"ju in komunističnega preganjanja, v Zt"elih letih in bolehna vsa, mi je dala Pogum samo zavest, da odhajam, ker je toka božja volja. Februarja sem prišla T Macao, ki je bolj portugalska kolonija kot pa kitajska zemlja. Tu sem de-Ma v bolnišnici med kitajskimi bolniki. Avgusta istega leta pa so se uresničile Uioje sanje - poslali so me na Formozo, lla pravo misijonsko področje. Po “Kat. misijonih” sem vedela, da je na Formozi dr. Janež. Zato sem ga takoj po prihodu začela iskati. Vsi so mi Pripovedovali o nekem zdravniku, ki ima tu zelo velik sloves, pa da hodijo k nje-j"u ljudje ne le s Formoze, marveč ce-0 iz Indonezije in od drugod, kadar je treba napraviti kakšno posebno težko operacijo. Naši očetje misijonarji ga do- bro poznajo in zelo čislajo. Tudi tam- kajšnji Američani ga visoko cenijo. De-Uje v misijonski bolnišnici italijanskih kamilijancev; pravijo, da je Italijan in Ja mu je ime John. . Takoj sem si mi-k*tla, da pač ne more biti drugi ko dr. Janež. Pu na Formozi sem spet misijonarka pravem pomenu besede. Delujem v rlsinchu, kjer je jezuitsko misijonsko °krožje. Bolnišnice tu nimamo. Misijonarji imajo na svojih misijonskih posta-Jah dispanzerje. Bolniki prihajajo tja v 'Mikem številu in je tako dispanzer po-£°sto prvi stik ljudi s Cerkvijo. . . Obisk redovnice-bolničarke v bolniko-1 hiši in družini pa nudi možnost, da Pridejo misijonarji tudi na prave pogan-e domove. Poleg dispanzerja doma, i- Gdč. Genovefa Caufield, slepa od prvih dni življenja, ustanoviteljica šole za slepe v Bangkoku in Čiengmaju. mamo izven naše misijonske postaje še pet drugih dispanzerjev. Eden je visoko gori v hribih, kamor še nikoli ni prišel noben zdravnik in smo tako me sestre e-dine, ki ljudi zdravimo. Vsi prebivalci so še pogani, razen tistih seveda, ki jih tik pred smrtjo krstimo. Drugi spet, ki žive bliže mestu, imajo pa že svojega zdravnika. Pa vseeno rajši prihajajo k nam. Tu obiskujemo tudi naselja, v katerih žive družine kitajskih vojakov s celine. Te žene in otroci so skoraj vsi že krščeni. Tretji dispanzer je ob majhni, iz blata zgrajeni kapelici sredi ubožne-ga vojaškega naselja. V nizki sobici zdravimo in tolažimo matere, ki prihajajo k nam s tropami otrok: malo in slabo hranjeni so, žrtve vseh mogočih bolezni. Takšna revščina je tu, da človeka srce boli. . . Četrti dispanzer je na misijonski postaji v vasici blizu morja. Peti pa med gorami, osamljen in je vez misijonarju z vsemi poganskimi dušami. S sestro, ki me spremlja, grem vsak dan v drug dispanzer in sem srečna, da lahko pomagam bolnikom in patru misijonarju v iskanju duš. A na žalost so vsi ti naši dispanzerji ubožni in zelo slabo opremljeni, bolniki pa hodijo k nam z največjim zaupanjem v prepričanju, da jim bomo dali najboljša zdravila. Prav to vprašanje zdravil je neznansko težko. Zdravila, ki jih tu delajo, skoraj niso za rabo; kar pa jih iz inozemstva pride, so predraga. Prosila sem za pomoč naše sestre v Pariz. Nekaj so mi poslale, a to je še daleč premalo za vse tisto, kar potrebujem. Skoraj si Vas ne upam nadlegovati, saj vem, da morate pomagati tolikim slovenskim misijonarjem. A če bi le kako zmogli kakšno pomoč, bi bila neizmerno hvaležna. Zdravila ali pa denar, oboje bi prav prišlo. Vem, da nimam pravice trkati na Vaša vrata. A dobro poznam srca slovenskih dobrotnikov, ki so vedno pripravljena, da nam misijonarjem lajšajo težave. M. Marija Kalista Langerholz frančiškanka misijonarka Marijina Že znano in tako preizkušeno slovensko misijonarko toplo priporočamo slovenskim misijonskim dobrotnikom! Iz Roodeporta v Južni Afriki nam poroča uršulinka s. BRIGITA BREGAR O.S.Urs. meseca avgusta sledeče: “Pravkar mi je naša m. Ksaverija Lesjak poslala ponovno denarno pomoč slovenskih dobrotnikov našemu misijonu. Sprejmite mojo najlepšo zahvalo z zagotovilom, da molim za Vas in za vse drage dobrotnike širom sveta. Bog Vam povrni! Kar nepričakovano nam je vstalo tipanje, da se nam morda le posreči dobiti misijonsko šolo v novi zamorski naselbini. Vsa naša dosedanja prizadevanja v tej smeri so rodila uspeh. Celo žu- panstvo je naši prošnji ugodilo in na»1 prodalo precejšen kos zemlje, dovolj ob- j sežen za zidavo cerkve in šole. Zdaj le vse v rokah ministrstva za domačo vzg°' I jo. če še tu uspemo, bomo lahko nada' ljevali z misijonskim delom kot doslej’ s to razliko, da ne bomo prejemali 00 vlade za naše šole nobene podpore. K a' kor hitro pride dovoljenje, bomo začej1 z zidanjem cerkve in šole zaupajoči bot' ji Previdnosti, ki tako budno čuje nad nami. Zdaj ima naša šola kamoj polovic0 učencev kot jih je prej imela, kajti radno smo bili primorani odsloviti vs° nekatoliške, ki so morali v državne š°' ■ le, ki so jih brž postavili v novi zamoi" ski vasi, kakih 5 km daleč proč. Goreča molitev pri Bogu vse premorCi zato Vas prosim, molite z nami, da nam vrnejo možnost delovanja v misijonskih šolah!” JORDANIJA Iz Jeruzalema piše č.g. Wolbangu CM" in. ANGELINA marsikaj zanimivega 12 svojega delokroga med žensko mladino v Sveti deželi. . . “Naša šola je vsa napolnjena: okoli 450 učenk, od otroškega vrtca do univer' zne pripravnice. Od teh 450 gojenk j-h Imamo 62 brezplačno, 195 jih ima zniža' no šolnino in le ostale plačajo poln°-Imamo pa 17 učiteljev in učiteljic, ki s° polno nameščeni, pa 5, ki jih zaposlil*10 delno. Lahko si .mislite, da skrbi za vzdt' zevanje takega zaveda ne manjka. In je važno, da smo tu, kajti protestantje v šolstvu ogromno nudijo. Dobe mnog0 podpor iz ZDA in tudi številne profe' sorje. Imajo dve šoli: eno za fante, dr*1' go za dekleta. Poleg tega je še ena z»' sebna šola, ki inna edina skupno vzgoj0 fantov in deklet, a je popolnoma breZ' verska. Državne višje šole pa rastejo k° gobe po dežju! V naši bližini je na primer državna šola, ki ima nad 1000 otroki vse seveda brezplačno. Jasno, da je t° velika vaba za naše katoličane, zlasti ke’ mnogim n; dosti na tem, ali dobe njih°' Gojenke misijonske gimnazije r Jeruzalemu, kjer deluje s. Angelina, nastopajo z domačimi plesi. irsko vzgojo in pouk ali ne. razumete, da se moramo po-^ Utliti za čim višji raven naših šol, da C"? več nudimo, Državne oblast; so nam sicer naklo-^Jcne, a se že čuti, kako iščejo, da bi t^arn svobodo pouka čim bolj omejili. adzorniki prihajajo silno pogosto, in otroci V' ako lahko seveda skrbno čujejo, da učimo natančno po državnem učnem načrtu. Vedno bolj in bolj prigovarjajo, naj bi tudi na naših šolah poučevali islam. V sosednjih deželah so že uspeli. Povsod se vidi, da državni duh porašča, in ker je država muslimanska, hočejo, da tudi islam povsod prodre.” Misijonsko zaledje y^LO Mis. KROŽKA SLOV. GIMNA-UE V CELOVCU, 1959|60. dni smo pregledali delo Misijonske-VQl" r°žka v let°šnjem šolskem letu. Do-dir Vam napišemo kratko poro- riov< tOS "*‘e naš Mis. krožek štel 35 čla-’ ki so se sestankov redno udeleževa- li. Sestanki so bili vsakih štirinajst dni, vmes pa redno odborova seja. Pri sejah smo pripravljali snov za bodoče sestanke. Pri sestankih samih pa smo obrav navali Baragovo življenje. Ker pa nismo končali s to snovjo, bomo še jeseni nadaljevali in tako do dobra spoznali delo našega največjega misijonarja. Kot druga točka sestanka pa je bil vedno kak dogodek iz sodobnih misijonov. Snov smo zajemali iz KM ali ipa iz drugih virov. Na misijonsko nedeljo smo prodajali posamezne izvode KM, znake in pridobivali člane za DŠV. Denarja smo nabrali 136,66 šilingov, za DŠV pa smo pridobili poleg naših članov še 2 deset-niji zunanjih. Med glavnimi prireditvami našega krožka je bila uprizoritev misijonske i-gre “Kdo bo plačal”, ki smo jo uprizorili 3. aprila letos. V režiji dr. Franceta Cigana je igra zelo uspela. Na misijonsko nedeljo letos mislimo pripraviti veliko javno mis. akademijo, katere krona naj bo ponovitev omenjene igre. Pošiljamo tudi slike igralcev. Fantje našega zavoda odhajajo vsak mesec enkrat domov. Misijonski odbor je to .priložnost izkoristil, da smo uvedli “misijonski groš”. Ko so se namreč fantje vrnili, smo pri njih pobirali “groše”, ki so jim ostali po žepih. Res se ni nabralo mnogo, nekaj pa le, približno kakih 100 šilingov. Ves nabrani denar smo zamenjali in ga poslali misijonarju g. Andreju Majcnu za njegove gojence, v skromni vsoti 10 dolarjev. Tako je potekalo delo našega misijonskega krožka v preteklem šolskem letu. Upamo, da bomo v prihodnjem lahko še več storili za uresničenje gesla : Svet Kristusu! Vdano pozdravlja Vas in Vaše sotrud-nike v imenu odbornikov Mirko Isopp Igralci in sodelavci igre “Kdo bo plačal”, ki jo je uprizoril misijonski krožek celovške slovenski; gimnazije. Na sliki je viden tudi režiser, č.g. dr. Cigan S.D.B., vodja tega krožka. ZNAMKI ZA MISIJONI Vrsta navodil in pojasnil V naslednjem začenjamo objavljati važna navodila in zanimiva pojasnila vsem, ki že zdaj zbirajo znamke za misijone ali pa bi se tega iposebnega dela v pomoč misijonom v bodoče oprijeli. Vsa navodila nam je poslal v objavo naš glavni misijonski sodelavec in zadnje čase tudi glavni misijonski znamkar, c.g. Karel Wolbang C.M., ki si je ne le z izkušnjo, ampaik tudi s študijem knjig in revij, ki pišejo o filateliji, nabral silno lepe izkušnje in poznanja na tem področju. Ne bomo objavili vseh navodil in pojasnil v eni sami številki, ker bi bilo preveč naenkrat, ampak v vsaki številki dve, tri točke izmed dvajsetih in več. Prosimo pa vse naše “misijonske znamkarje”, da ta navodila pridno prebirajo in se potem ipri zbiranju, čiščenju, urejanju in odpošiljanju znamk tudi po njih kar najskrbneje ravnajo. Tako bo njihovo plemenito prizadevanje imelo veliko več sadov v prid misijonom. 1. ZBIRAJMO ZNAMKE IZ LJUBEZNI DO BOGA IN MISIJONOV! Vse tovrstno naše delo naj bo v smislu povabila sv. apostola Pavla: “Ali jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v slavo božjo!” Obudimo dejanje ljubezni do Boga in željo sodelovati pri misijonskem delu, kadar odtrgamo s pisemskega ovoja znamko ali koga drugega zanjo poprosimo. 2. ZNAMKE MORAJO OSTATI NEPOŠKODOVANE! Zato odtrgajmo znamko z ovoja s ipapirjem vred in sicer vsaj kak centimeter širše kot je obod znamke. Nikdar ne poskušaj; znamke “odluščiti”, ker se bo skoraj vedno na drugi strani Poškodovala. Posebno pazi, da se zobci okrog znamke ne poškodujejo! Znamke, ki so od žiga grdo zamazane (brez žiga seveda nobena rabljena znamka ni...), ali ki so kakorkoli raztrgane, četudi morda le na enem robu ali vogalu ali pa samo brez kakega zobca, ali znamke, ki so zelo pomečkane ali ostro prepognjene, da jih ne moreš več uravnati, ne da bi se poznali potem sledovi pregibov; preluknjane znamke in podobne: nimajo filatelistične vrednosti. Skratka: Rabljene znamke morajo biti tako dobro ohranjene, da izgledajo kot nove (seveda brez lepila zadaj in e žigom na naslovni strani). 3. POSTOPEK ZA ČIŠČENJE RABLJENIH ZNAMK je navadno takle: S pisemskega ovoja s papirjem vred odtrgane znamke, vrzi za 10 do 15 minut v mlačno vodo. Voda ne sme biti prevroča, ker bi v tem primeru nekatere znamke izgubile barvo, kar je usodno za tisto znamko samo, pa tudi za vse druge, ki se istočasno z njo v isti vodi odmakajo, ker se voda pobarva in se znamke nazvamejo tiste barve. Tudi mrzla voda ne služi. Torej: mlačna voda! Znamke je treba v vodi nekoliko premikati, da se lepilo ali kaka druga navlaka mimogrede odstrani, čez kakih 15 minut odmakanja je treba začeti s pobiranjem znamk iz vode. Najbolje in najbolj varno je, da vzameš iz vode vsako znamko posebej. Mokre znamke polagaj na čist, bel, če le mogoče hrapav papir in sicer tako, da hrbtna stran, kjer je bilo prej lepilo, gleda iproti tebi; polagaj jih skrbno drugo poleg druge in od časa do časa papir nekoliko nagni, da se voda, ki se je pri polaganju nabrala, odteče. Ko je list poln, ga položi na suho mesto z navadno temperaturo. Ni dobro sušiti na soncu, ker se znamke preveč ukrive; prav tako tudi nikar ne suši na peči. Posušene znamke je treba spraviti v škatljo ali pisemski ovoj tako, da se ne zmečkajo. Pri pobiranju Posušenih znamk s papirja posebno pazimo, da ne ločimo znamk od papirja s silo, ker jih utegnemo poškodovati in so potem neuporabne. Morda bo treba tako na papir prilepljeno znamko še ponovno v vodi odmočiti, ali pa bo, še bolj posušena, če?; čas sama odstopila. Če je znamka na razglednici ali na kakem drugem spominku, ki ga ne žališ uničiti s trganjem, postopaj takole: Za kak četrt ure položi mokro krpo ali kaj sličnega na znamko, da se lepo odmoči od razglednice, potem jo pa še v vodo vrzi, da se lepo očisti. Razglednica pa seveda pri tem postopku ostane cela. G. Wollbang poroča, da je po televiziji videl predvajati tudi tale postopek: Na razglednico, kjer je na nasprotni strani iznamka, kani nekaj kapljic gorilnega alkohola, ki papir premoči, sažle do zadnje strani prilepljene znamke in jo odmoči od papirja, da jo potem zlatica odluščiš in vržeš v vodo v nadaljnje čiščenje. MISIJONSKI ZNAMK ARJI! (Sledi.) Svoje pošiljke znamk naslavljajte odslej izključno na preč. g. Wolbanga CM., našega glavnega misijonskega znamkarja. Nanj se tudi obračajte za pojasnila in navodila glede pošiljanja. Rev. CHARLES A. WOLBANG C.M. St. Joseph’s College P. O. Box 351 Princeton, New Jersey U. S. A. DAROVI ZA MISIJONE SKLAD ZA SLOVENSKE MISIJONARJE V lirah: Marijina družba v Rojanu, Trst: 20.000; Goriška Marijina družba, ob predavanju, 25.000; družbenica Ana Božič, Trst, 3.000; po č.g. dr. Prešernu, Trst, 21.600. V avstrijskih šilingih : Za duhovniški naraščaj v misijonih, neimenovana iz Št. Janža, 250. Glej tudi spodnji seznam darovalcev raznih darov za misijone v zadnjih letih na Koroškem! V francoskih novih frankih: Neimenovana iz Merlebacha, 40; Alojzij Košir, Morestal, 10; Ivanka Mlakar, Merle-bach, 20. V angleških funtih: Gabrijela Rehberger za misijonski krožek: izkupiček tombole 1959: 11.0.0; izkupiček srečolo-va 1960: 5.13.0. KRSTI Cigoj Marija, Trst, na ime Amalija, 1000 Lir; Božič Ana, Trst, na ime Lazar in Frančiška, 1.000 Lir. ZA MISIJONE V dolarjih: Kanada: Lado Kukoviča, Les Cedres, 20; Minka Gruntar, Toron- to, 2; Frank Kramar, na dan prvega svetega obhajila, Toronto, 6.65; I. razred slovenske šole Marije Pomagaj, Toronto, 6; Misijonski krožek “Baraga”, Toronto, 15.35; Marija Stukel, Otawa, 0.50. V pezih: Pahor Jože, Justina, Bou-logne, 35. V lirah: Felicita Vodopivec, Trst, 5.000; Marijina družba na Via Risorta, Trst, ob misijonskem predavanju, 20 tisoč; Marijina družba v Rojanu, Trst, ob misijonskem predavanju, 12.000; Ida Perhavec, Trst, 13.000; N. N., Trst, 10.000. ZA D. Š, V. v pezih Čop Avgust, Vika, Gustl, Ivanka, 481 Ivanka in Helena Kušar, 24; Marija Ciper le, 24. Vsi iz Argentine. TISKOVNI SKLAD “Kat. misijonov” Dr. Ivan Žinkovič, Kanada, 1 dolar! Angela Čebašek, U.S.A., 4 dolarje; Cesar Jože, Argentina, 10 pezov; Koprivnikar Lojze, Argentina, 10 pezov; Peter Selak, Anglija, pol funta; Lojze Zorenc, 1 dolar; Angela Gospodarič, 9 dolarjev; Ana Zadnik, 2 dolarja; vsi ti iz U.S.A- ZA J. A. B. Z. N. N., Trst, za Baragovo beatifikacijo, 1.000 Lir. Z a o. Taffarela S.J. v Indiji So nabrali v Clevelandu in sami odposlali sledeči rojaki tele vsote: Peter O-senar, 4.50 dolarjev; Milena Osenar, 5; •nns. Zupan, 20; mrs. Zadnik, 3; neimenovana, 20 dolarjev. “BARAGI V ZAHVALO” Neimenovana iz Clevelanda, U.S.A., se zahvaljuje škofu "Frideriku Baragi Za ponovna uslišan ja v važnih zadevah. Koroška darovi za misijone od 1. 8. 1958 'i° 31. 8. 1960 (v avtrijskili šilingih). P. N. in V. I. iz Loč, 100; neimenovana iz št. Ruperta, 50; III. red Dobrlavas, 500; fara Dobrlavas, 100; neimenovana iz št. Janža, 50; Klemen jak Mili iz Celovca, 50; neimenovana iz Apač, 100; neimenovana, 50; škrutl N., Žitaravas, 140; fara Galicija, 50; neimenovana iz Hodiš, 50; neimenovana iz Logevasi, 100; neimenovana iz Loč, 100; T. Sa-ounka, Loče, 70; fara Št. IIj, 85; neimenovana iz Loč, 100; neimenovana iz Raniš, 20; neimenovana iz Dobrlevasi, 5-000; fara Slov. Plajberk-Brode, 47,84 Karla P. Tinje 15; fara Št. Jakob 1000; namesto venca na grob umrle matere, 500; fara Galicija, 40; neimenovana iz Hodiš, 20; neimenovana iz Vogrč, 50; ‘ara Galicija, 53; neimenovana iz pli-nerškega III. reda, 100; Krnarjevi, 250; neimenovana iz Hodiš, 20; fara št. Ja-jj°n> 215; neimenovana iz štebna, 100; Inra šteben, 100; Kat. prosv. društvo Clobasnica, 100; neimenovana iz Pliberka» 20; fara Št. Vid, 65; fara Št. IIj, 400,70; M. F. in T. R. iz Št. Jakoba, '*0; fara Podgorje, 136; neimenovana iz 2n Ce> 20; A. K. iz škocjanske fare, “0; neimenovana iz Encelne vasi, 200; ‘ara šteben, 100; P. M. iz Šmihela, 100; amesto venca, neimenovan iz Podgorij, . neimenovana iz Gozdanj, 50; R. S. lz Stefana, 50; neimenovana iz Št. Jako-’a, 100; fara Dobrlavas, 60; dve neime-°vani osebi iz Globasnice, 1.000; neime-n°vana iz Radiš, 50; fara šteben - Ma- lošče, 100; Tončka iz Vogrč, 10; neimenovana iz Vogrč, 50; neimenovana iz Št. Janža, 50; neimenovana iz št. Janža, 5; neimenovana iz Loč, 100; razni darovalci, 495,20; neimenovana iz Galicije, 100; Roženvenske sestre iz šmarjete, 500; neimenovana iz Reke, 50; neimenovana iz Gorinčič, 50; fara Št. Jakob, 50; fara Št. Vid, 35; učenci iz škocjanske šole, 120; neimenovana iz Hodiš, 100; neimenovana iz Hodiš, 10; roženvenske sestre iz Škocjana, 50< neimenovana iz Celovca, 20; neimenovani iz št. Lenarta, 270; fara Galicija, 45; M. H. iz Radiš, 50; neimenovani iz št. Jakoba, 500; naime-novani iz št. Ruperta, 100; Ferdič Marija, za Baragovo misijonišče, 80; N.N. iz Gorje, 20; neimenovani iz št. Pavla, 100; neimenovana iz Gorje, 100; fara Bistrica, 70; neimenovani iz Proboja, 100; neimenovana iz Podgorje, 5; Ursula Wolbang, 30; neimenovana iz St. * mit, ivU; neim enovana iz Apač, 100; M. S., Dobrlavas, 100; neimenovana, 50; neimenovana iz Borovelj, 50; M. W., Malošče, 100; Th. Sch., iz Malošč, 100; neimenovana iz štebna, 100; neimeno, vana iz Bistrice pri Pliberku, 50; K. S., iz Gorenč, 50; neimenovana iz Kaple, 120; neimenovan, 100. Skupna vsota gornjih darov je bila objavljena že v prejšnjih letnikih. Še ne objavljeno: fara Suha, 60; neimenovana iz Stare vasi, 20; dve neimenovane iz Loč, 100; neimenovana iz Št. Vida, 500; Schellander Katarina, 50; neimenovana iz Gozdanj, 55; neimenovana iz Brnce, 100; T. S. iz Loč, 100; M. K. iz Zahomca, 100; fara Št. Vid, 50; neimenovana iz Apač, 60; fara Galicija, 15; neimenovana iz Št. Janža, 250; fara Šteben, 100; fara Radiše, 20; M. K. iz Pliberka, 100; dijaki l.b razreda slovenske gimnazije v Celovcu, 100; neimenovana iz št. Vida, 250; otroci iz škocjanske šole, 150; neimenovani, 200; neimenovana iz Apač, 50; neimenovana iz Hodiš, 20; neimenovana iz Radiš, 20; neimenovana iz Malošč, v zahvalo, 100; fara Bistrica, 100; neimenovana iz Pliberka, 80; neimenovana iz Zilje, 50; ne imenovana iz Galicije, 20; prošt Benetek, Velikovec, 50; neimenovana iz Fare Bistrice, 25; A. M. v zahvalo, 100; neimenovana, 25; neimenovana iz Škocjana, 100; fara Škocjan, 20. VSEM PLEMENITIM DAROVALCEM MISIJONSKI BOG PLAČAJ! IZ VSEBINE: Oh evharističnem kongresu v Miinchnu — Pro mundi vita — Japons-čina, odsev japonske duše — Slovenski nd' sijonski zdravnici na delu — Mesečni miši' jonski molitveni nameni za 1961 — Kak°< žive kristjani v Abesiniji — Cerkve v M tu 1960 — Zasajanje Cerkve : Sedanje stanje in pregled vzdrževalnin — Popotni misijonski utrinki — Protestantski misijon’ — Naši misijonarji pišejo — Poročilo misijonskega krožka iz Celovca — Znamke z® misijone — Darovi za misijone. Registre de la Projp. Int. No. 528.263 SLIKA na prvi strani ovitka: Dobro pa počuti lamorski otročiček pri dobri misijonarki.. . Slika tu Kori: Tri vesele Čulupi-Ind jančice iz misijona San Jose v osrčju Južne Amerike, kjer delujejo slovenske mariborske šolske sestre. Director responsable: Lenček Ladislao C M Domicilio legal: Cochabamba 1467, Buen» Aires. “KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonski! družb, slovenskih .misijonarjev, “S oveniske misijonske zveze”. Izdaja ga “Baragov’ misijoniščte”. Ureiuje in upravlja Lenček Ladislav C. M. — Naslov unedništv® in uprave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Monte! die Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). S cerkvenim dovoljenjem. o 02 g fr. Si < TARIFA REDUCIDA CONCESION 5612 NAROČNINA: V Argentini 100 pesov; v USA in Kanadi 3 dolarje; v Italiji 1.401 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 1000 frankov Letnik 1960 bo imel 10 zvezkov s skupno 512 stranmi, ne upoštevajoč ovitki PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Lenček Ladislav C.M., Misijonska pisarna, Montes de Oca 620, Bs. Ati'«’ U.S.A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Pvincetofl New Jersey. — Rudi Knez, 679 E„ 157 St., Cleveland 10, Ohio. — Anica Tuisha* Box 731, Gilbert, Minn. Kanada: Rev. Franc Sod’a C.M., 594 Manning A ve. Toronto 4. Ont. za mesto T0 ronto; za ostalo Kanado: Rev. Andrej Prebil C.M., istotam. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Ilario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov; Marijina družba, Via Risorta 8. Francija: Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95, Paris (VI). Avstr ja: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J. Kärnten. — R®' Miklavčič Aruton, Spittal a/Drau D. P. Camp, Kärnten, — B. Seelsorgeamt, Vi^ tringer Ring 26, Klagenfurt. Avstralija: Franc Vrabec, ArchbLshop’n House, West Tee. Adelaide, S. Austral’11