o
■
'l:
i > m
v 'V'1"
# \ £/¥f
^^iiiip^i!^ " r-
•! IR i
Hi I
wm
^figi
m m I!
Ikh
rk mm
W'i
ffifi:
OB 60 - LETNICI
LAS MISIONES CATOLICAS
EL PAPA PARA EL DOMINGO MISIONAL
MENSAJE DEL PAPA PARA LA JORNADA MUNDIAL DE LAS MISIONES EL 24 DE OCTUBRE DE 1982
(Continuacion.)
Se ha ido arraigando čada vez mas profundamente la idea fundamental, ampliamente adoptada y reafirmada por el Concilio, del deber imprescindible de toda Iglesia local de colaborar directamente, segün las propias posibili-dades, en la obra de la evangelizacidn. Esto ha conducido a una seria torna de conciencia misionera por parte de las Iglesias particulares, a las ipie se solicitö insistentemente a superar la mentalidad y la practica de “delegacion” que habia. caracterizado antes en gran parte su actitud respecto del deber misionero.
Estas Iglesias se han transformado progresivamente en sujetos primarios de misioinariedad (cf. Ad gentes, 20), responsables por si mismas de la misiön (cf. ib., 36-37), como lo he constatado personalmente durante mis viajes a Africa, America Latina y Asia.
Ademas, al acentuar su funcion de “sujeto de misionariedad”, las Iglesias particulares se han sentido movidas a relacionarse con las Iglesias hermanas esparcidas por el mundo mediante la comunion-cooperacion, “hoy tan nece-sarias para proseguir la obra de la evangelizacion” (ib., 38) y al mismo tiempo una de las realidades mas actuales de la misiön, a traves de un intercamio de valores y experiencias con el quc čada una de las Iglesias podrä beneficiarse de los dones que el Espiritu del Senor distribuye por do-quier (cf. ib., 20).
No debe haber, pues, en las Iglesias particulares ningün hermetismo, aisla-miento o repliegue egoista en el ambito exclusivo y limitado de los propios problemas; de lo contrario, el impulso vital perderia su fuerza y conduciria inevitablemente a un pernicioso empobrecimiento de toda la vida espiritual (cf. Evangelij nuntiandi, 64; Postquam Apostoli, 14: 1. c., päg. 353).
Aparece asi el concepto nuevo de cooperaciön, entendida, no ya en “sentido linico” como ayuda dada por la Iglesia de antigua fundaciön a las Iglesias mäs jövenes, sino como intercambio reciproco y fecundo de energias y de bienes, en el ambito de una comuniön fraternal de Iglesias hermanas, su-perando el dualismo “Iglesias ricas”—“Iglesias pobres”, como si hubiera dos categorias distintas: Iglesias que “dan” e Iglesias que “reciben” sola-mente. Existe en realidad una verdadera reciprocidad, pues la pobreza de una Iglesia que recibe ayuda, hace mas rica a la Iglesia que se desprende donando.
La misiön pasa a ser, pues, no solo ayuda generosa de Iglesias “ricas” a Iglesias “pobres”, sino gracia para čada Iglesia, condicion de renovacion, ley fundamental de vida (cf. Ad gentes, 37; Posltqunm Apostoli, 14-15: 1. c., pag. 53 s.).	(Sigue.)
K sliki naslovne strani:
Marija z Detetom, kakor jo je zamislil črni umetnik s Slonokoščene obale.
Imeli smo jih... m.
Irenej Friderik Baraga je najbolj raziskan slovenski misijonar. Pač zato, ker je naš prvi svetniški kandidat. Z njim se začne naše misijonsko delo devetnajstega stoletja. Takrat je bila Severna Amerika še domala misijonska dežela.
Njegov postopek za beatifikacijo se verjetno dolgo vleče prav zato, ker je Baraga veilko pisal. Ko se je lani v Ljubljani organiziral škofijski odbor, da izda vsa Baragova dela, si je nadel veliko nalogo. Saj ne bo zbral samo njegove znane knjige: Dušna paša, Zlata jabolka, Obiskovanje Jezusa Kristusa v Prev. Rešnjem Telesu, Pozdravljenje Marije, ampak — tako upamo — tudi njegova številna pisma in vsaj vso bibliografijo njegovih del za ameriške Indijance.
Baraga je misijonsko razgibal slovenski narod. Pač drugačna dcba kot 14. in 17. stoletje. Njegova desna roka v domovini je bil prav tako svetniški kandidat škof Slomšek. O Baragu so pisali takrat že precej razširjeni slovenski časopisi. Njegov osebni obisk v domovini ni bil le oddih, ki ga najbrž niti ni iskal, ampak predvsem želja, da pritegne sodelavce in si ustvari z „Leopoldinsko družbo" zaledje. Če so poročila v „Katoliških misijonih“ točna, je potegnil za seboj 25 misijonarjev, večinoma duhovnikov, od katerih je bilo v škofe posvečenih kar pet: on sam, Mrak, Stariha, Trobec in Vertin. Zgodovina škofij okoli Velikih jezer ne more mimo teh inien. Bila je to zlata doba misijonskega dela v našem narodu. Ko je Baraga 19. januarja 1868 umrl, se je njegovo delo nadaljevalo. Delali so predvsem slovenski frančiškani. Seveda Severna Amerika zdaj ne spada roed misijonske dežele. Postojanke okoli Velikih jezer pa so stalni spcme-Nki našemu velikemu misijonarju.
Ko danes prebiramo katerikoli njegov življenjepis, se ne moremo načuditi gorečnosti, nadarjenosti in pogumu tega moža. Ostal bo nedvomno vzor vsem sedanjim in bodočim slovenskim misijonarjem. Dovolj je, da navedemo delček enega njegovih pisem.
„Večkrat mi tudi najbolj potrebnega manjka. Pa kako velika tolažba, kako preobilno plačilo in kako nepopisno veselje me čaka, ko me bodo na sodni dan obstopili nekateri teh mojih dobrih otrok v Kristusu in govorili; Ta nam je prvi oznanjal tvoj božji nauk; pripovedoval nam je o Nojem usmiljenju, ki si ga po svojem Sinu izkazal ljudem, in je napolnil noša srca z vero in ljubeznijo do tebe. — O kako sem hvaležen Bogu, da n16 je poklical v težavni, pa neizrekljivo tolažilni misijonski poklic!“
Naj nam Baraga izprosi takih duš, ki se bodo dale scela misijonski nalogi!
Ko je prišel Baraga v domovino iz La Pointa, da si dobi sredstev in sodelavcev za svoj misijon, ga je v Novem mestu poslušal osemnajstletni Knoblehar. Luč se ob luči prižiga. Tedaj je začel rasti misijonski ideal v nadarjenem fantu. Da je imel „misijonsko karizmo“, kot danes rečemo, dokazuje to, kako je preko mnogih težav prišel v zavod Propagande v Rimu in potem z o. Ryllom, Poljakom odšel v Sudan ustanavljat srednjeafriško misijonsko pokrajino. Misijoni so že bili v Afriki, a le na obali, ne pa v sredini. In želja Rima je bila: prodreti prav tja. O. Ryllo je že prvo leto umrl. Za vikarja je bil imenovan Ignacij Knoblehar, tudi Dolenec kot Baraga. Rojen je bil za Barago, leta 1819, umrl pa je pred njim, star komaj 38 let. Ameriški misijon je bil trd, a podnebje zdravo. Sudanski misijon pa je pokopal celo vrsto misijonarjev.
Leta 1848 so po težavni poti po Nilu ali ob Nilu prišli v Kartum. Knoblehar ob tragični smrti Rylla zbere vse moči, da utrdi misijon. Abuna Soliman, knez miru, tako so ga imenovali. Potuje kot Baraga v domovino, ker potrebuje sredstev in misijonarjev. Ni sodelovala samo Slovenija, sodelovala je vsa Avstrija, posebno Tirolci. „Marijino društvo“ je bilo zaledje Knobleharjevega misijona. Leta 1851 se Knoblehar vrne v Kartum s petimi slovenskimi duhovniki; vsi iz ljubljanske škofije. Imena so: Martin Dovjak, Ivan Kcčjančič, Matija Milharčič, Cton Trabant, Jernej Možgan. Tudi drugod je nabral duhovnikov, v desetih letih jih je prišlo 36, osem se jih je vrnilo, ker niso vzdržali podnebja, 28 jih je umrlo. Ko drugič Knoblehar gre v Evropo, 13. aprila 1858 v Neaplju umrje. Je to tista nesrečna okolnost, da še nismo pričeli s postopkom za beatifikacijo? Skrajni čas bi bil! Morda je za to poklican Slovenik v Rimu?!
Danes govorimo kot o neki novosti o laičnih misijonarjih. Knoblehar jih je imel celo vrsto, med njimi idealiste, nekatere tudi bolj pustolovce. Med mnogimi so tale slovenska imena: Bališ, Pajer, Klančič, Knavs, Kobilica, Kramar, Mikuž, Pavlin.
Knobleharjev naslednik Kirchner je poklical na pomoč frančiškane. Kajti od Knobleharjevih misijonarjev jih je ostalo le pet živih. Tudi ti niso uspeli. Prav tako ni rodilo uspeha podjetje, ki ga je začel Luka Jeran, da bi namreč v Evropi vzgojili zamorske dečke v bodoče misijonarje. Znani so „Janez Kranjski“, „Janez Ljubljanski“. Vsi po vrsti so pomrli, ker niso prenesli evropskega podnebja. Tedaj nastopi kot provikar Comboni. Tudi njemu jih je v 25 letih od 80 misijonarjev pomrlo 40, med njimi tudi on sam. A prav Comboni nam odpira novo poglavje slovenske misijonske zgodovine.	Franc Sodja CM
“Historia docet...“ Naša misijonska zgodovina uči, kako more tudi mali katoliški narod napraviti velike reči v misijonskem svetu, če se preda Kristusovemu vodstvu.
Čestitko k 6 O -1 et n i c i KM
Bangkok, 10. nov. 1982.
60-letnica „Katoliških misijonov"!
Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec. Sledili so mi na Kitajsko v letih 1925-8. Tedaj še ni bilo zrakoplovov, prihajali so v Swatow po Trans-sibirijski železnici v rekordnem času 3 tednov.
Ko me je pokorščina poklicala nazaj v Bangkok, so K. M. takoj našli moj novi naslov. Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilu Misijonske družbe sv. Vincencija.
In potem — katastrofa. Vojna in povojna. — Ali bodo K. M. utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko.
Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč, veselje in pogum vsem slovenskim misijonarjem na vseh celinah. Vsako leto so lepši in bogatejši na vsebini.
Ad multos annos!
Bog podpiraj in poplačuj velikodušnega urednika in njegove sotrudnike — po božje!
s. Ksaverija Pirc O.S.U.
Tako čestita „Katoliškim misijonom“ ob njih Šestdesetletnici ena najstarejših slovenskih misijonark, ki bo, če Bog da, čez dobro leto obhajala 90-letnico življenja in 60-letnico delovanja v misijonih. Sama je to Razodela slovenskemu mesečniku „Božja Beseda“, ki ga dušni pastirji izdajajo za rojake v Torontu. Tam je1 namreč objavljeno v eni lanskih številk tole njeno pismo:
„Sestra, koliko ste stari?“
„88 let.“
„In v misijonih?“
„58 let.“
„Kaj? 88 in 58 let?!
Skoraj devetdesetletna s. Ksaverija Pirc med ljubljeno mladino
Tudi sama se čudim. Kdaj so potekla vsa ta leta? Zdi se mi, da je bila moja mladost včeraj. Nihče me ni nikoli opozoril, da se staram in tudi sama nisem čutila. Toliko je bilo vedno dela, da ni bilo časa za takšno razmišljanje.
Moje dolžnosti in opravila so se z leti spreminjala, a so moje dneve vedno polnila z veseljem. Ne poučujem več matematike, fizike in atomske vede, ki so prinesle toliko zanimanja meni in mojim učenkam. Moji dnevi so dopolnjeni. Sedaj poučujem le še glasbo. Kar mi je dala Glasbena Matica v Ljubljani v mojih mladih letih, bogati sedaj tajsko mladino, ki zelo ljubi glasbo. Tri moje bivše gojenke so organistinje v cerkvah, ena v katoliški in dve v kitajskih protestantskih cerkvah Bangkoka. število mojih nekdanjih gojenk, ljubljenih in ljubečih, je že narastlo na tisoče.
Življenjski krogi se krčijo in se bližajo osrednji svetli točki - Bogu. Gledala Ga bom, kakršen je. O, neskončna blaženost! Ne more biti več daleč.. . Veselite se z menoj!
Misijonarka je odpotovala v misijone skupaj s sosestvo Rafaelo Vurnik 4. avgusta 1924 na Kitajsko, im, v marčni številki 11. letnika Katoliških misijonov" se že začno objavljati njena popotna pisma staršem v Ljubljano. Od takrat naprej domala ni številke KM, v kateri ne bi sodelovala s. Ksaverija Pirc.
In en Oče naš KATOLIŠKE MISIJONE
O. VLADIMIR KOS, S.J., Tokyo
„Oče naš — po Tvojem edinorojenem in za nas učlovečenem Sinu Te moremo in smemo klicati tako. V kolikor smo po Svetem Duhu združeni med seboj, smo vredni Tebe, Ti ugajamo in Te veselimo, saj si s svojim Sinom in s Svetim Duhom en sam neskončni Bog v treh Osebah. Tvoja milost nas usposablja za skupen napor za ustvarjanje „Katoliških misijonov“, tiskanih besed o bogastvu Večne Tvoje Besede.
„Kateri si v nebesih“ - v tisti skrivnostni, neizmerni luči, katere čiste žarke nam posreduje Tvoja učlovečena Beseda po darovih Svetega Duha. Ti Tvoji darovi se svetlikajo skoz vse nepopolnosti in pomanjkljivosti „Katoliških misijonov“ - Brez Tebe ne zmoremo ničesar za Tebe.
„Posvečeno bodi Tvoje ime“ - po Jezusovem Svetem Duhu Te spoznavamo in se Ti bližamo, Viru sreče. Te sreče ne vsiljuješ; človek se noora zanjo svobodno odločiti. Pomagaj nam, da s pomočjo „Katoliških naisijonov“ širimo poznanje Tebe in Tvojega čudovitega delovanja: med nami, ki Te že nekoliko poznamo, in med tistimi, ki Te še ne poznajo nli pa se Tebe predstavljajo zmedeno, napačno, morda celo na zoprn način.
„Pridi k nam Tvoje kraljestvo“ - Tvoj učlovečeni Sin mu je dal takšno obliko, da lahko vstopi vanj vsak človek, če hoče. Ko bo spet Prišel na zemljo, mu bo dal dokončno obliko za vso večnost. Vse, o čemer človeško srce po pravici sanja, je v Tvojem kraljestvu. Pomagaj J^arn, da s pomočjo „Katoliških misijonov“ sodelujemo pri gradnji krščanskih krajev in časov, da se bosta zemljepis in zgodovina zemlje spre-niinjala v boljši in lepši svet.
„Zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji“ - Tvoja resnično osrečujoča volja, s katero hočeš, da človek gospodari čez Tvoje stvarstvo po Jezusovo; važen del Tvojega stvarstva so tudi naši medosebni odnosi. Pomagaj nam, da s pomočjo „Katoliških misijonov“ usmerimo niedosebne moči v božansko delo evangelizacije sveta. Da med milostmi, nam jih nudiš za tolikšno rabo, posebno cenimo milost misijonskega Zaledja in milost misijonske izpostavljenosti.
„Daj nam danes naš vsakdanji kruh“ - da bomo del svojih živ-benjskih sredstev vtaknili v „Katoliške misijone“ za širjenje Tvojega osrečujočega Kraljestva. Daj nam danes tudi tisti Sveti Kruh, ki je Tvoj bin kot naš presveti zakrament, da z Njim vztrajamo kljub navideznim Peuspehom in se z Njim prilagajamo tudi neugodnim razmeram. v „In odpusti nam naše dolge kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom“ - odpuščamo jim, kolikor jih vidimo skesane; tudi mi se kesamo ''sega, kar je vrglo senco na besede „Katoliških misijonov“. Daj, da s nvaležno spokornostjo nosimo križe, ki nam jih nalaga tako veliko delo
so „Katoliški misijoni“; daj, da spokornost spremeni te križe v tiho veselje.
„In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega“ — ker vse zavisi od Tvoje skrivnostne dopustitve. Tudi „Katoliškim misijonim“ preti zlo v najrazličnejših oblikah, tudi takih, ki obljubljajo človeškim slabostim edinstveno zadoščenje. Zlo je proti „Katoliškim misijonom“, ker skušajo govoriti o Tvoji učlovečeni Besedi, edinemu Odrešeniku človeštva. Zlo Ga je zasledovalo od Betlehema do Kalvarije, zlo Ga zasleduje v Njegovi Cerkvi in povsod, kjer odseva nekaj Njegovega. On namreč, ki s Teboj in s Svetim Duhom vekomaj živi in kraljuje, ostane za nas vekomaj človek. Amen.
* * *
Japonsko jutro je, ko zase in za druge čisto konkretno razumevam Gospodov Očenaš. Od tam nekje, kjer naraščajo glasovi življenja, pomešani s šumi mnogih vozov, čujem kakor neke vrste svarilo: Ali ne pretiravaš? Na noben način ne pretiravam! Sveta Peter Kanizij in Janez Bosco sta bila prepričana o blagru tiskane besede za širjenje evangelija v vsem svojem bogastvu. Dokument Christus Dominus pravi o tisku in
različnih drugih obveščevalnih sredstvih: ...... to so stvari, ki bi jih
brez dvoma morali rabiti za oznanjevanje Kristusovega evangelija.“ (Odst. 13.) Janez Pavel II. poudarja pomen kulture za evangelizacijo; in tiskana beseda je poseben znak kulture.
A zakaj en Očenaš prav za „Katoliške misijone“, ki ne izhajajo ne v Vatikanu in ne v Jeruzalemu. . .? Zato ker je Cerkev tam, kjer smo katoličani. Kmalu se bo začenjalo enainšestdeseto leto, odkar Božji Vrtnar zaliva drobno cvetko, ki ji je ime „Katoliški misijoni“. Skupaj z drugimi cveticami razveseljuje Vrtnarjeve sodelavce; Božji vrt je ogromen in vsebuje tako kamnolom kot vinograd. In tudi tisti, ki zmorejo le posojanje „Katoliških misijonov“ znancem in prijateljem, spadajo k Vrtnarjevim sodelavcem. Božji Vrt nudi delo za vsakega. Tudi za bolnika in ostarelega.
ZVESTOBA DO GROBA
Lepo vabimo in prosimo vse naročnike, da kljub visoki naročnini skušajo ostali zvesti listu, ki ga že 35 let vzdržujete v tujini, ko doma ne more izhajati. Slovenski misijonarji so vsem, ki sodelujejo pri izdajanju KM zelo hvaležni, saj po listu prejemajo ne le duhovno, ampak tudi gmotno pomoč!
Naročnina na KM 1983 bo v jubilejnem letniku na splošno ista kot lani: 20 USA dol. oziroma odgovarjajoče v drugih valutah. Če bi kak zvesti naročnik zares ne mogel plačati polne naročnine, go prosimo, da nam sporoči, in se bomo z njim dogovorili za znižanje v njegovem primeru.
Opozarjamo vse, ki so za naročnino kaj dolžni še za nazaj, vključno za letnik 1982, da je naročnina tudi za vsako leto nazaj 20 USA dol. A tudi tu velja: Kdor ima kake težave, naj nam sporoči, da se pogovorimo. Za Argentino je naročnina takole določena: $ 800.000 za vse, ki plačajo do konca februarja 1983, kasneje se bo višina naročnine določala po spreminjajoči se vrednosti pesa.
Predragi naročniki! Tudi pri KM naj velja, kolikor se da: ZVESTOBA DO GROBA!
V SPOMIN MISIJONARJA
JOŠKA GEDERJA
Ob desetletnici smrti napisal Andrej Majcen SDE
Joško Geder po izgonu s Kitajske v družbi s Stankom Pavlinom SDB
Misijonarju Jošku Gederju se je spolnila želja, da leži v kitajski zemlji. Pokopan je v kitajskem Hongkongu (čeprav pod angleško nadvlado) na pokopališču ob novi cesti, ki se izgublja v predoru skozi gorovje hongkonškega otoka. Leži poleg svojega kitajskega prijatelja, velikega dobrotnika salezijanskih misijonov Tang King Poja, ter pokojnih salezijancev, Kitajcev in misijonarjev.
Njegov grob pogosto obišče njegov nekdanji sodelavec salezijanec Rassiga, ki je z njim sodeloval na kitajski celini v Siučovu od leta 1930 do 1952, celih 22 let. O Gedru je napisal knjižico: Skromni, a veliki kitajski misijonar. Tam pisatelj navaja, kako se je naš Geder jezil, ker so mu v domovinski list, izdan v avstroogrski monarhiji, napisali, da je njegov materinski jezik madžarščina. „Jaz sem Slovenec iz Rogaševcev v Prekmurju in moja mati ni znala madžarskega jezika, ampak le slovensko prekmurščino.“ Njegov oče, premožen kmet, je sina poslal v bližnji nemški salezijanski zavod v Veržeju tudi zato, ker je tam slovenski salezijanec Volčič zbiral slovenske fante v tamkajšnji gimnaziji.
Tam v Veržeju se je Geder srečal s sedanjim salezijanskim zlato-rnašnikom Vogrinom, ki se dobro spominja mirnega in pobožnega tovariša Joška, s katerim sta se skupaj formirala v Veržeju, na Poljskem in pozneje na Rakovniku ter v turinskem bogoslovju, kjer sta bila skupaj Posvečena leta 1929. V teh letih oblikovanja in priprave je Geder hotel
čim več pr'dobiti. ne le v duhovnosti in bogoznanstvu, ampak tudi v profanem znanju in se je zato vadil v mizarstvu, bolniški negi in mehaniki.
Takoj po posvečenju je Geder odšel na Kitajsko. Iz Trsta ga je ladja pripeljala na dan sv. Frančiška Ksaverija, v začetku decembra 1929 v Hongkong, kjer ga je pričakal misijonar Joško Kerec, ki je tedaj deloval v šoli sv. Alojzija v tem mestu. Kar takoj ga je popeljal tja in mu predstavil kitajske sirote v tej obrtni šoli, potem pa še k sv. Antonu, kjer je gradil s pomočjo slovenskih dobrotnikov nov misijon. Kasneje ga je peljal v Makao in na otok Sančian, na katerem je izdihnil sv. Frančišek Ksaverij, hrepeneč po vstopu na kitajsko zemljo. V mestu Makao mu je razkazal postojanke, na katerih je Kerec že bil in delal, in popeljal ga je v tisto salezijansko hišo, kamor je bil 1. 1906. dospel kot prvi salezijanski misijonar na Daljnem Vzhodu mons. Versiglia, s svojo prvo skupino salezijancev. Pokazal mu je Sunjatcenovo rojstno hišo, kjer se je rodil ta osnovatelj kitajske republike. Njegovih treh načel za življenje kitajskega ljudstva se bo moral tudi Geder navzeti, če se bo hotel vživeti v kitajsko novo miselnost, ki sta jo potem čangkajšek in Maotsetung vsak po svoje naobračala na usodo kitajskega naroda. Geder je kasneje na svoji koži kruto občutil to različno interpretacijo teh načel. . . Pred 400 leti je v Makao prišel tudi znameniti jezuitski misijonar Mntej Ricci, ko so tu zidali prvo cerkev sv. Pavla na Kitajskem (sedaj v razvalinah), tisti Ricci, ki ni dal Kitajski le bogastvo svoje znanosti, ampak tudi prvine evangelija. Taka srečanja s kitajsko misijonsko preteklostjo in srečanja z misijonarji, tudi s tistimi, ki so mnogi tedaj še nosili po kitajskem običaju kite, so bila več vredna kot vsa teorija, ki jo je preje zajemal iz misijonskih knjig.
Po tem obisku Kerečevega delokroga in kitajske misijonske preteklosti v Macao, ga je v Hongkongu čakal telegram škofa mnos. Versiglia: „čakam te, pridi hitro!“, škof bi ga rad sam pospremil na postojanko v Tumpi. A ni mogel tako hitro na pot, ampak se je mogel odpraviti v notranjost kitajske celine šele čez čas. Ko je Geder le prišel v Siučov, mu je škof Versiglia potožil: „škoda, da si prišel tako pozno; mislil sem te peljati v Tumpi, a sedaj je prišla sprememba in bo šel z menoj tja Caravario“. Tedaj je Geder prebil nekaj nepozabnih dni s svetniškim škofom, dokler ni ta 25. februarja 1930 skupaj s Caravariom spremil v Tumpi skupino kitajskih sester, a bil na sredi poti ubit radi vere in brambe čistosti mladih sester. . . Morda bi mučeništvo, ki je bilo naklonjeno škofu in Caravariju, doletelo tudi našega škofa Gederja, če bi tedaj šel s škofom tudi on v Tumpi, kakor je bilo v začetku mišljeno. . . Ko je Geder v Siučovu cinil škofovo krsto, je takorekoč žaloval za mučeniškim vencem, ki je bil naklonjen škofu in spremljevalcu, njemu pa ne. Kajpada, saj je bil šele na začetku svojih misijonskih žrtev. . .
Novi škof Canazei ga je potem poslal v Tumpi za župnika. V teh krajih so imeli roparji takorekoč raj, kajti v te gorate, odročne kraje ni segla nobena oblast; poleg roparjev so bili že tedaj tam na delu Mao-tsetungovi pristaši.
Joško Geder kot generalni vikar ob prvih zaobljubah štirih kitajskih sester.
Geder se je pridno učil kitajskega jezika, in ko ga je vsaj nekoliko obvladal, se je kar lepo znašel v tej revni pokrajini. Hodil je okrog z Jezusovo samaritansko dobroto in s svojim zdravstvenim poznanjem zdravil, s svojo tehniko popravljal, s svojim znanjem učil. Ker je imel zelo blag značaj, je pridobil celo svoje nasprotnike, da je mogel tudi med njimi sejati božjo besedo. Na sedežu dekanije je sezidal krasno Marijino cerkev v kitajskem slogu, pri čemer so mu tudi slovenski misijonski dobrotniki nekaj pomagali.
Ko je dekan Cuchiara odpotoval v Italijo, je zavzel njegovo mesto naš Geder. Tedaj se je začela kitajsko japonska vojna, ki je prinesla bombardiranje ter medsebojne boje med kitajskimi generali. V teh težkih razmerah je Geder ostal na postojanki, kljub vsemu pomanjkanju;
njegova beseda in njegov vpliv sta vplivala blažilno in pomagala tudi misijonskemu delu. V tistih časih je bilo med misijonarji veliko trpljenja in tudi škof Canazei je prerano umrl.
Tedaj so Gedra misijonarji izvolili za generalnega vikarja in je kot tak moral voditi celo misijonsko škofijo dve leti. Kar kmalu so ga predlagali za novega škofa, a kot mi je pozneje pripovedoval kitajski misijonar, še živeči France Jereb CM, se je Geder branil in končno obranil imenovanja. Odločil se je, da bo deloval v najrevnejšem delu škofije, v Namsjungu, kjer je bilo radi vojnih razmer vse uničeno, in sredi nevarnosti od vseh strani: od japonskih čet, Čangkajškove vojske, Mao-tcetungovih partizanov. . . V sosednji provinci, kjer so delovali slovenski lazaristi, so že ubili dva italijanska misijonarja. Kljub težkim okoliščinam je počasi dekanat spravil v red in v lepo misijonsko življenje.
Poln načrtov za bodočnost pa dobi leta 1952 dekret, da mora zapustiti svojo ljubo Kitajsko. Srce se mu je trgalo, ko je na mostu ob hong-kongški meji še zadnjikrat pogledal nazaj na deželo svojega misijonskega truda. Potem se je sešel z mons. Kerecem in bistriškimi sestrami iz Čao-tunga in se skupaj z njimi za leto dni vrnil nazaj v domovino leta 1952.
Po enem letu se je pa Geder vrnil na Kitajsko, a le v Hongkong, v šolo Tangkingpo, kjer naj bi pomagal pri formaciji nad 1.000 gojencev. Tedaj je bil ravnatelj te tehnične šole Andrej Majcen, on, Geder, pa je bil podravnatelj, ekonom in vodja aspirantov, pa še spovednik sobratov in kitajskih kristjanov. A ko je čez dobri dve leti Majcen odšel v Južni Vietnam na novo misijonsko delo, je Geder težje prenašal od angleške kolonijalne uprave narekovani vzgojni sistem, red in disciplino in se je od tedaj naprej posvečal bolj izključno duhovnemu vodstvu najrazličnejših redov in redovnic Hongkonga, pa sobratov in mladine salezijanskih zavodov. Hongkong je velemesto, v katerem naletiš na ljudi vseh narodnosti in ver, kjer se ustavljajo mornarji z vseh delov sveta. Velikokrat ti ljudje iščejo spovednika, ki bi znal francosko, angleško, rusko, poljsko, madžarsko, nemško in špansko; naš Geder se je polotil spovedovati v vseh teh jezikih. S svojim motornim kolesom je križem kražem prevozil ves Hongkong in okolico. Sobratje in drugi misijonarji so ga radi sprejemali v svojo družbo, ker je imel veliko povedati in bil tako dober in plemenit.
Pri vsem tem delu in na vožnjah z motornim vozilom si je Geder nakopal revmatizem in lotila se ga je tudi sladkorna in skleroza. Po 20 letih delovanja v Hongkongu je leta 1972 izdihnil in pokopali so ga vendarle na Kitajskem, ker je Hongkong kitajska zemlja, čeprav še angleška kolonija.
Joško Geder je po zgladu sv. Pavla želel postati Kitajec s Kitajci; živel je z njimi po njihovih običajih in navadah, prodrl je v kitajsko miselnost — vse to, da bi vse pridobil za Kristusa.
Do tu Andrej Majcen SDB.
V	naslednjem objavimo po „Katoliških misijonih“ iz tega časa, v dopolnilo Majcenovega sestavka o umoru škofa Versiglia in njegovega sobrata dve pismi, eno misijonarja Kereca, drugo pa Joška Gcderja.
V	majski številki leta 1930 je pisal med drugim Kerec uredništvu sledeče:
„Naša salezijanska družina na Kitajskem preživlja dneve težke izgube radi mučeništva škofa Versiglia in mladega duhovnika Carrava-glia. škof je šel v Linčov v spremstvu Carravaglia in veš kitajskih sester-katehistinj. Ko so v Linkonghovu stopili v čoln in se z njim vozili kake tri ure daleč, so jih nenadoma napadli roparji in zahtevali od njih 500 dolarjev. Ker denarja niso našli in ga potniki tudi niso imeli toliko, so hoteli vzeti seboj vse sestre. Ker je šlo za čast božjo in devištvo redovnic, je škof s svojim tovarišem nastopil z vso odločnostjo. A nič ni pomagalo. Roparji so jim požgali vso prtljago, vse pretepli in jih odvedli v gore, kjer so škofa in spremljevalca pobili, sestre pa ugrabili. Ko so misijonarji od ljudi zvedeli, kaj se je škofu in spremljevalcem zgodilo, so se odpravili na pomoč, da bi jih rešili ujetništva, a bilo je že prepozno. V gorah so našli trupli obeh misijonarjev in 28. februarja so ju prenesli po reki v Linkonghov, kjer čakata na pregled komisije, ki naj jo pošlje kantonska vlada, o sestrah pa ni nikakega sledu.“
V	septemberski številki pa Geder dne 15. junija 1930 tole poroča:
„Pismu prilagam tri fotografije. Ena kaže našega mučenega škofa Versiglia, ko	sta ga naša sobrata	izkopala	ter položila v zasilno kitajsko
rakev. Sliko	je posnela vladna	komisija	na naši misijonski	postaji v
Sinhongkovu. Popolnoma osnažiti trupla ni bilo več mogoče, ker je vročina zelo pospešila razkroj. . . Krogla, ki je šla skozi usta, ni poškodovala niti enega zoba. Verjetno se je to zgodilo, ko je škof odprl usta k molitvi. Pač pa je krogla pustila zevajočo rano na tilniku. Lobanjo je držala le še koža skupaj; kruti udarci puškinih kopit so jo popolnoma zdrobili. Kljub vsem	tem poškodbam, je	izražalo	obličje globok mir	in čudno
sladek izraz.	Ker so bile zasilne	krste za	prevoz neprimerne,	so kupili
v Shin Kovu dve težki kitajski krsti. Pa tudi te smo morali preurediti. Celo noč sem pomagal našemu sobratu pri popravljanju krst. Naredila sva dve manjši cinkasti rakvi in te položila v lesene. Pozneje sem bil deležen še tega dela, da sem zacinkal rakev, v kateri je ležal škof.
V	zadnjih tednih je pri nas zdaj vse polno ljudi. Vojaki love nosače, Pa se najbolj varne čutijo na misijonu, v hiši božji ali v „hiši gospodarja Peba“, kakor pravijo. O, če bi vedeli, da je pravi mir res le v hiši Gospodovi! že tri tedne korakajo čete skozi Sin Kov nad uporne generale. Kakšen bo konec, je veliko vprašanje. Tudi komunisti ne mirujejo.“
Tako Geder.
Škof Alojzij Versiglia in njegov sobrat, ki ga je spremljal in bil tudi mučen, bosta v kratkem proglašena za blažena kot mučenca. Versiglia se je rodil v kraju Oliva Gessi (Italija) leta 1873. Don Boško ga je sprejel v svojo družbo v Turinu. Vodil je prvo skupino salezijanskih misijonarjev f>a Kitajsko in bil izbran za apostolskega vikarja v Shin Chou. Mučenje in smrt je doživel, kot smo zgoraj opisali, 25. februarja 1930.
Salezijanski duhovnik Kalist Caravario je bil tudi Italijan iz kraja Courgne, rojen leta 1903. Obljube je položil leta 1918. Na Kitajsko je odpotoval leta 1924 in delal najprej v Šanghaju, nato pa v Shin Choiu. Kamesto našega Gederja, ki je bil najprej določen za spremljevalca škofu Versiglia in redovnicam, je doživel srečo mučeništva.
100 LET OBLATOV V J. AFRIKI
S. VINCENCIJA NOVAK, Južna Afrika
V Južnoafriški Uniji že blizu 50 let delujejo štiri slovenske članica Družbe oblatinj sv. Frančiška Šaleškega: sestri Benigna in Alojzija šteli, •s. Elizabeta Pogorelc in s. Vincencija Novak. Lani je moška veja te družbe praznovala stoletnico, odkar so začeli tam delovati, leto kasneje pa so jim prišle na pomoč tudi sestre oblatinje: O pomembni stoletnici in nje proslavah nam je pisala s. Elizabeta Pogorelc, zdaj nam pa še s. Vincencija o fotografijami vse osvetli in vsaj v glavnem oriše teh sto let blagoslovljenega delovanja Družbe, ki je skoraj polovico tega časa razpolagala tudi z žrtvami teh naših štirih rojakinj.
Ne mislim opisovati življenja in zaslug naših prvih misijonarjev na raznih področjih misijonskega in narodnega življenja, ampak opozoriti na vzvišen zgled njihove požrtvovalnosti pri širjenju božjega kraljestva v Južni Afriki.
Apostolski vikar Cape Towna je iskal misijonarje. Zatekel se je k oblatom sv. Frančiška Šaleškega, ki so šele komaj zaživeli kot družba.
Ob stoletnici zbrani ob'aii v Južni Afriki, somaševalci s svojim škofom-celebrantom
pred cerkvijo v Pelli.
Katedrala škofije oblatov v Pelli ob stoletnici, odkar so prišli oblati v J. Afriko. Spodaj sprevod oblatov-somaševalcev h slovesni zahvalni maši v katedralo.
Uslišan je bil in 14. julija 1982 so prvi, še Cisto mladi, komaj posveCeni 4 duhovniki zapustili svojo domovino Francijo ter po pettedenskem potovanju prispeli v Cape Town. V kraju Springbook so jim dali na razpolago voz z vprego šestnajst volov.
Nebo brez oblakov, strašna vroCina, razžarjen pesek po tleh, vse naokrog pa visoki grebeni skalnatih gora - s tem jih je pozdravila dežela na prvem potovanju po njej. Po šestih dneh počasne vožnje skozi puščavo so dospeli v kraj Pella, zibelka misijona, kjer jih je pričakovala peščica katoličanov in nekaj kolib, ki jim bodo služile za cerkev in bivališče.
Ljudje kajpada niso razumeli njihovega jezika in tudi oni ne jezika ljudi. Začeli so z otroci in jim skušali dopovedati, kar so želeli. Počasi so se razumevali med seboj, tudi s starejšimi in delo se jim je začelo razširjati.
Pšenično zrno, vrženo v Južnoafriško zemljo, zalivano z žrtvami je pognalo korenine, se razraslo in zacvetelo: danes je v deželi 35 cvetočih samostojnih misijonov patrov oblatov in 65 podružnic.
A preskušnje so bile velike, položaj včasih brezupen, posebno v začetku. Od prvih štirih so se kar na lepem trije odločili, da se vrnejo v Francijo. Le najmlajši je ostal, pater Simon. “Sam sem ostal, a nisem sam, Bog je z menoj”, je vzdihnil in se vrgel pod križ.
Vdan v božjo voljo je v potrpljenju čakal, da mu On pokaže, kaj storiti.
Predstojniki so mu po štirih mesecih poslali tri duhovnike, enega brata laika in štiri sestre. Ta pomnožena in poživljena družba oblatov in oblatinj je prinesla misijonu novo življenje. A nove preskušnje: Dežela, že itak revna je ostala dve leti brez dežja. Prebivalci si niso znali drugače pomagati, kot da so z vsem, kar so imeli, zapustili Pello ter se napotili z živino, ki jim je še ostala, drugam, kjer je bilo še kaj za prehrano ljudi in živine. Misijon je ostal zapuščen.
Tudi v tej stiski in težki preskušnji je pater Simon zaupal: „Ljubi Bog nas ne bo zapustil“.
Lepega dne pride novica, da bodo blizu Pelle odprli bakrene rudnike. In res začno prihajati rudarji, na stotine ljudi. In z njimi pride tudi božja kapljica z neba. . . Prebivalci, ki so se podali v sili drugam, so se začeli vračati s svojimi čredami, življenje se je spet razvilo v polnosti.
Apostolski vikar Leonard tedaj obišče razvijajoči se misijon. Ne more verjeti velikemu napredku. Ostane med njimi dva tedna na misijonu in podeli sveto birmo. Ko se vrne, priporoči Svetemu Sedežu, da na področju misijona ustanovi apostolsko prefekturo.
Danes sta tam v Južni Afriki že dve škofiji oblatov sv. Frančiška: ena je v Keimoesu, druga v Pelli, kjer se je misijon začel razvijati. Pella ima krasno katedralo. Ljubi Bog je bogato blagoslovil vztrajnost patra Simona, ki ni popustil, ko je kazalo, da se že v začetku vse podere, in je vztrajal. Družba mu je priskočila na pomoč in misijon razvila v blagor tisočev in tisočev Afrikancev, ki že na zemlji uživajo njegov blagodat, v večnost odšli pa so pri Zveličarju neizmerno srečni.
Minorit Ernest Benko poroča iz Zambije
V teh nekaj mesecih, odkar sem v Ibengi, sem imel priložnost od blizu spoznati delo, ki me -Saka. Bil sem vržen v pastoralo brez kakršnekoli priprave. Ni bilo vedno lahko, vendar z veseljem ugotavljam, da sem si v tem času pridobil nekaj dragocenih izkušenj in prišel do določenih spoznanj.
Največja težava je prav gotovo v tem, da še ne znam jezika domačinov. Vedno se pogovarjam z ljudmi preko prevajalca, ki mi, kakor sedaj opažam, prevaja, kakor se pač njemu zdi, da je prav. Pri takšnem načinu sporazumevanja je zelo težko dobiti globji osebni stik z ljudmi. K meni prihajajo bolj po materialno, kakor pa duhovno pomoč. To spoznanje je za mene bilo nekoliko boleče, vendar sem se tolažil z mislijo, da bom že v začetku novembra odšel na tečaj za čibemščino v Ilondolo na severu dežele. Ne delam si sicer utvar, da bi po 4 mesečnem tečaju ze lahko začel brez težav govoriti z ljudmi. Tečaj, ki ga bom obiskoval, Poda samo osnovno znanje iz gramatike, toda odpre vrata v ta zamotani svet vseh mogočnih tonov, ki jih domačini pri govorjenju uporabljajo.
Drugo dragoceno spoznanje po je, da so naši verniki po vaseh zelo slabo poučeni o verskih stvareh in bo treba nujno nekaj storiti. Ves pouk katekizma je prepuščen katehistom, ki pogosto sami nimajo niti osnovnega znanja o veri. Kdo je kriv za takšno stanje, je težko reči, eno pa je gotovo - premalo je misijonarjev. Kaj lahko na primer naredi duhovnik za ljudi, če jih obišče le enkrat na mesec in še to samo za nekaj ur? 'Potrebna bi bila tudi temeljita priprava katehistov, vendar tudi tukaj nastane težava zaradi velikih razdalj med posameznimi postajami in neprestanih denarnih problemov.
Tretje spoznanje pa je bilo nadvse veselo, da je Zambija kakor rodovitno polje, polno zrele pšenice, ki samo čaka na žanjce. Pred odhodom v misijone mi je nekdo dejal: „Ne misli, da boš samo krščeval.“ Zgodilo se je prav to. V teh nekaj mesecih sem krstil 26 katehumenov, ki so skozi dve leti pridno prihajali k maši, besednemu bogoslužju in pouku, kakršen je pač že bil. Vseh, ki so letos sprejeli krst v našem misijonu, je bilo do danes 356 oseb. Afriška duša se odpira Bogu, kakor se v teh dneh odpirajo cvetovi na cvetlicah, ker nas je Bog po 6 mesecih suše zopet blagoslovil z dežjem.
Tudi bolezen me je že obiskala. Kar pošteno me je dajalo. V Afriki je res nevarno biti bolan, saj smo z ene strani ogroženi od bolezni, z druge strani pa še od medicinskega osebja, od katerih so vsi „experti“ Mene so te ljube „visokokvalificirane“ sestrice skoraj spravile v inva-litski voziček.
Miha Drevenšek junaško premaguje dolgove. Kakor sv. Jurij, ki je sekal glave požrešnemu zmaju, tako tudi on vsak mesec odbije po kak-šho tisočico od zastrašujočega dolga. Kdo bi se preveč vznemirjal zaradi dolgov, glavno je, da je cerkev sedaj dovolj velika, lepa in nedeljo za nedeljo lepo obiskana. Mihu verjetno nihče ne bo izrekel priznanja za njegovo delo, pa saj tega tudi ne pričakuje. Njegovi verniki so mu do-voljna spodbuda za delo med njimi.
Bog z Vami in vse dobro Vam želim!
Skupina mladih kristjanov pred svojo kapelo po sveti maši na področju misijona p. Benka. Za Afriko prav po pravici velja: „Žetev je velika, a delavcev je malo“. — Prosimo torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetevl
Slike z delovanja p. Ernesta. K tejle zgoraj je misijonar pripisal tole: Mladi katehisti so v veliko pomoč duhovnikom. Na postajah, kjer ni rednega duhovnika, prevzamejo vlogo duhovnega voditelja! P. Benko mašuje, ob strani katehist. — Spodaj pred cerkvijo po maši na drugi podružnici misijona.
v
ZORA ŠKERLJ V BOTSWANI
Piše ZORA ŠKERLJ O.S.U., Botswana, Afrika
V	naši deželi je mir najveüja kulturna vrednota, globoko zasidrana v tradiciji in visoko cenjena v današnjih, hitro se spreminjajočih razmerah. Medsebojna harmonija in sožitje sta temelj in glavni cilj našega mladega naroda. Vse naokorog so nemiri, izbruhi napetosti, zato mir še bolj cenimo.
V	vsakdanjem življenju se v malih skupinah in v celi državi veliko žrtvuje na oltar miru. Povoziš kozo na glavni cesti, veš, da si po zakonu krit, toda ponudiš lastiku koze malo vsoto kot odškodnino, da se razideta v miru in prijateljstvu. Mnogi se zavestno ali nezavestno odpovedo marsikaki pravici, samo da se ne vznemiri soglasje in ravnotežje. Mnogo kompromisov se napravi le radi ohranitve ljubega miru. Se sme kdaj kršiti mir radi zahtev pravičnosti, ki temelji na zdravem načelu krščanske ljubezni? V Botswani bo težko odgovoriti na to vprašanje. . .
Naša Cerkev
Letos marca smo dobili novega škofa, domačina. Najprej je bil katehist v pomoč prejšnjemu škofu, nato je postal duhovnik in škofova desna roka, končno, po škofovi smrti, njegov naslednik. Vsi smo veseli tega imenovanja.
Isto leto je prišlo deset novih misijonarjev: trije pasionisti in sedem članov Verbum Divini, ki šele začenja delovati tu pri nas.
Z novim škofom in novimi delovnimi silami se je pojavilo v škofiji novo življenje, posebno v nekaterih pogledih: intenzivnejše pospeševanje domačih poklicev, pomoč družinskemu krščanskemu življenju, formacija laičnih voditeljev. Uradno je uvedena tudi nova dimenzija pasto-racije: pospeševanje socialnega razvoja, ki nam skupno z vsem ostalim podvigovanjem v družbi pomaga k rasti celotnega človeka, poedinca in družbe v celoti. V ta novi apostolat sem tudi jaz vključena, in sicer na škofijski ravni. Doslej sem delovala pred vsem v mestu Serowe in okolici, odslej mi bo treba usmerjati pogled na široko, na vso škofijo in na vso Botswano, kajti dežela ima le eno samo škofijo.
Kaj delamo?
Pravkar se ukvarjamo na primer z anketo, ki jo razpošiljamo po vseh župnijah in drugih postojankah naše škofije, s sledečimi vprašanji: Do katere mere se zavedamo - na škofijski, župnijski in osebni ravni -, da je pravičnost integralen del krščanskega nauka in življenja? - Kakšen je glavni problem v vašem kraju? — Kako bi ga označili in rešili na podlagi evangeljskega nauka?
Desno: novi škof Cerkve v Botswani.
Anketa je prvi korak k osveščenju in poživljenju te osnovne vrednote - pravičnosti, „da kruh delil bi z bratom brat. . . da bi lomljenju Kruha v cerkvi sledilo bolj učinkovito krščansko bratstvo.
Skupno z državnimi delavci organiziramo programe za ljudi, ki trpe pomanjkanje radi silne suše. Pomagamo jim, da se lotijo projektov, ki bodo brž pomagali, kot na primer: gradnjo jezov za vodne rezervarje, priprava nove orne zemlje, gradnja malih stavb po vaseh, ki bodo služile projektom, mi jim pa pomagamo s tehničnimi nasveti in sredstvi, s prevozom, itd.
S povečanjem števila duhovnikov in tudi sester se v škofiji odpirajo nove župnije in postojanke, nekatere v hitro naraščajočih mestih, druge prav na robu puščave Kalahari. Po škofijskih pastoralnih načrtih skušamo v teh novih središčih graditi prostore, ki naj služijo za bogoslužje in za prosvetne in vzgojne namene. V teh stavbah je manjša soba ali kapela, kjer se hrani Najsvetejše, kjer se med tednom opravlja sveta maša, med tem ko se nedeljsko bogoslužje opravi v dvorani.
S pastoralnega vidika vidimo v tem precej prednosti. Kot beremo v Populorum progressio, ni treba ločiti evangelizacije od razvoja, temveč je bolje z materinsko ljubeznijo služiti človeku v celoti, z vsemi njegovimi duhovnimi, družinskimi, socialnimi in materialnimi problemi.
Ekumenski pogled našega delovanja je tudi važen. V Botswani obstaja več Cerkva in veliko krščanskih in nekrščanskih sekt in ločin. Naša Cerkev je zelo mlada in šteje šele 4% prebivalstva. Tudi v takih primerih mora Cerkev oznanjati blagovest, posredno in neposredno, vsem ljudem. Upam, da bomo v tem uspešnejši, če odpremo vrata župnijskih središč in naših src vsem, ki potrebujejo pomoči, in to v župnijskem delovanju in z osebnimi stiki.
Ta način pastoralnega dela je kajpada zahteven. Za programe, ki niso izključno duhovnega značaja, je prepotrebno sistematično načrtovanje: posvetovanje z ljudmi, ki naj se osebno okoristijo s tem, s cerkvenimi delavci v župnijah, osveščanje, iskanje informacij in podatkov, itd.
V teh novih župnijah načrtujemo in ponekod tudi že začenjamo s sledečim: usposabljanje odraslih invalidov za pridobitno delo, večerni vzgojni tečaj, šolski in tehnični, posebni sestanki za zakonce z verskimi, vzgojnimi in prosvetnimi programi, gospodinjsko in zdravstveno izobraževanje, formacija verskih oziroma cerkvenih in vaških voditeljev, itd.
Moja odgovornost je, da pomagam organizirati in vpeljati vse to, potem pa koordinirati te in ostale socialne in vzgojne programe v škofiji ter jih povezovati z mednarodnimi dobrodelnimi ustanovami. Po besedah sv. Pavla skušamo „vsem postati vse, da bi vse pridobili za Kristusa“.
Ali ni to: Vsem postati vse, da se vsi pridobe za Kristusa — lahko program in geslo vsega misijonskega dela, življenja vsakega misijonarja?
Kako lep program, vreden celega življenja!
IZ SONČNE ZAMBIJE
LUSAKA, BOŽIČ 1982 ODHAJAM IZ AFRIKE
Morda le za nekaj časa - Bog ve. Odhod mi daje priložnost, da se ozrem na leta, ki sem jih prebila tukaj. Vseh trinajst let sem poučevala na isti šoli - na gimnaziji za fante v Materu. šola je bila ustanovljena le nekaj let pred mojim prihodom in zato lahko rečem, da sem sodelovala pri njenem razvoju. Danes ima šola kar lep ugled. Veliko zrelih fantov je poslala v svet in mnogi so danes na odgovornih mestih v javnem življenju te dežele. Ko jih srečam, zelo radi obujajo spomine na šolske klopi.
Tüdi smoter šole se je počasi širil. Prvi namen je bil seveda, dati jim nekaj izobrazbe. Potem pa smo, vedeč, da bodo ti mladi fantje jutri na vodilnih mestih - začeli poudarjati odgovornost, poštenost, uvidevnost do zatiranih - skratka vse velike krščanske vrednote. In prav tu je prišla do veljave osnovna misel, zakaj smo tukaj: da bi oznanjali Kristusov nauk. Velikokrat sem bila presenečena, kako so močni, svojeglavi fantje, polni življenjske moči, bili voljni, rahločutni in odprti za sprejem božje besede. Lahko si mislite, kako sem ob njih rasla tudi sama. Moja duhovna obzorja so se širila.
Šolo vodijo redovni bratje — marijanisti. Njihov samostanski duh tovarištva in sodelovanja nevsiljivo prenašajo tudi na šolo, bodisi na sodelavce - laike, bodisi na študente. Res je kdaj pa kdaj prišlo tudi do nesporazumov — a smo jih znali v miru poravnati. Bilo je zares veselje, delati z njimi.
Povezana sem bila tudi z našimi misijonarji. Spremljala sem njihovo delo in jim pomagala po svojih močeh. Zdi se mi, da smo bili kot ena družina, čeprav raztreseni po širni Zambiji. Pogrešala jih bom.
Še eno ne smem pozabiti: srečala sem vse slovenske misijonarje. Vsa leta sem prebirala njihova pisma v Družini, Ognjišču, Katoliških misijonih in v Ameriški domovini. Z mnogimi pa sem se tudi osebno seznanila. Vsem prijateljem doma in po svetu, ki ste mi na kakršenkoli način pomagali pa iskreni - Bog plačaj!	Kristina Mlakar.
NOVA POLJA, NOVA OBZORJA
Nova misijonska polja, to so moje sanje. Ko sem bil v Kapoche, sem se prizadeval organizirati tudi področje Feire. V Lusaki mi Matero ni bilo zadosti. Vleklo me je na podeželje, kjer sem skrbel za področje Sala. Pozneje sem iz Kasisija upravljal področji Mtungule in Chisamba, 2daj že samostojni župniji. Tudi iz M|umbwe me vleče v kraje, kjer še nimajo službe božje in se zakramenti še ne dele. Tak kraj je bil Muku-laikwa, sto kilometrov od Mumbwe v smeri Lusake. Tam smo lani organizirali majhno občestvo in potem kupili hišico, ki zdaj služi kot začasna hapela. Imamo mašo po enkrat na teden. Načrtujemo gradnjo cerkve. Verjetno bomo začeli že prihodnje leto.
Moje srce pa me vleče še dalje. Mumbwa je prostrana in veliko ljudi še ne ve za veselo oznanilo. Le sedem odstotkov prebivalstva je katoliškega. Za večino je Božič še nekaj tujega. S patrom Rozmanom sva krepko vprežena in ne moreva prevzeti še dodatnih naporov. Mumbwa potrebuje vsaj še dva duhovnika.	Radko Rudež.
PO DALJŠEM. ČASU NEKAJ O MPIMI
Prihodnje leto bomo v Mpimi obhajali desetletnico obstoja zambijskega bogoslovja. Bogoslovno semenišče so odprli avgusta 1973, potem ko so bili zambijski bogoslovci izgnani iz Malavija. Prvo leto je bilo v vseh šestih letnikih osemindvajset bogoslovcev. Potem pa je število vztrajno raslo. Leta 1977 so se višji letniki (bogoslovje) preselili v Lusako. V Mpimi pa so ostali nižji letniki (modroslovje). Letos imamo 90 študentov v Mpimi in 40 v Lusaki. Od fantov, ki so študirali v Mpimi, je bilo 36 že posvečenih v duhovnike (za devet škofij!). Osip je precejšen, vendar se stanje izboljšuje. Počasi dobivamo domače duhovnike.
Zelo težko je dobiti profesorje. Letos na primer ni nikogar, ki bi poučeval cerkveno zgodovino. Lani ni bilo spirituala. Pa tudi drugi profesorji pogosto pridejo le za tri leta. Neprestano menjavanje nič kaj dobro ne vpliva na vzgojo.
Letos smo sezidali tudi stanovanje za sestre. Upamo, da bodo kmalu prišle. Prevzele bodo skrb za kuhinjo.
Iz denarnih težav nam pomaga pa naša farma. Krave, prašiči, kokoši in race nas zalagajo z mesom. Pa tudi sadja in zelenjave nam, hvala Bogu, ne manjka.	Jože Rovtar.
SPET V ZAMBIJI
Med svojim štirimesečnim obiskom sem se srečal s starimi prijatelji, ki so me zelo lepo sprejeli. Srečal sem pa tudi mnoge nove prijatelje misijonov. Vsem prisrčna hvala in lep pozdrav za Božič in Novo leto.
V Sloveniji sta mi veliko pomagala profesorica Boža Pleničar in naš provincial Jože Kokalj. Zelo sem bil zadovoljen z misijonskima seminarjema v Ljubljani in Mariboru, v obeh sem odnesel kar najboljše vtise. Občudoval sem prijaznost slovenskih škofov in njihovo naklonjenost misijonom ter prizadevnost misijonskih referentov, Vilka Fajdige in Pepija Giderja.
Moram pa spet ponoviti, kar sem zagotavljal ob srečanjih v zaledju, da sem zelo težko čakal na vrnitev v Afriko. Ne le zaradi onesnaženega ozračja. . . v Zambiji se počutim doma.
Tukaj nadaljujem z začetim delom v Chaindi, Palabani in pri sestrah klarisah. Povsod imamo mala krščanska občestva: v Chaindi in Palabani imamo po štiri, pri klarisah pa tri. Povsod tudi iščemo primerna zemljišča, da bomo v prihodnje gradili molitvene prostore. Po vrnitvi sem se lotil ustanovitve še ene nove podružnice: Silver Crest. Tam imam zdaj po dvakrat na teden verouk, po enkrat na mesec pa
nedeljsko mašo. Podružnico gradim po načelih graditve malih krščanskih občestev. Najvažnejša je pač vzgoja voditeljev. Naj Bog blagoslavlja naše delo!	Janez Mlakar.
TUDI TO SS ČLOVEKU PRIPETI
Pravijo, da po rešitvi „iz levjega žrela“ človekovo življenje postane veliko lepše in enostavnejše. Jaz to zdaj vem iz lastnega izkustva.
Na Miklavžev večer, kar kmalu po sončnem zahodu, sem pripeljal pred vhodna vrata sestrske hiše v Materu. Z menoj je bila sestra Fabiola, domačinka, ki je prišla v Lusako na duhovne vaje. Avto pa je bil do vrha naložen z bananami z našega vrta, ki naj bi jih drugi dan v Lusaki prodal. Nenadoma se iz teme pojavijo štirje moški, oboroženi s puško in kamni. Od mene hočejo denar in ključe. Zavpijem: „Na pomoč!“. Odprejo vrata. Zgrabijo me za noge in me vlečejo ven. Branil sem se z rokami in nogami. Sestra je jokala in vpila: „Ubili boste mojega očeta, nikar, nikar!“ Začela me je braniti in jih porivati stran. Vrgli so me na tla, skočili v avto in odpeljali. Prepričan sem, da če ne bi bilo sestre in če ona ne bi reagirala kot je, moja glava ne bi ostala cela.
Te vrstice naj vse prepričajo, da je naša vera nekaj res čudovitega, zaradi Jezusa smo kljub vsem težavam zmagovalci. Krščanska ljubezen, pripravljenost umreti za prijatelje, je nekaj najlepšega na svetu. Prosim, zmolite eno Zdravomarijo za sestro Fabiolo, „da se bo spopolnila do vse polnosti božje“ (Sveti Pavel Efežanom, 3:19).
Mimogrede povedano: Že drugo jutro je policija našla avtomobil. Sicer nekoliko poškodovan, a v glavnem v redu. Le banane so izginile neznanokam.	Janez Mujdrica.
KAJ DELA LOVRO TOMAŽIN
Misijonarji, ki smo člani Družbe Jezusove, se vsak mesec po enkrat zberemo na prijateljski večer. Novembra smo gostovali v Chel-stonu, kjer živita Janez Mlakar in Lovro Tomažin. Ob šestih smo so-nnaševali, potem pa povečerjali ob prijateljskem pomenku. Z Lovrom sva se dogovorila, da ga naslednji dan obiščem.
Ko bo osmih potrkam v Chelstonu, mi čuvaj pove, da je pater že Pa gradbišču. Napotil sem se tja. Našel sem ga s skupino delavcev, ki so Polagali prvo ploščo za skladišče. Prijazno me je sprejel in me naprosil, Paj kaj opišem njegovo delo. Vodil me je po gradbišču in mi povedal naslednje: „Priprave za gradnjo Doma duhovnih vaj in Marijinega svetišča so v polnem teku. Hiša za duhovnika je zgrajena, še prepleskati jo bo treba. Kiosk za prodajo nabožnih predmetov in, pijač je tudi že tam. Prav tako tudi hiši za oskrbnika in enega delavca. Trenutno gradimo prostore za skladišče in lopo za mehanična popravila. Do Božiča bomo napeljali vodo in elektriko. Na sami parceli smo našli obilje vode komaj 32 metrov globoko. Dela napredujejo kljub deževju.“
Potem sva stopila na gradbišče doma duhovnih vaj. Hodila sva po Prvi plošči doma, ki bo lahko sprejel pod svojo streho do stoosem oseb.
Stroški za gradnjo so visoki. Lovro si pomaga na različne načine. Glavni vir dohodkov mu pride od prevozništva. Družba Jezusova mu je namreč zaupala v varstvo in uporabo dva tovornjaka. Dohodki gredo za gradnjo. Zaprosil je pa tudi za pomoč dobrodelnih organizacij (Missio in švicarski postni skladi. Gradnjo svetišča pa gleda takole:
„Dobro se zavedam, da je treba pritegniti ljudi. Čutiti morajo, da oni grade svetišče. Za osveščenje pa je treba časa. Od navadnega navdušenja do aktivnega sodelovanja tako duhovnikov kot laikov je še daleč. Želja in pripravljenost pa sta tu. škofijski marijanski odbor se bo moral v prihodnje še bolj nasloniti na župnije, ki lahko pospešijo gradnjo svetišča. Z domom duhovnih vaj pa ne moremo čakati. Je nujno potreben.“
Stanko Rozman.
IZ ŽUPNIJE SVETEGA KIZITA
Cerkev Svetega Andreja v Lilandi je blagoslovljena. Slovesnost blagoslovitve smo imeli 14. novembra. Bil je lep praznik za vso župnijo. Cerkev je bila nabita kot ljubljanska stolnica med velikimi slovesnostmi. Vsaj tri tisoč ljudi pa je obrede spremljalo po zvočniku, na dvorišču. Poleg domačega nadškofa je prišel še škof iz mesta Livingstone, ki je ljudstvo navdušil s svojim govorom. Bog nam je postregel z vremenom: bilo je oblačno in nekoliko vetrovno. Tudi zračnost cerkve je dobro prestala preizkušnjo. Po cerkveni slovesnosti smo imeli še zakusko v bližnji šoli, potem pa spored ljudskih plesov. Mnogim faranom bo dan ostal nepozabno v spominu.
Druga razveseljiva novica pa je, da so se sestre kombonijanke odločile, da se naselijo v Lilandi. Sestra Albertina, zelo sposobna Italijanka, doma iz Verone, bo pomagala v župniji. Njene sosestre pa bodo ustanovile gospodinjsko šolo in mogoče še kaj drugega. Naj Bog blagoslovi njihovo delo in po njih utrjuje krščanstvo v župniji.
Tudi delo pri novi cerkvi še ni povsem končano. Delo pri učilnicah smo morali za nekaj časa ustaviti, ker ni bilo denarja. Za delo smo poprijeli po blagoslovitvi in do Božiča bodo učilnice pod streho. Uredili smo tudi odtok vode ter posadili drevje in grmičevje, ki bo olepšalo okolje cerkve. Zaradi pogostega pomanjkanja vode smo morali postaviti celo majhen rezervoar, da bo stranišče uporabno.
Pri Svetem Kizitu smo začeli s tečajem za opismenjevanje odraslih. Priglasilo se je petdeset žena. Mnogo deklic šolskih let se je hotelo pridružiti. Kako so jokale, ko smo jih morali zavrniti! Upam, da bomo kmalu mogli kaj urediti tudi zanje. Saj je res žalostno pomisliti, da bodo toliki mladi talenti šli nepismeni v enaindvajseto stoletje. Zmogljivost državnih šol še zdaleč ne zadostuje za vse množice otrok v naših predmestjih. Zaradi silnega navala je bil letošnji vpis v šolo zelo žalosten dan. Po celonočnem čakanju v vrsti so mnogi starši z grenkobo ugotovili, da so si drugi priborili prednost s podkupovanjem. Jeza je privrela na dan in pri nekaterih šolah je prišlo do resnih izgredov.
Jože Grošelj
NASI
MALGAŠI
POROČAJO
Iz pisem misijonarjev z Madagaskarja
Znamenje malgaškega veselja.
&4v-.
Iz nad pol leta starega pisma laičnega misijonarja JANKA ERJAVCA iz Vangaindrana z dne 11. VI. 1982:
,,Pred nekaj dnevi sva se z Markom Vilfanom vrnila iz Fianarantso-je, kamor sva šla nakupit razne reči ter vzela seboj tudi motor Bukovega 404 v popravilo. Precej časa sva se mudila v jezuitski garaži, kjer popravljajo misijonske avtomobile in imajo najrazličnejše orodje v ta namen na razpolago.
Zdaj je Marko že odšel v Manambondro s poltovornjakom. Jaz pa tu v Vangaindrano pripravljam vse potrebno za prevoz dolgega strešnega ogrodja za cerkev v Manambondro. Vsaj cementa imajo zdaj tamkaj dovolj, zato je gradnja domala končana. A glavni problem bo prevoz tega strešnega ogrodja, kajti pot do tja je zelo slaba. Med tem bodo končali tudi izdelavo cerkvenih vrat tam v Fianarantsoji v jezuitski delavnici.
V pogledu mizarnice v Ranomeni, v kateri naj bi pred vsem delal, je pa tako: Treba bo stakniti denar za nabavo potrebnega orodja in lesovja, potem si bodo pa gospodje morali tudi vzeti čas, da razpravljajo tudi o mizarnici, kajti zdaj je vsak ves v svojih problemih. V Franciji sem že naročil nadomestne dele za električni alternator, in ko ti pridejo, bodo stroji mogli zapeti svojo muziko. Dokler ti deli ne pridejo, si bom skušal pomagati z monofazičnimi stroji in pa z ročnim mizarjenjem.
Sicer gre tu življenje naprej. Italijani bodo končno končali slavni Vangaindranski most. Dan otvoritve je napovedan za 24. junija. Tudi brezžični telefon, radio in televizijo bomo čez čas tu dobili. Kljub tem
tehničnim pridobitvam je splošno stanje vedno slabše. Pred dvema tednoma so napovedali podražitev riža ter motornih goriv in zdaj še druge reči. Pravijo tudi, da je zdaj preveč dežja za polje. Edino, kar zelo lepo raste, je trgovina na črno.”
Skoraj štiri mesece kasneje nam piše v svojem svežem slogu iz Ranomene duhovnik KLEMEN ŠTOLCAR:
,,Spet sem v zosu. Niti ne! Dve muhi bosta hin na en mah, če Vam pa naprtim še, da se v mojem imenu zahvalite zlatomašniku Borisu Komanu za darovanih mi 100 dolarjev, bodo tri. Še bolj vesel bi bil, če bi bili namesto muh komarji, saj veste, da nam jih ne manjka.
Prav lepa hvala za obe pismi! Skrbni urednik ste in kako znate lepo pihati na dušo, da bi se morda le odtajalo še kakšno pismo od tako lene mrhe kot sem jaz.
Še vedno samevam. Sedajle ravno ne, saj kramljava, čeprav po papirju in se dolgo ne bo slišal odmev (s posebnim povdarkom na mojo stran). Dober mesec še in dobim svojega sogovornika, dragega Roka.
Bog daj, da se srečno vrne! Sam biti, je res muja. Tudi Erjavca že dolgo ni. Popihal jo je v Manambondro, da ob koncu gradnje cerkve, lepe kot cukerček, pomaga Marku loviti sapo, da bo nared za dan posvetitve. Puhan je profesionalno zamisijonaril, tako da božja zgradba ne bo le mrtev kamen, ampak bogat splet živih krščanskih udov, mnogih nanovo zraslih po oblitju s krstno vodo, drugih pa okrepljenih z zakramenti (obhajilo, birma, sv. zakon). O vsem tem boste od drugih dobili obširnejša poročila.
Da naši vrli laiki ne bi bili dovolj zaposleni, bodite brez skrbi, še preveč jih matramo in se pulimo zanje Najbrže je ubogi Buh že tudi Vam pojamral, da vedno skozi pade, kadar naj bi mu laiki kaj postorili. Možakar je pač predaleč, zato mi drugi to našo udarniško mladino vedno pred njegovim nosom snamemo. Tele dni mu je pa le uspelo. Kar oba mu namreč strežeta. Popravljata mu avto. Pokvaril ga je France Buh čisto po neumnosti, saj je bila okvari kriva le premajhna količina vode v hladilniku. Kaj hočemo! Je človeško, da ga polomimo.
Land-Rover je tudi „čivknil“. Krogljični ležaj v prvem kolesu se je zdrobil v prgišče železne ropotije. Vetra so mu dale naše zloglasne ceste, še dobro, da sem pred kratkim dobil novo motorno kolo. Če še ta ,,ga-gne“, bo pela klasika, naše noge, ki so, hvala Bogu, kar zdrave. Kot vidite, gre naša misijonska „tehnologija“ na psa, niti ne, postavila se bo na lastne noge - dobesedno. . . “
JANEZ PUHAN, ki je vesel svoje nove cerkve v Manambondro, nam piše od tam 19. X. 1982:
„Upam, da se bom mogel kmalu spraviti k pisanju „reportaže“ o posvečenju oltarja in blagoslovitvi nove cerkve v Manambondro. Do takrat mi bodo tudi naši fotografi dali kakšno sliko, saj je bilo slikanja in celo bliskanja ponoči kar veliko. Celo France Buh je žrtvoval, da je vso slovesnost filmal s kamero. Upajmo, da mu je ratalo, kajti prvič jo je uporabljal. Pa še sreča, da jo je imel seboj tukaj, ker so mu tisti
Ena od podeželnih kapelic na Madagaskarju na misijonu Ranomena, kjer delujeta Rok Gajšek in Klemen štolcev. „Do te kapelice se ne da priti z nikakim vozilom, ampak je treba za kake tri ure vzeti pot ali stezo pod noge", pripiše Klemen, ki je sliko poslal.
čas, ko je bil tu, roparji izpraznili hišo. Med najbolj vrednimi stvarmi je bil kinoprojektor 8 mm, radijo gramofon, itd. Ni dosti upanja, da bi dobil kaj nazaj, razen če bo sreča in gorečnost žendarmov kaj pomagala.
Janko in Marko sta sedaj v Vangaindranu. Popravljata avtomobile in motorje. Težko je sedaj, ko se skoraj nobenih nadomestnih delov ne dobi. Morata pač kaj adaptirati, kolikor se da. Pred našim praznikom sta bila oba pošteno utrujena, saj smo delali noč in dan, da smo pravočasno vse pripravili. Teden dni prej so mi šele poslali vrata in okna, čeprav so bila obljubljena dva meseca prej. Vsi smo bili ob delu in skrbeh že tako nervozni, da se nam med večerjo niti ni ljubilo pogovarjati se. Upam, da sta po uspelem prazniku že prišla k sebi. Vesel sem, da je sedaj ob delavnikih skoraj okrog 50 ljudi pri maši in skoraj vsi pri obhajilu. Župnija šteje 320 krščenih.“
Mesec dni preje nam pa iz Tananarive piše PETER OPEKA:
„Trenutno se nahajam v Tananarive, kamor sem pripeljal Toneta Stresa, da je odletel nazaj v Slovenijo. Čez dva dni, 17. septembra se bom začel vračati proti Vangaindranu. Odločil sem se, da ne pojdem od lu, dokler Tebi ne odgovorim na Tvoje pismo. Prvič, ker me je to pismo jako razveselilo, saj mi je prvo naznanilo, da so zvonovi za našo cerkev
že na potu. Posebno sem bil pa vesel Tvoje vesti, đa so zvonovi v Avstriji pri tvrdki, ki jih je vlila, že domala plačani. Seveda bo treba v Parizu vračati našim misijonarjem denar, ki so mi ga v plačilo zvonov posodili. Ker so naši fantje „fejst“, jim bom mogel počasi vse vrniti. Res si me zelo razveselil s svojim pismom, tudi radi očetovske vzpodbude.
Veselja za delo bom še posebno potreboval, če nam bo škof s svojimi svetovalci odobril, zgraditi v Vangaindrano novo cerkev. To bo kajpada velik podvig. Mnogo sem premišljeval o tem, ali naj se ga lotimo ali naj še počakamo, a sem končno prišel do zaključka, da bi napravili vangaindranskim kristjanom veliko dobrega, če bi jim pomagali zgraditi novo, lepšo in večjo cerkev. Njih prizadevnost pri gradnji župnijske dvorane mi daje upanje, da bodo še bolj sodelovali pri gradnji hiše božje.
Prav sedaj, ko tole pismo pišem, mi je zabrnel telefon iz pristanišča Tamatave, kjer dela katoličan iz naše fare. Le-ta mi je sporočil, da bodo zvonovi dospeli čez kak teden, ker je ladja, ki jih vozi, že na zahodni obali otoka. . . Tudi to je lepa novica.
Kot sem omenil v začetku pisma, sem bil nekaj časa odsoten iz Vangaindrana, več kot mesec dni. Najprej sem se udeležil duhovnih vaj, ki jih je vodil slovenski sobrat Tone Stres v Fort-Dauphinu na skrajnem koncu otoka. Vsi sobratje, ki so se jih udeleževali, Poljaki, Španci, Italijani, Francozi in mi Slovenci smo bili zelo zadovoljni s Stre-sovimi govori. Bili smo nenavadno pozorni. Tudi Stres se je vrnil z Madagaskarja z najlepšimi vtisi. Vzljubil je malgaški narod. Vesel je bil malgaških vernikov in je dajal, da so zelo zavzeti in aktivni za misijonski razvoj malgaške Cerkve.
Moram kar pohiteti s svojim povratkom iz Tananarive, kajti ne smem zamuditi blagoslovitve nove cerkve v Manambondro. Pot iz Tananarive do Vangaindrana je večinoma zelo slaba in avtomobil bo do vrha napolnjen s prtljago. Vselej, ko gremo v Tananarive, se vračamo z natrpanim vozilom. Tu se še nekaj dobi, čeprav zelo malo in še to je silno drago. Ubogo preprosto ljudstvo!“
Opekov sodelavec je RADO SUŠNIK, ki se je sredi oktora oglasil domačim v Slovenski vas: in zraven povedal tudi tele za vse zanimive
stvari:
„Vprašujete o zvonovih in dvorani. Zvonovi so že v pristanišču v Tamatave in prav ta teden smo dobili dovoljenje za uvoz in oprostitev carine. Sedaj bo treba še poiskati, kako zvonove prepeljati v Vangaindrano. Dvorana je pa že končana in lepo služi svojemu namenu. Mladina zelo roda pripravi razne predstave, pa tudi šola se je posluži, saj imamo 600 učencev. Večkrat v dvorani predvajamo tudi filme.
Na dveh podružnicah smo postavili leseno hišico, da sem na svojem, ko grem tja pastirovat. Je bolje tako za nas in za ljudi. Začeli smo pa misliti tudi na gradnjo nove cerkve tu v Vangaindrano, ker je sedanja že dotrajala, zlasti streha na njej. To bo seveda drugačen „špas“ kot pa postavitev lesenih hišic. Pa z božjo pomočjo in z sodelovanjem dobrotni-
kov in domačinov upamo tudi ta načrt izvesti. Od škofije smo že dobili dovoljenje.
Marko Vilfan, ki se počasi odpravlja nazaj v Argentino po končani triletni dobi sodelovanja z nami, je šel včeraj z Erjavcem in Klemenom v Midongy, ker še ni bil tam.
Politično-ekonomska situacija je vedno težja, čeprav se jutri začne uradna propaganda za volitve predsednika, ki bodo čez tri tedne. Sta dva kandidata, pa se že ve, da bo zmagal dosedanji predsednik, tako da si tudi za bližnjo bodočnost ne obetamo kakih sprememb na boljše.. .“
Dne 27. novembra so pa podpisali pismo PETER OPEKA, RADO SUŠNIK in oba laika, MARKO VILFAN in JANKO ERJAVEC, iz Vangaindrana;
sestavil ga je Peter:
„Pišem iz Fort-Dauphina, kamor sem prišel na provincialni zbor, katerega sta člana tudi France Buh in Janez Puhan. Srečanje je bilo zelo zanimivo. Prisostvoval mu je tudi asistent za misijone v naši družbi lazaristov Graziello, ki spremlja našega generalnega superiorja po družbenih misijonih na Madagaskarju, otvoril je pa zbor sam generalni su-Perior, a bo med našimi razpravljanji obiskoval misijonske postojanke v tej škofiji Fort-Dauphin. Bil je pa tudi že na obisku v Vangaindrano. Cel dan se je zadržal z nami in usmiljenkami, katerih glavni predstojnik je prav tako kot naš. Pripravili smo mu lep sprejem in je bil prijetno Presenečen ter vesel.
Druga važna novica je, da se počasi navdušujemo za gradnje nove cerkve. Vsi sobratje nama dajejo nasvete in ideje, kako naj bi izglodala nova cerkev. Slabe, ki se je razvil v celega arhitekta, bo narisal načrte, da jih predstavimo organizaciji, ki nam bo pomagala pri gradnji. Midva z Radotom namreč pisariva na vse strani, da bi našla ustanovo, ki bi se zavzela za ta naš načrt, kajti kljub vsemu sodelovanju vernikov, ki ga predvidevamo, brez pomoči kake ustanove ne bo mogoče načrta izvesti. Kristjani so sicer navdušeni za stvar, a ne bodo vsega zmogli, še daleč ne.
Res je, da smo se lotili gradnje v zelo težkemu času. A če bi čakali na boljše čase, bi samo izgubili dragoceni čas, ki se nikdar ne vrne. Načrt nameravamo izvesti v teku treh let. Drugo leto bo 80-letnica našega misijona in ob slovesnosti bomo začeli z gradnjo nove cerkve. Prosim, molite za nas, da bi se ti naši načrti res skladali z božjimi!
Ko se je s. MARJETA MRHAR mudila v domovini, je med drugim tudi tole napisala o svojem delokrogu na Madagaskarju:
čas hitro beži in že trije meseci so minili, odkar sem v domovini. Na vseh potovanjih me spremlja misel na moje uboge Malgaše. Ko gledam ob potih zrele slive na tleh, si mislim, kako bi jih oni s slastjo pojedli in si utešili prazne želodčke. Res da sem videla v domovini tudi žalostno sliko, ko je toča uničila tako obetajoča žitna polja, sadovnjake
Malgaško kmetje nosijo riž na vrh hriba, kjer je več vetra za vejanje.
Z misijona Tangaynony, kjer deluje s. Mrhar.
in vinograde ter zadela težak udarec našim kmetom - vendar pri njih ni tako hudo, ker ima večina te pridelke zavarovane pred točo in bodo dobili vsaj nekoliko odškodnine, poleg tega imajo pa mnogi poleg kmetije še kakšnega člana družine v državni službi in si živež lahko kupijo. Pri Malgaših pa vsega tega ni! Vem, da si težko predstavljate, kaj pomeni zanje, biti tr: leta brez riževe žetve, čemur so krive vremenske nepri-like, zlasti suša in povodenj. In riž je osnovna hrana tega prebivalstva; uživajo ga trikrat na dan. Tudi sedaj ne dobivam nič dobr h novic; še vedno zelo dežuje in vsi s strahom pričakujejo, če jim bo november prinesel kaj riža ali ne. . . Poleg tega Malgaše muči ekonomska kriza, tako da niti za denar ne morejo kupiti osnovnih življenjskih potrebščin kot Eo riž, mleko, olje, sladkor, petrolej (ker še nimajo elektrike), milo itd. Te težke razmere znajo dobro izkoristiti razni izkoriščevalci s svojo črno borzo.
Me sestre še kaj dobimo, ker so nam ljudje nasnlošno naklonjeni. A odkrito povem, da mi je težko uživati, čeprav skromno hrano, ob misli, koliko ljudi strada. Zato z veliko hvaležnostjo zaužijem, kar postavijo predme, kot poseben božji dar.
Pomanjkenje hrane povzroča razne bolezni, zlasti pri otrocih. Otekli so po celem telesu, tako da še oči ne morejo odpreti, nazadnje jim Pa še kožica razpoka in se lupi. Matere svoje otroke z veliko skrbjo Posijo k meni v ambulanto, da bi jim pomagala. To so najtežji trenutki Pri mojem delu, ker se čutim tako majhna pred skrivnostjo življenja, ki bo počasi shiralo in nazadnje ugasnilo. Res, da jim dam kakšne vi-
taminske injekcije, da potolažim matere, vem pa, da to otrokom ne bo vrnilo zdravja in da bodo prej ali slej izdihnili. Potrebovali bi mleko in proteinsko hrano, pa kaj, ko vsega tega nimam. . .
Ko je s. Terezija Pavlič odšla od nas v Farafangano h gobavcem za hišno predstojnico, je namesto nje en teden pred mojim odhodom v domovino prišla s. Marija Pierre. Pogled na te uboge sestradane otroke jo je tako prizadel, da se je vsedla na stol in mi rekla: „Sestra Marjeta, jaz ne bom zdržala tukaj, ker ne morem gledati teh ubogih bitij, ki jim ne morem pomagati. . .“ In obe pismi, ki sem ju sedaj od tu prejela, sta polni tožbe in tarnanja: „Oh, kje so bogatini, ki imajo vsega preveč. . . Daj Bog, da bi odprli srca za tiste, ki stradajo. . .“
No, pa še o sebi kaj! Morda si kdo misli: „šest mesecev dopusta, to je preveč!“ Tudi jaz sem tega mnenja, če bi šlo za mojo osebo. Toda, tudi ta moj dopust je zanje, za moje Malgaše. Nabiram si duhovnih in telesnih moči, da bom zopet lahko nadaljevala svoje karitativno delo, vmes pa včasih kje kaj povem o življenju na Madagaskarju in širim misijonsko misel. Res ni lahko vzdrževati tako veliko ambulanto z okoli 200 bolniki na dan - in to vse le z osebnimi darovi, ki jih dobim od dobrih ljudi. Ker tudi zdravil na otoku primanjkuje, sem jih primorana naročiti v Avstriji ali kje drugje v inozemstvu. Te skrbi me tudi na dopustu spremljajo, saj lačnemu in bolnemu človeku ne moreš govoriti o Jezusovi dobroti in usmiljenju, če te dobrote dejansko ne pokažeš.
S. MARIJA PAVLIŠIČ, prednica usmiljenk v Vangaindranu, je napisala tole doživetje sosestre Amande Potočnik tamkaj:
Sestra Amanda je s skrbnim pogledom spremljala skupinico otrok, ki je zapuščala njihovo dvorišče. Otroci so bili shujšani, bledi, poznalo se jim je, da so večkrat lačni kot siti. Tedaj je prišla mimo sestra Marija. „Sestra Marija, ali ste opazili, kako slabotna in shujšana sta Dani in Edi,“ je ogovorila sestra Amanda svojo sosestro; „da nista bolna?“
„Da, opazila sem,“ pravi sestra Marija z bolečino v glasu. „Vprašala sem ju, kaj je z njima. Pa sta mi povedala, da ne jesta ne zjutraj ne zvečer, ker nimata kaj.“ Sestri sta se spogledali v nemi bolečini.
Zadnje mesece je tu težko, zelo težko. Suša je uničila dve žetvi riža, narod trpi od hude lakote. Celo za denar se težko dobi merica riža. Sestra Marija išče načina, kako bi pomagala. Boli jo, ko gleda te shujšane otroške postavice, te oči, ki brez besed prosijo za pest riža... Okrog 30 otrok dobi pri sestrah vsak dan skromno kosilo. To so najrevnejši. Med njimi sta tudi bratca Sdi in Dani. Ediju je komaj pet let, Daniju sedem. Oba hodita v šolo, v prvi in drugi razred, pridna učenca sta. Staršev nimata več, živita pri stari materi, ki jima ne more dati jesti. Sestri to vesta, a kaj, ko jima ne moreta dosti pomagati, ko pa je še toliko drugih prav tako potrebnih.
Tisto popoldne so sestre na dvorišču sušile tropske lešnike, imenovane kikiriki. Po kosilu, ko so bile sestre pri družbenih vajah, je bilo dvorišče prazno. Od nekod je prišel mali Edi, morda je upal, da bo še kaj dobil za pod zob. No, skušnjava je bila prevelika, ko je zagledal razprostrte lešnike; plašno se je ozrl, če ga morda kdo vidi, a ko se je
Primorski rojak Ivan štanta CM z laično misijonarko in otročiči na misijonu v Ihosy.
čutil varnega, je s svojo malo, shujšano ročico segel po lešnikih. Komaj kakih pet ali šest jih je vzel, več jih ni mogel stisniti v malo dlan. Odnesel jih je starejšemu bratu Daniju, da bi jih imela za večerjo. Dani ga je začudeno pogledal. „Odkod tebi lešniki?“ Mali je takoj prignal, da jih je vzel na sestrskem dvorišču. „Tega ne bi smel storiti, Edi,“ 0e bil brat hud. „Vzel si nekaj, kar ni tvoje. Ti si kradel.“
Dani je imel bratca resnično rad, zato je bil pripravljen, da sam odnese lešnike nazaj. Po pouku je čakal na primeren trenutek, da bi lešnike neopazno vrnil. Toda, imel je smolo. Prav tedaj se je pojavila oeka sestra in ga vprašala, kaj tam dela. Takoj je skesano priznal: »Moj bratec je vzel opoldne nekaj lešnikov. Ni prav naredil, zato sem j'h prinesel nazaj.“ šlo mu je na jok. V primerni oddaljenosti je stal Hali Edi. Brat ga je povabil, naj pride bliže. Prišel je in po licih so Hu tekle solze. „Saj ne bom nikoli več,“ je izdavil med jokom. Dani Sa je vzpodbujal. „Le povej sestri, kje si vzel, in obljubi, da ne boš več.“ Sestra, ki je poznala njuno stisko, ni mogla skriti ginjenosti. Od Hh malih vendar ni mogla pričakovati tako veliko mero plemenite Poštenosti. Čutila je potrebo, da ona njiju prosi odpuščanja. . .
Drugo jutro sta prišla mala dva navsezgodaj v šolo. Sestra Amanda lu je opazila. Drugih otrok še ni bilo. Zato ju je povabila k zajtrku. Vedela je, da nista še nič jedla. Hvaležno in skoraj pobožno sta vzela skodelici in ju počasi, zbrano izpraznila. Vesel nasmeh je bil sestri Amandi najlepša zahvala.
NA MADAGASKAR IN V AFRIKO
L.L C.M.
NA POTU K VIKTORIJINIM SLAPOVOM
Naslednji dan je bil ponedeljek in prijazni misijonarji so mi pripravili doživetje tudi naravnih krasot Zambije: obisk Viktorijinih slapov reke Zambezi, prav na meji dežele z Rodezijo, zdaj Zimbabwe, nekaj, kar pač mora doživeti vsak obiskovalec Zambije. Pot tja je bila že od začetka na sporedu mojega zadržanja v Zambiji, a radi velike vročine in moje oslabelosti, ki mi jo je ta povzročala, sem se od začetka obotavljal, podati se na ta izlet, ki za obiskovalca slovenskih misijonarjev ni bil ravno nujen. A končno sem z veseljem in hvaležnostjo sprejel povabilo, zlasti ko sem čul, da bi me tja peljali kar trije od naših misijonarjev: na skupnem izletu v naravo bi se pač z njimi še bolj zbližal.
Dvignil sem se že ob petih zjutraj, se opravil, s pomočjo br. Dilberja maševal, še malo pomolil in zajtrkoval. Ob 8 pride pome o. Jože Grošelj in me pelje v Matero, kjer čakava, da prideta iz. Kawbe, kamor sta šla prejšnji večer, pripravit vozilo za tako dolgo pot, p. Stanko Rozman in br. Jože Rovtar. Čakala sva ju precej dolgo in sva že bila malo zaskrbljena, a not iz Kabwe v Lusako je nad 150 km. dolga. .. Končno sta ob desetih le prišla in vsi skupaj smo se odpravili proti jugu dežele po asfaltirani cesti. V avtomobilu je bila kar cela redovna skupnost, trije jezuiti in en lazarist, ki se je v Jezusovi družbi kar dobro počutil, saj vročina zjutraj še ni tako pritiskala. Po poti smo molili rožni venec, peli in kramljali. Cesta, nas je vodila proti vzpetini, vrhu katere so me ob potu na višini opozorili na spomenik afriškemu raziskovalcu Livingstonu; na tem mestu je prečkal pogorje in se spustil v prostrano dolino in prišel končno do velikih slapov reke Zambezi, ki jih je odkril svetu.
Okrog poldne pridemo do kraja Monza, kjer se v restavraciji ob postrežbi samih črncev podpremo, nato pa nadaljujemo pot do Chome. Tu smo se podali v medškofijsko malo semenišče Mukasa, ki je bilo zame posebno zanimivo, kajti tu so nekaj časa delovali kot profesorji v času, ko. so po filozofskih študijah pred teologijo (v takozvani dobi sholastikata) bili že v Zambiji, p. Jože Grošelj, p. Janez Mujdrica in p. Lojze Podgrajšek (ki zdaj po posvečenju še dopolnjuje svoje študije v Kanadi). Najprej smo pozdravili vodstvo semenišča: dva jezuita, en poljski sholastik, pa pozornost mi vzbujajoči mladi, stasiti črni duhovnik-novomašnik lepega obličja, z bogato okrašenim križem na prsih kot kak škof. Nato smo si ogledali na obsežnem prostoru lepo cerkev z zanimivo poslikanim pročeljem, učilnice in spalnice semeniščnikov, ki jih je bilo tisti čas kakih 90, že sami večji fantje, kot smo videli, ko je z nekaterimi njih bivši profesor Grošelj govoril.
Odhiteli smo naprej in vozili, vozili. Vročina je vedno bolj pripekala. Jaz sem se na prednjem sedežu ob vozniku kar najbolj komodno uredil, s časopisom pokril občutljivi trebuh, na katerega je sijalo sonce, in bolj molčal, da ne bi trosil dragocenih energij, dočim so se drugi, vročine vajeni, kar dobro počutili in bili na tem izletu, ki ga ne dožive prepogosto, naravnost razigrano razpoloženi. Tako si je na primer p. Jože Grošelj z od vročine
Pred pročeljem cerkve malega semenišča v Chome popotniki br. Rovtar, p. Grošelj in p. Rozman. Spodaj s skupino semeniščnikov, Grošelj na levi, v sredi Rovtar,
na desni Rozman.
trpečim obiskovalcem privoščil malo šalo: Pred nami daleč na obzorju se je dvigalo nekaj kot dim. Jože mi je trdil, da so to hlapi Viktorijinih slapov, češ da so vidni iz daljave nad 100 km, kolikor nam je še manjkalo do njih; domačini da zato imenujejo slapove „voda, ki dela dim“... Jaz sem se zanesel na resničnost tega dopovedovanja, a začelo se mi je malo čudno zdeti, ko smo se temu dimu le prehitro bližali... Pa kmalu ugotovim, da me je p. Jože navlekel: bil je to le dim poljskega požara ob cesti, ki smo ga kmalu pustili za seboj. .. Sploh sem opazil med zambijskimi misijonarji svežo duhovitost in razigranost; med seboj se radi šalijo, celo kako pikro drug drugemu servirajo, si to ali ono očitajo — vse se vzame za dobro' v velikem medsebojnem prijateljstvu, ki jih veže in ki bolj in bolj poganja iz istih žrtev za isti veliki cilj.
Med tem je bilo konec asfaltirane ceste in smo vozili po peščeni, z ozkim asfaltnim pasom utrjeni cesti; ko smo' se morali s pasu asfalta radi kakega naproti vozečega vozila umakniti, nas je zagrnil oblak prahu. Kakih 50 km pred mesom, ki se imenuje po raziskovalcu Livingstoni!, smo se ustavili na kraju, kjer je bilo ob cesti nekaj dreves s senco in ostanki klopi in miz, kar je bilo nekdaj pripravljeno za oddih popotnikom. Rozman je privlekel iz prtljažnika vsevrstna okrepčila, ki so se jih moji popotni tovariši pridno posluževali, dočim sem bil jaz brez teka in sem le nekaj kavice izpil. Vse to je že prejšnji večer pripravila za nas ljubezniva in skrbna laična misijonarka prof. Kristina Mlakar. Kake četrt ure počitka in odrinili smo naprej.
Pridemo, po 500 km vožnje, končno v Livingston. Lepo urejeno podeželsko mesto, ki je bilo nekaj časa, preden je zrasla Lusaka, kar glavno mesto dežele; do mesta celo vozi vlak. Ima tudi malo letališče, a le za letala, ki vozijo turiste na ogled znamenitih slapov. A turistov, ki jih je bilo v mirnih časih mnogo in je zato kraj urejen zelo turistično', je bilo v tistem času malo, ker so šele malo preje ustavili sovražnosti med Zambijo in Rodezijo, ko je le-ta Zambiji očitala, da podpira „gverilce“ v njih boju za osvoboditev dežele, ki se zdaj imenuje Zimbabwe in je res neodvisna. Vodja naše skupine p. Rozman je upal, da dobi za nas pri krajevnem škofu prenočišče, kajti sta prijatelja in Rozman mu je bil že večkrat gostitelj na svojem misijonu. A škofa ni bilo doma. Zato smo morali kakih 10 km naprej proti slapovom. Ko pridemo iz mesta, že začujemo bobnenje padajoče vode in zagledamo nad rekoi dvigajoče se oblake vodnih hlapov. Vedno večje bobnenje, in ko pripeljemo skozi turistično naselje, ustavimo, gremo kakih 50 m stran od ceste k reki, in že zagledamo skozi vejevje mogočno slapovje. Saj sem doživel naše slovenske slapove, Peričnik, Savico, Rinko, in tudi še kake druge po Švici in po svetu drugod, tudi v Argentini mogočni slap pod Tronadorjem v Barilochah, a nekaj tako veličastnega še nisem doživel: V širini 1.700 m pada reka Zambezi kakih 120 m globoko v prepad, kjer se vode penijo temno-bele in iznad katerih se dvigajo oblaki hlapov, ki ob žarnem soncu, kakor smo videli naslednje jutro, delajo krasno mavrico. Ne čudim se, da je p. Jože Kokalj dal na barvno naslovno stran svoje druge knjige o sončni Zambiji prav te mogočne slapove, ki so tako rekoč razpoznavni znak dežele, o kateri je toliko lepega napisal, v kateri je dolga leta deloval.
Sonce je bilo ob našem prihodu k slapovom že zelo nizko in smo podrobnejši ogled slapov prihranili za naslednji dan, pa šli iskat možnosti za preno-
Viktorijini slapovi ob zahajajočem soncu.
čišče. No, teh je bilo veliko. Prav blizu slapov je turistično naselje z nekaterimi modernimi hoteli, v katere se iz razumljivega razloga nismo zatekli, pač Pa jo udarili malo vstran, kjer je med drevjem gotovo kakih 40, zamorskim kočam podobnih hišic s sobicami oziroma posteljami za dva, tri, štiri ali pet turistov skupaj. Rozman se je pri vodstvu pogodil za eno takih hišic s petimi ležišči in uslužbenec nas je popeljal tja. Dal nam je ključ in smo vstopili. V prednjem prostoru pod oknom levo in desno po ena postelja z. omarico, lepo postlana, v sledečem pa še tri in miza in nekaj stolov. Okna so bila brez stekel, pač pa so imela dvojno mrežo proti komarjem, z zavesami. Prostor je bil brez stropa in se je lepo videla slamnata streha. Hišice, nekatere čisto okrogle, druge štirioglate, so bile videti še dokaj nove. Na vsakih toliko in toliko hišic je bila ena s toaletnimi pripravami in s prhami ter umivalnikom, posebej za moške, posebej za ženske, in z električno razsvetljavo. Ogledovali smo se naokrog, če je kaj veliko turistov v naselju, a smo mogli opaziti le tega ali onega, sicer vse prazno, vse tiho. Vpi-ašal sem p. Rozmana, koliko bomo plačali za to prijetno bivališče: za dvakratno prenočišče nas vseh, vključno zajtrk bo treba plačati samo 20 kvač (zambijski denar), to je, dobro zamenjano, 12 dolarjev. Kar zadovoljni smo bili.
P. Rozman in br. Rovtar sta se odpeljala v mesto za maševanje, midva 8 p. Grošljem sva šla pa kakih 100 m proč h centralnemu poslopju, ki leži komaj kakih 500 m stran od slapov, ob strugi reke. Na vrtu restavracije so kile lepe okrogle mize s stoli, nad vsako pa velik slamnati senčnik. Zelo malo gostov, komaj kakih dvanajst, razen naju: dva črna para, star samec-belec, skupina črne mladine, blizu naju pa nekaj belcev iz Južne Afrike, kakor sva
zvedela. Črnemu natakarju, ki je prišel povprašat, kaj želiva, sva naročila pijačo, on pivo, jaz kavo, ter povedala, da bova večerjala s še drugima, dvema, ko prideta. No, čez dobro uro sta se maševalca res vrnila. Rozman je zase naročil tipično afriško jed: piško v omaki in veliko koruznega zdroba v obliki hlebca, česar se je imel posluževati z roko, zato so prinesli na mizo tudi vodo za izmivanje prstov. No, jaz sem le gledal, kako se je Rozman gostil: z umitimi prsti je jemal po nekaj zdrobove zmesi s krožnika, z njo zgnetel bolj trden grižljaj, ga pomočil v omako in zaužil, zraven pa si privoščil od časa do časa tudi malo piske, vse kar z roko. P. Grošelj je namesto te jedi naročil le sandvič, br. Rovtar pa omlete, dočim sem se jaz zadovoljil s toplim čajem. Gledamo na reko, ki se širi pred nami daleč nai drugi breg, ugibamo, ali so neke dvigajoče se črne lise na gladini glave povodnih konj ali ne, v otočkih suhe zemlje v njej pa slutimo velikanske žabe, ki nam pojejo svojo nočno pesem tako močno, da gre skozi ušesa. Nekaj sto metrov stran na levo rekai izginja, a nad tem se dvigajo komaj še razločno temni oblaki vodnega dima in se čuje zamolklo bobnenje padajočih vodnih gmot. Kako romantično bi bilo sedeti, gledati in poslušati, v svitu porajajoče se lune, in premišljevati božje stvarstvo, če ne bi v človeka legala utrujenost. Nagnem glavo na mizo in zadremljem. Ko tovariši to opazijo, me odpeljejo z avtom v našo kočo, sami pa se gredo kopat v bližnji hotelski bazen s sladko vodo. Zaklenem se v kočo in sedem, za naseljem čujem vlak, ki se spravlja na drugi tir in moti ozračje. Zadovoljen sem, da me komarji, ki sem se jih bal, puste čisto pri miru, zmolim do konca brevir, ležem in zaspim. Tudi oni so se osveženi kmalu vrnili in se tiho spravili vsak na svoje ležišče.
Ko se je začelo daniti in so drugi še spali, si v sosednji kopalnici privoščim osvežilno kopel in se počutim kar prenovljenega. Ob šestih se dvignejo tudi drugi in vsi se najprej odpravimo v mesto radi maševanja. V mestu poiščemo misijon očetov kapucinov, kjer nas zelo gostoljubno sprejmemo. V misijonih so si vsi, naj bodo katerikoli družbe ali katerega koli misijona, prijatelji. V hišni kapeli somašujemo. Po maši nas povabijo k zajtrku: kuhana jajca, nekak koruzni močnik, kava ali čaj; jaz sem se spet poslužil le tekočine. Poleg dveh misijonarjev-kapucinov je bil pri mizi tudi mlad italijanski škofijski duhovnik, ki je prišel v Afriko pomagat, kot naši škofijski duhovniki na Madagaskarju, Fidei donum misijonarji, pa se trenutno v Livingstonu ukvarja s študijem domačinskega jezika. Bil je pa tam tudi drug zanimiv človek, laik misijonar, mlad biciklist, ki s kolesom potuje po celi Afriki, a se mu je kolo nekam pokvarilo in se je zatekel na gostoljubni misijon italijanskih misijonarjev, tudi sam Italijan.
Ko smo se tako pri kapucinih duhovno in telesno okrepčali, smo šli nazaj k slapovom, ki smo jih šele zdaj videli v polni lepoti ob jutranjem soncu, ki sije vanje in dela živobarvno mavrico. Stopamo po stezi ob slapovih nad breznom. Filmam padajoče vodne mase. Sedemo v visoko travoi ob prepadu in se prepustimo dežku, ki je rosil na nas ne z neba, ampak iz globine. Radi bučanja vode nad 100 m globoko doli se skoraj ne moremo pogovarjati. Veličastno! Pa niti najlepšega ne moremo videti, kajti prepad dela ovinek in ne moremo videti vseh padcev, pa jih slutimo, kajti tam naprej se dvigajo še gostejši vodni oblaki. Če bi imeli vizume za državo Zimbabwe, bi nas Rozman z avtom prepeljal čez most, ki se dviga nad odtekajočo razpenjeno reko, in bi
na oni strani stopili pred še mogočnejše slapovje reke Zambezi. A smo bili tudi s tem, kar se vidi z. zambijske strani, nad vse zadovoljni, še oni, ki so bili že preje tam, kaj šele jaz, ki sem to doživel prvikrat. Po stezi mimo nas pride ta ali oni turistični črni par, nekateri prosijo, da z njihovim fotoapa-ratom napravimo posnetek pred slapovi, potem se približa zgovorna grupa južnoafriških ali severnoameriških turistov, a to je bilo tudi vse. Vsi so se nič kaj zadovoljni vračali po isti stezi nazaj, kajti naprej steza ne vodi, ker ni mostu čez prepad z odtekajočo se vodo, kakor na Rodezijski strani.
Odšli smo tudi mi nazaj po stezi. Rozman nas je zapeljal k prodajalni domačinskih afriških izdelkov, ki jih imajo prodajalci razstavljene malo stran od hotela. Radi slabosti sem sam ostal v vozilu, drugi so pa šli ogledovat, se pogajat za ceno, a le kako malenkost kupili. Prosim tovariše, da me odpeljejo v kočo, češ da bodo sami lažje pohajali okrog in ogledovali še druge zanimivosti in naravne lepote tam blizu. Rečeno storjeno, odpeljejo me in spet odidejo. Čez kaki dve uri se vmejo in prinesejo bolniku toplega čaja, kave in steklenico „gina“, pa tudi nekaj mesovine, ki mi še vedno ni dišala. Kako so bili prijazni ti misijonarji do nadležnega obiskovalca, ki jim na vsem lepem zboli in je na izletu vse preje kot v prijetno družbo...! Sami so se spet šli hladit v vodo, jaz sem pa užival mir in samoto. Sredi popoldneva sem zmolil brevir, potem pai spet legel. Ko zvečer spet vsi trije pridejo nazaj spat, mi je bilo že boljše, hvala Bogu, tako da sem mogel z njimi kar celo uro igrati tarok, ki so ga imeli s seboj. Nato je šla vsa družba h počitku. Ponoči se je ozračje tako shladilo, da se je bilo treba pokriti z rjuho, kar mi je pomagalo, da sem trdno zaspal.
Zjutraj vstanemo ob peti uri, kajti treba se bo vrniti. Ko p. Rozman poravna račune, odrinemo. V hladu je vožnja prijetnejša. Ko počasi pridemo na sredino poti med Livingstonom in Lusako, zavijemo na prašno cesto, ki vodi kakih 10 km stran v kraj Chikuni, kjer je eden najstarejših jezuitskih misijonov v Zambiji. Tam naj bi maševali in se okrepčali. Nekdaj je misijon obsegal kar 10 hektarjev zemlje, a so večino prepustili državnim oblastem, zase pa ohranili le dva hektarja, še vedno več kot dovolj, da so mogli misijon še naprej razvijati. Ko smo se vozili proti središču misijona, smo videli številne ustanove: tri cerkve oziroma kapele, veliko šol, ki jih obiskujejo tudi otroci državnega predsednika, učiteljišče, gospodarska poslopja in razne farne objekte. Prišedši v središče, kjer bivajo jezuiti, smo najprej naleteli na čez 80 let starega misijonarja, ki je kdo ve kako dolgo že na misijonu. Tu so nas kajpada še posebno toplo sprejeli, saj so bili z menoj kar trije njihovi sobratje. Takoj so nam ponudili hladilne pijače, ki se je po nad 250 km vožnje zelo prilegla, potem pa meni odkazali lepo gostinsko sobo pri vhodu, kjer sem se kar brž zleknil na posteljo. S tovariši, ki so jih pač usmerili v komu-nitarne prostore, smo se preje domenili, da se ob pol dvanajstih zberemo za somaševanje. Ob tej uri smo res somaševali v domači kapeli, in sicer po slovensko s pomočjo moje knjižnice, ki sem jo jemal s seboj. Nato je bil že čas za kosilo, h kateremu so nas povabili. Jaz sem sedel ob mladem irskem jezuitu, sholastiku, ki je bil leto dni na študiju v Miinichnu, pa je znal nekaj nemško, da sva mogla kaj govoriti, kar mi je bilo posebno všeč, ko že z jedjo nisem imel dela; košček govedine sem poskusil zavžiti, pa sem ga komaj spravil uizdol. Zbrani družbi sem se, še preden se je kosilo zaključilo, lepo zahvalil
in opravičil ter odšel v sobo, kjer sem zaspal. Ob 15. uri so me poklicali, da smo se odpravili naprej, najprej še malo po razsežnem misijonu, potem pa nazaj na glavno cesto, kjer smo se spet razveselili asfalta.
Po kakih 100 km vožnje pridemo spet do mesta Monza. P. Rozman zavije mimo škofijske cerkve k poslopju, kjer biva črni škof in kjer soi tudi škofijski uradi, kjer delajo nekatere misijonarke. Tam sta z br. Rovtarjem nakupila pesmaric za rabo na njih misijonih. Potem smo se podali naprej. Že ni bilo več tako vroče in potovanje je bilo prijetnejše. Že proti večeru smo srečno dospeli v Lusako, kjer smo se podali najprej k šoli bratov maristov, da tam v hišici prof. Kristine Mlakar pustimo vse njeno posodje in kar je ostalo od okrepčil. Lepo smo se ji zahvalili. Ona pa nam je povedala, da ji je tele-grafiral p. Jože Kokalj iz Slovenije in napovedal svojo vrnitev za soboto zjutraj. Zmenili smo se, da nas gre čim več na letališče za kar najprisrčnejši sprejem vrnivšega se misijonarja. Jaz sem bil ves srečen v misli, da bom tudi tega misijonarja doživel v Zambiji, ko se z njim najdalje poznam, še ko se je udeleževal nekaterih tečajev Slovenske misijonske dijaške zveze kot kratkohla-či dijak v Ljubljani. Ko me je Kristina zagledala še precej izčrpanega od potovanja, med katerim nisem prav za prav ničesar krepkega z-avžil, mi je hitro pripravila toplo juho, ki se mi je res prilegla. P. Rozman je moral še isti večer nazaj v Mumbwo, še 150 km daleč, mene je pa br. Rovtar s svojim avtomobilom odpeljal proti noviciatu, a sva mimogrede pustila v Materu tudi p. Grošlja.
Potovanje k Viktorijinim slapovom je bilo zaključeno. Skoraj bi malo obžaloval, da sem se samo radi tiste padajoče vode podal v vročino in bolehen tako daleč. A sem na tem potovanju tudi veliko misijonskega pridobil: pred vsem sem doživel tri sopotnike misijonarje tiste tri dni bolj intimno, kakor jih sicer ne bi; postali smo si prijatelji. Spoznal sem poleg tega več pomembnih zambijskih misijonskih postojank, na katerih so tu in tam delovali tudi nekateri naši misijonarji. Žal mi je bilo pa, ker si po izkušnji tega potovanja v vročini nisem upal privoščiti še malo daljšega in v gotovo težjih potovalnih okoliščinah: k laični misijonarki, višji bolničarki Barbari Rous, kateri obisk še dolgujem in upam, da ga bom kmalu tudi doživel.
PRI BRATU ROVTARJU V VELIKEM SEMENIŠČU MPIMA
Dingo jutro sem spet vstal zgodaj, že ob petih, kajti treba bo obiskati delokrog brata Jožeta Rovtarja. Po maši, molitvah in zajtrku sva se z bratom kar odpravila, kakih 150 km daleč. Med potjo mi je misijonar marsikaj pokazal. Tako na primer razsežno farmo z lastnim malim letališčem, na katerega se je ravno spuščalo letalo farmarja. Ob cesti sva videla dve cerkvici, ki ju je zgradil p. Rudež, ko je v teh krajih deloval. Že precej proč od Lusake se je br. Rovtar ustavil v gobavski naselbini Liteta, kjer je imel nekaj oddati. Tudi jaz. sem stopil v notranjost naselbine, da vidim vsaj na zunaj, kako izgleda. Zanimala me je zlasti zato, ker je tri leta tu v začetku svojega že dolgoletnega: misijonarjenja delovala laična misijonarka Barbara ■Rous, sedaj nad 500 km stran v kraju Mpika. Zdaj pa deluje tu hrvatska laična misijonarka Ivica Šubelj, ki sva naletela nanjo kasneje, ko sva prišla na njegov misijon, semenišče Mpima.
Br. Rovtar in p. Rozman, ko je le-ta deloval še kot skolastik ob prvem prihodu v Zambijo,
V tem velikem semenišču se pripravljajo na duhovništvo škofijski bogoslovci iz cele Zambije, še pred nekaj leti so morali odhajati v bogoslovnico v državi Malawi. A je eden zambijskih bogoslovcev tam onečastil podobo državnega predsednika, pa so bili vsi Zambijci izgnani iz. bogoslovja in dežele. So pa v bogoslovju Mpima le bogoslovci nižjih letnikov, kakih 90 jih je bilo tedaj, ko sem bil jaz tam. Kakih 30 iz višjih letnikov nadaljuje pripravo na duhovništvo v Lusaki. Semenišče, v katerem ima glavno besedo pač škofovska konferenca, vodi neki minorit, profesorji in drugi činitelji so pa jezuiti, beli očetje in še nekateri drugi. Imajo pa stalno problem radi osebja, ker se menjava. Od misijonarjev je od prvega početka tam poleg rektorja le naš brat Rovtar, ki v glavnem vodi vso ekonomijo velike naselbine.
Ta prijazni, skomni misijonar je bil rojen marca meseca leta 1927 v kraju Topole, župnija Salca nad Škofjo Loko. V družini je bilo sedem otrok, oče je bil kmetovalec. Jože je ljudsko šolo obiskoval v Selcah, dve leti pa študiral na klasični gimnaziji v Ljubljani kot gojenec Slomškovega zavoda v času pred vojno. Med vojno se je zadrževal doma. Zadnje vojne mesece je pa stopil k domobrancem, se umaknil z drugimi v Vetrinje in bil vrnjen v Slovenijo, kjer je bil zaprt v Škofji Loki in v Št. Vidu. 8. avgusta so ga kot ndadoletnega (imel je tedaj 18 let) izpustili in se je vrnil domov. A kmalu so ga poklicali k vojakom in je vojaško službo opravil v Šabcu na Hrvaškem. Nato je bil doma do leta 195.3, ko se je odločil za vstop k jezuitom, z željo, da ga pošljejo na misijonsko polje. Noviciat je preživel v Zagrebu. Deloval je pa v St. Lovrencu na Dolenjskem, kjer je pomagal p. Preacu na župniji, nato na gradu Vogenšperk pri Šmartnem pri Litiji, nato v Dravljah, in sicer
dve leti, prav toliko tudi v Mariboru. V Rimu mu je družba odobrila njegov načrt, da gre v Zambijo. V ta namen je šel najprej za sedem mesecev na otok Malto, da bi se naučil angleščine, leta 1957 je pa odpotoval v Zambijo, kjer je najprej delal v Kawbe v tajništvu za šole, zdaj pa dela od leta 1967 v gospodarstvu Velikega semenišča Mpima, kamor je pripeljal obiskovalca.
Ko sva vstopila med semeniška poslopja, sva najprej naletela na škofa iz Livingstona, ki ga prejšnji dan nismo našli doma; prišel je sem obiskat svoje bogoslovce. Ta črni škof je imel tedaj v svoji škofiji le dva domača duhovnika, pa še od teh dveh se je eden oženil in pustil poklic. Pozdravila sva ga in br. Rovtar me je predstavil. Škof mi je takoj rekel, naj iz Argentine pošljemo kaj misijonarjev, ki jih v Zambiji tako manjka; zaenkrat naj bi pa kar jaz tam v njegovi škofiji ostal... A pokazal sem mu na svoje sive lase...
Z Rovtarjem malo pomalicava, nato me pelje v odkazano mi sobo. Srečava se s profesorjem, ki zna tudi nemško, in sem se mogel kaj pogovoriti tudi z njim. Ko gre br. Rovtar po opravkih — saj je bil kar več dni odsoten —, se jaz malo razgledujem po misijonu. Semenišče zavzema zelo obširen prostor, ki ga obdajajo ali polnijo velike pritlične stavbe s sobami oziroma prostori, pred katerimi je povsod pokrit hodnik. Nasproti tam, kjer je bila moja soba, je stala precej velika cerkev že starejše gradnje: semeniška kapela. Na oni strani obširnega dvorišča, vsega obdanega od poslopij, stojita dve večji in višji stavbi, v katerih eni je dvorana z odrom za nastope, ki služi istočasno tudi kot velika obednica, v drugi, novejše zidave, pa so sobe za blagoslovce. K semenišču spada kajpada tudi velik vrt in številna gospodarska poslopja; na vrtu je veliko južnega sadja in zelenjave, v zidanih poslopjih pa naprave za prašiče, ki jih je vsaj 100, za 150 nemolznih krav, ki jih goje radi mesa (zambijske domače krave, če niso posebne, uvožene pasme, imajo komaj mleka za telička, zato uporabljajo v semenišču mleko v prahu, ki ga kajpada uvažajo), potem imajo tam na stotine kokoši za jajca in za jed ter še marsikaj drugega. Brat Rovtar mi je vse to drugi dan razkazal, tudi koruzni mlin na elektriko, v katerem meljejo tudi za okoliško prebivalstvo... Kako jim prav pride v semenišču vse to! Kam bi prišli z izdatki, če bi bilo treba vse meso, jajca, koruzo in drugo kupovati, ko je pa treba preskrbeti zadostno hrano za toliko ljudi!
Ob 12 se vsi misijonarji na glas zvona pridružijo bogoslovcem pri kosilu v skupni obednici, meni in sebi je pa br. Rovtar to pot pripravil posebej mojemu zdravstvenemu stanju primerno jed: juho, jajce in kavo, sam si je pa privoščil tudi nekaj mesa, ostalega od včerajšnjega obeda. Po kosilu sem šel spet k pcčitku. Samemu se mi smešno zdi, da sem moral vsake toliko počivati, a samo tako sem mogel prenašati klimo, ki je nisem bil vajen. Po počitku sem pri malici, na katero me je br. Rovtar povabil, naletel na enega od patrov, ki me je pozdravil po slovensko, n govoril tudi nemško in celo špansko, poleg angleščine kajpada. Še bolj sem se začudil, ko me vpraša, če poznam družino Babič v Torontu. On je kot jezuitski sholastik študiral 4 leta v Torontu, kjer so študirali in še študirajo navadno tisti slovenski jezuiti, ki mislijo potem delovati v Zambiji oziroma so že bili nekaj časa tamkaj na delu. Pri tem je ta jezuit, z. Alaske doma, prišel v stik s to slovensko družino ter ji postal prijatelj. Povedal sem mu kajpada, da tudi jaz dobro poznam družino Babič iz Toronta, saj je bila najstarejša hčerka Marija celo dve leti v pomoč gospodu Sodju pri
vodstvu Misijonskega zavoda v Slovenski vasi pri Buenos Airesu, vse zastonj, iz idealizma. Kako majhen je svet, ko človek v Zambiji naleti na človeka iz Alaske, ki je prijatelj iste družine, živeče v Torontu... Povabil sem prijaznega gospoda, da se je ob filmanju predstavil in pozdravil družino Babič, kar so imeli ti v Torontu, ko sem tam film kazal, priliko videti in slišati. Filmal in slikal sem še skupino bogoslovcev, ki se je potem približala in zapela znano melodijo. Tudi vrt, ki ga obdelujejo pod vodstvom br. Rovtarja, sem filmal, potem se pa umaknil v sobo, da sem si zapisal nekaj podrobnosti teh doživetij in zmolil to in ono. Ob pol sedmih me je povabil br. Rovtar v cerkev k maši bogoslovcev. Vsi bogoslovci, ki so sicer oblečeni civilno, so se je udeležili v belih talarjih s črnimi ciguli, razen prvoletnikov, ki svete obleke še niso prejeli. Celebrant je maševal naravnost vzorno lepo in počasi, somaševal je pa oni pater, ki pozna Babičeve. Bogoslovci so ob spremljavi tolkal zelo lepo peli, še lepše kot zbor v Kizito, ki mi je bil tako všeč. Škoda, da nisem imel seboj dovolj filmskega traku, da bi to lepo petje bodočega afriškega klera zvočno posnel. Med mašo sem se zamislil v te misijonarje, ki tu delajo: Prišli so iz najrazličnejših delov sveta v te tako drugačne življenjske pogoje v črni Zambiji in drobijo bodočim duhovnikom Afrike teološko znanost, jih uvajajo v posvečeno življenje. Kdo ve, koliko jih to stane, koliko žrtev je s tem združenih! A vztrajajo vsak po več let! In se splača: Iz njihovega truda in žrtve bo vstala nova afriška Cerkev, ki jo že zdaj čutim v tej semeniški cerkvi. . .
Zjutraj sem po slovensko maševal s sodelovanjem br. Rovtarja v kapelici za cerkvijo, med tem ko so imeli istočasno v cerkvi mašo tudi črni bogoslovci, ki so spet zelo ubrano, kar šestglasno, peli Bogu v čast. Dopoldne sem pisal pisma na razne kraje, ker sem mnogo nerešene korespondence vzel s seboj. Žal mi ne noge ne trebuh niso dovoljevali, da bi se po misijonu in okolici še kaj bolj razgledoval. A počasi se mi je zdravje boljšalo, celo apetit sem dobival nazaj. Opoldne so me peljali kosit skupaj z bogoslovci. Tam je šlo vse po sistemu samopostrežbe. Vsi brez razlike, bogoslovci in profesorji-duhovniki se postavijo v vrste in zajemajo oziroma si nadevajo na krožnik, ki so ga že prej vzeli, kar je pripravljeno v velikih posodah: polenta, riž, omaka, kuhana in surova zelenjava. Tudi jaz si s pomočjo br. Rovtarja, ki je za menoj v vrsti, nekaj vzamem, da pokusim, ter sedeva za mizo. Na vsaki mizi je bilo na večjem krožniku tudi več kosov kuhane ribe, za vsakega en kos; dočim sem z veseljem pospravil vse drugo, kar sem si naložil, sem ribo le pokusil, pa se mi je ustavila, ker je za naše pojme zavdarjala..., a vsi drugi so te ribe pridno otepali in jih je kar kmalu zmanjkalo. Vse so zalivali v vodo, ki je bila dobra, pitna, a topla. Na misijonu imajo globok vodnjak, ki ima vedno dovolj zdrave vode.
Ko sem odhajal iz obednice, vesel, da sem vsaj nekaj malega zavžil, mi je vzbudil pozornost lepak, ki je bil pritrjen na tam obešeni oglasni deski: Naznanjal je velike priprave za proslavo srebrnega jubileja redovništva našega brata Rovtarja. Že iz tega lepaka, ki je razdeljeval opravke in vloge bogoslovcev pri tej bodoči proslavi, je bilo videti, koliko važnost vodstvo semenišča in semeniščniki sami polagajo na ta praznik. Poročal sem že v KM, da so ga res z vso slovesnostjo obhajali: sam nadškof iz Lusake mons. Milingo je prišel se poklonit jubilantu in se mu zahvalit za njegovo delo ter darovat zahvalno sveto mašo s prošnjo za blagoslov še nadaljnemu žrtvovanju...
Seveda, misijonski bratje so v misijonih prekoristni, a jih je malo, zato so toliko bolj dragoceni!
Po obedu gredo duhovniki v svojo takozvano razvedrilnico, kjer si privoščijo še malo kave. Sedel sem k nemško govorečemu profesorju in se pozanimal, kakšni so kaj sadovi tega velikega semenišča, za katerega škofje in misijonarji toliko žrtvujejo. Izjavil mi je, da bo od teh devetdesetih bogoslovcev, po dosedanjih izkušnjah sodeč, verjetno kakih 30% prišlo do posvečenja. Kot sem že omenil, vodi to semenišče zdaj minorit, a podvodja je mladi črni škofijski duhovnik, katerega mi je br. Rovtar označil kot gorečega in svetega moža, ki da bo skoraj gotovo čez čas on prevzel vodstvo ustanove, če ga ne bo preje Sveti Sedež imenoval za škofa kake zambijske škofije. . . Ne i'ekto-rja, ne podrektorja v tistih dneh ni bilo doma, kajti prvi je bil na počitnicah, drugi pa v bolnišnici na zdravstvenih preiskavah. Razveseljivo je, da je bogoslovcev vsako leto več in da morajo stalno prizidavati sobice, saj ima vsak od duhovniških kandidatov sobo sam zase.
Dvodnevno bivanje v semenišču mi je bilo v telesno in duhovno okrepitev; telesno, ker sem imel več počitka, duhovno pa, ker sem bil vzpodbujen ob doživljanju te zambijske zibelke škofijskih bogoslovcev; pri formaciji obeh so v prvi vrsti zadolženi jezuitski misijonarji, kar je, skoraj bi rekel, najboljša garancija.
Drugo jutro je br. Rovtar stlačil v prtljažnik prejšnji dan zaklanega in razčetverjenega velikega pujsa, ki mu ga je za svoj zmrzovalnik v Chelstonu naročil p. Tomažin, da bosta z p. Mlakarjem, ko si sama kuhata, imela za nekaj časa dovolj mesovine kar pri hiši. S tem dragocenim tovorom obložena sva že
Br. Rovtar pred cerkvijo velikega semenišča Mpima v kraju Kabv/e.
Br. Rovtarju semeniščniki čestitajo h srebrnemu jubileju redovnega poklica.
ob 6. uri zjutraj odrinila, ne da bi se od koga poslovila. V hladnem jutru je bilo lepo potovati. Ob pol osmih sva bila že v Chelstonu, kjer sva na misijonskem dvorišču zagledala p. Tomažina, ki je odpravljal župnijski kamion, poln uniformiranih pevcev in pevk farnega zbora, kajti morajo na pevsko tekmovanje vseh lusaških cerkvenih zborov. P. Tomažin nama je potem povedal slabo novico, da je p. Kokalj telegrafsko sporočil svojo vrnitev šele za 18. oktober, ko bom jaz že v drugi deželi, škoda! V Lusaki sem se tako dolgo zadržal pred vsem radi čakanja na srečanje s tem najpomembnejšim slovenskim zambijskim misijonarjem...
Skrbni Tomažin me pobara po zdravju in se mu pohvalim, da je že boljše. A mi kljub temu stisne v roke malo steklenico whiskyja, ki ga je prinesel še iz Evrope, da mi je ob morebitnih prihodnjih težavah v zdravilo. Ko sta z br. Rovtarjem raztovorila prašiča in zanesla v zmrzovalnik, sva se poslovila od ljubeznivega misijonarja in Rovtar me odpelje v novicijat, sam bo pa moral ua letališče po novega profesorja za Mpimo, ki prileti iz Evrope, pa ga bo Uaš brat sprejel in odpeljal v njegov novi afriški delokrog. Vesel sem bil, ko sem opazil, da je Rovtar tudi še radi česa drugega prišel v Lusako, ne samo da pripelje mene nazaj. Kako že pravi slovenski rek: Dve muhi z enim udarcem. Ko sva se z Rovtarjem poslavljala, sem blagemu skorajšnjemu jubilantu stisnil v roke bankovec za 100 dolarjev kot dar prijateljev Katoliških misijonov za ujegov jubilej, pa je bilo slovo tako njemu kot meni nekoliko lažje...
(Sledi.)
0. JOŽE KOKALJ JE OBISKAL INDIJO
P. JOŽE KOKALJ S.J. ~ „Družina“, 2. številka v 1983. letu
Nekdo me je vprašal, kaj sem med nedavnim obiskom v Indiji najglobje doživel. Gotovo so bila najbolj nepozabna srečanja z našimi misijonarji. Našel sem jih sproščene in vedre. Živahno so govorili o svoji življenjski poti in obujali spomine na domačo družino in na Slovenijo. Predvsem pa so pripovedovali o svojem delu v skrivnostni Indiji, ki so ji darovali velik del svojega življenja, predvsem pa veliko ljubezni.
Skrivnostna mati Indija
Himalaji pravijo „streha sveta“. Na višini 2.000 m je znano kulturno izobraževalno središče Darjeeling, malo niže pa Kurseong, kjer je bilo mednarodno bogoslovje. Skozi ti dve mesti so šli jezuitski bengalski misijonarji: Stanko Podržaj, Viktor Sedej, Lojze Demšar, Leopold Vidmar, Janez Ribaš, France Drobnič, Janez Udovč, Jože Lukan, Jože Cukale. V Darjeelingu (80.000 prebivalcev) ima Cerkev dve univerzi in devet drugih šol. Učenci prihajajo v te znane šole ne le iz Bengalije, temveč tudi iz Nepala, Butana in Tibeta; večina so budisti in hinduisti, kristjani pa so v veliki manjšini.
Pod Himalajo je zelena Bengalija s sveto reko Ganges, z dvanajst-milijonsko Kalkuto in z množicami muslimanov. Na jugu živijo dravid-ska plemena, ki jih arijci s severa v skoraj 4.000 letih niso mogli preplaviti. Tam so čudovito lepe obale, ob katerih je hodil Frančišek Ksaverski in jih obogatil z darom razodete vere. Leta 1545 je v Madrasu molil na grobu apostola Tomaža.
Kakšno bogastvo ras, ver, kultur in jezikov!
Verna Indija
Z misijonarji sem se veliko pogovarjal o Indiji. Ko sem s Cukaletom in z Vidmarjem v bengalski restavraciji srebal obvezni čaj, sem na zidu opazil napis: „Življenje ni vprašanje, ki ga moraš rešiti, temveč skrivnost, ki jo moraš živeti.“ življenje je za Indijanca skrivnost, ki vodi k božanstvu. Nekdo je rekel, da so Indijci „zaljubljeni v Boga“, Pred 4.000 leti so arijci začeli svoj osvajalni pohod v Indijo. Tam so se srečali s plemeni dravidske rase. Arijci so svojo kulturo prepletli z visoko razvito kulturo doline Inda. Tako so razvili versko družbeni sistem hinduizma. Veda, Upanišade in druge svete knjige so v sankrtskem jeziku prenašale sveto modrost iz roda v rod.
Šest stoletij pred Kristusom je Buda doživel razsvetljenje: s svojim naukom je osvojil del Indije in Azije. Tisoč let po Kristusu pa je severno Indijo preplavil nauk korana.
Indija diha z vero. Povsod so templji, cerkve, budistične zastavice, minareti. Božanstvu lahko rečeš Brahma, Višnu, šiva, Kali, Ganeš ali Bog. Vsak naj najde svojo pot do božanstva in naj spoštuje drugega. Indira Gandhi pravi: „Naše ljudstvo se Boga ne boji, temveč ga ljubi.“ Božanstvo je skrivnost. V Upanišadah beremo: „Bog je eden, skrit je
V Indijo, tokoimenovani Bengalski misijon, so slovenski jezuiti v času od prve do druge svetovne vojne poslali mnogo odličnih misijonarjev. Na tej sliki izpred kakih 30 let so bili *ipi tile, na fotografiji od leve na desno: Brat Leopold Vidmar, zgoraj br. Jože Lukan, p^-d njim. p. Stanko Poderžaj, zraven p. Lojze Demšar, zgoraj br. France Drobnič, zraven p. Lojze Seciej, zraven p. Janez Ehrlich, prav na desni pa o. Jože Cukale, ki je prišel ie po drugi
vojni iz begunstva.
v vseh bitjih, vse preveva in je notranji „jaz“ vseh bitij.“ Božanstvo je duša vsega. Tudi R. Tagore je Boga tako pojmoval:„če mi je sploh kdaj bilo dano spoznanje Boga in njegove pričujočnosti, sem to sprejel ob spoznanju sveta, ob človeku, v svetu ptic in živali, ob prahu zemlje.“
Vidmar in Cukale sta me peljala v Kaligat, tempelj boginje Kali. Gledali smo, kako darujejo kozličke: najprej jim okrog vratu obesijo venec rož, potem pa z enim udarcem odsekajo glavo... Dolge vrste čakajo na daritev.
Nekateri se očiščujejo v obrednih kopelih v Gangesu ali v drugih rekah. Prosijo za odpuščanje, za razsvetljenje, za rodovitnost polj. . . Ob Gangesu sežigajo mrliče in stresajo pepel v valove, kot je to storil Nehru, ko je Gangesu izročil pepel svoje ljubljene žene Kamale.
V svetiščih - ašram jim pravijo — opravljajo dolga premišljevanja, sedeč na tleh s prekrižanimi nogami, da bi slišali notranji glas razsvetljenja.
Pričevanje dobrote
Občudoval sem prilagodljivost naših misijonarjev. Krščanstvo se Srečuje z indijsko kulturo na miren način, neslišno in potrpežljivo; ne Nastopa toliko kot nauk, temveč predvsem pričuje za krščanske ideale.
Zgled je mati Terezija. Ko bo umrla, jo bodo tudi hinduisti in bu-d sti razglašali za svetnico. Njene sestre so tam, kjer je največje trpljenje.
Pravila misijonark ljubezni to zahtevajo: „Najrevnejše iščemo po mestih in po vaseh, v bednih predmestjih, med zavrženimi, med bolniki, gobavci, umirajočimi, med obupanimi. . . Skrbimo zanje in jim pomagamo, redno jih obiskujemo. Tako izražamo svojo ljubezen do Jezusa, ki je skrit pod podobo kruha in v obličju najbednejših med bednimi.“
Naši bengalski misijonarji so vsi prijatelji matere Terezije. Ko je pokojni brat Udovč v Skopju obnavljal redovniške zaobljube, je petje s harmonijem spremljala bodoča mati Terezija. Spoznala sta se torej že v domovini. Jožetu Cukaletu je dala del Nobelove nagrade, da je mogel v svoji župniji zgraditi deset hiš za reveže. Cukale ne more skriti svojega občudovanja do te izredne redovnice: „Terezija je žena, ki jo je Bog ustavil na cesti in ji ponudil roko, pa mu je objela obe. Kličejo jo budilka človeške vesti. Terezija je prerok.“
P. Gabrič (hrvaški misijonar, op. ur.), je v svojem misijonu misijonarkam ljubezni zgradil bolnišnico za gobavce.
Magdalena Kajnč je že 54 let v Indiji in vsa ta leta je negovala bolnike. V Morapaju je bila 33 let in je redno obiskovala gobavce in druge bolnike po vaseh in jih sprejemala v misijonski ambulanti. Znana je bila kot ,,Ma“ (mati), še danes, ko je stara 90 let, je vsako jutro ob devetih na delovnem mestu v ambulanti.
Tudi Konradina Resnik dela v bolnišnici. Nemške redovnice so se vrnile v Evropo, Konradina pa je ostala in živi z indijskimi sestrami, saj je Indija njena druga domovina že od leta 1933. Ves ta čas je preživela v Bombayu; tam so njeni bolniki, tam je doma.
Znanost in vzgoja
Krščanstvo je zelo blizu indijski kulturi tudi zaradi velikega števila odličnih cerkvenih vzgojnih zavodov. V teh šolah imajo hinduisti, budisti in muslimani večino, saj je med 700 milijoni Indijcev le kakih 21 milijonov kristjanov. Krščanska vzgoja pomaga dijakom premagovati globoko ukoreninjene razločke - nekatere stare že 3.000 let - ki delijo Indijce v kaste, strogo ločene med seboj. Marija Sreševa pripoveduje, da pripradnik višje kaste ne pije čaja, če ga pripravi nekdo iz nižje kaste. Sestre matere Terezije so mi potožile, da prebivalci vasi in mest ne sprejemajo ozdravljenih gobavcev, ker so zaradi bolezni zaznamovani kot nečisti. Krščanske šole pa pričujejo za nauk enakosti in bratstva, za znanstveni pogled na svet in človeka, za vrednote, ki so last vseh Indijcev, ne glede na plemenske, verske in razredne razlike.
Salezijanec Ivan Kešpret me je vodil po Madrasu, kjer sem videl, kako Cerkev vzgaja mladi rod. V Madrasu imajo jezuiti univerzo z desetimi fakultetami, ki jih obiskuje 2.400 fantov, redovnice pa univerzo za dekleta. Salezijanci vodijo univerzitetni kolegij za študente, sale-zijanke za študentke. V mestu so še druge cerkvene gimnazije in šole. V vsaki gimnaziji je več kot tisoč dijakov in dijakinj.
V raznih krajih Bengalije so mi kazali šole, semenišča, zavode in dvorane, ki jih je zgradil neutrudni Leopold Vidmar. Tudi on je prepričljiv apostol. Hinduist ga je vprašal: „Kaj ste pravzaprav vi?“ Vid-
Provincial jezuitov p. Jože Kokalj (desni) v družbi z bratom Ludvikom Zabretom SDB pri s. Konradini Resnik v Bombayu.
JTiar je preprosto odgovoril: „Nekaj podobnega, kot so vaši duhovniki.“ .,Ne, to pa že ni res, vi ste mnogo boljši,“ je ugovarjal hinduist.
Terezija Medvešček je srečna med svojimi indijskimi sosestrami, učiteljicami in dijakinjami. Njena redovniška družina je zelo vesela skupnost.
Tako kot oni
Posebno znamenje vraščanja v indijsko kulturo je sprejemanje njihovega načina življenja. Ludvik Zabret z domačini krči gozdove, gradi ceste, naselja, šole. . . Marija Sreševa živi na vasi kot preproste indijske žene. Salezijanec Pavel Bernik že več kot štirideset let vzgaja bogoslovce za voditelje krščanskih občestev. Jože Cukale si tako kot vsi domačini pri vstopu v cerkev sezuje opanke in bos pristopi k oltarju. Gledal sem ga, kako je sede na tleh med svojimi verniki molil in pel bengalske pesmi. V bogoslužje uvaja izbrane Tagorejeve verske pesmi. Morda vam bo všeč tale: „Poslušaj šum Njegovih stopinj. . . Vedno bliže, vedno bliže - On prihaja - v težkega dežja oblakih - po stezah v gozdovih - in v cvetovih maja - On prihaja.“
Tako se naši misijonarji z dobroto, z vzgajanjem mladega rodu in 2 življenjem z Indijci vraščajo v indijsko kulturo in ji pomagajo, da se sreča s Kristusom.
Veseli so, če se jih spomnimo. Cukale mi je napisal v slovo: „Zelo sem ti hvaležen za obisk, ki je kakor dober tonik pognal z novo močjo kri v moje stare misijonske žile.“
[p® [fflastiflamst!]®®] sajami]
DENAR — to je predmet razgovorov posebno zadnji čas. Tudi v misijonskem delu je dostikrat več govora o denarju, o- zbirkah in nabirkah kot pa o gradnji mladih Cerkva. Zato je tolažilno, kar se je zgodilo lani 25. novembra, ko je pred 93 kardinali, zbranimi iz vsega sveta, papež energično spregovoril o Cerkvi (Vatikanu) in denarju. Zadostuje samo en citat: „Apostolski sedež ne razvija in ne more razvijati gospodarskega delovanja, ki je lastno neki državi; proizvodnja gospodarskih dobrin in investiranje s ciljem dobička presega razloge, zaradi katerih obstaja Vatikan kot država. Razen fondov, ki so Vatikanu lastni in omejeni, prihodov, ki jih plačuje italijanska država na. podlagi lateranskih sporazumov (ko je vzela Vatikanu večino ozemlja) kot odškodnino za papeško državo in za cerkvene dobrine, ki jih je prevzela italijanska država, je glavni temelj finančnega vzdrževanja apostolskega sedeža miloščina, ki jo prostovoljno dajejo verniki vsega sveta in morda še drugi ljudje dobre volje.“ Če še dodamo, da ima Vatikan (ne glede na afero banke „Ambroziane“) trenutno 35 milijard Lir dolga, potem je razumnemu človeku, posebno pa katoličanu povedano dovolj, že stara resnica je: tudi misijonsko delo podpirajo revni ali vsaj nepremožni dobri verniki. Tako smo s to papeževo energično gesto prišli nazaj v apostolske čase. Najbolj zgovorno jih izpričuje sv. Pavel v svojih pismih, kjer govori o nabirkah.
ŠRILANKA (CEJLON) - Policija je nedavno zaprla 4 katoliške duhovnike in enega anglikanskega pod pretvezo, da so bili udeleženi v širjenju literature, ki naj bi podpirala gverilo ali bolje tamitsko manjšino na severu otoka. Država je bila pred volitvami in je za en mesec razglasila izredno ali obsedno stanje. Strah ima velike oči.
UGANDA ŠE VEDNO TRPI. Prej je trepetala pred ekcentričnim Aminom. Zdaj mnogi trepetajo pred uradno vojsko, ki pustoši, ropa in pobija, ne da bi jo kdo klical na odgovor. Zadnji čas so postali tarča nekdanji begunci iz Rwande. Komaj so si ustvarili novo življenje, zlasti na kmetih, že so postali tarča vojakov, češ da ogrožajo režim predsednika Obote. Nad 100.000 beguncev je odšlo, požgali so jim koče, uničili vse. Kar je hujše: Rwanda jim je zaprla vrata. Stiskajo se v begunskem taborišču ob meji. Beli očetje s pomočjo Rdečega križa in Caritas store, kar morejo. Uboga Afrika: koliko jo stane svoboda. Konec je kolonij, a ni še začetka mirnega, svobodnega življenja. In signal za mnoge države: kakšno zlo lahko pomeni vojaška vlada!
MATI TEREZIJA je bila znova na obisku v Bejrutu, da obišče 37 otrok, ki jim je v času morije rešila življenje. Novi predsednik Džemajel jo je 4. novembra sprejel v osebno avdienco. Kot nekoč „apostol gobavcev“ Fallereau, tako je Mati Terezija „gla-
sniea ljubezni“ po vsem svetu. Kako rada bi šla tudi na Kitajsko in kljub letom še upa, da ji bo to uspelo. Saj ima isto željo Janez Pavel II.
V	NIGERIJI na severnem delu, v saharskem področju, živi ,25.000 ljudi, med katere so prišli trije misijonarji. To je rudarsko področje Arlit. V večini so muslimani. Katoliška Cerkev ima na tem področju le eno škofijo in 18 misijonarjev, ki delujejo med 5 in pol milijona prebivalci. Prisluhnimo: 18 misijonarjev med 5 in pol milijona prebivalcev. Področje je kli-matično neugodno, beda velika. Stanovanjske razmere skrajno siromašne: barake iz kartona in pločevine. Teren za tiste, ki imajo pogum in voljo storiti nekaj lepega in velikega za Cerkev.
MIR, MIR — to beremo in slišimo od vseh strani. Istočasno pa mrzlično oboroževanje v vseh blokih. Papež, škofje, zlasti ameriški in angleški zadnji čas odločno protestirajo in nagla-šajo nemoralnost oboroževanja in nevarnost atomske vojne, ki visi nad človeštvom kot Damoklejev meč. Reagan je zaskrbljen in je poslal celo poslanca v Vatikan, da bi papeža pregovoril, naj bodo škofije malo bolj „obzirni“. Ne gre mu v račun in je v nevamosti njegova ponovna izvolitev, ker glas škofov in glas Reagana sta dve različni govorici. Poleg oboroževanja škofje vsega sveta enodušno s papežem nastopajo proti nasilju in gaže-nju osnovnih človeških pravic, pa kjerkoli se pojavijo. Koliko lokalni, zlasti vojaški in avtoritarni režimi poslušajo te zahteve za varstvo malega človeka, lahko povedo krajevna komunikacijska sredstva od časopisja do televizije, ki morajo velikokrat molčati tudi ob hudih nasiljih.
V	PEČI NA KOSOVU namerava Mati Terezija ustanoviti svojo postojan-
ko. Lani oktobra je obiskala svojo domovino Makedonijo. Mnoge redovne družbe ji upravičeno zavidajo. Ameriške redovnice, gotovo ne vse, so celo očitale, da s svojo „starokopitnostjo“ Mati Terezija škoduje redovnemu življenju. Noviciati „starih družb“ so prazni. Mati Terezija ima trenutno 1.500 članic Misijonark ljubezni. Kar preseneča, je dejstvo, da ima 440 novink in 100 postulantk. Ko bi druge redovne družbe šle v svoje primitivno življenje uboštva in ljubezni in bi bile malo manj „moderne“, bi verjetno ne imele praznih noviciatov. Tudi v tem Mati Terezija pridiga.
KOMEINI ni samo „vladar“ Irana, postaja „prerok“ za marsikatere muslimane. Za njimi gre — čeprav malo drugače — vodja Libije Gadafi. Zdaj so se začeli nemiri v severno vzhodnem delu Nigerije. Zlasti mladi muslimani začenjajo gonjo proti drugim verskim skupnostim in se navdušujejo za Komeinija. To je ločina „Al Asifu“. Ti so izvedli pred leti znani napad na mošejo v Meki. Zdaj ima z njimi opravka nigerijska policija. Od tega predela do Lagosa, glavnega mesta Nigerije, je daleč, posebno ker so komunikacijska ali prometna sredstva slaba. Nestrpnost in agilnost te sekte je naperjena tudi proti vladi v Lagosu. Zato je razumljivo, da to ni samo versko vprašanje, ampak vprašanje državne varnosti, vprašanje notranje politike. Ideja te sekte pa je: vsa Afrika mora postati islamska „božja država“.
NENAVADNA REDOVNICA. To je s. Terezija Kochu v Indiji. Pred vstopom v samostan je bila športistka. Tudi zdaj vodi na šoli, ki jo vodijo sestre, šport. In na veliko čudenje gledalcev je na športnih tekmah v Ke-rali na stadionu prvič nastopil čudni sodnik pri tekmah mednarodnih ekip:
sestra v redovni obleki, ki je s piščalko v ustih tekala sem in tja in prežala za nogometnimi prekrški. Seveda ni to njen prvi poklic, to je le nekak vhod do mladih ljudi, ki bi jih sicer ne dosegla. Vsako priložnost uporabi, da mladim oznanja božjo besedo.
POLOŽAJ V AFRIŠKI ANGOLI je težak. Misijonarji nadaljujejo s svojim delom, a vedno so izpostavljeni nevarnosti ugrabitve ali celo smrti. Nenadno je izginil škof Alexandre de Nascimento. Tega škofa iz Lubanga v Angoli so ugrabili, ko je bil na vizitaciji v neki župniji svoje škofije. LTgrabila ga je skupina odporniškega gibanja UNITA. Istočasno so ugrabili francoskega misijonarja in štiri redovnice. Škofa SO’ izpustili in je preko Johannesburga prišel v Rim 18. novembra. V ujetništvu je bil 35 dni. Na rimskem letališču je škofa sprejel podtajnik v kongregaciji za evange-lizacijo narodov. Škof je povedal, da so z njim lepo ravnali. Izpustili pa so ga predvsem na papeževo zahtevo ali prošnjo, ki jo je izrekel ob običajnem nedeljskem nagovoru ljudem na trgu sv. Petra 31. oktobra.
MATEJ RICCI ni bil prvi misijonar na Kitajskem. Toda njegovo ime je ob 400-letnici njegovega prihoda na Kitajsko postalo senzacija za ves svet. Kongresi v Rimu, Parizu in Chicagu so zbrali poznavalce Riccijevega dela, med njimi Kitajce same. Tudi v današnji Kitajski ob vsej napetosti je 'Ri-ccijev grob kulturni spomenik tudi za Kitajce. Bil je edinstven v tem, da je vzpostavil most med dvema kulturama. Kot misijonar pa je nakazal pot, ki jo bodo misijoni hodili v vseh deželah v bližnji in daljni prihodnosti. Pavel Janez II. je dejal: „Uspelo mu je vzpostaviti med Cerkvijo in Kitajsko kulturni most, ki se zdi še zdaj trden in zanesljiv kljub nerazumeva-
nju in težavam v preteklosti in tudi sedaj. Prepričan sem, da se bodo ovire zmanjšale in da bomo našli pravi način za vzpostavitev in nadaljevanje dialoga. Tako se bodo kitajski verniki lahko dobro počutili v svoji narodni skupnosti in v Cerkvi. Prepričan sem, da bo dialog koristil tudi kitajskemu ljudstvu, ki ga Cerkev globoko spoštuje in ljubi.“ Kako more nekdo biti pristen Kitajec in dober katoličan, so živo dokazali Riccijevi učenci, posebno iz vrst kitajskega izobraženstva. Tako proslava Riccija spet odpira vrata na Kitajsko.
PRETEKLO LETO - LETO STARIH je našlo svoj odmev tudi na Tajskem. Za „državljanko leta“ so proglasili 72-letno katoličanko Khan Hotkeo. To imenovanje je podelilo Ministrstvo za zdravstvo. Ta žena živi v katoliškem starostnem domu, je napol hroma in kljub temu skrbi za druge.
KNOBLEHARJEV MISIJON kliče na pomoč. Seveda je ostal na Knoblehar-ja le spomin. V Sudanu je izredno pomanjkanje duhovnikov, domačih in tujih. V škofiji Malakal, kjer živi čez dva milijona prebivalcev in 32.000 katoličanov, na teritoriju za tri Avstrije, delujejo le trije duhovniki domačini in osem tujih misijonarjev. V drugi škofiji El Obeid z. več kot 5 milijoni prebivalcev in 21.000 katoličanov, ki so raztreseni po širni napol puščavski zemlji, je le peščica misijonarjev. V celi državi je 19 milijonov prebivalcev in le 44 domačih duhovnikov. Če primerjamo Sudan z Tanzanijo, kjer je 8.000 misijonarjev, lahko bolj živo občutimo pomanjkanje. Na pomoč — vsaj delno -- mislijo priti beli očetje in pa duhovniki iz vzhodnih afriških držav. Razumljivo, da škofje skušajo obuditi poklice, zlasti med domačini. Koliko truda je v to vložil Knoblehar in kako malo je imel uspeha. Upajmo,
da bodo sedanji škofje imeli več sreče.
MED KATOLIČANI IN HUSLIMA-NI v mnogih krajih nastajajo napetosti; primer: Libija, Iran, tudi Egipt. Indonezija pa je izjemno postala zelo strpna. Muslimanov je 88 odstotkov, katoličanov le tri, vseh kristjanov deset odstotkov. Vmes so še hindujci in budisti. A vsi živijo v slogi. Za to sožitje so našli celo posebno ime: ke-rukunan. To sožitje se kaže posebno v muslimanskem postnem času ramazanu. Da pokažejo spoštovanje, katoličani pred sončnim zahodom ne jedo zunaj. Ko je posta konec, se slovesnega zajtrka udeleže tudi katoličani. Tako se na primer udeleže tudi tekmovanja v branju korana. Tudi muslimani ob krščanskih praznikih obiskujejo svoje sosede in jim izražajo čestitke.
NI ZNAN SAMO MATEJ RICCI, znan je tudi dominikanec Viktor Ricci, ki je napravil prvi zemljevid Avstralije in ga s pismom vred poslal v Rim. Ta pošiljka je hodila pet let. Imenovan je bil za prvega apostolskega prefekta v Tajvanu. Napisal je zgodovino misijonskega dela dominikancev v tem delu sveta. Nova apostolska prefektura se je imenovala „Južna zemlja“.
MALGAŠKI ŠKOFJE so lani decembra prišli v Rim „ad limina“. V svojem govoru se je papež v nedeljskem srečanju z 20.000 ljudmi spomnil mal-gaške Cerkve. Na tem „Rdečem otoku“, kot ga imenujejo in ga Slovenci precej dobro poznamo po delovanju naših slovenskih misijonarjev, je trenutno dva milijona vernikov, 24 škofov, en kardinal, 1150 škofijskih duhovnikov, nad 800 redovnikov, 2.000 sester, 7.500 katehistov in trinajst velikih in malih semenišč.
HINDUJCI POSNEMAJO MUSLIMANE. Kljub vsemu prizadevanju Cerkve za pogovor tudi z nekrščan-skimi verstvi vendarle mnogokje nastajajo napetosti. Znane so muslimanske šovinistične države. Zadnja leta pa se proti katoliškim misijonarjem pojavljajo napadi tudi od strani hin-duistov v Indiji; ne prenesejo vpliva misijonarjev zlasti med revnimi sloji. V indijski zvezni državi Orissa so se zadnji čas taki napadi začeli množiti. Napadajo verske šole, misijonarje in misijonarke in tudi domače duhovnike in redovnice. Tam žive predvsem ljudje nižjih kast. Cerkev se zanje posebej zanima, saj hoče vedno bolj biti Cerkev revnih. V Ganjamu so razdejali katoliško šolo, pretepali duhovnike, tudi učence. Razdejali so dom za reveže. Grožnje so bile tako hude, da misijonarji niso upali poklicati na pomoč policijo. Tudi starši petdesetih ranjenih otrok niso upali ničesar storiti.
VPLIV MATERE TEREZIJE sega zelo daleč. Ta žena je neprestana pridiga, je kakor vest sveta. Pred leti jo je obiskal pisatelj in časnikar Malcolm Muggeridge in je o njej napisal knjigo, ki je prevedena tudi v slovenščino „Nekaj lepega za Boga“. Lani 27. novembra ga je sprejel v katoliško Cerkev škof Cormac Murphy O’Con-nor v cerkvi Marije Pomočnice kristjanov v Brightonu. Ko je ob njegovem obisku Mati Terezija izrazila željo, da bi postal katoličan, ta resnicoljubni in plemeniti mož ni pristal in je tudi napisal razloge, zakaj ni katoličan. Zdaj ob konverziji je rekel: „Takrat nisem bil še pripravljen, ko pa je prišel na papeški prestol Janez Pavel II., sem se odločil“. In je pristavil: zdi se mi, da je to edini človek na svetu, ki govori resnico. Njegovi sorodniki so skoraj vsi katoličani. „Zdaj hočem biti z njimi.“
/ha.4i	(iide(&
AFRIKA BURUNDI in RWANDA
Še iz pisma salezijanskega duhovnika JOŽETA MILINARIČA z dne 23. septembra 1982:
„Naš državni predsednik se kar trdno drži; on je na vedno trdnejših nogah, je šef edine stranke, ki jo je v temeljih prenovil. Zdaj bodo neke vrste volitve v poslansko zbornico. Zelo se žene za napredek in pravico, a ni veren in se celo boji vpliva in moči Cerkve. A zdaj vsaj več ne izganjajo misijonarjev in vlada nekako zatišje, žli pa delamo, gradimo naprej in naprej. Na treh podružnicah bom gradil 12 šolskih razredov, na eni pa cerkev. Pričakujem, da nam bo pomagala ustanova Misereor v Nemčiji.“
Za Božič nam je pisal, in sicer že 22. novembra 1982, Jožetov sobrat in sodelavec v Rukago AVGUST HORVAT:
„Zdaj je tudi tu kriza glede bencina in ga ne dobiš, ko bi ga potreboval. Ko sem se vrnil z dopusta, sem Prinesel seboj nekaj denarja in smo se odločili, da obnovimo našo hišo. Treba bo vse prebarvati, zunaj in znotraj. Obenem gradimo veliko dvo-rano za mladino, zraven tiste stavbe, kateri je vihar odnesel streho, kakor si sam videl, ko si bil pri nas. V tisti stavbi imamo mizarsko šolo. Naš brat pomočnik-črnec se je na veliko vrgel v te šole in začel tudi z vrtnarstvom. Zdaj smo v deževni dobi. Dežja je ve-Pko, kar mnogo potov napravi nepre-
voznih ... Zato pa vse raste in klije, kar se poseje.“
V	isti deželi, kakih pet km stran od Rukago, kjer delujeta Jože Mlinarič in Avgust Horvat, pa živi in dela kot prednica sestrske naselbine v Ki-yangah s. BOGDANA KAVČIČ, ki nam je pa pisala iz kraja Rwize, kjer je bila okrog 10. oktobra na duhovnih vajah pri sestrah dominikankah. Iz njenega pisma povzemamo sledeče:
„15. avgusta na praznik Marijinega vnebovzetja je imel naš škof sveto mašo na hribu, ki je pred našo postojanko in ki ste ga tudi Vi videli. Daroval jo je Mariji v čast in v zadoščenje. Veste, že leto dni se dogaja, da skupina, ne vem iz katere sekte in s kakšnim namenom, išče in razbija Marijine kipe. Tudi iz naše kapelice na postojanki so ukradli Devico mogočno tedaj, ko smo bili vsi na ma-šniškem posvečenju v Rukago. Zato je škof daroval mašo na našem hribu v zadoščenje Bogu in Mariji.
V	Rwandi, blizu Butare, torej ne tako daleč od nas, pa pripovedujejo o Marijinih prikazovanjih petim ali šestim otrokom. Marija se jim pred • stavi kot Mati Besede. Kako bi si ti otroci to izmislili? So v pripovedih o prikazovanjih nekatere stvari, ki so neverjetne, celo smešne, so pa druge, ob katerih se človek zamisli. Kaže, da Marija hoče svetu nekaj povedati, pred vsem, naj se v Rvandi, Burundiju, Zaire in Ugandi poveča njeno češčenje. Ob nekem prikazanju, pravijo, se je Marija jokala in so jo
otroci vprašali, zakaj joka, in je rekla, da zato, ker v njeni deželi, Palestini in Libanonu otroci umirajo. Kako naj ti otroci, ki so nepismeni, vedo, da obstojita Palestina in Libanon in kaj se zdaj tamkaj dogaja ? 1 Nekega dne bi imelo biti prikazovanje ob 17, pa je ta dan Marija „zamudila“ 5 minut, kar za afriške razmere pač ni veliko. Pa jo je eden otrok vprašal, zakaj je zamudila, in odgovor je bil, da zato, ker njih srca še niso bila pripravljena. Takrat je bilo navzočih 15.000 romarjev; vsi so bili z. Marijo povezani v molitvi, čuteč njeno navzočnost. Ko so otroke vpraševali, kakšna je Marija, ali be-lokožna ali s črno kožo, so odgovorili, da ne vedo, samo to vedo, da je je sama lepota.
Z Marijo naj tudi končam, proseč jo, naj varuje vse naše dobrotnike in jih obišče z milostjo!“
V sosednji državi Rwanda deluje usmiljenka s. VIDA GERKMAN. Malo pred Božičem nam je poslala pisemce, v katerem se zahvaljuje za poslano ji pomoč iz sklada KM za vse misijonarje, in pravi:
„Iz hvaležnosti bomo tu molili za vse naše dobrotnike. Denar, ki ste mi ga poslali, smo že porabili, in sicer za nakup fižola, da s tem vsaj malo olajšamo lakoto, ki grozi radi prevelikega deževja.“
KAMERUN
Iz kraja Akono v Kamerunu nam je 20. septembra 1982 pisal šolski brat marist ZDRAVKO KRAVOS. Poroča nam o svojem novem delokrogu:
„Sem že tu v Akono, ki je stara katoliška postojanka. Imamo veliko cerkev, noviciat klaretincev, hišo in dispanzer nekih avstrijskih sester, osnovno šolo in zavod naše družbe, in še kaj. Preje je bilo tu tudi malo semenišče, ki je pa v času petdeset let dalo le kakih 30 duhovnikov, pa ve-
liko uradnikov, in so zato nehali z njim. Tako sem kar v dobri družbi. Predstojniki so me poslali sem, da prinesem v skupnost malo več dobre volje. .. Pa so me tudi pošteno vpregli, ker ostali so že precej v letih. A sem kljub temu zelo srečen v tem novem delokrogu. Kaj pa učim? Zaenkrat so mi naložili štiri razrede starejših, 20 ur tedenskega pouka in še razne druge stvari. V našem zavodu je pač srednja šola.
Julija in avgusta sem bil v kraju Saa. Tam sem malo pomagal in čuval sestrski samostan, med tem ko so bile one doma na počitnicah. Ljudje tam so dobri in ljubeznivi, a ko se obrneš, ti hitro kaj zmanjka. To pleme, ki se imenuje Mangiša, ima premalo zemlje, pa težko žive. Naš misijon se je zanje zavzel in je tako uredil, da jim bo drugo pleme odstopilo nekaj svojega terena.
Ko sem bil v Saa, sem moral večkrat voziti cement do drugega kraja. Pot je pa taka, da je potrebnih skoraj pet ur za 120 kilometrov, če morete
Črtei črne Afrike: bela lisa je ozemlje države Kamerun, kjer deluje Zdravko Kravos.
sta is/xaefev -T“'
Ta zemljevid svojega delokroga nam je zarisal sam brat Zdravko Kravos, v sredini risbe se bere AKONO, kjer on deluje.
sploh naprej in ne obtičite v kakem močvirju. A je zelo zanimivo. Opice vas celo pot pozdravljajo, gozd je čudovito razraščen, kajti zemlja je tod odlična in ljudje morejo pridobivati kakao, zato pa niso lačni. Mi jim pomagamo v vseh drugih stvareh. Ko vozim, si pojem kako slovensko pesem, pa pravijo ljudje, da je stric pijan... če na poti dohitim kako ženico, jo povabim, da prisede: »Kam pa greste, teta? Kakih 20 km naprej! Kar gor na vozilo!“ Ko jo pripeljem domov, jo tam vsi čakajo. »Mama je prišla! Misijonar jo je pripeljal. Hvala lepa, abuinga!“ Izstopim tudi jaz in se pustim malo pocr-kljati, podam roko vsakemu, poljubim stare mame, in tako dalje. Kadar bo Prišel k njim misijonar-duhovnik, ga kodo lepo sprejeli.
Naš zavod se imenuje po nekem starem misijonarju iz Alzacije, o. Stollu. Zidal je tukajšnjo cerkev in še več drugih poslopij na postojanki. Kmalu bo v Kamerunu sinoda ob stoletnici katoliške Cerkve v deželi. Lepo vse pozdravljam! Vsak dan molim za vse dobrotnike!“
Za Božič nam je isti misijonar poslal vrsto zelo lepih božičnih slik z afriškimi božičnimi motivi in vošči vsem dobrotnikom vesele praznike, potem pa pravi:
„Hvala za ček, ki je že v dobrih rokah in njegovih sadov se bodo razveselili mnogi, ki ničesar ne pričakujejo, pa so najpotrebnejši.
Smo pred koncem šolskega leta. Imam 150 izpitov pred seboj. Če pridete v Kamerun, Vas bomo sprejeli
kot se da v Afriki, imate že določeno sobo blizu moje.“
TOGO
Od treh frančiškanskih misijonarjev, ki tam delujejo, smoi prejeli pismo od pravkar tja vrnivšega se p. EVGENA KETIŠA, ki ga naš urednik tudi osebno pozna, čeprav ga v Afriki še ni obiskal, a je bil z. njim teden dni na misijonskem simpoziju v Rimu predlanskim, oktobra.
Iz njegovega pisma z dne 25. okto-babra objavljamo sledeče:
„Kar hitro so minuli meseci, ko sva se videla osebno v Rimu na simpoziju. Tako srečanje je zelo pomembno. A še posebno bomo vsi veseli, če boste mogli res priti k nam in obiskati naše postojanke. Kdaj bo to?
Srečno sem se vrnil na svoj misijon. A kar dobra dva tedna sem potreboval, da sem prišel spet k sebi. Ko sem bil doma in drugod poi svetu v času enoletne odsotnosti, sem imel veliko pripovedovati o našem delu tukaj, tako sem se doma spet kar navadil, da me je malo stalo, privaditi se ponovno tem krajem in ljudem.
Moje potovanje v daljno Avstralijo je bilo bolj zato, da sem pomagal mojim sobratom, ki tamkaj skrbe za slovenske naseljence in so vse preveč obloženi z delom. Zlasti za Božič in Veliko noč je bilo veliko lepega dela v duhovno pomoč Slovencem. Težave sem pa imel, ker nisem bil vajen tamkajšnjega reda glede spanja, prehrane, in drugega. In zanimivo: Ob vsej obilni prehrani, ki mi je bila na razpolago, se nisem zredil, ampak sem nasprotno celo shujšal. Tu v Afriki se zdaj spet malo popravljam. Sicer sem se že malo odvadil kuhanja in večkrat preveč posolim.
Ko sem se zadrževal v Združenih državah in v Kanadi, sem doživel več misijonskega med našimi tamkajšnjimi rojaki. Bil sem na več prireditvah
in sem videl, s kakšnimi žrtvami se kaj skupaj spravi za misijone; včasih ti požrtvovalni misijonski delavci do-žive tudi marsikako nerazumevanje in nehvaležnost, tako je njihovo delo še bolj v božjo čast. Doživel sem mnogo lepih trenutkov ob teh misijonskih srečanjih, ko sem videl, kako je zaledje nam na misijonski fronti trdno v oporo. Sem pa doživel tudi kak grenak trenutek, ko sem dobil vtis, da sem kakor reven berač. Nič zato, saj nisem berač zase, ampak za lačne in žejne brate, ki znajo bolj ceniti kapljico vode kot tisti, ki v svoji nezmernosti po gostilnah in ob zabavah razlivajo drago vino po mizi in po tleh in razbijajo kozarce... Pri mnogih manjka zavesti, da jim je Bog dal blagostanje zato, da ga dele s tistimi, ki nič nimajo. Blagostanje je preizkušnja, poslana od Boga. Blagor jim, ki jo dobro prestanejo!
Kaj počnem? Nadaljujem z delom v mojem vinogradu na Gospodovi zemlji. V veliko veselje mi je, ko po povratku doživljam, da so krščanska občestva obstala zvesta večerni molitvi in naši Cerkvi. A nekaj ovac se je le oddaljilo in jih bo treba poiskati in spet nazaj privesti. Ob nedeljah imam redno sveto mašo ob 7 v Santeju, ob 10 pa v Ataloteju. čez teden imam verouk. Ob tem se kajpada srečujem z revščino in bedo ter pomagam s pomočjo dobrotnikov. Ko bom uredil nakup avtomobila, bom tudi dokončal gradnjo cerkve v Santeju. Čaka pa me še gradnja druge cerkve na sektorju p. Jožeta, ki je na dopustu. Deževna doba se je poslovila, reke bodo hitro usahnile in problem vode bo spet velik. Zato nameravam spet izkopati nekaj vodnjakov.
Iz Švice sem prinesel seboj nekaj novega: solnčne celice. Z njimi polnim akumulator in sedaj, ko pišem to pismo, imam primemo in zadostno
električno razsvetljavo. Od te dragocene solnčne energije tudi moji fantje študirajo in pišejo svoje naloge. Kak večer bom mogel ljudem pokazati skioptične slike iz svetega pisma, itd. Za misijone so solnčne celice čudovita pridobitev, kjer ni elektrarn in zato ne toka. Res, da so drage, vendar, če računamo, da tudi petrolejke stanejo in petrolej ali plin, in če pomislimo še na to, kako lepša in prijetnejša je ta svetloba, se jih je splačalo kupiti. Bogu hvala za to sestro celico! Škoda, da nisem teh solčnih celic odkril že v USA in sem jih kupil v Švici, saj bi bile v USA gotovo cenejše. če bi se kak drug misijonar, ki tudi pogreša elektriko, zanimal za nabavo teh solčnih celic, podajam tu naslov podjetja, ki jih izdeluje: Solar Power Corporation, 20 Cabot Road, WOBURN, Mass, 01801, U.S.A.“ Misijonar p. Evgen Ketiš nam je potem pisal še v začetku decembra: „Tu smo trenutno doma vsi trije slovenski misijonarji. Tudi p. Milan Kadunc se je že vrnil. Zdaj je v kraju Lome, ker ga nekaj črevesje muči. Prihodnji teden grem tja, da ga pogledam in obiščem. P. Hugona Del-čnjaka sem našel zdravega in čilega in seveda tudi zaposlenega. Me je že težko pričakoval, da mu priskočim na pomoč pri dograditvi cerkve v lleloto. Najbrže mu bo treba tudi finančno pomagati. Jaz. se pa tudi pripravljam, da nadaljujem z deli v Santeju, ki mi je zaupan. V misijonih posebno močno občutimo svetovno finančno krizo, ker smo povsem odvisni od drugih. Toda z božjo pomočjo bo šlo.
Z veseljem Vas pričakujemo v Togo. V Lome Vas bomo pričakali, saj kilometri pri nas ne igrajo vloge. Ceste smo vajeni kot fijakarski konj. V juliju ali v avgustu je tu lepo, vse zeleno in nekoliko deževno, pa marsikje zato težko dostopno. Komarjev je tudi na pretek, pa Vam bomo preskr-
beli posteljo z mrežo proti komarjem.
Sedaj v decembru pa vse do aprila se pa pražimo in iščemo vode ter preganjamo nahod, angino, kašelj. Je pač povsod solzna dolina, vendar, pogled v večnost je vedno lep.“
Oglasil se nam je tudi p. MILAN KADUNC OEM, in sicer z okrožnim pismom, pa tudi s posebnimi vrsticami za „Katoliške misijone“.
Okrožnica nam tole pove:
„Moja pot v Afriko je potekla bolj po ovinkih. Sredi septembra sem odšel iz. domovine preko Avstrije in Švice v Paris. Med to potjo sem obiskal znance in dobrotnike, nato v Parizu uredil še vse potrebne listine v zvezi s potovanjem. Letalska agencija „Le Point“, preko katere sem odletel, je mnogo cenejša od ostalih, pa zato večkrat let ne poteka, kot bi si ga človek želel. Po dolgem čakanju na letališču smo naposled le vzleteli in ko smo bili že nad Afriko, nas je pilot obvestil, da imamo majhno okvaro na avtomatičnem pilotu, vendar bomo kljub temu prispeli na cilj ob napovedani uri. Zato pa smo bili toliko bolj presenečeni, ko smo sicer ob napovedani uri pristali, vendar ne v Ouagadouguju, glavnem mestu Zgornje Volte, temveč v Luxembourgu, kjer smo čakali na popravilo letala dobrih deset ur. Slednjič smo prispeli na cilj s 16 urno zamudo, razumljivo dokaj utrujeni in lačni, tisti, ki so nas čakali v negotovosti, pa ravno tako. Naslednji dan sva s p. Evgenom le prispela v Dapaong, kjer je sedež škofije. Po dveh dneh, ko sem se nekoliko odpočil, sem se podal na mojo župnijo. V času moje odsotnosti ni bilo kaj posebno novega. No, nekaj jih je pomrlo, po drugi strani pa je bilo precej rojstev. In tako življenje teče naprej. Farani so me sprejeli z velikim veseljem in slavjem, katero seveda brez pijače in jedače ne gre. Vsak je hotel zvedeti novice o mojem dopustu.
pa o starših in znancih in seveda če sem jim kaj prinesel. Kmalu zatem pa sem se vrgel v delo.“
V	posebnem pismu našemu listu je pa za Božič tole napisal:
„Po dolgem času se Vam spet oglasim iz Afrike. Minuli so že dobri trije tedni, kar sem se vrnil z dopusta in sedaj sem ves zagnan v delu. Smo pač v adventu in v tem času je še posebno veliko dela. Imamo razne duhovne vaje za kandidate, ki so na prvo adventno nedeljo vstopili v katehu-menat. Letos jih je župnijski svet s katehisti izbral 32.
V	času moje štiri mesečne odsotnosti sem dobil misijon nekoliko zanemarjen in porabil sem kar precej časa, da sem spet vse uredil kot treba. Začel sem tudi z gradnjo ograje okoli župnišča in podružne kapele, kar mi vzame še več časa. Mogoče sem se v začetku kar preveč vrgel v delo in premalo pazil na prehrano, tako da mi je spet zdravje nekoliko ponagajalo.
Letošnji pridelek je bil spet zelo skromen, tako da nam ponovno preti lakota, ki se bo začela tja v februarju. V tem času je pri nas takozvani „kar-matton“, saharski veter s peskom, tako da včasih človek ne vidi 10 m pred seboj. Ponoči se pa ozračje shladi. V tem času je razumljivo veliko bolnikov, ki jih je treba peljati v bolnišnico.
Najiskreneje se Vam zahvaljujem za vso pomoč v tem letu. Še za naprej se Vam priporočam za tako materialno kot duhovno podporo; zlasti slednje smo vsi zelo potrebni.“
SLONOKOŠČENA OBALA
Od tu nam je iz. kraja Presco pisala misijonska zdravnica dr. ANICA STARMAN, sestra iz družbe Frančiš-kank Brezmadežne:
„Naj Vam malo povem o mojem dopustu. Kar pet se nas je odpravilo pre-
ko puščave v Evropo. Ustavili smo se za 10 dni v Tamanrassetu in tam opravili letne duhovne vaje. Puščava nas je vse zelo prevzela. To nam je pomagalo občutiti božjo prisotnost in dobroto. Doma sem našla vse zdrave. Veliko smo si imeli povedati in čas je hitro mineval, saj sem obiskala tudi vse prijatelje in krščanske skupnosti, ki se zanimajo in delajo za misijone. Spočita in z zavestjo, da mene in so-sestre spremlja veliko prijateljev pri našem delu, sem se vrnila in nadaljujem svoje delo v bolnišnici na misijonu Fresco.“
ZAMBIJA
Iz Lusake nam o. LOVRO TOMAŽIN S.J., bolj redko piše, ker si pač nalaga preveč dela in mu za pisanje nikdar ne ostane časa. Zato smo pa njegovega pisma toliko bolj veseli. Pisal nam je 21. oktobra in poslal veliko slik novosti ob svojih cerkvah, ki so poslikane, imajo vsaka svoj stolp z zvonovi, itd. Iz njegovega pisma podajamo vsem misijonskim prijateljem sledeče vesti:
„Še vedno sem v Chelstonu. Kot veš, je bilo v načrtu, da bi zapustil to župnijo prvega januarja 1982 in se posvetil samo romanjem in duhovnim vajam po župnijah Lusake in okolice. A provincial ni mogel dobiti nekoga, ki bi me nadomestil v Chelstonu, in sem zato moral še naprej ostati jaz tam. A kaže, da je to v načrtih božje Previdnosti. Duhovni napredek se je v župniji letos zelo dvignil. Bojim se, da bi kak manj zahtevni župnik doživel nazadovanje. Verovanje in duhovno življenje tukajšnjih vernikov je še zelo plitvo. Zato je treba neprestano „zalivati in okopavati“. Naročilo svetega Pavla je pri nas zelo aktualno.
Kljub delu na župniji smo vendar začeli tudi že z gradnjo doma duhovnih vaj pri romarskem bodočem sve-
tišču; preje je bilo treba postaviti dve hiši: eno za delavce, drugo pa za dva duhovnika, ki naj bi oskrbovala romarje in vodila duhovne vaje, vsaj v začetku.
Zelo sem Vam hvaležen za vse, kar storite zame z molitvijo in denarnimi žrtvami. Naj vsem ljubi Bog stotero povrne! Sedaj pripravljam brošuro o nameravanem Marijinem božjepot-nem svetišču; ko bo natisnjena, Ti jih bom poslal. Načrti za cerkev so že skoraj končani!“
Misijonar o. Tomažin nam je pisal tudi za Božič, na sam Praznik Brezmadežne. Iz tega pisma podajamo' sledeče vesti:
„Te dni je dela več kot navadno, ker so šolske počitnice in imamo za mladino tečaje verouka od ponedeljka do petka vsak dan: sedem skupin v Chelstonu in pet v Kamangi. Začeli smo tudi s pripravami za Božič... Malo se bom oddahnil 10. januarja, koi bo šla mladina nazaj v šolo.
Kmalu bodo Sveti trije Kralji in misijonska tombola v Argentini. V duhu bomo z Vami. Povej ljudem, da sem jim za njihovo sodelovanje zelo hvaležen!“
Iz vroče doline Katondwe, kjer sta dolgo časa delovala najprej p. Rudež, potem pa tudi p. Tomažin v začetku svojega življenja v Zambiji, nam sedaj piše prvič drug slovenski jezuitski misijonar, ki tam deluje v mestu Katondwe, p. JANEZ MUJDRICA S.J. Njegovo pismo kar v celoti objavljamo, ker iz njega lepo diha misijonarjeva topla in skromna osebnost:
„Oprostite, da se Vam tako dolgo ne oglasim! Sram me je! Pisali ste mi pred dobrega pol leta in poslali ste mi tudi darove dobrotnikov, ki se sanje lepo zahvaljujem. Spominjam se Vas vseh v molitvah, pišem Vam Pa ne, kakor tudi moji mami ne, ki se zelo jezi. Nisem za pisanje. Ne gre
pa ne gre. Vam pa teče v izobilju-Vaše srce nosi v sebi ves svet, moje pa le Katondwe. Moje srce je manj-hno, oči so kratkovidne... Lenček se zanima za vse, Mujdrica pa le za najbližje okolje...
Tukaj mi je všeč. Pred letom dni sem se sicer počutil, kot če bi jahal divjega bika, ki bi me na vsak način hotel vreči raz sebe na tla in me pomendrati. Zdaj pa sva z bikom velika prijatelja. Prepričal sem se in si dokazal, da je človek lahko zelo srečen tudi tu, če si zažvižga in zapoje, češ, dobra volja je najbolja, če si najde prijatelje in doživlja, da je življenje nekaj čudovitega. .. Iz-gleda, da me imajo ljudje radi. Hvala Vam za vse!“
Tudi od dveh minoritov, ki delujeta v Zambiji, imamo pismo, in sicer od novodošlega p. ERNESTA BENKA iz kraja Luanshya. Misijonar nam je pisal koncem meseca julija 1982:
„Prav lepa hvala za Vaše pismo in še posebej za velikodušni dar! Vaše pismo sem poslal našemu p. Martinu v Graz. Prepričan sem, da bo Vašega obiska zelo vesel, ko se znajdete v Evropi. On je bil dolga leta voditelj slovenskih minoritov in prvi provin-cial naše province, ko smo se oddelili od hrvaške. Po svoje je bil duhovni vodja vseh nas mlajših. Sedaj je župnik v župniji Marije Pomočnice v Grazu, in kadar z Mihom kaj potrebujeva, se vedno obrneva nanj. Sicer nama veliko ne piše, a pošlje vedno vse, za kar ga prosiva.
Denar, ki ste mi ga namenili, bo šel za poravnavo dolgov Mihove cerkve. Jaz za sedaj še ne načrtujem nobenih gradbenih del, zato ga oddam tja, kjer je potreba največja.
Prevzel sem misijon z 18 verskimi centri v okolici Ibenge. Ker še ne obvladam jezika domačinov, se poslužujem katehistov. Bilo me je strah pre-
vzeti tako veliko področje, a sedaj vidim, da ni tako hudo. Jezik je precej težak in bo trajalo verjetno precej časa, predno bom mogel zares v njem spregovoriti ljudem, od ,,srca do srca“ v tej čibemščini. Počasi bo tudi do tega prišlo.
O sončni in senčni strani mojega delokroga Vam bom skušal pisati prihodnjič, saj ga moram najprej malo bolje spoznati. Upam, da bom do tedaj prejel tudi kaj slik od naših ljudi.“
Isti misijonar nam je naslednje pismo z začetka decembra pisal že iz Uondola, kamor je odšel za nekaj mesecev na osnovni študij čibemščine. O tem piše tole:
„Življenje tukaj na severu dežele je zelo zanimivo. Moderna civilizacija še ni prodrla v te kraje.
Na tečaju za jezik nas je 12 duhovnikov in en laični misijonar. Letos je prišla precej močna skupina salezijancev iz Poljske, ki bodo v različnih škofijah Zambije delovali pred vsem za mladino. Večina izmed njih je z menoj na tečaju. Potem je tu še nemški duhovnik, ki bo v bližnji bodočnosti prevzel vodstvo neke misijonske šole, in mlad laik, ki je pi’išel sem za tri leta in bo pomagal belim očetom pri njihovem pastoralnem delu.“
TANZANIJA
Od beneškega Slovenca, misijonarja o. EMILA ČUKA iz družbe Konsola-ta misijonarjev, imamo štiri pisma iz lanskega leta, ki jih nismo objavili.
Prvega nam je pisal v začetku leta 1982. V njem se zahvaljuje za denarno pomoč, ki jo je prejel od Misijonske znamkarske akcije in iz sklada „Katoliških misijonov“ za vse slovenske misijonarje. Potem pa izraža bojazen, da bo v letu 1982 skoraj po celi Tanzaniji vladala lakota, kajti deževje je nastopilo veliko prepozno in žito ne bo obrodilo ali le prav malo. Pove tudi, da se je v področju Dar Es Sa-
laam in Tanga razpasla posebna epidemija, ki povsem ali deloma oslepi ljudi; dotedaj jih je obolelo že nad 2.000. Končno nam sporoča, da sredi februarja odpotuje za 4 mesece na dopust v Julijsko Benečijo k svojim domačim, morda bo šel pa tudi v Kanado, da tam obišče enega svojih bratov in njegove domače, ki jih ni videl od leta 1949.
Naslednje njegovo pismo z dne 27. julija je že iz njegovega rojstnega kraja Dolenja. V tem nam poroča o svojih doživetjih na dopustu. Pravi, da se mu ta že končuje, kajti 10. avgusta že odpotuje in naslednji dan se bo že spet znašel v Tanzaniji. S tem dopustom, pravi, je bil zelo zadovoljen. Med drugim je bil tudi 21 dni v Kanadi, kjer se je nekaj dni zadržal tudi v Scarborough pri velikem misijonskem delavcu, bivšem kitajskem misijonarju Karlu Wolbangu CM; tam je spoznal tudi njegovo požrtvovalno misijonsko sodelavko Sonjo Ferjan. Izročila sta mu 1.000 dolarjev iz zaloge Misijonske znamkarske akcije in še 100 mašnih intencij. Pravi, da nikdar ni pričakoval take uslužnosti in tolike dobrote. Ko se je vrnil v Evropo, je poromal še v Lurd, kjer se je spominjal vseh slovenskih misijonskih dobrotnikov. Potoval je tudi v Split na novo mašo mladega duhovnika Hrvata, ki bo prihodnje leto prišel kot misijonar Fidei Donum.
Tretje in četrto pismo pa kar v celoti prevedemo v slovenščino. Kot vemo, misijonar čuk ne zna slovenskega jezika, ker se je od otroških let vzgajal samo med Italijani in je bil zelo malo doma, kjer so sicer govorili slovensko, zato so vsa njegova pisma pisana v italijanščini. To pismo nam je pisal 20. avgusta 1982 iz kraja Irin-ga. Takole se glasi:
„Pred petimi dnevi sem srečno prišel nazaj sem v Iringo, kjer sem se že lotil mojega novega dela: Pred-
Misijonar Čuk je k gornji sliki napisal: ,,Tu sem z Niki Šaričem, misijonarjem Fidei Donum v Tanzaniji. Sva pred šofori, pod katerimi je bilo slavnostno novomašno kosilo ob novi ^aši duhovnika Dragana Klapeža, ki je potem tudi odpotoval v Tanzanijo nam na pomoč.“
stojnik hiše, ki je naša največja postojanka v Tanzaniji, sodelavec družbenega ekonoma, odgovoren za naše centralno skladišče.
Od doma sem odpotoval 10. avgusta. £al mi je, da nisem mogel obiskati Gorice in Ljubljane na naslovih, ki ste mi jih bili poslali. V Rimu sem se udeležil javne papeške avdijence.
V Dar Es Salaamu nas je sprejela vročina 331' Celsija in 97% vlage v zraku. V Iringo sem dospel 14. avgusta. Tja smo se pripeljali v poltovornjaku znamke Peugeot, ki je bil poln turistov, željnih obiskati naše misijone, in pa prtljage. Še isti večer in z istim vozilom sem dospel do kraja Gsakami, da sem tam pustil neko sestro, ki je dospela z menoj iz Italije. Tisti dan sem napravil v celoti 700 krn avtovožnje v vročini.
Naslednji dan je bil praznik Marijinega vnebovzetja in sem ostal lepo doma. Dan kasneje sem pa potoval v Kipengere, da vzamem svoje stvari in se poslovim od tega mojega prejšnjega misijona; tako sem spet napravil 750 km poti.
Zdaj sem pa že povsem v delu, ki mi je bilo dodeljeno.“
Zadnje misijonarjevo pismo je z dne 14. oktobra, ki ga tudi prevajamo v celoti:
„Z velikim veseljem sem prejel Vaše prvo pismo po mojem povratku z dopusta. Srčna Vam hvala za poslano iz sklada KM vsem dobrotnikom!
Zdaj sem že nekaj časa v svojem novem delu. Ne zadoščajo mi dnevne ure, če hočem vse sproti urediti, posebno še, ker je dela zdaj, ko sta odsotna krajevni višji predstojnik in
krajevni ekonom, še več nad menoj, saj sem odgovoren za prav vse. In če Vam danes morem pisati, je to le zato, ker sem se udeležil duhovnih vaj 80 km stran. Tudi naslednja dva tedna predvidevam polne roke dela, ker bom ves čas sam za vse vodstvo. V našo hišo tudi prihaja od časa do časa kakih trideset sobratov raznih misijonov v okolici, zlasti na razne sestanke, in tedaj je treba za vse poskrbeti. Hvala Bogu, da sem zdrav!
Sredi preteklega meseca sem sodeloval v naši župniji Iringa pri slovesnosti svete birme. Bilo je 320 birmancev, med njimi tudi skupina starčkov, katere je božje ljudstvo viharno pozdravljalo. Vsakemu birmancu, ki zna brati, smo darovali knjigo Dejanja apostolov, ostalim pa rožni venec. A to je bila šele prva skupina birmancev, kajti župnija ima zelo veliko katoličanov. Druga skupina bo birmana prvo oktobersko nedeljo.
26. septembra smo tu praznovali tako v cerkvi kot zunaj cerkve 50-letni-co ustanovitve misijona v sosednji župniji Irole. Tudi ta praznik je bil pomemben in poln radosti, posebno ker je ena od sester-domačink iz kraja slavila 25-letnico svetih zaobljub, 26 parov pa 25-letnico zakramenta sv. zakona.“
JUŽNA AFRIKA
Iz. Silverstona imamo pismo od bolnega p. ALBINA KLADNIKA iz družbe kombonijcev. Pisal nam je 20. julija 1982. Zahvaljuje se za poslani denar za vse tri misijonarje iste družbe tamkaj, nato pa nadaljuje:
„Odkar sem bil v bolnišnici, se mi je zdravje poslabšalo. Naj se zgodi božja volja! Vendar pa še pomagam v misijonu. Tudi župnik Italijan, ki Vas je spremljal po Pretoriji, je bil bolan in potem tri tedne na počitnicah, pa sem ga moral celo nadome-stovati. Zdaj bo šel nazaj v Italijo. Ni več mlad in zdrav tudi ne.
Drugače tu ni nič posebnega. Stavke delavcev so na dnevnem redu. Tu je vsa industrija v privatnih rokah. Družba je nekaterim delavcem, ki so že dalj časa v službi, povišala plačo za 12 %, drugim pa samo za 9 c/o. Potem so se delavci med seboj stepli in sta bila dva mrtva. Nikakor pa ni res, da bi družba povišala plačo le belim, črnim pa ne. Levičarsko časopisje v tem smislu laže.
Naš župnik med črnimi v Mame-lodi, ki mu pomagam, kolikor morem, pripravlja sveto birmo v črni župniji, kakor si jo lani sam doživel pri nas. Župnik je zelo natančen, skoro preveč za primitivce. Hoče, da so vsi dobro pripravljeni. Težave so s starejšimi ljudmi. Sicer pa je duhovno stanje v naselbini kar zadovoljivo. Ob nedeljah spovedujem in ni ne konca ne kraja. Med tem ko so beli katoličani skoraj povsem opustili sveto spoved in gredo kljub temu k obhajilu, se črni še vedno lepo spovedujejo.
Vsak dan molim za misijonske dobrotnike! Moli tudi Ti zame!“
6. decembra 1982 pa nam isti p. Kladnik poroča sledeče:
„Naš dobri predstojnik p. Brossig je na žalost prestavljen na postajo, kjer deluje p. Bratina. Brat, ki je bil s p. Bratinom, je kar nanagloma umrl, pa p. Bratina ne morejo pustiti samega, kajti se je že zelo postaral. Zdi se mi, da si je p. Brossig sam želel biti prestavljen. Na njegovo mesto pa pride p. Anton, ki nas je peljal iz Glen-Covvija k p. Bratinu, ko si nas Ti obiskal in je s Teboj špansko govoril. Tisti župnik za bele v Silverstonu, Italijan, ki je bil že nad 20 let tudi v Ugandi, se je pa vrnil v Italijo. Sedaj jaz berem mašo za župnijo ob sobotah zvečer in v nedeljo, dokler na to mesto ne nastavijo drugega župnika. Pričakujemo ga v februarju, če bo dobil od države dovoljenje za naselitev.
Meni gre po navadi, še vedno hodim k zdravniku in v državno bolnico na pregled. Sem se že kar naveličal. Misijon se pa lepo razvija. Pred kratkim je bilo 110 ljudi krščenih. Nova cerkev je vsako nedeljo čisto napolnjena. Zbor še vedno lepo prepeva pri službi božji. Zadnje čase se Pa tu zelo čuti gospodarska depresija. Tovarne v naši črnski rezervaciji Ma-nielodi so odpustile 3.000 črnih delavcev, ki nimajo nobenega zavarovanja ob brezposelnosti. To bo hudo posebno za družinske očete.“
Iz kraja Heirachabis nam je sredi septembra 1982 pisala s. VINCENCIJA NOVAK:
„Naš misijon tu se kar hitro razbija. Pred mesecem dni smo imeli 200 otrok, ki zanje v vsem skrbimo, da-nes jih je že 211. Naše spalnice in obednice so že zdavnaj premajhne. Pa ljubi Bog nam pošilja dušice, ki še ne poznajo Jezusa in so brez vsake Uglajenosti. Celo afriški jezik slabo govorijo in o angleščini nimajo niti Pojma.
Zdaj imamo veliko število otrok, ki jih pripravljamo na sveti krst, pr-t'o spoved in prvo sveto obhajilo in sveto birmo. Kar skupaj bodo prejeli štiri svete zakramente; morje milosti jih bo zajelo! Naš misijonar je selo zahteven, kar seveda nam da toliko več dela, že hočemo, da bodo vsi otroci lepo pripravljeni.
Pred mesecem dni mo pokopali enega naših patrov oblatov, ki je nad 40 let oral in okopaval tukajšnjo misijonsko ledino.
V nedeljo 12. septembra nas je obiskal eden naših oblatov, ki je bil pred •Nema mesecema posvečen. Dal nam je svoj novomašni blagoslov ter opogumil našo mladino za duhovniški in redovniški poklic. Ostal je med nami ‘Iva dni in nam je govoril iz svojega bogatega znanja. Po njegovem odhodu so se nam javili trije fantje in
vprašali, če bi smeli študirati za duhovnike. Prihodnjo nedeljo bo pa posvečen tisti naš bogoslovec Petrus, ki Vas je vozil z menoj, ko ste bili pri nas. Lepo je bilo tedaj, a prekratko!“
O slovesnostih v Pelli nam piše s. ELIZABETA POGORELC iz Port Nollotha v začetku oktobra, kajti ona se jih je udeležila. Tole nam ve povedati :
,.;28. septembra se je v katedrali v Pelli pri večerni sveti maši zbralo 40 oblatov, ki so somaševali. Cerkev je bila nabito polna. Po skupni večerji je bila kratka filmska predstava: Po sledeh sv. Frančiška Šaleškega. Nato so pa naše postulantke in novinke uprizorile igro, ki je govorila o pogumu naših pionirjev, že davno umrlih misijonarjev, zlasti škofa M. Simona, ki je 50 let deloval v težkih okoliščinah tedanjega časa.
Naslednji dan je bila dopoldne posvetitev katedrale Brezmadežne Device Marije in novega kamnitega oltarja. Sveto mašo je daroval naš škof-oblat Minder. Vsa slovesnost je bila v govorici domačinov, tako da je vsa cerkev sodelovala. Po kosilu so se udeleženci podali na ogled raznih znamenitosti v okolici. Proti večeru je bil slovesni blagoslov z Najsvetejšim. Nato se je vsa naša duhovna družina oblatov in oblatinj posvetila Presv. Srcu Jezusovemu. Po skupni večerji nam je tukajšnja mladina predstavila nekaj dogodkov iz življenja začetnikov naše družbe oblatov.
30. septembra je bila zgodaj zjutraj sveta maša za vse rajne misijonarje in misijonarke. Glavni maše-valec je bil naš škof E. Schloterback iz Namibije. Potem smo se vsi podali na grobove na pokopališču poleg katedrale; v procesiji tja smo molili rožni venec zanje in za njih večno srečo.“
iz misiJonsKecfl zmm
MISIJONSKA NEDELJA NA GORIŠKEM IN TRŽAŠKEM
V Gorici za vsako misijonsko nedeljo izdajo list Misijonska nedelja kot prilogo „Katoliškemu glasu“ in ga razširijo po vsem slovenskem zamejskem Primorju.
Ovitek v dveh barvah na ilustracijskem papirju prinaša veliko sliko srečanja dveh misijonarjev v Indoneziji in prizor iz življenja v indijski vasi, na notranjih straneh pa je objavljen seznam misijonskih darov, iz katerega razvidimo glede slovenskih vernikov na Goriškem in Tržaškem, da so skupno darovali v razne misijonske namene v času od misijonske nedelje 1981 do mis. nedelje 1982 65.175.615 Lir, kar je vsekakor lepa vsota za zamejske rojake.
Notranjost lista vsebuje 16 strani na dobrem časopisnem papirju in objavlja tele sestavke: Poslanica Janeza Pavla II. za svetovni misijonski dan — Misijonska pesem: Tebe, večni Bog nebeški, in nje razlaga - Glas vpijočega (ponatis iz KM) — Pri misijonarju Ivanu Štantu v Ihosyju (ponatis iz KM) — Pesem o. Jožeta Cukaleta S.J. „Veter me je spomnil“ — Zgodba o zvonovih (kako je misijonar Kosmač prišel do slovenskih zvonov na misijonu) — Svetovna verstva — Pisma pričevalcev iz nesvobodnega Vietnama (objavlja bivši misijonar Andrej Majcen SDB) - Pesem misijonarja o. Vladimirja Kosa „Vaš reporter“ — Obleka za Tretji svet - Gobavci na Madagaskarju (Ponatis iz KM).
Poleg te posebne misijonske publikacije z zanimivo vsebino je tudi tednik „Katoliški Glas“ za misijonsko nedeljo 1982 objavil uvodnik: „Cerkev je po svoji naravi misijonarska“, sestavka „Okno v misijonski svet“ in „Preteklo je 30 let“ (Andrej Majcen SDB) in tudi sliko z misijona p. Tomažina v Zambiji na prvi strani. Vidi se, da je „Katoliški Glas“ tudi resnično katolični list. V listu za misijonsko nedeljo so objavljeni tudi trije oglasi misijonskih prireditev okrog misijonske nedelje: O srečelovu za slovenske misijonarje v Marijinem domu v Rojanu v Trstu, o Misijonski prireditvi v Marijinem domu na Via Risorta 3 v Trstu z igrico „Misijoni in naš čas“ in s filmom o Baragu „Sledovi“, pa oglas za misijonsko prireditev v Gorici na misijonsko nedeljo, ki vabi k molitveni uri za misijone in k nastopu gojenk Gospodinjske šole is Šentjakoba na Koroškem z igro „Frančiškovo poveličanje in trpljenje“; tudi k bogatemu srečolovu za misijone pri tej prireditvi vabijo.
Vsekakor je treba reči, da goriški in tržaški dušni pastirji ob vsakoletni misijonski nedelji lepo opozorijo svoje vernike na misijonski praznik ne le v cerkvi, ampak tudi z zunanjimi prireditvami, in da se verniki lepo odzivajo in zlasti hvalevredno žrtvujejo za slovenske msijonarje.
V naslednjem naj objavimo o prireditvah iz „Katoliškega glasa“ z dne 28. oktobra 1982 dve poročili, ki sta tam objavljeni.
MISIJONSKA NEDELJA IN PRIREDITEV V GORICI
Misijonska nedelja 24. oktobra z misijonsko prireditvijo in srečelovom v Katoliškem domu je postala trdna tradicija, ki vsako leto napolni dvorano. Tudi letos je bilo tako.
Prejšnji dan je močno deževalo in bali smo se, kako. bo v nedeljo. Toda vreme je bilo dovolj lepo, da so se verniki brez težav udeležili jutranjih maš, pri katerih se je delila brošura „Misijonska nedelja“. Tudi darovali so velikodušno za misijone. Prvi podatki napovedujejo, da smo v tem oziru prekosili vse dosedanje rekorde.
Goriški skavti in skavtinje so se udeležili sv. maše na Placuti ob 10. uri in jo po svoje oblikovali. Po maši so se zbrali v Katoliškem domu na prvo večje srečanje v novem delovnem letu. Pri tem so se posebej spomnili tudi misijonov, saj zanje veliko naredijo, zlasti z nabiranjem papirja. Lani so ga nabrali za šest milijonov; denar so izročili škofijskemu misijonskemu centru za misijone na Slonokoščeni obali v škofiji Bouake.
Vrh praznovanja pa je bila prireditev v Katoliškem domu. Kot gostje so nastopile gojenke strokovne šole za ženske poklice v Št. Jakobu v Rožu na Koroškem. Za 800-letnico smrti sv. Frančiška Asiškega so naštudirale versko igro „Blaženost in trpljenje sv. Frančiška“. Besedilo je priredil prof. Mirko Mahnič po knjigi italijanskega pisatelja in redovnika samotarja Carla Ganeta „Io, Francesco“. Med igro so vpleteni pevski vložki, ki jih izvaja dekliški zbor. Sceno, ki predstavlja nekdanji Assisi, je pripravil Saša Kump, glasbo je komponiral prof. Jože Ropitz, igro pa je režiral Peter Sticker. Dekleta so se potrudile, da so igro živo podale. Zlasti so ugajali pevski in glasbeni vložki.
Igra sama je pravzaprav meditacija o Frančišku, človeku, ki ga je bilo v mladosti samo posvetno veselje, ki ga pa ni moglo, osrečiti. Zato je iskal in našel srečo drugje, v posnemanju Kristusa v njegovem uboštvu. „Poročil sem se z gospo Uboštvo (con la Madonna Poverta) in zdaj ne poznam več strahu. Še več, začel sem živeti v resnični svobodi.“ Osvobojen vseh materialnih vezi Frančišek vidi, kar prej ni videl. „Prej nisem videl ničesar. Zdaj pa vidim sonce, luno, zemljo, studence, cvetje.“
■Res, meditacija za nas sodobne ljudi, ki ne vidimo drugega kot televizor, avto, motor, delo in denar.
Pred začetkom igre so dekleta zapela tri ljudske pesmi. Prof. Zerzer je pa prisotne pozdravil v imenu koroške Krščanske kulturne zveze, ki je gostovanje omogočila, goriški zastopnik pa je v pozdravu izrekel misel, da smo včasih dejali: človek obrača, Bog pa obrne. Sedaj moramo nekoliko menjati: Človek obrača, politiki pa obrnejo. Saj so bili za to. nedeljo povabljeni igralci in pevke Cerknice, ki pa so zaradi znanih omejitev pri prehodu meje morali gostovanje odpovedati.
Za otroke in tudi odrasle je bil zanimiv tudi srečelov. Zelo bogat na dobitkih je bil in srečke so kaj kmalu pošle. Misijonski krožek se zahvaljuje vsem darovalcem dobitkov za srečolov, dekletom in šolskim sestram iz Št. Jakoba pa za njihov izvirni nastop.
MISIJONSKA PRIREDITEV V MARIJINEM DOMU V TRSTU
Izkoriščanje, brezposelnost, mamila, zločinstvo; s to tematiko sodobne družbe se je spoprijela šentjakobska mladina na misijonsko nedeljo v Marijinem domu, ul. Itisorta 3.
Vmesni zvoki kitare ter registrirani pomožni glasovi so popestrili in dopolnjevali dramatičnost besedila brezizhodne teme. Nakazani pa so bili tudi vzroki takega stanja: zapiranje oči in ušes dvatisočletnemu oznanilu: „Jaz sem pot, resnica in življenje“... „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi“... Ali: „Gorje svetu zaradi pohujšanja“!
Pri vsem razkošju luči, ki si jo lahko privoščimo, še vedno velja ugotovitev evangelista Janeza: „Luč sveti v temi, a tema je ni sprejela“! Ko bi ta luč najprej nas do dna prešinila, bi postali misijonarji svojega okolja, z razumevanjem bi sprejeli brata ali sestro v stiski.
Tako nekako je izzvenela vsebina prizorov. Morda se je kdo vprašal, kaj je bilo v teh prizorih misijonskega? Naš domač misijon je bil to, na nov način prikazan, ki se nas prav od blizu tiče. Ko bi le ne ostalo samo pri besedah, nas vznemirilo tja do najvišjih mest, da bi se vsi čutili odgovorne.
Besedilo je priredila in režirala ga. Dina Slama. Treba je pohvaliti vse nastopajoče, posebne talente pa kaže 11-letna Irena. V vseh odtenkih bodisi govora kot mimike daje čutiti veliko mero muzikalične interpretacije.
Prireditev se je zaključila s filmom o škofu Baragu. Tako se je moglo naše širše občinstvo seznaniti o zgodovinsko-kultumo' pomembnem delu tega našega rojaka med Indijanci-Očipvejci.
32. MISIJONSKA TOMBOLA V ARGENTINI
Saj smo predvidevali, da letos ta tradicionalna prireditev v pomoč vsem slovenskim misijonarjem ne bo rodila kaj dosti dolarjev zanje, a ko so še isti večer organizatorji zračunali, koliko je dala čistega dobička, so bili kar žalostni. Toliko žrtev, toliko sodelovanja, toliko darov, pa vse skupaj komaj 2.250 dolarjev za misijonarje! Pač najvernejši odraz obupnih gospodarskih razmer v današnji Argentini.
Ker je naneslo, da je mogla biti tombola šele 9. januarja, ko mnogi že odidejo na letovanje, je bilo udeležencev nekoliko manj kot prejšnje leto, vendar več kot predlanskim, ko smo izkupili za misijonarje kar 18.000 dolarjev, in lani še 7.500. Kajpada; predlanskim se je dobil dolar za 2.000 pesov, letos smo pa morali za vsak dolar odšteti kar 65.000 pesov. .. Radi težkih gospodarskih okoliščin misijonski prijatelji tudi niso mogli na splošno toliko žrtvovati kot prejšnja leta, čeprav je bila zavzetost prav tako velika kot preje, lahko rečemo, da morda še večja, kajti s tombolo smo združili tudi obhajanje 70-letnice našega misijonskega zdravnika dr. Janeža in 35-letnice, odkar je odšel izmed nas iz Buenos Airesa na Kitajsko.
Najvažnejši sodelavci so bili kajpada spet rojaki Slovenske vasi, to pot pod odličnim vodstvom bivšega gojenca Misijonskega zavoda Francita Stanovnika, tajnika tukajšnje srednje šole v Baragovem misijonišču, in pa ekipa takozvanih „misijonarjev“, ki že 35 let delajo za misijone in so v slovenski skupnosti znani in vplivni javni delavci: Marijan Loboda, Lojze Rezelj,
Lojze Lavrič, Aleš Avguštin in Jože Tomaževič pa Marjan Amon ter njihove družine, ki so prevzeli prodajo tablic v predprodaji po slovenskih središčih ter pobiranje dobitkov in darov zanje, pa tudi na sami tomboli domala vsi sodelovali.
Velikega pomena za uspeh prireditve so bili kajpada tudi darovalci dobitkov ali denarja za njih nakup, kajti misijonska tombola ni priljubljena Je radi predmetov iz misijonskih krajev, ampak tudi radi vseh drugih res lepih in vrednih dobitkov na njej. Med darovalci omenimo le glavne:
Luka Milharčič, glavni dobitek, barvni televizijski aparat; EME, Slovensko kovinaisko podjetje: sobni kamin, miza za likanje, ležalni stol; Stane Mehle, »Alpe“: velik ventilator s stojalom: tovarna Ciudadela: 100 parov nogavic; akad. kipar France Ahčin: relief Svete družine; dr. Janko Brumec: otroški voziček in pleteni stol; Janez Kregar: 100 novih kaset za snemanje; Maks Brumec: velika salonska svetilka; dr. Vladimir Pezdirc: moderni elektronski računalnik; Darko Šuštaršič: stenska električna ura; Terezija Voršič, vokvi-rjena oljna slika, lastno slikarsko delo; tvrdka Kosančič: 12 puloverjev; Anton Cerar: stekleno-bronasta mizica; Slavko Rupnik: kitara; Lojze Rezelj: ura-radio (v spomin pokojne mame); Zdenko Hribar: zapestna ura; CASEC, Men-doza: zaboj keramičnih vaz; Tone Bidovec: dva kosa blaga: Peter Bergant: več otroških pletenih obleke; Kočar Lojze: več puloverjev; Anton Kastelic: zaboj steklenic najboljšega vina; Jože Šeme: več igrač; N.N. likalnik in hladilnik za piknike; itd. itd.
Kajpada smo mnogo vrednih in lepih stvari tudi kupili, in sicer z denarjem, ki so ga naslednji darovalci poklonili za dobitke, da omenimo spet le največje prispevke: Editorial Baraga del Centro Misional Baraga, 5.035.000 pesov; brata Črnak, 5.000.000 pesov; „Sloga“ za oglase na tablicah: 2.000.000 pesov; enako vsoto so darovali še: Franc Novak, Rio Negro, družina Franceta Malovrha in Jože Šenk. 1.500.000 je darovala družina Bidovec. Po 1.000.000 so darovali: Oblak Feliks, France Škulj, Florijan Jagodic, Zupan Herman, st.; Amon Janez in Tone Oblak. Po 500.000 so darovali: družina Sušnika Jakoba, Jože Keržišnik, Amon Marjan, ga. Pahor, Marjan Hribar, N.N. Slomškov dom, Jože Črnak, st., Ivanka Kušar. Poleg tega sta darovala Franc Kores 60 dolarjev USA in Francka Tomazin 20 dolarjev.
Kako je prireditev potekala?
Zjutraj je vreme nekam grozilo, a popoldne se je prav lepo uredilo. Tom-bolski prostor je bil spet pred vsem na dvorišču Misijonskega zavoda, pa vseskozi po dvoriščih Baragovega misijonišča. Pri vhodu so se delile v slovenščini in kasteljanščini (radi številnih navzočih argentinskih prijateljev) spominske štiristranske sličice dr. Janeža s kratkim orisom njegovega misijonskega dejstvovanja, kar se je delilo namesto tradicionalnih tombolskih znakov. Po prostoru so bile na več krajih pripravljene mize s pozdravnimi polami za dr. Janeža in misijonski sodelavci so nudili ljudem priliko, da so se na pole podpisali, kar se je potem takoj po tomboli vse poslalo našemu »nisijonskemu zdravniku. Kot je to običajno pri vseh slovenskih prireditvah, fcjer ni vstopnine, so se pobirali prostovoljni prispevki, kar je šlo vse za slovenske misijonarje. Na dvorišču farnega kolegija je bila pripravljena igra: Vsaka zadene. Na koncu dvorišča Misijonskega kolegija je bil velik napis: Vsi za vse slovenske misijonarje, spodaj pa razstavljeni številni dobitki; na desno °d razstavnega prostora je bil takozvani „Misijonski štant“, za katerega je
narisal izvirni napis bivši triletni malgaški laični misijonar Tone Jemec, ki je v Parizu študiral kiparstvo; pod napisom so bili razstavljeni krasni predmeti, ki so jih poslali slovenski misijonarji in so bili naprodaj.
Pred igranjem tombole je bila v cerkvi Marije Kralice sveta maša za slovenske msijonarje, ki jo je daroval in pridigal obiskovalec slovenskih misijonarjev Ladislav Lenček, ki tudi urejuje njihovo glasilo „Katoliški misijoni“. Na koncu je vsa cerkev zapela zahvalno pesem, ki jo je intoniral; s tem so se zahvalili Gospodu za milost dr. Janeževega 35 letnega delovanja in za vztrajno delo vseh drugih, pa tudi za 60 let „Katoliških misijonov“.
Ob 18 točno se je začela sama tombola. Naprej sta vodja tombole Lenček in njegov zvesti sodelavec Lojze Rezelj predstavila navzočim slovenskega misijonarja, salezijanskega brata Štefana Burja, ki je bil prav tedaj na dopustu v Slovenski vasi pri svojcih in bo kmalu odšel nazaj v Kenijo; misijonar Burja se je zahvalil vsem za vso pomoč ne le v svojem, ampak vseh slovenskih misijonarjev imenu, rojaki pa so ga viharno pozdravili. Nato smo najprej izžrebali 10 številk srečk „Bog plačaj“ za misijonske predmete, nato pa se je vrstilo klicanje številk za kvateme, činkvine in tombole ter razdeljevanje dobitkov, kar je vse v najlepšem redu potekalo. Nad 360 rojakov je prejelo vsak svoj dobitek, ko se jim je sreča nasmehnila.
Ob 20.30 se je tombola končala in ljudje so se začeli razhajati, veseli, da so opravili dobro delo v pomoč slovenskim misijonarjem, „nekaj lepega za Boga“, kakor bi rekla mati Terezija.
V naslednjem podajamo nekak obračun, pregled dohodkov in izdatkov, vsem dragim misijonskim prijateljem, zlasti tistim, ki so požrtvovalno sodelovali, na vpogled:
DOHODKI
Prodaja tablic (ki so bile po 20.000 pesov); 109.480.000 pesov.
Darovi za dobitke: 25.000.000 pesov.
Ponovna prodaja tablic, ki so že enkrat zadele: 5.380.000 pesov.
Darovi tistih, ki so kaj večjega zadeli: 3.200.000 pesov.
Oglasi „Sloge“ na tablicah: 2.000.000 pesov.
Igra Vsaka zadene: 7.450.000 pesov.
Prostovoljni prispevki pri vhodu: 8.035.000 pesov.
Prodaja v „Misijonskem štantu“: 7.000.000 pesov.
Bar (pijača in jedača): 33.751.000 pesov.
Vse skupaj dohodkov približno: 221.300.000 pesov.
IZDATKI
Nakup dobitkov: 40.853.000 pesov.
Bar: 20.000.000 pesov.
Ozvočenje vsega prostora: 1.500.000 pesov.
Tiskovine 9.035.000 pesov.
Oglasi, pred vsem v Oznanilu, in eden v Svobodni Sloveniji: 6.562.000 pesov. Razno drobno: 1.100.000 pesov.
Vsega skupaj izdatkov za približno 75.000.000 pesov.
Čistega dobička 146.000.000 pesov ali 2.250 dolarjev.
VSEM ZA VSE ISKRENI BOG PLAČAJ!
L.L. C.M.
QBfisajQtDstnLi ®[?(riaaLi][n[!.0®
Dva slovenska misijonarja nagrajena z literarno nagrado! Slovenska kulturna akcija s sedežem v Buenos Airesu je razpisala literarni natečaj, za katerega je daroval Viktor Pipp iz Venezuele vsoto 1.000 dolarjev. Prvo nagrado je prejel misijonar o. Jože Cukale S.J., ki je obenem tudi slovenski pesnik in pisatelj, za svojo novelo ,.Jezne ulice“, kjer predoči vso, včasih ne le nemirno, ampak za misijonarja tudi nevarno pestrost misijonskega okolja in življenje v Indiji. Tudi misijonski prijatelji, posebno pa „Katoliški misijoni“ svojemu sodelavcu in vrlemu misijonarju čestitajo k lepemu literarnemu dosežku, ki je obenem tudi misijonskega pomena, saj bo novela objavljena v ugledni izseljenski reviji „Meddobje“ in bodo na ta način slovenski izobraženci vsega sveta ob nje branju za kako uro zaživeli s Cukalom v v njegovem misijonskem svetu. — Nagrajena je bila tudi novela misijonarja o. Vladimirja Kosa S.J., ki ga ves slovenski svet pozna kot izredno plodovitega pesnika, a je njegova moč tudi v novelistiki. Kos je v noveli „Trije ljudje“ Prikazal doživetje slovenskega zdomca v snežnih planjavah Kanade. Obema misijonarjema je SKA že poslala nagradi, Cukalu 500, Kosu pa 150 dolarjev (to drugo nagrado natečaja za 300 dolarjev je imel Kos deliti še z nagrajencem Levom Detelom!) Obema misijonarjema bo ta dolarska injekcija pomagala pri misijonskem delu. Da, tudi z literarnimi zmožnostmi je kdaj mogoče doseči kaj za misijone...
Veseli smo novega slovenskega misijonarja in ga toplo pozdravljamo! To je dr. Slavko Snoj SDB, ki se nam je ooglasil s kratkim božičnim pismom, v katerem se nam takole predstavi: „Sem med novejšimi delavci v Gospodovem vinogradu v Afriki, in sicer v Zairu. Tu sem od meseca oktobra in počasi spoznavam to tretjo največjo afriško državo, skoraj desetkrat večjo kot Jugoslavija, ki se duši v opoju politične in gospodarske (ne!)samostojnosti. Glavno delo me seveda še čaka, morda tudi pri poučevanju domačih bogoslovcev.“ Kajpada, kako ne bi afriški misijon izrabil bogastva znanja tega Don Boskovega sina, ki je tik pred odhodom v misijone doktoriral iz bogoslovne vede! Naš misijonski obiskovalec trdno upa, da ga bo našel na kakem afriškem bogoslovju kot profesorja, ko se sredi leta še zadnjič poda v črno Afriko!
Sestra Štefana Sever iz družbe frančiškank Brezmadežne, misijonarka na Slonokoščeni obali, ki je njo in njene sosestre ter misijonarja Bajca naš Urednik-obiskovalec obiskal predlanskim, se še ni mogla vrniti na misijon Fresco radi operacije, kateri se je morala podvreči na dopustu. Takole nam piše tik pred Božičem: „Pišem iz materne hiše naše družbe, kjer se letos nahajam. Ledvice so mi eno zagodle in predstojniki menijo, da je po operaciji bolje ostati nekaj mesecev tukaj. Pa moram reči, da Afriko zelo pogrešam. Moje misli se stalno sprehajajo po Slonokoščeni obali. Upam, da bom drugo leto spet mogla nazaj med svoje črne bratce in sestrice.“
Tudi misijonska zdravnica dr. Janja žužek se nam je oglasila, in sicer še Vedno iz Brazilije, kjer je v soglasju s predstojništvom ostala do sedaj v moralno oporo svoji svakinji, ki ji je umrl mož, Janjin brat. Ko to pišemo, mora biti že spet pri svojih sosestrah v Londonu. Med drugim v pismu tudi sporoča žalostno vest, da se je edini duhovnik katoliškega kopskega obreda,
ki so ga imele njihove zdravstvene sestre za dušno pastirstvo v Attat bolnici, kjer se je tudi obiskovalec srečal z njim, ko je pred tremi leti obiskal Janjo v Etiopiji, smrtno ponesrečil z motornim kolesom. S. Janja v pismu zavzdihne: „Spet en duhovnik manj, ko jih že toliko manjka! Priporočam vam ga v molitev!“ Končno s. Janja še omenja, da bo tudi njena redovna in rodna sestra Rezka žužek, tudi misijonska zdravnica, morala zapustiti Severni Yemen v Arabiji, kjer je dolga leta izgorevala v Kristusovi ljubezni mohamedanskim bratom v trpljenju.
Kako so moi-ali biti veseli ne le jezuitski misijonarji, o. Jože Cukale in br. Leopold Vidmar S.J.. in hrvaška dva p. Gabrič in p. Polgar, ampak tudi toliko drugih slovenskih indijskih misijonarjev in misijonark, ko jih je v novembru obiskal, sam bivši misijonar v Zambiji, zdaj slovenski jezuitski pro-vincial o. Jože Kokalj! O njegovem potovanju in obiskovanju nam sam poroča v sestavku, ki ga v tej številki ponatiskujemo. Naše uredništvo je prejelo več razglednic z njegovim in obiskovanih misijonarjev pozdravi. Na eni je oče Cukale napisal: „Prvi obisk slovenskih jezuitov iz domovine. Ti si jim dal dober zgled!“ Jože Kokalj je pa dodal: „Hodim po Tvojih stopinjah in stopinjah naših hrabrih apostolov.“ — Lepo je, da so se obiskovalca pri svojih srečanjih spomnili, tako misijonarji kot novi obiskovalec o. Jože Kokalj!
V času, ko v Argentini v Baragovem misijonišču nad 1.000 rojakov igra v pomoč slovenskim misijonarjem misijonsko tombolo, so vsako leto na počitnicah v Kordobi številni slovenski otroci, ki na tisto nedeljo tudi igrajo svojo misijonsko tombolo in se s tem duhovno in žrtveno združijo s svojimi rojaki v središču. Prav pred zaključkom lista nam je eden od voditeljev kolonije, mladi Gregor Batagelj poslal vsoto 1.300.000 pesov s temile vrsticami: „Otroci XXI. počitniške kolonije Zedinjene Slovenije v Domu dr. Hanželiča v kordovskih planinah so zbrali za slovenske misijonarje to vsoto, ki jo prilogam.“ — Tako vodstvu kolonije kot nadebudni slovenski mladini, ki sredi počitniške razigranosti ne pozabi slovenskih misijonarjev in žrtvuje njim v pomoč, iskrena hvala in vse priznanje v imenu misijonarjev!
Opazovalec naj zaključi svoje kramljanje s poročilom o zvestem misijonskem prijateljstvu tistega izmed Slovencev, ki je prvi obiskal tudi vse indijske misijonarje, župnika Vinkota Zaletela. Ta po vsem svetu ljubljeni duhovnik od časa do časa, zlasti ob praznikih, vedno obdaruje mnogo znanih mu misijonarjev z zelenimi „podobicami“ — dolarji. Za zadnji Božič je na primer 13 misijonarjem naklonil skupno nad 500 dolarjev, pa še Mohorjev koledar in nekaj knjig jim je poslal. To je res misijonski prijatelj — v dejanju!
MISIJONSKI DAROVI
V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE
Argentina (v pesih): Družina Rezelj, ob mamini smrti, 1.000.000; družina Adamič Franc, 400.000; Ivan Mehle, 500.000; N.N., 100.000; Ana Loh, 50.000; Franc Mehle, 100.000; Marjan Lisjak 6.000; otroci XXI. počitniške kolonije Zedinjene Slovenije v Domu dr. Hanželiča v kordobskih hribih, 1.300.000; N.N. Slovenska vas, 200.000.
ZDA: Albin Šega, Chicago, za lačne otroke, 100 dolarjev.
Kanada: Jožef Kmetič, 500 kan. dolarjev.
Koroška (v šilingih): Po Dušnopastirskem uradu: za lačne 10.980; za gobave, 7.030; za krst poganskih otrok, 1.500 in zn kruh sv. Antona, 1.000.
Francija: N.N., Tucquegnieux, 500+600 frankov.
Za MISIJONE
Prof. Bibijana čujec, Kanada, 20 dolarjev; N. N., po mons. Oreharju, 400 dol.; Ludvik Lovšin, 10 kan. dolarjev; po dr. Vinku Brumnu, Argentina: N. N., Hur-lingham, 1.000.000; N. N., Hurlingham, 400.000; N. N., Hurlingham, 500.000 pesov; Žun Micka, 110.000 pesov.
ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za Rada Suš!?'ka na Madagaskarju, Marija Draksler, 100.000 pesov; za gobavce s. Pavlič na Madagaskarju, N.N., Tucquegnieux, Francija, 500 frankov; za p. Jožeta Cukala S.J. v Indiji, dr. Vladimir Pezdirc, 20 dolarjev; za mal-gaške misijonarje lačnim otrokom Pavla Selan, Argentina, 200.000 pesov.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
"KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče. Urejuje in upravlia Lenček Ladislav C M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska "Editorial Baraga del Centro Misional Baraga", Colćn 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1983 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev!). Letalsko pošiljanje 20 dolarjev več! V Argentini do konca februarja 800.000 pesov.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijonišče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Prov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejla.
ZDA: Rev. Charles A. Wo!bang CM, 131 Birchmount Road, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ar.a Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, III. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brown’s Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Quebec: rev. Jeretina Janez C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. H1X 1W6; Za Winnipeg in okolico: rev. Letonja C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg, Mon. R3B 0J3.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Francija: s. Cecilija Prebil, Rue du Bac 140, Paris 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020. Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretaha. Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
I
Laični misijonar Janko Erjavec iz Misijonskega zavoda Baragovega misijonišča je že peti gojenec, ki je šel, temeljito pripravljen, za tri leta pomagat našim maigaškim misijonarjem. Cerkev, posebno papež Janez Pavel II. v poslanici za zadnjo Misijonsko nedeljo, zelo povdarja pomembnost idealnih katoliških laikov pri misijonskem delu v misijonih.
Registre de Prop. Int, No. 169017 Director responsable, Lenžek Ladislav Domlcilio legal, Cochabambo 1467 Buenos Aires
tl»	FRANQUEO Conceslön	PAGADO N» 3143
3fji	TARIFA REDUCIDA Conceslön N9 5612