Poštnina plačan« v eotovini S ped. in abbon. postale. - II Gruppo 70 % Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - tel. 83-177 PODURF.DNIŠTVO : 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - tel. 414646 Polletna naročnina..............L 1.750 Letna naročnina ................L 3.500 Letna inozemstvo................L 4.500 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 mik Leto XXIV. - Štev. 40 (1222) Gorica - četrtek, 12. oktobra 1972 - Trst Posamezna številka L 80 Občni Ibor Slovenske SkllDIHISti Izbruhi histerije na Koroškem »Slovenska skupnost opravlja nenadomestljivo vlogo v slovenskem političnem življenju v zamejstvu,« je dejal dr. Drago Štoka v svojem tajniškem poročilu na rednem občnem zboru Slovenske skupnosti, ki je bil v nedeljo 8. oktobra v Finž-garjevem domu na Opčinah. »Njena prisotnost je trdna priča našega demokratičnega prepričanja in volje, da se stvarno rešijo še vsi tisti problemi, ki ovirajo nemoten razvoj Slovencev.« Po otvoritveni besedi so občni zbor pozdravili v imenu Narodnega sveta koroških Slovencev Filip Warasch, v imenu tržaške SDZ dr. Agneletto, brzojavko pa je poslala goriška SDZ. Redno delo se je nadaljevalo z branjem zapisnika lanskega občnega zbora, ki ga je podal dr. Janko Jež, s poročilom, ki ga je o delu sveta Slovenske skupnosti podal njegov predsednik dr. Zorko Harej, ter z osrednjim poročilom o današnjem političnem stanju, ki ga je razvil tajnik dr. Štoka. Sledila so poročila o delovanju Slovenske skupnosti oziroma izvoljenih predstavnikov v raznih organih. Tako je tržaški občinski odbornik dr. Dolhar podal obračun o dosedaj opravljenem delu na tržaški občini. Inž. Sosič je poročal o stanju na tržaški pokrajini, Antek Terčon, Vladimir Rebula, Glavko Petaros in podžupan Milič so pa podali izčrpno sliko o stanju v naših okoliških občinah. Dr. Aleš Lokar je poročal o svojem stališču v deželni socialno gospodarski komisiji. Občni zbor je nato soglasno potrdil volilni sporazum, ki ga je Slovenska skupnost sklenila s Slovensko demokratsko zvezo iz Trsta in s Slovensko levico. Na podlagi tega dogovora bodo prvi kandidati na listi Slovenske skupnosti dr. Rafko Dolhar, prof. Boris Pahor in Peter Udovič. Po krajšem premoru je občni zbor nadaljeval z diskusijo o poročilih. Mnogi udeleženci so v svojih posegih pokazali na še nerešene probleme in težave. Ob koncu sta bili sprejeti še dve resoluciji: ena poziva odgovorne oblasti, da se odločneje lotijo reševanja slovenskih vprašanj, predvsem slovenskih napisov, tako v naših krajih kot tudi na Koroškem, druga pa podrobneje opozarja na zadnje dogodke na Koroškem, katerih žrtev je prav slovenska manjšina. Udeleženci občnega zbora so potem enoglasne odobrili predlagano listo za svet Slovenske skupnosti. Svet je sedaj takole sestavljen: izvoljeni člani: dr. Zorko Harej, dr. Franc Mljač, dr. Drago Legiša, Marij Maver, dr. Teofil Simčič, Sergij Kocjančič, Saša Martelanc, Dušan Černe, Li-vij Valenčič, inž. Vladimir Vremec, dr. Al-do Štefančič, Saša Rudolf, prof. Maks Šah, Antek Terčon, Igor Tuta, Silvester Metlika, Mario Zahar, Polde Tomadin, Ivo Jev-nikar, Martin Brecelj, Alenka Rebula in Giani Kokoro vec; »de j ure« pa so še člani: dr. Drago Štoka, inž. Milan Sosič, dr. Rafko Dolhar, Glavko Petaros, Vladimir Rebula in Karlo Guštin. Ob koncu so bile še sprejete nekatere spremembe statuta Slovenske skupnosti. Ob tem občnem zboru je Slovenska skupnost izdala lepak, ki je po vsem Tržaškem v izčrpnem stilu obrazložil Slovencem glavne smernice vsega dela in prepričanja slovenske politične organizacije. RESOLUCIJA SLOVENSKE SKUPNOSTI Člani Slovenske skupnosti zbrani na rednem občnem zboru v Trstu dne S. oktobra 1972 soglasno ugotavljajo, da je reševanje narodnostnih vprašanj Slovencev v deželi Furlanija-Julijska Benečija ter Slovencev na Koroškem nezadovoljivo; pribijajo, da so v zvezi z reševanjem slovenske problematike predvsem važni dvojezični napisi na vseh krajih, kjer živi slovenska narodnostna skupnost; protestirajo, ker niso doslej še postavljeni dvojezični napisi nikjer v Kanalski dolini in Benečiji in da so samo delno in nezadostno postavljeni na Goriškem, Tržaškem in zadnji čas na Koroškem; ogorčeno ugotavljajo, da so delno postavljeni slovenski napisi na Koroškem in na Tržaškem bili zadnje čase predmet šovinističnih in fašističnih izpadov, zato pozivajo odgovorne oblasti, da takoj napravijo vse, kar je v njihovi dolžnosti, da zaustavijo šovinistične izgrede ter postavijo v vseh krajih v zamejstvu, kjer žive Slovenci, dvojezične napise tako kot to predvidevajo ustave, mednarodne pogodbe ter obstoječi zakoni in naravno pravo; sklenejo, da se resolucijo o teh problemih, izglasovano na današnjem občnem zboru, pošlje Združenim narodom v New York, mednarodnemu sodišču v Haagu, vladama v Rimu in na Dunaju, deželnima vladama v Celovcu in Trstu, ter v vednost SFRJ v Beograd, SRS v Ljubljano ter avstrijskemu konzulatu v Trstu. Slovenska Koroška doživlja že dober teden izbruhe organiziranega nasilja, ko avstrijski nacionalistični skrajneži noč za nočjo odstranjujejo, mažejo in razbijajo dvojezične table, ki so bile v zadnjem času postavljene na vhodih v kraje, kjer živijo Slovenci, kakor to zahteva 7. člen avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Pričelo se je v noči od 3. na 4. oktober, ko je okrog sto nemških nestrpnežev odstranilo v Škocjanu ob Klopinjskem jezeru kakih 50 dvojezičnih napisov. Kar najbolj preseneča in obenem da misliti, je to, da policija sploh tega divjanja ni hotela preprečiti. Omejila se je le na to, da je pazila, da ne bi prišlo do osebnih obračunavanj. »Kažipoti niso vredni toliko kot človeško življenje,« to je geslo varnostnih organov, ki so ga seveda prejeli z Dunaja. Skrajneži za to navodilo vedo, zato pa brez skrbi divjajo okrog in se izživljajo v slepem sovraštvu do Slovencev. Leone na obisku v Trstu Predsec’ tik italijanske države Giovanni Leone je p 'etekli teden obiskal Trst. Uradni razlog .»biska je bila otvoritev nove dvorane deželnega sveta. Slovenci smo v tem obisku videli ne samo obisk Trsta, temveč soočenje s problemi, ki so lastni naši deželi, v kateri živita dve narodnosti in ima zato svojski obraz in značaj. Slovenska skupnost je pred prihodom predsednika Leoneja objavila posebno odprto pismo, na Leoneja naslovljeno, ki smo ga objavili v prejšnji številki in ki govori o tem, česa si Slovenci želimo v demokratični Italiji. Leone je prišel v Trst v sredo 4. oktobra na večer s posebnim vlakom, prenočil na prefekturi, govoril v deželnem in • občinskem svetu, obiskal Redipuglio in nato odpotoval v Rim. Slovenci smo pričakovali, da bo v svojih govorih omenil našo prisotnost na tem območju. Zlasti v deželnem svetu bi bila za to lepa priložnost, saj je dežela Furlanija-Julijska Benečija dežela s posebnim statutom, ki ga ima prav zaradi narodnostne raznovrstnosti tukajšnjega prebivalstva. Zato je predsednik Leone v tem smislu Slovence razočaral. Vse je tako izzvenelo, da se je želel izogniti omembi Slovencev, da ne bi koga vznevoljil, ki je alergičen že na omembo slovenske prisotnosti. Leone je svoj govor v deželnem svetu posvetil obrazložitvi vloge, ki jo imajo dežele pri decentralizaciji italijanskega političnega sistema. Tudi ostala dva govornika, predsednik deželne vlade dr. Berzanti in predsednik deželnega sveta prof. Ribezzi sta se izognila spregovoriti o slovenski prisotnosti v naši deželi. Pač pa sta močno poudarila vlogo mostu, ki ga ima naša dežela med deželami srednje ter vzhodne Evrope. Visoki obisk je torej potekel na način, kot so si ga nekateri krogi želeli, da poteče. Ostane pa dejstvo, pred katerim ni moč zapirati oči: na tem področju živi avtohtona slovenska narodna skupnost, ki je sestavni del prebivalstva republike Italije. Zakaj torej z molkom preiti nekaj, kar je dejstvo? V petek 6. oktobra se je pod lažnim imenom Zanetti vkrcal v linijsko letalo, ki vzdržuje polet med letališčem Ronki in Barijem v južni Italiji. Kmalu po odletu je z revolverjem v roki prisilil po veljmka letala, da se je vrnil v Ronke, obenem pa postavil zahtevo, naj se mu izplača 200 milijonov lir, njega pa prepelje v Kairo. Po pristanku je prišlo z ugrabiteljem do pogajanj. Bocaccio je dovolil, da so letalo potniki zapustili, letalska posadka pa se je sama spretno izmuznila iz aviona, tako da je Bocaccio ostal sam. Nato je že v temi prišlo do medsebojnega streljanja, nakar ugrabitelj ni več odgovoril na pozive. Vendar so varnostni organi šele v jutranjih urah previdno vdrli v notranjost letala, ker niso hoteli po nepotrebnem izpostaviti lastnih življenj. Bocaccia so našli mrtvega. Ubit je bil že ob prvem streljanju. Preiskava je pokazala, da je bil Bocaccio član fašistične organizacije »Ordine nuovo« in da je prejel samokres od nekega Cicuttinija, ki je tajnik misovske stranke v Manzanu. Brez dvoma je ta Cicutti-ni sedaj ključ za razvozlanje nagiba ugrabitve letala, a še bolj zanimivo je to, da je v petek po Bocaccievem podvigu skrivnostno izginil. Poraja se tako kopica vprašanj: čemu naj bi služil denar, ki ga je Bocaccio zahteval; koliko je bil povezan z neofašisti; ali gre za širšo teroristično organizacijo, ki je imela svoje odtenke tudi v Trstu in Milanu in je morda tudi vpletena v umor treh karabinjerjev v Petovljah. Vsekakor javnost z zanimanjem čaka na razplet dogodkov. itev I Ugrabitve in preusmeritve letal so sicer postale del vsakdanjega življenja, toda v Italiji so še vedno nekaj izrednega. Konec preteklega tedna pa je za to senzacijo poskrbel v naši bližini 21-letni Ivano Bocaccio iz Vidma, vendar se je dogodivščina zanj končala s tragično smrtjo. Veljavnost moralnih vrednot V enem svojih zadnjih nagovorov romarjem je sv. oče Pavel VI. znova obsodil manijo, vse spremeniti in zahteval poslušnost od Kristusa ustanovljenemu učiteljstvu Cerkve. Modemi človek se smatra za svobodnega, ko se hoče sprostiti nekaterih vezi, istočasno pa se pusti izigravati od neštetih vplivov okolice v vsej neodgovornosti. Vedno bolj glasno vpije po radikalni osvoboditvi od vseh postav in pravic in dolžnosti do sočloveka in sebe. Lahkomiselno se oznanja novi red, ki pa je bolj nered, v katerem naj bi vsak delal po mili volji, pri tem pa se ne zavedajo, da je to najkrajša pot do diktature. Razume se, da je v spremenjenih razmerah treba tudi marsikaj spremeniti na postavah in predpisih. V svojih osnovah pa so moralne postave stalne in nespremenljive. NEODGOVORNE IZJAVE DR. KREISKEGA Zelo je nočne razgrajače tudi ohrabrila izjava zveznega kanclerja Bruna Kreiskega. Ali Kreisky res ne pozna položaja na Koroškem — dosti slabo za predsednika vlade! — ali pa si namerno zapira oči, ko daje izjave, ki so za ministrskega predsednika res nenavadne. Na tiskovni konferenci je namreč dejal, da zanj mazaška akcija na Koroškem še ne pomeni ekstremističnih dejanj. Po njegovem mišljenju ravnajo storilci iz nagibov, ki so na takšnem območju običajni. Zato je Kreisky proti ostrejšim ukrepom zoper razgrajače. Treba je le prebivalce mešanega ozemlja prepričati o pomenu dvojezičnih napisov in raje kupiti še nekaj novih, da nadomestijo odstranjene. Le s potrpežljivostjo in strpnostjo (do razgrajačev!) se bo dalo kaj doseči. Tako stališče predsednika vlade je vsaj zelo kratkovidno, da ne rečemo zlonamerno, saj postavitev dvojezičnih napisov ni namen samo sebi, temveč zunanji izraz dolžnosti, ki jih je Avstrija prevzela, ko so štiri velesile vrnile Avstriji njeno državnost in samostojnost. Tedaj je bilo v pogodbi še posebej podčrtano, da bo država slovenski manjšini zagotovila nemoten obstoj in razvoj. Duh in smisel državne pogodbe nikakor ne moreta biti v tem, da bo vlada obnavljala odstranjene napisne table, temveč da bo ščitila obstoj in razvoj manjšine. Ščititi koristi manjšine pa pomeni udariti po pobudnikih in iz-vršilcih gonje proti Slovencem, čemur pa se prav dr. Kreisky očitno protivi. Tudi predsednik deželne koroške vlade Hans Sima ni hotel zoper nasilje ničesar ukreniti, le poziv k medsebojni strpnosti je objavil, kot da bi bilo to dovolj. Vse to dokazuje, da so dejansko odgovorni predstavniki avstrijske republike krivi za stanje, kakršno je danes na južnem Tirolskem. ODMEVI NA PROTISLOVENSKO GONJO Najbolj hiter in neposreden odmev so dogodki na Koroškem našli v Sloveniji. Izvršni svet (vlada) SR Slovenije je obravnaval protislovensko gonjo na Koroškem na seji 6. oktobra in sprejel posebno izjavo, v kateri je izrazil ogorčenje in zaskrbljenost zaradi stopnjevanja nacionalistične dejavnosti zoper slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Takšna dejavnost, ki že dobiva oblike množičnega terorja, znova ustvarja ozračje napetosti, ki ogroža ne samo obstoj slovenske manjšine, temveč tudi jugoslovansko-avstrijske odnose in pomeni nevarnost za mirno in ustvarjalno sožitje v tem delu Evrope. Ti dogodki so znova potrdili upravičenost dosedanjega vztrajnega pozivanja slovenske manjšine in Jugoslavije, da je treba prepovedati delovanje organizacij, ki že desetletja nemoteno delujejo zoper slovensko manjšino. Zato sta toliko bolj nerazumljiva sedanja neodločnost in strpno postopanje avstrijskih predstavnikov oblasti ob javnem nasilju nacionalističnih skrajnežev. V Mariboru, ki je Koroški najbližji in je bil vedno občutljiv za pojave nestrpnosti do koroških Slovencev, je bilo isti dan dopoldne protestno zborovanje, ki so se ga udeležili zlasti študentje. Mnogo je bilo po mestu tudi gesel in letakov, ki so obsojali protislovensko gonjo. Z zanimanjem smo čakali, kaj bo na to rekel Beograd, saj je znano oprezno stališče, ki ga je do sedaj zavzemala jugoslovanska zvezna vlada, kadar je šlo za obrambo slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. To pot pa je Beograd odločno nastopil. V Beogradu je predstavnik zunanjega ministra Jakša Petrič izročil protestno noto avstrijskemu veleposlaniku, na Dunaju pa je vložil protest zoper nacionalistične izpade jugoslovanski veleposlanik Mitja Vošnjak. Seveda so našli zadnji dogodki na Koroškem odmev tudi v številnih avstrijskih časopisih. Na Koroškem časopisje poroča le o odstranjenih napisih, vzdržuje pa se obsodbe. Pač pa je zelo ostro obsodil protislovenske izpade vodilni avstrijski list »Kurier«, ki izhaja na Dunaju. Zanj je to, kar se dogaja na Koroškem, prava sramota. Dežela, ki v svoji ustavi oznanja strpnost in demokracijo in je nastopila v obrambo narodnostnih in jezikovnih pravic Južnih Tirolcev, je dolžna zagotoviti vsem narodnostnim skupinam čim boljše možnosti za njih življenje in razvoj. Tudi deželni glavar Južne Tirolske dr. Magnago je odločno obsodil nestrpnost koroških Nemcev. Zaradi tega je prejel ukor od dr. Feltnerja, ki vodi zloglasni »Hei-matdienst« na Koroškem. Dr. Felt-ner mu piše, da »koroški Slovenci dobivajo več pravic kot jim gre glede na njihovo število, kar lahko pripelje do slovenizacije (!) Južne Koroške.« V to disharmonijo stališč pa je položil izredno občuteno razumevanje za sedanje stanje na Koroškem celovški škof dr. Jožef Kost-ner. Ob 10. oktobru, spominskem dnevu, ko so leta 1920 na plebiscitu zmagali Nemci in jim odslej vsako leto služi za protislovenske izpade, je dal sledečo izjavo: »Na drugem vatikanskem koncilu so škofje vsega sveta izrecno poudarjali, da "Cerkev nima naloge posredovati le božje življenje, marveč mora razlivati na ves svet tisto luč, ki jo izžareva to božje življenje”. Ker sem škof v škofiji, v kateri živijo verniki dveh narodnosti, mi je mnogo na tem, da bi se nemški in slovenski verniki zavestno priznavali k eni Cerkvi in to tudi dokazovali v vsakdanjem življenju. Iz tega namreč sledi dolžnost, da priznavajo drug drugemu kulturne dobrine, zlasti materin jezik in se tako v ljubezni ter pravičnosti združujemo v eno škofijsko skupnost.« Ne dobijo obrtnega dovoljenja V socialističnih državah je uradno Cerkev ločena od države, a nikjer se dejansko država toliko ne vmešava v notranje cerkvene zadeve kot prav tam, kjer je na oblasti komunizem. Posebno na Češkoslovaškem si oblasti lastijo pravico izdajati duhovnikom pravico do maševanja, pridi-govanja in pouka verouka. Zadnje čase se je zgodilo, da so škofijski ordinariati dobili namig, naj nekatere mlajše duhovnike prestavijo na nove župnije. Komaj so bili ti duhovniki prestavljeni, jim oblasti niso hotele dati »obrtnice«, tj. dovoljenja za izvrševanje poklica. Tako so bili prisiljeni, da si iščejo dela v tovarnah ali poljedelstvu. Beseda g. Breclju v slovo t Msgr. Srečko Gregorec Z GORIŠKEGA Goriški nadškof msgr. Cocolin je ob smrti msgr. Srečka Gregorca takole orisal njegovo duhovniško osebnost: »Prihod msgr. Srečka Gregorca med nas je pomenil obogatitev za celo našo goriško Cerkev, kajti njegovo zgledno življenje kot duhovnika, njegovo delo, posebno še v spovednici in nazadnje njegovo dolgo trpljenje, vse to je bilo za nas studenec milosti in duhovnega napredka.« Od takega duhovnika smo se poslovili v soboto 7. oktobra, na praznik rožnovenske Matere božje. V življenju je bil Srečko Gregorec velik častilec Srca Jezusovega in pa Marije Device. Zato mu je Bog dal to milost, da je na prvi petek 6. oktobra umrl in bil na prvo soboto pokopan prav na praznik Kraljice rožnega venca, kot bi hotel potrditi, kako ljuba mu je bila ta molitev, ki jo je tako rad opravljal. Msgr. dr. Klinec je v govoru na pokopališču izpovedal: »Vprašal sem pokojnega monsignorja v njegovi bolezni: Koliko rožnih vencev zmolite na dan? — Vsaj po tri z vsemi petnajstimi skrivnostmi, to je po devet na dan, je odgovoril. — In največ na dan? — Tega pa ne vem, ker jih ne štejem.« ŽUPNIK V ŠTURJAH Srečko Gregorec je bil Gorenjec, doma :z Mengša. Da je Gorenjec, ni mogel zatajiti ne v govoru ne v zadržanju. Kratek, odrezav, jasen, logičen, brez sentimentalnosti, a zmeraj natančen v izpolnjevanju dolžnosti, pa tudi z mero humorja. Rodil se je dne 6. aprila 1894 v Mengšu v družini dobro stoječega tovarnarja, kjer se je rodilo menda desetero otrok. Študiral je v Mengšu in v Ljubljani. Glede poklica ni nikoli okleval, čutil je, da je poklican za duhovnika. Zato mu ni bilo težko izbirati, kam bo šel po končani maturi. Postal je duhovnik in šel v službo leta 1917 v Ilirsko Bistrico za kaplana. Od tam je bil premeščen v Senožeče, od tam pa je leta 1927 prišel za župnika v Šturje pri Ajdovščini. Doma iz ljubljanske škofije, je po prvi svetovni vojni optiral za Italijo in tako ostal na Primorskem. Ker so Šturje prišle pod goriško škofijo, je z župnijo prišel v goriško škofijo tudi župnik Srečko Gregorec. Kaj je postal za štursko župnijo, je v svojem govoru na pokopališču orisal sedanji župnik v Šturjah g. Tone Melinc s temi besedami: »Pri svojem delu je bil marljiv, odločen, jasno je povedal resnico. Med oznanili sem našel zapisano dne 28. januarja 1929. leta: čisti računi, dobri prijatelji. Z vso vnemo se je lotil dela in pričel pri Marijini družbi. Dekliški je kmalu pridružil še fantovsko in žensko Marijino družbo. Ni pozabil na otroke in vneto je podpiral delovanje Marijinega vrtca. Ni mogel mirovati, hotel je imeti vse poleg sebe. Zato je ustanovil III. red, za moške pa Apostolstvo molitve. 2elel je imeti vse poleg oltarja, da bi vsi sodelovali. Zato je pogosto brati v oznanilni knjigi, kako vabi k molitvi in k uram molitve po stanovih.« Ko je prišel Srečko Gregorec v Šturje, so se začeli težki časi za Slovence v Italiji; fašizem je že v polno uveljavljal svojo politiko raznarodovanja. Vendar se no- vi šturski župnik ni ustrašil. S prirojeno gorenjsko neupogljivostjo in iznajdljivostjo je v svoji župniji vpeljal tudi izven cerkveno versko in kulturno življenje. Za svoje verske organizacije je hotel imeti dvorano. Začel je na tiho in skromno zidati poleg cerkve. Iz majhnih začetkov je zrastla dvorana, ki je služila Marijini družbi in otrokom za razne prireditve. Šturje so tako bile ena redkih vasi, kjer ni nikoli zamrlo kulturno delo. Ker ni zmeraj imel primernih stvari za oder, je Gregorec sam začel pisati igre, pesmi, deklamacije za otroke in odraslo mladino. Ker mladina rada poje, je Srečko Gregorec našel v Vinku Vodopivcu moža, ki mu je komponiral spevoigre, pesmice in drugo, kar je rabil za svojo mladino. Tako je pokojni msgr. Gregorec postal tudi pesnik, dramatik in nabožni pisatelj. To delo je pozneje nadaljeval v Gorici, posebno ko je leta 1950 prevzel uredništvo »Pastirčka«. Ta je postal njegova ljubezen in njegovo glasi- lo, v katerem je začel objavljati priljubljene zgodbe o Ivčku Nagajivčku, ki so se nadaljevale iz leta v leto še potem, ko je zbolel in je »■Pastirček« odromal v Trst. Njegovi bivši župljani šturci so se ob njegovi smrti spomnili še drugih zaslug njih župnika Gregorca. »Velika njegova zasluga je, da je leta 1944 rešil šturje gotovega požiga in ljudi pred internacijo. Sam je izposloval, da so župljani ostali doma in so mu za to še danes hvaležni,« je povedal g. Melinc. LJUBKA ŠORLI Oli smem grobu Zapustil nas je v težki bolečini služabnik božii, naš pastir in brat; očiščen po trpljenju in bogat užival mir bo v rajski domovini. Na postelji-oltarju dolga leta je muke svoje Bogu daroval, molitev verno v čast mu šepetal in ljubil ga, kot ljubi sin očeta. Apostol vere, upanja, ljubezni učil je z zgledom v zdravju in bolezni do zadnjega zdihljaja, noč in dan. Odšel s sveta v nebeško je kraljestvo, da sprejme Bog ga v blaženih občestvo, kjer dobrih, zvestih končni je pristan. KANONIK V GORICI Kljub tolikim dobrotam, ki jih je napravil domačinom v Šturjah, se proti koncu zadnje vojne vendarle: ni čutil varnega. Doživel je, kako so mu v fari odpeljali v gozd in potem likvidirali razne dobre ljudi. Tako je doživel likvidacijo Brecljevega očeta iz Zapuž in njegovih dveh hčera. Računal je, da zmage pijana revolucija ne gleda, kdo je kriv in kdo ni, temveč da se velikokrat maščuje nad vsemi, ki drugače mislijo kot ona. Zaradi tega se je v aprilu 1945 umaknil iz šturij v Gorico in tu pozneje tudi ostal: ni se več vrnil v šturje. Zdelo se mu je, da je v župniji že dovolj storil in da bi ljudem ne imel več veliko dajati. Nadškof Margotti ga je imenoval za kanonika. Tu v Gorici je postal katehet najprej na nižji srednji šoli, od leta 1948 dalje pa na višjih srednjih šolah. Tako je poučeval na slovenskem učiteljišču do leta 1960, ko je odšel v pokoj. Nekaj let je poučeval tudi na gimnaziji-liceju. Kot katehet je poskrbel za učbenike, ki jih ni bilo. Sestavil je in deloma tiskal deloma pa razmnožil na ciklostil učbenike za vse štiri razrede učiteljišča. Poleg pouka na šoli je opravljal službo spovednika v stolni cerkvi kot kanonik penitenciar in urejeval »Pastirčka« Vse to do bolezni. Na veliko soboto 1964 ga je po končani maši in spovedovanju okrog polnoči zadela možganska kap v cerkvi. Od nje si ni. več opomogel. Obležal je in ni več vstal. Osem let in pol je ležal negiben v postelji. »Z občudovanja vredno potrpežljivostjo in vdanostjo v božjo voljo je herojsko prenašal bolezen. Dasi je v trpljenju stiskal zobe od bolečin in dasi so se mu oči iskrile v solzah, mu nikdar ni ušla najmanjša tožba ali samopomilovanje. Tako je pravil: Vsako trpljenje je milost, je zaslužno delo. Duhovnik, ki trpi, pa Bogu daruje svoje trpljenje, odrešuje. Ko sam trpi, prispeva, posreduje, da nam more Jezusovo trpljenje biti vir novega življenja.« Tako je o pokojnem monsignorju povedal dr. Klinec v svojem govoru. SLOVO OD POKOJNIKA Očiščen in v trpljenju preizkušen je odpotoval kot zvesti hlapec po večno plačilo v prvih jutranjih urah dne 6. oktobra. Pogreb je bil naslednji dan v stolnici in pogrebne obrede je opravil nadškof msgr. Cocolin, ki je sam pokojnika visoko cenil. Številni sobratje so somaševali s škofom, Med mašo je pel zbor »Lojze Bratuž«. Ob grobu so se od pokojnika poslovili dr. Klinec v imenu slovenske duhovščine, g. Tone Melinc v imenu šturske fare, Pavel Brecelj iz šturij pa v imenu mož in fantov iz Šturij. Ob koncu se je moški zbor poslovil s pesmijo »Blagor mu«. Sedaj počiva pokojni msgr. Gregorec na goriškem pokopališču v skupni grobnici duhovnikov in čaka na vstajenje, v katero je tako trdno veroval. K. Humar Po dolgih sedemnajstih letih plodovitega in mnogokrat pretežkega dela ste se v nedeljo 1. oktobra poslovili od nas, da prevzamete v svojo oskrbo drugo župnijo. S solzami v očeh smo odšli iz cerkve in nismo imeli primerne besede v slovo. Tih, preprost in brez svečanosti je bil vaš prihod v Doberdob, kakor je bilo preprosto in skromno vaše življenje med nami. Na isti način ste se hoteli posloviti od nas. Vaša bogata dejavnost med nami, vaša požrtvovalnost, ki sta večkrat presegli moči ene osebe, nam ne dopuščata, da bi vas brez javne besede pustili oditi od nas. Ko ste v petek dokončno zapustili Doberdob, smo občutili, da je v vasi nečesa zmanjkalo. Šele tedaj smo spoznali čudoviti vpliv vaše živahne in vedre narave, polne vzpodbujevalne moči. Nikdar ne bomo mogli pozabiti vašega vztrajnega truda in prizadevnosti ne samo na verskem, temveč tudi na kulturnem in gospodarskem področju. Saj kljub naši dobri volji večkrat nismo mogli biti kos vašim brezštevilnim pobudam. Pa tudi v tistih trenutkih ste se znašli in ste brez oklevanja zavihali rokave in pridružili vse svoje moči, da ste le nudili nam Doberdobcem in zlasti mladini, ki vam je bila predvsem pri srcu, priložnost in možnost verske in kulturne obogatitve. Gradiščanski Hrvati so romali Gradiščanski Hrvati, ki živijo okrog mesta Železnega (Eisenstadt) na avstrijsko-madžarski meji, romajo vsako leto v septembru k Loretski Materi božji v St. Andražu v Labotski dolini. Kakor znano, je bil St. Andraž dolga stoletja sedež lavantinske škofije, dokler ga ni Slomšek prenesel v Maribor. Letos so poromali 16. septembra. Na večer pred nedeljo so imeli procesijo, nato prebdeli vso noč v »nočni straži«, naslednji dan pa prisostvovali sv. maši s pridigo, vse seveda v hrvaškem jeziku. Porast zakasnelih poklicev V južnotirolskem cerkvenem listu je bi- lo zapisano: »če upoštevamo, da si ponudba in povpraševanje vedno nekako odgovarjata, lahko rečemo, da ima duhovniški poklic veliko bodočnost.« Zdi se, da se to že uresničuje v Avstriji. Tam že močnc> čutijo pomanjkanje duhovnikov. Za letos pa je že sedaj ugotovljeno, da bodo dosegli v nekaterih semeniščih »rekordno« število novih prijav. Zelo dobre izglede napoveduje dunajsko bogoslovje, podobno pa je tudi v drugih semeniščih. Izredni dvig novih študentov javlja zavod za pozne duhovniške poklice v Homu. Za šolsko leto 1972-73 je že prijavljenih 35 novincev, ki morajo seveda še dovršiti gimnazijske študije, predno začno bogoslovni študij. Od teh je 16 starih 18 let; najstarejši kandidat je star 34 let in je bil doslej slikar, eden pa je star 30 let in je bil doslej davčni uradnik. Tako bo letos v tem zavodu 105 gojencev. Lansko Dušnopastirske potrebe so zahtevale, da je prišlo v več slovenskih župnijah gori-ške nadškofije do zamenjav in novih imenovanj. Tako je bil med drugimi dosedanji župnik v Doberdobu g. Bogomil Brecelj prestavljen v Zgonik, na njegovo mesto pa je prišel g. Anton Lazar iz Zavratca pri Idriji. Težko so se doberdobski verniki sprijaznili s to spremembo, saj je g. Brecelj globoko zaoral v času svojega bivanja med njimi v božjo njivo, a obenem so razumeli, da je vsak duhovnik, ki prihaja mednje, božji dar, zato so v nedeljo 8. oktobra tudi novega župnika zelo prisrčno sprejeli. Okusno so za to priložnost okrasili cerkev. Ob pritrkovanju zvonov je novi župnik prišel ob 10,30 v božjo hišo. Ponj sta šla v župnišče dva ključarja, ob župniku pa so bili štandreški dekan msgr. Žorž ter sosedna župnika iz Marti nščine in Jamelj gg. Ožbot in Špacapan. Pred cerkvenimi vrati je pričakal g. Lazarja doberdobski župan Andrej Jarc s tajnikom in občinskimi svetovalci, pokrajinska svetovalka Marija Ferletičeva, ves učiteljski zbor, poveljnik krajevnih orožnikov, predsedniki domačih zborov in prosvetnih društev, šolska mladina ter mno- Mladinski dom sredi vasi, orgle, električno zvonjenje, križ na koncu vasi, ogrevanje m slike v cerkvi ter še toliko drugih stvari nam bodo v spomin in opomin, da je bil v Doberdobu človek, ki je za svoje vernike žrtvoval vse, kar je imel. Posvetili vi darovali ste se ljudstvu, ki vam je bilo dano v dušno oskrbo, vse svoje mlade moči, delali ste zanj z dušo in telesom, se z njim borili, se veselili in tiho trpeli. Niste iskali priznanja, a želeli le razumevanja. In ko ste nam toliko nud.ili in pripravili, vas je slednjič vaša dušnopastir-ska skrb popeljala med druge ovce. Revnejši kot ob prihodu ste zapustili našo vas. Kako naj se vam sedaj za vse primerno zahvalimo, kako naj vam vsaj delno plačamo, kar ste za nas storili? Ni je besede, ni darila za vse bogastvo, ki ste nam ga zapustili! Preostaja nam le zagotovilo, da bomo sledili vašim besedam, vašim željam in priporočilom, s katerimi ste se od nas ločili, topla molitev, da bi vam apostolat v novi župniji dal veliko zadoščenja in končno še beseda, ki je sicer skromna, a obsega vse to, kar nadvse hvaležen človek v preprostosti in žalosti ob slovesu lahko reče: »Hvala! Bog naj vam bo blago-daren plačnik!« Hvaležni župljani leto jih je bilo 90. Za porast števila bogoslovcev ima mnogo zaslug prizadevanje Družbe sv. Kanizija, ki moralno in gmotno podpira duhovniške poklice. Carigrajski patriarh hvali avstrijske katoličane V Carigradu se je mudila skupina solno-graških študentov, katere je sprejel tudi novi patriarh Demetrij. V pozdravu je patriarh priznal, koliko dobrega je avstrijska Cerkev storila za ekumenstvo. Avstrijska Cerkev in ljudstvo sta ekumenskemu patriarhatu zlasti v času njegovega prednika Atenagore mnogo pomagala, ko je iskal zdravje pri dunajskih zdravnikih. »Od našega prednika sem slišal mnogo hvale o gostoljubnosti avstrijskega ljudstva, Cerkve in vlade. Zato naj božji blagoslov spremlja po prošnji ekumenske Cerkve avstrijsko deželo in ljudstvo.« Nato je patriarh povabil, naj ga še obiščejo mladi ljudje iz Avstrije ter izrazil željo, da bodo tudi v bodoče povezovale prijateljske vezi avstrijsko Cerkev s carigrajskim patriarhom. Dodal pa je še, da je danes še posebno treba biti mladim v oporo in jih ljubiti, kajti oni so izpostavljeni nevarnostim. V Avstriji je priznanih deset veroizpovedi Avstrijska državna oblast priznava kot pravno osebnost deset veroizpovedi. Te so: katoliška, staro-katoliška, grško-pravoslav-na, protestantska, augsburška in švedske izpovedi, metodistična, mormonska, čuvarji Gospoda, judovska in mohamedanska. go drugih vernikov. Besede pozdrava je izrekel dr. Maks Gergolet, ki je novemu župniku istočasno predstavil navzoče, kateri so župniku izrekli prisrčno dobrodošlico. Cerkveni pevski zbor je nato zapel »Novi župnik bod’ pozdravljen«. Pri obhajilni mizi sta nato dva šolska otroka, eden v slovenščini in drugi v italijanščini, pozdravila g. župnika in mu izročila vsak svoj šopek. Zraven so stali doberdobski skavti in strežniki. Pred pričetkom sv. maše je novega župnika v imenu goriškega nadškofa predstavil vernikom dekan msgr. Zorž, obenem pa se g. Lazarju zahvalil v imenu slovenskih duhovnikov, da je sprejel njih vabilo in prišel med zamejske Slovence gradit božje kraljestvo. Med sv. mašo je novi župnik obrazložil svoj dušnopastirski program in podčrtal, da hoče služiti vsem brez razlike. Zelo je bil vesel, ko je videl toliko obhajil, zlasti med mladino. Po sv. maši so se zbrali zastopniki civilnih in šolskih oblasti ter društev in mnogi verniki v župnijski dvorani k zakuski. Bilo je več zdravic in zaorila je pesem, nakar so se vsi navzoči v veselem razpoloženju razšli. J. 2. Podgora Preteklo nedeljo, 8. oktobra popoldne, smo slovesno proslavili praznik rožnovenske Matere božje. Milostni Marijin kip z zlatim rožnim vencem v rokah je plaval siedi procesije po podgorskih ulicah nad cvetjem in zelenjem. Obdajale so ga beio-oblečene deklice in naše učenke v narodnih nošah, da nam je bilo kar milo pri srcu in smo za nekaj časa pozabili na svoje vsakdanje skrbi ter bili z mislijo tam, kjer je Ona — Zena, s soncem obdana. Ko smo se vrnili v cerkev, smo bili prijetno presenečeni: zagledali smo g. nadškofa msgr. Cocolina, ki nam je spregovoril tudi v našem jeziku o češčenju Matere božje. Po blagoslovu smo videli g. nadškofa, kako je pozdravljal in prijazno nagovarjal posebno naše otroke. Tudi gluhonememu Pepiju Čadežu je stisnil roko in mu s svojim ljubeznivim pogledom povedal marsikaj. Nato je spremljal novega števerjanskega župnika g. Antona Prinčiča z drugimi duhovniki in nekaterimi verniki na njegovo novo mesto v Števerjan, kjer so ga slovesno sprejeli. Mnogo cvetja so poklonih podgorski verniki božji Materi, a še bolj je bilo lepo, da so ji poklonili svoja srca in svoje zaupanje, o čemer nam je pričala velika udeležba pri procesiji. Narod, ki tako časti božjo Mater, je v duši zdrav in ne bo propadel. Bodočnost je njegova. Števerjan V ponedeljek 9. oktobra se je v štever-janu sestal na redni seji odbor Kmečko-delavske zveze pod predsedstvom Zdenka Terčiča. V glavnem je razgovor potekal o perečih občinskih problemih, ki jih je nanizal župan Stanislav Klanjšček. Tako so se odborniki dogovorili o smernicah, ki naj vodijo občinski odbor in svet v raznih problemih kot so ureditev pokopališč na Jazbinah in Števerjanu, imenovanje nove šolske postrežnice, razne zadeve občinskega urada in drugo. Ob koncu je odbor izrazil ogorčenje nad početjem avstrijskih skrajnežev, ki odstranjujejo, ob popolnem brezbrižnem zadržanju socialističnih avstrijskih oblasti, dvojezične napise po vsem Koroškem. Vrhovci si želijo avtobusne zveze z Gorico V soboto 7. oktobra so se trije občinski svetovalci z Vrha: Remo in Marcelino Devetak in Franc Grilj oglasili pri avtobusnem podjetju Ribi ter razložili vodstvu tega podjetja želje Vrhovcev. Zelje pa so te, da bi vzpostavili avtobusno progo, ki bi prečkala tudi Vrh in sosednjo vas Mar-tinščino. S to progo bi lahko uresničili sanje vseh dijakov, študentov in ostalih ljudi iz obeh vasi, ki si želijo nagle povezave z Gorico. V letu 1970 je hodilo z Vrha v slovensko nižjo srednjo šolo v ulici Randaccio 8 dijakov. Letos jih je 12, štirje hodijo v višje šole. čez eno leto jih bo celo 23 in lahko tudi več. Dijaki imajo sicer pd leta 1970 na voljo od občinske uprave majhen avtobus, ki pa bo v prihodnje premajhen. Pa tudi ostalo prebivalstvo ima slične probleme kot dijaki naših nižjih šol. Res je, da ima večina vaščanov svoje vozilo, ki ga pa uporabljajo za vožnjo na delo, zaradi česar drugi ne morejo potovati, Iste probleme imajo ljudje iz Martinšči-ne, morda ne tako velike kot Vrhovci, imajo pa jih. Občinski svetovalci bodo zato zaprosili za oporo svoji prošnji občinsko upravo v Sovodnjah. Sprejem novega župnika v Števerjanu V nedeljo 8. oktobra popoldne je bil slovesen vhod novega župnika g. Antona Prinčiča v Števerjan. Prišel je v spremstvu g. nadškofa, g. dekana Žorža in drugih duhovnikov s tostran in onstran meje. Pred cerkvijo so ga sprejeli šolski otroci. Navzoči so bili župan Slavko Klanjšček, domače učiteljstvo, orožniki in nekateri občinski svetovalci. V cerkvi je bila sv. maša, pri kateri je pel domači pevski zbor. Ob darovanju so števerjanska in loč-niška dekleta v narodni noši prinesla na oltar darove zemlje, grozdje, kostanj, vino iti hleb kruha. G. župnik je med mašo pozdravil navzoče vernike in nakazal svoj program. Po maši so se g. nadškof, duhovniki in številni od navzočih zbrali v župnijskem domu pri zakuski. Tam so novega župnika pozdravili župan Slavko Klanjšček, prof. Helena Knez v imenu SKPD »F. B. Sedej« ter Ivan Humar v imenu društva »Briški grič«. OKNO V DANAŠNJI SVET iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Sprejem novega župnika v Doberdobu Naša mladina piše in razmišlja DROBTINICE Očak Triglav, kralj slovenskih gora, je za mladega človeka kakor magnet, ki ga privlači k sebi, dokler se na njem ne odpočije. Zato se pogosto vzpne nanj, kajti doseči njegov vrh je edinstveno doživetje Odmevi na žabniške dneve Zadnji dnevi agusta so bili letos že tretjič zapored namenjeni počitniškim študijskim dnevom za dijake, akademike ter mlajše izobražence. Prvi dan nam je govoril p. dr. Marjan Šef o perspektivah krščanstva v prihodnosti. Z nekaj potezami je orisal stanje v današnjem svetu. Ljudje postajajo vedno bolj zbegani, zato se zatekajo v cerkev, da bi dobili neko oporo, trdna tla pod nogami, a mnogi odhajajo razočarani, češ da je cerkev ravno tako razklana, razpeta med okostenelo tradicijo in najnovejšimi teološkimi razglabljanji; žal le malokdo prodre preko te zunanjosti v samo jedro krščanstva. Predavatelj je omenil celo vrsto gibanj v svetu, ki si želijo globoke osebno doživete vere, kot tudi takih, ki so Kristusa šele odkrila in v njem našla smisel svojega življenja (npr. Jesus People, binkoštna cerkev, Taize...). Brez dvoma je marsikatero teh gibanj le zadnji krik mode, druga gredo zopet v ekstreme; res pa je, da se človek vedno bolj zanima za religiozna vprašanja, kar danes, ko je marsikje človek manj cenjen od stroja, niti ni tako čudno. Predavatelj je bil že prej seznanjen z vsakim osebno, zato je debata stekla spontano ter se je nadaljevala še pri Belopeških jezerih. P. Šef je ostal z nami še naslednji dan, ker dr. Felc ni mogel priti. Predavanje je bilo res nekoliko improvizirano, zato pa je bil pogovor, ki mu je sledil, toliko živahnejši. Zadnji gost je bil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Takoj je pritegnil pozornost s preglednim podajanjem snovi; govoril je o teološki rasti v današnjem času in o cerkveni avtoriteti. Posebno živahna je bila diskusija, ki pa ni bila strogo vezana na temo. Kmalu si bil postavljen pred vprašanje: Boga ljubiš ali se ga bojiš? Ne hodiš npr. k maši samo zaradi strahu pred kaznijo? V marsikaterem verniku, predvsem starejše generacije, je še močno zakoreninjen janzenizem in strah pred peklom. Gospod škof je rekel približno tako : »... pekel je pač realna možnost, ne vemo pa, če je kdo že tam oziroma če bo kdo tja prišel; mogoče se bomo na sodni dan začudili, koliko možnosti je dal Bog, ta "strogi” sodnik, vsakemu človeku, da bi ga le rešil.« Iz njega je kar pršel nalezljiv krščanski optimizem; vsi smo postali bolj sproščeni, dobili smo nov polet. Letošnja predavanja so bila torej uglašena na versko tematiko, kar pa ni nikaka nujnost; drugič bodo lahko s katerega koli področja. Važno je samo, da so kolikor toliko kvalitetna ter da mlademu človeku širijo obzorje. Brez dvoma si takih dnevov želimo, zato gre iskrena zahvala vsem, ki so jih omogočili in uspešno izpeljali. A. J. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiu Današnji prilogi na nnt Počitnice so minile, šolska vrata so se odprla in spet je naše življenje steklo po starih tirnicah. Čisto stare sicer niso, saj življenje samo vsak dan odpira nove strani spoznanj, srečanj, naukov in doživetij. Da je temu tako, dokazujejo tudi letošnji počitniški dnevi. Za nas mlade ljudi so bili bogati izkušenj in odkritij. Razpršili smo se daleč naokrog, celo do Anglije smo prodrli in sad te potovalne mrzlice je današnja priloga. V njej razkrivamo, kaj smo videli, slišali in odkrili. Gotovo smo se vrnili v Gorico notranje obogateni. In delček tega bogastva smo želeli posredovati tudi bralcem »Katoliškega glasa«. Naj ga sprejmejo dobronamerno in z zanimanjem, saj je zrastlo v srcih mladih ljudi, ki jim je iskrenost in resnica draga nad vse. imiiiiiiiiiiimiiiiiiiiniiiiiiiiHimiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Prepoved Goršetove retrospektivne razstave j Prav je, da mladi protestiramo in ob vsaki priložnosti pokažemo, kaj je narobe v družbi. Mi smo za to najbolj poklicani, ker nas največkrat še ne vežejo obziri in strah, ki starejše ovirajo, da bi javno povedali svoje mnenje. Tako je v današnji mladinski prilogi že protest proti krivici, ki se dogaja Slovencem na Koroškem. Radi pa bi mladi opozorili javnost še na en dogodek, ki pomeni grdo kršenje človečanskih pravic in zelo diši po stalinističnih metodah, za katere smo že upali, da so šle med Slovenci za vedno v zgodovino. Gre namreč za veliko retrospektivno razstavo kiparja Franceta Goršeta, ki bi morala biti to poletje v Kostanjevici ob Krki, pa jo je partija zadnji trenutek prepovedala. Gorše je zaradi svoje umetniške rasti brez dvoma najzanimivejši slovenski kipar. Ker pa stoji med njegovimi življenjskimi podatki tudi ta, da se je po zadnji vojni umaknil pred komunistično diktaturo v svobodni svet, njegova oseba vladi v Sloveniji ni všeč. Toda v Goršetovem primeru se je za trenutek zdelo, da so nastopili novi časi in da bo vsaj on kot umetnik rehabilitiran. Pokojni dr. France Stele si je morda prav zato toliko prizadeval, da bi ta razstava lepo uspela in je sam z veliko ljubeznijo napisal za katalog študijo o Goršetu. Goršetova razstava torej v domovini ne sme priti na dan kot toliko drugih umetniških dosežkov Slovencev v tujini. Proti temu odločno protestiramo, ker smo prepričani, da naš narod ne more iti zdravemu razvoju naproti, če se lahko take krivice dogajajo med nami. Zbrali smo se pred Katoliškim domom, zjutraj, nebo je jasno, cilj pa Triglav. Odpravimo se čez mejo, obloženi z nahrbtniki, z opremo in jedačo za tri dni, 6 fantov, 5 deklet. Prikličem si v spomin one dni — pred štirimi, petimi leti — ko smo hodili v še večjih skupinah čez Travnik. Na Triglavu nas je bilo takrat 18, na Višu 19 ... Med našo mladino je bilo vedno veliko zanimanja in veselja do hribov, tako da smo skoraj vsako nedeljo preplezali kak vrh. V naši skupini je približno štirideset članov, ki so dobri poznavalci in ljubitelji naših gora. To pa je že kar dobro število za majhno planinsko društvo... Z avtobusom se peljemo do Trente. Nato zavijemo desno, proti dolini Zadnjici, v kraljestvo Zlatoroga. Okrepčamo se ob mrzlem studencu. Okrog štirih popoldne pridemo, rahlo premočeni, na Križke pode. Oskrbnik. Poljanec, ki ga dobro poznamo, nas prijazno sprejme pod streho Pogačnikovega doma. Za večerjo si naročimo enolončnico in palačinke. V najboljšem hotelu v Gorici bi ne jedel s takim užitkom; še celo najbolj izbirčni počistijo krožnike. Za konec si oplaknemo grla z briško rebulo. Nekateri igrajo šah, drugi se pogovarjajo, tretji si gredo ogledat biser Križ-kih podov: spodnje jezero. Globoko v dolini se prižigajo luči, sonce ugaša za Ra-zorjem, Pogačnikov dom pa zaspi v na- Le prehitro so minili trije tedni na Dunaju. V resnici zaživi človek tu neko novo življenje; pozabi na vse naše male goriške spore, osebne simpatije in antipatije, nevoščljivosti in zamere, ki nas skozi celo leto morijo in utesnjujejo. H kurzom za nemščino na univerzi prihajajo ljudje s celega sveta; med njimi ne občutiš nobene razlike ne po starosti ne izobrazbi ne narodnosti... Vsi so tu študentje; tudi Slovenec prihaja sedaj z malce drugačnimi občutki na Dunaj kot nekoč. Naši predniki so hodili v cesarsko mesto ali kot revni in ponižni študentje z občutkom manjvrednosti pred bogatimi nemškimi študenti ali kot hlapci Jerneji, ki so iskali zatočišča in pravice pri »presvitlem cesarju«. Na tečaju sem se popolnoma brez kompleksov seznanila z Angleži, Japonci, Indonezijci, Francozi, Španci in Švedi. Vsakdo se mi je zdel predstavnik lastne kulture in jezika in tam je res veljalo načelo: ljubi svoj jezik in spoštuj vse druge! Zanimivi so bili pogovori o šoli, navadah vsakega naroda in veri: od protestantske do katoliške, do mohamedanske in budistične. Nikomur ni prišlo na misel, da bi pri še tako dolgih debatah prepričeval ali spreobračal tovariša: med nami nista vladali samo strpnost, ampak tudi veliko spoštovanje. še sedaj vidim mlado Francozinjo, kako je bila navdušena, ko sem ji pripovedovala o slovenski manjšini v Italiji; o podobnih problemih nam je govoril Šved, ko je pravil o švedski manjšini na Finskem. In nehote se mi je vrinila misel: tl tujci razumejo in vedo, kaj je jezikovna manjšina, naši najbližji sosedje iz matične države pa večkrat sploh ne vedo, da obstajamo. Veliko bi še lahko povedala o prijateljih z Dunaja v smislu predstavnikov ne samo ročju zvezdnate noči. Zgodaj zjutraj se odpravimo čez Garn-sovec proti Luknji. Razgled je čudovit, pred nami je severna 'triglavska stena, pod Pihavcem se pasejo kozorogi, cvetlice krasijo zelena pobočja. Po kratkem zajtrku začnemo plezati po Bambergovi poti. Za nekatere, ki so prvič, je začetek težak; za bolj izkušene užitek. Manjša skupina zaostaja, počakali se bomo na Plemenicah. Megla vre iz doline Vrat proti jugu, čez rob severne stene. Postaja vedno bolj hladno, sonce je za oblaki. Ko prisopihajo utrujeni zamudniki, se ulije ploha. V par minutah smo vsi mokri. Pridemo do razpotja, dež preneha, nahrbtnike odložimo pod skalo. Zavijemo levo, proti vrhu. Nebo še prizanaša, le iz Bohinja grmi. Na vrhu jp mrzlo, razgleda ni, rahlo dežuje. Utrujene in premočene obraze tistih, ki so prvič na Triglavu, obseva neizmerna radost. Oj Triglav moj dom, kako si kra-san... Vrnemo se k nahrbtnikom; od tu krenemo proti Doliču. Razdelimo se na tri skupine, ker so eni manj hitri, drugi pa imajo opravka z žulji. Do desete ure odmeva slovenska pesem v koči, ob splošnem veselju in navdušenju. Zjutraj je nebo čisto; preko Hribaric pridemo v dolino triglavskih jezer. Edinstven prizor, prekrasna flora, lepo udela-na pot. Ob zadnjem, črnem jezeru, zapo- združene Evrope, temveč celega sveta, kajti ti ljudje so že prišli iz lastne »lupinice«. Današnji človek je bolj odprt svetu in nove, zdrave smeri glede neke mednarodnosti bi končno le morali razumeti v pozitivnem smislu. Na Dunaju se mi je zdelo, da je res napočila doba demokratičnega razumevanja ne samo meti politiki, temveč med vsemi ljudmi. V popolnem nasprotju z vsemi temi mislimi pa zgleda, da so še vedno Slovenci, ki se v ostrih medsebojnih sporih borijo proti času; to vsekakor ni zdrava poteza, na kateri naj bi gradili boljšo bodočnost. Tu konkretno mislim na polemične razmere v Korotanu, ki sem jih imela priložnost spoznati med svojim tritedenskim bivanjem v zavodu. Osebno me je tu marsikdaj motilo in vse drugače se človek počuti v drugih dunajskih dijaških domovih. Vendarle bi ne smelo biti velikih razlik med slovenskim zavodom in nemškim, saj so tudi ti: Katholisches Studentenheim. ILEANA SIRK Ni za vse XI. mednarodno zborovsko tekmovanje »C, A. Seghizzi«. Obvezni poldnevnik za mešane zbore: Bach, Brahms, Poulenc, Orff, Slak, Miolovich. Prvikrat podeljen doktorat »honoris causa« v germanistiki, slavistiki in južnoitalijanistiki s strani videmske fakultete napovedovalcu, humoristu-lingvistu. Napotek organizatorju: pri zaključnem večeru prihodnje leto je upati, da bo poskrbljeno še za narodno-zabavni ansambel, čevapčiče, piščance in pristno kapljico... * * * 01ympia in Dom sta zaključila pogajanja, priznala status quo — in se razšla. jemo »Oj te mlinar«; pesem odmeva od skal. Čudovito doživetje je to. Že smo v Bohinju, oziramo se proti očaku Triglavu, hitimo do bistriške postaje, vračamo se v vrvež, gremo proti nemiru, usmerjamo se proti napredku. Po goriškem asfaltu in med palačami iz betona se Triglav sprevrže v radostni spomin in hrepenenje... * * * Vroče avgustovsko sonce me zvabi k Soči. S sabo vzamem nekaj revij, pero in zvezek. Nimam namena misliti; prevroče je. Pa me tržaški mesečnik »Dan« št. 4/5 prisili, da si izpišem »cvetke iz domačih logov«. »Ne pišite dnevnika! Če ni prič, boste lahko prepričali sami sebe, da ste bili vedno pametni, preudarni in nedolžni.« Podpisan NENIČ. Misel zveni ironično, a kliče k premisleku. Ni mi treba šele dokazovati, da je revija levičarsko usmerjena. Bolj ali manj vsi časopisi in revije iz tistega kroga si prisvajajo pravice, da informirajo slovensko javnost (v zamejstvu in čez mejo) o položaju naše narodnostne skupnosti v Italiji. To delo bi bilo hvalevredno, če bi ga izvrševali z določeno resnostjo in nepristra-nostjo. Ker se ne zavedajo, da imamo tudi mi glasilo in da lahko izrazimo svoje mnenje, skušajo to našo prizadevnost na vsak način uničiti. Dobro jim je tudi znano, da je že večkrat izšla mladinska priloga in da je pri nas katoličanih precej mladih, ki hočejo pisati. Na dejstvo, da je naša skupina močna in precej resna, gledam s ponosom in upanjem. Spoštovani g. NENIČ in ostali! Če vas ta dejstva jezijo, meni je vseeno. Mi bomo pisali še in še, ne glede na vaše izzivanje. Konec koncev vsi vemo, kako stvari tečejo, saj se poznamo. Mogoče boste koga prepričali, nas ne več. še nekaj osebnega. Nikoli nisem zahteval, da mora vsakdo odobravati, kar napišem. Tudi nisem nikoli trdil, da sem pameten, preudaren in nedolžen. S tem v zvezi bi jaz takole razčlenil podpis pisca »Cvetk...«: NE in NIČ. Kar se tiče prič, bi samo odgovoril, da se mi je stvar zdela smešna. Soča teče mimo; skočim z visoke skale. 1 daj mi je hladneje. * * * Proti koncu avgusta. Prijateljem sem hvaležen, ker so me povabili na petdnevni izlet. V Gorici nimaš včasih kaj iskati in ti je prav prijetno, če se kam izgubiš par dni, da malo pogledaš okrog sebe, da ne postaneš prehitro penzionist. Okoli poldneva smo na meji s Švico; s carino nimamo problemov, poženemo se v »supermarket« in si nakupimo potrebno za kosilo in kajenje. Ko potuješ, je najlepše, če si sam poskrbiš za želodec. Po kosilu nekoliko poležimo v travi, nato se dvignemo na prelaz sv. Bernarda in že smo v »nemški« Švici. Pokrajina je čudovita, kot v pravljici. Prav ob ziiriškem jezeru postavimo šotor, labodi iščejo hrano, noč lega na mesto, jezero je v obroču žarnic, v šotoru spiš kot kralj. Bavarska je bolj dolgočasna. Njiva pri njivi, kmetija za kmetijo, žitna polja, ki jim ne vidiš konca. Vozimo skozi Tiibin-gen; želel bi 400 let nazaj, da bi videl Trubarja, kako prevaža biblijo. Zavijemo proti Munchnu; avtocesta nas pelje kar mimo mesta in že smo v Salzburgu. Avstrijsko mesto bi bilo primerno za ljubitelje glasbe, oziroma tu bi zaživel vsakdo, ki se le malo spozna na to umetnost. Vrnemo se v bavarsko prestolnico. Mesto je čedno, precej živahno; po ulicah srečaš vse mogoče narodnosti, vse barve kože. Večina previbalcev prisostvuje otvoritvi olimpijskih iger. Do »01ympiazentrum« se pripeljemo pod zemljo, pozno zvečer. Razgled je fantastičen, športne naprave so očarljive, nemška tehnika je dosegla višek. Vrnemo se na Marienplatz. Ura je že pozna, pivo nas zvabi v prvo nadstropje velike palače; v pritličju je vse pijano, na mizo prihaja pivo v litrskih vrčih. Če spiješ tri piva, si ravno na mestu; vsaj glava te ne boli. Že se svita, ko se vrnemo k šotoru v Salzburg. Spimo nekaj ur, pa spet v Miin-chen. Podnevi izgleda olimpijsko mesto še lepše. Japonke se sprehajajo v narodnih nošah, dva črnca prikličeta pozornost f tolčenjem po kozicah, na stadionu se pri pravljajo atleti na teke in skoke, množic se preriva z enega konca na drugi. Olin pijske zastave, olimpijski ogenj, zastat vseh nastopajočih držav so znak prijate! stva in sožitja. Olimpijske igre so se k maj začele... TINE VALENC ........................ imunim; Moja dunajska spoznanja Mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič v družbi naših mladih izobražencev na letošnjih počitniških študijskih dnevih v Žabnicah v Kanalski dolini Stran 4 Dr. Francetu Steletu v spomin Evharističnega slavja za slovenske vernike v Vidmu, ki je bilo 15. septembra letos, se je udeležila med drugimi tudi naša mladina z Goriškega. V njenem imenu sta izrekla pozdrav evharističnemu Jezusu Bernard Špacapan in Marilka Koršič. Na sliki: Marilka Koršič v trenutku, ko bere besede pozdrava Vtisi iz velikega mesta Pred nedavnim se je v slovenski javnosti razširila novica o smrti dr. Franceta Steleta. Nobenemu Slovencu, ne samo umetnostnemu zgodovinarju, to ime ne bi smelo biti neznano. Saj je bil profesor Stele ne samo umetnostni zgodovinar, ampak je v sebi nosil vse odlike zavednega Slovenca in rahločutnega človeka. Rodil se je v Tunjicah pri Kamniku leta 1886. Še kot dijaka gimnazije v Kranju ga je pritegovalo ljudsko izročilo, tako da je tudi sam zbiral narodne pesmi za Štrekljevo zbirko. Po končani gimnaziji se je vpisal na dunajsko univerzo. Študiral je slovansko filologijo in zgodovino, vendar je postal kasneje glavni predmet njegovega zanimanja umetnostna zgodovina. Leta 1909 je postal izredni član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje. Tri leta kasneje je končal študije in dosegel kvalifikacijo za arhivistiko, bibliotekar-stvo in muzejsko službo. Že naslednje leto je postal član dunajske centralne komisije za spomeniško varstvo. Naslednje leto je postal v Ljubljani deželni konservator za Kranjsko. Skupno s prvim kvalificiranim restavratorjem, slikarjem Matejem Sternenom, je tvoril idealno dvojico, saj je bila prej konservatorska dejavnost precej pasivna, ker so bili člani le častni konservatorji brez ustrezne izobrazbe. Tudi vojni čas ni odvzel dr. Steletu navdušenja in volje do dela. Ko je bil med prvo svetovno vojno v ruskem ujetništvu, ki ga je največ prebil v Sibiriji, je izpopolnil svoje znanje jezikov in skušal priti čim bolj v stik s kulturo drugih narodov. Še preden je končal svoje študije na Dunaju, si je prizadeval za ustanovitev slovenske univerze. Ko se je ta končno osnovala, je bil sam eden prvih predavateljev; predaval je zgodovino arhitekture na tehniški fakulteti. Lela 1938 je na filozofski fakulteti nasledil dr. Izidorja Cankarja, drugega stebra slovenske umetnostne zgodovine. Ob nastopu te nove službe je med drugim dejal: »V polni meri se zavedam, da se mi izroča odgovorna dediščina. Ne prihajam iz študijske sobe, kjer je bila delovna miza preobložena s teorijami o znanstvenem delu in njega metodah, ampak naravnost iz življenja in naše lepe narave, kjer ml je bila umetnost petindvajset let zvesta spremljevalka. Odkrila mi je marsikaj, kar bi osta- lo kabinetnemu učenjaku za večno skrito. Upam, da to mojemu novemu delokrogu ne bo v škodo.« Iz teh besed se z lahkoto spozna, da profesor Stele nikakor ni bil tip čudaškega, vase zaprtega uče- Pred nedavnim sem se s prijateljem odpeljal na kratko desetdnevno potovanje po Evropi. Obiskala sva marsikatere zanimive kraje in doživela nešteto stvari, toda to, kar me je najbolj presunilo, je bila prva postala najinega popotovanja in sicer Miinchen, središče piva, veselega življenja in le* tošnjih olimpijskih iger, na drugi strani pa nekaj kilometrov oddaljeni Dachau. Dachau in olimpijska vas! Dva kraja, ki vsak po svoje pričata o tragičnosti in nedoslednosti modernega časa. Ce prvi prikazuje vso krutost nacističnega sistema, drugi razgalja gledalcu vso, večkrat brezpotrebno, potrato denarja in prvič v zgodovini modernih olimpiad opozarja, da je šport postal ne zbiranje atletov v bratskem duhu, ampak nacionalistični pojav. Zdi se mi popolnoma zgrešeno, da prihajajo atleti tekmovat v imenu neke države, saj s tem kršijo najenostavnejša, že starogrška pravila. Na olimpiadi ne bi smela zmagati država, pač pa posameznik. njaka, pač pa predvsem človek, ki je tenkočutno prisluhnil vsem življenjskim problemom svojih učencev in bil vedno pripravljen svetovati ali na kak drug način pomagati. Vzgojil je celo vrsto umetnostnih zgodovinarjev, ki se ga spominjajo kot človeka, polnega optimizma, neutrudnega v svojem delu, iskrenega, požrtvovalnega in skromnega. V znanstvenem pogledu je bil dr. Stele nosivec vseh tradicij dunajske šole za umetnostno zgodovino, predvsem pa Maksa Dvoraka. Uveljavil je umetnostno geografsko metodo, ki je za slovenski umetnostno-zgodovinski prostor še posebej prikladna. Sam se je predvsem posvetil raziskovanju slovenske srednjeveške umetnosti in v tem smislu izdal celo vrsto znanstvenih del. Sodeloval je tudi pri različnih svetovnih leksikonih in enciklopedijah s prispevki o slovenskih umetnikih. Poleg znanstvenega raziskovanja je bil dr. Stele še odličen likovni kritik. Opus dr. Franceta Steleta je že tako pomemben del slovenske kulture, da preko njega ni več mogoče. VERENA KORŠIČ RESOLUCIJA sprejeta na VI. taboru zamejske mladine v Trstu 7. oktobra 1972 Udeleženci VI. tabora zamejske mladine so soglasno odobrili sledečo resolucijo: Odločno protestiramo proti nasilnim šovinističnim izgredom glede uničevanja dvojezičnih napisov na Koroškem, ki smo jim bili priča v teh dneh. Ti izgredi žalijo ne samo slovensko skupnost na Koroškem, temveč tudi tržaške, go-riške, beneške in sploh vse Slovence, kakor tudi vsakega demokratično čutečega človeka. Nedopustno je, da avstrijska vlada, ki bi morala izvajati določila državne pogodbe (7. člen), dopušča tovrstne izpade, ki spominjajo na obdobje nacistične diktature. Sploh je obstoj neonacističnih organizacij nezdružljiv s humanističnimi nače- li in s samo avstrijsko državno pogodbo (čt. 7, 5. odstavek). Obenem slovenska zamejska mladina, zbrana na tem taboru, zagotavlja koroškim rojakom svojo solidarnost. Za VI. tabor zamejske mladine organizatorji: Predsednik Slovenskega kulturnega kluba MARTIN BRECELJ Predsednica Slovenskega katol. akademskega društva METKA KLANJŠČEK Predsednik Koroške dijaške zveze BORUT SOMMEREGGER doživetij Nedaleč od olimpijske vasi leži, obdano od dvometrskega belega zidu, zloglasno mesto Dachau. Ko sem stopil v taborišče, me je najbolj pretresla misel: kako more človek priti do take krutosti, da uniči brez kakega tehtnega vzroka na sto tisoče ljudi. Odgovora nisem dobil. Ogledal sem si muzej, ki prikazuje na kratko zgodovino taborišča. Grobna tišina vlada po muzejskih sobah. Ljudje strmijo v slike golih, okostenelih obsojencev in se ob vsaki sliki na novo zgrozijo nad krvoločnimi načini, ki jih je človek uporabljal, da uniči sočloveka. Zastajal mi je dih, ko sem opazoval razno mučilno orodje. V gozdiču poleg muzeja stoji bronast kip obsojenca, simbola vseh deportirancev, vse naokrog pa so se dvigali krematoriji. Ko sem se vračal iz taborišča, sem hodil s sklonjeno glavo. Potem ko sem videl ta kraj groze, sem se skoro sramoval, da sem človek. DARIJ FRANDOLIC I. Lepo je potovati po svetu; to vsem ugaja. Prijetno je priti v tujo deželo, stanovali v lepem hotelu, si ogledovati mesta s pomočjo vsevednih vodnikov, poslušati koncert z udobnega tiaslanjača v prvi vrsti najlepšega gledališča. Prav gotovo je to lepo in prijetno; a vsakdo si tega ne more privoščiti. Zato mnogi ljudje še drugače spoznavajo tuje mesto: spijo v parku ali na postaji, h ožijo peš po mestu in stoje uživajo koncert. Tudi tako je lepo in še poceni zraven. Videl sem zelo veliko mladih ljudi vseh narodnosti tako živeti v velikem mestu, ki sem ga obiskal. Na razne načine so si pomagali, nekateri tudi z majhnimi deli. Srečal sem Italijana, ki je nekaj ur na dan nabiral v nasadu borovnice in dobil 200 lir za vsak kilogram. Zvečer pa je šel kljub utrujenosti na ples, da je zapravil denar, ki ga je čez dan zaslužil. II. V deželi, ki sem jo obiskal, živi približno 700 Slovencev. Malo jih je, stotine kilometrov ločijo enega od drugega, pa vendar držijo skupaj, imajo svojega duhovnika in hišo za skupne potrebe. Po večini so to ljudje, ki so morali iz Slovenije po zadnji vojni; in tega se še sedaj dobro zavedajo. Hočem reči, da vedo, kdo danes vodi Slovenijo. In si ne želijo vrnitve domov pod komunistično diktaturo, pred katero so pred petindvajsetimi leti bežali. Vendar pa jih domovina močno privlačuje; iz pogovora z nekaterimi izmed njih sem zvedel, da bi se zelo radi naselili kje v zamejstvu, da bi živeli v slovenskem okolju, a zunaj Jugoslavije. Seveda bi morali imeti konkretne možnosti za stanovanje in za zaposlitev. Zadeva se mi zdi zelo zanimiva in vredna, da ji odgovorni krogi posvetijo vso pozornost. Ti zdomci in njihovi otroci bi bili po eni strani rešeni pred asimilacijo v tujini, mi pa bi se gotovo okoristili s temi zavednimi Slovenci, ki imajo veliko smisla za razne oblike društvenega delovanja. III. Slovenci imajo svoj skupni dom v glavnem mestu dežele. V njem biva duhovnik, ki povezuje naše ljudi kakor pač more s skromnimi sredstvi, ki jih ima na voljo. Z veliko težavo so prišli Slovenci do skupnega doma in zlasti njihov duhovnik je moral ogromno zanj žrtvovati. Zato imajo svoj dom in duhovnika radi in se zavedajo, da jih onadva združujeta. To dobro vedo tudi tisti, ki danes vladajo v Sloveniji. Ne samo, da niso nikoli priznali in podprli slovenskega doma, celo uničiti ga hočejo; v ta namen pošiljajo svoje agente, da duhovniku nagajajo in mu škodijo, kolikor le morejo. Ko bi slovenska vlada uredila drug dom, bi to še nekako razumeli. A da samo uničuje to, kar že obstaja in je sad dolgih let truda, to je zločin. IV. Pravijo jim »hippies«; največ na svetu jih je menda v tem mestu. Mladina jih obožuje, za starejše pa so zgled pokvarjenosti današnje družbe. Videl sem jih veliko: eden je ure in ure sedel ob zidu in gledal nekam predse, druga dva sta igrala in pela pred parkom, še drugi je po cesti prodajal spominčke. Zanemarjena obleka, pozabljena osebna higiena in popolno nezanimanje za to, kar se okrog njih dogaja, so njihove značilnosti. Na ta način odkla- njajo potrošniško družbo v prepričanju, da so oni najbližji človeškemu bistvu, ljubezni, naravi. In ker se tega tudi dobesedno držijo, so celo simpatični. Delajo samo toliko, da imajo od česa živeti, sicer pa razmišljajo in sanjajo. Taka oblika nenasilnega protesta res nikomur ne škodi. Razen morda njim: kajti žalostno jim je pogledati v obraz; nekateri zgledajo prav starci. Neurejeno življenje in mamila jih tako uničujejo. Njihovo oporekanje je morda zanimivo, a njihovo življenje se zdi čisto brez izhoda. Morda izražajo tudi to njihove utrujene oči, ki te tako neizrazito gledajo, kot da bi sploh ne bile žive. bard Razmišljanja ob koprskem seminarju V mesecu juliju sem se udeležila režiserskega seminarja, ki ga vsako leto prireja Združenje gledaliških skupin v Kopru. Seminar je trajal štirinajst dni. Udeleženci so bili iz raznih krajev Slovenije, pa še iz zamejstva nas je bilo nekaj. Zjutraj smo sledili predavanjem, popoldne pa smo imeli možnost, da smo se lahko kopali, če je vreme dopuščalo ali pa smo šli na krajše izlete v okolico Kopra. Prav v teh popoldnevih sem imela priložnost, da sem navezala stike z raznimi seminaristi, se z njimi spoznala in se dobesedno vključila v njihovo družbo predvsem zato, da bi spoznala njihovo gledanje na razne življenjske probleme. Že prve dni sem namreč opazila, da kljub temu, da nas združujeta jezik, kultura, z eno besedo, da pripadamo k istemu narodu, so med nami precejšnje razlike predvsem v načinu sprejemanja življenja. Zdi se ml, da ta različnost ne izvira iz tega, da mi živimo v državi, ki sloni na drugačni družbeni ureditvi, temveč ker smo jezikovna manjšina. Kot del te se srečujemo mnogo prej kot naši sovrstniki iz domovine s problemi, pred katerimi ne moremo ostati brezbrižni, ker nas izzivajo in zahtevajo takojšnjo opredelitev. Posledica tega je, da smo v družbi premalo sproščeni, da nam, kot mladini, manjka tisto brezskrbno življenje, ki si ga pa vsak izmed nas želi. Prepogosto smo do vseh ljudi kritični, preradi obsojamo in zahtevamo od bližnjega vse to, kar od nas zahtevajo včasih neprijetne življenjske okoliščine. Prav v tej točki so se ml zdeli moji sovrstniki na koprskem seminarju dosti bolj sproščeni, naravni, predvsem pa bolj odprti vsemu in vsem. Po drugi strani pa se mi je zdelo, da je v nas zamejcih le nekoliko več poglobljenosti v življenjske probleme. Zdi se ml, da v nas le živijo ideali, da mi še čutimo voljo v sebi, da bi se borili zanje. VerjeUio od tu naša različnost, ki Ima svoje pozitivne pa tudi negativne strani. Čutimo se mogoče srečnejši, ko se poglabljamo v življenjsko problematiko, po drugi strani pa je prav v tem neka tragika, ker nam to poglabljanje onemogoča sproščenost, brezskrbnost, ki pa bi morala imeti svoje mesto v naši mladosti. a. t. Kaj skriva bodočnost? Tako ljudje v Jugoslaviji kot zunanjepolitični strokovnjaki po svetu se večkrat sprašujejo, kaj bo z Jugoslavijo, ko Tita ne bo več. Neki zahodnoevropski izvedenec za evropske socialistične države je zapisal, da zavisi bodočnost Jugoslavije predvsem od prihodnjih odnosov med ZDA in Sovjetsko zvezo. Medsebojna pomiritev teh dveh ve-lesd in ne kaka jamstva s strani Kremlja bo edino mogla zagotoviti Jugoslaviji sedanji neodvisni položaj. Toda prav te neodvisnosti Rusi nočejo. Oni vidijo na jadranski obali kopico idealnih oporišč za svoje pomorske sile v Sredozemlju. Zato bodo tudi v bodoče izvajali stalen pritisk v -tej ali oni obliki, da se Jugoslavija znova vključi v sovjetski tabor. Toda bodoči sovjetski koraki niso edino, kar prebivalstvo Jugoslavije vznemirja. Prav tako velika je tudi skrb, kdo od sedanjih vodnikov bo tako močan, da bo lahko uspešno nasledil Tita. Lanski dogodki na Hrvaškem so upravičeno sprožili vprašanje, če je sploh mogoče to večna-rodno državo ohraniti skupaj. Množe se pa tudi gospodarske težave. Inflacija v Jugoslaviji je v vsej Evropi največja. Lani so življenjski stroški porast- li za 18 %. Dve denarni reformi sta ostali brez učinka. Lani je uvoz presegel izvoz za 60 %, trgovinski primanjkljaj pa je dosegel 1400 milijonov dolarjev. Številka bi bilo še večja, da niso zahodni turisti pustili ob svojem letovanju lani 350 milijonov dolarjev in da ni skoro milijon jugoslovanskih delavcev, ki živijo na tujem, poslalo domov 750 milijonov dolarjev. Neobičajno veliko število delavcev v tujini je dokaz za drugo gospodarsko vprašanje — za veliko brezposelnost. Precej kritike gre tudi na račun »samoupravljanja«. Svoboda, ki jo imajo bančni direktorji in upravitelji raznih podjetij pri prodajanju, nakupovanju in najemanju posojil, meji že naravnost na anarhijo. Vsak dela, kar hoče, manjka pa nekoga, ki bi to dejavnost nadzoroval ali odgovorne klical na razgovor. Kako dolgo bo to šlo naprej, nihče ne ve. Kdor obišče Jugoslavijo, teh pojavov seveda ne opazi. Ceste so polne avtomobilov, po mestih skoro ni dobiti parkirnega prostora, trgovine so dobro založene, kar vsega ni videti v drugih državah socialističnega bloka. Jugoslovani sami se tega dobro zavedajo, zato jih ne mika, da bi sedanjemu režimu metali polena pod noge. Zlasti Slovenci se dobro zavedajo, da bi razpad Jugoslavije v prvi vrsti zadel prav nje. Zato tudi hrvaški separatizem pri njih ni našel kaj toplega odmeva. ★ Tako vabijo Jalovčeve stene ljubitelje naših gora v svoj skrivnostni objem ★ Ni za vse Pošastno »fušajoč« kot demon zbor pojoč, v Rusijo gredoč... * * * On z njimi, ki še trd’jo vero krivo beži tja v Bohinj, v Bistriško dolino, na seminar za delavno mladino... * * * K.G.B. (Komite goriških borcev) obvešča, da so v ljubljanski politični poboljševal-nici rehabilitirali tri nevarne elemente, ki so že zahajali na napačna pota in jih angažirali za aktivno delovanje. S tovariškimi pozdravi. Smrt fašizmu, svoboda narodu! . »n...... Milinim.umu,m, Miinchen - Dachau: dvoje Festival novih konsonanc m- m Como : »Villa Olmo« — sedež nekaterih koncertov »Autunno musicale« m p. Como, september Letošnjo jesen sem se drugič udeležil enega izmed številnih glasbenih festivalov v Italiji, ki v počitnicah poživljajo sicer speče muzikalno življenje. To je »Autunno musicale« v Como, ki v svoji šesti izdaji sodi med resne in morda po vsebini že najbolj razgibane glasbene manifestacije. Za razliko od bolj tradicionalno pojmovanih prireditev (kot festival v Stresi) ah izključno sodobnimi iskanji glasbene avantgarde (festival sodobne glasbe v Benetkah) ima ta pestra glasbena prireditev v prijaznem in lagodnem lombardskem mestu ob odpočljivem in slikovitem jezerskem nabrežju svoj poseben »charme«. In to ne samo zaradi očarljivega okolja, ampak predvsem zaradi resno zasnovanega programa in umetniškega cilja. Glasbeni festival v Comu se odvija skozi cel september in prvi teden oktobra. Na sporedu ima najprej vrsto glasbenih Mveekendov« z dnevi, posvečenimi cerkveni, komorni ter solistični glasbi in glasbeni drami, nato serijo večerov, namenjenih folklori, ki jo tudi študijsko poglablja na posebnih predavanjih in debatah. »Autunno musicale« ima še posebne seminarje o filmski glasbi (zlasti letos zelo pestre s prikazom filmske glasbe Prokofjeva za filme Eisensteina, filmsko uporabo Mahlerja, jazz film, sodobno glasbo John Ca-ge itd.). Posebno pozornost pa na kom-skem festivalu zaslužijo tkzv. »Dnevi nove glasbe«, ki so nekako merilo za najnovejše težnje v glasbeni produkciji, ki po svojih izrecno eksperimentalnih zasnovah marsikdaj sodijo bolj v akustiko kot v samo glasbo. Prav ti »dnevi nove glasbe« odpirajo celo vrsto vprašanj o bodočnosti in aktualnosti glasbene umetnosti. Priznam, da doživi lahko poslušalec včasih pravi pretres po avdiciji določene sodobno zasnovane skladbe, ki ima vse prej kot pomirjujoč značaj. Ne mislim se tu posebej razpisati o pomenu avantgardne glasbe, ki ji ne morem predvideti še jasno začrtane usode. Morda ne bo lahko preživeti glasbenim »stvaritvam«, ki temeljijo samo na oddajanju določenih mehaničnih zvokov, impulzov, fizičnih fonemov, hotenem šokira-nju poslušalca (ko si recimo solist — če ga je mogoče tako imenovati — po predpisu partiture za finale zelo bučno in ostentativno obriše nos...!) in podobnem. Samo nekaj značilnih in zgovornih našlo-vov takih skladb na programu: »Lines 1972«, »Maquillage«, »Gran torso«, »Utiliz-zazioni eterodosse«, »Esercizi poliritmici«, »Esercizi per la conquista dello spazio so-noro«, »Vocali e consonanti«, »Ice age«, »Protest«, ali »Ritografija« za klavir itd. Sledijo npr. »magnetofonske« skladbe Je-susa Villa Rojo »4 + ...« ali Humblov »Statik št. 1 za orgle in 2 sintetizatorja 1971«. Še in še bi lahko našteval podobne primere iz te zvočne plejade, a raje preneham. Sicer pa je treba priznati, da smo našli na sporedih sodobne muzike tudi že uveljavljena dela Stravinskega, Skrjabina, Schonberga, Mahlerja, Stockhausena i.dr. Rad bi se zaustavil še ob bolj tradicionalni podobi glasbene jeseni ob jezeru Como. Prireditelji so v že prej omenjenih oblikah znali lepo strniti vrsto posrečenih koncertov s področja instrumentalne in vokalne glasbe, v katerih je spet polno zaživelo glasbeno ustvarjanje od Bacha in Handla ali še prej angleške glasbe elizabetinske dobe (Elisabethan Consort) do romantike in glasbe »belle epoque« francoske šole kot Chabrier, Faure Satie. Niso pa pozabili na veliko obdobje klasike od Mozarta in Haydna do Boccherinija. Pri vsem tem so živo povezah razne glasbene dobe z ostalimi umetniškimi tokovi in nudili občinstvu poseben užitek. Med temi naj npr. spomnim samo na zanimiv večer, ki sem se ga udeležil v koncertni dvorani Villa Olmo' z glasbeno dramo »Genevieve de Brabant«, ki jo je uglasbil Erik Satie, s plastičnim sodelovanjem eksperimentalnega lutkovnega gledališča Otello Sarzi. Isti večer je nudil še magnetofonski »col-laže« »Direzione beta x« v že prej navedenem sodobnem zvočenju. Vsekakor sem se poslovil od letošnje glasbene jeseni v Comu z udeležbo na lepem koncertu v stari romanski cerkvi sv. Janeza v kraju Tomo nad Komskim jezerom. Podoba malega ribiškega naselja, posejanega ob prvih vzpetinah nad jezerom, kamor je najlaže priti z ladjo, nazaj pa z improviziranimi sredstvi organizatorjev, ko skoraj razen koncertnih poslušalcev ni več življenja na cesti, ko le daleč in nekje nizko brlijo nemirne lučke mesta Como, ne-razkošne in suhe sive stene starodavnega svetišča — vse to ustvari pravo razpoloženje za koncert ansambla »Trio di Como«, ki nudi zbrani publiki vrsto komornih skladb Paganinija, Spohra in drugih avtorjev 19. stoletja. Zvoki se tu prelivajo z okoljem, skladatelj se tu sooča z virtuozom. Poslušalec pa odhaja nazaj proti mestu z neko spokojnostjo duha, prepričan, da prava mojstrovina ne mine niti stoletja po svojem spočetju. Andrej Bratuž ZA KMETOVALCE Resolucija o dogodkih na Koroškem Občni zbor Slovenske skupnosti z dne 8. oktobra 1972 je z ogorčenjem in veliko zaskrbljenostjo vzel na znanje najnovejše dogodke na Koroškem, kjer so nazadnjaške in šovinistične sile sprožile široko razpredeno akcijo proti dvojezičnim krajevnim napisom, ki so jih v zadnjem času postavile avstrijske oblasti, s čimer so vsaj delno skušale uveljaviti določila avstrijske državne pogodbe v korist slovenske manjšine na Koroškem. Globoko prepričan, da tolmači voljo in čustvovanja ne samo svojih članov, temveč vseh Slovencev, kjerkoli bivajo, smatra občni zbor Slovenske skupnosti omenjeno akcijo nemških nacionalistov in neonacistov za pravi atentat na najosnovnejše pravice svojih rojakov na Koroškem, atentat, ki ima izrazit teroristični značaj. Zaradi tega občni zbor to sramotno akcijo najodločneje obsoja in zahteva, naj ji pristojne oblasti takoj naredijo konec ter izvršitelje in njihove navdihovalce najstrožje kaznujejo. Slovenska skupnost meni, da slovenski narod ne more več mirno prenašati, da se tako grobo žalijo in teptajo njegove temeljne pravice, njegova čast in njegovo dostojanstvo, ter izraža globoko prepričanje, da bo tudi danes, kot je dokazal zlasti v bližnji preteklosti, znal sam primerno braniti in ohraniti svoj obstoj. Svojim rojakom na Koroškem občni zbor Slovenske skupnosti izraža polno solidarnost. VI. tabor zamejske mladine V dneh 7. in 8. oktobra je bil v Trstu in na Opčinah VI. tabor zamejske mladine, ki se vrši vsaki dve leti izmenoma na Goriškem, Tržaškem in Koroškem. Letos je bil na Tržaškem. V soboto so predstavniki treh pokrajin prebrali referate vsak o problemih svoje dežele. Sledila je debata. V nedeljo zjutraj je bila skupna sv. maša v openski cerkvi, dopoldne pa tekma v odbojki. Tabor se je zaključil z lepim kulturnim programom v Finžgarjevem domu na Opčinah. Podrobno poročilo bomo objavili v prihodnji številki. Koncertni abonma Glasb. Matice v Trstu za 1972-1973 Prva abonmajska koncertna sezona Glasbene Matice v Trstu se je zaključila z uspehom, ki je skoraj presegel pričakovanja, saj je bil to tvegan korak, za katerega je bila potrebna precejšnja mera poguma. Kaže, da je bil izbor glasbenih del in 'izvajalcev tehten in vsestransko zadovoljiv, saj je privabil med obiskovalce koncertov številne nove poslušalce. Tako se je zaupanje v slovensko glasbeno občinstvo, ki ga je predstavila uvedba abonmaja, v polni meri uresničilo. Zaradi velikega števila abonentov — 250 — so bili lani vsi koncerti v abonmaju predstavljeni v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu. Zelo pozitivno je nadalje dejstvo, da so bili vsi napovedani koncerti izpeljani v celoti, čeprav se je bilo treba v nekaterih primerih soočiti s kar precejšnjimi težavami, tako finančnimi kakor organizacijskimi. Razen abonmajskih koncertov je bilo namreč v teku sezone še več drugih glasbenih prireditev in koncertnih gostovanj. Zlasti pa je bilo močno delovanje orkestra, saj je poleg dveh abonmajskih koncertov pripravil tri koncertna gostovanja izven Trsta (Nova Gorica, Ajdovščina in Gradiška), koncert ob zaključku seminarja za profesorje in učitelje slovenskih šol ter koncert ob zaključni akademiji šole Glasbene Matice. Posebno pomemben je bil nastop orkestra s samostojnim koncertnim sporedom v treh slovenskih šolah v Trstu in Gorici. Tako si je ustanova z resnostjo in strokovnostjo, ki sta botrovali prvi abonmajski koncertni sezoni, pridobila velik ugled pri občinstvu in značaj pomembnega kul-turno-umetniškega dejavnika v sklopu slovenske manjšine v Italiji. Velik ugled pa si je pridobila tudi med italijanskimi ljubitelji glasbene umetnosti, ki so prihajali h koncertom. Tudi letošnki načrt abonmajskih koncertov Glasbene Matice predvideva devet koncertnih prireditev z izvajalci in sporedom, ki bo prav gotovo zadovoljil najširši krog ljubiteljev glasbene umetnosti. Cene abonmajev bodo ostale nespremenjene, saj je namen organizatorjev, da čim večjemu številu občinstva, še posebno mladini, približajo dosežke glasbene umetnosti. Prav bi bilo, da bi Glasbena Matica za svojo koncertno dejavnost prejela v bodoče izdatnejšo podporo iz javnih sredstev, saj spada ta med osnovne kulturne potrebe in pravice naše narodne skupnosti. Zgonik Te dni naše časopisje piše o slovesih in sprejemih dušnih pastirjev. Med te spada tudi Zgonik. Bivši zgoniški župnik Anton Prinčič, ki je pastiroval v Zgoniku od 28. septembra 1955 do 6. oktobra letos, torej celih 17 let, čuti dolžnost, da javno izrazi pozdrav in zahvalo svojim bivšim faranom. Imeli so zanj razumevanje, zlasti v zadnjih letih, ko je bil bolj rahlega zdravja. Posebno dolžnost zahvale čuti do svojih bivših faranov, ki so z darovi, nabranimi zlasti po Zgoniku in Saležu, izrazili hvaležnost do bivšega župnika. Vsem se toplo zahvaljuje in želi iz srca, da bi se dobro počutili ob novem dušnem pastirju, ki ga je goriška škofija poslala v Zgonik. Vrenje mošta v sodili Po kratkem in burnem vrenju na tropinah odtočimo mošt in ga stavimo v sode, kjer se mora vrenje neprekinjene nadaljevati. Sodi morajo biti popolnoma čisti in zdravi; zato jih pred uporabo dobro pregledamo in po potrebi prezračimo ter operemo. Za opazovanje vrenja je nujno potrebna kipelna veha; najboljša je podobna kolač-niku, v katerega se povezne kozarec in napolni z vodo; pogosto vidimo vehe v obliki ukrivljene cevke, ki se konča v kozarcu polnem vode; ta druga oblika predstavlja majhno nevarnost, da ob koncu vrenja, ko se vino ohladi, potegne v sod umazano vodo iz kozarca. Kipelna veha je zelo važna, ker ne dovoli vstopa okuženemu zraku in nam istočasno nazorno kaže, kako poteka kipenje. Seveda mora veha tesno sedeti na sodu, sicer ne more opravljati svoje naloge. Pr- vi teden je kipenje živahno, nato pa postane mirnejše, dokler se ne ustavi popolnoma po več tednih. Takrat se je skoraj ves sladkor spremenil v alkohol; v vinu ga ostane le 0,1-0,2%, česar pa naš okus niti ne zazna. Da je vrenje končano, se lahko prepričamo tudi z moštomerom. Pogreznil se bo do ničle ali še nižje. Glavna naša skrb pri vrenju pa mara biti usmerjena na vzdrževanje primerne temperature v kleti; ta naj se suče okrog 18° C ter naj nikdar ne pade pod 16° C. Inž. Janko Košir Ob 20. obletnici svojega prvega tabora vabijo Slovenski tržaški skavti na TABORNI DAN ki bo v nedeljo 15. oktobra na nogometnem igrišču na Katinari. SPORED — od 8h dalje ogled 'taibomih zgradb in skavtske razstave pod šotorom; — ob llh sv. maša na prostem; — ob 16h taborni ogenj z nagovorom, pesmimi in prizorčki; — ob 18" v župnijski dvorani predstava starih in movnih skavt sikih filmov. Skavtsko razstavo si bo mogoče ogledati še v ponedeljek dopoldne. Pni poskus oskrbe onemoglih ljudi na domu Letos je deželna uprava izdelala zakon c pomoči onemoglim starim ljudem na domu. Prvi takšen poskus bodo izvedli v glavnih mestih. V ta namen so določili 44 milijonov lir, od katerih prejme Trst 17, Gorica 4, Videm 10 in Pordenone 13 milijonov. S tem denarjem bodo občinske uprave nudile podporo tistim gospodinjskim pomočnicam in drugim usposobljenim osebam (bolniške sestre in zdravniki), ki obiskujejo pomoči potrebne starčke na njihovih domovih. Tako se bodo izpolnile želje marsikateremu ostarelemu, da ostane doma ali v krogu svoje družine in da mu ne bo treba preživljati starosti v domu onemoglih. Takšno službo je vpeljala občina Tržič že leta 1968 in dosegla pohvalne uspehe. SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 15. do 21. oktobra 1972 Nedelja: 9.45 Po domače z ansambloan J. Jeršinovca in Planšarji. 11.00 Otroška matineja. 11.55 Mestece Peyton. 17.50 Ma-daime Sans Gene - film. Ponedeljek; 18.30 Kremenčkovi. 20.30 Mala enciklopedija jugoslovanske drame. Torek: 17.50 Pajkova pojedina. 18.40 Od zore do mraka. 19.35 Telesne značilnosti in bolezni v starosti. 20.35 Pismo neznane ženske - film. 22.00 Nastop komornega abo-ra RTV Ljubljana. Sreda: 17.50 Vitez vihar. 19.05 Na sedmi stezi. 20.30 E. Zola: Nama - III. del. četrtek: 18.30 Vsi vlaki sveta. 19.00 Mestece Peyton. 20.35 Četrtkovi razgledi. 21.35 Cehov: »Medved«. 22.00 K. Cipci: Concer-tino za orkester. Petek: 17.20 Kapitan. 18.15 Gospodinjski pripomočki. 18.25 Ekonomsko izrazoslovje. 18.30 Glasba za oči: Stravinski - Picasso. 19.00 Sodobniki: A. Rubinstein. 20.40 Lepotice noči - film. 22.05 Prvakoiv konec tedna. Sobota: 17.30 Pitujski festival. 18.15 V deželi klobukov. 18.40 Gospod Biper - film. 20.30 Zvoki Panonije. 21.30 Pribočnik njegove ekscelence. ......................................................................................................... umi................................................................................................................... j k > ZORA PISCANC 6 Od Dunaja do Prage Ogleda vredna je bila tudi »Zlata ulička«. Ob vstopu v to zelo ozko in značilno uličico je stala gruča ruskih vojakov. Brezhibno so bili oblečeni; visoki in lepo zra-ščeni, obrazi pa so jim bili ostri, nepristopni. Bili so vsi zelo mladi. V »Zlati ulički« se je kar trlo turistov. Tudi italijanske smo srečali; bili so iz Ankone in Firenc. Za časa Rudolfa II. je nastal na Hrad-čanih velik požar in po tem požaru je cesar razdelil med svoje plemenitaše del obzidja. Ob tem obzidju so si plemenitaši sezidali svoje hišice, podobno kakor si sedaj bogataši zidajo vikend hišice. Bile so silno majhne, dvoprostorne. Do zgornjega prostora vodijo ozke vijugaste stopnice. Pozneje so te hišice spremenili v zlatarne; od tod ime »Zlata ulička«. KARLOV MOST Po kosilu smo si ogledali mesto samo. Prekoračili smo starodavni Karlov most, dolg 497 metrov. Sedaj je v popravilu. Na vsaki strani mostu je mogočen stolp z obokanim prehodom, most sam pa krasi 30 velikih svetniških kipov, izmed katerih so nekateri skupinski. Najbolj priljubljen med njimi je sv. Janez Nepomuk, katerega so na ukaz kralja Venceslava IV. dne 16. maja 1383 vsega razmesarjenega vrgli v reko Vltavo. Janez Nepomuk, rojen v mestu Nepomuka, je bil spovednik kraljice Ivane Sofije, žene kralja Venceslava. Ljubosumni kralj je hotel z mukami izsiliti iz Janeza, kaj se žena pri njem spoveduje. Ko ni ničesar dosegel, ga je dal vreči v reko. Na kraju, kjer se jt- truplo potopilo, so zablestele čudovito lepe zvezde, tako da so ga ribiči hitro našli. Ljudstvo je začelo Janeza Nepomuka takoj častiti kot svetnika. V tistih časih ni bil potreben noben kanonični proces. Ljudstvo samo je proglašalo svetnike, se jim priporočalo in jih častilo. Ko so 1. 1719, to je po 336 letih, odprli Nepomukovo krsto, so našli le okostje mučenca, jezik pa je bil nestrohnjen. Leta 1729 ga je Cerkev potr- dila za svetnika in mučenca spovedne molčečnosti. Preko Boulevarja, naj lepše praške ulice, smo prišli do spomenika Jana Husa, ki so Zlata ulitka v Pragi, ena najbolj slikovitih ulic v češki prestolnici ga Cehi postavili leta 1915 za 500-letnico njegove nasilne smrti. Na tem trgu je nekoč stal spomenik dvoglavega avstrijskega orla s krono, katerega so Cehi po oklica-nju svoje neodvisnosti leta 1918 docela razbili. Jan Hus je bil miroljuben človek; imel pa je svoje poglede na svet, kar pa takratnim cerkvenim oblastem ni bilo pogodu. Sklicale so vesoljni zbor v Kostanci ob Bodenskem jezeru in Husa obsodile kot krivoverca, cesar Sigismund pa ga je dal nato 6. julija 1415 javno sežvati na grmadi. Njegova smrt je povzročila na Češkem velike boje. Ljudstvo se je dvignilo zoper velikaše, prelate in samostane, začele so se husitske vojne, ki so se zaključile šele s porazom v Sedlecu, kjer je padlo nad 30.000 husitskih bojevnikov. Od tistega časa so postali Cehi do katoliške Cerkve hladni, začeli so misliti na odpad od Rima. Kasneje se je ustanovila med njimi narodna Cerkev, ki pa pod sedanjimi režimom le životari. Nič čudnega ni, če so praške cerkve prazne, spremenjene v muzeje ali pa sploh zaprte. (Se nadaljuje) Protesti zoper protislovensko gonjo na Koroškem Zveza slovenske katoliške prosvete >v Gorici je v zvezi s protislovensko gonjo na Koroškem odposlala več protestnih pisem, ki jih na tem mestu objavljamo. Avstrijskemu konzulu, TRST Kot člani slovenske narodne skupnosti v Italiji obžalujemo nemoč zvezne avstrijske vlade pri izvajanju mednarodno sprejetih obveznosti do slovenske manjšine na Koroškem, obenem energično obsojamo novi nacizem, ki zopet vstaja na Koroškem in ogroža obstoj Slovencev v koroški deželi ob tihi podpori odgovornih oblasti. Tako postopanje bije v obraz demokraciji in postavlja v nevarnost mirno sožitje na prostoru Alpe-Adria. Deželnemu glavarju Hansu Simi, CELOVEC Kot člani slovenske narodne skupnosti v Italiji obžalujemo pasivno zadržanje koroške deželne vlade ob zadnjih izbruhih narodnega šovinizma zoper slovensko skupnost na Koroškem in njene mednarodno priznane pravice. Obsojamo novi nacizem, ki se krepi tudi ob tihi podpori koroških deželnih oblasti, ogroža mimo sožitje na prostoru Alpe-Adria in je v sramoto avstrijski demokraciji. Narodnemu svetu in Zvezi slovenskih organizacij, CELOVEC V pravičnem boju za mednarodno priznane pravice slovenske manjšine na Koroškem vam stojimo trdno ob strani, obžalujemo nemoč avstrijske zvezne vlade, pasivnost koroških deželnih oblasti pri izvajanju pravic slovenske manjšine, energično obsojamo novi nacizem, ki je v sramoto avstrijski demokraciji. Novi župnik v goriški stolnici V nedeljo 8. oktobra je nadškof msgr. Cocolin slovesno ustoličil za novega župnika stolne cerkve v Gorici msgr. Tacizija Nardina, ki je do sedaj vodil župnijo sv. Jožefa Delavca v Stražicah. Dosedanji župnik goriške stolnice msgr. Giusto Soranzo je namreč odstopil, da da prostora mlajšim močem. Novemu župniku naj velja naš pozdrav in naša voščila za uspešno delo, dosedanjemu župniku msgr. Soranzu pa izrekamo zahvalo za razumevanje, ki smo ga bili v stolni cerkvi vedno deležni. Že popoldne istega dne je imel msgr. Nardin prvo srečanje s slovenskimi verniki. Slov. Marijina družba je imela svoj običajni mesečni shod v stolnici. Novi župnik je izrabil priložnost, da je vse navzoče pozdravil, nato pa sodeloval pri petih litanijah Matere božje in podelil nazadnje blagoslov z Najsvetejšim. Letošnja misijonska nedelja v Gorici V Gorici jo bomo obhajali podobno kot prejšnja leta. V svoji sredi bomo imeli duhovnika albanskega porekla s Kosovega v Jugoslaviji, ki je svoje bogoslovne študije opravil v Rimu, in je bil letos posvečen v duhovnika. Med študijem so ga podpirale nekatere članice Slovenske Marijine družbe v Gorici, zato bo letos prišel med nas, da z nami obhaja misijonsko nedeljo. Dopoldne ob 9. uri 22. oktobra bo imel sv. mašo v cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Med mašo bo pel zbor »Lojze Bratuž«. Popoldne ob treh bo istotam liturgija božje besede za misijone; vodil jo bo albanski novomašnik. Nato bo v Katoliškem domu ob 16.30 prireditev v korist misijonov. Na sporedu je zabavna igra »Hodi de Bodi« v izvedbi dramske družine PD »Štan-drež« in bogat srečolov, ki ga pripravlja goriška Marijina družba. V tisku je tudi brošura »Misijonska nedelja 1972«, ki bo nudila na 24 straneh mnogo zanimivega, poučnega in vzpodbudnega branja. Izšla bo najkasneje v sredo 18. t. m. zvečer. Gg. dušni pastirji z Goriškega naj jo kot običajno dvignejo na upravi Katoliškega glasa, drugim pa jo bomo poslali po pošti. Ob odhodu g. Komjanca z Vrha G. župnik Marijan Komjanc je vodil župnijo Gabrje-Vrh od 8. decembra 1970 do pretekle nedelje. Žal nam je, da nas je tako kmalu zapustil, ker je bil imenovan za župnika v Sovodnjah. Strinjamo se z besedami, ki jih je v imenu župnijskega gospodarskega odbora in faranov spregovoril ob slovesu 1. ok- tobra v Gabrjah Miha Tomšič, ko je dejal: »Vaš trud in stalno prizadevanje sta bila izredno uspešna, saj ste v kratkem času veliko napravili, tako v dušnem pastirstvu kot na gospodarskem področju...« Mi pa bi dodali besede voščila, ki ga je deklica z Vrha 19. decembra lani na dan blagoslovitve zvonika na Vrhu izrekla po radiu: »Na Vrhu sv. Mihaela je po mnogih letih zopet zapel zvon v novem zvoniku. 8. decembra pa je poteklo leto, odkar je naš novi župnik pri nas. Da bi oba živela še mnogo in mnogo let, jima voščimo vsi farani z Vrha.« ★ Odslej pri Sv. Ivanu maša tudi ob 12. uri Od nedelje 15. oktobra bo v cerkvi sv. Ivana v Gorici vsako nedeljo in praznik sv. maša tudi opoldne, tj. ob 12. uri. Zaradi tega ne bo več sv. maše ob 8. uri. Pač pa bo ob 8. uri vsako nedeljo in praznik sv. maša v Zavodu sv. Družine, ul. Don Bosco 66, ki je bila do sedaj ob 7.30. Ta maša je zlasti primerna za vse, ki živijo v severnem delu mesta, na Solkanskem polju, ob Drevoredu 20. septembra, v Stražicah in okrog pevmskega mosta. Prav tako je ob 8. uri vsako nedeljo in praznik sv. maša v kapeli sester Čudodelne svetinje na korzu Italija 120, ki pride v poštev zlasti za tiste slovenske vernike, ki prebivajo v južnem delu mesta. ★ Ob osmi obletnici Slomškovega doma se odbor iskreno zahvaljuje vsem dobrotnikom, ki nas podpirajo pri odplačevanju dolga in pri dejavnosti Slomškovega doma. Za vise dobrotnike, žive in mrtve, bo v župnijski cerkvi sv. maša v nedeljo 15. oktobra ob 10,30. DAROVI Za Zavod sv. Družine: Duhovnik v pokoju, Gorica, 650.000; M. Ž., Gorica, 5.000; Dorina Pizzolato, Staranzano, 10.000; M. D. 1.000; Milka Velikonja 10.000; Lojzka Klinec namesto cvetja na grob ipok. msgr. Srečka Gregorca 10.000; P. F. 10.000; N. N. (1), Podgora 1.000; N. N. (2), Podgora, 1.000; N. N. (3), Podgora, 15.000; Milka N., Livada-Gorica, 5.000; Vladko im Milica Kogoj v spomin polk. msgr. Srečka Gregorec 10.000; N. N., Sovodnje, 5.000 lir. Za Alojzijevišče: Cilka Kovač ob drugi obletnici bratove smrti 10.000; P. F. 10.000; Antonija Skvarča v spomin pok. sestrične Marije Skvarča 2.000; družina Bratuž v spomin pok. msgr. S. Gregorec 15.000 lir. Za naše misijonarje: N. N. (1), Stevcr-jan, 25.000; N. N. (2), Štaverjan, 25.000 lir. Za slovenske goriške skavte: N. N., Sovodnje, 5.000 lir. V spomin pok. Marije Zupančič daruje Ivanka Knez 10.000 lir za novi cerkveni itlaik v Barkovljah, po 5.000 lir pa za sva-toivanski Marijin dam in za Marijin dom v ul. Risorta 3 v Trstu. Za Marijanišče: namesto avetja na grob pok. dr. Alojzija Stepančič družina Terčon iz Slivnega 3.000 lir. Za Slomškov dom: Karel Kalc iz Padrič 1.000, v počastitev pok. Jakoba Grgič žena Justina in sin Milan 2.000, v spomin Pepe Mlač 500, Marija Ražam ob novi obletnici Slomškovega doma 2.000, ob krstiu Erike Paulina-Križmančič 5.000, Titty Smecchia 1.000, ob krstu Suzane Sanzin 15.000, Mi-rošič 1.000, ob krstu Maj le Ozbič 5.000 Ur. Za cerkev na Opčinah: Alojz Daneu namesto cvetja na grob pokojne Frančiške Frank 5.000; Robert Daneu 1.000; Alojz Re-latto v spomin pokojne mame Karle Grgič 10.000; družina Tonoš oib sinovi poroki 10.000; družina Žerjal ob hčerini .poroki 10.000; Merzek-Sosič Nada v spomin Karle Grgič-Repetto 2.000; Merzek-Sosič Nada v spomin pok. Francke Frank 2.000; Viktor Jamšek iv spomin pok. žene Avguštine 10.000; Julija Sosič v spomin pok. Frančiške Frank 21.500 lir. Za cerkvico na Banah: Ana Kralj ob sestrini poroki 2.000; Peter Basiaco-Marija Vidau ob poroki 5.000 lir. Za cerkvico na Ferlugah: Maihnič-Cavic-ohioli Milka ob prvi obletnici sinove poroke 5.000; Renato Brišček, boter, ob krstu malega Aleksa 5.000; sinovi pokojne Ane Ferluga v materin spomin 5.000 'lir. Za slovenske misijonarje: v spomin na pok. msgr. Srečka Gregorca N. N., Gorica, 5.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj! OBVESTILA Klub starih goriških študentov vabi na slovesno odkritje doprsnega kipa zaslužnemu slovenskemu delavcu, učenjaku priro-doslovou in pisatelju, mnogoletnemu profesorju na državni realki v Gorici FRANU ERJAVCU (1834-1887), ki bo v nedeljo 15. oktobra ob 11. uri na Erjavčevi cesti v Novi Gorici. Slavnostni govor bo imel akademik dr. Anton Slodnjak. Z odkritjem bo združena tudi kulturna prireditev. Pridite, da skupno počastimo spomin moža, ki je pred sto leti posvetil vse svoje velike sposobnosti za kulturno rast slovenskega naroda. V župnijski dvorani v Doberdobu bo Stalno slovensko gledališče iz Trsta uprizorilo v nedeljo 15. oktobra ob 17. uri farso Vojmila Rabadana »Kadar se ženski jezik ne suče«. V Katoliškem domu v Gorici bo v nedeljo 29. oktobra ob 16. uri kulturni večer, na kateram bo gdč. Furlanova iz Trsta kazala skioptične slike s potovanja po Češkoslovaški, pa tudi z evharističnega kongresa iv Vidmu. Slovenska skupnost sporoča, da je po raznih krajih tržaške občine in predmestja v teku zbiranje podpisov za predložitev liste za bližnje tržaške dbčinske volitve. Naprošamo somišljenike iz mesta, da podpišejo listo pri notarju Clarichu (ul. 30. oktobra) in sicer v dneh od 16. do 20. oktobra od 17. do 19. ure. Stalno slov. gledališče v Trstu bo predvajalo igro L. Pirandalla »Le premisli, Gia-comino« še v petek 13. oktobra ob 16. uri (izven abonmaja), v soboto 14. oktobra ob 20.30 (izven abonmaja), v nedeljo 15. oktobra ob 16. uri (abonma okoliški - red F) ter v petek 20. oktobra ob 20.30 (izven abonmaja). Otvoritveni koncert Glasbene Matice v Trstu bo v soboto 21. oktobra v Kulturnem domu v Trstu. Uro bomo še sporočili. Odprto je vpisovanje za koncertni abonma za sezono 1972/73. Cene abonmajev so: redni 7.000 lir, znižani 6.000, mladinski 2.000 in invalidski 2.000, cene vstopnic za posamezne koncerte pa: parter 1.500, balkon 1.000 in mladina 500 lir. Vpisovanje abonentov se vrši od ponedeljka 9. oktobra dalje v pisarni Glasbene Matice (ul. R. Manna 29, tel. 418605) in v Tržaški knjigarni ‘(ul. sv. Frančiška 20, tal. 61792) od 15.30 do 19. ure. Dosedanji abonenti naj potrdijo svoje abonmaje do četrtka 12. t. m. Samo do tega dne se jim bo lahko zagotovilo njihove lanske sedeže. Nova knjiga. Prav za misijonsko nedeljo lahko postrežemo z novo, izredno knjigo, ki jo je izdalo Baragovo misijonišče v Buenos Airesu, spisal pa prof. Alojzij Ger-žinič. Naslov knjige je: »Božji služabnik Janez Gnidovec — duhovnik, vzgojitelj, misijonar, škof«. Na 228 straneh je prikazano življenje dr. Janeza Gnidovca, ki je bil prvi škof rskopjanske škofije po nastanku Jugoslavije ter je izredno požrtvovalno deloval med Makedonci in Albanci na področju Makedonije, Kosova in Metohije. Umrl je v sluhu svetosti. Knjigo kraisd veliko slik s področja, kjer je škof deloval. Cena broširanemu izvodu je 2.000 lir, vezanemu 2.500 lir, po pošti 300 lir več. Memorial »Mirko Filej« Prvi panogi letošnjega memoriala bosta streljanje in namizni tenis. Rok za vpisovanje za namizni tenis: torek 17. t. m. do 20. ure na sedežu 01ympije, viale XX. Settembre 85. Tekmovanje bo med posamezniki (moški in ženske) in dvojicami (moški). Tekme se bodo pričele v četrtek 19. oktobra ob 7h zvečer v prostorih Katoliškega doma. Streljanje: rok za vpisovanje je do 20. ure v torek 17. t. m. ali pa eno uro pred začetkom tekem. Tekmovali bodo posamezniki in ekipe (sestavljene iz treh strelcev). Vpisnina za streljanje je 200 lir. Začetek tekem bo v soboto 21. t. m. ob 8h zvečer. Nameščenko in vajenko, v starosti od 20-40 let išče trgovina »Pronto Moda«, Corso Verdi 66, Gorica. Potrebno je znanje slovenščine. Občinska uprava v Števerjanu razpisuje mesto kuharice-strežnice v tamkajšnji osnovni šoli. Zainteresirane osebe naj vložijo prošnjo za nastavitev do 20. oktobra na občinsko upravo v Števerjanu. i radi a A TRSTA Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15, 11.30 (samo ob delavnikih), 13.15, 14.15, 17.15 (samo ob delavnikih), 20.15 in 23.15. Dejstva in mnenja: 14.30 (samo ob delavnikih). Šport: (dnevno) ob 20.00 uri. Spored od 15. do 21. oktobra 1972 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Komorna glasba. 11.15 »Papagajček Koko«. Otroška rad. igra. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Naša gospa. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 15.45 »Razbiti tercet«. Fantazija. 16.25 Semenj plošče. 17.00 Šport in glasba. 18.00 Popoldanski koncert. 18.45 Glasbeni cock-itail. 19.30 Kratka zgodovina ital. popevke. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika. 22.10 Sodobna gllasba. Ponedeljek: 11.35 Opoldne z vami. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 17.00 Za mlade posliušavce. 18:15 Umetnost... 18.30 Klavirski koncerti. 19.00 Poje Oriatta Berti. 19.10 Odvetnik za vsakogar. 20.30 Slovenski razgledi. Torek: 11.35 Pratika. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Komorni koncert. 19.10 0. Župančič: »Jerala«. 19.20 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.30 Luigi Dallapiccola: »Odisej«, opera. Sreda: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušarvce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncerti v sodelovanju z deželnimi ustanovami. 18.45 Glasbeni vrtiljak. 19.10 Higiena in zdravje. 19-20 Zbori in folklora. 20.30 Simfonični koncert. 20.50 Za vašo knjižno polico. Četrtek: 11.35 Slovenski razgledi. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... Stalno slovenske gledališče v Trstu bo uprizorilo v sodelovanju s Slovensko prosvetno zvezo, z Zvezo slovenske katoliške prosvete v Gorici in z ustanovo EMAC iz Gorice igro, ki jo je spisal Luigi Pirandello LE PREMISLI, GIACOMINO! Igra bo v četrtek 19. oktobra ob 20.30 v gledališču »Verdi« v Gorici ter velja za abonma red A, B, C in D. 18.30 Umetniki in občinstvo. 19.10 Ob stoletnici Mazzinijeve smrti. 19.25 Za najmlajše: Risani balončki. 20.30 »Vsak trenutek ima svoje čudo«. Radijska drama. 21.10 Romantične melodije. 21.40 Skladbe davnih dob. Petek: 11.35 Opoldne z vami. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Sodobni italijanski skladatelji. 19.10 U. Pierri: »Procesija«. 19.20 Zbori in folklora. 20.30 Gospodarstvo in dalo. 20.45 Vokalno-instrumentalni koncert. Sobota: 11.35 Poslušajmo spet. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.15 Umetnost... 18.30 Koncertisti naše dežele. 18.50 Orkester proti orkestru. 19.10 Družinski obzornik. 19.20 Revija zborovskega petja. 20.30 Teden v Italiji. 20.45 »Danes grofje celjski in nikdar več«. Dramatiziran roman. OGLASI Za vsak mm višine v širini enega stolpca: Trgovski 70 lir, osmrtnice 100 lir, k temu dodati 8% davek za registrski urad. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo Potujete v R I M - Italijo ? Ne pozabite obiskati slovenskih hotelov Hotel BLED in Hotel DANIELA 00185 ROMA - tel. 777102 - 7579941 00185 ROMA - tel. 750587 - 771051 Via S. Croce in Gerusalemme, 40 Via Luzzatti, 31 Lastnik: Vinko Levstik • Zmogljivost 85 sob, 150 ležišč. - Vse sobe s privatno kopalnico, telefonom, radiiofilodifuzij o, klimatskimi napravami - Nova slovenska restavracija. Osebje pretežno slovensko. - Počutili se boste kot doma. Dobrodošli! ZAHVALA Po dolgem trpljenju, ko mu je bolniška postelja postala žrtveni oltar, je Bog v petek 6. oktobra poklical k sebi kanonika stolnega kapitlja v Gorici msgr. Srečka Gregorca Njegovo utrujeno truplo smo položili k večnemu počitku naslednji dan v duhovniško grobnico na goriškem pokopališču. Ob tej priložnosti se zahvaljujemo vsem, ki so mu na ta ali drugi način lajšali trpljenje, ga obiskovali, zanj molili in bili >do njega pozorni. Posebno se zahvaljujemo goriškemu nadškofu msgr. Cocolinu za opravljeno pogrebno sv. mašo in besede slovesa, dr. Rudiju Klincu za neprestano pomoč med boleznijo, za vodenje pogreba in tople besede na grobu, govornikoma na pokopališču župniku Tonetu Melincu in Pavletu Breclju iz Šturij, pevcem v stolnici in na grobu, ki so obredom dali tako mogočen okvir, vsem, ki so ga prišli kropit, se udeležili sv. maše v stolnici in ga pospremili na zadnji dom. Zlasti smo bili ganjeni ob spoznanju, da ga verniki iz Šturij niso pozabili. Dokaz za to je bila njih številna udeležba pri pogrebu in množičen prejem sv. obhajila. Enako se zahvaljujemo sobratom, ki so kljub soboti prišli v tako velikem številu s tostran in onstran meje, med njimi g. župnik iz Mengša na Gorenjskem). Končno zahvala vsem, ki so darovali vence in cvetje. Vse pa prosimo, naj se ga še naprej spominjajo v molitvi in dobrih delih. Gorica- Mengeš - Strmec pri Vojniku-Varaždin, 6. oktobra 1972 Brat Anton, sestri Pavla in Roza ter ostalo sorodstvo ZAHVALA V torek 3. oktobra nas je zapustila v starosti 88 let naša dobra mati Marija Racman vd. Križmančič Vsem, ki so z nami sočustvovali ob težki izgubi, izrekamo iskreno zahvalo. Pot-sebna zahvala g. župniku Marijanu živcu, pevskemu zboru »Lipa«, darovalcem cvetja in vsem številnim udeležencem pogreba. Družina Križmančič in ostalo sorodstvo Ob osmini smrti 10. oktobra 1972 Bazovica - Gročana - Boršt - Bane -Trst