Gorski:
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra
                       Nekaj o prolesorju Silvestru.                           ,
[C^===|§4j/9 a mojih mladih dni je stala zunaj naše vasi na prijaznem gri-U/^JJP%1 čku lepa, bela hiša. Ni bila bogvekaj velika, a vendar dosti //jKy//C))) prostorna. Pozornost je vzbujal posebno njen ljubki nadslrešni 2j^^^^^ stolpiček. Ljudje so hiši splošno rekali: »Profesorjeva vila«. IIMMMMI Nam otročajem pa ni bilo dosti do tega, jeli vila Petrova ali Pavlova. Nam je bilo predvsetn za tisto lepo prostorno igrišče, ki se je raztezalo tam okrog pod starodavno lipo. Ej! Koliko prijetnih uric smo doživeli v rani mladosti na tistem prostoru ob šole prostih daeh in zlasti še ob raznih prazničnih in nedeljskih popoldnevih! Vsi, kar nas je bilo naših let, smo bili ponavadi zbrani iz cele vasi ondi. In tam smo vpili in se lovili, peli in vriskali, bili žogo in pasli svinjko, bili klinec in igrali fornikolo, se šli mance in slepo miš in počeli vse, kar smo pač znali in vedeli tja do poznega mraka . . .  Nihče  nas ni motil v našem veselju.
Pač! Vcasih ob počitnicah je bilo malo drugače. Tedai je namreč redno vsako leto prebival v svoji vili stari profesor* Silvester. Tako so namree ljudje imenbvali onega moža, čigar je bila tista hiša tik za našim igriščem. Čez leto je, kot rečeno, bival čudni mož v mestu, ob počitnicah pa je prišel miru in počitka iskat tu sem.
Toda mi mu ga nismo vselej dali, četudi smo mu privoščili, česar je iskal, V svoji mladostni razigranosti se namreč nismo dosti menili za starega moža in za njegov počitek. Vpili in kričali smo tudi ol? času po-čitnic kot ponavadi. To pa je moža vznemirjalo  in dražilo.
Zato se ni enkrat, ampak večkrat zgbdilo, da je stari mož ves ne-strpen odprl okno svoje sobe v prvem nadstropju. Skozi okno jo pomolil veliko plešasto glavo, premeril nas vse, od prvega do zadnjegi, skozi svoje ogromne naočnike, dvignil roko in nam zažugal, zagodrnjal sam sebi nekaj nam nerazumljivih besedi, na kar je spet trdo zaprl okno in izginil. Kmalu nato smo ga pa vselej spet videli jeznega in razburjenega odhajati ob palici v bližnji gozd na sprehod. Tako smo ga bili rešeni in smo svoje delo nemoteno nadaljevali.
Seveda nam je bil pa kljub temu vedno nadležen. Zato ni čudno, če smo želeli, naj bi stari profesor rajši tudi o počitnicah ostajal v mestu. In to tembolj želeli, ker so nas tudi starši včasih prav ostro opominjali, naj ostanemo rajši doma, da ne bomo delali nadlege tako učenemu gospodu, kot so vse časti vredni profesor Silvester.
Pa žal! Našim željam se ni ugodilo. Ravno nasprotno se je zgodilo.
i Posneto po B. H. Biirgel: Die seltsamen Geschichten des Dr. Ullebuhle. 1920.
Neko pomlad se je namreč raznesla novica, da pride učeni profesor za stalno v vilo. »V pokoj je stopil,« so ljudje govorili.
In res ! Nedolgo potem so pričeli iz mesta voziti njegovo pohištvo v vilo. Dan za dnem je prišel kak voz, in z vsakim vozom je prišla tudi po-starna profesorjeva postrežnica, pogledat in popazit, da se ni kaj pogubilo, poškodovalo ali strlo, ko so razlagali in prenašali tisto ropotijo v vilo. In kaj vsega niso razložili in znosili v sobe! Tu so bili celi zaboji knjig' in prečudnih slik. Pa so spet pripeljali cel voz nagačenih živali in ptičev. Zdaj spet je prišel voz z zaboji, v njih pa okamenele ribe in polži, me-tulji in hrošči. Tudi smo opazili otroci, ki smo oddaleč in blizu pasli zve-davost, kako so skrbno prenesli v profesorjevo stanovanje zemeljski ne-besrii globus, pa tudi električni kolovrat in celo človeško okostje: potem celo vrsto nam doslej nepoznanih daljnogledov in druge ropotije, kakoršne mi dotlej še nismo nikoli videli. Celih pet. tednov je trpela tista selitev, preden so vse zvozili in uredili.
Nazadnje je pa prišel tudi stari profesor sam. Mi se ga seveda nismo nič razveselili. Kajti slutili smo, da bo odslej čisto drugače na našem igrišču. Tudi starši so nam zabičavali, da bomo morali biti odslej bolj mirni in tihi ob nedeljah popoldne »pod lipo«.
»Pa kaj hočeš?« smo si mislili. »Profesor je tu. In mi moramo računati z njim in on z nami. Mi se bomo morali navaditi njega, on pa nas.« — Tako smo modrovali.
Pa res, kmalu smo se pobratili, še prej, kot srao mislili.
Bilo je pa to takole: Neke nedelje popoldne smo bili spet vsi iz vse vasi na igrišču. Kmalu smo začeli vpiti in kričati, zaverovani v svoje igre, kot bi bili nori . , . Pa glej ga špaka! Naenkrat stoji sredi med nami stari profesor. Mi smo obstali, utihnili in ga gledali. Velik je bil, da bi lahko zvezde klatil, suh pa ko trlica. Dolga črna suknja mu je segala čez kolena, skozi njegove ogromne naočnike so pa švigale kot iskre njegove globoko udrte oči. Tudi on je obstal, dvignil svojo črno palico in gledal po nas, kot bi nam hotel nekaj važnega povedati. Mi pa — ne bodi len! — smo začeli drug za drugim bežati. . . Toda profesor zagrmi: »Otroci! Počakajte! Nekaj vam povem: Iz vas ne bo nikoli nič prida, če se boste samo igrali, ne se pa tudi učili!«
»Saj se tudi učimo — v šoli,« se je odrezal drzni Muhov Nace v imenu nas vseh.
Profesor pa je nadaljeval: »Vem, da se trudijo z vami v šoli vaši skrbni učitelji. Toda prav veliko je stvari, o katerih mlad človek ničesar nc sliši v šoli. Teh se pa mora satn učiti, če jih hoče znati in vedeti. V šoli namreč ni časa za vse. In marsikaj tega, kar v šoli ne slišite, bi mogel tudi jaz vam povedati; pa nele povedati, ampak tudi pokazati. Mnogo bi vam vedel povedati o solncu in o zvezdah, o megli in o dežju, o vetru in o snegu, o morju in o ognjenikih ... in še obilo drugih in lepih stvari. Samo treba je, da greste z menoj gor v sobo in me lepo poslušate. Kdo je torej voljan, da gfe z menoj ?«
Tako nas je torej  stari  gospod povabil  k sebi na svoje stanovanje.
Nekaj malega se nas je odzvalo še tisto popoldne. Ko smo pa poznejc pripovedovali svojim tovarišem, kaj nam je profesor pravil in da nanfje dal celo dobrega maslenega kruha, je bilo prihodnjo nedeljo število poslušalcev še večje. In število je raslo nedeljo za nedeljo tako, da se nas je po nekaterih tednih kar trlo v profesorjevem stanovanju. In kako smo vlekli na ušesa, kar nam je povedal stari, častitljivi profesor! Kar zijali smo, ko nam je pravil malo čudne, pa silno zanimive pripovedke. Niso bile namreč to navadne pripovedke o palčkih in čarovnicah, o kljukcih in vilah-rojenicah, o polžu in jari kači, ampak bile so pripovedi o resničnih stvareh in dogodkih, ki pa jih je znal častitljivi starček tako zanimivo pripovedovati da smo kar zijali vanj. Jaz sem sicer že marsikaj pozabil, kar nam je pravil ob onih popoldnevih profesor Silvester; vendar se še marsičesa tudi spominjam. In vse to bom vam, dragi naročniki »Vrtca«, tudi povedal, četudi ne znam tako mično pripovedovati kot oni stari gospod.
1. O dveh zasutih mestih.
Spominjam se, da nam je stari profesor začel nekoč pripovedovati takole:
»Otroci, vam se še sanja ne, kako lepo je ondi doli na jugu, v deželi, ki ji pravimo Italija, Tam doli sije solnce vse lepše ko pri nas. Nebo i« sinje ko ribje oko. Hladni vetrci pihljajo od bregov sredozemskega morja in Jahno božajo prostrane ravnine, kjer cveto in zorijo obenem sočne smokve in rumene oranže. Vse leto je dežela v cvetju in petju, kot bi bila večna pomlad. O seveda! Tam doli na tistih ravninah je lepo. In vendar . . . Tudi tam doli ni bilo in ni vslej prijetno ljudem.
Tam doli na tisti ravnini namreč stoji tudi prečudna gora, ki ji pravijo gora Vezuv. Sredi ravnine štrli navpik proti nebu ko velikanski okrogel zvonik, le da nima konice (špice). Na vrhu je namreč gora nekoliko ploščata, in iz tiste udrte plošče se dviga neprestano dan za dnem rahla, fina meglica, Pa pustimo zaenkrat Vezuv v miru in poglejmo malo v življenje ljudi, ki prebivajo zdaj in ki so prebivali nekdaj tam doli
okrog Vezuva.
*
Bilo je pred več desetletji, ko je nekega lepega pomladnega jutra tam blizu Vezuva oral na švoji njivi neki italijanski kmetič. Veselo je poganjal svojega konja in osliča, naravnaval drevo, ki je rezalo mastne brazde, in zadovol]no puhal tobak, kot bi hotel oponašati častitljivega očaka Vezuva, ki se je po svoji navadi tudi ta dan kadil na svojem vrhu.
Ali glej! Plug se možaku naenkrat ustavi, Kmetič ga rine, premika, pa plug se ne gane. »Na kaj se je neki zlod zadel ?« pomisli kmetič. Sklone se, da od bliže poglcda pod lemcž. Lej! Pod lemežem se nekaj blešči.   Kmctič jačne grebsti v mastni prsti in ko nekaj časa tako grebe
in koplje, odgrebe velik vrč. Začuden ga ogleduje in kolikor dlje ga gleda, tem lepši se mu zdi. »Kako ima krasne okraske! Inkako čudno je narejen!« dopoveduje sam sebi. »Takih pa ne delajo dandanes in jih tudi ne znajo Yeč narediti! Najbrže je to dragocena starina. Morda mi ga kdo še drago plača ?«
Kajpada je bil kmčtič izkopanega vrča zelo vesel, tako vesel, da bi ga bil najrajši precej nesel pokazat svoji ženi.
Ali mudi se! Njivo je treba daaes zorati! Zato postavi vrč kar ob brazdi na njivo, da ga solnce dodobra posuši ia otrebi prsti.
Kmetič spet požene in orje naprej s toliko večjo pridnostjo, kolikor bolj je bil vesel najdenega vrča.
Dopoldne mu mine hitro, solnce se že sklanja na popoldne, in skoro bo njiva zorana.
Pa kaj je to ? Spet nekaj. PJug se iznova ustavi in ne gre naprej... »Šment!« vzklikne kmetič iznenaden. »Danes imam pa posebno srečo. Kaj bo spet ?«
Sklone se in začne grebsti, Toda z rokami mu jjre dclo prepočasi od rok. Zato vzame rovnico in jame kopati. A komaj parkrat zamahtie, že čuti, da je spodaj nekaj velikega, nekaj težkega. Zdi se, da bo močan
kovinast drog. Še več-------! Drog ima celo več rogljev! Drug za drugim
se prikazujejo iz mastne zemlje. Že so vsi zunaj! — Pet jih je! Ko kmetič natančneje otiplje in ogleda izkopano reč, vidi, de je izkopal prekrasen peteroramen svečnik iz medenine.
»No, če pa je takoj« si misli kmetič, »bo pa bolje kopati kot orati. Poizkusimo!« Urno izpreže svoje kljuse in osle in ju spravi v bližnjo lavorjevo senco. Sam pa začne na vso. moč kopati in grebsti ondi, kjer je našel dragoceni svečnik.
Toda novih dragocenosti ne izkoplje razen malo, Ijubko ogledalce, ki mu zasveti nasproti v jasnih solnčnih žarkih. A nekaj drugega se pokaže. Mesto prsti se začne valiti iz zemlje fin, droban pepel. . - Čim globlje koplje, tem več je tega pepela . . . »Odkod pa naj bi bil ta pepel?» pomišlja kmetič. »Najbrže iz bližnjega Vezuva? Radoveden sem, kaj bom danes še vse izkopal ?« In spet zasaja svojo motiko šrrje in globlje v zemljo. Dela in dela, pa začuti pod ravnico zid. Pogleda — zid je narejen iz opeke, peska in apna. In ne le to! Cela stena zidu se odkrije pred njiin. Še več l Kmalu opazi, da je notri tudi podrta streha — torej mora biti cela stavba, če morda ni še več poslopij skupaj ?
Ko se možu vse to odkrije, nekoliko pomisli, kaj bi storil: ali bi kopal naprej, ali bi pustil? Skoraj ga ižpreletuje nekak strah-------
»Pustim za danes!« se odloči končno. »Bomo že videli ob drugi priliki, kaj pomeni vse to!« . . . Pa naloži izkopane stvari na voziček, zapreže živinico in požene proti domu.
Doma seveda je bilo veliko veselje. Začudeni so strmeli otroci in žena, ko jim je mož pripovedoval in razkazoval najdeni zaklad. Sami niso vedeli, kam bi postavili v svoji borni hišici te dragocene reči,  da bi bile
bolj na varnem in bi prišle do veljave, Zato so jih prestavljali in prenašali vseknžem. Tudi skrivali so jih in molčali sosedom in vsakomur o čudni najdbi, boječi se, da bi morda kdo drugi ne šel na njitovo njivo in jim ne odnesel še dragocenejših stvari, ki so morda ondi zakopane.        (Konec.)