Varava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkoe. Ta prikazen poterjuje nekdajno obnašanje tistih zveri, ktere so nad perve kristijanske mučence in mučenke spuščali. Naj groznejše se dolgo niso podstopile in se lotile svetnikov, in so raji napadale svoje šuntavce. Včasih so planile na nje —pa se spet koj odvernile, da je bilo treba drugo in tretjo zver na odmenjeno žertev spustiti in jo z bodali in ognjem morati, kar pa tudi ni vselej zdalo. Blandina je bila ves dan v zverinjaku k stebru pripeta, in nobena zver se je ni dotaknila. Prerok Daniel sedi 7 dni varno med gladnimi levi. Ce mesožerci prizanesd človeku, je sicer vece čudo, kakor če ne hoče selojedec slon, ki je po svoji naravi krotek in plemenit, moriti nedolžnib in pobožnih Ijudi' in njih teles oskrunjati; ali omenjeni sloni so bili navajeni groznega ravnanja, ker so tam morali službo rabeljnovo opravljati. In vendar so se nedolžnega anali! 7. Kes in sprava. (Paaja pripovest.) Po zimi o hudem mrazu je najšla grajščinska družina sledno jutro, kedar je vrata odpirala, pred pragom malega slokega kužeka, kteri bi rad v grad smuknil. Pa domači psi ga spodijo; posebno sovraž mu je pinček. Gospodičini se uboga žival smili, skliče jo notri, in okrega pinčeka. Odsih dob se sprijaznijo vsi drugi psi s kužekom, kteri si zvest gospodičinine milosti tudi svojo ravnopravnost tirja; le pinček renči vedno in počne vsak dan tako. Nekega dne se tako serdito zgrabita in vjedata, da vsakemu kos kože od drugega v zobeh ostane, ko so ju po sili razpravili. Kužeka, ki se komaj giblje, nesejo v hišo, pinčeka pa sunejo pred duri. Skoro začne pinček po durih praskali, pa mu ne odprejo, ker se bojijo, da bi sovražnika čisto ne zadavil. Zdaj jame globoko in nemilo javkati; kužek pa zleze k durim in mu na žalostno tožbo s kratkimi glasi odgovarja. Potem mu vendar odprd, pinček plane pred bolnika, se uleže na prednje noge, joče močno krog njega, se potem k njeniu uleže in mu rane liže, ta pa pri tem prijazno z repkom miga, in od sih dob ni bilo nikoli več sovraštva raed njima, in vidilo se je, da sta se resnično spravila. Tu se vidi, da pes svojo krivico spozini, obžaluje in jo gleda poravnati; po sovražni kervavi praski sledi terdna, verna sprava. Ob enem se vidi, kako se te živali razumejo; kajti kužek, ako bi se ravno imel zeld bati serditega sovražnika pred durmi, spozna vender koj s prežalostnim tulenjein, kaj se mu je pripetilo, kaj hoče, in da se odslej ni ničesa več bati. 8. Bernardski psi. Bernardski psi slovijo po celi Evropi. Cez visoko bernardsko goro je zeld obhojena gorska pot na Laško. Na verhuncu te gore v pusti dolinici sred golega presterraega skalovja, ktero krije večni sneg, stoji naj višja človeška stanica starega sveta — samostan sv. Bernarda. Tu živi kakih 12 pobožnih redovnikov, ktere veže sv. dolžnost, popotnim z vsem potrebnim zastonj postreči. 8 ali 9 mescev v letu, kedar je pot zavoljo snega, megle, neviht in snežnih plazov hudo nevarno, sprehajajo ti duhovniki s svojimi hlapci vsak dan vso okolico, da poiščejo zajšle in rešijo pogrezle. Pri tej službi že jim dosti let pomagajo za to posebej podučeni veliki psi, kteri hodijo ž njimi, ali sami na svoj posel. Ko pes kakega nesrečneža zasledi, priliti jaderno k svojemu gospodu, Iaja otožno, skače nemirno, odliaja skerbno ogledovaje se, dokler gospod ne gre za njim, in ga pripelje do kraja, kjer je ubogi popotnik obtičal. Dostokrat mu na vrat obesijo pletenico s kruhom, žganjem in drugim krepilom, da jo nese in ponuja opešanim popotnikom. Tak izversten pes je bil Bari, kteri je sam v 12 letih več ko 40 Ijudi otel. Kakor hitro se je nebo le pooblačilo, megla od daleč prikazala ali sneg, ni mogel biti več v zidovji, tako vnet je bil za svojo službo. Dirjal je lajaje sim ter tje, ni opešal in se vedno spet vračal k nevarnim krajetn, naj bi koga izkopal ali mu vstati pomagal; — če mu je bilo to nemogoče, je v velikih skokih prilajal k samostanu po pomoč. Enkrat je izkopal dečka, kteremu se ve tak prijazno prilizovati, da se otrok upa, in se mu na herbet obesi in ga objema. Čversto ga nese k samosfanu, pozvoni pri vratah, da poklice miloserčne pomočnike, ga rahlo položi pred nje, in gre spet vesel na pot, da bi opravljal svojo lepo službo. — 0 kolika razuninost in postrežna ljubezen! Te pse si menihi v svojem nižjem saraostanti v Martinah odgajajo in nekaj vadijo; od tod jih spravijo na breg, kjer jih starši vajcni psi brez daljega človeskega truda dalje za to vadijo. Znano je sicer, da ena žival drugo uči in vadi, pa to se godi navadno le v njeno ali njene plohe koristi. Ali ti psi služijo človeku in mu v prid učijo in podbujajo mlajše. Za tega del je ljndstvo njih življenje človeškemu jednako visoko cenilo; pod smertjo nikdo ni smel nobenega pokončati. Te pse so iz Pirenej dobili, kjer so jih imeli za volčji in medvedov lov. Je res taka, kak čudovito so njih divjokervoželno naravo ljubeznjivi menihi premenili in požlahtili v blago človeško službo! Nek vojščak francoski častnik srečaje takega miloserdnika s pletenico na vratu, mu hoče žganje iz nje potegniti, pes pa mu ga ne dd, temuč beži pred tolovajem, kteri beguna razserden ustreli. Ali to hudodelstvo je vse tako razkačilo, da so ga inahom zgrabili in k jednaki smerti obsodili na istem mestu, na kterera je žlahna kri umorjenega preblagega psa k pravici zakričala. cd«ij« p"i>)