V LJUBLJANI, 11. MARCA 1934 ŠTEV. 10, KNJIGA 14. O RASAH V EVROPI IN V NAŠI DRŽAVI PRI V. DOC. DR. B. K. Š KER L J NADALJEVANJE ekli smo, da je dinarska rasa pri nas najbolj razširjena. Gotovo je pred vsemi drugimi najbdlj pri nas domača (avtohtona; vsaj jako verjetno). Ni sicer samo v Dinarskih Alpah razširjena, temveč skoro po vsem Balkanu in tja daleč v Srednjo Evropo najdemo njen vpliv, včasi bolj (na Tirolskem), včasi manj izrazito (n. pr. na Moravi in Slovaškem). V karakterizaci-ji te rase so si vsi pisatelji, ki jo po- ne druge posebnosti, kot so: grebenček na mestu čelnega šiva, oster kot med čelom in nosom, čelo samo dosti plosko, visoko in nazaj nagnjeno. Nosili koren ozek, nosna odprtina visoka. Spodnja čeljust je zadaj široka, v splošnem visoka in kajkrat naprej štrleča. Nos te rase je posebno izrazit: je velik, visok, ima pa široko konico. Po navadi, se ta rasa slika s tipično kratko glavo in dolgim obrazom. No, to je nekoliko pretirano. Tudi tu namreč « / SI. 1. a) profil dinarca; b) profil prednjeazijca; c) profil vzhodnega (aškenaz-kega) Žida. Značilne rasne lastnosti profilov so nekoliko pretirane (pri vseh treh) znajo in priznavajo kot samostojno raso, edini (Deniker, v. Eickstedt, Fischer, Giinther, Haddon, Hoernes, Weiden-reich itd.). Nekateri jo smatrajo samo kot pododdelek sredozemske rase, kar je zaradi oblike lobanje in velikosti gotovo težka pogreška, drugi pa kot podraso alpske rase, kar je na isti podlagi prav taka pogreška. Nekateri končno te rase sploh ne priznavajo, kot n. pr. Ripley, Boule in menda tudi Hrdlička. Težko pa je te rase ne priznati, kdor pozna prilike v krajih, kjer je doma. Kratka karakteristika jo razlikuje od vseh ostalih evropskih ras jako določno. Višina je po raznih piscih med 168 in 174 cm, torej jako velika, lobanja kratka, ne zelo široka in dosti visoka. Kompleksi j a (barva oci in las skupaj) temna, koža tudi precej rjavkasta. Na lobanji je tipično, da je njena zadnja stena strma, kakor odsekana. Giinther, ki ima morda najpopolnejši opis rasnih znakov, opisuje še raz- lahko ločimo širokoobrazni tip od dolgo- (ali ozko-) obraznega. Po Lebzelter-jevi seriji je n. pr. med Srbi 40.3% ozkoobraznih, po moji med Jugoslovani sploh vsaj 20%. Gotovo sta i tu i tam zastopana oba tipa. Brahikefalni (krat-koglavi) so pa z malimi izjemami skoro vsi, in to blondini ali črni, ozko- ali širokoobrazni. Središče, oziroma žarišče te rase je po Weisbachu, Gliicku in drugih pred vsem. v Hercegovini. Jako podobni so vsi ti tu našteti znaki, razen velikosti, z znaki t. zv. prednje-azijske ah armenske rase, tako da moramo misliti na jako blizko sorodstvo. Morda so pri slednji nosovi in čelo še malo izrazitejši; med tem ko je pri nas profil tak (prim. si. 1. a!), je pri pred-njeazijski tak, kakor kaže si. 1. b. Pri obeh pa je lobanja visoka, s strmo zadnjo steno. Pri obeh je nos, kakor pravimo, židovski. Pravilno bi morali reči, da je židovski nos, kakršnega ini po- znamo pri Aškenazih (vzhodni Židje, prim. si. 1. c!), prednjeazijsko-dinarski. Dinarcem in Prednjeazijcem pravimo skupno tudi dinarmenska rasna skupina. Oglejmo si še na kratko, kako je z našimi tremi plemeni v naši državi, kako so sestavljeni rasno. Glede komplek-sij nam najboljše izpove grafikon (si. 2), kako so razdeljene pri Sloven- KompUkiijt: o J" ' _«01 jT WÊÊÊÊEiESZ^: Lemnt /neidne JretU 2. Barva oči in las (kompleksije) pri treh jugoslovanskih plemenih na podlagi dosedanjih preiskav kombinirano cih, Hrvatih in Srbih. Da spadajo Jugoslovani vobče med temnejše narode v Evropi, je gotovo (si. 3). Med njimi pa so Slovenci najsvetlejši, Srbi najtemnejši in Hrvati vmes. Slovenci imajo jako veliko mešancev, to se pravi takih ljudi, ki imajo temne lase in svetle oči, redkeje narobe, temne oči in svetle lase. Sicer pa je rasna pripadnost Slovencev jako zamotana, mnogo bolj nego n. pr. rasna pripadnost Srbov, ki so znatno bolj enotni. Vsekako pa spadajo Slovenke po barvi oči med svetle narode v Evropi. Po barvi las pa med bolj temne. Pri moških je podobno, dasi so v splošnem nekoliko temnejši, po barvi oči in las. Že svetla kompleksija Slovencev izključuje izrazito pripadništvo k dinarski rasi. čeprav se najdejo med njimi prav tipični dinarci, morda tipičnejši kot med Srbi. Hrvatje so v nekih predelih morda najčistejši. Prav tako Srbi v južnih delih svoje ožje domovine. __ Dinarska rasa je jako čista v Albaniji in tudi še v naših z njo obmejnih predelih. Zanimivo je, da veljajo splošno muslimani v Bosni kot najčistejši dinarci. Weisbach jih pa slika drugače, namreč v kompleksijah kot precej svetle. Če pogledamo še malo nazaj v zgodovino in prazgodovino našega ozemlja, vidimo, da je v gotovi dobi okoli rimske nadvlade in malo pozneje v Bosni zastopana dolgoglavost pogosteje kot kratkoglavost. Weisbach opisuje to na lobanjah iz G1 a s i n c a (blizu Sarajeva). Ali so te dolge lobanje rimske ali starejše ali pa mlajše, torej morda od prvih Slovanov, se ne da več določiti zaradi njihove negotove starosti. Gotovo pa so tudi takrat bili brahi-kefali na našem ozemlju. Če pomislimo, kar danes z veliko gotovostjo vemo, da so bili stari Slovani dolgoglavi, in so še kot taki zasedali in podjarmili Balkanski polotok, vidimo tu, kakor pogostokrat v zgodovini, pojav (prim. Knj. XIV., št. 21), da so prišleci premagali avtohtono (domorodino) prebivalstvo, da pa je to zaradi večjega števila ali boljše prilagojenosti rasno zmagalo in spremenilo prišlece rasno, medtem ko je samo bilo spremenjeno narodnostno. Verjetnost, da je kratkoglavost v naših krajih domača, je velika, že zaradi izpre-membe, ki so jo doživeli skoro gotovo prvotno dolgoglavi Slovani. Pa tudi pogled v prazgodovino nas uči, da edina najdba skoro kratkoglavega pra-Človeka neandertalskega tipa leži na na- Sl. 3. Barva oči in las pri raznih evropskih narodih oziroma v raznih državah. Vidimo, da spadajo Slovenci vsekako med svetlejše evropske narode (Po podatkih iz raznih preiskav kombinirano) šem ozemlju, namreč v Krapini. Povsod sicer je za neandertalskega pra-človeka tipična dolgoglavost. Edino sloviti zagrebški profesor Gorjanovic-Kramberger je našel v krapinskem ne-andertalcu skoro kratkoglavega pračlo-veka. Torej že takrat, pred morda 50 tisoč leti, najdemo v naših krajih kratkoglavost! Seveda ne vemo natančno, kakšni klimatski in drugi okolični faktorji so takrat delovali na obliko človeka, toda verjetno je, da ravno v oni dobi niso bili zelo različni od današnjih. Ali je dinarska rasa kot taka domorod-na, se ne dâ z gotovostjo reči (po Leb-zelterju ni). Če bi bila, potem bi seveda bila omenjena prednjeazijska izšla iz nje in ne obratno, kakor se navadno trdi. Glede duševnih lastnosti dinarske rase vemo doslej še bore malo. Govori se o precejšnji nadarjenosti, tudi za umetnosti in zlasti za glasbo. Da je rasa, če je to sploh rasni znak, jako plodo- vita, je gotovo. Toda to še ni dognan rasni znak, prav tako, kakor ne neka dispozicija k boleznim, k težkim ali lahkim porodom, kriminaliteti itd. V naši državi imamo seveda še razne druge narodnosti, Slovake, Nemce, Madžare, Cincare, Cigane in Žide itd. Gotovo bi nudila vsaka teh manjšin svojo posebno in zanimivo rasno sliko. Najzanimivejši so z rasnega vidika brez dvoma Cigani, ki so v Romuniji že jako dobro preiskani (po E,-Pittardu), tudi pri nas v Bosni deloma (Lebzelter, Weis-bach), dočim pri nas v dravski banovini še sploh ne. Da je Cigan rasno močno drugačen od vseh ostalih naših narodov, je tudi vsakemu lajiku takoj jasno. Vobče ima močne znake sredozemske in z njo sorodne (v Fischerjevem smislu) orientalske rase. Kom-pleksija je temna, da celo črna, barva kože rjava, velikost pa ni posebno velika, obrazi so bolj podolgovati in glave pač tudi. Povsod so Cigani nekoliko pomešani z domorodnim prebivalstvom in eo prevzeli tudi nekaj rasnih znakov na-roda-gostitelja. Gotovo bi bilo zanimivo vedeti, koliko imamo sploh Ciganov pri nas, kje jih je največ, kje so se najbolj pomešali itd. Žal — kolikor meni znano — dosedaj ni bilo nič podobnega obelodanjeno, vsaj ne za naše kraje. Drug rasno posebno zanimiv narod so Ž i d j e. Pri Židih poznamo etnično in rasno posebno dva tipa : z a p a d n i (španjolski) ali sefardski (sefar-dim) in vzhodni (prednjeazijski) ali aškenaski (aškenasim). R a s n o s o prvi deležni zlasti sredozemske in orientalske rase, drugi pa prednjeazijske in dinarske, mordatudi tunguzke. Toda to so le osnovne rasne komponente. Pri sefardih je ostala ta osnova dokaj čista. Šefa rdi so sloki, vitki ljudje, z dolgim obrazom, kajkrat lepim, lahko orlovskim nosom, temne, redkeje svetle kompleksije. Po vsem telesu in značaju so vsekako bolj aristokratski del Židov-stva, zdi se, da so tudi v duševnem oziru orientirani manj gmotno, dali so izborne znanstvenike (iz biologije n. pr. Gold-schmieda, Warburga itd.). Pri nas imamo nekaj Židov tega tipa, zlasti v Bosni. Njih rodbinska imena so pri nas večinoma romanskega izvora. Drugi tip, ki je pri nas in po vsej srednji Evropi, zlasti pa na vzhodu mnogo bolj razširjen, so torej aškenasi. O njih in kot zaključek o vrednotenju ras sploh, pa prihodnjič. D A L J B NAŠ JEZIK SLOVSTVEN ALI SLOVSTVEN? Pridevniška pripona -e n, -ena, -eno se pritika samostalnikom, ki pomenijo kako snov: apnen, lanen, leden, lesen, meden (strden), kosten (koščen), jeklen, lojen, peščeno zrno (ne peskovo, kakor piše »Ključ za esperanto«, 6), končene rokavice, t. j. iz sukanca (A. Gradnik — Ada Negri »Srečanje«), Ceténa -avan (čret = močvirje), korčena streha (s korci krita). Pridevniška končnica -a n, -n a, -n o se pritiska a) samostalnikom, ki pomenijo nežive stvari, n. pr. zrak: zračen, zračna, zračno, b) glagolom, n. pr. obseči: obsežen, obsežna, obsežno; viden, vidna, vidno. Ako bi po odpahnjenem polglasniku pri-Sla dva n skupaj, tvorimo navadno oblike na -ski: zainnnski, korenski, semenski, pismenski, plemenski, na Dolenjskem fajn-ski in finski poleg »fin«. Brez tega -s k i je n. pr. v Breznikovem Pravopisu: mono-tonan; V'. Levstika suverenno življenje (Lj. Zvon 1934, 71). Narod se ogiblje dveh n tudi tako, da govori: rânjena trava. Slično je pridevnik pismen vsekakor obrušen iz pisménan — pismenna, izveden iz samo- stalnika pisme — pisména (prim. pismen-ka). Ta zgled obuja pri nekaterih čitateljih občutek, kakor da je pisiv.én nastalo iz samostalnika pismo. Po napačni analogiji potem poudarjajo knjižne pridevnike: glasbén, stavbén. Tako n. pr. VI. Levstik: nravstvéno obstajanje, slovstvén (Lj. Z. 1934, str. 65, 69, 72). Vendar pri vseh teh pojmovnih pridevnikih gre za končnico s polglasnikom: nravstven, svčjstvan, znân-stvan, cûvstvm, izkustv - delovanja črk in bakrotiska. Morda bi ostal vse življenje skromeo bakrotiskar, da ga ni beda prisilila upo rabiti svoje izumiteljske talente. Nekega dne, ko ni imel niti kosa bakrene pločevine in niti denarja, da bi si jo kupili, mu je šinilo v glavo, da bi poskusil uporabiti namestu nje kameniito ploečot na kateri je običajno mešal barve, v stvari ni bilo nič novega, kajti že prej so poskušali ujedati tiskarske predloge in klišeje v kamen. Toda Senefelderju sta slučaj in bistri eksperimentatoreiM duh pomagala do novih odkritij. Nekega dne, ko ni bilo v hiši nobenega kosa papirja, je napisal seznam za perico s kemičnim črnilom na kamen in pozneje ga je obšla misel, da bd takšen zapisek izjedel ter natisnil. Ker je bfl premalo spreten v pisanju narobe, si je potem izmislil, da je svoje tekste napisal najprvo s pravilno pisavo in kemičnim črnilom na papir in tega pritisnil na kamenito ploščo. Dobil je tako zrcal« ni odtis na kamen in po nekoliko izboljšavah svojega postopka je bil njegov izum, ki ga je sam imenoval kemični tisk, gotov. Danes ga poznamo pod imenom kameniti tisk ali litografija. 2e v svojih početkih je ta tisk povzročil pravo revolucijo v področju notnega tiska, ki soi SENEFELDERJEVA STISKALNICA, na kateri je izgotovil prve litografije ga morali dotlej prakticirati v dragem postopku z bakrom. Glasbene izdaje so se po Senefelderjevem načinu tako pocenile, da so šele tedaj postale dostopne širokemu svetu in last civiliziranega sveta. Na tej poti se je srečal Senefel-der tudi z imovitim skladateljem Gleiss-nerjem, ki mu je dal na razpolago potrebna denarna sredstva za izpopolnjevanje novega izuma. Toda Senefelder je bil preveč strasten eksperimentator in premalo poslovnega človeka, da bi si znal s svojimi izumi pridobiti posvetnih bogastev. Našel je še druge može in celo v najvišjih krogih, ki so ga podpirali v njegovih stremljenjih, a vse, kar je dobil, je potrosil sproti za nove poskuse. Neredko so zaradi njegovega premajhnega gospodarskega talenta njegovi meceni sami zašli v najslabši položaj. On sam pa se ni vse življenje izkopal iz globoke jame dolgov. Kap je napravila njegovemu bednemu življenju 26. februarja 1834. konec. Svet ga pozna danes skoraj izključno kot izumitelja litografije, omeniti pa je treba, da je drugih njegovih, nič manj važnih izumov celo lepo število. Spominjati se ga moramo n. pr. tudi kot izumitelja novovrstnih tiskarskih strojev, cinkografije, metalografije, reproducira-nja oljnatih slik, posebnega načina za barvanje tiskovnih negativov, ki se uporablja še za moderne brzotiskalne stroje, in končno kot izumitelja umetnih tiskalnih kamnov. Zadnji izum bi ga kmalu spravil v nemilost pri bavarskem kralju in v nesrečo, ker je zadal težak udarec industriji, ki je v Solnhofnu pridobivala naravne kamenite tiskarske plošče in jih za drag denar prodajala doma in za še dražji denar v inozemstvo. tk STEZOSLEDEC PM MASARYKU 7. marca je praznoval predsednik T. G. Masaryk 84 letnico svojega rojstva. Mlad skavt je pisal državnemu predsedniku Masaryku ter izrazil vročo željo, da bi ga spoznal. Zato ga je predsednik povabil. Takole je mladi junak o svojem obisku poročal v list čeških skavtov, kar je pozneje v francoščino prevedla L' Evrope Centrale 4. nov. 1933: Soba, v katero sem stopil, je bila dosti večja od naše učilnice. Gospod predsednik je sedel za svojo pisalno mizo. Ko me je opazil, je vstal in rekel: »No, le pridite bliže!« Stopil sem naprei, a tri korake pred njim sem obstal. Pomolil mi je roko in pristavil : »Sedite. Menda niste boječi?« »Nisem. Veseli me, da se mi je želja uresničila in da vas morem od blizu videti.« »No, le oglejte si.« je z nasmehom odgovoril g. predisednik. Prisedel sem, in sicer tako blizu njega, da je bil čudež, ako se moja kolena niso dotikala njegovih Potem me je pričel tikati in to me navdalo z nepopisnim veseljem Vprašal me je, ali hodim v protestantsko šolo in v katero. Razložil sem mu. Ko pa se je najin pomenek zasukal na število učencev in število razredov, je dejal: »V tvoji šo'i je potemtakem 420 gojencev.« Uštel se je, zato sem ga popravil: »Zmotili ste se, gospod predsednik, samo 380 nas je.« Nasmehnil se je, rekoč; »Vidiš, kako sem star, množiti ne znam več.« A jaz sem Ml prepričan, da me Je hotel preizkusiti in videti, ali si ga bom upal popraviti. Potlej sva se razjgovarjala o skavtstvu, o našem nrielniku, o kraju, kjer imamo svojo ztooro»Alnico. Mnogo Jem mu pripovedoval. On pa se je spominjal svoje mladosti, govoril je tako imenitno in se smehljal tako presrčno, da bi mu bil najrajši roko poljubil. Vprašal me je kaj si želim postati kasneje in ali rad čitam. Obljubil mi je knjig in res sta neki dan prišla dva zavoja zame na šolo. Med drugimi je bilo tudi Brehmo-vo »življenje živali«. Lahko si mislite mojo radost. Govorila sva dolgo, dolgo. Nazadnje pa je vstal, mi ponudil roko in rekel: »Pozdravi v mojem imenu šolo in skavte!« Z Grada gredoč nisem nič videl. Prebla-žen sem bil; še sem slišal njegov mili glas ... Kedaj pa kedaj sem si pomel oči, da bi se preveril, ali se mi ni sanjalo. (k) TEHNIČNI OBZORNIK BREZŽIČNI PRENOS ENERGIJE KOZMICNIH ŽARKOV Ni dolgo tega, kar je slavni rojak, Izumitelj Nikola Tesla izjavil novinarjem, da je odkril v kozmičnih ali višinskih žar- NIKOLA TESLA (Najnovejša slika slavnega izumitelja) kih nov neusahljiv vir energije, katero bi bilo mogoče prenašati po žici ali pa celo brez nje. S to energijo bi lahko gonili vse stroje zasitonj. Res bi imeli pri napravi »sprejemnih postaj« ogromne stroške, vendar bi bili le-ti kaj kmalu poplačani, ker bi za obrat ne imeli izdatkov. Le šikoda, da ne vemo dosedaj o tem, epohalnem izumu podrobnosti. Pri omenjeni izjavi nas še prav posebej preseneča brezžični prenos energije. Danes prenašamo brezžično le električno energijo v obliki radio valov. Tak prenos pa ni zelo nerentabilen, ker pride do naših anten le drobec v oddajalcu izžarjene energije; energija se tukaj namreč razprši na vse strani ter pojema s kvadratom razdalje, če bi se posrečilo usmeriti vso energijo oddajalca v eno smer, tedaj bi bil mogoč prenos večjih množin energije. S problemom usmerjevanja so se bavili že razni znanstveniki, med njimi tudi Tesla. Skušali so doseči prenos velikih električnih energij na ta način, da so v ravni smeri naelektrili zračne delce (ionizirali zrak), upoštevajoč, da je ionizran zrak v nasprotju z navadnim zrakom dober prevodnik elektrike. Toda njihovi poskusi si niso «trti poti iz laboratorija v prakso. Zato je vzbudila v znanstvenih krogih veliko začudenje novica, da se je ustanovila na Šved« skem družba, koje edini smoter je namenjen izrabi brezžičnega prenosa električne energije po načinu, ki ga je izumil inž. Bal-sac de Platen. Ne moremo kaj, da ne bi na tem meetu omenili, da je večina tehnikov sprejela tô vesti s precejšnjo skepeo. Kajti vsi ti izumi so na videz precej fantastični. Njih uresničenje bi nedvomno imelo za posledico popoln preobrat današnje industrije. Na drugi strani pa ne smemo pozabiti, da so bili dosedaj še vsi veliki tehniški izumi začetkoma omalovaževani, ali celo zaničevani in zasmehovani. Pomislimo 1© na železnico, telefon in radio! Pogoji sa dani, eksistenca kozmičnih žarkov je do-gnano dejstvo; brezžični prenos električne energije pa ni več problem. Končno pa je tudi Tesla znanstvenik in izumitelj, od katerega moremo tudi v bodoče še mnoga pričakovati. trna Hildebrand: POMLAD PRIHAJA Sili Zgoraj (od leve proti desni ) : Motorni plug na îmeriâkih farmah — Eleganten skok s skakalnice v modernem plavali-šču — štiriletna filmska »diva« Shirley Temple, ki je »pomagala« svojemu stricu režiserju — Spodaj na levi: kenguru (samica in mladič) — Na desni: Borba na življenje in smrt med hijeno in medvedom v azijski džungli (Iz najnovejšega živalskega filma) 2*1 pp .««Sps Wm.. m ...... hms H b * —Si b > i w 1 ? lili i i m r : | HMI NA KOLPSKEM USTJU JOSIP JURČIČ — SI. N. 1874 I - lizu Siska na Savi je pasel hrvaški pastir svinje. Čudna figura in originalna. Kako je bil oblečen in če je imel sploh kaj oble- _ ke, to se ni moglo reči, ker ga je pokrival od vratu do nog nekov »plašč« iz lipovega lubja, da je bil mož kakor umazan eskimo s severa. Z obema rokama se je držal za visoko palico in kaj neumno gledal z visokega nasipa v Savo. Njemu za hrbtom pa so prašiče rile globoke kotanje po tratini in mladi pujski so se pulili, koliko jih hkrati pride okoristit se pod doječo mater-svinjo. Po Savi je počasno, skoraj še počasneje nego teče voda, plaval precèj velik splav lesa. Na splavu je krmilil velik mlad mož sam, na drugem koncu je drugi mož ležal in spal. V sredi, kjer je bilo raznega orodja, nekaj slame in najbrž tudi kaj za prigrizek v košku, je ležal kodrast pes, ki je précej vstal, ko je zagledal pastirja, skočil proti robu splava in hrabro lajal preko polovice Save na domačina in njegove stare in mlade svinje na bregu. »Vrag ti dušu kranjsku!« zavpije v nizkozamolklem glasu hrvaški svinjepasec. Ta lepi pozdrav, zbudi spečega »flosarja« na sprednjem koncu splava, da se vzkloni pokonci in vpraša mladega tovariša krmarja: »Kje pa sva že?« — Ta odgovori: »Pod Siskom, že blizu Capraga.« — »Zakaj me nisi prej poklical, zdaj si truden,« reče oni mrmraje in pograbi za svoje veslo. Tako sta pustila pastirja za seboj. Svinjski pastir samovšečno čudno zareži, ko se mu splavarja skrijeta za grmovjem in za ovinkom. Bilo je že blizu večera. Svinjar zavzdigne svojo dolgo palico, na koncu katere je bil privezan dolg, tenak jermenček za bič, in udriha v svinje od vseh krajev, da naenkrat celo umazano čredo sežene v klobčič in potem v diru na pot v bližnjo vas. Svinje in prašički so kimali od kraja po poti bolj počasi, ko so se približali vasi, so svoje korake podvojili, prišedši v vas pa se je spustila cela svinjska čreda v divji dir in se vedno manjšala, ker tu je nekoliko malih in velikih prascev smuknilo v eno vežo, tam je naglo zmanjkalo zopet drugih med vrzelmi v plotovih, vsako svinjče je vedelo, kje je . doma, nazadnje ni bilo nobenega, vsa čreda je izginila kakor kafra. Imajo čudne talente ti hrvaški prašiči. Svinjski pastir sam zleze pri eni izmed hiš na hlev v seno, tam vrže od sebe svoj čudni plašč, ki ga je bil ogrnil najbrž iz strahu pred dežjem, poišče v senu, svojem ležišču, pol raztrgane kamižole in stare opanke (črevljev na njegovih nogah še nikdar ni bilo), obuje in preveže hitro opanke, potem zleze zopet na prosto in odide iz Vasi na polje. Krene proti Sisku, tam se dâ predrožiti preko Kolpe v vojni Sisek. Na griču stoji tam še dandanes več lesenih in napol podrtih hiš, kakor slabše niso mogle biti tačas, ko so Rimljani zidali tu svoj slavni Siscium in delali velikanske vodotoke. Pred eno teh hiš se pastir pod malim oknom ustavi. Mračno je že bilo. Potrka na umazano šipo in zakliče: »He, Joso!« Večkrat potrka in večkrat ponavlja v temno izbo svoj klic: »He, Joso!« A nihče se ne oglasi. Gre k vratom poizkušat, a tudi ta so bila zaprta, čeprav takšna, da bi jih bil s steno vred lehko podrl, ko bi se bil junaško s hrbtom uprl vanje. Zdajci pride izza ogla hiše kak tridesetleten človek, prava graničarska postava, s štiri-oglatim obrazom, širokim če-lom in navzdol visečimi brki. Lep mož. '»Vrag te je dao i stvorio, šta ...« Preden je mogel graničar vprašanje dokončati, se obrne pastir in mu reče: Čuješ, Joso, došo je!« »Ko je došo?« vpraša graničar. »Ovaj Kranjac, koj bi tvoju Anku ...« — »Је-Г istina?« mu seže graničar naglo v besedo in oči se mu zaiskre. »Bogami, brate!« trdi svinjar. »A gdje stoji?« — »Voljda kod Malog Vuka, na kupskom ušču.« Graničar odpira vrata in z zobmi škri-paje prekolne onemu »Kranjcu« — »dušu. kranjsku, krst, otca kranjskog, majku, svetca« itd. Potem pa gresta oba v izbo in tam dalje govorita. II Splavarja ali »flosarja«, ki ju je svinjski pastir videl na Savi, sta bila iz savinjske doline od Mozirja na slovenskem štajerskem. Ako je pastir graničarju Josu pravil o »Kranjcu«, se mora pripisati to samo na račun zemljepisnega in narodopisnega neznanja njegovega in njegovih preprostih rojakov, ki imenujejo vse Slovence Kranjce, dà, nekateri imenujejo sploh vse, kar je severno od Hrvaškega — Kranjsko, tako da je celo ob priliki bitk pri Wôrthu, Metzu in Sedanu vprašal zagrebški starina, čevljarski mojster, novinarja: »Cuju, gospon, je-1' istina, da sad Kranjci Franceze tuku?« Splavarja sta bila brata, dasi je bil oni lepi človek, ki smo ga najprej videli, Martin za kakih petnajst let mlajši od tovariša, okolo štiridesetletnega moža. Na Savi sta bila znana, ker starejši, Miha, je splav-ljal les že s svojim pokojnim očetom kot udinjen hlapec pri bogatem mozirskem lesnem trgovcu, kateri je les vozil do Bel-grada in Pančeva po vodi. Precèj truda ju je stalo, da sta na kolp. skem ustju, kjer se Kolpa v Savo, ali kakor je pravzaprav v istini videti, Sava v Kolpo izliva, spravila splav k bregu na drugo stran, kjer je bilo privezanih že več eplavov in zakurjenih nekoliko ognjev, pri katerih so splavarji, skoraj sami Slovenci in največ domačini iz savinjske doline, kuhali svojo večerjo, kadeč tobak in čepeč ali ležeč okolo ognjev počivali od trudnega veslanja in krmiljenja. Ko sta bila splav privezala, reče Miha mlajšemu bratu: »Pojdi, Martin, izpijeva polič.« Martin skoraj zardi rekoč: »Jaz bi Sel tja na ono stran.« Rekši pokaže nazaj preko Save, kjer je stala in stoji še dandanes prav na koničastem oglu pri stoku obek rek samotna hiša, krčma. »Jaz tja ne grem,« odgovori starejši brat. — »In tudi tebi ni treba. Kaj boš s tem hrvaškim dekletom, če jo res hočeš vzeti? Ali nimaš doma bab dovolj, mladih in čednih in grdih, kakršno hočeš? Da mora človek tako neumen biti.« »Kaj neumen, kdo neumen! Pridig pa mi ni treba nobenih,« se razhudi mlajši brat in starejšemu obrne hrbet, korakajoč ob vodi navzdol, kjer je čakal brodnik ljudi, ki so se hoteli prepeljati na drugo stran reke. »Le glej,'da ti kdo ne zasoli katere čez glavo,« kliče starejši za njim in godrnja sam pri sebi: »Da bi te pamet srečala!« Ali, resni starejši brat, ko bi ti vedel, kaj ima na tej poti srečati tvojega brata, bi ga držal nazaj ali vsaj ž njim šel s svojo kot železo močno pestjo! In bolje bi bilo. Ш Stemnilo se je bilo. V mali krčmi so bili že odšli gostje, neki lovci iz gradu, in še štirje žganjarji so pili pri mizi za vrati. Pri oknu pa je sedel naš Martin in poleg njega lepa deklica, kateri na prvi hip ni bilo lehko določiti natančne starosti, ker je bila močna in kakor nalašč ustvarjena za krepkega Martina, ako je res, da se enakost druži z enakostjo. Zatopljen v pogled njenih lepot je sedel mladenič srečen poleg nje. Ona je govorila hrvaško, on slovensko. Govorila sta o malih rečeh, a razumela sta se izvrstno, ker jima je bila tolmač ljubezen in ker se jima je zdelo vse zanimivo. Deklica še ni bila nikdar več nego dve uri od doma, in čudno se ji je zdelo, da pojde enkrat z Martinom daleč nekam gor po Savi. In izpraševala je natanko, ali je to ali ono in drugo tudi pri njem doma tako, ali kako je; ali vsi ljudje tako govore kot on, ali so tako dobri kot on itd. In vse, kar ji je pripovedoval, se ji je zdelo lepo in krasno. Ko sedita tako v pogovoru, se prav polagoma odpro vrata in v izbo stopi sloka postava graničarja Josa, ki ima rdečo kapico po strani in kratki kožuh nad umazano srajco preko ramena viseč. Prišelc ne pozdravi nikogar. In ko bi ne bil naš Martin vtopljen v občudovanje svoje ljubice, bi bil videl, da je prvi njegov pogled veljal nji, drugi ja njemu, in oba pogleda sta bila strupena. Deklica je pač opazila vse in obledela. »Donesi mi rakije,« reče graničar z jeznim glasom deklici. Ta vstane, gre do vrat in zakllče v vežo majki, naj ona pride in prinese žganja, potem se zopet vrne na svoje mesto k Martinu. Joso pokima z glavo, kakor bi hotel reči: to si hočem zapomniti, da mi sama niti ne natakaš. Dobivâl pijačo, jo zvrne namah vase in kmalu odide. Martin vpraša, kdo je ta človek. Deklica mu pripoveduje, da je z onkraj vode, da jo je že večkrat snubil in da mu je ona odbila. Naravno, da je postal mladenič takoj ljubosumen in hotel imeti bolj natanko povedane te reči. Tako je bilo že kesno, ko se poslovi, da bi se prepeljal čez Savo k bratu Mihi. Brodniku je bil naročil, naj ga čaka. Ni minilo več ko nekaj minut, ko stopi v krčmo brodnik. Začudena ga deklica pogleda in vpraša, kaj dela on tu in ali ni bil vprav nekdo pri njem in se je hotel prepeljati. Brodnik pravi, da je pač bil »ovaj Kranjac«, ki je prej tu pil, a da se mu je ponudil Joso, da ga on prepelje, nakar je on temu prepustil brod. Dekle se prestraši. Joso in Martin sama v sredi deroče Save! In kak vzrok bi Joso imel prevzemati brodnikovo delo, če ne iz zlobnega namena? Ona sede in se ne gane; ne razodene svojega groznega strahu, kakor bi se bala, da se potem uresniči, ako bo razodet. Brodnik sedi in sedi ter čaka. A Josa ni nazaj. To se mu zdi čudno. Vstane in hoče iti rekoč: »E pa da vidimo!« A noč je bila temna. Ni se videlo šest korakov pred-se, tem manj črez Savo. Broda ni bilo na tej strani; brodnik je klical na ono stran, a nihče se ni oglasil, najmanj pa Joso. Na vedno klicanje pride sosed z one strani bližje in se oglasi ter na vprašanje, ali je brod na oni strani, išče gori in doli, a pravi, da »tu nema o kakom brodu ni traga«. Torej se je zgodila nesreča. Sava je vzela brod in ž njim Josa in Martina Deklica, na bregu stoječa, pade na zemljo. Neso jo domov. Brodnik pa kol-ne »svetca« in »majko mu« in vse, ker si drugače ne zna pomagati. Za Josa in za »Kranjca« mu ni bilo tolikanj, kolikor za brod, ako ga ne dobi več,/ kar je bilo verjetno. IV Drugi dan ni bilo ne broda ne človeka. Joso se ni bil vrnil domov, Miha pa je zastonj čakal brata, zastonj hodil preplašen okoli, izpraševal, prosil, ponujal denar, obu-paval. Martin je bil izginil. Brod so nato našli, Eden mnogih mlinarjev, kateri imajo malo nižje na reki svoje originalne, plavajoče ir le s sidri na dno ' edno rastoče ali padajoče Save privezane mline, je čutil ponoči, kako je nekaj naplavljenega s silo butnilo v steno njegovega mlina, tako da se je začela njeeova plavajoča hiša zdajci gugati sem-tertja. Pohiti s svetilnico vun in vidi, da je to veliki prevozni čoln ali brod. S silo ga priveže, kolikor se dâ, a šele drugi dan ga je mogel lastniku vrniti. O dveh mla- deničih, ki bi naj bila na brodu, pa mlinar ni vedel povedati ničesar, marveč na svojo dušo je zatrdil, da ni bilo videti nobenega človeka, sicer bi ga bil on tudi rešil; pa »ni jednoga nije bilo, verujte, ljudi, ako Boga znate.« Hrvaška sodišča še dandanes niso vzorna, tačas, ko se je vršila naša povest, je bilo s preiskovanjem enakih stvari še slab-6e. Nič se ni zvedelo. Vse, kar se je pozitivnega dognalo o izginolem Martinu in njegove-^ tekmecu, je bil Martinov klobuk. Štiri dni po oni noči je namreč vlekla bosanska »raja«, kakih sedem mož po številu, turško ladjo, polno koruze, v Sisek. Pokrita turška ladja, stara in primitivna, Kakor da bi jo bil rabil že Agamemnon, ko se je proti Troji vozil, ima veliko, dolgo vrv zn io vleče sedem bosonogih in le napol oblečenih Bošnjakov ob bregu navzgor, trudoma kakor črna živina, tri, štiri dni daleč za en dukat gotovega denarja. Takšno gručo je opazoval tudi Miha, ki je v svoji obupnosti ostal tu več dni in ni mogel ne naprej ne nazaj brez brata. Kaf zagleda, da ima eden izmed bosanskih vla-čiteljev klobuk njegovega brata na glavil To je bilo tem Iaglje opaziti, ker so vsi drugi imeli ali znane rdeče kape (fese), aH pa nič. — Miha je zvedel od njega, da je Bošnjak ta klobuk našel v Savi, v vrbovem grmovju uro daleč doli pod mlini. Ta klobuk iz vode je bil vse. Kaj več pa Miha od tistega časa noter do danes nI zvedel o svojem bratu Martinu ... Iz Jurčičevih Zbranih spisov, izdala ln založila Tiskovna zadruga v LJubljani. _ • • . « • • m N A D A L J C P udno je, kako človek obdrži l med tisoči spomini in vtisi ne-r ke popolnoma nevažne slike kot ___velike in nepozabne dogodke. Spominjam se, kako sem nekoč srečala srečnega domačina, ki je prepeval neko veselo pesmico v svoji nerazumljivi govorici, v roki je pa vihtel niz zlatih rib, ki jih je bil pravkar ujel. Samo to — in vendar dovolj, da tega ne bom nikoli pozabila. Pozabiti tudi ne bom mogla trenutka nedosegljive lepote, kakršne gotovo ne bom občutila več v življenju. Bilo je nekega večera, ko sva se z Nikijem oddaljila od Ah Chejevega hotela, kjer je družba iskalcev zlata praznovala hrupno veselico. Bila je lepa, mehka noč, vsa presičena z duhom mirte. V botaničnem vrtu je bilo skrito nekje redko obiskano mesto, ki je bilo ponoči nebeško lepo. Do tja se je dospelo po ozki, z džungelskim grmičjem obrobljeni stezi. Nepričakovano sva dospela do majhne jase, ki se je zdela kot za kako fantastično igro pripravljen oder. Na nasprotnem koncu se je dviealo ogromno figovo drevo, segajoče v višino gotovo nad 30 metrov, čigar razraščene korenine so pokrivale odpadle veje, ki so se tod nagrmadile v letih in ki so se zdele bele e v A n j E in oglodane od zoba časa kot objem koščenih mrtvaških rok v mesečini. Krog so zapirali griči, izpod temnega rastlinja so se pa svetile lesketajoče gobe. V gostem liščevju drevesa so migljali milijoni kresnic. Nad glavami sva cula brenčanje velikih nočnih komarjev, ki so okorno mahali s krili, preden so posedli po drevesu. Njih šumenje in pa odmev bobnov, ki niso nikakor hoteli potihniti po gričih, so bili edini glasovi, ki jih je bilo čuti v zraku. Tik poleg nas je štrlela v nebo skupina vitkih bambusov. Od nekod bog ve od kje je zapihal skozi bambusov gozdič bežen vetrič, zastokal svojo milo pesem, poigral se nalahko i vitkimi drevesi ter jih nežno pripognil, nato pa zopet odplesal. V Rabaulu živi gospa, ki ne spada in se tudi ne prišteva v tamošnjo družbo. Tudi je rabaulska družba posebno ne upošteva ter jo zapostavlja za poslednjo trgovčevo ženo. Ženski spol po večini noče imeti z njo nikakega posla, tudi nekaj moških spada v to skupino, toda ne vsi. Videla sem jo prvič v hotelu Ah Che-ja v družbi nekega lastnika plantaž, s katerim se je po videzu sodeč očividrio Dva domafiina s Salomonskih otokov s svojimi pridelki svojih mladih letih morala biti silno privlačna. Danes bo že v kakih štiridesetih letih in je še vedno mladostna pojava, O svojem razmerju do rabaulske družbe ni nitkdar črhnila besede. Prišla je semkaj pred leti iz Anglije. Zakaj si je izbrala prav Novo Gvinejo, ko je vendar toliko lepših krajev na ave- prav dobro zabavala. Niki me je svaril, naj se je izogibljem, ker bi mi družba lepe goepe Jessaby znala škodovati na moji časti. Znana je bila širom vse Me-lanezije. Toda jaz se zaradi teh predsodkov nisem hotela odreči poznanstvu, ki me je privlačilo. Ko sem onega večera vstopila v Ah Chejev salon, me je za- ustavil lepo doneč, naravnost očarljiv glas, v čigar narečju se mi je zdelo tako spoznati Avstralca. Tedaj se je obrnila proti meni neznanka ter me med mahanjem pahljače nojevih peres ogovorila: »Miss Amerika, že dolgo časa sem si želela, da vas spoznam.« Čez nekaj trenutkov sem že sedela ob mizi ljubeznive neznanke. Kasneje sem češče videla gospo Jessaby v senčnih ulicah Rabaula, toda le enkrat sem imela priliko govoriti z njo. V mali naselbini Rabaul predstavlja gotovo prav markantno osebnost. Če gre mimo vas na ulici, napravi bežen vtis sledu kozmopolitske, velemestne romantike. Sicer ni lepa, toda boki in roke so ji lepo oblikovani in telo lepo zaokroženo. Tudi ni več tako mlada, čeprav bi se iz njenega lepo donečega glasu in gibčnih kretenj dalo sklepati, da je v tu, res ne vem. Bele ženske so zelo redke na Novi Gvineji, čeprav je tod vedno dovolj potnikov in pustolovcev, ki jih zvablja čar zlata iz vseh krajev sveta. Kupila si je kos zemlje tik nad obalo izven mesta, tako da ima za sosede le domačine, katerih naselja nizkih iz dolge slame pletenih koč se razprostirajo pod visoko upognjenimi palmami ob vodi. Domača služinčad ji je zgradila kočo iz bambusovih drogov, do vrat ji je pa speljala belo s peskom posuto stezo. Pregnanstvo ni ostavilo na njej nobenih vidnih sledov. Njene temne oči so ostale vesele in dobro razpoložene, in rjavo valovje las ji z nekdanjo eleganco krasi lepo oblikovano glavo. Iz Sidneya si dobavlja po ladjah okusno prikrojene evropske obleke Tako je gospa Jessaby zmerom elegantno in lepo oblečena, kar jo vidno loči od vseh ostalih belih žensk na otoku. Včasi se pojavi za kratek čas kot središče zanimanja na plesu v evropskem hotelu. Videla sem jo nekoč v krasni večerni toaleti, okusno izdelani in globoko izrezani, tako da se je kazal privlačno izzivajoče njen lepo oblikovani hrbet. Na plesu ne ostane dolgo. Vedno se že po prav kratkem času odpelje, ker jo družba očividno dolgočasi. Vladna palača ji je zaprta. Načelniku politične uprave v Rabaulu je lepa gospa Jessaby najbrž celo trn v peti. Niti ne pogledata se. Pač sem opazila, kako je o šinila s svojim zapeljivim pogledom visokega in krepkega, čeprav od mrzlice porumenelega misijonarja veselih toda ponižnih oči. Nekoč me je povabila k sebi, češ, da bi jo zelo veselilo, ako bi prišla k njej na čaj. »Živim v prijetnem in čudovitem kotičku,« je pripomnila. Tako me je naslednjega dne vodila pot iz mesta, na eni strani me je spremljalo modro morje, na drugi pa z bujnim zelenjem poraščeni griči. Nedaleč iz Rabaula, kier se odcepi prašna iin zanemarjena pot v notranjost otoka, živi stari Lululai, plemenski poglavar v mali vasici, ki jo tvori nekaj iz palminega listja spletenih nizkih koč. Z njim živita še dve ženi in kopica otrok. Poglavar je revmatičen star lisjak, opasan z obledelim rdečim predpasnikom. Našla sem ga sedečega prekrižanih nog na stolčenih tleh pred kočo, ko je ravno grizel kokos, z drugo roko pa je nosil neko kaši podobno jed na dolgih paličicah zelo spretno v usta. »Ali ne živi tod nekje v bližini bela gospa?« sem ga vprašala. »Seveda živi,« je odgovoril. Dve mladi ženi sta priskakljali na vrata in me začudeno ogledovali. Starec je izgovoril nekaj naglih besed v svojem nerazumljivem jeziku, nakar sta izginili obe v notranjosti koče, odkoder sta se za hip povrnili z dvema jajcema. Poglavar jima jih je vzel iz rok ter mi jih svečano poklonil. Za hip nisem vedela, kaj bi naredila, nato sem se pa spomnila, da se na darilo odgovori vedno le z darilom. Potegnila sem iz doze dvoje cigaret, ki jih je vzel s širokim ožarjenim nasmehom. Formalnosti so bile končane. Gospo Jessaby sem našla ravno pri nabiranju cvetlic v vrtu, dehtečem po encijanu in rumenem maku. Bilo je treba brezmejne potrpežljivosti in silnega dela za ureditev takega vrta v Rabaulu. Ko je zaslišala moje stopinje, se je obrnila ter mi prihitela nasproti. »Vaš Lululai me je obdaril z jajci za dve cigareti,« sem jo ogovorila in ji po- kazala jajca. »Ali se ne bi dala uporabiti?« »Pustite jajca,« mi je odvrnila, »sedem izmed trinajstih, ki sem jih zadnjič pri njem kupila, je bilo že smrdljivih«. Obrnili sva se proti s slamo kriti koči, nad katero je blestel pestro napisan naslov Bouganvillea. Vse naokrog so bile posajene krvavordeče cvetlice. Do ozkega vhoda so vodile stopnice. Vse se je zdelo kot začarana hišica ob robu divjega gozda. Znotraj sta bila dva mala prostora s podom iz debelo tesanega palminega lesa. Zadaj, oddeljena cd ostalega stanovanja, je bila kuhinjica in preprosta kopalnica. Hišica je bila le malo boljša od navadnih kanakov, toda gospa Jessaby je napravila iz nje svojo domačijo. Pohištva ni bilo mnogo. Nekaj pletenih stolov, miza in res lepa orehova omara, ki je tod ostala izza časa nemških kolonistov, nato še knjižna polica z večjo zbirko knjig. Majhen sluga, plemena Buka, črn kot oglje, s čistim obrobljenim predpasnikom, je prinesel čaj ter postregel z maslenim kruhom in kolači pod drevesom ob vili. Niti sto metrov odtod je zalivalo morje belo obalo. Nedaleč pred luko je štrlel iz vode zarjaveli in že razpadajoči trup parnika Siar, ki je tam nasedel. Za hišo je pa mejil rob diungle, odkoder je prihajalo neprestano enoglasno udarjanje bobnov, ki so ga spremljali hripavi glasovi. Kasneje sva si šli ogledat, kaj se tam godi. Šest mož je čepelo v polkrogu ter se gugalo sem in tja, medtem ko so z desnicami besno bili po preko bobna napeti kuščarjevi koži. Iz grl jim je orila neubrana pesem. Nedaleč od tam v jasi je posnemalo kakih sedem mladih dečkov, okrašenih s cvetličnimi venci, neumorne kretnje starih ter se urilo v enakem zboru. Bilo je zanimivo gledati, kako so jim noge neumorno poskakovale, kolena šibila in upogibala in telesa zvijala in napenjala. Petje bi moralo gotovo trajati še najmanj 24 ur. Govorili sva o marsičem. Če znam le kaj soditi, lahko rečem, da je bistra in zelo razumna žena, ki je doma na vseh poljih. Velika žena, izgubljena v zakotnem gnezdu ogromnega Pacifika. Toda navzlic temu je bila popolnoma mirna, čisto zadovoljna s svojim življenjem. Niti gneva, niti razočaranja nad življenjem ni bilo opaziti na njej. Prišel je čas sončnega zahoda. Zapad-ni vetrič je privel na otok. Okorni čolni, izdolbeni iz enega samega debla, natrpani z domačini, ki so vlekli za seboj ve- liko podolgovato, iz nepretrgljivega rastlinja spleteno mrežo, so se priplazili tiho, neslišno ob obali. Mehka rožnata svetloba nas je polagoma objela kot plašč. Zadaj nekje je padel z drevesa kokos in splašil nekaj dremajočih metuljev. Ko sem pogledala preko luke, se mi je zdelo, kot bi lesketajoči odsev ognje- ČLOVEK VEŽA, ALI PREDNJA SOBA Mnogi smatrajo vežo ali po mestnih stanovanjih prednjo sobo za nekak prostor, kamor se postavi in pospravi vsa navlaka, ki je po drugih stanovanjskih prostorih odveč. Tako najdemo pogosto po mnogih, sicer lepo opremljenih stanovanjih, prednjo sobo natrpano z vsakovrstnim pohištvom in drugo šaro, da se človek komaj prerine med to robo do vrat, ki vodijo iz prednje sobe v katerokoli drugo sobo v Stojalce za dežnike stanovanju. Prednjo sobo imamo v prvi vrsti zato, da nam služi za odlaganje pla-ščev, klobukov, snežk in dežnikov. Po večini so prednje sobe tako majhne, da komaj zadostujejo, da je mogoče namestiti v njih v ta namen potrebno opremo. Neobhoden je v prednji sobi obešalnik s štirimi ali šestimi kljukicami, nad temi naj bi bila polica za odlaganje klobukov, stojalo za dežnike, stensko zrcalo in preprost stol. Vse drugo ne spada v prednjo sobo, le če je v prednji sobi kako okno ali kak svetal kotiček, postavimo tja kako rastlino, da daje prednji sobi prijaznejše lice. Popolnoma napačno pa je narediti iz prednje sobe shrambo, jo opremiti s policami in jih zakriti s kakim šarastim za-storom, pod katerim skušamo skriti radovednim očem gostov vso neokusno navlako, ki spada prav za prav v podstrešje, drvarnico, dostikrat tudi naravnost v smeti. V vsakem gospodinjstvu se nabere polno vsakojake šare, ki jo hranimo sam bog ve zakaj, ravnaje se po reku, da na sedem let vse prav pride. To so različne škatle in škatlice od čevljev in mazil, steklenice nika segel preko lagune in položil svojo roko prijateljsko na to samotno mesto. Njen prijetni in mili glas me je znova očaral. In spet se je pojavilo v meni vprašanje brez odgovora, zakaj si je ta ženska izbrala ta samotni in tihi kraj za mesto svojega življenja. DALJE IN DOM vseh velikosti in barv, stari zamaški, od-rabljene vezalke od čevljev, odpadle gumijeve pete, zlomljeni ključi, vsakovrstna preluknjana, qškrbljena in počena posoda in sto drugih takih reči, ki se nam jih zdi škoda vreči v smeti. Marsikatera gospodinja je prepričana, da s tem ravnanjem izpričuje svojo štedljivost. Toda le redkokdaj nam ti hranjeni predmeti pridejo prav. Ce bi nam pa že kdaj kateri morda prav prišel, se navadno ne spomnimo nanj, ali pa nam je nerodno premetati vso šaro, da bi ga našli. Vsaj enkrat na leto je treba tako zalogo pregledati in pometati v sme- Lično opremljena veža ali prednja soba ti ali, kar je gorljivega, v peč, če se nikakor ne moremo povzpeti do tega, da bi sproti zavrgli take predmete, o katerih smo se že desetkrat prepričali, da jih ni vredno hraniti. Prav često je tako sračje gnezdo prav v natrpani prednji sobi, veži ali hodniku, čijih navadna poltema nam daje za to ravnanje potuho. Toda že prvi trenutek, ko prestopimo prag tako izrabljene prednje sobe, nam udari v nos tisti prav posebni, žaltavi vzduh zatohlosti, ki ga razširjajo ti skriti gospodinjski zakladi. Veža ali prednja soba nam na prvi pogled očituje gospodinjin čut za snago in lepoto, smisel za praktičnost. S prav skromnimi sredstvi se dandanes lahko opremi stanovanje, pred vsem še prednjo sobo. Pri opremljanju vsakega prostora imejmo pred vsem to zavest, da ga namenu primerno opremimo. Nikar ne opremljaj prednje sobe, veže ali hodnika, kjer navadno prvi hip sprejmemo gosta, tako da bi tu izgledalo kakor v štacuni kakega st&rinarja. Slika nam predočuje prav primerno, lepo in okusno a s sila skromnimi sredstvi opremljeno prednjo sobo. Za majhen denar si nabavimo pisano preprogo iz ličja ali jo celo sami spletemo. Pričvrsti-mo jo z debeloiglavičastimi, tapetniškimi Sebljiči na steno, nato pa pribijemo lesen ali kovinast obešalnik s primernim številom kljukic. Ako nimamo na razpolago druge stene v bližini obešalnika, kakor jo vidimo na sliki, tedaj obesimo primerno veliko zrcalo s sredino preproge pod obešalnik. Stojalo za dežnike naredimo iz plitvega zabojčka, katerega damo kleparju, da ga prevleče s pločevino, nato pa mizarju, da mu pribije iz primernih deščic ograjo. Prelakiramo ga lahko sarni z lakom take barve, ki nam je všeč. Lahko je rumena, rdeča, zelena pa tudi modra. Katera pač najbolj odgovarja slikariji stene. Preprost kuhinjski stol, prav tako prela-kiran, opremimo s pisano blazinico, katero napolnimo z drobno leseno volno, ki jo dobimo zastonj pri štacunarju, in jo z vrvico pričvrstimo na vseh štirih vogalih Okrog nog. Pozabiti ne smemo, da moramo prednjo sobo prav tako vsak dan temeljito prezračiti s prepihom in jo pospraviti in sči-Stiti prav tako, kakor vse druge sobe v stanovanju. Prednja soba ali veža je v Spričevalu gospodinje na prvem mestu, po tem sodi človek, ki stopi v tvoje stanovanje, tvoj okus in smisel za snago in red. X. Y. KADAR SE ŽENIMO Nevesta in ženin imata več mesecev pred poroko velike skrbi in načrte, kako si bosta uredila svoj dom. Nevesta ima obširen seznam vseh nujnih predmetov, ki jih zahteva gospodinjstvo. Po navadi so potrebe in želje velike, v blagajni pa se pozna kriza. Kljub temu oba mlada, srečna, a neizkušena človeka, zagrešita marsikaj nepotrebnega in nepraktičnega pri nakupovanju. Cesto se dogodi, da za nepotrebne reči izdata toliko denarja, da jima ga končno za potrebne stvari zmanjka, še hujše pa je, če si morata nabaviti opremo na obroke, katerih odplačevanje ju začne prav kmalu občutno tlačiti, prav kmalu si delata bridke očitke, če gre denar za luksuzne in povrhu še nepotrebne predmete. Mlado dekle pred poroko se pač ne zaveda, da lastno gospodinjstvo prinese s seboj mnogo nepričakovanih stroškov, s katerimi prej ne računa, ker jih ne pozna. Razumljivo je, da vsaka nevesta hrepeni po lepem, moderno in bogato opremljenem domu. To je naravno. Toda nabaviti si preko razmer in potreb luksuzno opremo, je zelo lahkomiselno. Mladina si pusti redkokdaj v tem pogledu kaj svetovati od starejših izkušenih ljudi, najmanj pa v primeru, če razpolaga z lastnim, še tako skromnim imetjem in dohodki. In vendar je največja preudarnost nujno potrebna. Nevesta, ki mora računati le z določno vsoto za opremo lastnega doma, bi si morala napraviti točen seznam vsega, kar ji je nujno potrebno. Računati mora tudi z ozirom na stanovanje. Če najame mlad zakonski par majhno, skromno stanovanje, je pač neprimerno, da nabavi težko, masivno, v stanovanju neprimernih dimenzijah izdelano pohištvo, kakršno je danes moderno. Le z načrtom stanovanjskih prostorov v roki, si mora naročiti temu primerno opremo. Izbera naj tak material, o katerem ima poroštvo, da pozneje v istem lahko dob' še druge dele opreme, ki ji za prvo silo še ni potrebna in z ozirom na gmotna sredstva tudi ne dosegljiva. Mlada gospodinjica naj se zaveda, da se ji - šele med opravljanjem lastnega gospodinjstva odpro za marsikaj oči, šele počasi se zave, kaj ji potrebnega nedostaja in kaj je odveč. Saj ni nič lepšega, nii prijetnejšega, kakor polagoma po lastnih spoznanjih in nastajajočih potrebah izpopolnjevati postopoma, kakor dovoljujejo sredstva, opremljati svoj dom z opremo. To mu daje neko prijetno svežost in vedno novo življenje. Saj se rado zgodi, da nas pavšalna, od mode predpisana, kon-vencionalna, tako zvana kompletna oprema, kmalu razočara in dolgočasi. X E. Ackermann: NJEN LJUBLJENEC NAŠE FOTOGRAFSKE REVIJE Veliki razmah jugoslovenskega foto-amaterstva v zadnjih letih je nujno pri-vedel k temu, da so se osnovale revialne publikacije, ki zasledujejo njegov razvoj, mu dajejo pouk in pobudo, ga seznanjajo z novimi fotografsko umetniškimi stremljenji in tehnikami po ostalem svetu in ga na zunaj reprezentirajo Najboljši dokaz, da so takšne revije potrebne tudi nam, je že to, da jih imamo v državi kar tri, a da je posebno slovenska fotografija na njih zainteresirana, je videti v tem, da pri vseh treh vneto sodeluje. Imenujemo tu pred vsem ljubljanski mesečnik »F o t o a m a t e r«, ki ga izdaja pod uredništvom prof. ing. Leona Novaka znani drogerist Beno Gregorič. S prvo letošnjo številko je ta list stopil že v 3. leto svojega obstoja, kar je vsekako znak, da našim amaterjem ugaja. Z novim letom je spremenil svojo obliko na zunaj in na znotraj, postal je vse elegantnejši, pri čemer pa mu je cena ostala nespremenjena (samo 40 Din za celo leto!). O vsebini ni dosti govoriti. Znàno je, da imamo Slovenci celo vrsto dobrih fotografskih teoretikov in ti se oglašajo kaj radi v domači reviji. Zato je list vsebinsko na tako visoki stopnji, kolikor je pač to pri listu, ki je namenjen začetniku in naprednemu amaterju in mora ostati razumljiv obema, sploh mogoče. Tudi slikovno, t. j. po višini tehnične reprodukcije slik, se je z novim letom znatno izboljšal, želeti bi bilo samo, da bi uredništvo skrbneje izbiralo med slikovnim materialom, kajti marsikaj med tem, kar tu izid», nikakor ne kaže slovenske fotografije na tisti svetski višini, zaradi katere ne slovi upravičeno samo pri nas, temveč tudi v tujini. Toliko na splošno! Zagrebško »F o t o r e v i j a» smo na tem meetu zasledovali od njenih početkov in smo vedno poudarjali njeno lepo vnanjo obliko in višino ter pestrost njenih reprodukcij V novem letu se kaže. da bo v tem oziru še bolje, kar ni nič čudnega, saj se zbirajo okoli te revije fotoamaterske огга-nizacije iz vse države, ki imajo v svojih vrstah gotovo najboljše slikovne vrste. Vsebinsko, to je po napisanih prispevkih, pa »Fotorevija« ni vedno na zadovoljivi stopnji in motijo posebno pogosti članki, ki vzbujajo vtis naročene tovarniško reklame. Upamo, da bo v novem letu v tem pogledu bolje. Cena je ostala ista. celoletno 50 Din. kar je gotovo malo, veliko manj, nego so plačevali naši amaterji še pred kratkim za tuje revije te vrste. Najboliše in najsliaineiše. kar zmoremo V fotografskem revialnem področju, pa je brez dvoma velika revija internacionalne fotografije »Galerija«, ki jo je pokre-nil v zvezi s centralami no drusrih državah in z velikim pogumom znani fotoprnater in fotografski pisatelj Otokar Hrazdira v Ivancu pri Varaždinu. To je sicer prilično draga stvar, velja 180 Din letno, zato pa prinaša vsaka številka 20 prekrasnih reprodukcij po delih najboljših amaterjev vsega sveta (celo iz Indije, Južne Afrike, Avstralije!), tako da je že listanje po tem mesečniku pravi užitek za nerazvajenega, kakor za najbolj razvajenega amaterja in visoka šola umetniške fotografije. Nekaj posebnega so tudi članki, pravi eseji, plod najboljših svetovnih peres v fotografskem področju. Ce upoštevamo vrednost »Galerije«, ki je danes sploh najboljši fotografski mesečnik na svetu, potem moramo priznati, da je zelo poceni, znatno cenejša nego n. pr. 240 umetniških razglednic, nikar pa reprodukcij tega formata. V »Galeriji« sodelujejo tudi slovenski amaterji in bi morali še bolj, kajti to je danes najboljši način, da dokumentiramo višino naše fotografije pred svetom. Letošnja prva številka bo objavila tudi daljši članek o razvoju in stanju slovenske fotografije. kk ÀKO ŠE NE VEŠ RAZTEZNOST SREBRA Srebro je jako vlečno. Iz njega se da izdelovati tako tenka žica, da 2 km dolg konec tehta samo 1 gram. GRELNE BLAZINE PROTI MORSKI BOLEZNI Že dolgo iskano radikalno sredstvo zoper morsko bclezen je po najnovejših izkušnjah navadna električna grelna blazinica, če se seveda položi na pravi del telesa. Tisti del telesa pa ni niti želodec, niti zaglavje ali tilnik, marveč mora blazinica segrevati Medulo oblongato, to je hrbtenični podaljšek. Medula oblongata je namreč sedež dihalnega centra in koordinacijskih premikov. S segrevanjem tega mesta se preprečijo, kakor so pokazali rôntgen-ski snetki, bolestna krčenja trebušnih mišic in trebušne prepone, ki so najmučnejše pri morski bolezni. Isto sredstvo se je baje dobro obneslo tudi pri migreni. KURJE OKO KOT VREMENSKI PREROK Kurje oko že odnekdaj velja za zanesljivega vremenskega preroka in posebno dež rado najavlja s hudimi bolečinami. Znanost, ki je dostikrat pikolovska, si skuša tudi to boleče svojstvo kurjega očesa razlagati na strogo fizikalni podlagi. Dognala je, da nastopa vlažnega vremena ne najavlja kurje oko samo, marveč pretesna obutev, ki tišči nanj. Ce je namreč usnje slabo ustrojeno ostane higroskopno in se v vlažnem zraku močno skrči, zaradi česar z veliko silo pritiska na kurje oko Do neke mere povzroča bolečine leveda tudi sama roženi ca kurjeera očesa, ki le prev tako kakor slabo usnje občutljiva za vlago. LEPO OBNAŠANJE Ako v restavrantu ne poznaš jedi, ki je na jedilnem listu, vprašaj mirno natakarja. Cesto je to jed, ki jo pripravljajo le v dotičnem restavrantu. Torej specialiteta, ki je navadno dobra. Na sliki vidimo zgoraj damo, ki zna francoski ter si je naročila izbrano jed. Njena soseda ne zna francoski, zato je pokazala na izbrano jed. Cim ste sedli za mizo, položite ali pa razgrnite čez kolena prt, da ste pripravljeni, ko vam prinese natakar naročeno jed. Na spodnji sliki vidimo na levi damo, ki je že pripravljena, medtem ko je njena prijateljica tako vneto govorila, da mora natakar čakati na njeno pripravljenost. NEKAJ ZA VSE Francoski zdravnik Delbet trdi, da je magnezij, zlasti pa magnezijev klorid iz-boren pripomoček zoper raka in staranje. Srce leži po dveh tretjinah na levi strani prsi, z eno tretjino pa na desni. Povzročitelja malarije (plasmodium ma-iariae) je pod drobnogledom videl že Klen- kel 1. 1843., a šele 1. 1880. je Lavaran spoznal v njem povzročitelja te bolezni. Meskalin, mamilo, ki ga uporabljajo tudi belokožci kot takšno poleg morfija, heroina in kokaina, pridelujejo iz nekega kaktusa, ki rase v Srednji Ameriki. V novejšem času se žveplenokisli meskalin izdeluje tudi sintetično. as, 251 E** % A H H IZ ŠAHOVSKEGA KRALJESTVA Odkar je dr. Aljehin vrgel dotedaj po splošnem mnenju nepremagljivega Kubanca Capablanco s šahovskega prestola ter si priboril ponosni naslov svetovnega šahovskega prvaka, kraljuje nemoteno v svojem kraljestvu. Nikogar ni, ki bi se drznil ogražati njegovo šahovsko krono. Sicer pa borba za šahovsko krono tudi ni tako enostavna. Kdor namreč izzove šahoVskega kralja na dvoboj, ta mora match financirati sam, za' kar je potrebno nič manj ko 10.000 dolarjev (okroglo pol milijona dinarjev). Za sedanje čase torej prav znatna vsota, ki je ne more riskirati noben šahovski velemojster, mecenov pa tudi ni več. Kljub velikim težavam, s katerimi je zvezana borba s šahovskim kraljem, pa bo moral Aljehin morda že v doglednem času braniti v nekrvavem boju naslov šahovskega prvaka. Po šahovski kroni se je namreč iznova zahotelo njegovemu rojaku, Evfe-miju Bogoijuibovu. Ako se mu posreči zbrati finančna sredstva, potem je pričakovati, da se bosta Aljehin in Bogoljubov spopadla že letos, in sicer v Baden-Badenu in VViesbadenu, ali pa v Karlsruhe in Baden-Badenu. Bogoljubov je sicer že enkrat pozval svetovnega prvaka na nekrvavi mej-dan, toda Aljehin je tedaj pretendenta na šahovski prestol hudo porazil. Da bo Bogoljubovu sedaj šahovska Fortuna bolj naklonjena, je malo verjetno. O Aljehinu se sicer govori, da nikakor ni več v svoji znameniti formi, toda ta domnevanja so najbrž preuranjena. Vsekako vlada za prihodnji revanžni match Aljehin-Bogoljubov že sedaj po vsem šahovskem svetu silno zanimanje. Sicer pa je kruta emigrantska usoda hotela, da je duhoviti ruski kombinator Bogoljubov sedaj šahovski prvak — Nemčije, svetovni prvak dr. Aljehin pa igra na mednarodnih turnirjih vedno za — Francijo. * V starosti 72 let je umrl 18. februarja v M.onakovem znani šahovski velemojster Jn pisatelj dr. Tarrasch, po rodu iz Vrocla-va. Dr. Tarrasch je spadal v starejšo šahovsko generacijo in je bil nedvomno eden najboljših šahovskih pedagogov. Bil je sovražnik vsakega umetničarstva v šahu, ki je zagovarjal vedno le enostaven in zdrav razvoj figur. V zadnjih dveh desetletjih preteklega stoletja, v dobi tako zvanega romantičnega sloga v šahu, je izvojeval na turnirjih naravnost presenetljive ustje-he. Bil je tedaj vsekako eden najmočnejših igralcev. L. 1908. se je pomeril celo s tedanjim svetovnim prvakom dr. Laskerjem, a je izgubil bitko v razmerju 3:8 pri 5 remijih. Po vojni se je 1. 1926. udeležil še znanega turnirja na Semmeringu, kasneje pa se je poleg svojega poklica — bil je zdn&vnik — udejstvoval kot šahovski pisatelj. Pred tremi leti je izdal svoj šahovski učbenik, ki je kmalu zaslovel v vsem šahovskem svetu, 1. 1932. pa je pričel izdajati tudi svojo šahovsko revijo. + V New Yor'ku bo v kratkem match med znanima ameriškima velemojstroma Mar-shallom in Kashdanom. Igrala bosta 20 partij za naslov ameriškega prvaka. Bo to spopad med starejšo in mlajšo šahovsko generacijo v Ameriki. Stari Marshall je znan kot duhovit kombinator v napadu, Kashdan pa se je uveljavil zlasti v pozicijski igri in spominja po svoji tehniki na Capablanco. Vsekakor prvorazredni match! * Botvinjik, ponos mlade ruske šahovske generacije, čigar match s Flohrom v Moskvi in Leningradu je končal neodločeno, je odpovedal dvoboj z Alatorcevom, drugim zmagovalcem na vseruskem turnirju, in sicer na zahtevo leningrajskega šahovskega komiteja. Do 1. septembra je oproščen vseh turnirjev in matchev, da more končati študij na vseučilišču. Meseca septembra pa je pričakovati v Rusiji velik mednarodni turnir. Br Rešitev problema 57 1. Te3—el, b2—blD, 2. Tel:bl, La2:bl, 3. еб—e7, a3—a2 (Na 3____Lbl—g6 sledi 4. Lc5—e3 mat A), 4. Lc5—e3+!, g7—g5 5. Le3—d4, Lbl—g6, 6. Ld4—g7 mat. ZA MISLECE ÇLAVE 88 Trst ob ribniku Sredi četverokotnega, 10 m širokega ribnika rase trst, ki se dviga 1 m nad gladino. Če potegnemo ravni trst proti sredi enega roba ribnika, sega njegov vrh točno do gladine. Kako globok je ribnik? 89 »Fizika« iPri katerem fizikalnem Ugajanju gre učinek pred vzrokom? Rešitev k št. 86 (Igralne karte) že po šestkratnem premešanju se ponovi prvotni red. Rešitev k š t. 87 (Oporoka) Matematično se da stvar najipravičneje rešiti. S tega stališča je odnos dečkovega deleža proti materinemu kakor 5:4, odnos dekličinega proti materinemu deležu pa kakor 2:3. Tedaj mora dobiti mati 12, sin 15 in hči 8 delov zapuščine. RISARSKA UGANKA ZARES, VOLTAIRE JE TO! Ni vam treba rezati očrtanih delcev. Vzemite svinčnik in zamažite prostorčke označene s pikami. Ko ste izčrtali vse prostorčke, dobite sliko. Poskušajte in če vam je uspelo, uganite, kaj ste narisali. Rešitev dobite prihodnjič z novo risarsko uganko REŠITEV RISARSKE UGANKE V ZADNJI ŠTEVILKI: NJEGOV NAJBOLJŠI PRIJATELJ ANEKDOTE Prav nazadnje Slavni francoski satirik in sodobnik Martina Lutra Rabelais (umrl 1. 1553.) je zvedel nekoč, da se je obesiil eden izmed njegovih znancev. Kar v glavo mu ni hotelo in čudil se je glasno: — Obesil se je? Za ta korak bi se pa res odločil šele tedaj, če bi se potrgale vse vrvi. Podobno ali ne Bogataš je naročil pri portretistu Vari Dougemu portret svoje žene. Ko sta se dogovorila za ceno, je dejal gospod soprog slikarju: — Zdaj upam, da boste napravili rea lepo sliko. — Kakor mislite, je pristavil mojster. Zdi se mi da za vas ni važno, ali ji bo sli' ka podobna ali ne.