IZ  MODERNE  POLJSKE  LIRIKE
Poljski pesniki v našem izboru ne predstavljajo kake generacije ali organizirane literarne smeri. So samo najvidnejša imena v struji tistih sodobnih poljskih pesnikov, ki jih druži nemirna in iskrena želja po tem. da bi njihova poezija vsebinsko kakor oblikovno ujela korak s časom in svetom izven domačih meja in bila — kot se temu pravi — »moderna«.
Julian Przyboš (rojen leta 1901) velja za najbolj nadarjenega predstavnika skupine poljskih avantgardistov iz dvajsetih let tega stoletja in gorečega zagovornika pesniškega novotarstva, ki je oznanjalo prelom s tradicijo in skušalo vpeljati v pesništvo z novo vsebino (mesto, množice, civilizacija) tudi novo metaforiko. Przyboša so večkrat napadali, da je nelogičen in nerazumljiv artist, a to je pri njegovi poeziji le zunanji videz: metafore, ki apelirajo bolj na bralčevo intuicijo kot razum, ob skrbnem branju spregovore logično in odkrijejo v Przybošu tempera77ientnega, celo globoko angažiranega pesnika. Przvboševa poezija se je od prve zbirke Vijaki (1925) do današnjih dni motivno razraščala in večkrat na pesniku lasten način spregovorila o problemih našega časa in sveta.
Julian Przyboš je bil po vojni prvi predsednik Zveze poljskih pisateljev, potem pa je kot poljski poslanik nekaj let živel v Švici. Je odličen esejist in zagovornik sodobnega slikarstva, še zmeraj vzor marsikateremu mlademu pesniku, predvsem pa tudi ob novejših pesniških tokovih kot pesnik še zmeraj živ in vidno zapisan v poljsko književnost.
Adam Wažyk (rojen leta 1905) je pesnik, ki ima za seboj pisano razvojno pot. V začetku je bil sopotnik avantgardistov (prvo pesniško zbirko Semaforji je izdal leta 1924), nato je že po nekaj letih za daljši čas opustil poezijo in se posvetil prozi, se spet vrnil k pesništvu v drugi svetovni vojni, ko se je skupaj s I. poljsko armado boril na vzhodni fronti, bil po vojni vnet zagovornik socialističnega realizma, kritik, teoretik in urednik — in leta 1955 je bila njegova ostra »Pesniiev za odraslet ena prvih lastovk po krizi, ki jo je doživljala poljska književnost od leta 1949. To pesnitev, ki je zbudila veliko polemik, priznanj in kritik, so prevedli v več deželah in tudi za naš izbor smo izbrali iz nje dva fragmenta.
Mieczyslam Jastrun (rojen leta 1905), pesnik refleksivno-filozofske narave, je pomembno ime v sodobni poljski liriki, pa tudi v esejistiki, kritiki in prevodni književnosti. Sloves si je pridobil predvsem s pesniškimi zbirkami in biografijami poljskih pesniških velikanov Mickiewicza, Slovvackega in Kochanow-skega pa tudi s kritičnimi in polemičnimi nastopi. Njegovo pisanje je angažirano v žlahtnem pomenu te besede, je obsodba domačega predvojnega zla in fašističnega zla v vojni, ki jo je Jastrun doživljal v nesrečni Varšavi — pa tudi lirični spev od mrtvih vstali domovini, ljubezni in poljski govorici.
Jastrun je bil v povojnem času dvakrat pri nas kot delegat Zveze poljskih pisateljev in poznamo ga tudi iz prevoda njegove knjige o Mickiewiczu.
Czeslaro Milosz (rojen leta 1911) je najvidnejši sodobni poljski pesnik — emigrant, čigar talent priznavajo enako doma kakor v tujini. Emigriral je potem, ko je bil od leta 1945—1950 poljski kulturni ataše v New Yorku in so se
382
razmere doma tako zožile, da so mu postale pretesne. Danes živi v Parizu, sodeluje pri tamkajšnji poljski reviji »Ku/žura«, objavlja pesniške zbirke, prozo in eseje in slovi kot razgledan esejist in globok pesnik. Njegova poezija je še izpred vojne, ko je začel v Vilnu objavljati prve verze, polna občutja tragič-nosti stoletja.
Tadeusz Roieroicz (rojen leta 1921), kot človek skromen in najrajši odmaknjen od literarnega hrupa, je najvidnejši predstavnik pesniškega rodu, ki je nastopil po drugi svetovni vojni. Njegova lirika — vsaj tista iz prvih zbirk — je pretresljiva obtožba strahot vojne, ki jo je moralno silno občutljivi pesnik sam doživel v vsej njeni brutalnosti. Še danes se Roževvicz pogosto vrača k tem temam. Oblikovno je sicer izšel iz medvojne poljske avantgarde, vendar mu je bila njena zapuščina samo začetna opora; Roževvicz je našel svoj lastni pesniški jezik, ki je skop, skoraj brez metafor in na videz prozaičen, a vendar suge-stiven kot govorica malokaterega sodobnega pesnika. Prevedli so ga že v več jezikov.
Lojze  Krakar
383