28 Svet ptic NASVETI ZA OPAZOVANJE
Pomladna opazovanja v naravi
ob vodi v gozdu
Črna žolna (Dryocopus martius)
Gnezditveno obdobje naše največje žolne se navadno začne marca 
z bobnanjem na trohneča debla v starejših gozdnih sestojih. Po bob -
nanju jo bomo dokaj težko prepoznali, zato je zanesljiveje prisluh -
niti njenemu značilnemu kovinskemu oglašanju, ki je neredko 
pospremljeno s klikajočimi žvižgi, s katerimi se žolna oglaša v letu. 
Črna žolna teše največja dupla, navadno v bukev, ki so pomembna 
še za kopico drugih vrst duplarjev, kot sta duplar (Columba oenas) in 
koconogi čuk (Aegolius funereus). Izteše lahko tudi prehranjevalno 
luknjo, navadno pri tleh v smreki ali jelki, ko stika za velikimi mra -
vljišči ali ličinkami hroščev v lesu. foto: Milan Cerar
bobnarica (Botaurus stellaris) 
Bobnarica živi pretežno skrito življenje in je zato tudi ena naših 
redkih gnezdilk, pri kateri gnezdenja še nismo potrdili. Srečanja 
z njo so redka in pogosto posledica naključja, ko jo splašimo iz 
obrežnega rastja. Veliko laže jo slišimo. Najbolj zanesljivo lahko 
njeno območno »bobnanje« poslušamo od sredine aprila dalje 
na Cerkniškem jezeru, kjer se v dobrih letih med seboj kregajo 
do trije samci. Koliko je to parov, ne vemo, saj ima lahko vsak 
samec po več samic. Manj zanesljivo lahko bobnarico spomladi 
poslušamo še na zadrževalniku Medvedce.
foto: Kajetan Kravos
Tevje (Hacquetia epipactis)
Zelo verjetno bi ga, vsaj večina, prepoznala kot enega izmed 
znanilcev pomladi, saj se pokaže na gozdnih tleh še preden se 
ta dodobra odtalijo. Mnogo manj ljudi ga zna poimenovati. Ru-
meno-zeleni cvetovi tevja so nekaj posebnega. No, saj sploh niso 
cvetovi. Socvetja so, drobni cvetovi so nagneteni na kupček, ki 
ga obdajajo veliki in drobno nazobčani ogrinjalni listi. Pacvet je 
pravi izraz za tako socvetje. Skoraj povsod v slovenskih gozdo-
vih ga boste videli, le zadosti zgodaj morate na pot. Ko se drevje 
namreč olista, je tevje že odcvetelo in se med zelenino gozdnih 
tal dobro prikrije. 
foto: Ljubica Zemljak
Belouška (Natrix natrix) 
Brežine stoječih in tekočih voda so od aprila naprej mesta, ki jih 
belouška uporablja za termoregulacijo ali ohranjanje stalne te-
lesne temperature. Najpogosteje se nastavlja sončnim žarkom v 
jutranjih urah, ki ogrejejo njeno telo na primerno telesno tem-
peraturo za dnevno aktivnost. Na brežinah je tudi ob katerem-
koli drugem delu dneva, saj se morajo plazilci ogreti tudi da pre-
bavijo hrano v želodcu. Greje se na soncu izpostavljeni površini, 
v bližini pa ima primerno luknjo, kamor lahko hitro pobegne 
v primeru nevarnosti. Belouška tudi dobro plava v vodi in če jo 
splašimo, je vredno za njo pogledati tudi v vodo.
foto: Miha Krofel
// Danilo Bevk, Dejan Bordjan, Jernej Figelj, Mojca Jernejc Kodrič, Metka Škornik, Al Vrezec, Petra Vrh Vrezec, Anamarija Žagar

SKOZI OBJEKTIV //letnik 21, številka 01, april 2015 29
okoli našega doma na travniku
Poljski škrjanec (Alauda arvensis) 
Ko se bomo v začetku aprila sprehajali po najbolj prostranih 
slovenskih ravnicah, kot je npr. Ljubljansko barje, Dravska ravan ali 
kraško polje, bomo zagotovo slišali prijetno pesem hitrega tempa, 
ki ji skoraj ni konca. Avtor pesmi je poljski škrjanec in v večini 
primerov ga bomo prej opazili na nebu kot pa na tleh, skoraj nikoli 
pa na drevesu. Na žalost pa se ta odlični pevec zelo težko prilagaja 
spremembam v kmetijski politiki. Zaradi hitrih in neprimernih 
sprememb v upravljanju naše kmetijske krajine ga bomo v večjem 
številu lahko opazovali in poslušali le še na prostranih traviščih 
visokokraških planot. foto:  Luc Hoogenstein / Saxifraga
Kmečka lastovka (Hirundo rustica)
Ena najznačilnejših selivk na dolge razdalje se spomladi vrne iz 
prezimovališč v osrednji Afriki. Čas njene vrnitve je odvisen od 
vremena, saj hlad in nasprotni vetrovi upočasnijo njen povratek. 
Kmečka lastovka danes skoraj izključno gnezdi v stavbah, predvsem 
v hlevih, redkeje pod mostovi. Majhna izboklina ali žebelj sta 
že zadostna opora za pritrjanje blatnega gnezda, ki ga lastovke 
uporabljajo tudi več let. Najbolj marljivi pari poskrbijo v sezoni za 
dva ali celo tri zarode. Ptice se hranijo z letečimi žuželkami, kot so 
muhe in komarji, ki jih s strmimi spusti ali bliskovito spremembo 
smeri spretno ulovijo v zraku. foto: Tone Trebar
Navadni krt (Talpa europaea)
Ta izvrstni kopač domuje v obširnem spletu podzemnih rovov. 
Imeti moramo kar dosti sreče, da ga opazimo na površju, zago-
tovo pa ne moremo zgrešiti značilnih krtin, ki ga izdajajo na 
kakem travniku, pašniku ali vrtu. Številne krtine pričajo, da so 
spomladi krti zelo dejavni in večinoma blizu površja iščejo svoj 
plen. Samci si v paritvenem obdobju od marca do maja iščejo 
družice, zato kopljejo rove na znatno večji površini kot sicer. 
Občasno se krti le prikažejo na plano, na primer ko zbirajo ra-
stlinsko gradivo za gnezdo ali po daljšem sušnem obdobju iščejo 
vodo.
foto: Ivan Esenko
Modra lesna čebela (Xylocopa violacea)
V Sloveniji živi prek 500 vrst divjih čebel, ki živijo samotarsko, 
zato jim pravimo tudi čebele samotarke. Večina je manjših od 
kranjske čebele, največje – lesne čebele – pa so velike kar 25 mm. 
Zaradi velikosti so zelo opazne in lahko prepoznavne, a jih veči-
na ljudi zamenjuje s čmrlji. Opazimo jih lahko od marca do ok-
tobra, tudi na cvetovih okrasnih rastlin ali fižola. Čeprav zaradi 
velikosti in črne barve vzbujajo strahospoštovanje, so povsem 
miroljubne in ni nevarnosti, da bi nas pičile. Gnezdijo v luknjah 
v lesu, ki jih v nasprotju z drugimi samotarkami izdolbejo same. 
Vanje odložijo jajčeca in cvetni prah, ki rabi kot hrana ličinkam.
foto: Danilo Bevk