Vozki in široki ogoni na njivah.
(Pogovor med kmeti.)
Juri: Kaj rečeš temu Tomaž! če ti golo resnico povem, od ktere sim, kakor mislim, popolnama pripričan.            »
Jest menim: de kolikor si rji ogone si kmetrazorje, toliko več koristniga prostora si na njivi pridobi, pri vozkih ogonih in lehah je pa veliko gostih razorjev, po kterih malo, ali celo nič žita ne zraste, in po kterih je tudi dovelj prazniga prostora, tako, de perdelanjenazgubo gre.
Jfest orjem vozke ogone le na mokrotnih njivah , to je, veržem od vsake strani nar manj tri brazde, in naredim razorjev le toliko, kolikor jih je treba, de se more mokrota po njih odtekati; ravnam pa po njivah, ki niso močirne, prav široke ogone in clo malo razorjev.
Nej orjem na vozke ali široke ogone, tako jih prek sredi višam, jih na oblok naredim, de se deževnica polegama po njih v razore cedi.
Kjer so pa njive le nekoliko navddl, ali prek brega, de deževnica brez razorjev lahko odteče, je nar bolj njivo na ploh izorati, to je, ne razorjev po nji ravnati.
Tomaž in sosedje: Lej ! lej ! saj tudi mi lahko tako storimo!
Juri: Tako bi mogli tudi vi storiti, kmalo bi čutili množenje in korist svojiga pridelovanja.
Dozdaj pa ste orali le na vozke ogone, kjer jih ni bilo treba, ste ravnali obilnih nepotrebnih razorjev po šegi svojih prednikov. Verjemite mi, de boste veliko več perdelovali, če boste priproste stare navade opustili, in zanaprej z premišlovanjem v pravi umnosti svoje kmetijske dela opravljali.
Rovtarski.