Kadar grem, zlasti v zimskem času, mimo nekda njega drsališča »Kerna«, se živo spominjam lepih, brezskrbnih otroških časov. Večji del svojega prostega časa, ki nam ga je pustila šola, smo zlasti Trnovčani in Krakovčani »predrsali« na Kernu, četudi smo bili doma zaradi tega čestokrat prav pošteno okregani in je priletela tudi kaka »gorka«, posebno če smo zvečer zamudili »Ave Marijo«. Toda žilica namzbog temu ni dala miru, da smo jo pri prvi priliki od doma kar na skrivaj »podurhali« in zleteli naravnost na Kern, saj smo imeli do tja kaj kratko pot. Kern namreč leži na zapadni strani tik za trnovskim župnijskim vrtom in se razprostira od sedanje Kolezijske ulice, prej cesta v »Petelinovo vas«, kakor se je imenoval ta del Trno vega, ter sega po dolžini do južno ležečega Ovnovega vulgo Jernačevega posestva. V širini pa je zavzel tudi prilično tako velik prostor, kakor je bil dolg in je na zahodni strani segal do ljubljanske gmajne. Kakor piše Ivan Vrhovnik v svoji knjigi: »Trnovska župnija v Ljubljani«, str. 254. i. d., prihaja to ime od svoječasnega lastnika Sebastijana Mihaela Kerna (1793.). Pred njim pa je bila lastnica mestna občina ljubljanska. Ta je iz njega izčrpala vso ilovico, ki so jo v mestni gornji opekarni predelali v opeko. Kernovi sestri sta (1811.) to zemljišče razdelili na več delov in jih nekaj odprodali. Tako sta prišla dva dela tudi v last šarčeve vulgo Novakove in Dobrletove vulgo Anžonove hiše. Ves ta svet je bil že od početka zelo vlažen. Odkar pa je zaradi omenjenega izkopavanja ilovice postal globlji, se je še vanj stekala vsa voda iz sosednih zemljišč in ga ob deževni jeseni povse preplavila, dasi je bil od juga proti zapadu izkopan precej globok ja rek, ki je odvajal vodo mimo šarčeve vulgo Nandetove hiše v Gradaščico. Da pa je postala zaradi pridobiva nja ledu poplava obsežnejša in globina vode nekoliko večja, so napravili pri iztoku ob cesti zatvornico, ki so jo v jeseni okrog sv. Martina zaprli. Komaj je začelo zmrzovati, smo že otroci hodili na led poskušat, če nas bo »držal«, in ko je dosegel tako KERN - TRNOVSKO DRSALIŠČE ALBERT SIČ 199 p Kern — trnovsko drsališče Foto: Jošho Mešek trdnost, da smo se upali nanj, smo imeli največjo zabavo s tem, da smo šli poedini, pozneje pa tudi po več skupaj, »regelce ali regije lomiti«.1 Pokanje tanke plasti ledu pod nami in guganje ledu nam je nad vse ugajalo. Seveda se je pa tudi pogosto pripetilo, da se je temu ali onemu udrlo in bil je tako do kolena v vodi. če se je to zgodilo blizu jarka, mu je segla voda tudi do pasu. Tovariši seveda so se mu smejali, sam pa, če je bil blizu, jo je ubral domov, če pa je bil iz mesta, pa se je zatekel v bližnjo hišo k Nandetu s prošnjo, da se je smel sleči in leči na dobro zakurjeno, veliko kmečko peč, kakršne so bile tedaj v Trnovem še v navadi, in počakati, da so mu od doma, kamor je urno stekel kak prijatelj poročat o nezgodi, prinesli suho perilo. Ko je postal led trden, je bilo drsališče odprto. Tedaj pa sta se na Kernu pojavili Dobrletova vulgo Anžonova Liza in Sarčeva vulgo Novakova Rozala, ki sta bili lastnici dela Kerna. Pripeljali sta s seboj nizek lesen zaboj in se nastanili ob vzhodni strani male, sredi Kerna na nekoliko vzvišenem prostoru ležeče Dobrletove hišice, v kateri je imel nje lastnik svojo mizarsko delavnico za krste in shrambo mrliških vo zov ter druge mrtvaške opreme, kar vse je potreboval pri svojem pogrebnem podjetju. Da ju ni zeblo, sta vložili v zaboj nekoliko slame, postavili notri tudi vsaka svoj lonec z živo žerjavico, sedli na del zabojevega pokrova ter se dobro zavili vsaka v svojo težko zimsko ruto. Poleg sebe pa sta imeli jerbas, poln drsalk, ki so jih tedaj imenovali »šlajpšuhe« (po nem. Schlittschuhe). Te drsalke sta izposojevali onim drsalcem, ki niso imeli lastnih. Za izposojilo je bilo z vstopnino vred treba plačati deset krajcarjev. V neposredni bližini pa je stala navadna lesena klop; na nji so drsalcem vulgo Gašperčki iz Krakovega, Janez, Tone in France, »pršnolali«, t. j. navezavah drsalke. Kaj radi pa so se k temu delu prištulili tudi fantiči, ki so to delo opravili ceneje. Izposojene drsalke so bile lesene, s spredaj navzgor zakrivljeno klino. Imenovali so jih »rake«, izdeloval jih je ljubljanski, obče znani, takrat edini nožar Hofman.2 Nekateri drsalci iz mesta pa so prinesli s seboj železne drsalke brez lesa, »Halifax«, ki so si jih z vijaki pritrjevali na čevlje. O, kako željno smo si jih otroci ogledovali in občudovali. V poznejšem času so »raki« polagoma zginjali, imeli so po večini že železne drsalke različnih konstrukcij. Da pa smo tudi šolarčki imeli svoje »šlajpšuhe«, smo si jih napravili kar sami. Na košček remeljna, ki je bil dolg kakor čevelj, smo si na spodnji strani po dolžini pritrdili žico, ki smo jo odščipnili od kakega zavrženega dež nika iz podstrešja. Na sprednjem in zadnjem koncu smo jo privili navzgor, v remelj pa smo od strani zvrtali po dve luknji, povlekli skozi primerno dolgo vrvico za privezanje, in drsalka je bila gotova. Na vadno smo se drsali z eno drsalko. Rekli smo, da se drsamo »z ajnzarjem«, z enojko. A dolgo se navadno s temi »ajnzarji« nismo veselili, ker sta v urnem tempu pridrsala Rozalina brata Janez in France ter zahtevala od nas vstopnino petih krajcarjev. Ker teh seveda nismo zmogli, sta nas napodila, kar pa ni dosti zaleglo, saj smo zbežali na drug konec obsežnega drsa lišča in tam nadalje uživali svoje veselje. Naj omenim še eno vrsto »ajnzarjev« trnovskega izuma: navadno trirobato bukovo polence. Klino ozi roma žico je nadomestoval oster polenčkov rob. Pa tudi ta »ajnzar« ga je »špilov« v popolno zadovoljnost. 1 Od kod ta izraz? Morda od peciva »regije«, ki so bile tedaj obče v navadi. Je bilo to štirioglato, podolgasto pe civo, ki je bilo po dolgem in počez narezano v rogljiče. 2 Bil je to originalen možakar. V svoji izložbi je imel razstavljeno malo koso, v katero je bilo s svetlimi črkami vbrušeno besedilo: »Brusi nože, brusi kose, da boš rezal Nemcem noše!« — Ko je postal že star in ga je kdo v go stilni n. pr. vprašal, koliko mu je let, je nejevoljno odgo voril: »Hudič, tri sto let, hudič!« 200 Kern — trnovsko drsališče Foto: .loško Mešefc Otroci, ki niso imeli drsalk, tudi »ajnzarjev« ne, pa so si ob kakem kraju ledišča napravili čim daljšo drsnico. Na tej so se ponašali vsak s svojo umetnijo. Nekateri so se znali drsati čepe, drugi stoje, toda tako, da se je med drsanjem z zasukom ali pa s skokom obrnil in drsal s hrbtom naprej do konca drsnice. Kern je bil vedno, kar pomnimo, prav dobro obi skovan.3 Posebno rada ga je posečala šolska mladina, zlasti še, ko je v poznejši dobi (1890.) naučno mini strstvo določilo Kern za vežbališče v drsanju, štu dentje Mahrove trgovske šole, internisti so prihajali redno ob četrtkih v spremstvu svojega nadzorovatelja. Lep je bil pogled na drsališče. Videl si elegantne drsalke in drsalce mojstre, ki so se producirali z iz vajanjem vsakovrstnih lokov, osmič in drugih viju gastih krasnih oblik, bodisi v smeri naprej ali s hrbtom nazaj. Kdo bi mogel našteti vse oblike, bilo bi jih preveč. Drsali so se posamezni ali v parih. Vmes pa so se vrivali novinci v drsanju, držeč se za po sebne drsalne stole, ki so jih porivali pred se. Te stole so poleg drsalk izposojevale lastnice drsališča. Na njih so tudi predrsavali po ledu otroke in dame, ki v drsanju še niso bile posebno trdne in spretne, ali da so prijetno kramljale s svojim vljudnim vo začem. Da je bila privlačnost za občinstvo večja, je pri rejal solastnik Doberlet Franc nedeljske veselice; na teh je igrala mestna, časih tudi vojaška godba. Za predpustni torek pa so si meščani umislili znameniti »korzo«, veselico z godbo, katere so se udeleževali drsalci v lepih maskah. Da pa jih niso nadlegovali številni radovedneži, ki so pritiskali od vseh strani na led, so si prostor ogradili z žico ali z vrvjo. Držali so jo najeti fantiči ali pa možje od mestne prostovoljne požarne brambe, ki so nastopali tedaj celo v unifor mah, s čelado na glavi; saj jim je bil Doberlet načelnik. 3 Kdaj se je začelo drsanje na Kernu, ni znano. Vrhov- nik, str. 256., meni, da so ga uvedli Francozi. Ob takih prilikah je bil ves prostor okrašen z razno barvnimi balončki. Viseli so na žici, napeti od vrbe do vrbe, ki so rasle ob drsališču. Razsvetljevali pa so prostor tudi s številnimi smolnatimi baklami. Za garderobo obiskovalcem veselice in drsališča sploh, je bil tedaj določen prostor v prej omenjeni Doberletovi hišici, kjer so kuhali gostom tudi čaj. Kuhano vino pa so dobivali od tedaj že stare, obče znane trnovske gostilne »pri Brgantu«, ki obstoja še dandanes. Veseličenje na Kernu je ob takih prilikah trajalo do polnoči in tudi dalje Zaradi drsanja z drsalkami je bil led vsak dan proti večeru močno izrabljen. Da je bil naslednji dan zopet čist in gladek, so ga vsak večer, ko so gostje odšli, z železnimi strguljami zgladili, dobro pometli, nato pa polili z vodo, ki so jo s korci zajemali iz nalašč v ta namen izsekanih lukenj. Za to opravilo so dobili delavci vsak po 15 ali celo 20 krajcarjev, fantiči pa pravico brezplačnega drsanja. Naslednje jutro je bil ves led zopet lep in gladek. Vse to delo je vodil šare vulgo Novakov Nace, brat Rozale in Janeza, ki so vsi imeli posla z lediščem. Treba pa je bilo misliti tudi na ledenice. V prvi vrsti je prišla v poštev mestna ledenica za sedanjim Mestnim domom, ki je imela, kakor že omenjeno, na Kernu zajamčeno svojo posebno služnostno pravico do ledu. Poleg te pa so navažali led tudi ledenicam pivovaren Aura, Kozlerja in Perlesa, Mestni klavnici ter drugim reflektantom. Vozniki ledu so bili posestniki iz Trnovega: vulgo Brclin, Jerina, Lesen in Novak. Radi so se šalili in rekli, da vozijo vodo v lojtrah. Sekači ledu so bili delavci z Jeka (jekarji, bregarji). Da s sekanjem ledu ne bi bili ovirani drsalci, ki so po večini redno plačevali vstopnino-drsalnino, so pri čeli s sekanjem ledu na skrajnem severnem kraju, takoj pri vhodu na Kern, na desni župnijskega po sestva. Nasekavali so ga na velike plošče, ki so jih 201 nato lomili od celine in z železnimi kavlji vlačili na dolgih lesenih drogih h kraju ter nakladali na vozove. Ker je voda na novo zmrzavala, je imela mladina zopet dosti zabave z lomljenjem »regel«. Ko so bile ledenice v pivovarnah napolnjene, so šli vozniki po plačilo. Tam so jim najraje izplačevali z drobižem; dobili so ga polne vrečice, saj so posa meznikom našteli kar po tri sto in več samih kraj carjev. S tem drobižem so nekateri že med potjo in potem v gostilni pri Brgantu, kamor so najraje za hajali, za šalo neprestano roži j ali. V pivovarnah pa so poleg plačila dobili tudi nekaj sodčkov brezplačnega piva za likof. Ker pa je bilo takrat še mrzlo, so si ga prihranili za Kresno nedeljo. Na ta dan so si na No vakovem podu v Trnovem napravili veselico, kjer so se izborno zabavali ob zastonj dobljeni pijači. Ko se je bližala pomlad, v začetku marca nekako, pa so zatvornico odprli in spustili vodo v Gradaščico. Kakor je konec vsemu na svetu, je prišel konec tudi Kernu. Hišni posestniki ob njem so se na mestni magistrat pritožili (1911.), da jim dela zaprta voda čedalje večjo vlago po hišah, in prosili, naj se zapi ranje vode ukine. Mestni magistrat je tej upravičeni prošnji ustregel in Kerna kot ledišča in drsališča je bilo konec. Mesto zase je imelo še dosti drugih pro storov za dobivanje ledu, prav tako pa so tudi ostalim ledenicam dovažali led z drugih ledišč. mestna klav nica pa si je jela izdelovati led na umeten način. (Vr- hovnik, str. 257.) Odslej ni dajal Kern drugega kot seno in otavo. Prešel je pozneje tudi v drugo posest. I. Vrhovnik piše na str. 257.: »Novakov del je kupil (1914.) Adolf Hauptman, od njega pa Josip Puh, ki je močvirnati travnik z nasipom dvignil, deloma obdelal, deloma porabil za stavbišče kozolca in lesene šupe. Doberle- tovi dediči so prodali svoj del 1929.; stavbenik Slokan Ivan je sezidal tam lepo vilo.« 202