CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 821.163.6-1 MURN, Josip Pesmi [Elektronski vir] / Josip Murn Aleksandrov; za elektronsko objavo uredila Helena Grandovec ;računalniško obdelal Peter Jerenko Maribor : Ruslica, 2006 Način dostopa (URL): http://www.vecer.com/ruslica/ ISBN 961-6559-60-5 COBISS.SI-ID 57198081 Pomladanska romanca Odprite okna, odprite duri, mimo jezdi vitez Jurij, sveti Jurij na konju, na lepem konju, sveti Jurij nam milosti daj! Sveti Jurij je velik svetnik, premagal je kačo ta božji vojnik, bila kača ta: zima-zmaj; prekrvave lise, zmajeve lise, žene že cvetni gaj. Odprite okna, odprite duri, nanje trka vitez sveti Jurij, sveti Jurij v tak lepi opravi, da privel je v tej lepi opravi lepe dneve nazaj. Vsi ti dnevi, Jurjevi dnevi v deželi so zdaj. Sveti Jurij ta ni pa le cvetni maj, sveti Jurij je božja svoboda in življenje in moč in priroda, in tema le zimski bil zmaj... Sveti Jurij ko sonce v njo gleda, sveti Jurij skozi okna k nam gleda, odprite mu vse na stežaj! In svetnik sveti Jurij vesel skozi duri k nam pridi nazaj! Pomladanska slutnja Pomladanska slutnja k nam v deželo gre, zdravo, Bog in sonce, gora in polje! O vas vedo ptice, lahno žvrgole, noči vedo tople, sivi somrak ve. O vas vedo bilke, v log devica spè, tam za logom, v polju vsa ko mak cvete! Enaka Kedar pomlad v deželo hodi, posestrima se ji rodi, kot dobri Bog mi v dušo vodi vesele, jasne, mlade dni. To je moj pir, pir hrepenenja, in polna duša prekipi, in prostor ves, ves lik življenja zrcali v njej se in gubi. Ah, božji svet za tiho reko, ko prvi cvet se prebudi, in tihi šum za tiho reko in beli prstki in drobni... Prostrani nebes, dih pomladni, v njem ptič se ne nažvrgoli, in v soncu ne, ne v senci hladni se ne namisli gorka kri! Ne vem, kdo bolj je tožen Ne vem, kdo bolj je tožen, škrjanček ali jaz, ah, njemu kakor meni tesno je isti čas. Škrjančku več leteti, več peti mu ni moč, ker zemljo mrak objema, ker nanjo pada noč. Veselo z vami peti i meni noč ne da, a noč to bolj je huda, to noč je v dnu srca. O mraku Po jezeru priplule mi divje so gosi, to v mraku je, jeseni, in ko megla leži. Molči ves svet pod meglo, i jezero molči, gosjak samo tam včasih obupno zakriči. Ko njemu se mi toži, na srcu jad leži; no, bogzna al za mračne, al za jasne moje dni... Golobčka dva Golobčka dva, golobčka dva na sleme sta mi sela, gosposko se priklanjala, drug k drugemu zaganjala, kot radosti vzkipela ljubezen drobnega srca na slemenu naznanjala ljubimčka bi si bela. Laboda dva, laboda dva po jezeru sta plavala, s perutmi sta vztrepavala, in voda je šumela, kot z bori temnega gozdá skrivaj pošepetavala bi sapica vesela. A dva in dva, še druga dvá tam stala sta in sanjala in vse sta si naznanjala in vse sta hrepenela; in kot dva bela parčka stà dva stasa se priklanjala, kri k srcu je hitela. Romanca Semeniščnik mlad s kitaro poje, Bogu daje hvalo noč in dan, s stene sveta Magdalena v žarkih večnega plamena gleda nanj. Zunaj v senčnatih vrhovih jêesen ob prijetnih dnovih mu šumi, tam v daljavi čez poljane, kjer se komaj bilka zgane, ptič leti. A jesena ne posluša, ne želi daljave duša mu zaman, harmonije duš brezimne, Bogu poje večne himne noč in dan! Ko dobrave se mrače Ko dobrave se mrače, k meni spo glasovi kakor tožbe tajni vzdihi src, ki v žalosti žive. Mir, ah, lega na zemljó, meni ni ga moč dobiti, ni mogoče potopiti duše v spanje mi sladkó. Tihi, polunočni čas, trepetanje zvezd v višavi, glas vpijočega v puščavi, trs samotni to sem jaz! Pridite, nevihte ve, pridi, burno ti življenje, pridi, šumno koprnenje, in prevpijte mi srce! Jasnih, jasnih, sončnih dni, polnih borb, polnih ječanja! Tiho, tiho dalje sanja noč z bleščečimi očmi. Srpan Že dan za gorami se svita, in veje že jutranji hlad, v meglo še dežela zavita, in sanja še stari grad. Na daljnem, zbledelem tam vzhodu iz noči mladi dan krvavi, po ranem, po vetrnem svodu oblaček vesel se podi. Ah, kdaj šele, mila, iz pernic izvabi te zlati dan in tja mimo nun svetovernic, kjer beli blešči samostan? Kdaj v srcu mi šele zbudi se tak dolgo že mrtva radost? Kdaj mi sonce vzgori, razžari se in ljubezen in up in mladost? Mislil sem na prošle dni Mislil sem na prošle dni, mislil na sedanje, srež po vejah mi blešči, palo ivje nanje. Slana že in mraz pekoč, prišli so vetrovi, prešla je Mihelska noč, tu so zimski dnovi! Tu, ah, zima je sopeč v coklah in s kožuhom, in napuh moj ves je preč, s aj ni nič z napuhom... Mislim, poročim se ž njo, pa vas vabim v svate –; plesal z ženko bom svojó do vse zore zlate! Semenj Tam na trgu, na belem, šotori stoje, prebeli, veseli šotori, pred temi šotori pa ljudstva šume, sprehajajo doli se, gori. Pod lipo pri mizi županek sedi, dé mu župnik sam: »Bog blagoslovi!« »Na veke«, župan dé, tako mu veli, da vroči ti sejmski so dnovi. Neusmiljeno, vzad bolj, birič se drži, ima brki on – turški dve sablji, z adjunktom šepeče sodnikova hči, kapelan pridrvi v konfertablji. I jaz sem med ljudstvom, a tih in neznàn – mar bi žid bil kje v mestu veselem – pa, ah, na nesrečni, nepravi dán zablodil po svetu sem belem. Pesem Lep, perelep je šopek ta, zlate v njem so niti, kdo do smrti zdrav, vesel bi ne hotel biti? Dolga, dolga pesem ta, ki tako začenja, tiha pesem iz srca, pesem hrepenenja. Ptička mi jo žvrgoli, starci zanjo vneti, z gore so višarske šli, težko jim umreti... Brez ljubezni hodim jaz in brez nad po sveti – lahek bo poslednji čas, lahko mi umreti. Nageljne poljske Nageljne poljske sem nosil, rdeče ko kri, klik ljubezen si moja, cvela si letne dni. Zdaj te ni, sonce rumeno, tiho počiva poljé, golo je in pokošeno, daleč oblaki beže. Zdaj te ni, ljubica moja, in kje miru zdaj dobim? Ni te več; i od pokoja, i od miru zdaj bežim. Ven bežim v polje samotno, še in še daleč naprej, samega sebe tam slušam, sebe in žalost brez mej. Pa ne pojdem prek poljan Pa ne pojdem prek poljan, je v poljani črni vran, je v poljani noč in dan. Jaz bojim se ga močnó, črno vranje je oko, črna slutnja gre z menó. Ah, v tujini bodem pal, vran oči mi izkljuval, krakal bo, ne žaloval. Kdo bila je mati tvoja? Kdo bila je mati tvoja, pa kdo bil je oče tvoj? Lepo dékle, gorko dékle, prosim te za blagor svoj. Daljna mi odprta cesta, še razmišljam in stojim, druga vernega roké še hotel bi – več ne želim. Pridi, dékle, in če hočeš, spremljaj me na potu tem; čudno, ah, življenje moje, – všeč Bogú ni, ne ljudem! Romarska Poj, le poj mi dolgo pesem o Mariji tožni z mečem, dolgo pesem, kmečko pesem, čul sem jo, jo čuti še čem. – Ljudsko srce spe na pot, tja v Velesovo potuje, v Log, na Brezje; polno zmot pa ko ajd mojè vzdihuje! Ljudstvo moli; še za me dva al tri vsaj očenaše, eno svečko za srce, če mu ktera plapola še. V vesni Že zopet prihajaš gorkejše k nam, svetiš jasneje, sonce rumeno, in tih spet in topel prirode je hram, od rdečih oblačkov nebo ozarjeno. Prerojena v njih sveti zapadna se stran, tak nam upanja polno je novo življenje, – čez golo vejevje zefir gre plašan, a že čuti v njem bujno zelenje. Sto tisoč oblik spi, kali pod zemljó, sanjavost večernih jih ur oznanjuje; le pridi še noč –: več življenje ni to, če i s srcem srce ne piruje! Hej, kupil si jaz pipo bom Hej, kupil si jaz pipo bom, kovano, lepo pipo, al s hišo vanjo vrezano, al pa s košato lipo. In v dolgih dnevih bom kadil, ah, saj to mora biti – Med svet sem šel, pod nos dobil in – moral bi kaditi! Nazaj prišel sem zdaj teman in sit ves vsake tlake; kadil bi le svoj živi dan, – preganjal si oblake! Kostanji šumijo Kostanji šumijo in zvezde bleščijo, vse čare razgrinja mi noč čudovite, ž njo diha i srce in v njem oživijo vse tajne, radosti in boli mi skrite. V goščavah pod goro slapovi šumijo, iskrijo v njem pene se in se kropijo, počasi in tiho tam v šumi globoki prepeva mi slavec svojó melodijo. – Prastaro mi, slavec, le poj melodijo, v oblačila le skrij me, noč, svoja, tri leta že ljubim prelepo Marijo, brez sreče živim, brez pokoja! Pesem Kakor roža na poljani vsa mi v svatovskem bleščiš, ali greš mi v svate, dékle, ali sama se možiš? Oj, ti dékle, dékle moje, nagelj poljski že cvetè, rastejo že rdeče rože, od željá srce mi mre. Oj, ti dékle, dékle moje, pojdi, pojdi za menoj, kakor veter z drobno travo jaz igral bi se s teboj! Vitki hmelj na polju raste Vitki hmelj na polju raste, a na gori vresje klije, hej, visoko hmelj naj zraste, v vresju dekle odpočije. Visok bor stoji na gori, ptič vesel mi v njem prebiva, srce ljubi te, mladenka, ljubica ti ljubezniva. Lice tvoje – cvetje v polju, stas tvoj – jela ni tak tenka, srce pa – ne ljubiš ti me, in – le to zanič, mladenka! Marica Pod noč skovika mi skovir, čez dan se v duplu skriva, o, čul sem ga že mnog večer, in ti si tega kriva! Pod noč zalaja vaš čuvaj, čez dan pa mi počiva, o, čul sem ga že marsikdaj, in ti si tega kriva! Čez polje spem tja v božji mir, kjer bela spi pšenica, nad mano sta čuvaj, skovir, a z mano ti – Marica! Pelin Pa pesem hočemo na čast pelinu to zapeti, poživi bog njegovo rast, in sonce nanj naj sveti! Kaj nagelj nam in roža stà, marjetica v livadi? Le pelin pili smo z vrtà, ko bili smo še mladi! In zrasli smo in vse lahko nam hodi zdaj po sveti – in v čast pelinu pesem to spet s konca dajmo peti! Med vrbami, oj, tečeš Med vrbami, oj, tečeš, Sava bistra, šumna ti, lepo dekle pa se skriva v tihi, beli čumnati! Lice nje tako je rdeče kakor sama gorka kri, kakor rosa v zgodnjem soncu v mojem srcu mi blešči. Jaz oženim se in vzamem lepe ljubice rokó, to bo svatba, to bo radost, da nikoli še takó. Spet zelené nam vrbe Spet zelené nam vrbe in šume, veseli vetrc mimo gre, a skriti so še v polju klasi; škrjančka ni še, lastovke drobné, pa ker nobeden še od teh ne ve, da že pri nas so takšni časi. No, mene bele breze vesele... kot bilke iz daljave k nam blešče, za njimi sonce tam zahaja; nemirno kri mi že po žilah gre. Čemu? Zakaj? Zaman zares v srce prišla ljubezen ni brez konca in brez kraja! Zvečer Že iz daljave mrak prihaja in prva zvezda že gori, zagrinjajo vasi se, polja, zatiska dnevu sen oči. Senožeti in dobrave, bujne trate, postelj zdaj ste ve, postelj dolga in široka, v baldahinu zvezde vam žare. Otožnost Koliko je rožic sred poljá, ali zame ni nobene – koliko je misli sred srca, a vesele niti ene – Radost šla je, a prišla žalost in vse njene hčere: trpkost, zlost et cetera, pa – zamera vrh zamere! Od Save mrzel veter Od Save mrzel veter že zavel je, poslovil sem se in odšel, predobro v duši mi bilo je mladi, da še ostal bi in sedel. Izmučilo si me, oholo dekle, in več ko prej ni moj obraz – le zbudil pónos v njem se, orel stari, in sram me je za prošli čas... Prešla slabost, bremen odpalo breme, hej, vriskal bi, ko veter vel; tako pozabi, glej, tako dviguje v prostost se zopet ptič vesel! Zopet, glej, stojim pod tabo Zopet, glej, stojim pod tabo, rodna, tiha streha ti, še tujino nosim s sabo, bodi mi uteha ti! Kakor starka v plan sneženo o Silvestrovem strmiš, le srce ti bolj ledeno: z mojim v prsih spet živiš! Name se ne jezi, oče, zame, mati, ne žaluj, tiho, bratje, – Bog tak hoče, da ko noč sem tih in tuj! Dolga, dolga je zimska noč Dolga, dolga je zimska noč, zunaj brije pa, veter mi ruje; jaz ne spim, ni zaspati mi moč, bdim, kot mati nad detetom čuje. Kara tiha me, temna noč, kara vest me, srce ne umeje; tako veter tam zunaj naraščajoč neobčuten krog hiše mi veje. Enaka sva, veter! Kot tebe, tako življenje drvi me brez meje – vsake dveri zaprte, nanje trkam s prošnjó, a nikjer se srce ne ogreje. Še minulost pred menó Še minulost pred menó plašč svoj temni mi razgrinja, ne obsojam je, a milost ž njo, duh nerad se je spominja! Ne obsojam strtih dni, ne prevar in ne izkušenj, le bodočnost v prsih spi kakor v nožnici meč brušen! Hvala vam za vse, ljudje, in za to mojo srečo –; le da ne hvali vas srce, res – hvalo znal bi večo! Ljubila sva se Ljubila sva se; bil to je čas cveteč, to bila je vesela vesna, zdaj ni več, ta čas je preč, in modra sva oba in resna. Oči zgubile prejšnji so sijaj, ne vem več, kaj v njih zdaj žari ti, vdanost, mislim, bila v njih nekdaj, in kes je zdaj v njih morebiti. In morebiti le je hladnost to in dušo hočeš ž njo prikriti; – še meni, dekle, bilo bi hudó, da mi hudo še – moglo bi le biti! Ko pred nadlogami Ko pred nadlogami že več ne trepetaš in ti enako že, kaj ta, kaj oni méni, takrat šelé do dobrega spoznaš, kako življenje vendar je poceni. Bogzna, kaj v duši tvoji takrat se godi, oblak več čela ti ne potemnjuje; tako zamraženo menda morje strmi, vihar in zima vrh njega miruje. Prešló je vse, le naukov še cel kor je nad tebó; obvaruj bog jih zlega, pa upanje in kranjski ta humor, – da nikdar in nikoli tega! Le pustite mi mladost Le pustite mi mladost, potrpite z mojo vero, molil božjo sem modrost in Marijo marsiktero... Polni bódite srca kakor Bog tam v paradižu; spravil Kristus greh s svetá s svojim srcem je na križu! S pojmovi več, z besedami S pojmovi več, z besedami ne bom si jasnil glave, enake Mojzesove in enake filistejske nam postave, samó – da dobro se živi... Pošiljajo za jubilej pač pesnikom pozdrave, prikoplje z akti, s paragrafi mi državnik se do slave, in tudi pridigar ni čisto brez zabave –; a vendar o modrosti se življenjski h koncu zdi: najbolj pozna jo – kdor molči! Hej, v kot s tem ne bi šel Hej, v kot s tem ne bi šel! Kdor misli to, naj v pot stopi; izginila vsa živa bitja tudi niso o potopi, predvsem pa ribe ne, – in nekaj še mi drago je na sveti. To pa, ko Noe v deske, hočem jaz v srce zapreti, da rešim in ohranim je! Res – raznoliko dá na svetu se živeti, najlepše pa, – če se zaprè. Urok Jezero molči. Na tihem, daljnem svodu ščip samotni bledi mi gori, in kipe pod njim pogorja in slemena, in megla vrh njih svetlà leži. Molk je to v vsem božjem nébesnem prostranstvu, skoro duša v njem se izgubi, skoro čuti tek svetov je in vesoljstva, tajno govorico vse dehti. Jaz jo čul sem; divna, bajna je, brezglasna..., a od takrat v srcu mi težkó, zapustilo me je verno dekle moje, in nesreča nekšna gre z menó! Orel Med bregovi skalnimi reka je temnela, brez šumenja, brez glasu k morju je hitela. Sonce svetlo ni nikdar osvetlilo dna ji, molk in božji duh vladar bivala v tem kraji. Kot globoka se skrivnost reka ta je vila, orla mladega samó tiho je krmila. In usodna ura je prišlà, orel zrastel, odletel je; vedno više brez miru, nad ves svet se vzpel je! Hrepenenje Pa te zapustim, devica, pojdem na planjavo, na prostrano polje, v široko daljavo. Tam pobratim se s planjavo, z izpodnebnim zrakom, pa postopim tam za plugom, z véselim korakom. »Dobro jutro, sveža zemlja, sonce še za mano – a prišel sem že jaz s plugom, s kolci sèm in brano!« In narežem brazd si čez poljé široko, pa začrtajo se brazde v lice mi globoko... A jaz sejem, orjem, žanjem v bogu dopadljivem leti in prepiram se, pogajam z doktorji in s kmeti! Kmečka pesem Prelepa vaša hiša, oj, prelep je res vaš dvor in lepa miza bela mi, nad njo sv. Izidor. Alenčica, Alenčica, naj sveti Izidor varuje lepo hišo ti, varuje lepi dvor! Iz hrama ajda naj diši, naj očka ti živi, štej doto, ne preštej je ti tri dni in tri noči! Usoda Oj usoda, ti trdi kmet, in jaz nesrečni tvoj mladi zet! Pa odtodi grem jaz po svetu k ljudem, tam vdovo z denarjem dobim in ž njo zaživim... Pikapolonca, ho, zleti na Šmarno goro in prinesi denarja mi polno mošnjo! Po nedeljskem jutru oblački plavajo Po nedeljskem jutru oblački plavajo in v vetru šumi vsa obsevana gora, ah, če mlado srce boli navdajajo, trpeti, vdati se mora! Ne bodeš več dolgo; oči govorijo, da bodo brez tebe nam setve zorele, in gaji in logi – molčé zelenijo, Marija, že ni več device vesele. Po dragah glasneje vodé že šumijo, vse klije in dije, zaganja počasi, sklasijo se žita in se pozlatijo – kaj motni ste vi, mladi časi? Svojè, samorodne pač volje srce nam Bog dal je, da bije, pa naj grem po gozdu in naj grem čez polje, prostosti te božje več ni je. Le zate živim, tak v pripekanju sonca, tak v jezi viharjev v dolini – takrat tih sem in nem in strmim ven brez konca in trepečem ob tvojem spomini. Kaj tak žalosten, tih in namišljen Narodni motiv »Kaj tak žalosten, tih in zamišljen sediš?« Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel – »Kaj tak bled se in mrtev ko duh nam zdiš!« Ah, kaj takšen bi vam se ne zdel – Globoka mi žalost razjeda moči, težki kamen na prsih leži; in ko sanjam, na odru se zdim, majhen križec v rokah držim. Res, ko se zbudim, gledam beli dan, pregnana je noč, in res sen je pregnan, a če bije srce še, poslušam plašan, rokó si polagam na levo stran. Še bije srce mi, še moči je, ojá! A jaz vzamem ženó si, da bodeva dva; vzamem kmečko si, s trdo, koščeno rokó, čez ramo pa kóso imela bo. Želja po nevesti Prišlà je že velika nóč, dolgi post je pròč, jutri bo bela nedelja, potlej čas pride vróč, hej, tega komaj čakam. Za Sveto telo vse zorano že bo, vse v steblu že bo za Sveto telo, hej, tega komaj čakam. O Šmarnem potém že si žita naspèm, že si žita naspèm, potlej v hoste grém, hej, tega komaj čakam. Ajda začrni, gora pordeči, polhu dlaka v bukvah vsa se nagosti, hej, tega komaj čakam. Potlej leto nam zbeži, počasi, tiho se gubi, kot da še enkrat leto vse prošle šteje dni, hej, tega komaj čakam. Štejem tudi jaz vse dni, v prošlost se oziram: pa za koga se upiram, pa po kom vse dni umiram? Ah, le tega komaj čakam! Snubači Stara vera, star denar, hočem ti biti gospodar, biti edini drug... »Bog blagoslovi par, dve skrinji rjuh – Bog oče, sin in sveti duh!« Ženitovanjska pesem Jate splašenih golobov čez ravnó poljé letijo, hitri svatovski vozovi mimo polja pa drčijo. V soncu bliskajo peruti mi golobov, golobic se, oj, kako blešči s komatov svetli, médeni nakit se! V soncu bliskajo peruti mi golobov, golobic se, oj, kako blešče tam v grivi traki mi izpod cvetlic se! Lepi, lepi so drugovi, lepše mi družice, ali ženin in nevesta sta najlepša v pas in lice! Tašča s kupico v rokah pozdravlja snaho Ženitovanjski običaj Kam svatje vi, ker vseh vas ne poznam? Ah, meni vse se zdi, z nevesto greste k nam. Pa ktera mi nevesta je? Gotovo, ki najbolj cvetè! S tem vincem si napij, bog daj nam srečnih dni – odprli hišo smo ti in kleti. – In pili so in veseli bili tri dni in tri noči. Šentjanževo Na nebu zvezde te prižigajo, kresnice iz lesov se dvigajo v poletno noč. Studenci tiho se pregibljejo kot v sanjah praproti se zibljejo v poletno noč. Cvetov zdaj čas in čudnih je semen, vse polno gleda vejic iz slemen v poletno noč. Vse polno gleda vejic mi iz koč, obstal tam sveti Janez je, gredoč v poletno noč. Obstal tam sveti Janez je gredoč, do rane zore še kresnikujoč... in vso to noč! Pesem o klasu Kot z zelene goré cesta, ravno poljé, kot ves pisan svet nam se dnevi vrste! Glej, izza teh brez polje in poljé, tako daleč čez vse nam v zrno gre. To je naša last, vse za naše dni! Sebi v slavo in čast tudi klas zori. Da obváruje Bog hudih ur ga, vetrov, da povsodi okrog zlije svoj blagoslov! Na Medardovo jasnih dni, mirne daj Margaretine, da se svet veseli epe letine – da neznan glas noči, ko s temò govori, da nam daleč zbeže hrepeneče skrbi! Da, za kruh, da, za klas Bog usliši nas, čez razore zavej sredi urnih maš; naj se dnevi vrste kot svet pisan z goré – Prepelica, hej, čez poljé, hitri veter, zavej čez gore! Sv. Ambrož Visoko v gorah, sv. Ambrož, svet varuješ nam suše, oh, žeje večne, sv. Ambrož, še varuj naše duše! Sežgano nam stoji poljé, sopar gre čez ravnine – pa prišli smo zato v goré: odreši nas vročine! Naj v dimih megle se pode in čez planinske viške, le dežja v nje, a nam v srce daj rajši svoje bliske! Goré naj tam, se vnemajo ljudem nam po nižavi, po dva in dva zavzemajo nad tabo se v daljavi! Pesem o ajdi Kakor beia grud gorka od krvi, mlade radosti v cvetju ajda diši. Že vsa polna medu zacvetela je, pala k nogam ko v snu ji čebela je! Grud prostrana jo napojila je, z božjo pomočjo vase skrila je. Zdaj stoji, diši, na daljave blešči, ko golob mi upira v svet rdeče oči. Kadar klas šumi, kmet počije se, kadar ajda diši, ji odkrije se! Plača za ves trud z medom kdo, s krvjo? Ktera druga grud nežna je tako? Ah, že skoro bo prišla mrzla in hladnà – na ves svet legla je čarovnica. Tu je jesen in mi se ženimo Tu je jesen in mi se ženimo prepevajoč, hej, ženimo se, ne naženimo ne dan, ne noč! Glej, blagoslovil nas, dež, volčji mraz poslal nam Bog in kratek dan in tmo in noč nató ko kozji rog. Pa kaj, zakaj ti treba je zvezdé, saj ti gori, in prva zvezda, druga, tretja še lepo blešči. – Oj, ljubica, oj, deklica, zakaj, zakaj medliš? Ko vitki trs na sred vodé tako drhtiš. In cvetki dve, oj, zmrzujoč obé, so ti oči in sèm čez plan, čez studeno ravan se mi mudi! Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas, ne zveni mi! Mladost, mladost, ne hodi iz srca, zeleni mi! In čarovnica Pastirjeva pesem In čarovnica v resnici draga moja je bila in z radostjo, tugo plamen mi je nétila srcá. Ah, bila je najkrasnejša, kar imela jih je vás, skoro lepša ko Marija, ki z oltarja zre na nàs. Ah, bila je kakor ptica, ki se dviga pod nebó, in veselo kakor ptica me pustila je – tako. Videl sem jo še, nezvesto, ko po balo so prišli; lepi konji, lepi svatje – pojdite mi k vragu vsi! Škotska bajka Po razoru kmet koraka, vse jesensko že nebo, v trudno zemljo setev meče, up on svoj – ozimino. »Da prej pridejo snegovi, preden se razprede mraz,« v srcu svojem je izmolil Bogu očenaš. »Da v pomladi ima novi žito polno, lepo rast,« v srcu jančka zaobljubil Bogu je na čast. »A če pridejo mrazovi, in čez polje ni snegá –« v srcu svojem je izmolil očenaša dva. »A če pridejo vetrovi, in na polju bilke ni...?« v srcu svojem je obljubil Bogu jančke tri. »Pa če vse se izjalovi, in ozimine ne bo —?« Bogu je svoj dolg obljubil in v oltar ženó. Zimska kmečka pesem Skrinja lepo pisana, z rožami porisana, oj, ti dota moja! V skrinjo pamet vso sem del, v goro sem za zeta šel, pamet, oj, in dota moja! V gori čižek tam živi, bolje njemu se godi, pamet, dota, oj, – in žena moja! Vlahi Z mehovi pod pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo, k tlom sklonjeno glavó, vsi imajo visoko telo in držijo se žalostno, da nikoli tako. S piščalmi na ustnih gredo, v klobukih širokih gredo in zdaj z desno roko in zdaj z levo roko piščali prebirajo žalostno da nikoli tako. Z mehovi pod pasho gredo, v dolgih plaščih suknenih gredo pa v klobučkih širokih gredo – in naprej gredo in nazaj gredo in zapiskajo še v slovo, da nikoli tako! Kvatrna balada Hej, sam šel od dédine Žužem domov, umrl tam v Potocih stric bogat njegov, a med potjo zajela ga noč. Hej, kvatrna bila to zlobna je noč, noč, v kateri gode se tak čudne reči, da kdor čuje jih, vsak se zgrozi. Vsak kamen ob uri, vsak list oživi, v vseh podobah vrag uganja zlo vse te noči, ki do jutra mu Bog jih pusti. Prekriža kristjan se in leže nocoj, izmolil seljak še za rajnkih pokoj, gospod prosi za blagor svoj. Tja pod Kovsko po cesti pa Žužem prišel, mošnjo težko, no, glave ni lažje imel, – vrag sam mu nocoj jo je zmel! Še hodi naprej z negotovo nogo, čuj šum, kot bi peljal kdo s parom senó, a že vse – kot bi nič ne bilo! »Kdo dobrih kristjanov se tu ie mudi? Vrag ali gospod! Čuj, pridi sèm, pij!« A že čez in čez Žužma ko blisk spreleti... Še v tek se spusti, Bogu dušo zroči, okrog njega, vse vrišč, nočni gozd završi, Žužem komaj da križ še stori. »Divja plâv!...« a že dalje prek smleških dobrav, prek cerkev, vasi, zapuščenih močav še vso noč se drvi ves naplav... Ves iz uma še Žužem od grozé strašne, pogubljene pa duše še vedno ječe tam v daljavi do belega dne. Mlinar in hudič Ah, ta mlinar, – še danes vanj vera je preč – kako on z vsem svetom ravnal je! Iz vreč celo reč, a ljubezni še več podnevi ko v mraku zjemal je. Na pragu je stal in pri stopah je stal, smehljal se, mežikal devicam, in tej je lagal in je oni lagal, oh, pravil je bajke noricam. Glej, Bogu sred višav pa bilo ni več prav, da mlinar za nos mu svet vodi, »Tja do mlinskih pristav, nuj mi, hlapec šepav,« in odšel je po mlinarja zlôdi. No, mlinar vesel je pred pragom sedel, še trenil, zbledèl ni nič v lice; ni le deklic umel, tudi vragu je vzel vse pisane božje pravice! »Čuj, dragi, le pojdi zdaj, pojdi nazaj in jutri sèm, jutri spet pridi; pobotana s tem za pravice sva vsaj, – in stoji naj ti 'jutri' na zidi...« In vrag je odšel in vsak dan spet prišel, in mlinar igral je na citre, »Ah, jutri,« je del, in vrag prevrtel do pekla vse polke je hitre. Vedomec Glej, krčme ko panji šumijo, in nagnil že dvakrat se dan, sam samcat odtodi drobi jo in maha županek Pedanj. »Sem fantič še... deklice spijo,« prešeren ves take je pel, čez travnike ne v domačijo, pod okna je k deklicam šel! »Ne pojdi, nikari...« glas v prsih mu pravi, »le pojdi,« de drugi, »le pojdi, Pedanj –« Na glavo naj svet se postavi, vsak mi sedemkrat pade na dan! Res, človek pravičen Pedanj ni bil, na Kristusa, tu je grešil – oj Pedanj, če bi štel kedo, oj Pedanj, ti si skromen močno! A glasu vesti on ne čuje, z leščerbo sopiše vse vprek; noč je tiha, tam vrba žaluje, tam sveti se luč izmed smrek. Zdaj tukaj, zdaj tamkaj – ko zvezdica šviga, izginja, prihaja... »Vse skup to nič ni! Vedomec, ti para, kdo zate se briga, – gorje ti, če prideš pred moje oči!...« In kolne še, buši v grm vsak mi in kamen in k obrazu leščerbo tišči, »Dobim te!« vrš, švigne vanj plamen in Vedomca nikjer že več ni. »Sto vragov!« zdaj šele se strezne, a ožgan in brez brk, oh, župan tam stoji – v kesanje Pedanj se pogrezne, na Lučnem pa k jutru zvoni. * Tako je grešil, tako kazen dobil prevzetni županek Pedanj... (Prav se mu godi!) A vi vsi, kadar vrag vas slepi, se spomnite nanj! Želje Ni izšlo še zimsko sonce, komaj zarja vrh gora, prvič k bistremu studencu devica je po vode šlà. Tam iz hiše z modrim pasom todi šla je čez dvorišče – da mi Bog je dal na voljo, volil to bi si ognjišče! Ni svetlo še zimsko sonce, v koritu voda spet šumljá, drugič k bistremu studencu devica je po vode šlà. Tam iz hiše z modrim pasom šum in krik – hej, zimska gonja, da mi Bog je dal na voljo, volil tega bi si konja! Ni zašlo še zimsko sonce, belí odeja se snegá, tretjič k bistremu studencu devica je po vode šlà. Ah, ta hiša z modrim pasom, z bistro ono golobico – da mi Bog je dal na voljo, volil dom bi in devico! Prišel čas je krog božiča Prišel čas je krog božiča, bele naokrog goré, k dvorom bliža se lisica, v snegu zajčje so stezé. Mrzla polja so, gozdovi, mraz in mrak v deželo gre, snega polni so vrhovi, zvečer poti so težké. Mlin ne gre več zaporedom, voda čezenj manj šumi, potok skriva se pod ledom, curek skozenj čist blešči – To so zimski, zimski časi, sever poti je zamel, skozi okno zrem po vasi, skoro bi kosminke štel. Skoro bi kosminke štel, svet se ves mi je zaklel, z žalostjo, bledó nevesto, ah, živeti sem pričel. Balada O Damijan, Damijan, ne bodi vendar preveč bolán. Pošljem rajši ti vinca pit, da potolažim soseda te skozi zid. Meni ni tudi nič kaj lahkó, pa da bi skoro mi že biló! Takrat potrkam Damijan ti na zid, takrat bom mandeljnov in življenja sit. Na planem Na planem ljudstvo se mudi in lep je, jasen dan, iz travnikov seno diši, in duh je ta mi znan. Po znancih plovejo oči, po gorah, po vrteh, spet pa srce se ti miri ob hišah in vaseh... Pozdravljene mi, hiše ve, lepo porisane! Veselo da mi Bog srcé, pa volje da mi pisane! Na poljani Na poljani več dan ne blešči, v noč zavita prostrana je dalj, vsaka cvetka tam v polju duhti in tam piska nekdo na piščal... A jaz mislim na druge noči, ah, in, bogzna, zakaj je takó – a jaz mislim na dvoje oči, ki sijale v mladost mojó! Pozabil sem mnogokaj, dekle Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo sanj, besedi, le onih ne, v kterih ljubezen do te plameni. Pozabil sem mnogokaj, dekle, mnogo dni in noči, le onih ne, v kterih iskale te moje oči. Pozabil sem mnogokaj, dekle, in mnogokaj večno naj spi, le ljubezen do te naj gori! Res, oženil bi se Res, oženil bi se, pa me svatov je sram – bi povešal med njimi glavo, pa zato se skesam. Res, zaljubil bi se, pa me ljubice sram – bi povedal ji pretežkó, kako da rad jo imam... Res, zato naj živim, kakor ptič pod goro, dobra volja pa ženka do smrti mi bo! Prišla je jesenska noč Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje, – misli mro obupajoč, kdo se zmeni zanje? Prišla je jesenska noč, proč je moje spanje. – Jaz sem topol samujoč, ki ne seje in ne žanje! Ti sam si drag si Ti sam si drag si, ljubiš se na sveti, ti sam si mati si in oče svoj, lažnivi ljudstva so in bratov so obeti in zbirajo dan temni nad teboj. Komú bi iz srca verjel, da ljubi, in varen kam naslonil bi glavó? In kdo te ne proda hladno pogubi in – ne žaluje za teboj gorkó? Iztrezneš se in padejo zavese, in vzgajaš se – in kakor znaš, živiš, in mnogi se v skrbeh zaté še trese, a storil davno že čez te je križ. Prazna je široka cesta Prazna je široka cesta, zvezde ostro mi bleščijo, modreci, ljudje iz mesta, hvala, tiho v mestu spijo. Bogme, kam tako po cesti, Bogme, kam srce si misli? Ah, domov po tej grem cesti, kam srce drugam naj misli? Vzad, poglej, kipe mrakovi – naših gor so to vrhovi! V levi, desni, glej, temina – naših polj je to širina! V srcu polno zdravih môči, kaj bi mi, ve črne misli? V jasnem je o polunoči, kaj bi mi, ve črne misli? Kdo bila vam mati, kdo bil vam je kum? Ah, vas skupaj ne oplaši bodri se pogum! Pesem o svetem Martinu Že mrak mi pot je zasedal nad ravnijo široko, o polnoči pogledal sem na nebo visoko. Za mano zdaj je mesto in tlaki kamenitni, vse vrgel sem na cesto in up nestanovitni. Glej, prišel čas k nam mrazni, adventni čas kesanja, pokore čas in kazni za šumna radovanja – Pa za vsa ta radovanja, več mi za bučnost ni... in sveti Martin odganja svoje bele gosi. Pred vsemi svetimi To so že mrazni, hladni dnovi, in tukaj pozna je jesen, in pod megló so krog vrhovi, s pobočja pa že gre snežén. Akacija še zeleni, drugje po listju kos se spenja; v vas k srcu zdaj srce hiti, a iz nebes – vsa božja srenja! Notranjska Novo vino, novo radost, polni so mehovi, polna srca, polne duše, polni vsi sodovi! Slava, sveti Mihael, ti za to dobróto, slava ti za luč, krčmar, in še za suhoto. Pridi, dékle, pridi zdaj, s tabo se oženim! In domenil sem se ž njo in še z otcem njenim. Visoka molitev Večni Bog, pred tebe pokleknem tjà in prosim te sklenjenih rok in iz vsega srcá: obvaruj me blamaž kristjana vdanega, nepotrebnih fraz in vsega dognanega; obvaruj me barbarstva in vsega neblagega, varuj me varstva prijatla predragega... ah, in daj mi moči premagati blesk oči in sebe premagati zlobni čas, daj okusa mi pravega in usmili se mene vihravega vsem ljubim ljudem na rovaš! Ko soha Venerina Ko soha Venerina kamenitna in bolj še bodi imenitna in lepša vsa; le da vsaj malo tudi si užitna, – a ne samo ko kamen stanovitna, kot si do zdaj bila! Kot iz tihe, zábljene kapele Kot iz tihe, zábljene kapele pesem včasih zadoni, kot jo deklice bi v mraku pele, polna vere je, moči. Božji to, nadzemski mi glasovi, ure to slovesnosti – in življenje gledam v luči novi, polno borb in resnosti! Večer To mehko ono je zvonjenje iz tihih, nepozabnih dálj – Molk, kes in gorko hrepenenje, da nikdar bi vas ne poznàl! Srce molči in pričakuje, a ni stopinje od nikjer; zamisli se in po nečem žaluje ves dolgi, samski mi večer. Zimska pesem Bela polja so, gozdovi, bela cesta je in gaz, belo lice ima dekle, ki iz vseh jo ljubim jaz. Bele gore so, domovi, svetel, bel je njih nakras, bele roke ima dekle, ki iz vseh jo ljubim jaz. Bele prsi, bele roke, lice nje prebelo je, sredi zime še globoke mi srce veselo je! Truden, mračen, neprijazen, tih, odljuden zimski čas – da še deklic ni nam takih, pa usmili bog se nas! Zimska pesem Prišel hudi čas, prišla zima, mraz, bog z menoj, prišel hudi čas! Ne le veje smrek, znani tihi breg, vse zapal je sneg, vse zametel sneg... Pa čemu, zakaj zvati dni nazaj? Komaj da ti gaj da še jek nazaj. Časov prejšnjih ni, ljubav drugim brsti, z mrazom in mrakom prišle volčje noči! Sneg Brez konca padaš, drobni sneg, na tihi gozd in na poljano, nekje kraguljčki, hitri beg, spet molk za mano in pred mano. Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan? Kar bilo – kot v sneg zakopano! Kar bode – kot ta tiha plan brez konca širi se pred mano. Letski motiv I Tki mi platno, a ne tki za jadro, šij mi sedlo, a ne šij za konja – Kaj mi jadra, bela jadra, kaj mi konji, rjavi konji? Ah, usoda moja zlobna, tej usodi je ime – prekletstvo; dve sto jader ne odpelje, tisoč konj ne prehiti je! Letski motiv II Ne potožil bi, pa moram, mogel ne bi, da je lažje – hej, za vse je poskrbljeno, zame najbolj vražje! Pridi, sonce, da se merim s tabo! Sončna luč zbežala. S tabo, noč, naj se pomerim! Pa ni noč obstala. Letska narodna Kdo so, kdo so, ki pojo tam zunaj zvečer, ko več sonca ni? Revne so sirote, tlačene od gospodarjev –; zmrzujoč nete si ogenj, solze jočejo strupene, škripljejo v kruh oškropljeni, kruh iz lubja in smeti. Slovaška Ko vračam v mraku se domov, pa breze me pozdravljajo, od mene vetri se poslavljajo, ker jaz poznanec sem njihov. Vsa živa mi, neživa bitja zde takrat srcu se sorodna, človek ne – Razum ima pač, prosto ima voljo, a srca ne... In boljši vetri so po polji in boljše breze na pomolji! Oj, dobro jutro, Marica Oj, dobro jutro, Marica, ko zarja tak svetlà, ne glej zato je, Marica, ko zjutraj je izšlà. Oj, dober dan ti, Marica, ti jasni maj, zardel bi zunaj, Marica, cvetoči gaj. Oj, lahko noč ti, Marica, da si mi zdrava vsa, da vstaneš jutri, Marica, kot včeraj si bila. Da vedno jasna bi bila, ko čelo vedrih muz – zdravstvuj in sprejmi, Marica, ta skromni obolus! Kdo v brezglasno to noč Kdo v brezglasno to noč in temnó ščebeče mi, plahota? Drobna grlica to za pečjo, ki vzbujena kramlja. Dolgo, dolgo ne pride še dan, spi zemlja, čuj, spi svet prostran. Dva ne spita le; temna to noč, drugi, človek – se sam karajoč. Jaz ne spim, a te dem na rokó, dem, pogladim te prav mehkó – daj, zagruli, prijazni mi ptič, in zaspi in ne boj se nič! Pesem Prelepa noč, pomladna noč na zemlji je nocoj, kaj bi mi noč, pretopla noč za mano, pred menoj? Kot v robstvu ptič bi v čisti zrak, v najdaljni kraj sveta, odvalil mrak bi, molk težak in žalost od srca. Prihajajo, žalujejo vse misli v duši tej – za kom, zakaj žalujejo? Ti čula, noč, si, v nič razvej! Tinka Zate ni vihar, ne noč, pusti žalovanje, Tinka, záte le je maj cvetoč, ne pa žalovanje, Tinka. Záte le je fant vesel, ki z nikomer v rog ne trobi, prišel bom in te objel – kot pošteno se spodobi! Tam zunaj Tam zunaj že tulpe žarijo, prsteni nad poljem gre vzduh, vse bilke od sonca bleščijo in sveti od sonca se plug. Ni mi dobro. Jaz venem in hiram in moč ni iz tvojih bližin; živim, ah, in zraven umiram po blesku gorá in dolin. Trenutek Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti na skriváj; tako v duši lep trenutek zbeži in ne vemo, kam, kje se zbudi še kedaj. Vrnitev Grom, bliski temò preletavajo, in dež lije na zemljó; v kmečki hiši še zdaj ne spavajo trije bratje nocoj. Trije bratje in oče sedijo, za mizo sedijo nocoj, za mizo pred lurško Marijo in najstaršega sodijo. »Nisi več ôtrok in sin ne moj, pusti nas, pojdi in Bog s teboj, v hiši zaté več prostora ni, oče je, ki ti tako govori.« »Pusti nas, pojdi in Bog s teboj,« ponovijo sinovi še, bratje takoj. »Hodil po svetu do zdaj si okrog, pusti nas, pojdi, odpusti ti Bog, človek zgubljen si, ko smrt si plašan,« starši brat dé mu, ko noč ves teman. »Človek zgubljen si, ko smrt si plašan,« ponovijo še drugi, podijo ga stran. »Dom si zapravil, denarja nàm, priti nazaj spet bilo te ni srám, pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi,« srednji že dé mu ko grom iz noči. »Pusti nas, pojdi, da se Bog ne zjezi,« stopi mlajši tu prédnje, tako govori: »Čujte me, bratje, in, oče vi, on je naš, z nami naj spet živi! Kar je vzel, dal bo spet Bog...« in molk je zavladal sred sprtih otrok. »Kar je vzel, dal bo spet Bog...« in molk je še vladal ko v grobu okrog. Trije bratje in oče sedijo, za mizo sedijo in plakajo, bela krsta in sveče bleščijo... za najstaršim mi plakajo. Blarney stone Irski narodni motiv Blarney stone, čudeža božjega znak, moli in klanja ti Irec se vsak, tebi in ljubeznivi lady, lady grajski. Srca bila prepoštenega, siromaka ni zreti moglà in solze nobenega: lady grajskà. Krut bil je, zloben ves grajski gospod, vrgel je lady skozi okno na pot, ker vsem dobrota bila: lady grajskà. Blarney stone, čudeža božjega znak, danes krvav je še todi tlak, kjer je gospod delal takó: z lady grajskó. Danes še klanja ti Irec se vsak, srečen domov gre, potešen, lahak, ker je poprosil njó: lady grajskó. Tjakaj še vedno na sveto pot roma in hodi za rodom rod, prosijo tamkaj srcé: lady grajské. Lady usliši tam vse ljudi – dragega draga naj zapusti, sprave z gospo, če si kdo želi, tja naj, svetujem mu, ne zamudi! Lirske pesmi Nebo, nebo Nebo, nebo in neskončna, brezmejna ravan! Pijano oko žari in iskri in vpija ta svet prostran. Horizont molči. Od neba sem mrak hiti... le še tam iz daljave v te proste širjave brezmejno prost nekdo beži. Smreka Breza raste med gorami, smreka raste na poljani, smreka raste na poljani. Brezi veter veje je potresel: kdo je tebe, smreka, tja zanesel, kdo je tebe, smreka, tja zanesel? Smreka čuje, se ne zgane, pa kvišku raste iz poljane, hej, kvišku raste iz poljane. Ob Rabeljskem jezeru Glej, tiho, mirno in pokojno pred mano jezero leži, trepečejo le drobni valčki, kot da srebrni dež rosi. Nebo prečisto je in jasno in od toplote mi zveni – v srcu mojem vsa bližina, daljava vsa spet v srcu zablešči. Zimsko dopoldne Mrzlo, vetrno, studeno zimski dan blešči, čez to mrzlo, vetrno, studeno plan korak hiti. Sitni prah, lazur in sonce, že kot zledenel obraz... Zdravo prah, lazur in sonce, prosta plan in čisti mraz! Ah, ti bori Ah, ti bori, moji bori vnovič zaduhteli so, glasno na zeleni gori ptički, jim zapeli so – Vnovič skozi temne veje sonce je prodiralo, vedno slabše, počasneje, kakor da bi umiralo – In potočka pesmi rahle v dalji so pojemale, veternice se nadahle ob njih so objemale. Ah, prihajali so, vršali vetrci lahno, lahno – tiho bori tu so stali, plul mir božji nad zemljo... V tihem polju Že zadnji svit gre čez goro in čez vršine, še zadnjič sonce za slovo na Alpe tam posine. In potlej pride temna noč in vsa lepota mine... le svetle zvezde vprašujoč v grozeče zro temine. In ni spoznati vsem jih moč, ki vse tam v njih izgine – in v ravni potnik tavajoč ozre se v visočine. V parku Mrači se. Lahno, lahno gube se kulise pred dušo temno, en hip, še en hip, en utrip je telo. Kostanji molčijo. Ah, skoraj bo noč, skoraj v harmonijo neslišnih glasov duh kot nov plul bo sanjajoč, pojoč... V prvem žarku gori zvezda že, že listi po parku počasi blede, v svojo skrivnost dušo tope... O radost! Že s svetlobo rožno se zliva mrak, kak nervozno trepeče zrak... Tu sem, tu, kot eter lahak, brez glasu... Mir Zvezda nebroj blešči pokoj, lahno zlatí noč pod seboj. Vse brez glasu, polno miru... In bolj žari se plašč Bogú. Nočna pot Zopet bližam se izza tihih vod, spremljevalec moj je nebeški svod, spremljevalec moj je nad gozdom meglà in tihota polnočna vsà. Kakor sen mehkà po svetu vsem legla je.,. Iz duše nenadoma v noč misel odbegla je, trenutij bleščečih plod... In ves neizmerni svod v globočinah vod tak žarno trepeta... Stomilijonske se na njem zvezdice bližajo, bleščeče se križajo in svetla njih vsaka je pot. Zvečer Tam nad Triglavom večernica bledo je zasvétila, kot devica je zlatolasa mehki mrak posétila – Krasna, ko sen neizmerna pod njo počiva ravan, tiho visoko je polje, kot da v njem mir bil vsejan – Tamkaj v daljavi le motno lučica svetla blešči... tiha, spokojna kot otrok v nočni zibelki se zdi. Oh, kako lahno drhti mi, v solzah se srce smehlja, ah, tu na prsih objetje celega čutim sveta... Glej, kako bilka kraj mene se zamajala je, kaj pač tihoti vesoljni kaj mi dejala je? V sen me zazibala lep je: car sem – vse sluša okrog, svetla dvorana me krije, luči prižgal je sam Bog... Pesem Na nebu visokem bledijo zvezdé, v daljavi, čuj, rahlo zvonovi zvone... Glase se kot sanje o rajskih željàh, glase, ah, ko pesem o uteklih solzah... In noč se poslavlja od mračne zemljé – ko démant tak svetlo poljane blešče. In noč se poslavlja, beži iz srca, ko kerub v molitvi ono trepeta... Tak mirno je v duši, tak čudno lahkó – Ah, mislim, zvonovi so peli takó... Jesenska pesem Tihotni gozd, tihotni gozd, kam del si svoj nakit zeleni, s katerim tajno šepetal je vetrc v sreči neskaljeni. Kaj vtihnil ti je pevcev zbor in tožno gledaš proti nebu, tajnostno tiho tu stojiš kot tajnostno pri pogrebu. Kaj megla siva smreke ti objemlje s temo svoje halje in mrzli sever z drevja ti odnaša listje dalje, dalje... Kaj sonce je ponehalo te greti s svojimi poljubi, da takšen si, kot je srce, ki ga nihče, nihče ne ljubi – Jesenska pesem Kaplje, drobne dežne kaplje padajo izpod neba, kot kropila siva megla zemljo bi zdaj – mrtveca. Brez zelenja in življenja se razteza širna plan, le nad golim, pustim poljem kraka smrtno pesem vran. Motna kot mogočni vali silna reka proč drvi in nekje tam daleč, daleč zvon na zadnjo pot zvoni... Gospa Jesenska trudna ovenelost, tišina logov in dobrav – globoko v duši osamelost, zvonjenje tožno iz daljav... Razvožene in mehke njive, megle povsod se zgrinjajo. Pod nebom gruče mračnosive, molče ljudje izginjajo... »Nestalno vse, mladost nestalna... Tu, tam samo še spomin –« Postala je sentimentalna, bolj stisnila se ob kamin. V parku Samotno sanja drevored svoj dolgi, mračni sen. Pod tihim nebom tih je svet in truden in meglen. Moj bog, kak poln miru pred smrtjo je večer! Od daleč, daleč ni glasu, življenja ni nikjer... Počasi semkaj star gospod o stezi mokri gre. Še viden mu je v blatu pot, za njim stopinje se gube. Jesen Jesen... Večne kaplje dežja ob okno bijo, za drugo spet druga počasi, težkó. Zdaj pa zdaj zašumi po vrheh, z ropotom zgubi se sad zadnji na tleh... Ta dušeča megla se vali kot oblak, kot skrivnostno kadilo v sneženi zrak... Motna reka kipi in zvoni nekje tak čudno, tak daleč... H pokoju?... Bogve... Sladkotožni čas dušo v sanje topi, a ta sapa ledena pretresa kosti... Jesen, jesen!... Gozd Tako tih in otožen tam gozd stoji, kot vojnik razorožen temno vase strmi. Ne šumi več, ne zgrinja pod soncem hladu – tak pod Krnom spominja kralj v nezbudnem se snu. Ah, po vetru, po vodi moja radost je šla... tak pusto kot v prirodi večerna meglà. Kot tam v krčmi obpotni, ki vsa prazna molči, in popotnik samotni čaka v njej do noči. Zapuščena polja Temotna, temotnejša zapuščena so polja – samotna, samotnejša so srca kot polja. – Vedno više, bi više srce brez utehe – vedno tiše je, tiše kot polja in lehe. Bor Da bi toplo bilo, zraven bilo ledeno...? Da bi cvetno bilo zraven bilo sneženo...? Ah, kaj briga me svet... Kaj mi mari, starini! Pozimi zrem led in poleti zrem cvet, dedov ded, tam v dolini... Vran Zletel hrupno pod nebo je krakajoči, črni vran, zletel kvišku je z drevesa v jutro leta zadnji dan – Siva megla skrila vrana v plašč svoj rezko je leden, in zavil dan zadnji leta dušo je v otožni sen – Zima Prešla pomlad, po bliskovito prešlo poletje in sveti Mihael. Po polju so pospravljeni sadovi, listje je požoltelo, trava orjavela, po brdih breze žalostno blešče. Višje nad njimi bori in smereke kot lovci mi zeleni čakajo. Namočena od ranega dežja je pot. Iznad vode in črne prsti tam in travnikov dviguje se sopar. Na desni je smerečje, na levi gorska pot, rujava, skrita, ko lisičja dlaka. Tod hodimo vrhovci. Tiho vse življenje in tih naš običaj. Pride poletje, žge in peče, pride jesen, zapre čebele, in pride zima, oddahne si in zapre duri naše. Tam v zgornjici odpre si skrinjo. Poišče sukna si in kril volnenih in plavih toplih rut in nogavic; obutev vzame novo si, podšito z jarcem, kolovrat, par jančjih rokavic in kožuh bel, kratek in ustrojen, z rožami. Nato pregleda kašče... na pod nabije jazbeca in čuka, nabrusi še sekiro si, zaneti ogenj in zagodrnja... Tam v zraku pa po snegu zadiši. Pivci Res hvala Bogu za ta sneg in mraz, res hvala za slabe mu dni, le padaj zdaj sneg, pa na daleč okrog, in revščino našo zakrij. Živeti lepo je, še bilo bi lepše pozabiti trud in skrbi; pozabil jaz mnogo sem, zdaj pa je zima, pozimi pa vse oživi. Tam v krčmi za potjo, za javorno mizo sedi vsak najraje zdaj in kadi – in zažene tam Bolka ogorek, da trikrat od tal odleti. Vozniki z Dolenjske, z Vrhov in Zabrezja in sodnik sam tam dosti sedi in obnaša se kmečki; pijè bolj na kratko, na kratko tobak mu debeli gori. On človek je z belimi jetri, in dolgo in dolgo tak človek živi, oženi se dostikrat, dve on pokoplje, pri tretji pa, pravijo, dobro mu ni. Tretja ženska je smrt, a boji se sodnik Boga in pekla in peklenskih duhov – in družbe brezverske; zato pa med nami sedi in kesa se in neče domov. Kaj mari sodnik pa, kaj mari mi kmetje. S komolcem oprt sam na mizi slonim in mislim nase in mislim na dušo in nikdar si ne izbežim. Narodna pesem Ne maraš šopka, ljubica, iz vrtnih rož spletenega in zate narejenega, in zate narejenega? Ne maraš šopka lepega, da deneš si ga na srce, ker meni roke krvave, ker meni roke krvave? Oj ljubica, oj deklica, ne veš, da teče meni kri, ker trni vrtnic so ostri, ker trni vrtnic so ostri? A če to veš, a če to znaš, čemu pa šopka braniš se in bolj hudo ti raniš me, in bolj hudo ti raniš me? Oj dobro jutro, hišna mati Oj dobro jutro, hišna mati, oj dobro jutro bog vam daj! Namenil sem se v trg pogledat, kjer velika bo maša zdaj. A glejte, nimam, nimam rože, da za klobuk si jo pripnem, a glejte, nimam, nimam družbe, da z njo po cesti beli grem. Vsi drugi, mati, tak prešerno z očmi me, mati, pikajo, in rožmarine za klobuke vsi drugi, mati, vtikajo. Ah takrat kri vzkipi mi, mati, na srce žalost leže mi – Jaz fantič mlad sem, bolj kot noži pogled njih v srce réže mi... Jaz fantič mlad sem, čujte, mati, mlado, ah, hčerko dajte mi... Hej, žalost in vsi ti sosedje, ne enega več blizu ni! Petnajst let Moja ljubica je stara petnajst let, oj, petnajst mladih, lepih let; obraz, oči, svetli lasje o teh mi letih govore. Moja ljubica ima petnajst let, oj petnajst lepih, mladih let; nje hoja, smeh, bele roke o teh mi letih govore. Poživi bog teh petnajst let, njih prvi čas, njih nežni cvet! Tako pogleda sonce v svet, čebela zbira prvi med. Poživi bog teh petnajst let... Za ves bi ne verjel bil svet, da mogel biti bi tak zaklet od nežnih takih, mladih let! Na holmcu Kadar imaš časa, z rožami krog pasa pridi k nam. Pridi zjutraj, Čez dan vroči, pridi zvečer al po noči – hej, jaz vedno čas imam! Kak sramežljivo prečudovita Kak sramežljivo prečudovita, lepa si danes, devica! Ah, tu ostani, tesno privita, v duši premisli to ljubo dejanje včeraj in danes – gledi tam lehe! Koliko vzgonov v njih, koliko vzmetov... srce si prosi utehe, koliko misli prej, koliko sklepov! Noči 1 Monotono se koraki v trudno tmo gube, mračnoleno le oblaki proti severu hite – Ah, visoka okna njena so mrtvà, znana roka osvetljena po zavesah ne igrá in nobena luč mehkà... Pač nje duša davno sluša dolge nôči tihi raj – Tu minuta za minuto težko plava v noč prečuto v vsebrezkončni, nepovratni kraj – 2 Čuješ, čuješ, duša hoče, k tebi hoče po svoj dan! – Pridi, pridi, Alma, pridi... Ah, zaman – Od zidovja le odmeva blodne duše nočni jek... Večnost, večnost, duša plaka, ker tak mučen smrti beg – V globočinah žgoče duše čutim, Alma, tvoj obraz – in nemirno polje srce, in nestrpno čakam jaz. 3 Po teminah vlažne noči hladni vetri vejejo, v razdejanih mračnih dušah tak strasti se smejejo... Temnih, temnih, nerazrešnih misli morje tamkaj spi – Ugasni, ugasni v globočinah noč z žarečimi očmi! Alma, glej, kak lučke trudno se leskečejo... Kakor duše neutešne tak trepečejo, zadnje žarke dolge, mehke v temo mečejo, ah, in teme grozne nôči dvigniti se nečejo. Prosinec Kot velika tajna bodi ta ljubav, kakor bela slana, tiha sred planjav. Kaj je svetu treba naših skrivnih slov? Kaj nam tu v zatišje glasni šum njegov? Koder hodiš Koder hodiš ti, kjer bi koli bila – ves moj duh ti sledi in vsa duša mojà. Brez vse strasti gorko že bi k tebi srce, oči nad tabó veselejše vzgoré! Tak do temnih daljav ogenj daljni blešči – tak brez glasu z višav zvezda žarna blešči – Večer Na zapadu sonce gori s poslednjo močjo, v svitu rožnem žari gora pred nočjo. Kot bi sončni prah na daljave pal, blešči tak v vrstàh svetlojasna dalj! Tam na sinje robe nočevat oblački hite, tam za svetle dni sonce žolto rdi... Ah, to je čas žita zrelega, globoko v pas požoltelega, ko do noči nam sonce gori, od toplejših tajn kratki večer šumi, ko hrepenenja nas žgo, glasov milih si duša želi, srce plače – in uprte v temo so žareče oči. Ah, prelestna, ti veš, kako te ljubim srčno, kak brez tebe pustó mi življenje to!... Glej, kak zvezde bleščijo brez luči svetlobo po bregeh in vmes božjega strelca lokavi smeh... Jutro Topoli še sanjajo ob jutranji cesti, že škrjančki naznanjajo v zraku se z anapesti. Od bilk in iz travja spe tenka meglà, polna prvega zdravja loka je vsa... Kot na večer bolj spet vrhovi žare – obsevana gora in dol, v ognju jutro gre. A bleščite le, gora in dol, in žarite, planine – kak kot rosa bi zlil se čez dol, kot oblak čez vršine? Kar ljubó mi, to v srcu blešči in na večer ne mine, hej, v mraku ves svet se zgubi, a šele mi to ne izgine. Kaj rosa na polju gori, zakaj roža na grmu žari? Le brez vonja naj kot v temi ljubav prva zbeži? Dekličja žalost Ah, kot plahi metulj zbežal moj mili je... lepi čas je minul, pusto mi v sili je – Oj, dekličji obraz, oj, cvetličji duh, posuši naj vas ta moj vražji napuh! Kak me gledal je brez besed... ah, kaj povedal je tiho z očmi...! Potlej odšel je kot lep spomin... zdaj čakam, od tuge molčim. Pesem Zapela sinica je pesem žalostno, kak na svetu se brez veselja živi... Mladenič šel tod osorej, slišal pesem to, kot še nikdar poprej srce ga teži... Težko, težko živeti je samemu brez ljubice, težko, težko brez srca, ki zanj živi, ki ga umè pod trudni čas. Neštetokrat sem mimo vrta šel Neštetokrat sem mimo vrta šel, ah, mimo vrta svojega, mnog zreli sad je tam visel, želeč pogleda tvojega. Šla mimo si... in že te ni nikjer – jaz pa bi dal ti ves svoj sad... Zdaj časa ni, zdaj je večer, odšlo je sonce na zapad. Pesem Kak ognjena že sila več miru mi ne da, kak svetloba čistejša že od tal trepeta! Kak polno življenje iz življenja kipi, po izjasnjenem poti korak hiti – Ah, dekle, kako ti oči vzblešče, kar že polno skrivnosti med nami se ve – Kak polna mehkosti, kak si polna prevar! Kdaj zjasni se, poleže ta dušeči vihar? Kdaj po šumnih valovih se srce pomiri, kdaj svetlo se in čisto, mirno izzveni? Ah, da morem strpeti, čutiti hladno, sladkost razdeliti si z zmerno roko, poleglo se burno bi strastno morje in v radosti celi kipelo srce! Fin de siècle Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni dan? Ti ne razumeš?... Tiho, tiho, jadna, samo noči izdih je to nezvan – Koga zavračaš zdaj s pogledom mrtvim, kdo pije luč nevzdramnih ti oči? Kdo zre božanstvo v formah, gestah tvojih, ti bitje mrzlih harmonij? Umreti vsem... ljubiti v duši tebe! Ti si kot kip, kot marmor izklesan, kot Amor, ki z napetim lokom meri sred šumnih vodometov in platan. 2 Da sem te ljubil, bilo mi v pogubo, postala si mi smrtni angel moj, vse, kar mi svetlo bilo, drago, ljubo, vse zgubil nizko sem to noč nocoj. Kot blažen duh tam ob neba prestoli v svetost mi duša verovala je, v lepote večnost, ki jo kerub moli, v dobroto, ki nas v svet poslala je. Prevzvišena, da se je greh dotakne, prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni, kako pod njo razmakne prepad najpodlejše vsakdanjosti... Poglej, kak svet neskončen, kak širok je, poglej, kaj potov, kaj strani – zdravstvuj, in nikdar, kak prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si zdaj, ne čuj! 3 Srce je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu sonce ne blešči. Kar vzeti more se, to ste mi davno vzeli, kar netilo, ne gane več srca; z roko pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti nič več ne da. Ah, ne... ne muči srca v njégovem nemiru otroški srd, pozabljene solze, to vranci so, ki divje v zadnjem, prostem diru čez trupla znanih ranjencev beže! Srce je žalostno in išče si rešitve, duha okleniti se duh moj hrepeni kot čudapolne, pol pozabljene molitve iz davnih, davnih, srcu milih dni. Ti angel visoki Da, da, ti angel si visoki, nedotakljivi vekomaj, tak dalek kot na nebesnem oboki polnočnih zvezd sijaj. Oči, ki ni jih moč doseči, brez ognja lastnega gore – njih bleski so za hip mameči in gonobeči se zgube. Neznana radost ti; slučajna, trenutna tvoja veselost, kot hladnost tvoja vsa tak tajna, tak mrzla kot tvoja mladost. Iz dalje polna hrepenenja, umre v bližini že tvoj čar, brez bujnosti in brez življenja, brez vernosti in brez prevar. Golob Te oči kakor v ognju okopane, pa nad njimi obrvi tak ponosne, obokane! Ah – kot vzbudi hrepenenje večerni čas, kot v temi bil zvonjenje, tvoj omamil je glas! Noč in dan s hrepenenjem bi v začarani kraj, kot golob za zvonjenjem vse bi k tebi nazaj! Slutnja Če mislim o tebi, ni misel svetlà, če sanjam o tebi, je sanja zlà. Ko z znakom krvavim, kot tema in bridkost očrtala ostro mojó si mladost. Zaživim naj v prostosti, kot radost zbežiš – ljubim naj – kot zla slutnja pred mano stojiš. Kam brezmejni moj up, mlada prelest šla, čista samozavest kakor zdravje svetla... Več stoglasnih odmevov ni sred daljne noči – tak mrtvó, domotožno kot v sobotni temi. Na brinju jagoda Na brinju jagoda vse čustvovanje bilo je tvoje in za majhen čas – kot hrast vejevje svoje sanje množil sem in razprezal jaz. Sto let hrast raste in sto let se širi, na brinju s snegom jagoda sčrni – zdravstvuj, samoten raste hrast, se umiri tam v gori – in odzeleni. Pesem Jaz ne morem, jaz nečem k tebi priti več, jaz sem rekel in rečem, med nama je preč! Ko po tihih obokih mrak v samoto molči, več do zvitih, visokih mi ni besedi. Pot s teboj sem sklenil in z znankami, s svobodo se ženil za Karavankami! In z njo zdaj pirujem in s prijatlji okrog, in kar bog da, zmagujem privajenih rok. Vprašanje Ali ti si svetla zvezda, ki trepečeš vrh neba, ali misel le otožna mi miru nocoj ne da? Nekaj, zvezda, k tebi vleče s silo silno mi srce, to življenjska tajna skrita je bodočnosti mojè. Ali rojen sem si v blagor, srečen bil spočetek moj? Sebi, soljudem koristen tek skončam kedaj jaz svoj? Ali rojen sem v pogubo, le za strast in nepokoj, in obrne vse mi v zlo se, in odveč bo život moj...? Na peronu Kakor blisk drčijo vlaki, kot nevihta mimo vro, dima z njimi spo oblaki, spremlja jih z očmi nekdo. Čaka danes, čakal včeraj, čakal je še prejšnji dan – čakal zjutraj, zvečer, zmeraj, zmeraj čakal je zaman. On je, ah, brez domovine. No, a kaj, a kaj je to? Da, živi se brez očine, a ne prašajte kako! On brez drugov je vdanih, skoro vsakdo mu je tuj. Src zdaj zvestih čaka, znanih... Zopet vlak bo tukaj – čuj! Hlastno, hlastno ga on čaka, otopel mu je izraz. Zopet pravega ni vlaka; dim le puha mu v obraz. Kje tihi si moj dom In še in še in vedno bolj prši sneg, naletava, in sam sem sredi večnih polj in noga se mi pogrezava. – Kje tihi si mi dom, ti sreča moja prava? Nocoj, kedaj te videl bom, ti sreča moja prava?... Prostrane dalje mrak molči, prši sneg, zamrzava... ah, v srce, zdi se, naletava. Neumen je, kdor toži Neumen je, kdor toži, kako ga bol mori, kdor svetu vse razkriva, kar srce mu teži – Kako naj svet le celi pomiri mu srce, ko češče vzroka boli dobiti sam ne ve. To je lepo To je lepo na svetu, ko spem v življenje prost, ko neodvisen in preziran v sak dan drugje sem gost, ko samemu že zdim se življenja sit, odveč – zaman po sreči svojih let, zaman po miru koprneč, ko skoro že premaga me usoda zla premoč in težko skrivam bol, hladno se smehljajoč. Daljna melodija V trudnih čustev igri pusti utihnilo je srce, spusti, noč, svoj plašč, ah, spusti na oči težké. – Dni brezcenih pir tak šumni, proč je karneval, sebe, ognja moč, brezumni, sem na njem prodal. Dolga, dolga noč strahotna plava pred menoj – vedno tišja, bolj samotna, drug vzel dan je moj – Pred mojo Marijo Pred mojo Marijo luč gori, in obraz Marijin žari v senci polnoči – Ah, le žari obraz, gori, lučka ti, beži za ves čas duh mraka, neskončnosti! Izmučen je moj obraz in potrt sem jaz, pijan disharmonij. Odpri! Odpri! Ta zadihli zrak duši me, mori, ta vlažni mrak hlapečih zidov, mrtvi kot sen krut, mrtvi kot otrov, ah, kot smrtni trud. Odpri! Proč s temo žaluzij! Ah, ta hladni sopar in vzduh teh zidin, ta mistični žar nejasnih pramén izza starih gardin v neskončnih vrstàh kot težki nasmeh po tihotnih tleh igra in skaklja... Melanholija težkà omaganih bitij, stok bolnih dùš tod doma: ah, hiti, smrt, hiti!... Nočnik Kak v mrazečo to samoto jasen plava glas! Dolgo sanjal si, oj skoraj vzide sonca zlat obraz – Tiho, duh moj, sanjaj, sanjaj! Še na vzhodu mrak leži – še v zvoniku temnem rezko bije ura polnoči. Že nikdar več Že nikdar več te, prosta poljska roža, device v šopek ne nabirajo, že nikdar več te sonca žar ne boža in rosne kaplje ne otirajo – Kot neizgnana, smrti skrivna groza steklene ječe te zapirajo, še sanjaš, kak te tihi gaj obkroža in cveti zadnji ti umirajo. Nazaj jaz pojdem v one tihe kraje, kjer zemlja moč, življenje daje, ki domovina moja prava so; pozabim deklice vas ve visoke, nožice vaše, vrat in bele roke, nad mano zimzeleni plavajo. To je lovski rog To je lovski rog! Čez hribe in doline se zlega naokrog, odzivljejo se skale in tišine in gaj in plan in log. Odpadlo bukvam je in hrastom listje, korak pa v njem šumi, studenec mrzel ves in tih in čist je, a k srcu polje kri! Glej jasne, strme one visočine, kjer sneg tam plameni, planote, glej, globoke te doline – miru tu najdeš ti! Zdravstvujta mesto, vísoko deklè ti, srce tu skameni – Življenje drugo hočem zaživeti, tam, kjer ga volk živi. Verzi Če tepe te usoda, skloni tilnik više! Ne beži ko deseti brat iz rojstne hiše, obup, brezdelica in mrak s teboj – a sam najhujši si sovražnik svoj. Trpi le, kdor se sam uslužno klanja, volka od staje pa pastir si naj odganja! In brez moči je, kdor ob prošlosti živi, nikdar ne oni, ki kljubuje in stoji. Res, ljubil molk bi in življenje mirno in ljubil bi naravo in planoto širno – no, drag mi tudi je obup in boj, vihar in blisk in tema nad menoj! Vse bil le blesk je Vse bil le blesk je in sijaj in mi smo se razšli, prijazni že več niso zdaj ljudje, ki so nam prej bili – Prešlè, mrtvé so mi oči svetlé, ki žarno so svetile – tak daleč so mi kot zvezdé, ki v večnost so utonile. Prošlè, mrtvé besede so mehké, ki so me razvedrile, tak daleč so, kot veter gre, ki se nad morjem mi razbije, tak daljna blesk ves in sijaj, tak daleč smo se mi razšli – zdravstvujte, neprijazni zdaj, nekdaj drugačni vi. Prostost Ta molk, taka prazenj obdajali dosti nas – treba iti narazen, nam pusto je in dolgčas! Zopet luč naj nebeška že nam sonči obraz, o d hladnega bleska nam pusto je in dolgčas – Zdravstvuj in narazen na svobodno pot! Cel svet bil tak prazen, treba iti od tod. Ah, prostost vsemogočna! In spet čustva kipijo – oj, tak vidna in vroča – skoro do besede ne pustijo! Svoboda Od ljudi sem šel daleč okrog, zableščala nad mano svoboda, tako jutranja zarja čez log od vzhoda se pne do zahoda. Kot šel bi na svatbeni pir v duši s silo, radostjo kot s svati, kot šel bi na mladi tvoj pir, ti žena mi, sestra, ti mati! Kako mi sonce vzblešči, celi svet razgori, kak v nevihti molčijo livade – pa naj sonce blešči, jeza božja buči, srce se odzove, ne pade! Hej, razgrni se, pisani gaj, razmaknite, cvetoče se gore, duša dalje bi, hej, dalje, da tam razbučati se more! Sam Še brezmejna sila v ognju iz srca – Kam in kod bi sila? Kamor pot ti da! Čez vso božjo zemljo, brez ljudi in brez okov! Rosí name in na zemljo večni blagoslov – Poslednji hip Poslednji hip še za zastorom noč tiha se mudi, nad ravnijo, nad vetrnim prostorom samotni voz beži. Kam? K sreči bi me pot dovela? Za mano vsa leži – kakor v vozá vasi in sela spomin jo oživi. Zdravstvuj, Marija! Draga varna ljubezen mi in pot in draga mraz mi, noč viharna in leta polna zmot – Ko je jesen, divja gos toži, na čisto bi vodo – ko že premrzlo cvesti roži, sneg skrije jo z nočjo. Marija, vere v zdravje, vase in s srcem v gneči zmot – tak skozi letne, znojne čase, t ak čez snežno pot – Pojdem, pojdem Pojdem, pojdem na polje, pojdem v zélene gore, pojdem v zélene gore, kjer mi sonce gori gre. S soncem bi popotval rad od izhoda na zapad, izvedel bi, izprašal rad, kdo na zemlji je moj brat... No vem, no znam, kar znal bi rad, sonce je moj pravi brat, druga brata vzhod, zapad, zadnji – srce je brez nad – Velika družina to, ni je moč pregledati, težko je živeti ž njo, da ni vam moč povedati! Zvonovi zvonijo za šmarni dan Zvonovi zvonijo za šmarni dan, tiha žalost pa je v duši razlita – ne rabim te, idi mi stran, a žalost ne gre mi proč skrita. Čemu sem otožen, zakaj hrepenim? Zrak nebeški poln je sončnega svita, in zdravje je v meni in zdravje nad njim in žalost – čez ves svet razlita... Zvezde Poglejte mi kvišku, kak zvezda kraj zvezdé gori in bolj žari in blešči čim bližji čas je polnoči! To noči jasne so oči in te so vrh nebá – pod njim pa nam pot leži, pol mračna, pol svetla. Usoda Na zemlji noč leži, v vrhovih hrast ječi, r azbij se, noč, gozd, daj poti, na poti popotnik stoji!... Čudež se ne zgodi, čudež sam – to si ti! Pride žalost pa se ji odkrij, obup pride – hej, na upanje pij! Akordi Kdo, ah, zre onega, ki trpi? Kdo otme dušo v uri težki, nerazjasnjeni –? Sonce opoldne ne blešči, zvezda ne sveti opolnoči v njegov temni hram kot on sam. Ni mogoče živeti mu, ne umret! V duši prekleti mu blodi se svet. Pojenec Cel svet molči, mrak v potoku črni, in čez nebes leti zadnji tič pred nočjo – Tak mrtvó... tak hladno...! Le še tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen od pekla beži – V ravnodušju Izza daljnih jasnin mojih prošlih dni kakor drag spomin blesk prvotni blešči. Komu drag bi še bil? Bil to lepi ni čas, brez vse radosti mil, nevesel – zlati čas! Zdaj vsa prelest, prostost kot bi pala k nogam – ah prostost, neprostost draga nam! Koder hodimo, koder ljubimo naša ljubav – prostost, hej, zablodimo, hej, zasnubimo zimo, mrak nam in zlost. Oreh Mrzel zre, brez listja oreh v studene valove – zrem jaz v svet brezglasno, v radost brez radósti. Kakor na srebrni dromlji pesem izzvenela, šlo srce za srečo, šlo podnevi, šlo ponoči. Ah, v njem pa kot v gredi cvet mi žalosten pognal je, mlad umrl, zvenel bom, ne poznal radosti. Umrl je Umrl je... Kdo spozna skrivnost življenja? Umrl težko, strt od življenja in nerad. V trenutku zadnjem imel največ nad, potlej v solzah se vdal usodi... tako umrje zadnji v sveti. Epitaf Življenje celo sprt, nestalen, miru resnice, sreče je iskal –; njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni, zato je pal.