Ervin Fritz
O!
Pesmi
Zaupljivo se nagnem življenju na uho
in zašepečem: O, življenje, samo s tabo mi je lepo.
V tvojo slavo začenjam to pesem z O.
O je glas, ki človeku, ki pravi O, ne pusti umreti.
O mu s praga smrti v življenje sveti.
O je nekaj, kar življenju godi.
O občuduje življenje in ga ne sodi.
O ni kar tako o. O je človeška zmaga.
O je, da rastemo kot plevel iz trpkih tal
in se ne bojimo ne boga ne vraga.
O je, da človek ni vedno beden, ni vedno žival,
O je, da so zmeraj bili, ki so se žrtvovali,
O je, da bomo kdaj vrgli sidro ob novi obali,
O je, da bo ta svet mogoče ostal.
Radost nad življenjem se mora začeti z O.
O je globok in temen kot človeški up.
34
35                                                                                                                                            Pesmi
Pesnik, ki ga življenje ni pestovalo, lahko reče O! življenju, ki mu je še ostalo, lahko mu zašepeče na uho: O, življenje, tvoj sem vsemu navkljub.
PISATI PESEM    Še enkrat izmeriti, kaj si, kaj je ta svet zate, preveriti stokrat znane koordinate, če se morda ni kaj spremenilo; tipati svojo pesniško žilo:
morda po njej priplava v steklenico zaprto sporočilo, pomembno tako za pogrebce kot za svate.
Boga smo dali v oklepaj. Lahko, da je. Ali pa ga ni.
Brez njega se moramo znajti, vsak, da brez njega preživi.
Nič onkraj nas ne čaka. Onkraj nas ne čaka nič.
Onkraj nas čaka le nič. Na onkraj se rima le nič.
Tako moramo tukaj veliko hlepeti,
vsak hip moramo preživeti,
med zvezdami svoj svet izgoreti,
živeti, živeti,
zgrabiti za svojo srečo, čisto zase,
kar iz človeštva rase,
in dati kaj človeštvu, čeprav se mu to ne bo poznalo.
Vzeti in dati si moramo zoper smrt pomagalo.
ŽITJE    Naše žitje se deli na dobo žit j a in na dobo gnitja.
Žijemo, kot pove beseda, dokler smo živi, gnijemo pa potem, na božji njivi.
Gnitje se od žitja razlikuje:
ne meče se v svet, ampak tone vase,
ne hrope za časom, ampak prezira vse čase
in nič večnega mu ni tuje.
Vendar ga po žitju še naprej žeja, rado bi bilo še naprej živo, a to žejo že drugo žitje ureja.
BOG V OKLEPAJU
36                                                                                                                                 Ervin Fritz
To drugo žitje, neživo, je neumrljivo; žije, kjer je med žitjem in ničem meja in snuje za vse živo vedno novo gradivo.
NEVIHTA    Sredi popoldneva se vrneva v šesto nadstropje, dvajset metrov od tal, v dom sredi Evrope.
Najine rože in najini otroci so žejni.
Zalijeva jih. A kako so najini oblaki brezmejni!
Na najinem balkonu, med rožami, sonce pripeka.
Naju pa žeja po nečem brezmejnem kot prva dva človeka.
A na lepem, ko zahrumi čez hišo nevihta,
naju mine brezmejna žeja in brezmejna človeška ihta.
Ko nevihta žoltozeleno v najina okna hruje, nam na lepem najine blede roke niso več tuje.
V hrumu nevihte vidiva, da sva samo midva.
V žolti luči nevihte sva na lepem doma.
POGLEJ ME    Nič več se mi ne zgodi;
kar sem napravil, sem napravil;
dolgčas mi je po mrtvih;
moj stih je strt stih;
kaj bi še onega vil;
moje življenje vse manj je in vse bolj ni.
Svet je vse bolj kot številka starega časopisa. Kogar ne dolgočasi, naj se bori in vztraja. Mirno izstopim, ko pride postaja. Mirno stopim iz čarovnega risa ...
Kadar kaj takega mislim, me poglej. S poljubom me obdrži nad vodo. Z mano potrpljenje imej. Čudno se dajem z usodo.
37
Pesmi
TRBOVLJE    V teh časih, ko človek ne more reči hvala bogu za vse, kar se dogaja v Trbovljah in na tem puklastem svetu, v teh časih, ko ni več kaj hvaliti ne na tem puklastem svetu ne v Trbovljah, lahko za vse, kar se dogaja in ni katastrofa, po knapovsko rečemo: hvala kurcu!
Hvala kurcu torej, da ta svet še je, hvala kurcu, da še smo, hvala kurcu, da nam ni slabše, kot nam je, hvala kurcu, da nas vsi ščuvajo, naj se upremo, in hvala kurcu, da vsi vemo, na nas pač nekaj gleda, če se ne bomo.
PERFEKTNO    Perfektno je biti ata: dlake imaš
JE BITI ATA    pod pazduho in po jajcih,
mami te čaka razkrečenih nog, mi pa smo počesani na prečko
in ščijemo od strahu, ker nas podaviš kot mačke, če smo brez prečke, in ker vemo, kje je bog doma in kaj nam lahko razfuka mladost.
Perfektno je biti ata: če si ata,
si ataslovenec in šef, a to je tako,
kot bi bil kdo od nas svoj lastni ata.
A biti svoj lastni ata, je nemogoče. Če bi lahko bil svoj lastni ata, bi bil svoj bog in svoj sveti duh.
38
Ervin Fritz
TURIZEM    Prihajajo v naše hotele, ožeti, z zobali, pijejo neskafe in mokačokolado — papačiji, ki so se pod firerjevo čelado z Evropo in z nami vojskovali.
Zviška, a vljudno sprejemajo naše usluge. In ko spet napravimo kak hotelski iopa, se ne zaderejo: »Šajse!«, rečejo le: »Na ja, taki so pač tile iz Juge . . .«
Mene pa dobrodušni papačiji jezijo. Svojčas ni nobeden prebegnil na našo stran. Zdaj — pred spomeniki svojih žrtev ne postojijo.
V hotelu turobno zijajo v TV ekran, ne sramujejo se in nikdar ne zardijo: pohabe nekoč in svoj živi dan.
Slovenca spoznaš po tem, da nihajna vrata zmeraj odpira k sebi, nikdar navzven. Slovenec ne pljuva na tla, ampak pljunke požira in je v samomorih dosegel rekordno raven.
Slovenca spoznaš po tem, da ga v Celovcu in v Trstu že zdavnaj več ne spoznaš.
V Sloveniji ga spoznaš po tem, da misli, da ga bo rešil, če ga bo, očenaš ali glaž.
A Slovenca spoznaš tudi po tem, da se dela Angleža, kadar je v zraku spet kak nacionalni bankrot. Zadnjega Slovenca spoznaš po tem, da, preden izdihne, zavzdihne: Nemanasviše, čaotuti, fitigot...
KAKO SPOZNAŠ SLOVENCA