Izdajateliskl svet
Vika Bevc
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (predsednik)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
socialno delo
Izdaja Visoka šola za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Glavni in odgovorni urednik
Bogdan Lešnik
Uredništvo
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragoš (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Naslov uredništva
Topniška 33,1000 Ljubljana
tel. (061) 13-77-615, faks 13-77-122
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
Strokovni svet
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Časopis Socialno delo objavlja teoretske članke, poročila o raziskavah s področja socialnega
dela, interdisciplinarne študije in prispevke z drugih znanstvenih in strokovnih področij, kritike in
komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in dogodkih, pisnna, knjižne recenzije in druge prispevke,
relevantne za teorijo In prakso socialnega dela. Časopis izhaja v šestih številkah na leto.
Znanstveni prispevki so recenzirani (anonimno).
Rokopisi: teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije so lahko dolgi do
ene avtorske pole (30.000 znakov); daljši so lahko le izjemoma in s privoljenjem uredništva. Druga
besedila imajo lahko do pol avtorske pole. Kako naj bo urejeno besedilo za objavo, piše na zadnjih
straneh časopisa. Rokopisi so lahko vrnjeni avtorju ali avtorici v dopolnitev ali popravek z uredniškimi
in/ali recenzentskimi pripombami.
Avtorske pravice za prispevke, poslane uredništvu, pripadajo časopisu Socialno delo. Uredništvo
si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če tako zahtevata
jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati v dveh izvodih na naslov: Darja
Zaviršek, VŠSD, Topniška 33, 61000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za podrobne informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v
naslednji številki, je treba poslati uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je
oglas že oblikovan, ga oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na enak način
sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust, zato priložite
dokazilo.
Avtorica fotografije na naslovnici: Meta Krese (1997).
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze (ki vključujejo tematsko indeksiranje,
klasifikacijske kode in popolne bibliografske navedbe): Sociological Abstracts, Linguistics & Lan-
guage Behavior Abstracts, Social Planning/Policy & Development Abstracts, Mental Health
Abstracts.
Časopis finančno podpirata Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstvo za znanost in tehnologijo.
Po mnenju Ministrstva za znanost in tehnologijo (415-1/93, 28.1.1993)
sodi ta izdelek med tiste, za katere se plača 5% davek od prometa.
Tisk: Paco, Ljubljana
Iz urednikove beležke
Tokratna poletna številka je sicer nekoliko tanjša, ni pa prav nič počitniška. V njej
prevladuje zahtevna epistemološka problematika, čeprav včasih na načine, ki niso
povsem evidentni. Denimo v prispevku Zorana Kanduča, ki obravnava domnevno krizo
družine: že z izrazom nas opozori, da je s to konceptualizacijo nekaj narobe in daje
problem prav v konceptualizacijah, ki seveda še kako določajo »stvar samo«.
Terminološka problematika, ki jo obravnava Srečo Dragoš,ye prav problem tega, kar
je Michel Foucault imenoval episteme, kroga spoznanj ali vednosti (determiniranih
ne zgolj znanstveno, temveč tudi politično, »mentalitetno« itn.), ki pripadajo določeni
družbeni skupini in dobi. Iz tega kroga je tudi katalog konceptov, ki jih z izrecno
epistemološkega stališča obravnava Lea Š. Bohinc. Tudi avtor zadnjega prispevka v tej
številki (inpisec teh vrstic) Bogdan Lešnik 5^ loteva izrecno epistemološkeproblematike,
namreč, nekaterih antropoloških konceptov, ki se pokažejo silno kratki, če jih namesto
na (družbenih, kulturnih) »sistemih« uporabimo na vsakdanjem življenju, kaj šele
lastnem vsakdanjem življenju...
Srečo Dragoš
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Povod za ta prispevek je diskusija, ki smo
jo imeli v Društvu socialnih delavk in
delavcev Slovenije, ko smo pripravljali
osnutek novega kodeksa etike za socialno
delo. Kmalu se je pokazalo, da je eno od
pomembnih vprašanj kodeksa tudi termi-
nološko — zlasti vprašanje poimenovanja
oseb, ki jim je socialna profesija namenjena
in s katerimi imajo profesionalci najpogo-
stejše stike. Za poimenovanje so prišli v ožji
izbor trije termini: klient oz. klientka,
stranka in uporabnik oz. uporabnica
(skupaj z množinskimi variantami teh
izrazov). Svoje mnenje o tem pojasnjujem
v II. delu, medtem ko je namen I. dela tega
prispevka širši: opozoriti želim na ključne
probleme v zvezi s terminologijo nasploh,
zlasti s strokovno.
I. DEL
Najpogostejši problemi v zvezi s termi-
nologijo nastajajo na treh ravneh:
(1) na uporabni oz. praktični
(2) na hermenevtični
(3) na pojmovni.
Če to upoštevamo, ne bomo termino-
loških problemov zoževali zgolj na imeno-
slovje (v smislu »slovarskih« pravil o izbiri
besed). Ker imamo pri tvorjenju vsakega
strokovnega termina opraviti z vsemi tremi
ravnmi hkrati, jih je treba najprej razliko-
vati, da jih lahko upoštevamo. Zato ome-
njam te ravni po navedenem vrstnem redu.
UPORABNA OZ. PRAKTIČNA RAVEN
Terminološka vprašanja niso nikakršna
posebnost socialnega dela, saj so začilna
tudi za druge profesije; posebnost pa je, da
so ta vprašanja v socialnem delu vsaj
štirikrat bolj občutljiva kot znotraj večine
ostalih profesij. Zakaj štirikrat, pojasnjujem
pod a, b, C in d.
«) Strokovna terminologija je pomem-
bna zato, ker je socialno delo mlada profe-
sija, ki svojega izrazja še nima izdelanega v
tolikšni meri kot ostale. Mladost profesije
je navsezadnje razvidna že na prvi pogled,
npr. iz strukture strokovnih knjig, kjer lahko
opazimo nekakšen neformalen »zakon«, po
katerem je etabliranost profesije obratno-
sorazmerna s količino papirja, ki je v njenih
strokovnih knjigah namenjen smotrom,
metodologiji, predmetu in osnovnim
terminom. Za vsako profesijo velja, da se z
večanjem njene veljave, z višanjem njenega
ugleda v znanstveni srenji in z daljšanjem
tradicije, na katero se sklicuje, hkrati
zmanjšuje potreba po legitimiziranju njene
dejavnosti in narobe. Enako velja tudi za
izrazje. Ker je razvitost terminološkega
repertorija eden od temeljnih pokazateljev
profesionalne razvitosti, je standardizacija
strokovnih terminov pomembnejša pri
mlajših profesijah, ki imajo s svojo identi-
teto večje probleme kot starejše. Pri sta-
rejših, uglednejših profesijah, ki v družbeni
delitvi dela veljajo takorekoč za samoumev-
ne (ker jim ni treba vedno znova dokazovati
lastne potrebnosti), so tudi pojmovne
nejasnosti v ključnih terminih sprejete kot
samoumevne; npr. pojem energije v fiziki,
pojem osebnosti v psihologiji, družbe v
259
SREČO DRAGOS
sociologiji, biti v filozofiji, svetega v
teologiji, bolezni v medicini, pravičnosti v
pravu, lepega v umetnostnih teorijah ipd.
Vendar zaradi večpomenskosti in megle-
nosti teh terminov nihče ne postavlja pod
vprašaj same smiselnost fizike, psihologije,
sociologije, medicine (kot znanosti). Tega
si mlajše profesije seveda ne morejo
privoščiti; zato je terminološka jasnost
bistven pogoj za transparentnost njihove
profesionalne identitete.
To poudarjam zato, ker je skrb za »stan-
dardizacijo« profesionalnega jezika v
socialnem delu večkrat podcenjena, češ da
je naše delo že po naravi drugačno od
znanstvenega pristopa, v katerem so
najpomembnejši eksaktnost, definiranje,
eksperimentiranje, dokazovanje, prever-
janje hipotez, medtem ko za socialno
profesijo to naj ne bi bilo tako odločilno.
To sploh ni res. Socialno delo, ko izgublja
interes za znanstveno verifikacijo lastnega
početja, se vrača tja, kjer je že bilo — v
območje zdravega razuma, kjer sta mero-
dajna le učinek in korist v zvezi z neko
potrebo, medtem ko »merila« za to slonijo
izključno na pragmatizmu akterjev. Zato se
njihovo delovanje tudi opira zgolj na
tradicijo ali pa, nasprotno, na radikalizacijo.
Kritiko tovrstnega pragmatizma najdemo
npr. pri Malcolmu Paynu, ki temu proble-
mu nameni celo poglavje (Payne 1991: 40-
44). Če socialno delo izhaja zgolj iz pragma-
tizma in pristaja v njem, ostaja nereflekti-
rano — naj bo slabo ali dobro. Znotraj
pragmatizma celo tisto, kar je dobrega,
podleže enaki nezmožnosti kot vse ostalo,
saj o tem, kaj je dobro ali slabo, odločajo
druga, neznanstvena merila — razmerja
moči, etična ali politična prepričanja ipd.
Na terminološki ravni se taka brezbrižnost
kaže v stališču, da socialno delo ne potre-
buje jasnih definicij, eksaktnih izrazov in
enoznačnih pomenov, kajti s tem da se bo
najbolj odmaknilo od slabosti, s katerimi se
otepajo medicina, psihiatrija, psihologija,
sociologija itn. To je seveda le del resnice,
ki postane neresnica takoj, ko se sprijazni
sama s sabo; ko se namesto jasnejših
terminov, ki skušajo izhajati iz analitičnih
in teoretskih izhodišč, zadovoljimo zgolj z
opisnimi, ohlapnimi, »emskimi« opisi, ki
izhajajo iz vsakdanjega jezika. Pri tem
pozabljamo, da je izhodišče (terminov,
teorij) res območje vsakdanjosti — a v tem
smislu, da ga presežemo in da pri »preva-
janju« v nevsakdanje (ekspertne) jezike ne
pride do nesporazumov, napak in samo-
voljnih konstruktov, kar se sicer redno
dogaja, če tega ne upoštevamo. V tem
soočenju z vsakdanjostjo je znanstveno
početje — če pogledamo z nasprotnega
konca — pred enakim problemom, kot ga
ima človek z ulice, ko npr. iz zdravniškega
ekspertnega lista ne zmore dešifrirati
načečkane diagnoze o lastnem življenjskem
problemu. Seveda rešitev ni v tem, da
ukinemo diagnosticiranje (in tiste, ki to
počnejo), ampak, prvič, da poskrbimo za
prevajanje med enim in drugim jezikom,
drugič, da »človeka z ulice« vključimo v sam
postopek diagnosticiranja (celostnega, ne
le njegovo nogo ali del vedenja), in tretjič,
da smo ves postopek pripravljeni spreme-
niti, če obstaja možnost za boljšega. Hočem
reči: območje vsakdanje realnosti (tj.,
»človeka z ulice« pri Luckmannu, Schutzu)
je za profesijo pomembno zaradi tega, ker
ima pri prehodu v druga območja izho-
diščni in korektivni status, ne pa zato, ker
vsakdanje logike sploh ne bi smeli zapustiti.
Če ta poudarek ignoriramo, se ujamemo
v že presežene ideološke dihotomije izpred
nekaj desetletij, s katerimi so takrat reagirali
na tip socialne regulacije, vzpostavljene v
prejšnjem stoletju. Če se je pred sto leti
zdelo, da so problemi ljudi rešljivi s
centralizacijo državnega nadzora, so v
šestdesetih letih tega stoletja poudarjali
nasprotno, tj., decentralizacijo, defor-
malizacijo, dekriminahzacijo, deregulacijo,
antiintervencionizem; nasproti postopkom
kot kategoriziranje, sklicevanje na eks-
pertna znanja, povzdigovanje ekspertiz in
zagovarjanje profesionalizacije so terjali
deprofesionalizacijo, demedikalizacijo,
delegalizacijo, antipsihiatrizacijo, samo-
pomoč, destigmatizacijo; proti segregaciji
in azilom so nastopili z dekarceracijo, de-
institucionalizacijo in afirmacijo skupnosti;
pozitivistično-teoretski pristop, ki se je od
telesa usmerjal na »dušo«, pa so zavračali z
afirmacijo pravic, z neoklasicističnimi in
behaviorističnimi poudarki.
260
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Na tej simplifikaciji, nastali v šestdesetih
letih, je temeljil model, ki se je iz sociologije
prenašal tudi v socialno delo — v dobrem
in v slabem. Prednost tega »prevajanja« je
bila, da se je socialno delo začelo zanimati
(ob psihoanalitskih) tudi za sociološke
razlage. Slaba stran prevzemanja takih
dihotomnih poenostavitev (v smislu »pri-
son-community contrast«, kot jih opredeli
Stanley Cohen) pa je bila v tem, da je
direktno spodbujalo radikalizem tudi
znotraj socialnega dela. Zato v tej zvezi
govori Cohen dobesedno o »destruktivnih
gibanjih«, ki so se vzdrževala z »oporečniško
ideologijo« (gl. Cohen 1985: 30-36). Njiho-
va destruktivnost seveda ni bila v zavrača-
nju rešitev iz prejšnjega stoletja, ampak v
alternativnosti, tj., v črno/belih radikaliza-
cijah (tipa ali-ali). Iz teh simplifikacij so se
napajala naslednja štiri prepričanja: »stran
od države«, »stran od ekspertov«, »stran od
institucij«, »stran od duše« (ibid:. 31). Take
poenostavitve pa peljejo v ideologizacijo in
s tem v deprofesionalizacijo. Zato je
vsakdanjost življenjskega sveta (»človeka z
ulice«) pomembna tudi za znanost, saj nas
opozarja na razliko med teoretskim in pred-
teoretskim svetom: ne zato, da bi to razliko
odpravil, ampak da bi jo razumeli in upo-
števali (tudi v terminologiji).
&) Drugi razlog, da so terminološka
vprašanja v socialnem delu bolj občutljiva
(kot v večini drugih profesij), pa je v tem,
da se pri nas ravno v zadnjih letih zastavljajo
tovrstna vprašanja pogosteje, kot so se prej
— hkrati pa o njih še ni dokončnega
konsenza. Naj v tej zvezi opozorim na tri
vrste terminoloških dilem.
V prvo, tako rekoč klasično, sodi primer
uvajanja termina boetika izpred osmih let.
Z njim so opozarjali na razločitev (ne pa
ločitev) fundamentalne vede o procesih
pomoči od same vede o socialnem delu, in
sicer z namenom, da bi se slednja osredo-
točila zlasti na oblike in metode izvajanja
pomoči (gl. Mesec 1989). Ob tem ni
zanimiva le novost termina, ampak tudi
njegova usoda: to poimenovanje se ni
»prijelo«. Značilno za ta predlog je bilo, da
je bil premišljeno in natančno izdelan —
prav s tem pa nas opozarja, da za uveljavitev
nekega termina očitno ne zadostuje zgolj
koncizna utemeljitev, tj., njegova jasnost
(pomena) in razločnost (glede na druge
termine), ampak tudi splošna sprejetost
tako znotraj kot zunaj strokovne javnosti.
Gre za preprosto dejstvo, da tisto, kar je
smiselno za eksperte, ni nujno smiselno
tudi za druge; kar je novo in utemeljeno,
ne nadomesti nujno starega, manj doreče-
nega. Zakaj? Razvitost profesionalnega
okolja (različni pristopi, teoretski koncepti,
dialog med različnimi, ne zgolj med enako
mislečimi) je nujen pogoj za vsako termino-
loško inovacijo. Ta pogoj omogoča teoret-
sko sintezo, ki se praviloma porodi v glavah
kreativnih posameznikov, ne pa v kolektivi-
teti (pa naj bo ta še tako profesionalna) —
vendar je to šele pol poti. Drugo polovico
terminološke inovacije predstavlja njena
prezentacija strokovni in laični javnosti, ki
vzbudi reakcije te javnosti (če jih) in sproži
učinke novega termina, ko je dosežen
konsenz o njegovi uporabi. Ti učinki pa
skoraj vedno odstopajo od začetnih priča-
kovanj, saj bolj ko je termin dejansko
inovativen, bolj nepredvidljive so posledice
njegove uporabe. Nepredvidljivi učinki
novih terminov seveda niso nujno slabi,
ampak so tudi dobri; in celo slabi niso nujno
škodljivi. Oboji namreč pomnožijo pestrost
idejnega, normativnega in (celo) institu-
cionalnega okolja, ki je nadaljna »hrana« za
raznovrstne idejne kombinacije — tudi na
področju terminologije. In šele vse to
skupaj sestavlja terminološko inovacijo.
Če torej tvorbe novega termina (tj.,
predloga) ne sprejme širši krog uporab-
nikov in če učinkov njegove uporabe vsaj
približno ne spremljamo, potem ne gre za
inovacijo. Na ta krog opozarjam zato, ker
so znotraj njega očitno možne številne
komplikacije in presenečenja: od tega, da
neki termin ne postane inovacija, ker ga
okolje ne sprejme, čeprav je predlog lahko
zelo dober (npr. boetika^, do nasprotne
možnosti, ko se kakšno terminološko skr-
pucalo uveljavi po zaslugi imitacije tistega,
ki ga je pač prvi uporabil. Ko v takem
primeru nepremišljena uporaba nekega
termina postane pogosta, začne namesto
argumentacije delovati inercija, prvotna
imitacija pa se nekako »tradicionalizira« in
postane rutina. V tem primeru seveda ne
261
SREČO DRAGOŠ
gre za nobeno inovacijo, pa čeprav se je npr.
termin še tako dobro »prijel«.
Drugačen primer, a z enako usodo, je
termin »ljudje, ki potrebujejo pomoč za
samostojno življenje« (Zaviršek 1995).
Namen je bil, da bi s tem predlogom
nadomestili druge termine, npr. »ljudje z
učnimi težavami«, »ljudje s posebnimi
potrebami«, »ljudje s prizadetostmi«, »ljudje
z različnimi poškodovanostmi«, »duševno
prizadeti« ipd. Značilno za uvajanje tega
termina — v nasprotju s prejšnjim, »klasič-
nim« primerom — je izrecno sklicevanje na
interese uporabnikov in ob tem na potre-
bo, da se doseže prerazporeditev moči med
označevanci in profesionalci. Alterna-
tivnost tega predloga je bila zlasti v načinu
argumentacije. Novi termin, ki naj bi
okrepil pozicijo uporabnikov, je podprt z
diametralno nasprotni argumenti, ki sicer
veljajo za strokovno izrazoslovje. Njegova
prednost naj bi bila med drugim v tem, da
ima namesto čim manjšega števila besed
več besed, namesto enoznačno oprede-
ljenega pomena omogoča širše razume-
vanje osebe in človeškosti, »lažno znanst-
venost in eksaktnost morajo zamenjati
antropološko emski opisi« itn. (ibid:. 285).
Enostavneje rečeno: prednost novega ter-
mina naj ne bi bila v večji, ampak manjši
jasnosti, saj cilj ni natančnost pomena (ki
jo strokovnjaki izrabljajo za kategoriziranje
in ločevanje ljudi, da lažje manipulirajo z
njimi), ampak je cilj drugje — povečati moč
uporabnikov na račun strokovnjakov. Da
zadeva ni tako enostavna, opozarja celo
sama avtorica v svojih poznejših tekstih.
Namesto predlaganega termina se vrača k
starim poimenovanjem »ljudje z duševnimi
motnjami« in »ljudje s prizadetostmi«
(Zaviršek 1997:44), hkrati pa je precej bolj
kritična tudi nasploh do uvajanja novih
terminov in njihove koristnosti za uporab-
nike iibid:. 49-50).
In prav za to gre: ni dvoma, da lahko
termin okrepi ali ublaži stigmo. Ni dvoma,
da lahko tisti, ki s kom manipulira, to počne
s pomočjo institucionalnih pravil, z infor-
macijami, s teorijo, a tudi z uporabo jezika,
simbolov, celo z obleko, z nasmeškom na
obrazu ali pa z atomsko bombo. Manipu-
lirati je mogoče s čemerkoli (celo s tako
demokratičnim medijem, kot je Internet,
česar si njegovi navdušenci na začetku niso
mogli predstavljati). Toda pričakovati, da
lahko s spremembo strokovne termino-
logije neposredno redistribuiramo moč v
socialnih interakcijah, in videti v tem naj-
pomembnejši motiv za tovrstne inovacije
— taka pričakovanja so iluzorna. Beseda je
v komunikaciji res orodje, kar pa ne
pomeni, da je tudi kladivo, ki ga lahko komu
izpulimo iz rok in ga damo komu drugemu.
Primer take, tako rekoč ekstremne inve-
sticije pričakovanj v terminologijo lahko
preberemo npr. v uvodu k Brandonovem
priročniku za osebje v socialnih službah.
Tam naj bi zamenjava enega termina
(»duševno prizadeti«) z drugim (»ljudje z
učnimi težavami«) pomenila nič manj kot
merilo za uspešnost celostnega reformi-
ranja socialnih ustanov, kajti »če bo tudi ta
tnadomestni] izraz postal psovka, bomo
vedeli, da reforma ni bila tako uspešna, kot
si želimo« (Flaker 1992:4). Zaradi tega lahko
ta uvod k odličnemu priročniku, žal,
razumemo tudi tako, kot da bi kdo držal figo
v žepu; s pretiranimi pričakovanji od novih
terminov se postavlja ves projekt drugačnih
odnosov do uporabnikov pod vprašaj.
Kakšna žalost bi bila, če bi zaradi nespre-
jetosti novega (dobesedno prevedenega)
termina podvomili v uspešnost celotne
reforme, ki jo priročnik spodbuja.
Torej — pretirana pričakovanja od ter-
minoloških sprememb lahko bolj škodijo
kot koristijo, saj zamegljujejo različne
problemske ravni. Vemo, da se mono-
poliziranje moči v interakcijskih odnosih
ne dogaja na enak način kot npr. na ravni
vse organizacije, spet drugače poteka na
ravni celostne normativno-pravne regu-
lacije (organizacij, finančnih virov), dru-
gače je v politiki ali pa v ekonomiji, v
znanosti itn. Trditi, da je na vseh teh ravneh
terminologija izjemnega pomena, ali pa
trditi nasprotno, da nikakor ni pomembna,
sta ekstrema, ki izkrivljata vse tisto, kar je
vmes.
Ti očitki ne letijo na avtorje, ki sem jih
omenil, ampak na implicitna pričakovanja,
ki tudi sociali niso tuja in se družno po-
javljajo v obeh ekstremih (in pri tem imamo
vsi »zasluge«). Če se npr. za sistematično
262
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Opazovanje in merjenje skupinsko-dinam-
skih interakcij ne moremo opreti na
običajne postopke »etablirane« znanosti,
potem prehitro rečemo, da se to ne da ali
da je kaj takega v socialnem delu celo
škodljivo. V drugo smer pa gre ekstrem, ko
v želji, da bi bil postopek videti bolj
»strokoven«, nekritično prisvajamo termine
iz drugih strok (po navadi raje iz psihologije
in medicine kot iz sociologije!).
Pri tem ni odveč opozorilo, da se termi-
noloških problemov nikoli ne bomo mogli
znebiti. So del človekove narave (dobe-
sedno), saj izvirajo iz paradoksa, ki je
značilen za človeško bitje vsaj zadnjih sto
tisoč let, od izuma govora dalje. Paradoks
je v tem, da mišljenje ni možno brez besed,
z njimi pa ne moremo izraziti vsega, kar
mislimo. Zlasti socialno delo se srečuje s
konkretnimi primeri, ki dokazujejo, kako »v
človeških odnosih vedno obstaja proble-
matična protislovnost med verbalnimi kodi
in dejanskim vedenjem« (Scott 1971: 194).
Od tod večno vprašanje: ali je mogoče to
protislovje res dokončno preseči?
Ludwig Wittgenstein, ki se je ukvarjal s
filozofijo jezika, je prišel do sklepa, da
»razum pri naskoku na meje jezika stakne
buške«. Iz te trditve pa je izpeljal nasvet, naj
se zato pri besedah ne sprašujemo »po
pomenu, ampak po rabi« (cf- Kunzmann
1997: 215, 221). Kako to razumeti?
Dober primer uporabe zgornjega napot-
ka lahko najdemo v novejšem Flakerjevem
članku. V njem avtor v zvezi s psihiatrijo
govori o taktikah prevajanja, o polemič-
nosti (ki razbija obstoječe označevalne
prakse), o opisnosti konkretnega, o difuz-
nosti vsakdanjih izrazov, o diagramatičnosti
razmerij, o programskosti novih besed, o
večznačnosti in o težavah z govorjenjem.
Prav te (nazorno opisane) strategije opo-
zarjajo na rabo besed, česar bi se socialno
delo moralo pogosteje posluževati — a z
izrecnim opozorilom, ki ga avtor navaja že
na začetku istega članka, namreč,
da novi izrazi ne pomenijo nujno praktičnih
sprememb. Jezik sam po sebi ni tako močan,
da bi spremenil dejanski status duševnega
bolnika v uporabnika služb duševnega
zdravja, če ga ne spremljajo tudi stvarne
spremembe (Flaker 1997: 3).
Prav citirani članek, kot rečeno, prepri-
čljivo ilustrira pomen uporabe govorice in
terminov. Hkrati s tem pa nas tudi opozarja,
da zgornji Wittgensteinov napotek (ne
spraševati »po pomenu, ampak po rabi«)
nikakor ne pomeni, da naj z osredoto-
čanjem na rabo zanemarimo pomen. Ne
spraševati se po pomenu pomeni samo to,
da naj se ne sprašujemo zgolj po pomenu
— ne pomeni pa, da naj se sprašujemo samo
po rabi. Spraševati po rabi ne pomeni nič
drugega kot spraševati o tem, kako se
uporablja pomen, tj., kaj komu v danem
trenutku kaj pomeni, kako to razume in
kako ravna s tem razumevanjem (v nasprot-
ju s kom drugim, ki rabi enake besede v
drugačni situaciji). Opozarja na kontekst,
ki lahko odločilno vpliva na pomen, izražen
v govornem aktu. Kontekstualizacija lahko
določa pomen celo v tolikšni meri, da se že
s samo rabo spremeni namen v dejansko
akcijo. Če tega ne upoštevamo, nam lahko
celostna situacija ostane nerazumljiva ali pa
celo toleriramo nasilje.
Kako pa je mogoče neki namen že s
samo rabo spremeniti v akcijo? Kako se
lahko npr. ista izjava, ki znotraj določenega
konteksta izraža namen, spremeni v akcijo,
ča ji spremenimo kontekst?
Preprost primer: termin »DA«, s katerim
ena oseba drugi pove svojo namero, da se
hoče poročiti z njo, velja v običajnem
kontekstu (vsakdanjosti) za izražen namen,
medtem ko isti termin (»DA«) nenadoma
postane socialno delovanje, če se njegovo
izrekanje zgodi v spremenjenem kontekstu,
npr. v kontekstu poročne procedure. V tej
novi situaciji ne gre več za izražanje namena
(za napoved nekega delovanja), ampak se z
isto besedico zgodi že delovanje samo, ki
se ne izvrši šele naknadno kot posledica
govornega akta. Neinformirani opazovalec
poročne ceremonije, ki bi se osredotočil
samo na pomen samega termina (»DA«), ne
glede na kontekst, bi ne razumel ničesar.
Skratka, Wittgensteinovo osredotočenje na
uporabo terminov namesto na njihov
pomen nas res opozarja na kontekst (izre-
kanja), vendar ta lahko ostane nerazumljen,
če zanemarimo pomen, ki se spreminja z
263
SREČO DRAGOŠ
uporabo terminov v določenem kontekstu
(več o razliki med pomenom in terminom
v tretji točki).
Tu se vračam k terminološkim disku-
sijam, s katerimi ponazarjam začetno raven
aktualnosti terminov, tj., praktične razloge
za njihovo pomembnost. V tretjo skupino
teh diskusij sodi še vedno vroča polemika
o terminih »invalidnost«/«hendikepira-
nost«. Od prvega, »klasičnega« primera, ki
sem ga omenil najprej, se ta diskusija raz-
likuje po tem, ker nikakor ni zgolj strokov-
na (v smislu utemeljitve teoretskih kon-
ceptov), ampak je tudi ideološka in pre-
stižna. To pa zaradi dveh razlogov, po
katerih se ta debata loči od prejšnjih
primerov:
• ker gre za uveljavitev ene »resnice« na
račun druge z namenom, da se spremeni
obstoječi način razdelitve denarja med
uporabnike in njihove organizacije,
• in ker gre za uveljavitev ene orga-
nizacije nasproti drugi.
Kar sem tu povzel zelo grobo, je po
mojem mnenju ključno referenčno ozadje
te polemike, čeprav je ta navzven videti
zgolj terminološka (seveda ne mislim, da
je s tem kaj narobe: pod pogojem, da tega
ozadja ne ignoriramo in ne skrivamo!).
Omenjena polemika odstopa tudi od prej
omenjenega »alternativnega« pristopa, ki je
sprva terminološke novosti, tako se zdi,
uvajal s prevelikimi pričakovanji glede
destigmatizacije in emancipacije. Tu je
ravno narobe: spor med »invalidnostjo« in
»hendikepiranostjo« ne izhaja iz predpo-
stavke o zaroti strokovnjakov proti laičnim
uporabnikom, ampak iz dejanskega sooča-
nja dveh institucionalno organiziranih
uporabniških skupin, ki svoje interese in
socialno identiteto izražajo v nasprotnih
terminih. Na tej temeljni ravni (civilno-
družbeni kontekst) sta seveda oba termina
dopustna, smiselna in koristna. Tako kot je
na pravni ravni zagotovljena svoboda
govora, mišljenja in združevanja, enako
mora biti tudi na socialni ravni s svobodo
(samo)označevanja. Problem pa se dodat-
no zaostri, če se s tem označevanjem
(čeprav ne zaradi njega!) spreminja tudi
finančna, strokovna, zakonodajna in politič-
na regulacija vprašanj, okrog katerih se
uporabniki združujejo in od katerih so
življenjsko odvisni. Ko se termini za neko
skupinsko identiteto prevajajo (preverjajo)
v teoretski razmislek (kar počnejo profesio-
nalci) z namenom, da predstavijo posledice
alternativnih regulacijskih mehanizmov, o
katerih se bo na koncu odločalo na ministr-
ski oz. državni ravni (ob prenovi zakono-
daje), takrat terminološka razprava dejan-
sko postane tudi politična razprava. Ne
zaradi zgrešene f loskule, da je pač vse, kar
je osebno, tudi politično, ampak zaradi
dejstva, da neka razprava, sprožena na ci-
vilno-družbeni ravni, očitno lahko preraste
začetno raven oz. samo sebe tedaj, ko se
obrača tudi na državne akterje (stranke,
ministrstva, lobije), da se kaj spremeni,
omogoči ali onemogoči. Seveda bi bila
politika, ki se temu ne bi odzvala, slaba
politika, in civilna družba, ki tega ne bi
uporabljala, bi ostala fragmentirana. Moja
poanta pri tem primeru pa je, prvič, da se
lahko katero koli vprašanje (tudi termino-
loško!) pojavlja na različnih ravneh, ne
glede na bolj ali manj razvidno ozadje. In
drugič, da se morajo takrat, ko se to zgodi,
vprašanja tudi obravnavati v okviru različ-
nih logik oz. pravil, ki so lastna eni ravni,
torej različna od drugih. Dokler gre zgolj
za soočenje pripadnikov ene in druge
skupine oz. organizacije (na civilni ravni),
si ne more, kot rečeno, nihče lastiti pravice,
da drugemu diktira identiteto, pa čeprav
zgolj na ravni enega samega termina.
Drugače je, ko gre za strokovno debato o
ustreznosti takega ali drugačnega koncepta
pomoči ljudem: tu je merodajen teoretski
premislek in ekspertna evalvacija možnih
posledic, ne pa demokratična procedura
(zato strokovni problemi niso rešljivi s
preglasovanjem niti s pogajanjem). Spet
drugačna logika velja za politično raven,
kjer ne more veljati za glavni kriterij
strokovnost (to bi bil scientizem), še manj
sklicevanje na nek parcialen civilni interes
(korporativizem), pač pa je odločilno
razmerje moči med tistimi, ki so poobla-
ščeni za odločanje o tem.
c) Tretji razlog pomembnosti termino-
loških vprašanj v socialnem delu pa je
neposredna ijace to face) interakcija z
uporabniki, ki je za socialno profesijo
264
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
nujnost, brez katere ne more uresničevati
svojega poslanstva. V tem smislu je socialno
delo bližje medicini, pedagogiki ali psihia-
triji kot pravu, sociologiji ali ekonomiji. Zato
mora biti tudi celotna profesija drugače
organizirana, od profesionalnih in upo-
rabniških združenj do načina izobraževanja
in zlasti tipa izvajalskih organizacij. Dejstvo,
da je stik med ekspertom in uporabnikom
neposreden in individualen — da je tak
odnos pravilo in ne izjema —, postavlja tudi
vprašanja terminologije pred dodatne
zahteve. Terminološka validnost ne more
biti krojena zgolj po strokovni eksaktnosti,
ampak mora biti ob tem prilagojena tudi
pogovornemu jeziku. Ta sicer strokovne
terminologije ne diktira, ne sme pa biti
ignoriran. Komunikacija je sinteza infor-
macije, sporočila in razumevanja, kar
pomeni, da je za njeno funkcionalnost
ključna razlika med temi elementi, ki ne
sme biti zabrisana, npr. s preveč ekso-
tičnimi tujkami, z dolgoveznimi izrazi ali s
premalo jasnimi pomeni. Komplikacije
hujše vrste, ki iz tega izhajajo, omenjam v
točki dve.
d) Četrti razlog za pomembnost termi-
nologije v socialnem delu je najbolj splo-
šen, saj izhaja iz razlike med družboslovjem
in naravoslovjem. Naravoslovne znanosti si
lažje privoščijo zožitev terminoloških
problemov zgolj na spretnostna vprašanja
(takega ali drugačnega ravnanja s čim),
medtem ko se družboslovje že po definiciji
ne more omejiti samo na terminus techni-
cus. Družboslovne discipline se ukvarjajo
z družbenim svetom, ki se od sveta narave
razlikuje najbolj v tem, da je proizveden od
ljudi in za ljudi. Družbeni svet je konstrukt,
konstituiran s človeško dejavnostjo, kar
pomeni, da so merila in presoje o njegovi
ne/smiselnosti, ne/razumljivosti, ne/
ustreznosti, ne/razvidnosti itn. v tesni zvezi
z jezikom, ki ga uporabljamo. Za razliko od
naravoslovja ni komplikacija le v tem, da
jezik določa opis nečesa, ampak da se že to
»nekaj« vzpostavlja prav z jezikom, ki
omogoča njegov opis. Sleherna družba,
organizacija ali socialna tvorba je sistem
komunikacij, ki se producirajo iz drugih
komunikacij s pomočjo komunikacij, pri
čemer je jezik temeljno orodje te produk-
cije. Od tod problemi z razumevanjem in
razlago družbenega sveta, ki so že v izvoru
drugačni od tistih, ki jih poznajo naravo-
slovne znanosti. Na to drugačnost se nanaša
Giddensov izraz dvojne hermenevtike
(obravnavan v naslednjem razdelku).
Sklep. V tej prvi točki sem poskušal
»rehabilitirati« praktične oz. uporabne
razloge za terminološko skrb v socialnem
delu. Ta skrb je, kot rečeno, štirikrat
pomembnejša kot v večini drugih profesij,
in sicer (a) zaradi profesionalnega razvoja,
(b) zaradi aktualnih terminoloških pole-
mik, ki jih ne smemo imeti za jezikovno
dlakocepstvo, (c) zaradi interakcijskega
značaja sociale, ki neposredno dela z
uporabniki, in (d) zato, ker se socialna
profesija sooča s svojim »predmetom«
drugače kot naravoslovje, kljub temu, da je
naravoslovna logika služila za začetno
šablono družboslovnih znanosti.
RAVEN »DVOJNE HERMENEVTIKE«
Tu gre za probleme na drugačni ravni. Izraz
opozarja, da vsak teoretski pripomoček, ki
ga ekspert uporabi, na neki način že s samo
uporabo postane »oblika življenja, katere
koncepte moramo obvladati kot način
praktične dejavnosti, ki producira posebne
tipe opisov« (Giddens 1989: 185). Upošte-
vanje tega je prvi del hermenevtične na-
loge. Drugi del pa izhaja iz dejstva, da tudi
ekspertove konstrukcije (npr. strokovni
termini v našem primeru) izhajajo iz tistega
univerzuma pomenov, »ki so ga konstitui-
rali že sami družbeni akterji v pomenskih
okvirih« — te pa spet vsaka profesija »znova
interpretira v svojih teoretskih shemah, ki
posredujejo vsakdanji in tehnični jezik«
(ibid.). Preprosto rečeno: ko koga oprede-
limo za »soseda«, »klienta«, »gospoda«, »bol-
nika« ipd., tisti hip vzpostavimo interpreta-
tivno shemo, v kateri se znajdeta oba.
Znajdeta se v dobesednem smislu, ker prav
ta shema postane pomembna referenca
osmislitve njunega znajdenja, saj bi mimo
nje ali brez nje nihče od njiju ne mogel
zadovoljivo opisati vzpostavljenega odnosa
(ki je vselej vzajemen). Brez tega poimeno-
vanja se ne bi mogli znajti v nastali situaciji,
265
SREČO DRAGOŠ
ki je Z njim bistveno obeležena. Zato
Giddens tudi v tej zvezi govori o povsem
praktičnih učinkih, ki si jih lahko npr.
precej nedolžno demonstriramo s preho-
dom s »ti« na »vi« pri naslavljanju poznanega
osebka (ali pa narobe); »kratek stik«, ki
nastane, je praktični učinek spremenjene
interpretativne sheme. Tega ne moremo
zanemariti niti pri rabi strokovnih termi-
nov, pa naj bodo še tako domišljeni, niti pri
njihovi izdelavi. Definiranje »soseda«,
»klienta«, »gospoda«, »bolnika« — da bi s
fiksiranjem terminskega pomena posredo-
vali med običajno vednostjo in ekspertno
govorico — ne more potekati neodvisno od
vsakdanjih pomenov. Te sicer preobliku-
jemo in si jih prirejamo, a tega ne moremo
početi povsem poljubno (podobno kot
lahko npr. iz gline delamo posode poljub-
nih oblik, a pri tem ne smemo pozabiti, da
gre še vedno za glino). V tem smislu je
»dvojna hermenevtika« pomembna tudi za
strokovno terminologijo. Če je njena
funkcija v posredovanju med vsakdanjim in
nevsakdanjim jezikom, si strokovno izra-
zoslovje ne more privoščiti brezbrižnosti
do vsakdanjosti, čeprav strokovni termini
niso njen del. Hkrati pa morajo ohranjati
prav to razliko med obema ravnema (jezika,
resnic), sicer sploh niso potrebni. Zato pri
»prevajanju« ne gre niti za ignoriranje niti
za zanikanje te razlike, ampak za inter-
penetriranje, kjer se razlika znotraj vzpo-
stavljene povezave (med eno in drugo
ravnijo) ohranja, ne pa izgine. Zato ter-
minoloških problemov, ki pri tem nastajajo,
ne moremo zajeti z dilemo abstraktno/
konkretno (to nasprotje je aktualno za
naslednjo raven, ki jo omenjam pod točko
tri).
Primer: za posredovalno oz. »prevajal-
sko« funkcijo je seveda ustrezno, če v
situacijah, ko naletimo na stigmatizirajoče
termine, uporabljamo subverzivne strate-
gije. Te strategije, ki jih Flaker (1997) dobro
utemelji, so uporabne, upravičene in ko-
ristne. Problematičen pa je način argumen-
tacije, če se smiselnost teh strategij uteme-
ljuje s sklicevanjem na nasprotje abstrakt-
no/konkretno. Flaker izpeljuje kritiko
psihiatričnih terminov iz zavračanja abs-
trakcije pri njihovem konstruiranju, ker da
se s tem reducira kompleksnost fenomena,
na katerega se termin nanaša. To naj bi bila
napaka, zaradi katere »o fenomenu ne
dobimo dinamične predstave stvarnosti«,
kot se izrazi (pp. cit.\ 3), s tako okrnjeno
predstavo pa potem manipulirajo eksperti.
Kot da je mogoč termin, strokoven ali
nestrokoven, ki bi bil osvobojen vsakršne
abstrakcije in bi zato odražal fenomen v
celoti. Takega termina ni. Ravno zaradi tega,
ker to ni mogoče, je raba terminov smiselna
— ti funkcionirajo kot jezikovno sredstvo za
izražanje pojmov, ki se nanašajo na naj-
splošnejše lastnosti neke stvarnosti. Zato jih
ne moremo nikoli dobiti brez abstrahiranja
in na način, ko bi izražal povsem določeno,
enkratno lastnost konkretne stvari ali
pojava v danem času in prostoru. Noben
termin ne zmore povzeti nobenega feno-
mena v celoti. Še tako preprost, »neab-
strahiran« termin iz vsakdanjega življenja,
npr. drevo, je nosilec pojma, ki je že na
samem začetku abstrahiran od tistega
konkretnega fenomena, pred katerim sem
ob določeni uri dneva v določenem gozdu,
pred tisto enkratno, neponovljivo rastlino,
na katero se nanaša moje izrekanje tega
termina. Tudi če skušam pri opisu upo-
rabljati določnejše, manj abstraktne ter-
mine — npr. listnato drevo ali veliko
listnato drevo, še natančneje, veliko staro
listnato drevo z votlim deblom na robu
jase —, še vedno izrekam termine s kopico
abstraktnih pojmov, ki se nanašajo na
splošne lastnosti (velikost, listnatost, votlost
itn.), katerih nadaljnja konkretizacija bi spet
zahtevala nove termine...
Pri tem se strokovna terminologija
razlikuje (od običajne) zato, ker so merila
za abstrahiranje bistvenih od nebistvenih
lastnosti drugačna kot v vsakdanji govorici.
Vprašanje je, kaj se abstrahira od česa, in
ne, ali se to naj sploh počne. In navsezadnje,
če bi bilo res, da je problematično že
abstrahiranje samo kot tako, kako je potem
mogoče na istem mestu meglenost psihia-
tričnih terminov zavračati z argumentom,
da »imajo prevelik in preširoko uporabljan
pojmovni obseg, ki lahko zajame skoraj
neskončno množico znakov« iibid.)? Nav-
sezadnje bi lahko tudi alternativnim ter-
minom (anti-psihiatričnim), ki so bolj
266
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Opisni in se bolj naslanjajo na vsakdanji
jezik, očitali isto, tj., večpomenskost in
nedefiniranost. Problem torej ni v abstrahi-
ranju kot takem, ampak v načinu, kako se
to počne. Tisti termini, ki so v profesionalni
psihiatriji neustrezni in zavajajoči, so očitno
taki zato, ker pri njihovi tvorbi »zdravo-
razumski« postopek ni bil zamejen na tisto
najmanjšo mero, po kateri se razlikuje
profesionalna logika od človeka z ulice. Če
npr. vedenje koga označim za »čudno«,
ekspert pa za »shizofreno«, potem priča-
kujem, da bo ekspertova odločitev za
njegov termin temeljila na drugačni defini-
ciji pomena, ki je v nasprotju z mojo —
vsakdanjo — določnejša, strožja in ožja,
primerljiva in preverljiva s čim večjim
številom tistih lastnosti, ki jih arbitrarne
konvencije v terminu »čudno« ne zajamejo.
Če se pokaže, da med obema terminoma
ni bistvene razlike, to seveda ni slabost
pogovornega jezika, ampak tistega, ki skuša
biti strokoven.
POJMOVNA RAVEN
Zato glavni (najpogostejši) zapleti v termi-
nologiji niso terminski, ampak pojmovni.
Termin je izražanje pojma na jezikovni
način, tj., z besedo ali sklopom besed. Ni
nujno, da že vsak termin vsebuje pojem
(npr. beseda »Sava« je zgolj ime za reko ali
tovarno), nujno pa je, da se vsak pojem
izrazi s terminom (npr. pojem »reke«,
»tovarne«). To pomeni, da je za ustreznost
pomena merodajen zlasti način povezave
med besedo in pojmom (in ne npr. stopnja
abstrakcije). Termini kot nosilci pojmov
izražajo miselne predstave o lastnostih
vsega tistega, kar jepred(se-po)stavljeno in
kar zaznamo s čutnim aparatom. Z njim
dobimo zaznavo, ki je po eni strani dolo-
čena s psihičnim stanjem, v kakršnem smo
(razpoloženje, čustva itn.), po drugi strani
pa z empiričnimi podatki, ki nam jih
posredujejo čutila in ki se nanašajo na
konkretno stvar, ki je pred nami. Ko se ta
zaznava poveže z našim izkustvom o
prejšnjih zaznavah, tj., z našim mišljenjem
o njih, dobimo predstavo (česa). S tem se
predstava že oddalji od empirije (oz.
izkustva, vezanega na čutno stvarnost); z
vsakršnim nadaljnjim spraševanjem v
smislu »kaj to je«, »zakaj«, »čemu«, »kako«, pa
se še bolj oddaljujemo od neposredne
zaznave. Vsako spraševanje torej že na
samem začetku procesira misel v smer, ko
posamične, enkratne, neponovljive in
slučajne podrobnosti konkretne stvari, v
katero zremo, soočamo z drugačnimi
posamičnostmi, enkratnostmi, neponovlji-
vostmi in slučajnostmi na neki drugi
konkretni stvari. S tem se zavemo podob-
nosti in različnosti med njima. To je
postopek primerjanja, ki nam streže kot
podlaga za razčlenjevanje neke skupne
lastnosti na posamezne sestavine. Merila o
tem, kako razpoznati tisto skupno, dolo-
čamo sami, in v tem smislu je analiza
interesno pogojena. Z zavedanjem o pove-
zavi med elementi in z njenim povzema-
njem (s sintezo) izluščimo bistvene od
nebistvenih lastnosti, in če-se naprej
osredotočamo na prve, ne pa tudi na druge,
izvajamo abstrakcijo. Šele ko na ta način
abstrahirane lastnosti stvari ali pojava
posplošimo tudi na čim več drugih prime-
rov, smo dobili (z generalizacijo) pojem, ki
mu izberemo ustrezen jezikovni izraz
(termin). To pomeni, da se s primerjavo,
analizo, sintezo, abstrakcijo in genera-
lizacijo strokovni pojmi razlikujejo od
običajnih v načinu, kako se to naredi, ne
pa, da se sploh to naredi. Odločilno vpraša-
nje za njihovo ekspertnost je, kako je ta
postopek izpeljan, kontroliran, sistema-
tiziran — ne pa, ali se nam posreči z nekim
pojmom zaobjeti celotno »Resnico« feno-
mena, prodreti v stvar »na sebi« ali kaj
podobnega. Znanost, ki tega ne upošteva,
je ali slaba ali pa sploh ni več znanost.
Vsaka strokovna »resnica«, abstrahirana
v ekspertnih pojmih, je proizvedena z
interesno motiviranim postopkom. Različ-
nost postopkov, izvedenih v različne smeri
po različnih namenih (intencah), nujno
proizvaja več »resnic« o nekem fenomenu,
med katerimi ni generalnega arbitra. Zato
se tudi najobičajnejši fenomen, ki si ga
lahko mislimo — recimo fenomen »zelenega
listja« —, kaže popolnoma drugače lačnemu
vegetarijancu kot pa biologu, ki ga znanst-
veno razvršča, spet drugače ga dojema
267
SREČO DRAGOŠ
umetnik, ko ga uporabi za tihožitje, čisto
nekaj drugega pomeni razgretemu turistu,
ki išče senco itn. Čeprav imajo vsi opravka
z istim predstavljenim (z istim listjem pred
njimi), ne gre za isto predstavo o njem. Vsak
od njih ga nujno vidi, čuti, razume in
vrednoti na različne načine ter (lahko)
izraža ta fenomen v drugačnih terminih. Od
tod razlike med vegetarjančevo, znanst-
veno, umetniško ali »turistično« resnico.
Različnost teh resnic ni v tem, da bi bila ena
večja ali manjša od druge, ampak v tem, da
izhajajo iz različnih intenc in da nastajajo z
različnimi intencionalnimi postopki (tj.,
povezavami med nami in tistim, kar je pred
nami, ter med mišljenjem, predstavljanjem
in željenjem teh povezav), kar velja celo v
primeru istega intencionalnega objekta
(konkretnega listja). s
Enako je s termini. Preciznosti pojmov
ne moremo ocenjevati po tem, ali smo jih
dobili z abstrahiranjem ali pa smo se temu
izognili. Merila o tem določa njihova
uporabnost znotraj horizonta resnic, iz
katerega izvirajo in kateremu strežejo. Zato
znanstvene termine določa znanost, umet-
nostne umetnost, religijske religija itn. Da
mora biti družboslovje, zlasti socialno delo,
pri »prevajalskih« problemih izrecno
pozorno še na razliko med znanstvenim in
neznanstvenim (vsakdanjim) — to ravno
pomeni, da te razlike ne odpravlja, saj bi
sicer odpravili tudi kriterije za oblikovanje
in kritiko samih terminov. Zato npr. v zvezi
z znanjem, močjo in socialnim delom tudi
Howe izrecno poudarja:
Socialni delavec se mora, kot družboslovni
znanstvenik, usmerjati v preučevanje social-
nih pomenov in ne v raziskovanje objektivne
resnice. (Cf. Everitt 1992: 123)
Sklep. Razlika med praktično (1), herme-
nevtično (2) in pojmovno (3) ravnijo nas
opozarja na razločevanje, ne pa na loče-
vanje med njimi. Strokovna terminologija
se mora ozirati na vsakdanji svet in njegovo
pomenskost, a ne zato, da v njej ostaja,
ampak da se na njem vzpostavlja, ko ga
presega. To velja na vseh treh ravneh.
Razlikovati jih je koristno tudi zato, ker je
omenjeni poudarek na praktični (uporab-
niški) ravni najmanj viden, na drugi ravni
(hermenevtike) je, nasprotno, najbolj
izpostavljen, saj je odvisen zlasti od eksper-
tov, medtem ko nas tretja raven (z razliko
ekspertno/običajno) opozarja na »samo-
omejitve« pri takem početju, tj., na domet
strokovne terminologije pri izrekanju
resnic o stvareh in ljudeh. Strokovne res-
nice so torej nujno abstrahirane in delne,
podobno kot vsakdanje resnice — hkrati pa
so od njih drugačne, ker so drugače
proizvedene, in ravno zato so potrebne.
11. DEL
Omenjene tri ravni je koristno upoštevati
tudi pri dilemi, ko se odločamo med
termini klient/Mientka, stranka ali uporab-
nik/uporabnica. Če pri tem ostajamo zgolj
na prvi, praktični ravni, je to terminološko
vprašanje verjetno najenostavneje rešljivo
na način, ki ga predlaga Malcolm Payne
(1995: XV-XVI). Avtor se preprosto postavi
na stališče, ki je izrazito pragmatično,
namreč, da vsak izraz, če ga začnemo v
socialnem delu uporabljati univerzalno
(namesto drugih dveh), učinkuje bolj
zamegljevalno kot pa razjasnjevalno. Če na
primer kot uporabnika iservice user
oziroma user) opredelimo vsakogar, ki
prejme kakršno koli socialno pomoč,
uslugo ali storitev, potem gre ravno za
»objekt profesionalne terapevtsko orien-
tirane ustanove« in omenjeni izraz ni
najbolj ustrezen. Z izrazom uporabnik
mislimo nekoga, ki je avtonomen, ki
razpolaga z neko količino moči (empo-
wered user), ki ima določene pravice glede
kontrole servisnih storitev itn., ravno s temi
željenimi lastnostmi pa, opozarja Payne,
lahko »ustvarjamo napačen vtis«, kjer je
dejansko razmerje med laikom in eks-
pertom popolnoma drugačno.
Ne želim zanikati vrednosti profesionalno,
terapevtsko-usmerjene storitve, če je ta
zaželena, primerna in učinkovita. Skratka,
nočem se izogibati hkratni uporabi terminov
klient in pacient, kadar je to smiselno. (Jbid:.
XV.)
268
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Gre za očitno pragmatično stališče, ki je
izrecno usmerjeno proti primerom, ki sem
jih v prejšnjem razdelku opredelil kot
ekstremne investicije pričakovanj v termi-
nologijo (pod točko 1 a, b). Če npr. v
klasičnih (na Slovenskem najpogostejših in
tradicionalnih) programih psiho-socialne
pomoči psihiatri govorijo o pacientih,
potem ni razloga, da bi te osebe v istih
programih v istih ustanovah socialni
delavci opredeljevali s kakšnim bolj »eman-
cipatornim« pojmom (uporabnik). Psi-
hiatrov pacient, čeprav ga socialni delavec
naslavlja »uporabnik«, ostane pacient, ko se
vrne k psihiatru. Težko se je torej izogniti
vtisu, da sprememba terminologije v
primeru, če vse drugo ostane nespreme-
njeno, pomeni zgolj označevalski domislek
ekspertov, ki se skušajo razlikovati od druge
vrste ekspertov; vse skupaj je lahko le »boj
za duše« različnih pooblaščencev, ki so
plačani za to. Do takega sklepa pridemo, če
izhajamo zgolj iz pragmatizma in v tem
smislu ima Payne prav, ko za različne vloge
ljudi (v različnih ekspertnih sistemih) pač
uporablja različne termine.
Če ta terminološki predlog premislimo
še na drugi in tretji ravni, pa postane
Paynova rešitev pomanjkljiva ali celo
vprašljiva. V prvem razdelku smo videli, da
zgolj praktični kriterij ne zadostuje. Herme-
nevtičnim problemom (druga raven) se ne
moremo izogniti oz. jih odmisliti, saj vsak
teoretski pripomoček, ki ga uporabi eks-
pert (tudi terminski), producira posebne
tipe opisov, ki naj bi bili po eni strani
skladni s teoretskimi shemami profesije, po
drugi strani pa termini ne morejo biti
povsem poljubni, saj z zanemarjanjem
vsakdanjega (a-teoretskega) sveta ne bi
mogli opravljati posredovalne funkcije med
običajnimi in ekspertnimi pomeni. Z
drugimi besedami: pri izbiri termina
uporabnik, stranka, klient ipd. ne gre samo
za čimbolj veren »odraz« stanja, kakršno je,
saj pri uporabi terminov ne moremo igno-
rirati pričakovanj akterjev, ki te termine
izrekajo. V vsakdanji realnosti (npr. psihia-
trične ustanove) je tudi ekspert akter, ki
nujno (kot ekspert) razpolaga z drugačnimi
referenčnimi okviri kot vsi ostali akterji.
Zato se opisi pomenov kakšnega termina
in njihovo razumevanje med različnimi
akterji vselej razlikujejo. Torej ni dovolj, da
se zanašamo zgolj na pragmatični kriterij
(poimenovati nekoga tako, kot je to običaj-
no za neko okolje oz. situacijo). Navse-
zadnje tudi Payne ne more mimo tega, da
ne bi zapisal, kako bo izraz »uporabnik«
rezerviral samo za tiste, ki v kontekstu
servisnih storitev so ali pa bi morali biti
[they are or should be] v situaciji, ki jim
omogoča participacijo (ibid.: XVI). Torej
tudi pri njegovi uporabi termina ne gre
zgolj za »čisti« posnetek stanja, ampak hkrati
za intenco nečesa (v zvezi s položajem
nekoga). Prav tu pa se odpirajo vprašanja,
tipična za drugo raven »dvojne herme-
nevtike«.
Tretjo raven upoštevamo takrat, ko se
sprašujemo o razmerjih med terminom in
možnimi pomeni, o širših (družbenih)
razlogih za njihov nastanek in o vplivih
vsega tega na »resnico«, ki jo želimo izraziti.
Pri tem ne moremo mimo vprašanja,
kakšne pomene imajo v slovenskem jeziku
termini klient/klientka, uporabnik/uporab-
nica in stranka. Zanje navajam spodaj
razlago iz slovarja (SSKJ 1994: 401, 1462).
Pri terminih uporabnik/uporabnica/upora-
biti dodajam (v oklepaju) še interpretacijo
besednih zvez oz. možne primere, ki jih
lahko — po mojem mnenju — brez težav
uporabljamo tudi v socialnem delu, med-
tem ko tega ne bi mogli trditi za »klienta«.
KLIENT
»oseba v odnosu do svojega rednega
pravnega zastopnika, stranka: bil je klient
znanega odvetnika; ta odvetnik ima mnogo
klientov«.
• Ekspresivni (močno čustveno obar-
vani) pomen: »oseba v odnosu do osebe, ki
ji redno opravlja določene storitve; (stal-
na) stranka: že več let je njihov klient;
trgovec s svojimi klienti«.
• Ekspresivni pomen: »moški v odnosu
do prostitutke: po stopnicah so se spreha-
jale prostitutke s svojimi klienti«.
• Zgodovinski pomen: »pri starih Rim-
ljanih meščan, ki ga kot svojo delovno silo
varuje, ščitipatricij«.
269
SREČO DRAGOS
KLIENTKA
»odvetnik je dal nasvet svoji klientki / frizer
je izgubil vse mlajše klientke«.
KLIENTELA
»večklientov, klienti: ta odvetnik ima veliko
klientelo / trgovec s svojo klientelo«.
UPORABNICA/UPORABNIK
»kdor kaj uporablja glede na namenskost«
(npr. treba je informirati uporabnike social-
nih storitev/uslug/dejavnosti/dajatev o nji-
hovih pravicah, možnostih itn.; zlasti v so-
cialnem delu je treba strokovne izraze pri-
bližati uporabnikom, s katerimi delamo;
socialna veščina ni primerna za uporabnico
N; vprašajmo se, kdo so možni uporabniki
projekta, ki ga mislimo izpeljati; naši upo-
rabniki imajo možnost pritožbe; bivši upo-
rabniki ustanove x so ustanovili skupino).
UPORABITI
»1. narediti, da kaj opravi določeno delo,
nalogo in s tem zadovolji potrebe koga«
(npr.: pri socialnem delu z mladino je bil
uporabljen skupinski pristop);
• »narediti, da kaj prinese koristi, da
rezultate« (npr.: s socialnim delavcem sta
naredila načrt, kako zbrane informacije
uporabiti za skupnostno akcijo);
»2. narediti, da je kaj pripomoček pri
določenem opravilu, dejavnosti« (npr.:
njegov dnevnik je bil uporaben pripomo-
ček za analizo dogajanja v naši skupini);
• »narediti, da je kaj sredstvo za dosego
česa« (npr.: uporabil je vse svoje znanje in
veščine, da bi mu pomagal);
»3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu«
(npr.: v pogovoru je večkrat uporabil
tipične izraze, s katerimi je označeval ženo,
ko sta se prepirala);
»4. v zvezi z za: narediti, da je kaj sred-
stvo za izdelavo, pridobivanje česa« (npr.:
uporabili so sejno sobo CSD za sestanek
svoje skupine).
• Ekspresivni pomen: »uporabiti otroka
proti očetu« ali pa »uporabiti koga za ščit«
(npr.: uporabil je osebo xy kot zagovor-
nika).
INTERPRETACIJA
Mislim, da je osebe, s katerimi delamo v
socialnem delu, ustrezneje imenovati z
izrazom uporabnik/uporabnica/uporab-
niki kot pa z izrazom klient/klientka/
klientela. Zlasti iz dveh razlogov.
Prvič, zaradi zgodovinske obreme-
njenosti izraza klient, ki je »preobtežen«
tako v negativnem kot v pozitivnem smislu.
V negativnem zato, ker opredeljuje raz-
merje slabše stoječega sloja do bolje
stoječega v smislu družbene stratifikacije
(plebejec/patricij). Gre torej za hierarhično
razmerje, znotraj katerega ima sicer izraz
klientX\xč:\ pozitivno konotacijo, ki je v zvezi
z dolžnostmi patricija, da varuje varovanca.
Seveda tovrstna dolžnost varovanja (obli-
gatorna zgolj po nepisanih pravilih) ni
primerna v socialnem delu, saj tem primeru
varstvo izhaja iz pokroviteljstva (patronan-
ce), ki se podeljuje oz. odteguje izključno
po samovolji patrona.
Drugič, ker tudi ekspresivni pomeni (po
SSKJ) niso primerni za uporabo v social-
nem delu. Nekateri ta termin zagovarjajo s
tem, da je s klientom poudarjen zlasti
oseben odnos (na kar nas usmerja tudi
slovarski poudarek: »oseba v odnosu do
osebe...«). Vendar ne smemo zanemariti, da
pri tem ne gre za kakršen koli osebni odnos,
ampak zgolj za tistega, ki se nanaša na
stranko, tj., na drugo stran v odnosu daj-
dam. Vemo, da je tak odnos za socialno delo
preozek, saj pokriva neznatno število
možnih razmerij med socialnim delavcem
in drugo stranjo. Kaj stranka pomeni, lahko
vidimo v SSKJ na str. 1319, kjer je iz
opredelitve razvidno, da se izraz stranka
uporablja kot slovenski ekvivalent za
klienta, saj se pomeni obeh izrazov skoraj
dosledno pokrivajo. Od tod tudi raba izraza
klient T2i osebe, ki so odjemalci trgovcev ali
varovanci odvetnikov in zdravnikov. Kljub
tej ustaljeni rabi pa se celo v omenjenih
profesijah vse bolj izogibajo izrazu klient.
270
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Dokaz za to so kodeksi, v katerih se upo-
rabljajo vsi mogoči izrazi z izjemo klienta.
Za primer navajam nekatere novejše ko-
dekse (c/. Toplak 1996: 353 ss.) in naj-
pogostejše izraze, s katerimi se v njih
označujejo tisti, ki potrebujejo določene
profesije:
• psihološki kodeks govori o »obrav-
navancih«,
• kodeks univerzitetnih profesorjev
govori o »študentih«,
• novinarski kodeks govori o »inter-
vjuvancih«, »bralcih«, »naročnikih«,
• računovodski kodeks govori o »stran-
kah«, »kupcih«, »dobaviteljih«, »poslovnih
partnerjih«, »uporabnikih«,
• odvetniški kodeks govori o »strankah«,
• sodniški kodeks (star) govori o »ude-
ležencih v postopku«, »udeležencih v pro-
cesu«,
• medicinski kodeks govori o »bolnikih«,
»pacientih«,
• kodeks medicinskih sester in tehnikov
govori o »varovancih«,
• knjižničarski kodeks govori o »upo-
rabnikih«,
• penološki kodeks govori o »obrav-
navanih osebah«,
• sociološki kodeks govori o »naro-
čnikih«, »uporabnikih«, »raziskovanih
osebah«,
• policijski kodeks govori o »ljudeh«,
»osebah«,
• socialnovarstveni kodeks govori o
»uporabnikih«.
Iz tega vidimo, da kodeksi rešujejo
problem poimenovanja (ljudi, ki so jim
namenjene profesionalne storitve) na
naslednje načine:
/. V profesijah, ki so po naravi svojega
dela bolj specializirane in se zato glede
področja (»predmeta«) delovanja ne prekri-
vajo z drugimi profesijami, so porabniki
njihovih storitev opredeljeni glede na jasno
razpoznavno vlogo, v katero stopa človek,
ko kontaktira s profesionalcem. V takih
profesijah je zato tudi ta vloga že vnaprej
bolj definirana; ve se, kaj sme, česa ne sme
in kakšna (povsem določena, omejena)
pričakovanja lahko ima »udeleženec v
postopku« (pred sodiščem), »naročnik«
(raziskave), »bolnik« (z neko boleznijo).
»pacient« (neke ustanove), »kupec« (arti-
kla), »dobavitelj« (materiala), »študent«
(udeleženec organiziranega študija), »in-
tervjuvanec« (ki daje intervju), »poslovni
partner« (drugega poslovnega partnerja).
Večja razpoznavnost, dorečenost in določe-
nost vloge praviloma pomeni tudi večjo
nespremenljivost razmerja med enim in
drugim. Nespremenljivost oz. fiksiranost
teh razmerij ima lahko negativne posledice
(ko npr. uporabnik ni zadovoljen s svojo
vlogo), ki pa se v teh profesijah reducirajo
na minimum prav s tem, da so te vloge
vselej že vnaprej dobro znane in splošno
(tudi tradicionalno) sprejete. Zato posa-
meznik precej dobro ve, kaj lahko priča-
kuje, ko prevzame določeno vlogo. V teh
primerih pomeni vloga definiran odnos, ki
je vnaprej reguliran glede na določeno
stanje osebe in na profil izvajalca.
2. Tiste profesije, v katerih vloge odje-
malcev (profesionalnih uslug) vnaprej ne
morejo biti natančno opredeljene — zaradi
najrazličnejših osebnih položajev ljudi,
njihovih različnih potreb, interesov, priča-
kovanj —, imajo tudi večje težave s poime-
novanjem. Toliko bolj, ker so zaradi tega
tudi področja dela (ali pa znanja, veščine)
profesionalcev zelo raznovrstna; celo do te
mere, da se za reševanje iste težave upo-
rabnika čutijo pooblaščeni tudi drugi
strokovni profili (s čimer seveda ni nič
narobe). Ker torej situacije, za katere je
pooblaščena določena profesija, niso
natančno definirane (že pred začetkom) in
niso nujno konstantne (skozi obravnavo),
tudi razmerje med profesionalcem in
neprofesionalcem ne more biti fiksirano v
(nespremenljivem) smislu dokončno
opredeljenih vlog. Zato jih ni lahko poime-
novati z enoznačnim, natančnim in za vse
primere odgovarjajočim izrazom. Iz gornje-
ga seznama kodeksov je razvidno, da so take
profesije npr. psihologija, penologija,
policija, knjižničarstvo in področje social-
nega varstva. Lahko si predstavljamo, da se
npr. policijski kodeks ne more omejiti samo
na kriminalce, tatove ali nasilneže, saj
policaj asistira tudi pri vrsti drugih opravil
in celo pomaga, če je treba; knjižničarji se
očitno ne morejo omejiti samo na bralce
ali izposojevalce, saj imajo dosti širšo
271
SREČO DRAGOŠ
dejavnost; v penologiji gre za trend, da se
izogibajo omejitvi samo na kaznjence;
psihologija se očitno omejuje samo na
»obravnavance«; podobne pojmovne težave
bi srečali tudi v pedagogiki, pa v socialni
pedagogiki (če imajo kodeks) ipd.
Velika raznovrstnost situacij, področij in
storitev, s katerimi se te profesije ukvarjajo,
otežuje izbiro enopomenskega izraza za nji-
hove porabnike. In med profesije s podob-
nim problemom sodi tudi socialno delo.
3- V vseh kodeksih (ki sem jih videl) se
izogibajo rabi tujk za opredeljevanje vlog.
Zato se tudi klienti Slovenijo enostavno v
stranke (računovodski, odvetniški kodeks,
medicinski govori o bolnikih), ali pa se po
inerciji še vedno omenja pacient (očitno
medicinsko osebje rado uporablja namesto
bolnika tudi trpni izraz: patiens = trpeč).
SKLEP
Za socialno delo so po mojem mnenju
konkurenčni naslednji izrazi: stranka
(ekvivalent za klienta), obravnavanci
(psihološki kodeks) ali pa uporabniki. Prvi
izraz je manj ustrezen,
• ker je presplošen,
• ker je rezerviran za profesije, ki s so-
cialnim delom nimajo nobene zveze, in
• ker v mnogih oblikah socialnega dela
povsem odpove, npr. v skupnostnem delu,
v samopomočnih skupinah ipd.
Drugi izraz je neprimeren zato, ker je
veliko načinov profesionalne socialne
pomoči, kjer sploh ni potrebna obravnava
v smislu sproženega in reguliranega po-
stopka (če imamo obravnavo, imamo vselej
že tudi stranko in predmet obravnave);
veliko je udeležencev v socialnem delu, ki
niso nujno obravnavanci.
Torej ostane le izraz uporabnik/uporab-
nica/uporabniki — ne kot najboljši, ampak
kot najmanj sporen od vseh drugih. Iz
slovarja (SSKJ 1994) vemo, da je uporabnik
tisti, »kdor kaj uporablja glede na namen-
skost«, to pa so v primeru socialnega dela
znanje, veščine, informacije, osebna pri-
pravljenost in zlasti strokovna in formalna
moč strokovnjaka, ki mora streči cilju oz.
smotru profesionalne pomoči. Kakšna sta
ta smoter in cilj (namen), je večkrat odvisno
od vsakokratne situacije in zlasti od uporab-
nika, najpogosteje od obeh, praviloma pa
skoraj nikoli samo od strokovnjaka. Zato že
sam izraz uporabnik dobro opozarja na
aktivno vlogo nekoga, ki se odloči za
uporabo storitev socialnega delavca (ali pa
se ne odloči za to možnost). Tega poudarka
na aktivnosti pri terminu klient vsekakor
ni. V tem smislu se izraz uporabnik tudi
dobro prekriva npr. z angleškim user (upo-
rabnik, konzument, a tudi tisti, ki ima
pravico do uporabe nečesa), razhaja pa se
s consumer (použitnik, potrošnik, konzu-
ment, zapravljivec, uničevalec).
272
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
273
Literatura
S. Cohen (1985), Vision ofSocial Control: Crime, Punishment and Classification. Cambridge:
Polity Press.
A. EvERiTT, P. Hardiker,J. Littlewood 0992), Applied Research forBetterPractice. London: Macmillan
Press.
V. Flaker (1992), Spremna beseda: Priročnik vsakdanjosd nevsakdanjega. V: D. & A. Brandon,
Praktični priročnik za osebje v službah za ljudi s posebnimi potrebami. Ljubljana: VŠSD, PA.
— (1997), Preoblikovanje jezika duševnega zdravja. ALTRA - Časopis za novosti v duševnem zdravju
2,1: 3-5.
F. Friškovec (1980), Osnove logike. Ljubljana: DDU Univerzum.
A. Giddens (1989), Nova pravila sociološke metode. Ljubljana: Studia humanitatis.
P. Kunzmann, F. P. Burkard, F. Wiedmann (1997), DTV-atlasfilozofije: tabele in teksti. Ljubljana: DZS.
B. Mesec (1990), O specifičnosti metodologije v socialnem delu. Socialno delo 29, 1/3: 143-149.
M. Payne (1991), Modem Social Work Theory. London: Macmillan Press.
— (1995), Social Work and Community Care. London: Macmillan Press.
J. P. ScoTT (1971), Synthesis and Implications. V: J. P. Scorr, S. F. Scott (ur.), Social Control and
Social Change. Chicago: The University of Chicago Press.
SSKJ (1994): Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
L. Toplak (ur.) (1996), Profesionalna etika pri delu z ljudmi. Maribor: Univerza v Mariboru in
Inštitut Antona Trstenjaka.
D. Zaviršek (1995), Ljudje, ki potrebujejo pomoč za samostojno življenje. Socialno delo 34, 5: 281-
285.
— (1997), Socialno delo v Sloveniji. Socialno delo 36, 1: 43-52.
Zoran Kanduč
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
UVODNA OPAZKA
Je družina v krizi? Zdi se, da nam že malone
surova intuicija vsiljuje pritrdilen odgovor.
»Vsi« nekako vemo, da družina je v krizi.
Vendar pa to »vedenje« še zdaleč ni nepro-
blematično (ali morda enovito). Ne naza-
dnje, ali sploh obstaja družbena institucija,
za katero bi lahko odkritosrčno in z go-
tovostjo rekli, da ni v krizi. Če je vse —
posamično, posebno in splošno — v krizi,
potem je sodba, da velja to tudi za družino,
nekaj najbolj banalnega, celo samoumev-
nega (nemara kar do te mere, da je že vse-
eno, ali se do nje dokopljemo induktivno
ali deduktivno).
So far, so good. Ampak zadeva je ven-
darle bolj zanimiva, kot je morda videti na
prvi pogled. Celo če se strinjamo, da »je vse
v krizi«, soglasje splahni, ko je treba »bistvo«
krize opredeliti nekoliko podrobneje.
Pravzaprav se zaplete že na začetku, namreč
pri dojemanju same krize. Nobenega
dvoma ni, da je stavek »X je v krizi« po svoji
naravi vrednostna sodba, do katere lahko
pridemo po različnih poteh. Odločilno je,
kaj vzamemo (ali predpostavimo) kot
merilo. To je lahko: (a) ideal (»dobre« ali
»funkcionalne«') družine (v tem primeru je
pač vsaka empirična družina neogibno
odklonska, nepopolna ali pomanjkljiva; o
krizi pa bi lahko govorili, če je oddaljenost
»prakse« od idealnega tipa prevelika, pri
čemer je seveda vselej vprašljivo, kolikšna
razdalja je še v mejah sprejemljivosti ali
normalnosti); (b) določen lik družine iz
preteklosti (navadno gre za idilično podo-
bo iz »dobrih starih časov«, za katere je
najbrž tudi značilno, da so se ljudje nostal-
gično spominjali »dobrih starih časov«, tako
da se tudi ta zgodovinski standard »dobre«
družine prej ali slej zvede na ideal, le da ga
ne lociramo v nekakšno transhistorično
realnost, ampak v mitično preteklost); (c)
normativna shema, ki je lahko — ne pa
nujno — zmes zakonskih, moralnih, reli-
gioznih ali običajnih norm oziroma pri-
čakovanj.
Značilnost današnjega—modernega, po-
znomodernega ali že kar postmodernega
— časa je obilica, pluralizem meril, glede na
katera »ugotavljamo« krizo družine. Po
drugi strani pa smo priče tudi bohotenju
različnih empiričnih primerkov družine,
zaradi česar si kaže zastaviti vprašanje, ali
je sploh smiselno govoriti o družini v
ednini ali celo, in extremis, z veliko
začetnico. Zdi se, da je morda ustrezneje
uporabljati množinsko obliko, kar pa
ustvari kopico dodatnih problemov: če ni
ene same družine, ampak obstaja kaleido-
skopska množica družin (recimo: tradicio-
nalne jedrne družine, enostarševske druži-
ne, enočlenske/samske družine, homo-
seksualne družine, pogodbene/interesne
družine, družine brez otrok, »zbirne«
družine, dislocirane družine...), ali je potem
sploh upravičeno vse ocenjevati v luči
enega samega vrednostnega merila?
Če se zaplete že pri izhodiščni zaznavi
(pravzaprav apercepciji) krize družine, je
pričakovati še hujše razhajanje na ravni
etiološke analize, se pravi pri določitvi
vzrokov tega — če uprabimo dokaj razšir-
jeno (čeravno zelo vprašljivo) oznako —
»družbenega problema«. Še več, nesoglasja
je najti tudi v zvezi z umestitvijo krize
družine v sobesedilo vseobsežne družbene
275
ZORAN KANDUČ
krize. Grosso modo, naletimo tu na dve
skrajnosti: (1) kriza družine je le odsev
splošne družbene krize; (2) kriza družine
je temeljni vzrok krize drugih institucij (na
primer šole) in torej posredno oziroma
posledično krize cele družbe (že zato, ker
je družina domnevno njena temeljna
celica).
Končno se je treba vprašati, kaj navadno
navajajo kot »kronski dokaz« za krizo
družine. Zdi se, vsajprima facie, da je tu še
najmanj pomislekov. Če se namreč omeji-
mo na medijsko posredovane podobe krize
družine, nam takoj stopijo pred oči podaki
o številu razvez, opisi telesnega in psihič-
nega nasilja v družini, kazalci upadanja
števila rojstev, razraščanje enostarševskih
družin... Ampak prav ti samoumevni dokazi
so pri vsem tem še najmanj samoumevni.
Zakaj bi, denimo, upadanje števila rojstev
šteli za znamenje »krize družine«? Prav
lahko bi jih interpretirali povsem — celo
diametralno — drugače. Recimo kot znak
večje osveščenosti možnih staršev. Ti se
morda zavedajo (čeravno le intuitivno), da
razvpito »prazno gnezdo« še zdaleč ni
sinonim za kakršnokoli prikrajšanje, ampak
omogoča — vsaj v obstoječih razmerah —
pogosto neprimerno bolj kakovostno^
družinsko življenje kakor z otroki napol-
njeno »gnezdo«.' Morda so možni starši celo
svetovno-ekološko razsvetljeni in vedo, da
problem sodobnih kapitalističnih družb
nikakor ni v tem, da bi jim primanjkovalo
ljudi. Nasprotno. Problem je prej v tem, da
je ljudi preveč, saj je pač več kot očitno, da
obstoječe družbe ne znajo produktivno
izrabiti niti že danih človeških kapacitet.
Morda se možni starši zavedajo, da dane
razmere ne omogočajo zadovoljivega
socialnega, ekonomskega, političnega,
emocionalnega in kulturnega »ozadja« za
vzgojo otroka. Odrasli ljudje so namreč v
glavnem proletarci (čeravno si tega pogo-
sto nočejo priznati: od tod privlačnost laži
o »izumiranju delavskega razreda«). Njihov
družbenoekonomski položaj je skrajno
negotov in odvisen od nepredvidljivih
gospodarskih tokov v globalizirani kapita-
listični ekonomiji. Kaj potemtakem lahko
ponudijo svojemu virtualnemu otroku? Mu
lahko zajamčijo varne eksistenčne pogoje,^
ki so sine qua non samodoločenega rav-
nanja? Mu lahko prepričljivo zatrjujejo, da
se bo do njih sam dokopal z dosežki v šoli?
Ali pa mu lahko omogočijo le to, da se bo
tudi sam prej ali slej podal na spolzka tla na
trgu delovne sile, se pravi v poniževalno
prostituiranje (v tem ali onem zbirnem
»delovnem taborišču«)?
Ali pa razveze. Mar njih naraščajoče
število ne govori prej o zastarelosti, celo o
neživljenjskosti te pravne institucije? Morda
pa je bolj problematično to, da se ljudje še
vedno odločajo za raznovrstne prisilne
oblike (monogamne) zakonske zveze? Ali
pa nasilje v družini. Mar ni problem v tem,
da so ljudje še vedno — iz ekonomskih,
kulturnih ali družbenih razlogov — voljni
ali prisiljeni (ali oboje) bolj ali manj stoično
prenašati raznovrstna poniževanja, šika-
niranja in celo najbolj neposredne batine?
Da se vsemu temu sami niso zmožni
postaviti po robu? Ob tem pa seveda ne bi
smeli pozabiti, da so medijske podobe
nasilja v družini v glavnem omejene na
zares skrajne primere telesnega nasilja, ki
jih je mogoče pravno kvalificirati kot
kazniva dejanja zoper življenje ali telo. Malo
ali sploh nič pa se piše in govori o ne-
primerno bolj razširjenih oblikah teles-
nega, spolnega in duševnega nasilja, ki sicer
niso »hudodelstva« stricto sensu, a so vse-
eno skrajno moteče in škodljive, zlasti pa
zadevajo neprimerno večje število ljudi
(»žrtev«, ki se pogosto sploh ne zavedajo,
da so žrtve, saj so že navajene prenašati
vsakodnevna trpinčenja in poniževanja).
Ali pa enostarševske družine. Če so te
problematične (in nemalokrat so), je to
manj zaradi samega enostarševstva, ampak
zaradi družbenih in ekonomskih pogojev
(ki odrasli osebi praviloma skorajda ne
omogočajo, da bi lahko sama — na podlagi
lastnega heteronomnega dela — samostojno
in zadovoljivo poskrbela za otroka). In tako
naprej.
POJEM »DRUŽINA«
Družino je težko definirati, zakaj sleherna
»definicija« praviloma ni samo opis, ampak
je — v večji ali manjši meri — tudi predpis.
276
NEKAJ PRIPOxMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
Kakorkoli, morda je koristno začeti pri
nekaterih razločevanjih. Najprej pri razliki
med rodbino in družino. Družina implicira
zlasti druženje, določeno skupno življenj-
sko oblike. Rodbina pravzaprav tudi, ven-
dar s pomembno razliko: spoj je biološki
ali naravni (»krvni«), na primer oče-mati-
otrok (+ očetovi starši in drugi sorodniki +
materini starši in drugi sorodniki). Ključna
pri tem je neprostovoljnost. Otrok pač ne
izbere svojih staršev in navadno mora—vsaj
določeno (zanj vsekakor zelo pomembno)
obdobje — z njimi živeti, praviloma v
razmerju odvisnosti. Človek ima torej očeta
in mater, pa morda še brata ali sestro (ali
več) in še trop drugih sorodnikov, kar je
zanj kontingentno dejstvo, ki ga ne more
zanikati. Največkrat so ti ljudje njegova
primarna skupina, v kateri preživi otroštvo
in mladost (in pozneje z njimi še vedno
ohranja določene stike). Na drugi strani pa
bi si kazalo družino zamisliti kot prosto-
voljno združbo ljudi, ki žive skupaj (ne
nujno v ožjem prostorskem pomenu), in to
v razmerah, iz katerih je odpravljena vsaka
— ekonomska, kulturna, politična ali druga
— prisila.
Družina kot bistveno prostovoljna, vseh
dodatnih prisil očiščena združba ima lahko
številne pojavne izoblikovanosti. »Ničelna«
ali izhodiščna družina je druženje s samim
sabo. Tudi to je družina, saj ima aspekt
prostovoljnosti: mogoče jo je odpraviti (s
samomorom). Ta enočlenska »družina« je
pravzaprav temelj vseh drugih družinskih
oblik. Ima tudi svoje strukturne pogoje
možnosti. Za druženje s samim sabo ozi-
roma za samodoločeno (samostojno ali
svobodno) življenje potrebujemo določene
dobrine. Najprej čas (osvobojen hetero-
nomnega dela), prostor (lastno stanovanje)
in dohodek, ki zadostuje za kulturno
sprejemljivo blaginjo, kajpak v skladu z
danim ekonomskim razvojem. Te pogoje si
lahko človek zagotovi edinole s hetero-
nomnim, družbeno koristnim delom, ki je
kajpada (bolj ali manj) zoprno opravilo, a
na žalost neodpravljivo, čeprav ga je seveda
mogoče — glede na obstoječe tehnološke,
znanstvene in človeške kapacitete — radi-
kalno omejiti (na primer na štiri ure
dnevno) in enakomerno porazdeliti med
vse dela zmožne člane družbe. Vse druge
družinske oblike, ki izraščajo iz enočlanske
družine (temeljne enote zasebnosti v
strogem pomenu), so prepuščene soglasju
in domišljiji oseb, ki jih sestavljajo (zato jLh,
strogo vzeto, ni mogoče izčrpno popisati,
saj je zbir potencialnih permutacij prakti-
čno neomejen). Tudi možnih načel druže-
nja je lahko več, na primer spolnost, pri-
jateljstvo, pomoč/solidarnost, zagotavljanje
družbe, emocionalna podpora, intele-
ktualne ali estetske afinitete, ekonomske
koristi... Jasno je, da celo taka prostovoljna
razmerja niso (in pravzaprav niti ne morejo
biti) zunaj temeljnih pravnih norm. Vendar
pa tovrstne pravne urejenosti ne bi smeli
mešati s tako imenovano (pozitivnopravno
reglementirano) zakonsko zvezo, ki je pač
samo ena (družbeno in zgodovinsko kon-
tingentna) izmed možnih normativnih
»nadzidav« določenih družinskih razmerij.
Do specifičnega položaja pride, če se
družina spremeni v rodbino, na primer z
rojstvom otroka, zlasti zato, ker je treba v
tem primeru zavarovati specifične koristi
otroka in še morebitne družbene interese
(konec koncev gre za nastanek novega
člana družbe). Vendar pa se s tem vpraša-
njem v pričujočem sestavku ne bomo
podrobneje ukvarjali.
DRUŽINA V LUČI DIALEKTIKE
JAVNEGA IN ZASEBNEGA
V zgornjem razdelku opredeljena družina
nedvomno sodi v polje zasebnosti (ali za-
sebnega). Nakazano razumevanje družine
je v današnji optiki najbrž utopično (čeprav
načeloma — ali praktično — nikakor ne
neuresničljivo). Vendar pa to v bistvu ni ali
vsaj ne bi smel biti problem. Težava je v tem,
da se tudi (tu in zdaj) obstoječe (empirične)
družine navadno umeščajo v sfero zaseb-
nosti.
V kritični teoriji naletimo v tej zvezi na
kopico pomislekov in ugovorov. Med bolj
znanimi je denimo Althusserjeva teza o
družini kot ideološkem aparatu države. Zdi
se, da omogoča dovolj utemeljeno izho-
dišče za razmislek o razmerju med za-
sebnim in javnim, saj nedvomno prebije
277
ZORAN KANDUČ
zdravorazumska (ideološko posredovana
ali zmanipulirana) pojmovanja. Althusser
(in kajpada še kopica podobno usmerjenih
piscev) je namreč očitno uvidel, da je
običajna ločnica med zasebnim in javnim
hudo vprašljiva. Svoje videnje je podkrepil
z vrsto argumentov (prim. Althusser 1980:
56-61). Vendar pa pri tem ni bil izčrpen (saj
ga je zanimalo zlasti vprašanje reprodukcije
vladajoče ideologije). Njegovo analizo bi
zatorej kazalo dopolniti s precej posplo-
šeno hipotezo, da v obstoječih kapita-
lističnih družbah ni strukturnih pogojev ne
za oblikovanje javnega prostora ne za
oblikovanje zasebnosti stricto sensu.
Glede na to, da javno življenje ni pred-
met te razprave, naj v tej zvezi zadošča le
kratka opazka. Problem je v tem, da v
obstoječih »družbah« družba kot realiteta
sui generis tako rekoč ne obstaja. Še huje,
primanjkuje nam celo politična teorija, v
okviru katere bi si sploh lahko zamisli
družbo kot realiteto sui generis (se pravi
kot »entiteto« z lastnimi specifičnimi cilji in
vrednotami, v imenu katerih bi bilo mo-
goče legitimno omejiti določene posamez-
nikove želje — ne pa seveda njegovih
človekovih pravic in svoboščin). Ni institu-
cionalnih mehanizmov, s katerimi bi bilo
mogoče na demokratičen način izrisati
strateške družbene usmeritve, ki bi jih nato
uresničevala država kot »instanca«, prek
katere se družba posreduje in ki je simbo-
lični izraz njene kohezije.^ Zato ne prese-
neča, da je v sodobnih razmerah »država«
samo orodje za zadovoljevanje koristi
najmočnejših interesnih grupacij (»njeno«
pravo — zlasti law in action — pa je potem-
takem pravzaprav samo pravo močnejše-
ga). Ne preseneča, da se ključni »družbeni
problemi« (narekovaji so pač nujni, če
nimamo na voljo nikakršnega pojma »dru-
žba«) — na primer brezposelnost, uničeva-
nje/ropanje narave, naraščajoče družbeno-
ekonomske neenakosti, nasilje heteronom-
nega (abstraktnega) dela, marginalizacija
čedalje večjih družbenih segmentov ipd. —
samo kopičijo, brez sleherne realistične
obljube, da bi bili lahko v bližnji prihod-
nosti rešeni v zadovoljujoči obliki.
Nazaj k vprašanju zasebnosti. Izražena
domneva, da (vsaj v splošnem) ni zaseb-
nosti oziroma ni strukturnih pogojev zanjo,
je morda na prvi pogled nekoliko paradoks-
na, zato ne bo odveč nekaj dodatnih
pojasnil in ponazoritev.
(a) Najmanj sporno je to, da je polje
zasebnosti pravno-politično regulirano
(čeravno način te regulacije še zdaleč ni
nesporen; prej narobe). Ravno zato ne
moremo neženirano ali prostodušno
uporabljati oznake »intervencija«,^ ko go-
vorimo o različnih državnih ukrepih v zvezi
z družino (največkrat »problematično«).
(b) Zasebnost ni enoznačen ali enoro-
den pojem. Nasprotno. Zasebnost je bistve-
no relativno stanje (ali, bolje, proces),
kolikor implicira »ločenost od nečesa/
nekoga«. Ključno je torej, kaj je to, od česar
se kdo želi oddaljiti (ali umakniti) — trajno
ali (pogosteje) začasno. Na tej ravni bi lahko
sledili razločku med nedoločenimi drugimi
in določenimi drugimi. Umik pred nedolo-
čenimi drugimi je še najmanj proble-
matičen. Zadošča, da ima kdo kakršen koli
prostor, kamor se lahko pred njimi umak-
ne. To je najpreprostejše izhodišče zaseb-
nosti. Za večino odraslih oseb ima to vlogo
»dom« (ali družina): kraj, kamor se vrnejo
po službi (z morebitnimi vmesnimi postan-
ki v trgovini, uradu ali gostilni). Če bi bilo
to dovolj za rešitev problema zasebnosti,
zadeva zvečine niti ne bi bila problema-
tična. Vendar pa se tu težave in zapleti
pogosto šele začnejo.
Omenili smo že, da je za zasebnost
potrebno najmanj dvoje: (a) prosti čas; (b)
lasten prostor. Odraslim osebam primanj-
kuje enega in drugega. Vzemimo najprej
skrajno redko dobrino »čas«. Kako je s
prostim časom pri normalni odrasli osebi?
Delo večine ljudi je heteronomno. Da bi
ugotovili, kolikšen je njihov lastni čas,
moramo od časa, ki je v principu na voljo,
najprej odšeti delovni čas. Ta ne traja samo
osem ur (+ morebitne nadure), ampak dosti
več: prišteti je treba še čas za pripravo na
delo, čas za pot na delo (in nazaj) in čas, ki
je potreben, da se človek (telesno in/ali
psihično) spočije od dela, da se »odklopi«
od vsega, kar je povezano s službo, in da
končno ponovno pride k sebi. Šele v tej
točki se začne prosti čas (osvobojen od
službe in dela). Pa vendar ne povsem. Zopet
278
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
je treba odšteti družinsko heteronomno
delo (ki še vedno pripada zlasti osebam
ženskega spola, čeprav to v tej zvezi ni
odločilnega pomena). In to ne le čas
neposrednega dela, ampak tudi čas, ki je
potreben za to, da »družinski delavec« pride
k sebi. Ko takole odštevamo čas, pridemo
do spoznanja (ki ga lahko brez posebnih
težav kadarkoli preverimo z opazovanjem
pojavov iz vsakdanjega življenja), da ima
večina oseb na voljo skrajno malo lastnega
časa, namreč časa, v katerem bi bili lahko
suvereni gospodarji svojega telesa, svoje
»duše« in svojih opravil. Zadeva je nemara
razširjena celo do te mere, da jo odrasli
dojemajo kot nekaj samoumevnega, nor-
malnega in naravnega.
Dodaten problem je pomanjkanje ali —
še huje (dasi nikakor ne redko) — odsotnost
lastnega prostora. Človek, ki ima svoj dom,
se lahko tja umakne pred službo in nedolo-
čenimi drugimi. Ampak kam naj se umakne
pred svojim »domom« oziroma pred dru-
gimi družinskimi člani (določenimi drugi-
mi)? Psihološko nevzdržno bi bilo domne-
vati, da se pri normalni odrasli osebi taka
želja (ali celo potreba) že kar a priori ne
more pojaviti. Empirija (in kajpak teorija)
govori drugače. Težava je natačno v tem,
da se take želje/potrebe pojavljajo (če od-
mislimo razmeroma kratkotrajna obdobja
tako imenovane zaljubljenosti, ko hočeta
biti dve osebi tako rekoč ves čas čim bolj
skupaj) in da jih normalni odrasli zvečine
ne morejo ustrezno zadovoljiti. Ti primeri
so v bistvu najzanimivejši. Človek namreč
ima »svoj« dom in »svojo« družino, nima pa
svoje prave zasebnosti (kadar si jo zaželi):
(a) ne more biti sam — kadar hoče ali kadar
se mu zahoče; (b) ne more biti s tistim(i), s
katerim(i) bi si v danem trenutku želel biti.
V takih primerih postane dom — dozdevni
azil zasebnosti par excellence — trdnjava
prisilne (heteronomne) zasebnosti.
Prisilna zasebnost^ je seveda nekaj
neprijetnega in terja določene prilagoditve
oziroma »rešitve«. V vsakdanjem življenju je
mogoče opaziti celo paleto najrazličnejših
manevriranj. Naj opozorimo samo na
peščico njih (spisek pač ne more biti
izčrpen, saj je odvisen od domišljije in
iznajdljivosti prizadetih ljudi).
(a) Umik v katero od domačih prostor-
skih enklav (če kaj takega obstaja). Zadeva
ni vselej učinkovita, saj eksplicitni ali
implicitni nadzor drugih s tem ni odprav-
ljen. Ti lahko vselej vstopijo ali »vdrejo«^ v
enklavo (saj so konec koncev tudi oni tam
doma). Lahko vidijo, slišijo ali slutijo, kaj se
v njej dogaja. Vsekakor pa lahko opazijo
morebitne obiskovalce. Tem nevšečnostim
se je včasih mogoče izognti s spretnim
manipuliranjem s časom (se pravi z ustvar-
janjem zasebnih časovih enklav) oziroma z
improviziranimi epizodami zasebnosti v
razponih, ko nikogar drugega ni doma.
Seveda pa so v splošnem tovrstne opcije slej
ko prej zelo omejene.
(b) Umik iz doma. Zdi se, da je služba za
večino odraslih najpogostejši način umika
iz prisilne zasebnosti (dasiravno je kakovost
te »rešitve« zelo različna; v največji meri je
odvisna od narave službe oziroma dela). Že
zlasti je mikaven za ženske, za katere so
druge oblike bega od doma (in družine) —
na primer umik v »bife«, ukvarjanje s
»konjički« ipd. — manj dosegljive^ (zlasti
zaradi socialnih, ekonomskih in kulturnih
prisil ali predsodkov). Če bi se namreč
ženska »prepogosto« zatekala k »nesluž-
benim« oblikam umika iz prisilne za-
sebnosti, bi bilo njeno početje bržkone
ocenjeno kot nekaj sumljivega. Recimo kot
zanemarjanje njene najvažnejše tradicio-
nalne vloge matere in (zakonske) žene.
Lahko bi bilo interpretirano tudi kot zna-
menje nedopustnega egoizma (»samo nase
misli«), »moralne« oporečnosti (»najbrž išče
moške«) ali osebnostne šibkosti »njenega«
moža (»kako jih lahko dopusti kaj takega?«
ali »če bi jo zadovoljil...«). Služba je v tem
oziru za žensko (in kajpak tudi za moškega)
še najvarnejša oblika bega iz prisilne
zasebnosti (seveda pod pogojem, da zaradi
nje ne trpita dom in družina oziroma otroci
in mož). Od tod izhaja pomembna impli-
kacija: služba postane s tem prizorišče
»lažne personalizacije« (Riesman)"' ali kvazi
zasebnosti (aspekt, ki nima nobene inhe-
rentne povezave s heteronomnim delom).
Še več, zgodi se, da ženske prodajalke
delovne sile (in vsi drugi ubežniki iz
prisilne zasebnosti") pristajajo na izrazito
nečloveške in poniževalne razmere na
279
ZORAN KANDUČ
delovnem mestu preprosto zato, ker je še
tako mizerna in borno plačana služba boljša
opcija od nenehnega bivanja v domačem
(družinskem) zaporu.
(c) Psihični umik. Pogosto gre za umik
pozornosti od domačih. Ta opcija je pro-
blematična, če je realizirana zgolj kot
negativna reakcija v smislu izbiranja manj
slabe med slabimi rešitvami. Seveda pa je
tudi v tem sklopu na voljo več različic: (1)
zrenje v TV sprejemnik (čeprav se gledalec
morda zaveda, da je program bebav, je to
zanj še vedno sprejemenljivejše kakor
gledanje ali poslušanje domačih; poleg tega
ima televizija — ali kateri od njenih ekviva-
lentov — še dodatno prednost, ker ne
zahteva preveč psihičnega napora/napre-
zanja); (b) umik v tako ali drugačno, hujšo
ali lažjo bolezen (ali vsej »slabo počutje«);
(c) preusmeritev pozornosti na domačo
žival ali razna nepotrebna hišna opravila
(pravzaprav časovna »mašila«).
RUTINA:
NARAVNI SOVRAŽNIK IN SOPOTNIK
KONVENCIONALNEGA
DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
V prejšnjem razdelku smo nakazali neka-
tere probleme, do katerih pride v trenutku,
ko se družina (iz prostovoljne zasebnosti
in druženja) predrugači v kraj prisilne
zasebnosti. Opozorili smo na nekatere
možne individualne »rešitve« (ali vsaj
poskuse reševanja) težav, ki spremljajo tako
stanje. Seveda so vselej v igri tudi družbena
pomagala (nekakšne družbenopsihološke
»bergle«). Teh je praviloma več in se
pogosto dopolnjujejo.
Najvažnejši dejavnik, ki prispeva k
ohranjanju konvencionalnih (in še vedno
prevladujočih) družinskih struktur, je
sistematično zatiranje želje po svobodi
(oziroma samodoločenem delovanju). To
se začne že zelo zgodaj, in sicer (začuda?) v
družini. Nadaljuje se v šoli, zadnji, milostni
udarec pa praviloma zada heteronomno
delo.'^ Krivični bi bili, če bi prezrli odsot-
nost strukturnih družbenih pogojev za
zadovoljevanje (v danih družbah še vedno
radikalne) potrebe po samodoločenem
delovanju (ali uresničevanju raznovrstnih
človeških potencialov). Tu gre zlasti za
iracionalno organizacijo produkcijskega
procesa (ki ne upošteva človeškega časa kot
ekonomskega »vira«, s katerim bi kazalo
gospodariti kar najbolj varčno) in za pravno
neurejeno delitev družbenega dohodka in
bogastva (velikansko število ljudi si ne more
s sodelovanjem v produkciji zagotoviti
dohodka za samostojno življenje, zlasti pa
ostaja brez lastnega stanovanja). Upoštevati
je treba, da ne tako majhno število žensk še
vedno dojema klasično družino kot te-
meljno družbeno institucijo, v kateri se
lahko realizirajo — kajpada v vlogi matere
in soproge (vse ostale možne vloge so.zgolj
okrasek ali dodatek tradicionalnega žen-
skega poslanstva). Tako pridemo do para-
doksnega, celo grotesknega položaja, v ka-
terem so ravno ženske, ki jih tradicionalna
družina najbolj ogroža, protagonistke
perpetuiranja te anahronistične ustanove.
Ne nazadnje, velja opozoriti na še vedno
nezadostno ponudbo alternativnih zgledov
za družinsko življenje, iz katerega bi bile
izrinjene vsakršne prisile.
Družina praviloma postane problema-
tična tedaj, ko se življenje v njej rutinizira.
Na tej točki družinsko življenje zelo spo-
minja na življenje v zaporu. Sedanjost po-
stane le ponavljanje že videne, občutene in
slišane preteklosti, prihodnost pa se prika-
zuje samo še kot moreča anticipacija vedno
iste (ali celo še poslabšane) sedanjosti. Vse
postane mučno predvidljivo, napovedljivo
in ponovljivo. Vznemirljivosti, novosti in
spremembe so dosegljive največkrat le v
domišljijskih eskapadah, sporadičnih
izrabah naključno ponujenih priložnosti ali
posredno (»delegatsko«), namreč prek
spremljanja avanturističnih televizijskih
oddaj ali pogrošnega rumenega tiska. Eden
od ključnih problemov konvencionalnih
zakonskih zvez (oziroma družinskih oblik)
je slej ko prej otopitev seksualnih želja
oziroma osiromašenje seksualnega življe-
nja. To je bržkone dovolj dobro znan pojav,
ki ga je še zlasti pronicljivo razčlenil sloviti
psihoanalitik Wilhelm Reich. Ta je opozoril
še na dodatni problem, ki navadno spremlja
oslabitev spolnih želja, namreč na poveča-
no emocionalno navezanost (»ljubezen«)
280
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
dveh ljudi, ki dalj časa živita skupaj. Vse to
namreč njunih medsebojnih konflikov ne
zmanjšuje, ampak jih pogosto celo še
zaostri. Seksualne frustracije namreč s tem
ne izginejo. »Uspešni« zakonci jih običajno
samo bolj ali manj spretno zakamuflirajo
(temu nekateri cinično pravijo »zrel ljube-
zenski odnos«). V resnici pa je »uspeh«
zakona oziroma konvencionalne družine v
teh primerih zlasti reperkusija vrste kontin-
gentnih okoliščin.
Pomembno vlogo pri vsej tej tragikomič-
ni medosebni (in interaktivni) zmešnjavi
ima prevladujoča seksualna »morala«, ki še
vedno povzdiguje protinaravne vrednote,
kot so monogamija, zvestoba (prepoved
»varanja«), odrekanje in samozanikanje. V
luči takih vrednotno-normativnih »shem« si
lahko ljudje izgrajujejo pozitivne samopo-
dobe in samospoštovanje, zlasti pa se lahko
dojemajo kot moralno superiorni. Svoje
naredi tudi strah. Ta ima več obrazov. Strah
pred osamljenostjo. Strah pred negativnim
mnenjem (oziroma neformalnimi morali-
stičnimi sankcijami) drugih. Strah pred
svobodo (tudi seksualno). Strah pred
morebitnim ekonomskim pomanjkanjem
(revščino). Strah zaradi negotove usode
otrok. Strah zaradi izgube družbene prizna-
ne in cenjene vloge (na primer matere ali
žene). Strah... K temu je treba pridati še
kopico materialnih omejitev, na primer
brezposelnost in nezadostna lastna sredstva
(za samostojno življenje in/ali za pre-
življanje ekonomsko odvisnih članov
družine).
Ob vseh omenjenih ovirah najbrž ne bi
smeli biti presenečeni nad obstoječim
stanjem. Večina odraslih oseb se preprosto
sprijazni z monotonijo svojega seksualnega
življenja in z vsakdanjimi rutinami utesnju-
jočega družinskega življenja. Nekateri
(zlasti bolj izobraženi člani srednjega
razreda) skušajo družinsko/zakonsko bedo
vsaj prikriti pred vselej navzočimi pogledi
od zunaj (pa tudi od znotraj). Drugi se
odpovedo tudi tej psihološki maškaradi. Vsi
se pač v glavnem prilagodijo na dano stanje
(tako kot se delavci prilagodijo na hetero-
nomno delo, zaporniki na življenje v ječi...).
Rezultati tovrstnih adaptacij niso neznani:
alkoholizem in druge odvisnosti, duševne
težave (tako imenovane »bolezni«), resigna-
cija, apatija, fatalizem, religiozni obskuran-
tizem, moralistični puritanizem, mržnja do
drugih družinskih članov ali zakonca
(sovraštvo, ki se oplaja v vsakovrstnih
frustracijah, se včasih preoblikuje v zavest-
no ali nezavedno hlinjeno »ljubezen«),
vzajemno odtujevanje, bolj ali manj pogost
mindfucking (oziroma, vulgarno rečeno,
»jebanje v glavo« — pogosto pred dose-
gljivim občinstvom: da bi bila zadeva bolj
zanimiva)... Najbrž je težko reči, katero od
naštetih stanj je v družbi najpogostejše. Zdi
se, da zelo visoko kotira apatičnost, ki jo
izdajajo brezizrazni obrazi, dokončno
sprijaznjenje z usodo, telesni in duševni
slotv motion, zanemarjanje samega sebe,
zdolgočasenst, neobčutljivost do ponižanj
in zunanjega nasilja, površna veselost,
nezahtevnost in druga znamenja, ki jih je
penologi uvrščajo v sindrom bodičaste žice
(prim. Landau 1977: 137-139).
PROTISLOVNE KRITIKE DRUŽINE
Kritike prevladujočih (konvencionalnih)
družinskih oblik se protislovne, kakor je,
ne nazadnje, protisloven tudi njihov pred-
met. Nekateri se sprašujejo, zakaj zadeva ne
funkcionira oziroma funkcionira slabo ali
»krizno« (z vsakovrstnimi anomalijami).
Druge zanima, kako je mogoče, da nekaj
tako protinaravnega sploh še obstaja.
Konservativni kritiki se razburjajo, ker je
po njihovi presoji obstoječa družina pre-
šibka. Pravzaprav jih moti kopica razno-
vrstnih pojavov: osvobajanje žensk (na
primer za ceno zanemarjanja njihovega
tradicionalnega »ekspresivnega« poslan-
stva), slabitev starševske avtoritete, preti-
rano poudarjanje »grešnih« spolnih užitkov,
upadanje rojstev (»ljudem je več do novega
avtomobila kakor do novega otroka«),
upadajoči vpliv (in ugled) religije/cerkve
in tako naprej. »Progresivni« kritiki pa pro-
testirajo, ker je konvencionalna (jedrna)
družina še vedno premočna.
Edmund Leach je, denimo, družino
opredelil kot »izvir vseh naših nezado-
voljstev«. Tako imenovani antipsihiatri — na
primer Laing, Cooper in Esterson — so
281
ZORAN KANDUČ
družino (ali vsaj nekatere od njenih pojav-
nih oblik) ožigosali kot »uničevalca indivi-
dualnih sebstev«. Marksistično usmerjeni
pisci so jo opisali kot branik kapitalistične
kulture, inkarnacijo zatiralne seksualne
morale, institucijo ekonomske eksploa-
tacije in seksualne represije, kovačnico
družbeno nujnih osebnostnih struktur (ki
bodo pozneje »sua sponte«^^ branile eko-
nomski, politični in kulturni status qud)...
Nič manj ostri pomisleki so prišli iz (no-
tranje sicer zelo raznorodnega) femini-
stičnega tabora. Bety Friedan je družino
iznečila z »udobnim koncentracijskim
taboriščem«. Kate Millett je primerjala
zakonski stan ženske s chattel status.
Germaine Greer je svoj pogled na družino/
zakon dovolj nazorno izrazila že v naslovu
knjige The Female Eunuch. In tako naprej.
Vsekakor je treba priznati, da je med
refleksijami obstoječih družinskih (in
zakonskih) oblik še vedno več takih, ki se
— implicitno ali eksplicitno — zavzemajo za
nadaljevanje (ali celo krepitev) danih
institucij. Radikalni kritiki so v (praviloma
popolnoma nevplivni in marginalizirani)
manjšini. To ne preseneča. Vsaka — kritična
ali apologetska — refleksija o družini je
namreč vselej tudi (v večji ali manjši meri)
avtorefleksija. Ta pa je lahko pogosto zelo
neprijetna, celo boleča. Še huje, družinske
izkušnje (iz otroštva, adolescence ali
odrasle dobe) lahko omrtvičijo kritično
družboslovno refleksijo nasploh.'^
Zdi se, da večina teoretskih refleksij
družine temelji na postopku, ki spominja
na splitting. Objekt preučevanja se razdeli
na dobrega in slabega. Tej temeljni podvo-
jitvi se prida še razlikovanje med normal-
nim in odklonskim (ne glede na to, ali se
slednje ovrednoti kot nemoralno/pokvar-
jeno ali bolezensko). Metoda je torej precej
enostavna. Na dobri (funkcionalni) in
normalni strani imamo nevprašljivo ideali-
zirano podobo družine kot nekakšnega
toplega in varnega paradiža v okrilju
nasilnega, brezsrečnega, tekmovalnega,
»materialističnega« in globaliziranega
kapitalizma. Na slabi in deviantni strani pa
imamo maloštevilne problematične dru-
žine, v katerih kraljujejo nasilje, samovolja,
podrejenost (žensk in otrok), zatiranje.
eksploatacija, surovost, alkoholizem in
vsakovrstne zlorabe. Konvencionalna dru-
žina (in zakonska zveza) je že s samo formo
nakazane analize rešena in zavarovana.
Sporočilo je namreč dovolj jasno: vse je
O.K., samo tistim redkim in obžalovanja
vrednim izjemam bi kazalo nameniti malo
več pozornosti. Bolj strokovni (in čuječi)
pristop odgovornih državnih institucij,
morda kakšen tolar več iz mošnje »socialne
države«, več informacij (o pravilni vzgoji
otrok in o konstruktivnem reševanju
konfliktnih odnosov v družini), več dobro-
delnosti (cerkvene ali posvetne), več
raziskav, več...
Če se ozremo na kritične refleksije dru-
žine, nam hitro pade v oči dejstvo, da ma-
lone nihče ne zagovarja abolicionističnega
stališča. Nihče se ne zavzema za odpravo
ali izničenje družine. Večina jih je uperjena
zgolj zoper obstoječe konvencionalne
družine (in zakonske zveze). Zato so
povsem neumestni pomisleki in boječa
vprašanja v smislu, kaj je (ali naj bo)
alternativa danim zatiralskim (prisilnim)
družinskim/zakonskim oblikam. Nelagodje,
ki marsikoga obhaja ob branju kritik na
rovaš (jedrne ali patriarhalne ali mono-
gamne) družine, pogosto izvira iz strahu,
da bi se človek znašel sam (osamljen)
nasproti vsemogočni državi ali še bolj
vsemogočnim »tržnim silam«. Odziv na
tovrstne skrupule je znan: če je tako, je pa
že bolje ostati v varnem in predvidljivem
okviru »stare dobre« družine, čeprav je ta
grozna, zatiralska, prisilna in zrutinizirana.
Vendar ni tako. Preprosto ne drži, da je
bistvo »alternative« v izbiri med konven-
cionalno družino in osamljenostjo (človek
seveda nikoli ni sam, saj je vselej v svoji
družbi, namreč sam s sabo). Iz kritične
analize družine je razvidno predvsem tole:
družino je v splošnem težko, ne pa nemo-
goče'^ reformirati neodvisno od globljih
družbenih sprememb (denimo skrajšanja
delovnega časa, porazdelitve družbeno
koristnega heteronomnega dela med vse
dela zmožne ljudi in zagotovitve material-
nih pogojev — na primer dohodka in
stanovanja — za samostojno življenje).
282
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
SKLEP
Vsaka družina je (»v zadnji instanci«) seveda
svet zase. Je prizorišče specifičnih sub-
kultur, mitov, ritualov, verovanj, interakcij,
skrivnosti in tabujev. Družina je protislovna
tvorba. V njej se prepletajo in prežemajo
ljubezen in sovraštvo, tekmovalnost in
sodelovanje, varnost in nasilje, pomoč in
zatiranje/izkoriščanje, nesebično pre-
dajanje in lastniško posedovanje (z obvez-
nim dodatkom ljubosumnosti), odvisnost
in neodvisnost, zasebnost in prisilna
(nadzirana) zasebnost... (Monogamna pri-
silna družina temelji na zatiranju seksual-
nosti, hkrati pa jo ravno ta pojav čedalje bolj
spodkopava in notranje razkraja.) Pojavov
v družinah seveda ni mogoče pojasniti
samo s pogubnimi učinki heteronomnega
dela ali z zatiranjem, ki se navezuje na
družbeno konstruirane spolne vloge
(gender). Taka analiza bi bila nedvomno
redukcionistična ali esencialistična, zlasti
pa slepa in gluha za vse idiosinkratično,
edinstveno in neponovljivo.
Vse to pa še ne pomeni, da družine žive
v nekakšnem praznem ali steriliziranem
prostoru. Narobe. Namen pričujočega
prispevka je bil, vsaj v grobem, osvetliti
zunanje (družbene) določilnice — na
primer stanovanjske probleme, revščino,
odsotnost/pomanjkanje časa (za samo-
določene dejavnosti in za razvoj abstrakt-
nih in konkretnih zmožnosti), družinsko
ideologijo, represivno spolno »moralo« ipd.
—, ki pohabljajo družinsko življenje oziro-
ma ga že tako rekoč a priori onemogočajo.
Naša ključna teza v zvezi z domnevo o krizi
družine je namreč zelo preprosta. Družina
je problematična, ker (oziroma če) temelji
na prisilah — ekonomskih, političnih,
verskih, ideoloških, družbenih, mora-
lističnih ali kulturnih. Boj zoper obstoječe
družinske/zakonske oblike je potemtakem
v prvi vrsti boj za odpravljanje teh (prav-
zaprav vsakršnih) prisil. To pa je tudi vse.
Zato ni mogoče (oziroma ni dopustno!)
predpisovati — recimo z nekakšne vzvišene
teoretske pozicije —, kakšna naj bo idealna
družina. Zamišljanje in uresničevanje takih
»idealnih« oblik druženja je namreč treba
prepustiti svobodnim moškim in ženskam.
Družina (= prostovoljno druženje) je pač
predstavljiva in smiselna edinole kot
združba brez prisil, saj je njeno strukturno
mesto zunaj »kraljestva nujnosti«, se pravi
zunaj heteronomnega (družbeno korist-
nega) dela: na področju posameznikove
svobode, samostojnosti in samodoloče-
nosti.
Naravni in družbeni sovražniki alter-
nativnih družinskih oblik — in hkrati
»vzroki« obstoječih konvencionalnih (dru-
žbeno prilagojenih ali anomičnih) družin
(in zakonskih zvez) — so torej bolj ali manj
znani. Na žalost jim ni malo. O ekonomskih
prisilah smo bržkone (vsaj glede na prostor-
ske omejitve) povedali dovolj. Tu so kajpak
še druge. Represivna seksualna morala,'^
družinska ideologija (zlasti v zvezi s kultur-
nimi konstrukti družinskih in zakonskih
vlog'0, mitologija romantične ljubezni'^ in
prisrčne domačnosti,'^ kulturni predsodki
v zvezi z normalno^" žensko in moško vlogo
C»gender«), pravne omejitve, politični od-
pori, religiozni obskurtanizem, morali-
stični konservativizem ... Hic Rhodus, hic
salta!
Kaj naj še, prav na koncu, rečemo v zvezi
z domnevo o krizi (tradicionalne) družine?
Videli smo, da njena (strukturno pogojena)
kriza v bistvu sploh ni problematična.
Problematičen je način, kako krizo dojema-
jo prizadeti posamezniki in posameznice
(na primer kot osebni neuspeh ali v obliki
krivdnih občutij, sramu in samoobtoževa-
nja) in še zlasti ideološki aparati države
(mediji, cerkve ali politične stranke), ki
vztrajajo pri zastareli tezi, da bi kazalo
okrepiti zgolj eno samo paradigmatsko
obliko družine, namreč tako imenovano
jedrno družino. Namesto tega (in namesto
jalovega ugibanja o vzrokih krize mono-
gamne heteroseksualne družine) bi se
morali zavzeti za to, da bi imeli vsi člani
družbe na voljo vse strukturne pogoje, ki
so neogibni za svobodno eksperimen-
tiranje in nenehno ustvarjanje alternativnih
(prostovoljnih) družinskih življenjskih
oblik.
283
ZORAN KANDUČ
284
Opombe:
' Besedi »funkcionalno« in »dobro« sta za sociološki mainstream pravzaprav sinonima. Ob tem pa
se nekako »pozablja«, da oznaka »funkcionalno« ni deskriptivna, ampak normativna in v zadnji
instanci kajpak politična, saj implicira povsem določeno vizijo o tem, kaj je oziroma naj bi bila
»dobra« družba.
2 Otrok je zlasti za žensko (mater) danes precejšnje breme (dasiravno ji omogoča nekatere pozitivne
izkušnje, zlasti zaradi družbenega odobravanja materinske vloge, raznovrstnih emocionalnih
doživetij odnosa z otrokom ali ugodja ob realizaciji želje po otroku). Skrb za otroka je namreč še
vedno prepuščena zlasti materi (to družbeno konstruirano vlogo lahko opravlja tudi oseba moškega
spola, kar pa je danes prej izjema kot pravilo). To pomeni, da mora praktično ves svoj čas — ki ji
preostane po delovnem času (heteronomnem delu) — nameniti otroku. Njegove potrebe (po
ljubezni, varnosti, novih doživetjih, inovativni igri, fizičnem okolju in hrani) imajo absolutno
prednost. Vse to — ob gospodinjskih opravilih, vzdrževanju stikov z zunanjim svetom (na primer
z obrtniki, šolniki ali zdravniki) in služenju drugim članom družine — posrka ogromno telesne in
psihične energije in časa. To pogosto implicira, da ženski (oziroma osebi, ki opravlja kulturno/
ideološko posredovano vlogo matere) ne ostane tako rekoč nič časa zase, za lastne samodoločene
(avtonomne) dejavnosti in za razvoj lastnih abstraktnih in/ali konkretnih zmožnosti. Razen seveda,
če je ženska dovolj premožna, da plača (kupi) nekoga (praviloma kakšno revno žensko), da namesto
nje opravlja določena materinska opravila, kar pa v splošnem ne rešuje perečih problemov v
zvezi z neenakopravnim položajem žensk v družbi. Ob tem je treba upoštevati, da vladajoča
družinska ideologija (in mitologija) od ženske/matere ne zahteva samo, da se popolnoma preda
otrokom (in družini), ampak tudi, da ji je ta (mazohistična) vloga všeč: da jo navdaja z imanentnim
zadovoljstvom in ugodjem (kar ustvarja še dodatne psihične napetosti v primerih, ko se realne
izkušnje ne ujemajo s predpisanimi oziroma pričakovanimi: ženska se na tovrstne psihične
konflikte ali protislovja pogosto odzove z občutji krivde, grajanjem same sebe, avtoagresijo, krizo
samozavesti, občutenjem lastne neustreznosti, stresom ali depresijo).
' V tej zvezi so zelo pomenljiva dognanja nekaterih empiričnih raziskav. Oglejmo si ugotovitve, ki
jih iz knjige The Quality of American Life-Perspectives, Evaluation, and Satisfactions povzameta
Heinsohn in Steiger (1993: 314): »Najvišjo stopnjo izraženega zadovoljstva najdemo v družinah
brez otrok v hiši. Z rastočim številom otrok rahlo, vendar stalno pada v enaki meri pri otrokih in
ženskah. Ljudje brez otrok v hiši so heterogena skupina, sestavljena iz mladih parov, ki si še niso
začeli snovati družine, starejših parov, ki so prostovoljno ali neprostovoljno brez otrok, ter ljudi,
katerih otroci so odrasli in so zapustili gnezdo'. [...] Starševstvo očitno ni bistveno za družinski
občutek in za zadovoljstvo, ki raste iz tega občutka. [...] Obdobje, ki ga pogosto imenujemo z
mračnim izrazom prazno gnezdo', se zdi eno najpozitivnejših življenjskih obdobij. [...] Zakonske
žene, ki so dosegle status praznega gnezda', se s svojimi odgovori glede na naša merila na splošno
zadovoljstvo uvrščajo zelo visoko. Prekašajo jih samo še mlade zakonske žene brez otrok«.
^ V tej zvezi si kaže zastaviti vprašanje o smislenosti rojevanja otrok. To ne gre le za problem
(ne)zaželenosti otroka (pri čemer seveda ne kaže prezreti neprijetnega dejstva, da se še vedno
mnogo otrok rodi nezaželenih): »Priti na svet samo zaradi starševske ljubezni ali samouresničevanja,
vendar brez koncipirane otrokove perspektive v prihodnosti, za potomstvo nikakor ne odpravi
vprašanja smiselnosti« (Heinesohn, Steiger 1993: 315). Nakazano dilemo bi lahko izrazili tudi v
trenutno zelo priljubljenem jeziku otrokovih pravic. Ali ima otrok pravico, da se rodi zaželen? Ali
ima pravico, da se rodi v razmerah, ki ne postavljajo pod vprašaj njegove življenjske perspektive v
prihodnosti?
' Prim. zelo podrobno in kritično analizo v Meda 1995: 260-276.
^ To tezo je temeljito razčlenila Frances Olsen v sestavku The Myth ofthe State Intervention in the
Family: »Država opredeli družino in določi vloge znotraj družine; nesmiselno je govoriti o
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
285
intervenciji ali neintervenciji, saj država konstantno definira in redefinira družino ter vedno znova
normativno in dejansko ureja posamične družinske vloge« (1995: 192). Olsenova v tej zvezi
opozarja, da država določa družinska razmerja zlasti s tem, da vpliva na distribucijo — ekonomske,
pravne in družbene — moči družinskih članov. Eno izmed ključnih področjih državnega urejanja
notranjih oblastnih razmerij v družinskem krogu je ekonomska (ne)odvisnost, zlasti seveda
ekonomska odvisnost otrok/mladostnikov in žensk. V današnjih razmerah je vloga države morda
manj razpoznavna kakor v preteklosti, vendar pa ni zaradi tega nič manj odločilna. Uveljavlja se na
primer na ravni politike zaposlovanja, stanovanjske politike, normativnega reguliranja pro-
dukcijskega procesa, davčne politike ali ureditve socialnega skrbstva, izobraževanja in zdravstvene
pomoči.
^ Pojem »prisilna privatizacija« je podrobno opisal Riesman (prim. 1965: 324, 326-327, 331, 336-
345, 364).
^ Zaklepanje enklave ni vselej izvedljivo. Praviloma je precej nevljudno, vsekakor pa nadvse
pomenljivo.
9 Med bolj sprejemljivimi oblikami »ženskega« umika iz doma (ali prisilne zasebnosti) je na primer
»podaljšano nakupovanje«.
'° Riesman (1965: 324) je pokazal, da je lažna personalizacija (pa tudi emocionalizacija in
moralizacija) heteronomnega dela (ali »službe«) pogosto tesno povezana s prisilno privatizacijo
na področju zabave (ali tako imenovanega prostega časa). To ustvarja kopico nepotrebnih
problemov. Med drugim tudi pomisleke v zvezi z avtomatizacijo in racionalizacijo produkcijskega
procesa (seveda s ciljem skrajševanja delovnega časa): »Kot smo videli, je za veliko uradnikov
lažna personalizacija edina personalizacija, ki jim je na voljo. Za številne tovarniške delavce je
skupni napor za zmanjševanje produktivnosti edina oblika tovarištva, ki jo poznajo. Ko ima delo
za ljudi takšne prizvoke, ostaja še naprej nekaj stvarnega, pomembnega in privlačnega. To je ena
od mikavnosti, ki so med zadnjo vojno pritegnile v tovarne mnoge ženske iz srednjega in nižjega
razreda in jih tam držale kljub slabim delovnim pogojem, slabemu prevozu in pritiskom soprogov.
Ker so bežale od domačega življenja skrajne privatizacije, so bile pripravljene, celo željne sprejeti
navidez najbolj monotona opravila. [...] Vendar pa si mi gotovo lahko zamislimo kaj boljšega, kakor
je beg od doma v tovarno [...]«(Riesman 1965: 331).
" Frances Olsen (1995: 515-516) je v tej zvezi opozorila na zanimiv paradoks. Ljudje so večinoma
nezadovoljni tako s svojim družinskim življenjem kakor tudi s svojim poklicnim/službenim
življenjem. Vendar pa se na tovrstna nezadovoljstva odzovejo tako, da si izoblikujejo romantične
podobe obeh polov, okoli katerih se redno vrti njihovo vsakdanje življenje. S tem se ustvari (in
nato poustvarja) groteskni začarani krog: v meri, v kateri se svoboda na delovnem mestu izkaže
kot iluzorna (ali celo farsična), se ljudje zatekajo k idealiziranim ali mitologiziranim predstavam o
zakonski in družinski sreči; v meri, v kateri se družinska idila izkaže kot utvara, iščejo zavetišča v
svojem abstraktem delu. Adaptacija, o kateri piše Olsenova, je zares tragikomična. Zvede se namreč
na nenehno umikanje iz enega pekla v drugega, in to v praznem upanju, da pekel na oni strani
vendarle ni (ali ne bo) pekel, ampak nebesa.
»Si, kar delaš. Če opravljaš dolgočasna, neumna in monotona dela, boš po vsej verjetnosti tudi
sam postal dolgočasen, neumen in monoton. Delo je veliko prepričljivejša razlaga za napredovanje
kretenizacije kakor celo tako pomembni poneumljajoči mehanizmi, kakršna sta televizija in
izobraževalni aparat. Ljudje, ki so nenehno upravljani, ki jih je delo prevzelo od šole in so vpeti
med družino na začetku življenja in domom onemoglih na koncu, so navajeni na hierarhijo in so
psihološko zasužnjeni. Njihova pripravljenost na samostojnost je tako zakrnela, da je strah pred
svobodo ena redkih razumsko utemeljenih fobij. Ubogljivost, ki so jim jo privzgojili na delu, se
prenaša v družine, ki jih sami ustvarjajo; sistem se reproducira na več načinov, prenaša se v politiko,
kulturo in vse ostalo. Ko enkrat pri delu izsesaš iz ljudi radoživost, je več verjetnosti, da se bodo
podredili hierarhiji in strokovnjakom v vsem drugem. Tako so navajeni.« (Black 1987: 138-139)
ZORAN KANDUČ
286
Reich je ta pojav opisal s pojmom »reprodukcija«. V bistvu gre za proces, v katerem se vladajoča
ideologija in zatiralna morala »naselita« v posameznikovi notranjosti in se s tem psihično
reproducirata v njegovem vsakdanjem življenju: »Ta družbena, v vseh individuih zasidrana in
nenehno reproducirajoča se morala učinkuje potem nazaj na ekonomsko bazo v konservativnem
smislu: izkoriščani sam pritrjuje gospodarski uredits^i, ki zagotavlja njegovo izkoriščanje; seksualno
zatirani sam pritrjuje seksualni ureditvi, ki omejuje njegovo zadovoljevanje in zaradi katere je
bolan, in sam se čustveno brani drugačne ureditve, ki bi ustrezala njegovim potrebam. Tako morala
izpolnjuje svoj ideološko-ekonomski namen« (Reich 1984: 71).
Reich meni, da je ta nesreča zadela celo Freuda. V intervjuju, v katerem govori o svojem odnosu
do utemeljitelja psihoanalize, naletimo na naslednjo pomenljivo izjavo: »On /Freud/ je bil
iracionalen. Rekel sem mu: 'Če tvoja teorija pravi, da so zastoji energije jedro nevroze, in če je
orgazmična potenca (Freud je ni nikoli zanikal) ključ za preseganje teh zastojev ali pa jih vsaj
zmanjšuje, potem je moja teorija o preprečevanju nevroz korektna. To je tvoja lastna teorija. Jaz
sem iz nje samo povlekel konsekvence.' Toda Freud tega ni želel. Tu se je pokazal kot star gospod,
ki je omejen s svojo družino in s svojimi varovanci, ki so bili deloma nevrotični, deloma pa tudi
sami omejeni z lastnimi družinami« (1988:34).
To je treba posebej poudariti. Ne bi bilo namreč pametno čakati na »globlje družbene
spremembe« (ki jih morda nikoli ne bo, ali pa jih vsaj še ne bo za časa naših življenj) in medtem
prostodušno poustvarjati konvencionalne družinske/zakonske oblike. Z iskanjem in ustvarjanjem
drugačnih oblik druženja in družbenosti je treba začeti že hic et nune. To velja še toliko bolj za
one, ki že imajo vsaj približek objektivnih pogojev za samodoločeno delovanje in oblikovanje
svobodnih/neprisilnih družinskih oblik.
»[...] postopoma se bolj ali manj jasno prebija spoznanje, da nima nihče pravice prepovedovati
partnerju, da ima začasne ali trajne spolne skupnosti z drugimi. Vsakdo ima samo pravico, da se
umakne, da ponovno osvoji partnerja ali da eventualno trpi« (Reich 1985: 55).
" »Prisilna morala zakonskih dolžnosti in družinske avtoritete je morala strahopetcev, ki se boje
življenja, in impotentnih, ki niso zmožni z naravno silo ljubezni doživeti tistega, kar si zaman
prizadevajo pridobiti s pomočjo policije in zakonskega prava« (Reich 1985: 57).
»Koncept romantične ljubezni daje sredstvo za čustveno manipuliranje, ki ga lahko moški
izkorišča, saj je ljubezen edini primer, v katerem je ženski (ideološko) dovoljena spolna dejavnost.
Prepričanost v romantično ljubezen pa ustreza obema strankama, saj je to pogosto edini pogoj,
pod katerim lahko žanska preseže veliko močnejši vpliv vzgajanja k spolni zadržanosti. Romantična
ljubezen prav tako zamegljuje realnost statusa ženske in breme ekonomske odvisnosti« (Millet
1985: 13).
'9 »Domača prisrčnost prispeva k temu, da se pozabijo čutni užitki, in zakon ureja spolno življenje
tako, da 'najvišji' cilji življenja — za moškega in za žensko — ne padejo v pozabo« (Wartmann 1985:
93).
^" Christine Thiirmer-Rohr (1985: 115) takole opiše žensko normalnost: »Negovati, skrbeti,
preskrbeti, vzgajati, stati ob strani, varčevati, privarčevati, omejevati, prikrajševati, dajati,
razdeljevati, držati se nazaj, vedno s pravo mero, da vse teče, da je vse v redu ali se uredi; da
mizernost lastne eksistence, vsakdanje omejevanje ne prekorači meje znosnega. [...] In če pride
do konfliktov: upanje, da se bo vse spet uredilo, da se položaj rešuje ali da ga je mogoče rešiti,
upanje, da pa vse le ne more biti tako slabo«.
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
287
Literatura
L. Althusser (1980), Ideologija in ideološki aparati države. V: Z. Skušek-Močnik (ur.), Ideologija in
estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba (35-84).
B. Black (1987), Ukinitev dela. V: B. Black, G. Tomc (ur). Pozdravi iz Babilona. Ljubljana: KRT
(135-149).
D. BoADELLA (1988), Bolest društva: uspon seksualne politike. Vidici, 255-256 (1-2); 83-99.
E. Cheser (1988), Spas kroz seks: život i delo Wilhelma Reicha. Vtdict, 255-256 (1-2); 73-81.
R. CoLKER (1995), Marriage. V: F. E. Olsen (ur.), FeministLegal Theory Vol. II. Aldershot: Darthouth
(239-247).
D. CooPER (1971), TheDeath oftheFamily. Harmondsworth: Penguin.
H. Dahmer (1988), Odnos Wilhelma Reicha do Freuda in Marxa. Vidici, 255-256 (1-2); 47-72.
A. Esterson, R. D. Laing (1970), Sanity, Madness and the Family. Harmondsworth: Penguin.
R. Fletcher (1988), The Abolitionists: The Family and Marriage UnderAttack. London: Routledge.
B. Friedan (1965), The Feminine Mystique. Harmondsworth: Penguin.
N. Heather (1978), Radikalne perspektive u psihologiji. Beograd: Nolit.
G. Heinesohn, o. Steiger (1993), Uničenje modrih žensk. Ljubljana: KRT.
R. Jacobv (1981), Družbena amnezija. Ljubljana: Cankarjeva založba.
R. D. Laing (1976), The Politics oftheFamily. Harmondsvvorth: Penguin.
S. F. Landau (1977), Temporal Experience and the Criminal. V: S. F. Landau, L. Sebba (ur.), Criminology
in Perspective. Lexington: Lexington Books (129-146).
E. R. Leach (1961), A Runaway World. London: BBC Publications.
D. Meda (1994), Le travail: Une valeur en voie de disparition. Pariš: Aubier.
K. Millet (1986), Seksualna politika. V: M. Dobnikar (ur.), O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana:
KRT (12-38).
F. E. Olsen: The Myth of State Intervention in the Family. V: — (ur), Feminist Legal Theory Vol. II.
Aldershot: Dartmouth (185-214).
— (1995), The Family and the Market: A Study of Ideology and Legal Reform. V: — (ur.), Feminist
Legal Theory Vol. II. Aldershot: Dartmouth (509-528).
W. Reich (1988), Reich govori o Freudu. Vidici, 255-256 (1-2); 21-34.
— (1987), Analiza karaktera. Zagreb: Naprijed.
— (1985), Spolna revolucija. Zagreb: Naprijed.
— (1984), Sexpol. Ljubljana: KRT.
D. Riesman etal. (1965), Usamljena gomila. Beograd: Nolit.
C. Thurmer-Rohr (1986), Stud pred rajem. V: M. Dobnikar (ur.), O ženski in ženskem gibanju.
Ljubljana: KRT (109-126).
B. Wartmann (1986), Gramatika patriarhata: K »naravi« ženskega v meščanski družbi. V: M. Dobnikar
(ur), O ženski in ženskem gibanju. Ljubljana: KRT (76-99).
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
UVOD:
KAKO SEM SE SREČALA S KIBERNETIKO
IN EPISTEMOLOGIJO
KOT STROKOVNIM OKVIROM OPISOVANJA
Ko sem pred leti začela raziskovati procese,
ki me samo utemeljujejo, konstituirajo,
določajo — na primer proučevati zavestne
procese, raziskovati raziskovanje, govoriti
o jeziku, komunicirati o komunikaciji,
spoznavati spoznavanje, razumeti razume-
vanje ipd. — sem naletela na problem jezika
in metodologije v zvezi s pojmi pojmov, s t.
i. pojmi II. reda. Jezik kibernetike II. reda
mi je bil v pomoč, ker upošteva prav to
krožnost, navidezno paradoksnost pojmov
in procesov, ki so samonanašalni (samo-
referenčni), kar pomeni, da neizogibno
sodelujejo v naših poskusih, da bi jih
raziskali — vsako njihovo raziskovanje se
torej nujno sprevrže in zaplete v zanko
samoraziskovanja.
Proučevanje konceptov II. reda me je
pripeljalo do njihove uporabe v kontekstu
psihosocialne pomoči. Tega lahko opišem
kot kontekst različnih ravni psihosocialnih
interakcij, naravnanih k pomoči klientske-
mu sistemu, ravni, ki so vložene ena v drugo
na izredno subtilne, samonanašajoče se
načine, kar prispeva k izjemni kompleks-
nosti dogajanja, označenega s pojmom
psihosocialne pomoči.
Kibernetike II. reda ne razumem kot še
enega, novega, resničnejšega, boljšega
pogleda, teorije ali jezika opisovanja
omenjenega dogajanja. Pomeni mi neke
vrste metapogled, metateorijo ali metajezik,
ki dopušča in omogoča ter jemlje za
izhodišče katerikoli osebni pogled, teorijo.
jezik opisovanja. V socialnem delu se vedno
znova srečujemo z osebnimi pogledi,
osebnimi teorijami, osebnimi jeziki, skozi
katere uporabniki psihosocialne pomoči
konstituirajo in vzdržujejo sebe, svojo
življenjsko zgodbo, svojo resničnost. In v
psihosocialnih interakcijah smo tudi kot
pomagajoči vedno neizogibno udeleženi s
svojo lastno osebno zgodbo — kibernetiko
II. reda pa lahko uporabimo kot strokovni
okvir, ki nam preprečuje pozabiti, da smo
vsi udeleženci v sistemu vselej zlasti
opisovalci in tolmači samih sebe, svojih
specifičnih mest, s katerih opazujemo in
pojasnjujemo dogajanje v sistemu.
Kibernetiko II. reda si lahko zamislimo
kot komplementarni odnos med metodo-
logijo in jezikom, kot stalno odvijajoči se
rekurzivni ples med procesi (uporabljeni
postopki, interpretiranja, konceptualizi-
ranja...) in njihovimi proizvodi (ustvarjene
strukture, interpretacije, koncepti...),
metodologija
(postopki, procesi,
interpretiranje)
tOi
jezik
(interpretacije,
koncepti, struktura)
Ključni pojmi, s katerimi se bomo srečali
pri epistemologiji socialnega dela, so:
• krožnost in • rekurzivnost
• (samo)opisovanje in • (samo)opazo-
vanje
• razlikovanje in • interpretiranje
• zaznavanje in • spoznavanje
• komplementarnost proces <-> pro-
izvod
• kontekst
289
LEA ŠUGMAN BOHINC
• povratna informacija
• sprememba
• razgovor in • razumevanje
• avtonomnost in • odgovornost
• kibernetika I. in II. reda
• epistemologija
• hermenevtika
• socialno delo
• psihosocialna pomoč
TEMELJI SPOZNAVANJA
OBLIKOVANJE SPORAZUMA
NA PODLAGI RAZLIČNOSTI
Kako bi si odgovorili na naslednje vpra-
šanje, navadno rezervirano za študente
filozofije, namreč, kako bi opisali in
poimenovali proces, ki je podlaga človeko-
vemu (organizmovemu) spoznavanju
(zaznavanju, razmišljanju, odločanju...)?
In če ste si odgovorili na to vprašanje,
kako bi svoje stališče podelili s svojimi
kolegicami in kolegi in se z njimi dogovorili
o skupnem stališču na podlagi vseh indivi-
dualnih? Bi se lahko sporazumeli o defini-
ciji, s katero se vsi strinjate?
Opisani proces dogovarjanja bi lahko
nadaljevali in na različnih zaporednih
ravneh razvijali svoje tolmačenje pojma
spoznavanja, tako da bi vedno znova po-
delili in s tem preverili svoje razumevanje
kolegovega ali kolegičinega razumevanja
izbranega pojma. Skozi ta proces se naša
interpretacija neizogibno spreminja —
klesti se in oplaja, upira se in popušča, pre-
obraža in prečiščuje se pomen, ki ga prida-
jamo pojmu, in način, kako skozi svoje razu-
mevanje delujemo, in narobe, razvijamo
svoje razumevanje na podlagi delovanja.
Poglejmo, kaj so si študentje 3. letnika
(1996/97) sploh predstavljali pod pojmo-
ma spoznavanje in spoznanje. Študentje so
uvodoma opisali svoje razumevanje teh
pojmov kot krožno prepletanje procesov
učenja, razlikovanja, primerjanja, čutenja in
delovanja z njihovimi različnimi proizvodi,
kot so znanja, razlike, primerjave, občutki,
misli, dejanja... Pri tem so si pomagali s
primeri, s katerimi so ponazorili svoje poj-
movanje, da spoznavanje ni zgolj miselno
dogajanje, ločeno od konkretnega delova-
nja. Nekdo se je tako spomnil procesa iz-
delovanja lesenega čolna, kjer se prepletajo
načrtovanje, preverjanje, oblikovanje...
Na to njihovo razmišljanje ni bilo težko
navezati krožne metafore za komplemen-
tarnost procesa in proizvoda, kjer določen
proces (uporaba določenega postopka
interpretiranja) pripelje do proizvoda
(interpretacija, pojem, čustvo, dejanje...), ki
postane podlaga nadaljnjemu procesu, itn.
spoznavanje
(proces učenja, razlikovanja,
primerjanja, čutenja, delovanja)
tOl
spoznanja O J
(različni proizvodi: znanja,
j       razlike, primerjave, občutki,       1
misli, dejanja...)
Govorimo o t. i. rekurzivnem razvoju
opisanega odnosa—gre za spiralo krožnega
odnosa med procesom in proizvodom z
vsakokratnim novim izhodiščem. Biologa
Humberto R. Maturana in Francisco J.
Varela (1988:26) to opisujeta z naslednjima
aksiomoma:
»Vse delovanje je spoznavanje in vse
spoznavanje je delovanje.«
»Vsako dejanje spoznavanja rodi svet.«
Kakšne interpretacije temeljev spozna-
vanja so torej študentje v malih skupinah
razvili do ravni, kjer smo proces njihovega
medsebojnega dogovarjanja začasno us-
tavili? Vsako njihovo opredelitev sem v
nadaljevanju z njihovo pomočjo poskušala
povezati z omenjenimi ključnimi pojmi
kibernetike II. reda.
(1) Spoznavanje se začne z dvojnostjo —
en del mora imeti lastnost samozavedanja,
drugi del ima lastnost materije, okolja,
objekta. Med enim in drugim obstaja stik,
most. Orodje stika so: čutila, reagiranje,
nagon... To poteka vzajemno, obojestran-
sko. Koncept »kamere« v smislu tretjega
očesa, nepristranskosti. Mi ne moremo biti
kot kamera, ne moremo dojeti realnosti
take, kot je.
290
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
(2) Pretekla spoznanja te pripeljejo do
trenutka, ko boš delčke preteklih dejanj
spet ujel v novo spoznanje.
(3) Nezavedno te žene, da spoznaš
zavedno. Koncepti kot tao, A=B.
(4) Metafora sobe, v kateri ničesar ne
vidiš, a se zavedaš sebe. Nekaj iščeš, nekaj
otipaš. Nekaj ti mora manjkati, da iščeš, in
zunaj mora obstajati nekaj, ob kar zadeneš.
Metafora stika kot spoznanja: Michelan-
gelova freska.
(5) Najprej je bila misel, odločitev. Za to
je potrebno nekaj zunaj. Vprašanje prve
misli, vzgiba. Kdaj? Z rojstvom, spočetjem...?
Verovanje. Nekoč je bilo...
(1) Spoznavanje se začne z dvojnostjo —
en del mora imeti lastnost samozavedanja,
drugi del ima lastnost materije, okolja,
objekta. Med enim in drugim obstaja stik,
most. Orodje stika so: čutila, reagiranje,
nagon... To poteka vzajemno, obojestran-
sko. Koncept »kamere« v smislu tretjega
očesa, nepristranskosti. Mi ne moremo biti
kot kamera, ne moremo dojeti realnosti
take, kot je.
Gregory Bateson meni, da obstoja ene
same entitete ne zaznamo, za našega duha
ali zavest je to ne-entiteta, ne(spo)znanka,
Kantova (das) Ding an Sich, zvok ploskanja
ene dlani.
Da torej nekaj zaznamo kot nekaj, mo-
ramo to nekaj izdvojiti, ločiti, razlikovati od
nečesa, kar zaznavamo kot nekaj drugega.
Podlaga spoznavanju je razlikovanje.
Kdo razlikuje? Razlikuje samozavedajoči
se opazovalec. Pojem »samozavedajoči se«
se tukaj nanaša na opazovalčevo samorazli-
kovanje. Med procesi razlikovanja ima
pomembno in morda prvotno vlogo samo-
razlikovanje, torej razlikovanje sebe od
drugega. Pojma »samozavedanje« in »opazo-
vanje« implicirata samorazlikovanje.
Razlikovanje subjekta od objekta temelji
na predpostavki, da je subjekt ločen od
objekta, da subjekt opazuje objekt, kot da
bi ta obstajal sam na sebi, zunaj opazujo-
čega, kot da lastnosti opazujočega subjekta
ne vplivajo na objekt (predmet) njegovega
opazovanja. Tako pojmovanje lahko pona-
zorimo z metaforo »kamere«, ki nepristran-
sko odslikava (reprezentira) realnost »tako,
kot je« sama na sebi.
Kako lahko zagovarjamo tako predpo-
stavko? Ali bi lahko opazovalec opazoval, če
ne bi imel lastnosti, ki mu omogočajo
opazovanje? Kako lahko karkoli trdimo o
objektu, ne da bi ga opazovali, in to na sebi
lasten način? Kako lahko zagovarjamo
stališče, da je objekt ločen (neodvisen) od
opazovalca, če je opažanje objekta odvisno
ravno od tega, ali bo opazovalec nekaj
razlikoval in opažal kot objekt? Kako vemo,
da tisto, kar mi kot opazovalci opažamo
(razlikujemo) kot objekt, ne opaža (ne
razlikuje) nas kot objekt in sebe kot
opazovalca, kot subjekt?
Kaj je stik, most med dvema entitetama,
ki sami sebe razlikujeta, opazujeta kot
»subjekt« in ki ena drugo razlikujeta, opa-
zujeta, obravnavata kot »objekt«? Morda to,
da sta obe aktivno udeleženi, soodvisni v
sistemu svojega opazovanja?
Kaj pomeni koncept realnosti take, kot
je? Ko opazujemo, razlikujemo (spozna-
vamo) nekaj kot sebe, kot drugega, kot
predmete, dogodke, kot svet, kot realnost.
Vsaka realnost je izraz (funkcija) opazoval-
čevega opazovanja (razlikovanja, spozna-
vanja). Ali lahko karkoli z gotovostjo trdimo
o čemerkoli, česar ne opazujemo, na primer
o »realnosti na sebi«?
(2) Pretekla spoznanja te pripeljejo do
trenutka, ko boš delčke preteklih dejanj
spet ujel v novo spoznanje.
Pretekla spoznanja, doživetja, interpre-
tacije se rekurzivno vgrajujejo kot podlaga
naslednjim procesom spoznavanja, doživ-
ljanja in njihovim proizvodom — novim
spoznanjem, doživetjem, interpretacijam.
Že dolgo časa je aktualno vprašanje
narave zaznavnih ključev, prek katerih
človek sprejema informacije, ki vplivajo na
oblikovanje njegovih zaznav. Tako imeno-
vani procesi »bottom-up« (ki vplivajo od
spodaj navzgor) se nanašajo na vpliv
teksture, stereoskopije, senc idr. tovrstnih
perceptivnih ključev (»molekularni« pri-
stop), procesi »top-dowm (ki delujejo od
291
LEA ŠUGMAN BOHINC
Zgoraj navzdol) pa označujejo vpliv pre-
teklih izkušenj in znanja na človekovo
zaznavo (»molarni«, »shematski«, »konte-
kstualni« pristop). Kibernetično razume-
vanje je bliže perspektivi »top-doivn«
(Gardner 1985: 126).
V tem kontekstu je pomembno tudi
razumevanje avtorjev Maturana in Varela,
da je spomin na doživetje vselej novo
doživetje.
(3) Nezavedno te žene, da spoznaš
zavedno. Koncepti kot tao, A=B.
Obstajajo različne interpretacije pojmov
zavestno in nezavedno (izvirna raba poj-
mov: Leibniz in zlasti Freud). Kibernetični
model (Barnes 1994) razširja in nadgrajuje
dualistično predstavo nezavednega in
zavestnega z zamišljanjem različnih rekur-
zivnih ravni interpretativne aktivnosti,
ravni, ki so vložene ena v drugo kakor
lesene ruske babuške. Proces interpre-
tiranja je »nezaveden«, ko njegovi proizvodi
še niso predmet namerne (zavestne, odlo-
čene) refleksije. Tako je na primer od stanja
v sanjanju do našega razmišljanja o sanjah
ali celo našega poročanja o njih proces
našega interpretiranja prešel različne re-
kurzivne ravni (interpretacije interpretacij
interpretacij...).
Tudi po omenjenem kibernetičnem mo-
delu »nezavedno« predhodi »zavednemu«
oziroma je slednje vgrajeno, vloženo v
prvega, vendar je prehod med njima samo
stvar različnega reda interpretiranja.
Tao kot metafora stanja nerazlikovanja
(neimenovanja), ki predhodi vsakemu raz-
likovanju, opažanju, spoznavanju. Imeno-
vati kaj pomeni razlikovati dotlej neraz-
likovano, opažati dotlej neprepoznano.
Z vidika razlike med stanjem nerazliko-
vanja (neimenovanja) in stanjem razliko-
vanja (imenovanja, opazovanja) so razlike
med razlikovanji (imeni, opažanji) nepo-
membne; od tod A=B.
(4) Metafora sobe, v kateri ničesar ne
vidiš, a se zavedaš sebe. Nekaj iščeš, nekaj
otipaš. Nekaj ti mora manjkati, da iščeš,
in zunaj mora obstajati nekaj, ob kar
zadeneš. Metafora stika kot spoznanja:
Michelangelova freska.
Soba kot stanje nerazlikovanja, v kate-
rega zareže prvo razlikovanje, samoraz-
likovanje, in z njim razlikovanje drugega,
razlikovanje nečesa kot predmeta, ter
njegovo prepoznanje (»nekaj otipaš«). Za
razlikovanje, za opazovanje sta potrebni dve
entiteti, običajna je predpostavka, da
subjekt razlikuje, opazuje objekt. Stik kot
spoznanje, morda kot razumevanje, da sta
opazovalec in opazovano del istega sistema
opazovanja.
(5) Najprej je bila misel, odločitev. Za
toje potrebno nekaj zunaj. Vprašanje prve
misli, vzgiba. Kdaj? Z rojstvom, spo-
četjem...? Verovanje. Nekoč je bilo...
Najprej je bilo razlikovanje. Šele z raz-
likovanjem spoznavamo, vsako dejanje raz-
likovanja, spoznavanja »rodi« svet, realnost.
(»Pred« razlikovanjem pomeni pred časom,
prostorom, pomeni nič, neimenovano,
nerazlikovano, tao?) Razlikovanje zahteva
dvoje entitet, kar smo si navajeni razlagati
kot »znotraj« in »zunaj«, kot »subjekt« in
»objekt«. Kdaj, kje se začne prvo razliko-
vanje? S samorazlikovanjem? Tudi odgovor
na vprašanje, kdaj se začne prvo razliko-
vanje, je naše razlikovanje, ki bi lahko bilo
tudi drugačno. Odgovor je (kakor) vero-
vanje. Vsa verovanja postavijo referenčno
točko izhodišča kot začetka razlikovanja,
imenovanja — »nekoč je bila Beseda...«.
Na podlagi predstavljenih skupinskih
opredelitev temeljev spoznavanja in mojih
refleksij nanje so se študentje v vsaki
skupini znova dogovorili o skupni definiciji
temeljev spoznavanja in to posredovali
drugim.
(1) Na začetku je tao, vse = nič.
V središču se pojavi točka zavesti, okrog
katere so predmeti (zavesti).
Vsak predmet zavesti ima svojo zavest,
okrog so spet predmeti zavesti.
292
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
Kot ocean z valovi, ki se opazujejo,
spoznavajo, tvorijo razlikovanja.
(2) Subjekt je sam sebi objekt spozna-
vanja.
Ni nujno, da se zavedam vseh spoznanj,
v skladu s katerimi delujem.
V rutinskem ponavljanju nekega dejanja
se (lahko) rodi novo spoznanje.
Metafora: odnos med slikarjem in njego-
vo sliko. Slikar slika, to je subjektivni pro-
ces, ko pa se odmakne od slike, ta postane
predmet njegovega spoznavanja.
(3) Vem, da vem, da nič ne vem. Ker če
(ko) vem, ne vem, če (da) vem.
(4) Če je spoznavanje utemeljeno na
razlikovanju, se ne morem do konca spo-
znati — vedno nova razlikovanja.
Spoznavanje je zelo težko delo: kot če bi
hoteli sami sebe dvigniti za vezalko.
Spoznavanje je kakor reka, ki teče in
preoblikuje pokrajino, obenem pa pokra-
jina oblikuje tok reke.
(5) Metafora gosenice in metulja: kar je
konec življenja za gosenico, je začetek za
metulja.
Naše skupno dogovarjanje in razvijanje
razumevanja koncepta temeljev spozna-
vanja na tej točki ustavimo z zavedanjem,
da bi lahko opisani proces nadaljevali do
ravni, kjer bi se vsi študentje strinjali z
dogovorjeno definicijo.
EKSPERIMENTI Z ZAZNAVO
KOT PODLAGA ZNANOSTI EPISTEMOLOGIJE
ZNANOST EPISTEMOLOGIJE
Epistemologijo si razlagamo kot temeljne
predpostavke, na podlagi katerih spozna-
vamo skozi delovanje in delujemo skozi
spoznavanje. Pomemben je pojem epi-
stemološke spremembe. Bateson (1997)
opisuje prizadevanje znanosti episte-
mologije določiti, kaj in »kako določeni
organizmi... spoznavajo, razmišljajo in
odločajo« (po Keeneyu 1985: 12).
George Spencer Brov^n (1969; po Kee-
neyu 1985:18-21; ali Spencer Brown, 1973)
namesto o temeljnih predpostavkah govori
o človekovem razlikovanju kot izhodišču
vsake njegove epistemologije in na tej
osnovi vsake akcije, opisa, zaznave, misli,
odločitve...
Oglejmo si etimološko ozadje pojma
epistemologija: epi (gr. iznad, zgoraj) +
istamai (gr. stati, nahajati se, biti trden,
stabilen) + logos (gr. beseda, jezik govor,
nauk o) = epistemologija kot »jezik, na
katerem stojimo« (Barnes 1994: 108).
Von Foerster (1990:13) se tako poigrava
z etimologijo pojma epistemologija: besedo
epistemein (gr. uporaba za umevanje,
veščost v obrti oz. v intelektualnem smislu
razumevanje, gnosiš) naveže na angleško
besedo under(upper-)standing oz. nemško
verstehen (razumevanje). Z združitvijo
pomenov obeh izrazov avtor izpelje izraz
epistemologija kot »znanost, proučevanje,
teorija razumevanja«, s čimer premesti njen
pomen od (običajnega tolmačenja kot)
»spoznanja, vedenja« k »razumevanju«.
Epistemologija kot znanost proučuje
strukturno pogojeno in določeno vsebino
ter način zaznavanja, razmišljanja, vero-
vanja, odločanja in znanja živega organizma
(Barnes 1994: 86-87). Na podlagi Barneso-
vega razlikovanja materialnega in formal-
nega koncepta epistemologije lahko razli-
kujemo eksperimentalno epistemologijo in
epistemologijo epistemologije ali kiberne-
tiko epistemologije:
a) eksperimentalna epistemologija
raziskuje biološko strukturo organizma, ki
zagotavlja vsebino in način njegovega
spoznavanja in delovanja;
b) kibernetika epistemologije proučuje
jezik, razumevanje živih bitij, ki z razliko-
vanjem, interpretiranjem — skozi imeno-
vanje, kategoriziranje, konceptualiziranje —
»oživljajo« predmete, da jih lahko zaznajo,
o njih mislijo, z njimi ravnajo
EKSPERIMENTI Z ZAZNAVO
(EKSPERIMENTALNA EPISTEMOLOGIJA)
Nevrofiziologi in biologi, npr. Lettvin,
Maturana, McCulloch in Pitts (1959) ali
Hubel in Weissel (1968) (po Naranjo, Orn-
stein 1973) so eksperimentalno dokazali,
da čutila živih bitij zaradi potrebe bio-
loškega preživetja vrste delujejo kot sistem
redukcije in poenostavljanja input »infor-
293
LEA ŠUGMAN BOHINC
macije«, kar omogoča le redkim dražljajem
dostop do organizmove zaznave.
Znameniti so različni eksperimenti z
žabo — rezultati kažejo, da struktura očesa
žabe omejuje njeno zaznavo le na štiri tipe
vidne aktivnosti; eksperimentatorji so
opisali zaznavo kontrasta, premika, pomra-
čitve in konveksnosti. Kot sta ugotovila
Maturana in Varela (1959), na zaznavo žabe
ne vpliva pomembno le struktura očesa,
ampak tudi njeno razmerje z ostalimi deli
organizma (1988:125-126). Raziskave tudi
kažejo, da višji stopnji razvoja organizma
ustreza večja stopnja selektivnega narav-
navanja, uglaševanja, prilagajanja. Tako se
npr. riba s kirurško obrnjenimi očmi nikdar
ne privadi novemu gledanju sveta, človek z
obrnjenimi očesnimi lečami pa se novi
perspektivi že po nekaj tednih prilagodi in
se nauči delovati v tako »spremenjenem«
svetu — njegov čutilni sistem je zmožen
samonaravnavanja (Naranjo, Ornstein
1973).
Kognitivni psihologi (transakcionalisti —
konstruktivisti) so eksperimentalno doka-
zali, da človekova zaznava ni registracija
»zunanje resničnosti«, ampak konstrukcija
(interpretacija) »stabilne osebne resnično-
sti«, torej na (epistemoloških) predpostav-
kah utemeljen proces.
Znani so eksperimenti Adelberta Amesa
ml. (1951; po Ittelsonu in Kilpatricku v
Ornstein 1973), na podlagi katerih avtor
predlaga razlago človekove zaznave kot
procesa, s katerim se svet vsakega posa-
meznika »ustvarja« pri »ravnanju z okoljem«.
Na tak način se oblikuje naša zaznava oz.
presoja oddaljenosti (eksperimenti z
dvema različno osvetljenima in različno
nameščenima točkama ali z dvema različno
osvetljenima, različno velikima in različno
nameščenima balonoma). Pomembna je
tudi zveza med človekovo zaznavo odda-
ljenosti in njegovo zaznavo lastnosti pred-
metov (poskusi z očali z anisokoničnimi
lečami — te so zasnovali na podlagi izkušenj
s pacienti z anisokonijo, kjer oblikujejo v
enem oz. drugem očesu mrežnični sliki
različne velikosti). Raziskovalcem se je
posrečilo razširiti svoja proučevanja tudi na
kompleksnejše zaznavne situacije, ki
vključujejo gibanje (eksperiment z izkriv-
ljeno, trapezoidalno sobo).
Ittelson in Kilpatrick menita, da opazo-
valec nezavedno povezuje dražljajsko obli-
ko z neke vrste uteženim povprečjem prete-
klih posledic dejanj, ki so v zvezi s to obliko.
»Izbrana« posamezna zaznava je v končni
stopnji tista, ki ima najboljšo napovedno
vrednost — ugotovljeno na podlagi pretek-
lih izkušenj posameznika — za delovanje in
uresničevanje namenov organizma.
Avtorja sklepata:
• Opazovalec bo neznano zunanjo kon-
figuracijo, ki oddaja enako mrežnično
obliko kot kakšna druga pojavna forma, s
katero je vajen ravnati, zaznal kot znano
konfiguracijo.
• Ko opazovalec preverja svojo razlago
neznane konfiguracije in spozna svojo
zmoto, se njegova zaznava spremeni, čeprav
je ostala dražljajska oblika na očesni
mrežnici nespremenjena.
Naša zaznava je stabilna kljub očesnemu
tremorju (utrip oči vsako sekundo). Če bi
človek resnično »videl« »slike« na svoji
mrežnici, bi bil njegov vidni svet vsako
sekundo drugačen, pa tudi siromašnejši
(utemeljen le na kodiranih električnih
signalih). Pomembno vlogo igra katego-
rialni sistem in output možganov, ki ko-
dirane električne signale nato interpretira
kot predmete z zelo drugačnimi in nepri-
merno bogatejšimi, kompleksnejšimi
lastnosti od optičnih slik v očeh. Človek pa
»vidi«, tudi kadar ni zunanjega svetlobnega
dražljaja, a pride do vzburjenja možgan-
skega središča za vid.
EKSPERIMENTI Z ZAZNAVO
(KIBERNETIKA EPISTEMOLOGIJE)
Že omenjeni kibernetični model (Barnes
1994) razvoja interpretativne (mentalne)
aktivnosti lahko uporabimo kot model
rekurzivnega razvoja zaznave (kognitivne
aktivnosti) skozi različne krožne ravni
interpretiranja, konstruiranja, katego-
riziranja, konceptualiziranja, modeliranja —
torej urejanja in osmišljanja dražljajev, ki so
dostopni človekovi biološki strukturi
(čutila) in ki imajo značaj informacije. Po
Batesonu (1980: 108-111) je informacija
294
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
novica o razliki oz. razlika, ki vzbudi razliko,
oz. učinkovita razlika v primerjavi z zgolj
potencialno razliko.
Med najbolj znane raziskovalce, ki so
izvedli številne domiselne psihološke
eksperimente s človekovo zaznavo in
drugimi kognitivnimi procesi, sodijo J.
Piaget, G. Kelly, J. Bruner, F. Heider, H.
Kelley, L. Festinger idr. Taka je bila npr.
raziskava, ki so jo izvedli Bruner, Postman
in Rodriguez (1957) o učinku dobro nauče-
nih kategorij — šlo je za barve in like igralnih
kart — na vsebine zaznave. Poskusne osebe
niso opazile, da barve nekaterih igralnih
kart niso usklajene z liki, dokler jih ni vodja
eksperimenta na to opozoril.
Ta in mnogi drugi eksperimenti govorijo
v prid hipotezi, da je človekova zaznava,
kognicija, zavest konstrukcija ali interpre-
tacija (stvaritev, izum, tolmačenje, razume-
vanje), ne pa registracija ali reprezentacija
(zapis, odslikava, odkritje, spoznanje) tiste-
ga dela dražljajske stvarnosti (potencialnih
in učinkovitih razlik), ki jo biološka struk-
tura naših čutil sploh omogoča zaznati.
Zagovarjanje te hipoteze ima izredne
posledice za (psihosocialno — svetovalno,
terapevtsko) delo z ljudmi, saj predpo-
stavljamo, da se lahko s spremembo narave
procesov interpretiranja, konstruiranja
človekova zaznava, kognicija spreminja.
Različni psihofiziološki dejavniki omo-
gočajo in sprožajo tako spremembo, torej
reinterpretiranje oz. rekonstrukturiranje,
neke vrste samonaravnavanje človekove
zaznave, kognicije, zavesti (Ornstein 1973):
• Potrebe, namere in težnje posa-
meznika povečujejo njegovo občutljivost
ter dovzetnost za določen vidik ali del
okolja (tako npr. znojenje poleti poveča
potrebo po slani hrani; med čakanjem na
prijatelja je oseba bolj občutljiva za navadno
neopažene dražljaje oz. potencialne razlike
in prijatelja opazi prej, kot če ne bi bila
naravnana nanj).
• Pretekle izkušnje posameznika pri-
redijo proces sprejemanja dražljajev oz.
učinkovitih razlik {input proces), tako da
lahko oseba sestavlja ali gradi neko podobo
že na podlagi majhne količine sprejete
(input) informacije (tako je npr. študentka
navedla svoje doživetje, kako si je želela
pomaranč, prišla domov, stopila v shrambo,
segla na polico, kjer navadno hranijo
pomaranče, prepoznala in vzela eno, si jo
olupila in začela jesti — nenadoma se ji je
okus zazdel čuden, nič podoben poma-
rančnemu, še enkrat je pogledala sadež in
ugotovila, da sploh ne gre za pomarančo,
temveč za nek, njej doslej neznan sadež;
pozneje se je izkazalo, da gre za posebno
sorto križanca, ki ni toliko podoben
pomaranči, da bi ju bilo težko razlikovati).
• Pričakovanje prihodnjih dogodkov
pri posamezniku naravnava, konstruira
njegovo zavest oz. zaznavo (spomnimo se
npr. knjižne junakinje Pestrne, ki se je pre-
strašena vračala ponoči skozi gozd domov
in v vsakem grmu, štoru, veji, kamnu...
prepoznavala najrazličnejše pošasti).
• Izključevanje stalnic iz polja zavesti
posameznika (t. j., tiste rekurzivne ravni
interpretiranja, kjer namerno reflektiramo
svoje interpretacije — občutke, misli...) —
habituacija in avtomatizacija (gibi neke
spretnosti, npr. smučanja ali šofiranja
avtomobila, ki so na začetku učenja polno
zaposlovali posameznikovo zavestno pozor-
nost, postanejo z napredovanjem in uče-
njem tako naučeni, poznani, navajeni in
avtomatični, da se jih oseba ne zaveda več;
na podoben način se človek navadi tik-
takanja ure, brnenja motorja, predmetov ob
vsakdanji poti v šolo ali na delo itn.)
Eksperimentalno proučevanje člove-
kove habituacije na stalni, ponavljajoči se
dražljaj (učinkovito razliko, informacijo, kot
je npr. plosk dlani) je pokazalo, da se npr.
kožna upornost vse manj spreminja in se
po določenem številu ponovitev dražljaja
sploh ne spremeni več — koža se tega
dražljaja »navadi« (dražljaj se iz učinkovite
razlike spremeni v zgolj potencialno
razliko). Navajenost in nespremenjenost
telesnega odgovora traja toliko časa, dokler
se ne pojavi najmanjša sprememba v
dražljaju, ki v tistem hipu ponovno stopi v
zavest (iz potencialne razlike se spremeni
v učinkovito razliko) in izzove odgovor.
Ornsteinova razlaga opisanega mehanizma
je, da mora človek zaradi eksistencialne
nujnosti razlikovati med neprekinjenimi,
stalnimi — »varnimi« dražljaji in s preži-
vetjem povezanimi dražljaji, zato naj bi
295
LEA ŠUGMAN BOHINC
razvil čutilni sistem, ki se odziva predvsem
na spremembe v okolju.
• Učinek »Bowery El« (Kari Pribram
1969, po Ornsteinu 1973) je oznaka za
pojav, ko se ljudje tako navadijo nekega
dražljaja (učinkovite razlike, informacije),
da se tudi po njegovem prenehanju še
naprej odzivajo, kot da bi se še vedno
ponavljal (tako so po ukinitvi železniške
proge v New Yorku, kjer je prej vsak večer
vozil vlak, ljudje še dolgo poročali o zvokih,
tatovih itn. v tem času)
• »FUrstov« učinek (Charles Fiirst 1971;
po Ornsteinu 1973) so poimenovali doga-
janje, ko začne človek stvari, ki jih je že
neštetokrat videl, gledati na vedno enak
način in to tako v prenesenem kot v do-
besednem pomenu: če namreč osebi
kažejo isti vidni dražljaj, postane njeno
očesno gibanje vse bolj stereotipno.
• Učinek »kognitivne slepe pege« (Matu-
rana, Varela 1988) je pojem, ki ga avtorja
uporabljata kot analogijo nevrofizio-
loškemu učinku anatomskega mesta na
mrežnici, kjer ni čutnih receptorjev—kadar
slika pade na slepo pego na mrežnici, ne
vidimo (sami lahko izvedemo eksperiment,
kjer list — z narisanima krogom in križem v
isti ravnini in v določeni oddaljenosti desno
od kroga — počasi približujemo obrazu, pri
čemer opazujemo križ s pokritim levim
očesom: pri razdalji okrog 25 cm slika kroga
nenadoma izgine iz vidnega polja).
Maturana in Varela (1988:17-23,242) se
sprašujeta, zakaj ta »luknja« (diskontinui-
teta) ni stalno prisotna v našem vidnem
doživetju sveta? Ponujata zelo bistroumen
odgovor, da je naše vidno doživetje vedno
sklenjeno — stalno prisotne diskontinuitete
ne zaznamo, ker ne vidimo, da ne vidimo.
Stališče avtorjev je, da spoznavanje im-
plicira kognitivne slepe pege, torej mesta
v našem spoznavanju, kjer ne le, da ne
vidimo, ampak predvsem ne vidimo, da ne
vidimo. Ta mesta lahko naredimo »vidna«
le tako, da tvorimo druge slepe pege.
Primer kognitivne slepe pege je lahko
vsak navajeni način doživljanja, zaznavanja,
spoznavanja oz. interpretiranja, ki postane
zaradi svoje stalnosti tako samoumeven, da
ga ne zaznavamo oz. se ga ne zavedamo,
dokler se nadaljuje (postane potencialna
razlika, informacija) in se ga ovemo šele ob
njegovi zadostni spremembi (postane
učinkovita razlika, informacija).
RAZVOJ IN ZNAČILNOSTI
ČLOVEKOVE ZAZNAVE
(POVZETEK, ORNSTEIN 1973)
1. Človekova čutila razlikujejo oz. spre-
jemajo dražljajski input oz. informacije
(učinkovite razlike, pogojene z biološko
strukturo čutil), vendar je njihova biološka
struktura taka, da zavržejo glavnino dra-
žljajske stvarnosti (celotni nabor poten-
cialnih razlik) — reducirajo in poenostavijo
njeno kompleksnost, da sploh kaj zaznajo.
2. Človek ima sposobnost in lastnost še
nadalje razlikovati, še bolj omejiti in
preoblikovati informacije, ki jih zazna,
zmožen (se) je »reinterpretirati«, »rekon-
struirati«, »reprogramirati«.
3. Pri tem igra pomembno vlogo delova-
nje človekovih možganov, katerih output ne
vpliva le povratno na dražljajski (informa-
cijski) input, temveč ga (lahko) tudi določa.
4. Človek namreč razlikuje, interpretira,
konstruira (gradi opise, modele, predstave
sveta) in spet razlikuje, reinterpretira,
rekonstruira (prilagaja čutni — infor-
macijski — input tem opisom, modelom...).
Če ugotovi neskladje med svojimi dose-
danjimi razlikovanji, interpretacijami
(opisi, predstavami, modeli) in novimi
izkušnjami, lahko svoja razlikovanja, svoje
interpretacije (opise, predstave, modele)
popravi in spremeni.
5. Človek (znova) razlikuje, (re)inter-
pretira, (re)konstruira — naravnava, ugla-
šuje svojo zaznavo na podlagi preteklih
izkušenj, pričakovanj in potreb, teženj in
namer. To sposobnost uporablja tudi za
izključevanje stalnic iz polja svoje zavesti.
Pojav je znan kot »habituacija« oz. »avto-
matizacija«, omogoča pa ga značilnost
človekovih čutil in osrednjega živčnega
sistema, da še naprej selekcionirajo in
gradijo dražljajski input (informacije oz.
učinkovite razlike, ki so zaradi svoje
stalnosti in nespremenljivosti postale
»neinformacije« oz. »neučinkovite«, poten-
cialne razlike) tako, da se odzivajo zlasti na
296
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
njegove spremembe (šele sprememba
»neučinkovite« razlike spet povzroči infor-
macijo, t. j., učinkovito razliko).
6. Človekovo zaznavanje je zato vza-
jemen interaktiven proces med okoljem
(potencialno dražljajsko stvarnostjo, naj-
prej z biološko strukturo, potem pa še z
nadaljnjimi mehanizmi razlikovanja oz.
interpretiranja selekcionirano) in posa-
meznikovimi stalno korigiranimi razli-
kovanji, interpretacijami, konstrukcijami,
opisi, modeli... sveta.
7. Človek torej selekcionira (čutni)
input, se naravnava na ustrezen (možgan-
ski) output, kategorizira in gradi svojo
zaznavo na podlagi svojih interpretacij —
svojih sedanjih in preteklih izkušenj, svojih
misli in čustvenih stanj, svojih teženj,
potreb in pričakovanj, svojega jezika,
osebne zgodovine in družbenih in kul-
turnih interpretacij, razlikovanj, določil.
EPISTEMOLOGIJA OPAZOVANJA
VJEZIKU KIBERNETIKE 1. IN 11. REDA
Preden spregovorimo o modelu kiber-
netike I. in II. reda, si poglejmo, kakšno so
asociacije študentov na pojem kibernetike,
potem ko so se do 3. letnika že srečali z njim
pri nekaterih predmetih. Vsako od asociacij
študentov je mogoče umestiti v model ene
ali druge kibernetike, še zlasti pa kiber-
netike II. reda (gl. preglednico spodaj).
Predpostavimo, da obstaja svet »tam
zunaj«, svet, ki je predmet našega, torej
subjektovega opazovanja, svet, ki obstoji
sam na sebi in ga je mogoče odkrivati ter
ga bolj ali manj verno duševno odslikavati...
Tako opredeljeni svet je lahko osebni svet
klientskega sistema (posameznika, para,
družine, skupnosti, institucije) ali družbeni
svet, svet države, planeta, vesolja...
Naše opisovanje tako opredeljenega
sveta lahko ponazorimo z modelom kiber-
netike I. reda, ki je kibernetika opazovanih
sistemov (von Foerster). Zakaj »opazo-
vanih«? Zato, ker se postavljamo v položaj
»nepristranskega« opazovalca, ki opazuje
svet »tam zunaj« na tak način, da »prepo-
znava« dogodke, ki so videti med seboj
povezani v smiselen niz oz. celoto. V
fizikalnem jeziku bi tem medsebojno
povezanim dogodkom rekli vzroki in
posledice, računalniški jezik govori o
inputih in outputih, matematiki opisujejo
odvisne in neodvisne spremenljivke,
psihologi raziskujejo povezave med npr.
297
LEA ŠUGMAN BOHINC
motivacijo in vedenjem ali med osebnostno
strukturo in vedenjem itn. Opazovani svet
oz. sistem odkrivamo, opisujemo in z njim
ravnamo tako, da odkrivamo ter opisujemo
odnos med dvema ali več takimi dogodki,
med inputom in outputom. Za nadzo-
rovanje njunega odnosa (če npr. želimo
vzdrževati neko nastavljeno merno količino
— temperaturo zraka, višino vodne gladine,
število izdelanih proizvodov) si opazovalci
pomagamo z mehanizmi povratne zveze.
Delovanje takega sistema si lahko pona-
zorimo s predstavo črne škatle, v katero na
eni strani vodi tisto, kar vanjo vložimo, torej
input (klientova motivacija, potreba, pri-
čakovanje, osebnostna poteza...), iz nje pa
na drugi strani izhaja rezultat delovanja si-
stema, output (vedenje, čustvo, zaznava...).
V škatli se zgodi transformacija inputa
v output, proces, ki označuje odnos oz.
vzorec povezanosti med obema dogod-
koma. Glanville (1982:1) navaja Ashbyjevo
(1956) razumevanje črne škatle kot česar-
koli neznanega, kar opazujemo. Pri tem naj
bi si človek prizadeval ustvariti take
kognitivne opise črnih škatel, da bodo te
videti znane, metaforično bele.
Oglejmo si običajno shemo črne škatle,
v kateri »I« pomeni input, O« pa output.
Slika 1:
Čeprav smo kot opazovalci nagnjeni k
predpostavki, da skozi opazovanje odkri-
vamo dane oz. dejanske odnose med
dogodki, pa Glanville trdi, da na črno škatlo
pravzaprav sklepamo na podlagi naše
sposobnosti prepoznati spremembo v
zaznanih signalih. Opaženo razliko pripi-
sujemo zakonitosti ali vzorcu transfor-
macije med enim, »začetnim« signalom
(inputom) in drugim, »končnim« signalom
(outputom). Zgradimo torej opis tega
procesa in preizkušamo veljavnost svojega
opisa: potem ko mnogokrat ponovimo
določene že opazovane inpute, poskušamo
napovedati, kakšni bodo njihovi pripa-
dajoči outputi, in preverjamo, če se naše
napovedi skladajo z dejanskimi rezultati. V
takem primeru se nam potrdi veljavnost
opaženega vzorca povezave med inputom
in outputom.
Zanima pa nas tudi, ali se bo naš opis
delovanja sistema potrdil tudi takrat, ko
bomo v sistem vložili povsem nov input. V
tem primeru bi se nam potrdila tudi
posplošitev opaženega vzorca povezanosti
na podobne, a še neopažene zveze med
inputom in outputom. O kibernetičnem
sistemu govorimo, kadar uporabimo out-
put kot novi input, namreč kot povratno
informacijo, ki nas obvešča o smeri delo-
vanja sistema in na podlagi katere lahko
uravnavamo njegovo delovanje.
Wiener (1948, v: 1964: 29) je uporabil
izraz kibernetika, ki izvira iz grške besede
kubernetes, »krmar« (od tod tudi »guver-
ner« oz. »upravitelj«). Podlaga znanosti
kibernetike je ideja, da vzorec organizira
fizikalne in duševne procese, zato pomeni
kibernetika poskus »razlikovati vzorce
organizacije, ki so podlaga namernemu
vedenju in zaznavi« (Keeney 1985: 65).
Povratna Z2inka., feedback, posreduje infor-
macijo o uspešnem ali neuspešnem dosega-
nju cilja v sistemu transformacije med
inputom in outputom. Wiener (1964: 82)
razume mehanizem feedbacka kot »meto-
do upravljanja s sistemom z uporabo re-
zultatov njegovega preteklega delovanja«.
Predstavljajmo si primer preprostega
feedbacka, kjer uporabimo številčne po-
datke (output), da lahko nadziramo oz.
uravnavamo delovanje termostata kot regu-
latorja hišne temperature. Kadar povratna
informacija spremeni splošni vzorec delo-
vanja sistema, pa govorimo o učenju.
Če torej sledimo nakazani (Glanville
1982) predpostavki, da kot opazovalci
neizogibno določamo, kaj bomo razlikovali
kot dogodek in kako bomo več takih
dogodkov na sebi lasten način smiselno
povezali, potem bomo vsak razlikovani
dogodek in njegove odnose z drugimi
razlikovanimi dogodki razumeli kot funk-
cijo položaja ter lastnosti opazovalca (spom-
nimo se pojma kognitivne slepe pege) in
298
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
ne odraz položaja ter lastnosti samega opa-
zovanega sistema. Na takem razumevanju
je utemeljena kibernetika, ki je v sistem
opazovanja vključila tudi opazovalca — v
nasprotju s preprosto kibernetiko so jo
poimenovali kibernetika kibernetike
(Mead 1968) ali kibernetika II. reda.
Model kibernetike II. reda ponuja tol-
mačenje, da je vsaka opažena zakonitost
delovanja opazovanega sistema res samo
interpretacija, opis, konstrukt nekoga.
Vsaka opazovalčeva interpretacija meta-
forično pobeli črno škatlo, prispeva torej k
vtisu poznavanja, razlikovanja tega, kar je
bilo dotlej neznano, nerazlikovano. Vsako
opažanje je zaradi svoje interpretativne
narave že tudi prepoznavanje. Po Piagetu
(po Glanvillu 1982: 2; Glanville navaja Pia-
getovo delo Otrokova konstrukcija resnič-
nosti, 1955) od svojih otroških dni dalje
spoznavamo tako, da ustvarjamo uporabne
interpretacije, opise (pobeljenja, razliko-
vanja) neznanega (črnega, nerazlikova-
nega) sveta, v katerega smo bili rojeni. Naše
interpretacije se vlagajo ena v drugo na na-
čin, ki je analogen principu lesenih ruskih
babušk ali tradicionalnih kitajskih škatel,
kjer je vsaka naslednja figura (interpre-
tacija, razlikovanje) zaobsežena v prejšnjih.
Opazovalčev opis je potemtakem vselej
izraz njegove interakcije s sistemom, ki ga
opazuje, je funkcija njegovega načina
povezovanja opaženega inputa z out-
putom, njegovega vzorca organiziranja
zaznanih signalov v neko zakonitost.
Predstavljajmo si torej opazovalca, ki je
vključen v sistem opazovanja. To, kar je
kibernetika I. reda opredelila kot output
sistema črne škatle, postane v modelu
kibernetike II. reda opazovalčev input
(torej njegova interpretacija, razlikovanje,
pobeljenje dotlej nerazlikovanega ali
drugače razlikovanega, črnega), prejšnji
input pa opazovalčev output (njegova inter-
pretacija...). Oglejmo si to shemo (Glanville
1985: 4):
Slika 2:
Na podlagi opisanih predpostavk torej
sklepamo, da oba, tako opazovalec kot črna
škatla, vsak sebe razlikujeta kot »jaz«. Ne
opazuje le opazovalec (npr. socialni dela-
vec) črne škatle (npr. klientskega sistema),
temveč tudi ta opazuje njega. Črna škatla
obravnava opazovalca enako kot on njo —
obravnava ga kot črno škatlo, sebe pa kot
opazovalca. Oglejmo si zdaj vse tri kon-
tekste opazovanja, kjer 1. sebi znani (beli)
opazovalec opazuje neznano (črno) škatlo,
2. sebi znana (bela) škatla opazuje nezna-
nega (črnega) opazovalca, 3. opazovalec in
škatla drug drugega opazujeta in obrav-
navata kot neznanega (črnega) (Glanville
1985: 5).
Slika 3:
Prikazane sheme jasno upodabljajo
možno situacijo (izpeljano na podlagi
tretjega konteksta), v kateri neki novi, sebi
znani (beli) opazovalec (npr. supervizor)
opazuje sistem neznanega (črnega) opazo-
valca (npr. socialnega delavca) in neznane
(črne) škatle (npr. klientskega sistema).
Oglejmo si opisano situacijo na naslednji
sliki (Glanville 1985: 5) in si zamislimo
udeležence sistema npr. kot interakcijo
klienta in socialne delavke (notranji
kontekst) v hkratni interakciji s super-
vizorjem.
299
LEA ŠUGMAN BOHINC
Slika 4:
Prikazana situacija je razmeroma eno-
stavna, medtem ko se navadno nahajamo v
dosti kompleksnejših psihosocialnih inter-
akcijah, vloženih druga v drugo. Tako se
samodoživljamo, interpretiramo se glede
na (odnosno, časovno...) najrazličnejše
druge interakcije, hkrati pa doživljamo,
interpretiramo vse opažene udeležence v
konkretni psihosocialni interakciji. V
sistemsko naravnanem socialnem delu
pogosto sodelujemo v sistemu mnogoterih
udeležencev, zato tudi govorimo namesto
o klientu o klientskem ali tudi uporab-
niškem sistemu (ki lahko pomeni posa-
meznika, dvojico, družino, razširjeno
družino, socialno mrežo, institucije itn.), pa
tudi socialni delavci pogosto sodelujejo z
drugimi strokovnjaki (bodisi da gre za
sodelavca v smislu sosvetovalca ali sote-
rapevta ali za razne druge sodelavce, npr.
za psihologinjo, zdravnika, vzgojitelja,
učiteljico, delodajalca .., ki so povezani s
klientskim sistemom).
Z vsakim novim opazovalcem, ki se pri-
druži sistemu opazovanja, se torej spre-
minja kontekst oziroma način opisovanja
znanega in neznanega, belega in črnega.
Belo, znano, implicira oziroma predpostav-
lja stabilnost opisovanja, črno, neznano, pa
njegovo nestabilnost, nejasnost, negoto-
vost. Obnavljanje določenega opisa, inter-
pretacije ustvarja vtis stabilnosti opaženega
— tako »zaživijo«, postanejo »stvarna«, »real-
na« razlikovanja, ki jih opažamo kot »stvari«,
»dogodki«. Heinz von Foerster govori o
lastnem (eigen) vedenju sistema. S tem mi-
sli opis obnašanja sistema kot samoobnav-
Ijajočega ali samoproizvajajočega se, kot
zanj značilnega, torej njemu lastnega
vedenja. Stabilnost, ki jo prepoznavamo v
svojem svetu (bela škatla), se torej nanaša
na način našega opisovanja, interpretiranja
(beljenja), ne pa na stabilnost tega, kar je
predmet našega opisovanja, interpretiranja
(črna škatla). O morebitni stabilnosti črne
škatle mi kot opazovalci ne moremo trditi
nič določnega, čeprav lahko predpostavlja-
mo, da črna škatla najbrž ima svojo lastno
»samostabilnost« (je sebi bela, znana).
Kot smo ugotovili za pojem kognitivne
slepe pege, za pojme, kot so razlikovanje,
opisovanje, interpretiranje, opazovanje, za
pojem stabilnega, znanega, belega v našem
doživljajskem svetu, si lahko tudi pojem
nadzora (ki je eden ključnih kibernetičnih
pojmov) tolmačimo kot funkcijo vloge,
položaja opazovanja. V okviru preproste
kibernetike termostat nadzira delovanje
sistema ogrevanja. Toda kdo nadzoruje
delovanje termostata? Tisti, ki nastavlja
njegovo kontrolno vrednost. Kdo vpliva na
tistega, ki nastavlja kontrolno vrednost?
Temperaturni pogoji okolja, v katerem živi
nastavljalec, ali njegove navade, pa celo bolj
trenutno razpoloženje, ali kdo drug, ki daje
nastavljalcu navodila glede nastavitve
kontrolne vrednosti... Nadzor torej ni
absoluten in ni umeščen v en položaj
znotraj odnosa med dvema ali več ude-
leženci. Nasprotno, nadzor se vselej odvija
vmes, torej med udeleženci, v njihovi
interakciji, kjer je posameznikovo razu-
mevanje nadzora kot enostranskega vpli-
vanja zgolj izraz njegovega posebnega
položaja, kota opazovanja, zanj značilne
interpretacije.
Tudi značilno polarno razumevanje
nadzora v kompleksnejših odnosih, npr.
med t. i. »mučiteljem« in »žrtvijo«, »mani-
pulatorjem« in »manipulirancem« ipd.,
lahko postavimo v okvir kibernetike II.
reda. Kibernetična interpretacija dopolni
stereotipno, statično linearno interpre-
tacijo z živo, dinamično krožnostjo, v kateri
tudi »žrtev« in »manipuliranec« nadzorujeta
in usmerjata svojega »mučitelja« in »mani-
pulatorja«, saj se slednja ves čas odzivata na
prva dva in je njuno vsakokratno ravnanje
(v smislu procesa, o katerem smo govorili
v prvem poglavju) vselej izraz rezultatov
(proizvodov) predhodnega ravnanja vseh
udeležencev v psihosocialni interakciji.
300
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
Ko torej vključimo sebe kot opazovalca
v sistem svojega opazovanja in ga želimo
opisati — svet razlik in razlikovanj, svet
informacije, namena, konteksta, organi-
zacije in pomena — imamo namesto s
svetom »tam zunaj« neizogibno opraviti z
samimi seboj kot opazujočimi sistemi (von
Foerster). Karkoli že opredelimo kot »pred-
met« našega opazovanja in opisovanja, vse-
lej je naš opis izraz nas samih, naš samoopis.
Prav ta samonanašalna narava opazovanja
in opisovanja je botrovala izrazu kiber-
netika II. reda — kibernetika opazujočih
sistemov (von Foerster).
Ljudje imamo tako v znanosti in stroki
kot v vsakdanjem življenju neizogibno
opraviti z našimi različnimi razlikovanji
sveta. Smo tako rekoč »obsojeni« na to, da
razlikujemo, opisujemo, interpretiramo,
imenujemo in skozi te procese ustvarjamo
svoje osebne resničnosti, ki oživijo in se
obnavljajo prav na način omenjenih pro-
cesov in njihovih proizvodov. To, kar je
najpogostejši vir večine naših stisk in težav,
je naša značilna samoumevnost, s katero
svoja razlikovanja in njihove opise, zame-
njujemo z neko predpostavljeno skupno
»stvarnostjo«, svoje zemljevide imamo za
»ozemlja«, imena stvari za »stvari« same,
svoje interpretacije za »dejstva«.
Očitno postane, da epistemologija opa-
zovanja, predstavljena v jeziku kibernetike
II. reda, kibernetike opazujočih sistemov,
zavrača še vedno prevladujočo objekti-
vistično paradigmo, po kateri kriterij
znanstvenega opazovanja predpostavlja
ločenost opazovalca od predmeta njego-
vega opazovanja in ki zahteva, da lastnosti
opazovalca ne vplivajo na opazovanje —
opazovalčeva izjava oziroma opažanje mora
biti »objektivno«. V luči kibernetike II. reda
so predpostavke, na katerih so zgrajeni
kriteriji znanstvenosti, neutemeljeni in celo
nesmiselni, kajti, kot se sprašuje von
Foerster (1976), »Kako bi bilo sploh mo-
goče narediti opis, če opazovalec ne bi imel
lastnosti, ki mu omogočajo ustvariti take
opise?« (po Keeneyu 1985: 78).
V kontekstu kibernetike II. reda govo-
rimo o opazovanju z udeležbo. Maturana
trdi: »Karkoli se izreče, izreče opazovalec«
Von Foerster (1979: 5) dodaja: »Karkoli se
izreče, se izreče opazovalcu.« Obe izjavi sta
zgoščen opis razumevanja epistemologije
opazovanja, kot jo ponazarja model črne
škatle. In najbrž ne bo povsem nerazumljiva
sicer zahtevno formulirana von Foerster-
jeva (po Barnesu 1994: 4) opredelitev
resničnosti, ki je »konsistentni referenčni
okvir najmanj dveh opazovalcev«. Po tej
definiciji je resničnost (in resnica) vselej
funkcija dogovora vsaj dveh opazovalcev
oziroma udeležencev v sistemu, izraz
njunega strinjanja, soglasja o nečem kot o
resničnem. Von Foerster naših razlikovanj,
imen, zemljevidov... ne zamenjuje za
objektivno resničnost, dejstva, stvari,
ozemlja..., temveč zagovarja stališče o
konstruiranosti, interpretativnosti naše
mentalne aktivnosti, s katero ustvarjamo
opise, ki s samoobnavljanjem pridobijo
določeno stabilnost in »oživijo« na način,
ki si ga zmotno tolmačimo kot potrditev
obstoja sveta »tam zunaj«.
Glanville (1982) meni, da se vrednost
znanosti oziroma (kriterijev) znanstvenega
raziskovanja in spozna(va)nja nikakor ne
nahaja v zahtevani (in po objektivistični
predpostavki možni) neodvisnosti (»obje-
ktivnosti«, »nepristranskosti«) opazovalca.
Nasprotno, opazovani dogodki imajo
resničnostno vrednost prav v opazovalčevi
odvisnosti, na podlagi katere njegovi opisi
pridobivajo svojo stabilnost in s tem svojo
veljavnost. Pask (1980: 1005) govori o
deskriptivni vrednosti analogije. Vsak
opazovalec razlikuje in nato opisuje opa-
ženi dogodek na svoj način, ki je samo eden
od nedoločljivega števila možnih raz-
likovanj in njihovih opisov, in je tako
relevanten le v konkretnem kontekstu
razlikovanja in opisovanja konkretnega
opazovalca. Je torej izraz analogije —
posebnega položaja ali kota, s katerega
opazovalec opazuje in interpretira — ne pa
trditve oziroma (pred)postavke o svetu
dejstev, svetu, ki obstaja sam na sebi,
objektivno, brez udeleženega opazovalca.
Opisano razumevanje se mi zdi izredno
pomembno. Ne moremo ga zagovarjati, ne
da bi trčili ob nujno (v nekem smislu pa
nemara celo neizogibno) spremembo
301
LEA ŠUGMAN BOHINC
epistemološkega okvira znanstvenega
opazovanja, če naj imajo opažanja potreb-
no rigoroznost, natančnost in veljavnost.
Socialno delo ima to izjemno prednost, da
se zaradi svoje posebne narave dela upira
in izmika vsakršni dokončni konceptualni
in metodološki opredelitvi. Omenjeni
konceptualni in metodološki ohlapnosti
botrujeta kompleksnost in netrivialnost,
torej neponovljivost in nepredvidljivost
vsakokratne interakcije med socialnim
delavcem in klientskim sistemom. V tem
smislu razumem socialno delo bolj kot
teorijo o neteoriji, kot orodje za ustvarjanje
kateregakoli potrebnega in uporabo vsakr-
šnega razpoložljivega orodja, skratka, za
»novoznanost« z značilnostmi kibernetike
II. reda, kibernetike opazujočih sistemov.
POVEZOVANJE SOCIALNEGA DELA
S KIBERNETIKO 11. REDA
Želela bi nanizati nekaj primerov, kako so
študentje 3. letnika razumeli možno pove-
zanost med socialnim delom in kibernetiko
II. reda. Kot ponavadi so v malih skupina
podelili svoja razmišljanja in se dogovarjali
glede skupnih stališč. Njihova razmišljanja
nekoliko dopolnjujem in jih navezujem na
glavno temo.
Menili so, da je za odnose v socialnem
delu značilna kibernetična krožnost, saj je
vplivanje socialnega delavca in klientskega
sistema vzajemno — ne vodi in usmerja le
strokovnjak uporabnika, temveč tudi
slednji vodi in usmerja prvega. Proizvodi
njunih interpretativnih procesov — do-
življanja in ravnanja — se krožno vlagajo v
nadaljnje procese.
Študentom se je tudi zdelo, da imamo v
socialnem delu še kako opraviti s kogni-
tivnimi slepimi pegami tako nas samih,
torej socialnih delavcev, kot uporabnikov
psihosocialne pomoči. Z zavestjo o neizo-
gibni slepi pegi lahko prispevamo k pre-
miku našega spoznavanja in razumevanja
od »ne vem, da ne vem« k »vem, da ne vem«
ali od »ne razumem, da ne razumem« k
»razumem, da ne razumem«, kar sproži
odločilne spremembe v naših tolmačenjih
in ravnanjih.
Prepoznali so tudi delež naših preteklih
izkušenj in naših pričakovanj pri tem, kako
doživljamo, kako si razlagamo klientove
probleme. Poudarili so, da klientova
resničnost ni naša resničnost, a je enako
legitimna. Četudi uporabljamo iste besede,
ista imena, jih vsak posameznik, vsak
interpret doživlja na sebi lasten način.
Študentje so zagovarjali stališče, da
socialno delo in kibernetiko II. reda
povezuje tudi njuna naravnanost opazovati
odnose, udeležence, dogodke, probleme
kot kompleksne sisteme, v katerih inter-
agirajo različni podsistemi. Pomembno je
upoštevati tako posameznika kot njegovo
okolje ter različne vidike komunikacije med
njima, tako verbalne kot neverbalne.
Raziskovali so tudi različne kontekste ali
redove oz. ravni kontekstov, v katerih se
nahajamo v interakciji psihosocialne
pomoči. Svoje razumevanje so predstavili s
pomočjo likovne metafore: klient plava v
morju, in ker mu za hrbtom sledi morski
pes, klient v obupu kliče na pomoč social-
nega delavca, ki stoji na pomolu. Koliko in
kdaj naj se socialni delavec pridruži klientu
v morju, če naj mu pomaga? Ali ne tvega s
skokom v vodo tudi lastno pogubo? Po
drugi strani pa, kako naj pomaga klientu v
morju, dokler stoji na pomolu? Opisana
metafora nam je lahko izhodišče za razliko-
vanje raznoterih kontekstov, v katerih se
znajde socialni delavec, ko se neizogibno
približuje klientovemu doživljanju pro-
blema in ga doživetje pogosto preplavi
podobno kot klienta; obenem pa ima
možnost in strokovno znanje, da vedno
znova izstopi iz tega interpretativnega
okvira ter opazuje situacijo s položaja, od
koder vidi nove dimenzije problema in
razvija alternative običajnim vzorcem
ravnanja.
Študentje so opredelili še eno povezavo
med socialnim delom in kibernetiko II.
reda: njuno podobno razumevanje komu-
nikacije v kontekstu psihosocialne pomoči,
namreč kot verbalnega in neverbalnega
razgovora, v katerem več udeležencev s
svojimi osebnimi resničnostmi teži k
ustvarjanju nove skupne resničnosti, ki
pomeni njihovo medsebojno razumevanje
oz. dogovor o sporazumevanju.
302
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
Nadalje tako socialno delo kot kiber-
netika II. reda operirata z naslednjimi
pojmi: upoštevanje drugačnosti; celovit,
odprt pristop, ki ne obravnava primera le
po načelu vzrok — učinek; razvoj psiho-
socialne interakcije na način spirale, kar
pomeni nenehno nadgrajevanje dose-
danjega dela; značilnost strokovnjakovega
krmarjenja, vodenja klienta pri raziskovanju
njemu lastnih rešitev, njegovega razu-
mevanja sebe in problema; uporaba in
vzajemno sporočanje povratnih informacij
vseh udeleženih v problemu.
Prepričana sem, da bi bili zagovorniki
kibernetike II. reda navdušeni nad razume-
vanjem naših študentk in študentov. S
svojim pronicljivim razmišljanjem, priprav-
ljenostjo dogovarjati se in s sposobnostjo
povezovati te zahtevne koncepte s svojimi
dosedanjimi izkušnjami iz življenja in
socialnega dela bogato prispevajo k razvoju
kibernetičnih idej in njihovi uporabi v
vsakdanji praksi.
Theodor M. Bardmann (1996: 205-214)
razmišlja o podobnih vprašanjih v svojem
članku z naslovom Socialno delo: »stroka
brez lastnosti« — poskus povezati socialno
delo in kibernetiko. Avtor opredeljuje
socialno delo kot »stroko brez lastnosti«,
torej stroko, ki ne daje prednosti nobeni od
mnogih svojih značilnosti. Prav zato se po
njegovem mnenju socialno delo že de-
setletja upira vsakršnemu resnemu po-
skusu dokončne opredelitve kot stroke, ki
jo odlikuje določena specifična značilnost
ali sklop značilnosti (enotna teorija in
metodologija).
Nasprotno, socialno delo je svoj lastni
uravnalec — pri vsakem primeru se mora
odločiti, kakšno obliko, lastnosti bo zavzelo
(von Foerster 1993), vsakokrat se na novo
opredeljuje. Prav zato raziskovalci »bistva«
socialnega dela neuspešno iščejo njegovo
strokovno identiteto. Različni teoretični
koncepti in metodološki pristopi so v
različnih obdobjih razvoja socialnega dela
zavzemali položaj najbolj temeljnega,
najcelovitejšega... strokovno teoretičnega
ter metodološkega okvira in ga vedno znova
izgubili oziroma prepustili novim teorijam
in metodam socialnega dela.
Vzporedno s temi prizadevanji pa se je
socialno delo nadaljevalo, čeprav brez
nedvoumne strokovne identitete, brez
jasno opredeljenih ciljev, nalog in funkcij,
brez uporabe koherentnih pristopov in
konceptov. Nadaljevalo se je kot stroka brez
lastnosti, brez zahtevane samodoločenosti,
kot poklic, ki ga Bardmann (1996: 205-6)
metaforično označuje za »neurejen posel«
(jnessy business) in povzema: »Najbolj
izstopajoča lastnost socialnega dela kot
stroke je, da je brez lastnosti.«
To, da prepoznavamo določeno neure-
jenost, nedoločljivost socialnega dela, je
odraz splošno sprejetih predpostavk in
kriterijev znanstvene verodostojnosti
nekega strokovnega dela, o čemer smo več
govorili ob koncu prejšnjega razdelka.
Razlikovanje socialnega dela kot teoretsko
in metodološko neurejenega in nedolo-
čljivega ter brez prave strokovne identitete
je razlikovanje s položaja opazovalca,
ločenega od opazovanega sistema.
S konceptom opazujočih sistemov, v
katerih vselej kot opazovalci opazujemo
opazovalce, dobi socialno delo legitimen
strokovno-teoretski okvir za svojo »neu-
rejenost, nedoločljivost« dela, s katero
vsakokrat na novo ustvarja možnosti za
reševanje problema.
Strokovno-teoretski okvir kibernetike II.
reda opisuje (in dovoljuje) socialno delo
tako, kot ga doživljajo socialni delavci vsak
dan pri svojem konkretnem delu, kjer se
srečujejo z neskončno raznolikostjo oseb-
nih pogledov, jezikov, interpretacij uporab-
nikov socialnega dela. In poglavitno merilo
delovne učinkovitosti socialnega delavca je
njegova lastna osebna in strokovna razno-
likost, s katero odgovarja na raznolikost
uporabnikov njegovih uslug.
Socialno delo je med prvimi institucio-
naliziralo supervizijo, in sicer supervizijo,
ki ni toliko usmerjena k odkrivanju rešitev,
ampak bolj k opredeljevanju problemov, k
ustvarjanju novih razlikovanj. Tako opre-
deljena supervizija ne daje končnih odgo-
vorov, temveč uči, kako odpirati nova
vprašanja in kako še drugače ravnati s
problemi.
303
LEA ŠUGMAN BOHINC
Bardmann tako opredeljuje socialno
delo kot sistematično nesistematični pri-
stop k opisom oziroma samoopisom (upo-
rabnikov, pa tudi samih socialnih delavcev)
kot mnogokratnim socialnim resničnostim,
ki so rekurzivno vložene v kontekst social-
nega dela, v kontekst socialno delavskega
reševanja problema. Socialni delavec, ki
izbere za svoj strokovno teoretski okvir
kibernetiko II. reda, se ne more več doživ-
ljati kot ločenega od opazovanega sistema,
temveč se doživlja kot opazujoči sistem,
neizogibno vključen v sistem svojega
opazovanja, ki je prav tako opazujoč.
Sistematično nesistematični pristop,
pristop čimbolj raznolikega odzivanja
socialnega delavca na raznolikost uporab-
nikov njegovih uslug, zahteva veliko samo-
stojnost strokovnjaka, saj se mora znajti in
odgovoriti tukaj in zdaj, v vsakokrat novi,
neponovljivi in nepredvidljivi socialni
interakciji. Odgovornosti za svoje ravnanje
ni več mogoče prelagati na smernice,
navodila, kriterije, predpise itn. stroke
oziroma delovne ustanove in nadrejenih.
Odgovornost ostaja naša lastna in je po-
vezana z opisano samostojnostjo spreje-
manja odločitev, doživljanja in ravnanja v
interakcijah socialnega dela. K odgovor-
nosti socialnega delavca sodi tudi omo-
gočanje take socialne interakcije, da bodo
tudi uporabniki njegovih uslug lahko
prevzeli (ali se učili prevzeti) odgovornost
za svoje odločitve, doživljanje in ravnanje
(Čačinovič Vogrinčič 1996: 399-400).
Čeprav se morda zdi prikazani stro-
kovno-teoretski okvir nekoliko zastrašujoč
s svojo zahtevo po samostojnosti in z
žuganjem z odgovornostjo, sta omenjeni
odliki vendarle vsakodnevna izkušnja
socialnih delavcev, ki jim sklicevanje na
tako ali drugačno avtoriteto največkrat ni
v pravo uteho — nasprotno, odgovornost za
neučinkovito socialno delo naši stroko-
vnjaki navadno pripišejo lastni nespo-
sobnosti in storjenim napakam. Obe razlagi
jih odvračata od pripravljenosti razvijati
nova razlikovanja in jih ovirata pri ustvar-
jalnem poskušanju ravnati drugače, kot so
ravnali doslej.
Obenem pa zaradi predpostavljene
nejasne in dvoumne strokovne identitete
socialnega dela, zaradi navidez neuskla-
jenih, neenotnih teoretskih konceptov in
metodoloških pristopov mnogi socialni
delavci doživljajo veliko negotovost glede
svoje stroke ter njene prihodnosti kot
znanosti in ne znajo zagovarjati svojega
razumevanja in svojega ravnanja s prepri-
čanostjo in trdnostjo kakšnega klasičnega
naravoslovca.
Menim, da je negotovost, ki jo s pozivom
na raznolikost, samostojnost in odgovor-
nost prinaša kibernetika II. reda (in njej
sorodni sistemski pristopi), negotovost,
vsajena v gotovost nekega višjega reda.
Nasprotno pa gotovost možnosti kon-
ceptualno in metodološko koherentnega
socialnega dela slej ko prej pripelje do
neučinkovitega in osebno obremenjujo-
čega socialnega dela in do velike osebne in
strokovne negotovosti socialnega delavca.
OD OBJEKTIVISTICNE EPISTEMOLOGIJE
K HERMENEVTIČNI EPISTEMOLOGIJI
SOCIALNEGA DELA
Čas je, da povzamemo dosedanja spoznanja
in da to storimo na način, ki bo naše
razumevanje razvijal naprej, ga prečiščeval,
zgoščal in hkrati za novo odpiral. V razpre-
delnici naprej razvijamo razlikovanje med
dvema temeljnima epistemološkima nači-
noma (jezikoma, na katerih je utemeljeno
naše razlikovanje, zaznavanje, spoznavanje,
odločanje, ravnanje), ki ju zdaj že lahko
poimenujemo objektivistična in herme-
nevtična epistemologija.
Zadnji dve vrstici si lahko ogledamo v
podrobnejših tabelah o primerjavi med
klasično in funkcionalno diagnostiko in o
pomembnih razlikah med statičnim in
dinamičnim reševanjem problemov v
okvirih psihosocialne pomoči avtorjev
Kanferja, Reineckerja in Schmelznerja
(1991, po Stritihu 1996: 388).
Večino drugih pojmov iz razpredelnice
smo obravnavali že v prejšnjih razdelkih.
Dotaknimo se nekoliko več ali na nov način
pojma rešljivih in v principu nerešljivih
vprašanj, odločanja po nujnosti in po
svobodi, odgovornosti, odkrivanja in
izumljanja, morale in kibern-etičnosti.
304
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
EPISTEMOLOGIJA
OBJEKTIVISTICNA
• pojasnjevalna, linearno kavzalna
• linearno opisovanje (razlikovanje, raz-
vrščanje) dogodkov in dejanj
• odkrivanje, prepoznavanje
• dvojnost (dualizem)
• rešljiva vprašanja
• odločanje po nujnosti
• premestitev odgovornosti navzven
• morala kot zapovedovanje
• etičnega ravnanja drugim
• predpisovanje doživljanja in vedenja
(epistemološkost)
• kibernetika opazovanih sistemov
• kriteriji »znanstvenega« raziskovanja:
neodvisnost, nepristranskost, ponovlji-
vost, predvidljivost...
• resničnostna vrednost predpostavke,
trditve, premise in sklepa
• statično reševanje problemov
• klasična/taksonomična diagnostika
HERMENEVTICNA
• interpretativna, rekurzivna
• krožno oz. samoopisovanje, samopoja-
snjevanje
• izumljanje, ustvarjanje
• krožnost (cirkularnost)
• v principu nerešljiva vprašanja
• odločanje po svobodi
• prevzemanje odgovornosti nase
• etika etike oz. kibernetika kot
• zapovedovanje etičnosti sebi
• ustvarjanje novega na podlagi razume-
vanja (hermenevtičnost)
• kibernetika opazujočih sistemov
• kriteriji »novoznanstvenega« raziskova-
nja: odvisnost, opis(ova)nost, interpre-
tativnost
• resničnostna vrednost opisa, analogi-
je, interpretacije
• dinamično reševanje problemov
• funkcionalna/problemska diagnostika
linearnega razvrščanja (opisovanja) dogod-
kov in dejanj ter krožnega opisovanja
oziroma samoopisovanja, in obeh ključnih
pojmov, epistemološkosti (v smislu objekti-
vistične epistemologije) in hermenev-
tičnosti (v smislu hermenevtične epi-
stemologije).
Heinz von Foerster (1991: 63-75; 1993:
33-47) opredeljuje rešljiva, odločljiva,
odgovorljiva vprašanja (predpostavke,
trditve, probleme) in v principu nerešljiva,
neodločljiva, neodgovorljiva vprašanja
(predpostavke, trditve, probleme). Rešljiva
vprašanja pripadajo razsežnosti »običajne
znanosti« po Thomasu Kuhnu ali »običaj-
nega razgovora« po Richardu Rortyju. To
pomeni, da so del referenčnega okvira z
jasno določenimi pravili operacije, forma-
lizma, algoritma, ki predpisuje postopke, po
katerih opravimo pot od danega izhodišča
(X) do končnega cilja (Y) ali ciljev (Y(l-n)).
Primeri takega formalizma so sintaksa,
formalna logika (Aristotel) silogizmov,
aritmetika... Načelno nerešljiva vprašanja pa
so tista, za katera ne obstaja enotno refe-
renčno polje pravil s točno opredeljenimi
postopki, po katerih bi vsakemu vprašanju
pripadal eden ali nekaj pravilnih odgo-
vorov. Primer v principu neodgovorljivih,
neodločljivih vprašanj so že omenjeni
logični paradoksi, pa tudi vsa vprašanja o
nastanku vesolja, začetku in koncu življenja,
obstoju boga, vprašanja, ali je posameznik
povezan z univerzumom ali ločen od njega,
ali je zunanji svet vzrok ali posledica
osebnega doživljanja, ali sploh lahko
govorimo o obstoju sveta »tam zunaj«..., za
katera najdemo v različnih filozofsko
religioznih tradicijah drugačne opise in
razlage, nimamo pa prič trenutka in pro-
stora dogodkov, o katerih se sprašujemo, ali
vsaj enotnih kriterijev njihovega opisa, ki
pa po kibernetični definiciji vedno vklju-
čuje konkretnega opisovalca.
Von Foerster (1991:2) provokativno trdi:
»Le o tistih vprašanjih, ki so v principu
neodločljiva, se lahko odločimo.« (B. P.
Keeney, 1985: 79, uporablja pojem legi-
timna vprašanja.) To pojasnjuje z zgornjimi
argumenti, da so namreč odločitve za
rešljiva vprašanja že vnaprej določene,
čeprav se lahko do rešitve dokopljemo po
trenutnem razmisleku ali pa po letih,
stoletjih ali celo tisočletjih prizadevanj
305
LEA ŠUGMAN BOHINC
enega ali verige mislecev. Von Foerster
(1995: 1-11), na primer, navaja Andrewa
Willerja, ki je potreboval osem let, da je rešil
takrat že dvesto let star Fermatov zadnji
teorem. Pravila odrejajo (logične) povezave
med vprašanjem in pravilnim odgovorom,
med vprašanjem in končno odločitvijo za
nedvoumni »Da« ali za »Ne«. Vsaka naša
izbira je izbira med jasno opredeljenimi
možnostmi, pravilno med njimi zadenemo
ali zgrešimo. Nujnost izbire izmed danih
odgovorov premešča odgovornost za
odločitev z odločevalca na referenčni okvir,
kontekst, v katerem so bile predpisane in
opredeljene možne izbire.
Ko pa se odločamo o načeloma nere-
šljivih vprašanjih, se po mnenju von Foer-
sterja spremenimo v metafizike. Takrat naše
odločitve ne določa nujnost izbire znotraj
definiranega referenčnega okvira. Takrat
smo svobodni, kajti drugi pol nujnosti ni
naključje, kot smo navajeni misliti, temveč
svoboda. S svobodo odločanja pa prevze-
mamo tudi odgovornost za svojo odločitev.
Mi sami smo referenčni okvir svojim od-
ločitvam, v naših rokah sta tako ustvarjanje
odgovorov kot odgovornost zanje. Naše
lastne odločitve postanejo predmet našega
opazovanja in odgovornost za naše ravna-
nje. Odločanje po nujnosti omogoča linear-
no razvrščanje dejanj in dogodkov, odlo-
čanje po svobodi zahteva krožno oziroma
s^moopisovanje in 5«mopojasnjevanje.
Etika se iz morale, ki drugim predpisuje
pravilnost ali ustreznost ravnanja, zaobrne
v etiko etike, v kibern-etiko, v kateri lahko
le vsakdo sebi zapoveduje način lastnega
doživljanja in obnašanja.
Ali lahko trdimo, da se je mogoče
odločiti za nujnost ali za svobodo? In če se
je, ali ni to odločitev o načeloma nereš-
ljivem vprašanju? In če je, ali to ne pomeni,
da so vse odločitve v svojem izhodišču
svobodne in vsa vprašanja v principu
nerešljiva? Da se imamo vselej možnost
odločati (vsaj) o referenčnem okviru,
znotraj katerega izbiramo odgovore na
svoja vprašanja? Da opredeljujemo svoja
vprašanja v skladu z izbranim referenčnim
kontekstom, ki definira določene koncepte,
ideje v obliki vprašanj? Če bi se na primer
enotno dogovorili glede opisa nastanka
vesolja, ali bi bilo to še vedno načeloma
nerešljivo, metafizično vprašanje? Kje so
meje nujnosti in svobode, o katerih je
govor? Menim, da je tudi to vprašanje v
principu nerešljivo, torej si mora nanj vsak
odgovoriti sam in v skladu s tem nositi
odgovornost svoje odločitve.
V kontekstu psihosocialne pomoči v
(svetovalno ali terapevtsko naravnanem)
socialnem delu imamo vselej — pa če se tega
zavedamo ali ne — opraviti z odločanjem
med dvema temeljnima izhodiščema: (1) ali
si bomo človeka, ki se je na nas obrnil po
pomoč, prizadevali normalizirati, ga prila-
goditi družbeno opredeljeni resničnosti;
(2) ali pa mu bomo poskušali pomagati, da
se bo oblikoval v skladu z lastno vizijo sebe
za prihodnost? V prvem primeru klientu
predpisujemo doživljanje in vedenje glede
na izbrani referenčni okvir, v drugem
primeru pa ga podpiramo in sodelujemo
pri njegovem ustvarjanju novega, v njegovi
negotovosti na poti v nepredvidljivo,
neznano. V prvem primeru smo episte-
mološki, v drugem hermenevtični (Rorty
1980).
Ko smo epistemološki, predpostavljamo
enotno referenčno matriko, skupno po-
dlago, na podlagi katere se ljudje v raz-
govoru dogovarjajo o vprašanjih, ki so tema
pogovora, saj so vsi prispevki udeležencev
razgovora primerljivi — omenjena skupna
podlaga omogoča njihovo prevedljivost v
enoten, enoznačno definiran jezik. Pred-
postavka o takih skupnih temeljih nam
omogoča, da lahko drugim predpisujemo
družbeno zaželeno doživljanje in ravnanje
(v klasičnem svetovalno terapevtskem
razgovoru socialni delavec prevaja osebni
jezik klienta v svoj teoretski jezik). Biti
razumen pomeni biti sposoben doseči
soglasje z drugimi (nadarjen in ubogljiv
klient se na primer nauči strokovnjakovega
teoretskega jezika, kar si lahko slednji
razlaga kot uspešnost psihosocialne pomo-
či). Upanje, da bodo udeleženci v razgovoru
dosegli sporazum, je v epistemološki
perspektivi znak oziroma dokaz za obstoj
skupne podlage, ki ljudi združuje v skupni
racionalnosti.
Ko smo hermenevtični, dvomimo v
obstoj tovrstnih skupnih temeljev in naše
306
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
Upanje za dosego soglasja — razumevanja
ali pa vsaj vznemirljivega, plodnega neso-
glasja je upanje, ki traja, dokler traja
razgovor. Biti razumen pomeni biti pri-
pravljen vzdržati se epistemologije, ideje o
skupni podlagi, enotnem sistemu pravil,
enoznačnem jeziku sporazumevanja in
namesto poskusa prevesti sogovornikov
osebni jezik v predpostavljenega skupnega,
vzeti njegov in svoj jezik kot pogovorno
izhodišče za medsebojno spoznavanje (v
primeru svetovalno terapevtskega pogo-
vora je izhodišče uporabnikov osebni jezik,
ki se ga socialni delavec uči, da bi upo-
rabnika spoznal in znotraj njegovega jezika
doživljanja ter ravnanja skupaj z njim iskal
možnosti za ustvarjalno, učinkovito spre-
membo). Podlaga medsebojnega spozna-
vanja je torej razumevanje, ne pa sledenje
in prilagajanje predpostavljeni matrični
povezanosti.
To, za čimer si prizadevam, je epistemo-
loški preskok od epistemologije kot spozna-
vanja in razumevanja narave (temeljev)
človeškega spoznanja k hermenevtiki kot
razumevanju razumevanja samega, kot
razumevanju načinov takega spo-razume-
vanja ljudi, ki pelje k njihovemu boljšemu
medsebojnemu spoznavanju (k spozna-
vanju in razumevanju njihovih jezikov
razumevanja) in »spo-razumevanju«, k
razvijanju dogovorov oziroma soglasij glede
vprašanj, o katerih se sporazumevajo.
Besedi hermenevtik in hermenevtika
izhajata iz grščine, kjer hermeneus (po
Hermesu, bogu zgovornosti, nekakšnem
božjem odposlancu, ki je smrtnikom
interpretiral sporočila bogov) pomeni
razlagalca starih tekstov oziroma nauk o
njihovem razlaganju, v posplošenem smislu
pa pomeni način razlaganja česa (Verbinc
1991: 260). Kurt Mueller-Vollmer (1986: 1)
pojasnjuje, da je moral biti Hermes vešč v
govoru in razumevanju jezika bogov,
katerih sporočila je prenašal, kot tudi v
jeziku in razumevanju ljudi, katerim jih je
posredoval.
V kontekstu razlaganja starih, zlasti
verskih besedil (na primer biblije), so
učenjaki dokazovali svoje »pravilnejše«,
»točnejše« razumevanje. Tako prizadevanje
temelji na predpostavki, da se »pravilnost«,
»bistvo« razumevanja pomena nahaja v
besedilu, naša možnost in naloga pa je to
odkriti, pri čemer je odkritje odvisno od
čimboljšega poznavanja avtorja, (zgo-
dovinskih, duhovnih, socialnih itn.) oko-
liščin, v katerih je bil tekst pisan, drugih
prevodov ali sorodnih besedil itn. — metoda
tako opredeljene hermenevtike je linearno
kavzalna.
Nekateri avtorji (kot so Wilhelm Dilthey,
Warren McCuUoch, Gregory Bateson,
Heinz von Foerster, Gordon Pask idr.) so
znanost hermenevtike povezali z znanostjo
kibernetike. V obeh so prepoznali osrednjo
vlogo jezika in podobno metodologijo, ki
pa ni linearno kavzalna, temveč cirkularna.
V tem smislu so hermenevtike opredelili
kot raziskovanje interpretacije doživetij,
idej, ki jih ljudje podelijo v razgovoru.
Namesto dotedanje objektivistične episte-
mologije (pretežno naravoslovnih zna-
nosti) in njene pojasnjevalne metode so
vpeljali hermenevtično epistemologijo
(pretežno družboslovnih znanosti) ozi-
roma od epistemologije prešli k herme-
nevtiki (natančneje, h kibernetiki herme-
nevtike oziroma hermenevtiki herme-
nevtike) in interpretativni metodi. Ta
predpostavlja, da se »bistvo« razumevanja
pomena (besedila, sporočila) nahaja v
tistem, ki interpretira (bere, sprejema
sporočilo). V tem smislu smo kot interpreti
vsakokrat izumitelji, konstruktorji pomena,
ki si ga poskušamo razložiti. In vsaka
interpretacija, opis, opažanje pove več o
tistem, ki interpretira, opisuje, opaža, kot
pa o tem, kar je predmet interpretacije,
opisovanja, opazovanja.
Smisel in nalogo epistemologije, ki je
prešla v hermenevtiko, vidimo v razisko-
vanju in razumevanju lastnega razumevanja
(jezika, opisovanja, tolmačenja, doživljanja,
mišljenja...), da bi tako razvili orodje
nekakšnega metarazumevanja (metajezika,
metaopisovanja,...), s pomočjo katerega bi
se lahko učili razumeti razumevanje (jezik,
opisovanje,...) drugih. Taka opredelitev je
kibernetična, krožno opisuje človekov
samoodnos (samoreferenco) in njegove
odnose z drugimi ljudmi ali stvarmi (refle-
ksijo, cirkularnost) skozi razumevanje.
307
LEA ŠUGMAN BOHINC
308
Literatura
T. M. Bardmann (1996), Social Work: »Profession Without Qualities«: Attempt to Link Social Work
and Cybernetics. Systems Research 13, 3: 205-214.
G. Barnes (1994),Justice, Love and Wisdom (Linking Psychotherapy to Second-Order Cybemetics).
Zagreb: Medicinska naklada.
— (1995), What You Getis What You See. Solna: Inform Lab, 1-22.
G. Bateson (1980), Mind and Nature (A necessary unity). London: Fontana Paperbacks.
— (1990), Steps to an Ecology ofMind. New York: Ballantine Books.
G. Čačinovič Vogrinčič (1996), Socialno delo z družino: Prispevek k doktrini. Socialno delo 35, 5:
395-401.
H. von Foerster (1974), Cybernetics of Epistemology. V: Cybernetics andBionics. Miinchen Wien:
R. Oldenburg Veriag (1-21).
— (1972), Responsibilities of Competence./OMmfl/ of Cybernetics 2, 2, Washington.
— (1979), Cybernetics of Cybernetics. V: K. Krippendorff (ur), Communication and Control in
Society. New Vork: Gordon and Breach Science Publishers (1-8).
— (1990), Understanding Understanding. Methodologia (Thought Language Models) IV, 7: 7-22.
— (1991), Through the Eyes of the Other. V: F. Steiner (ur.), Research and Reflexivity. London:
Sage Publicadons (63-75).
— (1993), Ethics and Second-Order Cybernetics. V: Psychiatria Danubina, 12: 33-47.
— (1995), Metaphysics of an Experimental Epistemologist. V: International Conference on Brain
Processes, Theories and Models (W. S. McCulloch: 25 Years in Memoriam). (1-11).
H. Gardner (1985), The Mind's Nem Science (A History ofthe Cognitive Revolution). New Vork:
Basic Books. *
R. Glanville (1982), Inside Every White Box There are Two Black Boxes Trying to Get Out.
Behavioral Science, 27:1-11.
W. H. Ittelson, F. P. Kilpatrick (1973), Experiments in Perception. V: R. E. Ornstein (ur.), The Nature
of Human Consciousness. San Francisco: W. H. Freeman and Co. (171-185).
B. P. Keeney (1985), Aesthetics of Change. New Vork, London: The Guilford Press.
H. R. Maturana, F. J. Varela (1988), The Tree of Knoivledge (The Biological Roots of Human
Understanding). Boston, London: New Science Library, Shambhala Publications.
K. Mueller-Vollmer (ur.) (1986), The Hermeneutics Reader: Texts ofthe German Tradition from
Enlightenment to the Present. Oxford: Basil Blackwell.
C. Naranjo, R. E. Ornstein (1973), On the Psychology of Meditation. New Vork: The Viking Press.
G. Pask (1980), The Limits of Togetherness. V: S. H. Lavington (ur), Information Processing 80.
North-HoUand Publishing Company (999-1012).
B. Stritih (1996), Pogled na socialno delo v sedanjosti za prihodnost. Socialno delo 35,5: 385-394.
L. ŠUGMAN Bohinc i\990\ Psihologija zavesti skozi prostor in čas. Filozofska fakulteta (diplomsko
delo).
— (1996), Razgovor o razgovoru: Od spoznavanja spoznavanja k razumevanju razumevanja v
jeziku kibernetike drugega reda. Filozofska fakulteta (magistrsko delo).
— (1996), Socialno delo - znanost? Socialno delo 35, 5: 403-405.
N. WiENER (1964), Kibernetika i društvo. Beograd: Nolit.
F. Verbinc (1991), Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Bogdan Lešnik
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
1
Kako zelo držijo Althusserjeve besede, da
je »težko, če ne nemogoče povzpeti se na
stališče reprodukcije« (Althusser 1980:38),
nam dokazuje prav vsakdanje življenje,
življenje nas samih, ki se kot kakšni teoret-
ski alpinisti vzpenjamo na to stališče in pri
tem uporabljamo še kar podobno opremo:
za cepin koncepte, za vrv ideologijo. V
enem in drugem primeru poskušamo priti
čim višje (ali vsaj »dovolj visoko«), pri čemer
višino do neke mere odtehta težavnost
»smeri«. In enako nam lahko spodrsne.
Metafore, ki s tistim, kar sestavlja »vzpon
na goro«, predstavljajo zlasti težave in meje,
pred katere smo postavljeni, na primer, če
poskušamo kaj doseči, v goratih deželah
niso redke. Vendar nam ne gre za to, da bi
primerjali proizvodnjo teorije s plezanjem
po gorah — to stori že Althusserjeva
metafora. Radi bi pokazali, da alpinistične
metafore govorijo nekaj drugega, in da to,
kar govorijo, tudi napravijo.
Kar nas žene k takemu vzpenjanju, je
nedvomno marsikdaj to, da bi z distance, z
vrha, morda včasih zviška pogledali na
lastno eksistenco, na njena protislovja in
njene številne neznosnosti. Gre lahko tudi
za poskus, dvigniti se »nad« vsakdanje
okoliščine, nekam, kjer veljajo »drugačna
pravila« — pa čeprav so razmere, do katerih
se vzpnemo, le kondenzirana inačica
vsakdanjih (tvegane, ekstremne), in »alpini-
stični kodeks« je le idealizirana inačica
razmerij, ki vladajo v družbi (vzajemnost,
solidarnost). Hkrati pa še uresničuje po-
sebno razmerje med temi, ki se vzpenjajo,
in onimi, ki ostajajo »spodaj«'. Tudi če je
njegova intenca samo »boljši razgled«, je
vzpenjanje prvovrstno družbeno dejanje. O
tem nam govorijo izrazi »povzpetnik«,
»priplezati na položaj« itn.^ Tako vrednosti,
ki jih proizvaja alpinizem, reprezentirajo
razmerja v družbi, ki ga pozna.
To seveda ni isto, kakor če bi z Malinow-
skim rekli, da je v funkciji zadovoljevanja
kakšnih potreb (Malinowski 1995). Funk-
cija alpinistične dejavnosti, če bi izhajaH iz
delitve na primarne (organske) in izvedene
(kulturne) potrebe', bi se nemara izkazala
celo za terciarno; alpinizem ni niti zgolj
rekreacija niti zgolj »kulturno specifična«
oblika premagovanja strahu^, temveč je v
ospredju nekaj drugega: ko ponuja »dvig
nad« vsakdanje življenjske razmere, te
razmere pravzaprav utrjuje. V njegovih
metaforah gre za različne položaje subjek-
tov, ki ne govorijo o ničemer drugem kakor
o razmerjih gospostva^; v njihovi funkciji
je torej alpinizem, ali natančneje, je »v
funkciji«, da jih uresničuje, pa čeprav na
drugem mestu, »metonimično«^.
Tako lahko že iz »alpinističnih metafor«
zvemo veliko o vrednostih, ki vladajo v
družbi^, ki pozna alpinizem in te vrednosti
ne le podpira, temveč tudi investira vanje.
Alpinistične vrednosti so družbene vred-
nosti, in bržčas jim prav zato s kritiko
individualnega ravnanja sploh ne pridemo
blizu. Lahko bi ga uvrstili med »drobna
obrobna čudaštva«, kakor se nekje izrazi
Malinowski, lahko pa bi se tudi krepkeje
izrazili, govoreč o »prismojenih« dejanjih**,
kakor je neki britanski pisec opisal samo-
mutilacijo, ki ji je bil priča na Orientu'^. Pa
vendar (vsaj v naši družbi) velja celo za
obliko samo-realizacije'". Zato moramo
309
BOGDAN LEŠNIK
M. C. Escher: Grafična galerija, litografija, 1956
310
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
nasproti koncepta potrebe postaviti razmi-
slek o tem, kaj žene ljudi, da vedno znova
izvršujejo tako »koristna« kakor »nesmi-
selna« dejanja."
2
Potemtakem alpinizem, če vztrajamo pri
konceptih Malinowskega — to pa počnemo
zato, da bi jih izčrpali'^ —, »zadovoljuje
potrebo«, ki je v temelju kolektivna, tako
kakor govorimo npr. o »ljudskem športu«,
čeprav se mu vdajajo samo nekateri in
nikakor ne vsi iz ljudstva. Šport zajame
veliko več ljudi, kakor je tistih, ki na igrišču
v potu svojega obraza preganjajo kakšno
žogo. Toda to navsezadnje velja tudi za
umetnost. Oba kažeta neko zmožnost,
techne, in oba imata zaradi tega občinstvo.
Deloma to velja celo za znanost, in po svoje
celo za religijo, ekonomijo, kulturo, pravo
in sodstvo in seveda samo državno oblast,
čeprav imajo te široko razvejane in tudi
skrivne sisteme »izvajalcev« in »uporab-
nikov«; a vsekakor imajo tudi spektakelsko
funkcijo.
Alpinizem torej ni edina praksa, katere
kolektivna funkcija je videti v tem, da
zadovoljuje potrebo, ki je zadovoljena že s
tem, da taka stvar obstaja, pa če smo ali
nismo njeni udeleženci (včasih jo še bolje
zadovoljuje, če nismo) — a ne le s tem, da
občudujemo spretnosti in zdržljivost
alpinistov in alpinistk, temveč zlasti zaradi
reprezentacijske vrednosti te dejavnosti,
zaradi posebnega »vzporedja« med raz-
merji, ki jih vzpostavlja, in družbenimi
razmerji.
Hkrati pa te vrednosti indicirajo kvečje-
mu nezadostnost (prav v funkcionalnem
pomenu•') kulturnih oblik zadovoljevanja
potreb. Lahko bi rekli, da smo naleteli na
potrebo, ki je ni mogoče zadovoljiti, in
funkcijo zadovoljevanja potrebe, ki je ni
mogoče zadovoljiti'^, bi lahko primerjali s
tem, kako nam fiziki predstavljajo črne
luknje — vse požrejo in ničesar ne dajo od
sebe, razen seveda svojega koncepta'^, ki pa
tudi ni prav nov: med prednike lahko šteje
tudi staro metaforo »sod brez dna«. Če je
lahko heliocentrični sistem (kot nasprotje
geocentričnemu) metafora za alienirano
družbeno strukturo (avtonomno glede na
subjekte, ki ji pripadajo), oziroma, »laka-
nično« rečeno, za podrejenost subjekta
označevalcu, potem je lahko črna luknja iz
astronomije metafora za neko zahtevo, ki
jo postavlja »družba« s samim svojim
obstojem in ji nikoli ni mogoče do konca
ustreči. Prav med potrebo in zahtevo, ki ji
je prva vedno že podrejena (zato so vse
oblike »zadovoljevanja potreb« vedno že
»kulturne« oblike), pa je Lacan umestil
freudovsko željo: povzroči jo objekt, ki (in
kolikor) se znajde v funkciji, da na imagina-
ren način zapolnjuje manko v tej strukturi,
tj., jo »izpopolnjuje«. Zato je temeljna
značilnost želje, da vztraja, čeprav se kar
naprej izpolnjuje — v sanjah in fantazijah,
ki so neločljiv del kulture in v katerih so
vedno že reprezentirana družbena raz-
merja, ki jih porajajo in jim dajejo snov.
Kaj so sanje? Ali natančneje, kako jih
obravnava Freud? Odgovor bo seveda segel
onstran nočnih psihičnih aktivnosti v fazah
REM, o katerih so najprej podvomili, ali
imajo res tako težo, kakor jim jo je pripisal
Freud, potem pa so jim sami dali še večjo.'^
Sanje kratko malo indicirajo, da ljudje
»imamo sanje«, ki nas »držijo pokonci«, in
pogosto prav zaradi njih »funkcioniramo«.
To, kar sanjamo in fantaziramo, na simpto-
matski način realizira vrednosti, ki nam
vladajo, čeprav jih pogosto ne priznamo
niti samim sebi, kadar se jih sploh zave-
damo, Freudov prispevek pa je v tem, da
nas je naučil brati sanje in fantazije tudi
mimo tega, kar priznamo in česar se zave-
damo, čeprav to dvoje seveda ostaja ome-
jujoč koncept.
Ob tem se lahko navežemo na »sociologa
nomadske želje« Maffesolija (1985), ki
jemlje »hedonistične prakse« kot dokaz, da
družbeni red ne zajame celote vsakdanjega
življenja — še več, pri njem so erupcije
marginalnosti, nešteti plemenskim podob-
ni družbeni amalgami videti bolj vzrok kot
učinek tega, kar Maffesoli imenuje »družbe-
nost«. Vrvenje (in prepletanje) subkultur,
najrazličnejših družbenih gibanj ali poseb-
nih interesnih skupin je lahko tudi brez
kakšnih določnih ciljev, ima pa »smer«,
namreč, usmerjeno je k različnim (navadno
311
BOGDAN LESNIK
družnim) orgiastičnim dejavnostim.^^
Kakor koli že, vprašanja, ki jih moramo
zastaviti po branju Maffesolija, so jasna: V
čem uživamo? Kaj veseli naše duše? In
naprej, kaj veseli naša telesa? Zlahka namreč
pozabljamo, da je Freud govoril o spolni
želji in ne o »menjavi žensk«, ki je daleč
bolje raziskana v klasični antropologiji
kakor dejanska seksualna praksa.*^ Res je
veliko uživanja — včasih kar vse — pre-
meščeno v samo menjavo, toda to zgolj
demonstrira, kako je tudi uživanje v službi
družbene reprodukcije.'^
Brez dvoma gremo prehitro čez to po-
manjkljivo raziskovano prakso vsakdanjega
življenja, vendar moramo reči, da vsekakor
obstaja v obliki regularnih dejanj, naj gre
za oportunistična, habitualna ali adiktivna.
Regulira pa jih ne le morala, pridobljeni
sistem vrednosti, ki podpira (in pogosto
hkrati podira) družbeni red, temveč so
regulirana tudi skozi regulacijo telesnih
aktivnosti, npr. s higieno, prehrambenimi
rituali, defekacijskimi in urinarnimi nava-
dami in običaji, proksemičnimi zakoni,
pravili o masturbaciji in drugih seksualnih
dejanj in tako naprej — z režimom, katerega
edina funkcija je regulirati ali usmerjati
željo na način družbene organizacije.^"
Maffesoliju so, kaže, zlasti zanimivi načini
opijanja, toda tudi ti so navadno rituali-
zirani ali vsaj utečeni (glede na to, kdaj in
kje, s kom itn.), in tako realizirajo vsaj neko
obliko reda^', ali pa... za ljudi sega tveganje
od neodobravanja do ekskomunikacije, za
prakso pa od »destimulacije« do prepove-
di^^. Torej nas niti Maffesolijev neustavljivi
tok dionizičnih podob ne prepriča, da
lahko katero koli dejanje ubeži funkciji re-
produkcije družbenih razmerij.^' Narobe,
če hočemo biti konsistentni, moramo tudi
v eskapistični samoti, v še tako nevsakda-
njem življenjskem stilu upoštevati sanje ali
fantazije, ki jih u-dejanja, ker bomo v njih
našli v zgoščeni obliki prav vladajoče druž-
bene vrednosti; to se pravi, analizirati mo-
ramo njegovo reprezentacijsko funkcijo.^'*
3
312
»Funkcija zatorej vedno pomeni zadovolji-
tev neke potrebe, od najpreprostejšega
dejanja hranjenja do zakramentalne prakse,
pri kateri je zaužitje hostije povezano s
celotnim sistemom verovanj, določenih s
k\Ax.mno zahtevo, da se poenotimo z živim
bogom,« piše Malinowski (jop. cit.: I4l; mi
podčrtujemo), vendar ne zazna, da je s tem
vpeljal dva različna registra: »preprosto
dejanje« zadovoljevanja potrebe in zave-
zujočo prakso (ki jo drugje imenuje tudi
»kulturni imperativ«), zato lahko oboje
subsumira eni in isti (v temelju organski)
potrebi, ki da ji streže institucija^^ »organi-
ziran sistem dejavnosti« (op. cit.: 143), s
katerim vedenje ljudi postane normirano
in standardizirano. Toda tudi ta koncept
zahteva nekaj preudarka.
Vzemimo sorodstveni sistem, institucijo,
katere prva funkcija je reprodukcija Ijudi^^,
ali po Malinowskem, usposobiti otroka, da
»z artikuliranim govorom sociološko obvla-
duje svoje okolje« (op. cit.: 139). Seveda te
funkcije dejansko ne izvaja »sorodstveni
sistem«; pozneje jo Malinowski na izredno
naiven način pripiše družini^^ (op. cit: 149),
kjer pa je treba takoj upoštevati še poročni,
pravni, politični in vzgojni sistem, družin-
ski in šolski aparat, versko organiziranost
itn., da o kompleksu, ki omogoča »delovanje
z besedami«, niti ne govorimo. Zlasti pa je
treba upoštevati, da se med izvajanjem te
funkcije reproducira tudi sam »sorodstveni
sistem«.
A oglejmo si še nekaj bližnjih institucij.
Cerkev, na primer, sicer izvaja določene
rituale, vendar te že zdaleč ne zaobsežejo
verskih dejavnosti (dejavnosti, ki jih nalaga
vera); dejansko z razmeroma majhnim
številom zakramentov zgolj vedno znova
določi »pravilna razmerja«, ki jih mora
verujoči uresničevati tudi drugod (še zlasti
drugod, bi rekli pravoverni), se pokrižati
na pravem mestu, dajati vbogajme itn. Šola
izvaja pouk, vendar se mora učenec učiti
tudi doma, pridobivati dodatno znanje
(zlasti če je ambiciozen, ali če ima ambicioz-
ne starše). V bolnišnici sicer zdravijo ljudi,
toda to še zdaleč ne zaobseže zdravniške
prakse, kaj šele dejanj, ki so naložena
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
bolniku, denimo, po odpustu, ali da bi se
bolnišnici sploh izognil. Celo mogočni
sistem javnega zdravstva ne zaobseže vsega,
kar ljudje počnejo v zvezi s svojim zdravjem
in počutjem; zadostovalo bo omeniti
številne »alternativne prakse«.
Če ta opažanja in njihove implikacije
povzamemo, moramo reči naslednje. Prvič,
kot pravi že Malinowski, dejavnosti institu-
cije »vedno odstopajo od njenih pravil, ki
predstavljajo idealno prakso in ne nujno
njene realnosti« (op. cit: 54); v vsakdanjem
življenju, kot bi rekel Austin, se marsikaj do-
pusti. Drugič, dejavnosti institucije je treba
razlikovati od vsakdanje prakse, tudi kadar
ta temelji na njih, kakor moramo razlikovati
šolske dejavnosti od pisanja, branja, računa-
nja itn., ki se jih v šoli naučimo. In tretjič,
naloge, ki jih zadajajo različne institucije,
se med seboj prepletajo, dopolnjujejo in
včasih celo izključujejo, in vendar vse
skupaj prispevajo k družbeni organizaciji.^^
V argumentaciji Malinowskega je neko
protislovje, ki bo omogočilo naš naslednji
korak. Kot navajamo zgoraj, ima institucijo
za »organiziran sistem dejavnosti«; to bi po-
menilo, da institucijo v temelju vzpostavlja
(intencionalna) organizacija določenih de-
javnosti. Pa vendar je v vsem delu zelo jasen
o tem, da so dejavnosti institucije določene
z njeno konstitucijo (statutom, normami,
osebjem itn.), če ne kar izpeljane iz nje.^^
Zato bi morala biti definicija institucije
morda skromnejša, omejena na dispozitiv,
ki definira (»instituira«, pogosto v zgoščeni
obliki ritualov) družbena razmerja in jam-
či, da bodo udeleženci vedeli, kaj (je prav)
napraviti.'*^ To ne pomeni, da institucija ne
nalaga določenih dejanj (kar je očitno^'),
temveč le, da se ta dejanja (drugače, če so
izvedena, in drugače, če niso) povezujejo v
prakso, ki presega institucijo, ali pa izobli-
kujejo novo, tisto, ki jo mi imenujemo
praksa. Dejanja hoditi v cerkev, v šolo, k
zdravniku so vključena v enotno prakso in
jih ni mogoče reducirati na institucije, h
katerim je ta hoja usmerjena. Spadajo sku-
paj, k enemu in istemu »načinu življenja«.
Če vsa ta dejanja vključimo v koncept
institucije, izginejo številne meje: med nor-
mami in dejanskim vedenjem, med javnim
in zasebnim'^, zlasti pa moramo zaradi
številnih pomembnih praks, ki jih »vključu-
je«, med institucije šteti tudi samo kulturo,
ki je vendarle abstrakcija^'. Smo torej pred
izbiro: bodisi da rečemo, da je lahko in-
stitucija »implicitna«, razmejena le »v praksi«
in ne v kakšni določni institucionalni obliki
(sem bi sodili »krajevni običaji« ali »osebne
navade« ali celo samo »vsakdanje življenje«),
ali pa predpostavimo, da je red prakse he-
terogen redu institucije.
Obstoja implicitnih institucij ne smemo
odpisati, zlasti ne v pomenu, kakor Austin
govori o »primarnih« performativih'^. Tu bo
analiza merila na to, da »napravi eksplicit-
no«, kaj taka institucija dela, se pravi,
prikrite načine, kako vzpostavlja in regulira
razmerja.'^ Institucija torej vsekakor na
določen način regulira prakso, saj ekspli-
citno ali implicitno definira, omejuje in
uveljavlja (pogosto z represijo) vrednost, ki
ji rečemo »pravilna razmerja«. Toda to ni v
nasprotju z drugo izbiro v analizi, pred-
postavko o heterogenem redu prakse, ker
v obeh primerih ostaja jasna razlika med
tem, kar je »prav« storiti (v določenih
okoliščinah), in tem, kar kdo dejansko stori
(v konvencionalnem pomenu).
Prav zato ne smemo pozabiti, da je govo-
riti o družbenih razmerjih v temelju govo-
riti o razmerjih gospostva. Ta so ključ do
vseh drugih razmerij, vozlišče strukture
»razmerij nasploh«, kar vidimo, če analizira-
mo vodilno institucijo, državo. Prav zato
Malinowskipassim govori o »avtoriteti« kot
bistveni za institucijo. Celo v družbi, ki ne
priznava formalnih avtoritet, člani še vedno
prakticirajo gospostvo in podrejanje.'^
Razlika med institucijo in prakso se nam
torej ne kaže v zvezi s potrebami (vsaj ne v
kakšnem enostavnem pomenu besede),
temveč z družbenimi razmerji: prva jih
definira in postavlja meje, druga jih uresni-
čuje in reproducira. Realnost, s katero
imamo tu opraviti, je dokončna in subsu-
mira ali si asimilira vse druge morebitne
realnosti. To je realnost človeka, ki se rodi
v čisto določeno družbo, v določeno druži-
no in še v vrsto institucij ter poskuša v njih
preživeti, praktične oblike tega preživetja
pa imajo zato nujno družbeno naravo.
Prakse ni tako lahko definirati kot
institucijo, ki ima statut, se pravi, vsaj v
313
BOGDAN LESNIK
veČini primerov tudi kakšno uradno ime.
Pa vendar ni abstrakcija: s prakso mislimo
ravno to, kar ljudje v vsakokratnih okoli-
ščinah »prakticirajo«, kaj storijo, kako
ravnajo, ali pa vsaj, če si stvar nekoliko
olajšamo, kaj storijo pogosto, po navadi itn.,
skratka, njihova konkretna dejanja, ki ne le
pogosto »odstopajo od pravil«, temveč jih
tudi spreminjajo, popravljajo, postavljajo na
novo, opuščajo, ignorirajo, jim bolj ali manj
odkrito nasprotujejo itn.'^ Razliko med
institucijo in prakso je mogoče primerjati
z razliko med jezikom in govorom, ki jo je
treba konceptualizirati že zaradi nena-
vadnega dejstva, da je jezik, ki določa govor,
hkrati zgolj njegov učinek.^^
Kot rečeno, pa govoriti o praksi ni isto
kot govoriti o dejanjih, čeprav so dejanja
dejanja prav in šele s tem, da so vključena
v neko prakso. Gib roke je lahko tik ali
skrivno sporočilo; opisati gib še ni pojasniti,
katero dejanje smo storili. »Praksa« pomeni,
da mislimo dejanja kot realizacijo in
reprodukcijo družbenih razmerij, prav
kakor se »krog« kule [kula »ring«] realizira
in reproducira s predajanjem daril (gl.
Mauss 1996). To pa od nas zahteva več kakor
opis dejanja, naj nagrmadimo še tako
obilico gradiva. Zahteva, da ga analiziramo
»s stališča reprodukcije«, se pravi, kako
streže družbenim razmerjem.'^
4
Althusserjev koncept prakse smo vpeljali,
da bi dopolnili to, kar očitno manjka kon-
ceptu institucije pri Malinowskem. Zato
smo slednjega nekoliko omejili, zlasti kar
zadeva eno izmed njegovih sestavin, de-
javnosti institucije. Iz razlogov, ki smo jih
že razgrnili, le oba koncepta skupaj (in ne
reducirana drug na drugega) definirata
okvir in zajameta protislovja^" vsakdanjega
življenja. Toda hkrati se jima je nekako
priključil tretji »koncept«, vrednost. V tem,
zadnjem razdelku bomo izgubili nekaj
besed še o njem.
Nekoliko zvijačen način, kako se je utrdil
v tem članku, lahko vzamemo za zgled, kako
vsakdanja raba sociološkega termina
preraste v impliciten, samo-utemeljujoč se
psevdo koncept. Po drugi strani pa naka-
zuje, da je pojem vrednosti (naj bo impli-
citen ali ekspliciten, psevdo ali ne) neizo-
giben v vsaki »družbeni teoriji«. Za drug —
in avtoritativen — zgled lahko vzamemo
Giddensa. Potem ko izjavi, da »kultura«
sestoji iz veljavnih vrednosti, upoštevanih
norm (določljivih načel in pravil) in
ustvarjenih materialnih dobrin (Giddens
1993:31), in tako postavi »vrednosti« precej
visoko v konceptualnem polju, govori
naprej o njih kot nečem samoumevnem in
jih le na kratko definira na koncu, med
»temeljnimi koncepti«:
Predstave, ki veljajo pri posameznikih ali v
skupinah o tem, kaj je zaželeno, prav, dobro
ali slabo. Razlike med vrednostmi repre-
zentirajo ključne vidike različnosti v človeški
kulturi. Na to, kaj posamezniki cenijo, mo-
čno vpliva specifična kultura, v kateri živijo.
iOp. cit.: 747.)
Trezna sociološka definicija; tako se zdi.
Poudarja relativno naravo vrednosti, prav-
zaprav jo poudari tako zelo, da bi lahko po-
mislili, kako je bistvena funkcija njihovega
koncepta ta, da označuje njihovo različnost.
To ni presentljivo. Vsaka analiza rabe
tega termina bo razkrila množico »pome-
nov«, ki bodo segali od najbolj splošnih do
najbolj posebnih. Oglejmo si tri izstopajoče.
V strukturni lingvistiki je termin resnič-
no rabljen kot ekvivalent razlike (Saussure
1949). Vrednost označevalca je njegova
različnost od drugega označevalca in ta
razlika je temelj jezika: gre za strukturo
označevalnih razlik. Če začnemo pri tem,
so tudi Giddensove (in Malinowskega)
»norme« povsem očitno vrednosti, in konec
koncev tudi »specifična kultura« ni nič
drugega kot vrednost, ker jo je mogoče
pojmovati le v nasprotju z drugo kulturo.^'
V ekonomiji je vrednost praviloma
vrednost česa'^^; v nasprotju s gornjo za-
hteva substanco, na katero se »pripenja«^'.
Ekonomska vrednost je dodatek predmetu,
ki se izoblikuje v proizvodnji, akumulaciji,
lasti, rabi ali menjavi^^. To je bržkone naj-
pogostejša raba termina vrednost, a je tudi
produktivna: brez tega dodatka veliko pred-
metov kratko malo ne bi obstajalo.
314
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
Tretja, tudi zelo pogosta, je vrednost, ki
ji v slovenščini rečemo vrednota; pojem z
avtoriteto (narod, napredek, vera itn.), da
poveže ali združi ljudi in jih poenoti ne le v
skupnih predstavah, temveč tudi v skupnih
akcijah in seveda institucijah. Zaradi te
avtoritete se ljudje »vedejo ustrezno« in
narobe, »ustrezno vedenje« ljudi utrjuje
njegovo avtoriteto. Kako zelo ta vrsta
vrednosti prepaja vsakdanje življenje, je
težko izmeriti, ker očitno niso odgovorne
samo za verovanja in »svetovne nazore«,
temveč za vse, kar je samoumevno, ne-
vprašljivo; še več, da kaj »neposredno«,
takojci prepoznamo, je učinek tega, da je
naš pogled poenoten pod tem, kar Giddens
imenuje dominantne vrednosti (»vednosti«
o tem, kaj je »prav«).
Te koncepcije^^ niso neodvisne med
seboj; so v nekakšni (ne enostavni) funkciji
druga druge. Šele v ideologiji (in zanjo) ima
»ekonomija« sploh kakšen pomen^*^; v
jezikovni strukturi ima koncept vrednosti
natančen pomen, ki nam omogoča videti
njegovo zrcalno podvojitev v ideološkem,
tj., samoumevnem pomenu; in seveda je
ekonomska vrednost že zdavnaj postala
sinonim za vrednost kot tako in s tem
omogočila tudi menjavo vrednosti kot
takih, »čistih« vrednosti, ki se ne pripenjajo
več nujno na predmete.^^ Njihov skupni
imenovalec lahko najdemo v tistem, čemur
smo nekoliko skrivnostno rekli »avtoriteta«.
Gre za to, da vrednosti, ko so enkrat utrjene
kot konvencija, »delujejo same od sebe«. Pri
Saussurju je to osnovna misel; v ekonomiji
(in soudeleženih diskurzih) je za to po-
skrbljeno z »objektivnimi kalkulacijami« (za
katere jamči država); vrednote pa se nave-
zujejo na samoumevnost ideoloških učin-
kov. Ko govorimo o vrednostih, govorimo
torej o nekakšni avtoriteti, ki poganja stvari,
da cirkulirajo, in ljudi, da »funkcionirajo«.
To pa prikliče v spomin tisto
nedoločno pomensko vrednost, ki je sama
na sebi prazna in brez smisla in je potem-
takem dojemljiva, da zadobi katerikoli smisel
(Levi-Strauss, op. cit.: 259),
ki jo je Levi-Strauss, sklicujoč se na
Maussa in Lacana. poimenoval označevalec
mana (op. cit.: 263-264).
Kot vidimo, nenehno opredeljujemo po-
jem z njim samim; njegova definicija je po
nekakšni nujnosti krožna, tavtološka^^.
Toda po konceptu diferencialne strukture,
katere elementi dolgujejo svoj obstoj prav
tej strukturi — vrednost je vrednost samo
na ozadju strukture vrednosti —, tavtologija
reprezentira dejanski (operativni) simbolni
red; ima torej, bi rekel Malinowski, »hevris-
tično vrednost«. Govori o tem, zakaj se je
težko »povzpeti na stališče reprodukcije«.
Za to obstajata vsaj dva dobra razloga, in
oba najdemo na Escherjevi sliki, v obliki
dveh podrobnosti: ena je figura, ki gleda
gledalca z okna, druga pa to, kako je Escher
prekril težavno središče slike. Kar zadeva
prvo, predstavlja razmerje med dvema
pogledoma (ki ga lahko zelo dobro pri-
merjamo z razmerjem med antropologom
in »domorodcem«), ki gledata drug druge-
ga, drug v sliki drugega, drug iz slike druge-
ga. Druga je njuna »sinteza«: vozlišče kon-
strukcije, kjer se ena slika zavrti v drugo, je
prikrito z madežem, in Escherju se je zdelo
primerno, da nanj odtisne svoj znak. Gre
torej za prevaro, iluzijo, ki nam to tudi zelo
jasno, »eksplicitno« pove. Toda na katero
stališče (Escherju tako ljubo »točko pogle-
da«) se je treba povzpeti, da bi jo pravilno
tematizirali? (Z vsemi komplikacijami, ki jih
vnaša zahteva po pravilni tematizaciji, in
med njimi seveda ni najmanjša ta, da smo
spet na začetku kroga.)
Če torej že ne moremo brez tavtologije
reči, kaj so vrednosti, lahko nemara zasta-
vimo vprašanje, kakšno funkcijo imajo.
Omenili smo že, sicer bolj mimogrede, re-
prezentacijsko vrednost prakse. Zdaj lahko
rečemo natančneje: v praksi je vedno repre-
zentirano tudi tisto, kar je v institucionalnih
(sorodstvenih, pogodbenih, dogovornih
itn.) razmerjih »nedorečeno«, česar tudi ni
mogoče »doreči« brez tveganja, da nam
struktura ne razpade — to, o čemer pripove-
dujejo sanje. Kaže, da vrednosti ustalijo
(stabilizirajo) razmerje med tem mankom
in obema njegovima velikima reprezenta-
cijama, neizpolnjeno potrebo in neuslišano
zahtevo. V ta krog ujete sociološke in antro-
pološke definicije vrednosti se nazadnje
sklicujejo na željo."*^
315
BOGDAN LEŠNIK
316
Opombe
' Prim. družbeni kategoriji »gorjanec« in »dolenec«.
^ Ti primeri sodijo v razred idiomov, katerih vrednost za antropološko raziskovane ni sporna, saj
reprezentirajo (a) posebnosti jezika v nasprotju z drugim jezikom in (b) konstrukcijo kulturnega
imaginarija.
' Delitev, ki je z Maslowom postala temelj t. i. humanistične psihologije.
^ Višina evocira strah — spomnimo se akrofobije in vrtoglavice, ki jo navadno spremlja —, toda
alpinizem ga hkrati tudi že premaguje, in sicer na način, ki bi ga najbolje izrazila sama alpinist,
alpinistka, rekoč, npr., »Med plezanjem ni časa za strah.«
' »V gorah je človek svoboden,« pravi znana alpinistična krilatica. Vendar se mora za to povzpeti
nad druge.
^ Pomik je zanimiv v več pogledih, med drugim zato, ker se to, čemur rečemo »strah pred višino«,
spremeni v to, čemur rečemo »strah za druge«.
^ Ta pojem na splošno definirajo kot sinonim za samo-vzdržujočo se strukturo družbenih razmerij,
ki vključuje mehanizme svoje reprodukcije. Z definicijo »družbe« (enako kot »kulture«) so velike
težave (imamo »družbo nasploh« in imamo »neko družbo«), ki se pokažejo zlasti ob vprašanju
njenih zunanjih meja, in priznati moramo, da je definicija tavtološka; vendar kaže, da je zaradi
vzajemno konstitutivnega razmerja med deli in »celoto« v konceptu strukture tavtologija
neizogibna. Le da te nujnosti ne bi smeli pripisovati mejam spoznanja, temveč Miinchausnovemu
učinku družbene strukture; nobene »družbe« ali »kulture« namreč ni pred njenim ideološkim
poenotenjem (ali učinkom take enotnosti), ki ga priskrbi država, hkrati pa so za doseganje take
enotnosti že potrebni elementi družbenosti (npr. jezik). K temu se še vrnemo.
^ »Pravi« alpinizem je dejavnost, ki se ji ljudje vdajajo iz čistega entuziazma, in se razlikuje od tistih,
ki imajo utilitarne cilje, npr vojaške, raziskovalne ipd. Med njimi ima nekoliko posebno mesto
»gorska reševalna služba«, ki pa je pogosto potrebna prav zaradi »prismojenih dejanj« prvih.
^ E. W. Lane govori o »prismojenem in ogabnem dejanju« (1836, An Account ofthe Manners and
Customs ofthe Modem Egyptians, cit. v Said 1996: 145).
To »funkcijo«, celo enačbo — samo-mutilacija (tudi samo-žrtvovanje in samo-mor) = samo-
realizacija —, poznajo številne religije in širijo številni miti. Že to dovolj nazorno pokaže, da koncept
»samo-realizacije« nujno implicira podrejanje. — Celo »prosto plezanje«, ki implicira samo-zadostnost
in ima na alpinistični sceni vrsto inačic s kar visokim statusom, ni nič drugega kot prav podrejanje
okoliščinam v gorah (alpinist bo morda rekel: »Gora mi ni dovolila.«).
" Take ali podobne opredelitve dejanj pozna večina družb (če ne vsaka), kar pomeni, da nekaterim
dejanjem (tudi v okviru lastnih praks, ne le tistih, ki so varno pripisane tujcem) odreka funkcijo v
pomenu, ki ji ga daje Malinowski. So dejanja, ki jih »družba« enoglasno (ideološko enotno) obsoja.
To pa ne pomeni le, da na vprašanje nimajo enakega pogleda kot antropolog, temveč tudi, da sta
antropologova in domorodska teorija v nečem na isti ravni: obe se sklicujeta na neko praktično
vrednost dejanj.
Tvegajoč, seveda, da se zaletimo v odprta vrata. Toda zdi se nam bolje stopiti korak nazaj kakor
zaplesti se v konceptualni Babilon današnje antropologije.
To se pravi: ne strežijo ničemur drugemu kakor izpopolnitvi strukture. To je tisto, kar smo v
navezavi na Malinovs^skega imenovali »terciarna potreba«, ki pa hkrati v celoti določa vse oblike
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
317
zadovoljevanja »primarnih« (organskih) in »sekundarnih« (»izvedenih«, kulturnih) potreb. V
topografiji oblikovanja potreb je naša »terciarna« potreba potemtakem pred obema drugima, oziro-
ma, slikoviteje rečeno, ju »ovija«, prav kakor v Escherjevi »Grafični galeriji« slika, ki jo gleda gledalec,
»ovije« njega samega in slike, ki jih gleda, tako da sam skupaj z njimi postane del slike, ki jo gleda.
Od tod vedno nove alpinistične smeri na iste vrhove, vedno nove teorije na isto temo, hkrati pa
vedno znova preskušanje istih poti, preigravanje vedno istih tem. Od tod navsezadnje tudi rituali
vsakdanjega življenja. V govorici potreb bi lahko rekli, da je tu na delu neka nenasitnost.
'5 Ta koncept je potreben zato, da izpopolni sliko vesolja, ki temelji na določenem številu opaženih
anomalij, ali natančneje, da (bolj ali manj posrečeno) transformira anomalije v regularnosti. Enako
funkcijo je imel koncept, ki ga poznamo z imenom »heliocentrični sistem«, za Kopernikovo
opažanje anomalij v gibanju planetov in zvezd.
Vsaj kolikor so povezane s fazami REM, ki veljajo za najpomembnejši, življenjsko potreben del
spanca.
Tega ne moremo spregledati niti pri skupinah, katerih navidezni »cilj« je »restavrirati tradicijo«
in »vzpostaviti red«. Treba je le usmeriti pozornost na vročično uživanje sodobnih križarjev proti
nemoralnosti in brezsramnosti določenih življenjskih stilov.
Razen — ta izjemnost je pomenljiva — kadar gre za javne, ritualne in s tem ne glede na morebitno
pogostost bolj ali manj izredne priložnosti, kakor npr. trobriandske orgije, ki jih opisuje Malinovvski
(1970, La vie sexuelle des sauvages. Pariz: Payot). Celo Mauss, ki prizna to pomanjkljivost, posveti
zgolj nekaj stavkov temu, čemur popolnoma napačno reče »reprodukcijske tehnike« (Mauss 1996:
222-223).
'9 Pravzaprav je težko spregledati, v kakšni meri je naše vsakdanje ravnanje neposredno ali posredno
povezano s spolnostjo, ne le v smislu »spolnega vedenja«, temveč tudi v smislu vzpostavljanja
prizorišč (potencialnega) vzburjenja na temelju naših seksualnih fantazij. Toda ta dejanja niso nič
manj »kulturno določena« kot tisto, kar konstituira samo uživanje; zares, nič manj kakor tisto, kar
v različnih kulturah konstituira »primerno vedenje«.
Pozor npr na označevalno funkcijo, povezano s higieno (umazano = nižji družbeni sloj), in
ritualne oblike, v katerih lahko vlada posameznikovemu vedenju (kakor pri »obsesivnih nevro-
tikih«), pa tudi vrednost njene »uradne« funkcije, posameznikovega zdravja, za produkcijski proces.
2' Vzemimo npr sodobni ritualni ples, rave, in povsem urejen, samo-organiziran način, kako se
navadno odvija.
22 Seveda imajo tudi te alternative funkcijo, ki zadeva družbena razmerja, npr »korigirati«, očitati
ali kaznovati (denimo, za povzročen nered), stigmatizirati (»drugačnost«), izključiti (kar povzroča
nelagodje ali vsebuje subverziven potencial) itn.
25 Nismo čisto prepričani, da hoče Maffesoli reči prav to, vendar resnično obravnava taka dejanja,
kakor da je funkcija družbene reprodukcije bodisi pri njih odsotna bodisi zanje nepomembna.
Če tu navežemo na opombo Levi-Straussa (1996: 239) o problematičnosti pojma »duševna
bolezen«, moramo reči, da je ta pojem problematičen s stališča vednosti, da gre za konstrukt, ne
pa tudi s stališča vrednosti, ki jo ima psihiatrična diagnoza kot evalvacija dejanj glede na njihovo
kompatibilnost z »realnostjo« in »razumom«, tj., z veljavnim družbenim redom kot mero za oboje.
2** Da je institucija v funkciji zadovoljevanja potreb, je pravzaprav precej stara teza. Renan vAvenir
de la science: Pensees de 1848 (obj. 1890) celo trdi, da ima institucija toliko »teže« [force], kolikor
se ujema s potrebo, ki jo vzpostavlja (cit. v FouIquie 1992, geslo »Institution«).
BOGDAN LESNIK
318
Pa ne za »ohranitev vrste«, kar je s staUšča kulturnega sistema nesmiselna zahteva, temveč za
krepitev in preskrbo ustreznega družbenega segmenta.
»Funkcija družine je, da skupnosti zagotavlja prebivalstvo.«
2^ Malinowski omenja zgolj drugo možnost — da lahko isti kulturni elementi sodijo v več institucij
(op. ciV. 142).
Prim. njegov diagram na str 54.
'° Še vedno pa seveda vključuje statut, osebje, norme, materialni aparat, svoje interne dejavnosti,
pa tudi svoje cilje (gl. Malinowski, ibid.).
Zajeti celoto tega, čemur rečemo »osebno življenje«, je v temelju značilno za »totalne institucije«,
ki so bile Malinowskemu dobro znane; koncentracijsko taborišče je očiten zgled, a tudi samostan,
dvor, duševna bolnišnica itn. (gl. Flaker 1995). S tega stališča tudi razlikujemo »totalitarno« državo
od, recimo, »demokratične«, čeprav obstajajo tudi (prepričljivi) argumenti, da vsaka država funkcio-
nira kot totalitarna, saj je v njeni moči, da postavi meje, ki določajo »osebno«, to se pravi s tem, da
zgolj »dovoli« (in to nikakor ne brezpogojno), da določene stvari pripadajo območju »osebnega«.
Vsekakor pa posebni načini, kako to napravijo, omogočajo razlikovanje med njimi. Toda ob teh
institucionalnih strukturah imamo tudi precej ohlapnejše (npr. sosesko), ki lahko prevzame
funkcijo nič manj »totalnega« nadzora nad osebnim; podobno funkcionira tudi »pritisk javnosti«.
i
Vendar gl. prejšnjo opombo.
Ni pa abstrakcija kulturni aparat, ki obstaja v obliki kakšnega »ministrstva za kulturo«, »kulturnega
društva« itn. Toda tu je »kultura« resor, ki obsega točno določene pristojnosti in točno določene
dejavnosti, medtem ko gre v gornjem pomenu bolj za modus vivendi. Če prepevamo, »opravljamo
kulturno dejavnost«, in to nič manj, če prepevamo pod prho ali v gostilni. Institucija pa definira
razmerja—med pevci (kvalificiranimi, »dobrimi«), dirigentom, repertoarjem, občinstvom, blagajno,
davčno službo itn. Ta dispozitiv je čisto drugega reda kot dispozitiv same prakse. ,i
Nasproti eksplicitnim performativom raje postavi »primarne« kot implicitne (Austin 1990:67).
Toda »primarno« pri Austinu ne pomeni »izvirno« ali »temeljno«, zgolj »pred-eksplicitno«, nekaj
kakor napoved. Zgled implicitne institucije daje sam Mauss; po njem je treba, kakor je opazil Levi-
Strauss (op. cit.: 255), magično dejanje razumeti kot sodbo.
" Včasih rabimo izraz »institucionalizirana praksa« kot v grobem enakovreden temu, da norme
itn., ki že obstajajo in »so na delu«, »postanejo eksplicitne«.
Kakor npr Nueri in Dinka v Evans-Pritchardovem poročilu (1993). Ali pa »časovni razbojniki« v
istoimenskem filmu Terryja Gilliama, kjer med temi anarhistični božji služabniki poteka tudi takle
dialog (navajamo po spominu): »Kaj smo se dogovorili!?« — »Nobenih avtoritet!« — »Tako je. Zdaj
pa napravi, kar sem ti rekel!«
Koncept prakse v pojem »družbene strukture« vnaša dovolj razločen dinamski vidik, s čimer
diskreditira med »antistrukturalisti« razširjeno predstavo o strukturi kot »statičnem« konceptu.
A ne le zato. O tem, da je družbena struktura simbolna, tj., iz istega testa kot govorica, nam
najbrž ni treba izgubljati besed. To je zelo natančno pokazal Lacan. (Izrazje, po katerem je govorica
sestavljena iz jezika in govora, uporabljamo po ustaljenem prevodu Saussurjevih terminov).
^'^ Za antropološko prakso to seveda ni kakšna novost — tu lahko le upamo, da prispevamo kaj
malega k temu, da postane eksplicitno, kaj pravzaprav dela. Celo načini, kako sama streže uresni-
čevanju in reprodukciji hegemonije (kolonialne, etnocentrične...) so bili že dovolj pogosto opaženi.
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
319
*° Z drugimi besedami, protislovja so nujna posledica dveh heterogenih realnosti, ki jima je zavezano
vsakdanje življenje: realnosti eksistenčnih pogojev, ki ga določajo, in realnosti njegovih učinkov,
ki se za nazaj vpisujejo med te pogoje.
Kulturi »kot taki« pa postavljamo nasproti nekulturnost, divjake, barbarstvo itn. — inherentno
vrednotenje je očitno.
'^^ To je tudi edini izmed naših zgledov, za katerega »stvari« imajo vrednost; za oba druga »stvari« so
vrednosti. Razlika sicer ni absolutna, a ima daljnosežne posledice, ki se jih tu ne moremo lotiti.
Ta razlika je morda najjasnejša pri vrednosti »ničesar«, ki je pojmljiva v lingvistiki (vrednost
odsotnosti označevalca je razlika od njegove prisotnosti; tako je npr. vrednost odsotnosti
označevalca »a« v »on« razlika od njegove prisotnosti v »ona«), ne pa v ekonomiji (razen v pomenu,
ki pa je iz drugega razreda, ko se vrednost kakšne stvari zveča, ker je nimamo).
^'^ A seveda tudi ne brez protislovij, kakor npr vrednost predmeta, ki je v naši lasti, se pa realizira
šele s tem, da ga »damo naprej«. Za obilico zgledov gl. Mauss, op. cit.
Seveda ne pretendiramo na to, da smo izčrpali vse možne konceptualizacije »vrednosti« (celo
rab termina ne). To ni v dosegu tega članka. Hočemo zgolj ilustrirati svojo poanto na dozdevno
raznorodnih primerih.
Očiten zgled je »prosti trg«.
Zgled je trgovanje z delnicami, obveznicami itn.; toda upoštevati moramo tudi tržno vrednost
»vrednot« (gl. spodaj) in kalkuliranje z njimi. Tako, denimo, v »razvitem svetu« izbira prijateljev in
ohranjanje prijateljskih razmerij pogosto poteka po ključu koristi. Za to seveda obstajajo razlogi:
prvič, poenotenje v družbenem redu je med drugim ekstenzija menjave (v pomenu, kakor si
»delimo iste vrednosti«), in drugič, ekonomski sistem(i) vzdržujejo temeljne družbene razlike
(npr razredne).
Kakor je tavtološka tudi Giddensova definicija: vrednosti definira z vrednostmi (»prav«, »dobro«,
»slabo«).
''^ Giddensovi podobno formulacijo najdemo tudi pri Kluckhohnu: vrednost je »koncepcija [...]
česa zaželenega [...]«. Kluckhohn and Kroeber (1952), Culture: Peabody Museum Papers, cit. v
Seymour-Smith, geslo »Values«.
BOGDAN LEŠNIK
320
Literatura
L. Althusser (1980), Ideologija in ideološki aparati države: Opombe k raziskavi (1970). V: Z. Skušek-
Močnik (ur.) (1980), Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba (35-84).
J. L. Austin (1990), Kako napravimo kaj z besedami. Ljubljana: Studia humanitatis.
E. E. Evans-Pritchard (1993), Ljudstvo Nuer: Opis načinov preživljanja in političnih institucij enega
izmed nilotskih ljudstev, Ljubljana: Studia humanitatis.
V. Flaker (1995), The Birth of Total Institution and the Rationalisation of Charity in the Age of
Reason. Perspectives in Social Work, 1: 159-168.
R FouLQuiE (1992), Vocabulaire de la languephilosophique (6. izd.). Pariz: Presses Universitaires
de France.
S. Freud (1985), The Interpretation ofDreams. The StandardEdition ofthe Complete Psychological
Works of Sigmund Freud Vols. IV & V. London: The Hogarth Press.
A. Giddens (1993), Sociology (2. izd.). Cambridge: Polity Press.
J. Lacan (1966), Ecrits. Pariš: Seuil.
B. Lešnik (1977), Subjekt v analizi. Ljubljana: Studia humanitatis Apes.
— (v tisku), Epistemological Black Hole or How to Think Everyday Life. V: R. Močnik et al (ur),
Epistemology of the Humanities, Partll. Ljubljana: Institutum studiorum humanitatis.
C. Levi-Strauss (1996), Uvod v delo Marcela Maussa. V: Mauss 1996 (227-266).
M. Maffesoli (1985), LOmbre de Dionysos: Contribution a une sociologie de 1'orgie. Klincksiek et
cie: Librarie des Meridiens.
B. Malinowski (1995), Znanstvena teorija kulture. Ljubljana: Studia humanitatis.
M. Mauss (1996), Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia humanitatis.
E. Said (1996), Orientalizem: Zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: Studia humanitatis.
F. de Saussure (1949), Cours de linguistique generale. Pariš: Payot.
Ch. Seymour-Smith (1986), Macmillan Dictionary of Anthropology. London etc: Macmillan.
POVZETKI
Srečo Dragoš
SOCIALNO DELO IN TERMINOLOGIJA
Sociolog dr. Srečo Dragoš je asistent za sociologijo na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
V prvem delu prispevka avtor opozarja na najpogostejše terminološke zaplete, kjer je treba
upoštevati tri problemske ravni: praktično, hermenevtično in pojmovno. Upoštevamo jih, če jih
razlikujemo med sabo, ne pa ločujemo. Prva raven je pomembna zaradi štirih razlogov: (a) zaradi
profesionalnega razvoja, (b) zaradi aktualnih terminoloških polemik, ki še niso končane, (c) zaradi
interakcijskega značaja socialnega dela in (d) zato, ker se socialna profesija sooča s svojim
»predmetom« drugače kot naravoslovje. Na drugi ravni gre za problem t. i. dvojne hermenevtike,
ki izhaja iz posredovalne funkcije terminov med ekspertnim in vsakdanjim svetom, medtem ko se
na tretji ravni osredotočamo na razmerje med samim terminom z njegovimi pomeni in kontekstom
njihove rabe. Konkretizacijo tega predstavlja drugi del prispevka, kjer se avtor sprašuje o ustreznosti
naslednjih terminov: uporabnik, klient in stranka. Avtor dokazuje, da je prvi izraz za socialno delo
ustreznejši od drugih dveh.
Zoran Kanduč
NEKAJ PRIPOMB V ZVEZI Z DOMNEVNO KRIZO DRUŽINE
Dr. Zoran Kandučje docent za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani. Je raziskovalec na
Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, član uredništev Problemi-Eseji,
Kriminologija & Socijalna integracija. Temeljna dela in Pravo in družbene resničnosti ter član
svetovalnega odbora European Journal of Criminology.
Prispevek obravnava nekatere ključne razsežnosti domneve o krizi (tradicionalne) družine. V tej
zvezi so nakazane etiološke določilnice tega pojava. Posebna pozornost je namenjena opredelitvi
družine kot prostovoljne oblike druženja oziroma skupnega življenja. Prikazano je razmerje med
javnim in zasebnim, ki preči obstoječe družinske oblike. V grobem so povzeti nekateri
najpomembnejši poudarki iz kritičnih refleksij konvencionalnega družinskega in zakonskega
življenja. Osvetljene so družbene ovire, ki onemogočajo ustvarjanje alternativnih postovoljnih
medosebnih (in zgolj osebnih) oblik družinskega življenja. Med njimi je — poleg ekonomskih,
političnih in moralističnih prisil — tudi način, kako je kriza konvencionalne družine dojeta s strani
prizadetih posameznikov in ideoloških državnih aparatov.
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGIJA SOCIALNEGA DELA
Psihologinja Lea Š. Bohinc je mlada raziskovalka na Visoki šoli za socialno delo Univerze v
Ljubljani.
Prispevek je kombinacija predavanj, študentskih refleksij na predavanja in predavateljičinih
refleksij na študentske refleksije. V tem smislu izraža avtoričino prizadevanje, da bi besedilo zrcalilo
učni proces v razredni interakciji. Članek hkrati opiše interpretacije konceptov, kot so kognitivni
procesi (spoznavanje — opazovanje, razlikovanje, zaznavanje, interpretiranje, konceptualiziranje...),
epistemologija, kibernetika L in IL reda in hermenevtika, pri čemer si pomaga s pojmi kot krožnost,
rekurzivnost, komplementarnost, kontekst, povratna informacija, sprememba, razgovor, razume-
vanje, avtonomnost, odgovornost, etika in psihosocialna pomoč. Določen sporazum glede
321
POVZETKI
razumevanja naštetih pojmov je podlaga poskusu povezati stroko socialnega dela z znanostjo
kibernetike, kot tudi nakazati neizogiben prehod od objektivistične epistemologije k herme-
nevtični epistemologiji socialnega dela
Bogdan Lešnik
EPISTEMOLOŠKE TEŽAVE Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
Dr. Bogdan Lešnik je docent za psihologijo, koordinator programa Antropologija vsakdanjega
življenja in predavatelj na ISH (Fakulteti za podiplomski humanistični študij) ter urednik tega
časopisa in letopisa International Perspectives in Social Work (Arena).
Avtor obravnava nekatere zagate (antropološke in sociološke) konceptualizacije vsakdanjega življe-
nja. Na primeru alpinizma pokaže, kako različna dejanja, če jih opazujemo kot vključena v neko
določeno prakso, reprezentirajo družbena razmerja (imajo torej reprezentacijsko vrednost), tudi
kadar gre za navidez »nesmiselna« dejanja. Na tej podlagi se spopade s konceptom »potrebe« pri
Malinowskem, a ne zato, da bi ga ovrgel, temveč da bi pokazal, da se v tem konceptu, če kritično
beremo njegovega avtorja, skriva zametek koncepta, ki ga je Freud imenoval »želja«, saj Malinowski
ne razlikuje potrebe od družbene ali kulturne zahteve in ju uvršča na isto raven. V naslednjem
razdelku obdela tudi koncept »institucije«, ki je pri Malinowskem edini pravi »kulturni izolat«.
Toda koncept je pomanjkljiv, ker ne upošteva nekega heterogenega elementa (oz. ga reducira na
»aktivnosti institucije«), namreč prakse (v Althusserjevi konceptualizaciji), mimo katere ni mogoče
misliti vsakdanjega življenja. V zadnjem razdelku članka avtor analizira pojem »vrednosti«, ki je
eden temeljnih, »samoumevnih« socioloških konceptov, a njegove interpretacije že po malce izčrp-
nejši analizi pokažejo ne le protislovja, temveč kar svojo tavtološko naravo.
322
Editor's Notes
The summer issue is indeed a bit thinner but by no means a vacation reading. In it,
epistemological issues prevail, even if occasionally in a not too evident way. Say, in
Zoran Kanduč 's paper that discusses the alleged crises ofthefamily: the term itselfpoints
out that there is a problem of conceptualisation, which by ali means determines the
»issue in question«. The terminological issues discussed by Srečo Dragoš is very much
related to what Michel Foucault called episteme, the range ofknotvledge (determined
not only scientifically butalsopolitically, by the »mentality« etc.) belonging to a certain
social group and epoch. Also part of that range in the conceptual catalogue treated
explicitly from the epistemological standpoint by Lea Š. Bohinc Also explicitly dealing
ivith epistemological issues, the author ofthe last paper (and ofthese lines) Bogdan
Lešnik discusses some »classical« anthropological concepts that turn out awfully short
when applied not on (social, cultural) »systems<', but on everyday life, and much more
so, ifit is our verv own evervdav life...
323
ABSTRACTS
Srečo Dragoš
SOCIAL WORK AND TERMINOLOGV
Sociologist dr. Srečo Dragoš is an assistant lecturer ofsociology at University of Ljubljana School
ofSocial Work.
The first part of the paper points out the most frequent terminological complications in which
three levels have to be taken into account: the practical one, the hermeneutical one and the con-
ceptual one. They are taken into account when distinguished and not when divided. The first
level is important for four reasons: (a) because of the profession's development, (b) because of
the current terminological debate, (c) because of the interactional nature of social work and (d)
because the profession of social work confronts its »object« in a different way than natural sci-
ences. The second level involves the problem of the so-called double hermeneutics that entails
the mediatory function of terms between the expert's and everyday world, whereas on the third
level, the relation bersveen a term with its meanings and the context of its use is in focus. A
concretisation of this is attempted in the second part in which the adequacy of terms like user,
client, patron etc. is questioned. The author argues in favour of the first one.
Zoran Kanduč
NOTES ON THE ALLEGED CRISIS OF THE FAMILV
Dr. Zoran Kanduč is a senior lecturer of criminology at University of Ljubljana Faculty of Law,
researcher at the Faculty's Institute of Criminology, member of editorial boards ofseveraljour-
nals and a member ofAdvisory Board ofthe European Journal of Criminology.
The paper treats several key dimensions of the assumption of the crisis of the (traditional) family.
Etiological determinants of the assumption are suggested. The notion of the family as a voluntary
form of sociality or cohabitation is scrutinised, as well as the relation between the puhlic and the
private that transverses the existing family formats; some important critical reflections of the
conventional family and married life are summarised, and the social barriers that prevent the
creation of alternative voluntary interpersonal (or merely personal) forms of family life are clari-
fied. Amongst the latter is also the way the crisis of the conventional family is perceived by the
concerned individuals and the ideological apparatuses of the state.
Lea Šugman Bohinc
EPISTEMOLOGV OF SOCIAL WORK
Psychologist Lea Š. Bohinc, M. A., is an assistant lecturer ofpsychology at University of Ljubljana
School ofSocial Work.
The paper is a combination of lectures, students' reflections on the lectures, and the lecturer's
reflections on the students' reflections. In this sense it expresses the endeavour of the author to
reflect the learning process in interaction with her students. The paper clarifies basic concepts
such as cognitive processes (cognition — observation, drawing distinctions, perception, inter-
pretation, conceptualisation...), epistemology, cybernetics of the first and second order, and
hermeneutics, using concepts such as circularity, recursivity, complementarity context, feed-
back Information, change, conversation, understanding, autonomy, responsibiIity, ethics, and
psychosocial help. A certain agreement upon the understanding of the concepts mentioned serves
as a basis for an attempt to link the profession of social work with the science of cybernetics, as
324
ABSTRACTS
well as to point out the inevitable shift from the objectivist to the hermeneutical epistemoIogy of
social work.
Bogdan Lešnik
EPISTEMOLOGICAL TROUBLE WITH EVERYDAY LIFE
Dr. Bogdan Lešnik is a senior lecturer of psychology, convenor of Anthropology of everyday life
programme and lecturer at the ISH (Ljubljana Graduate School ofthe Humanities), as well as
Editor ofthis Journal and of the yearbook International Perspectives in Social Work (Arena).
The paper discusses several problems in (anthropological and sociological) conceptualisation of
everyday life. First, mountaineering (Alpine climbing, very popular in Slovenia) is taken as an
example of how to analyse acts, on the background of the practice of which they are part, as
representations of social relations (thus having a »representational value«), even when they are
judged as »foolish«. On this basis, Malinowski's concept of »need« is confronted — not to refute it
but to demonstrate that this concept, if its author is critically read, contains the grain of another
concept, Freudian »desire«, for Malinovv^ski does not distinguish need from social or cultural de-
mand and places them on the same level. In the next section, the concept of institution is dis-
cussed, which in Malinowski is the only legitimate »cultural isolate«. The concept is lacking be-
cause Malinov^^ski does not take account of a heterogeneous element (he reduces it to the »insti-
tution's activities«), namely practice (in Althusser's conceptualisation), without which it is im-
possible to think everyday life. The final section analyses the notion of values, one of the basic
and a »self-understood« sociological concepts, yet its interpretations, when analysed to any de-
gree of exhaustion, very soon prove to be not only contradictory, but also tautological. *
325
Na zalogi:
Judith Levvis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly,
Birgit Rommeispacher, Valerie Sinason, Moira VValker
Spolno nasilje
Feministične raziskave za socialno delo
Predgovor Darja Zaviršek
Zbirka Ženske in duševno zdravje
Cena 2500 SIT
Traudi Mihalič, Milan Ambrož
Samorazvoj za konkurenčnost organizacije
Zbirka Management v socialnem delu
Cena 2940 SIT
Knjigi lahko naročite pisno ali po telefonu na uredništvu Socialnega dela
Kako naj bo urejeno besedilo za objavo v časopisu Socialno delo
(nova, popravljena navodila!)
• Besedilo je treba oddati hkrati v izpisu in na disketi. Izpis naj ima dvojen razmak med vrsticami.
• Disketa naj bo standardna »mala«, tj. 3,5 palčna disketa. Besedilo na njej naj bo zapisano v enem od standardnih
programov za DOS ali Windows, lahko pa tudi v formatu ASCII ali .txt (vendar brez preloma vrstic).
• Besedilo na disketi naj bo neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino, različnih velikosti črk ipd. Ne uporabljajte
avtomatičnega številjenja odstavkov ali naslovov! Vse posebnosti, ki jih želite v tisku, naj bodo pripisane med znamenjema
< >. Za citate, opombe, naslove ipd. bomo uporabili naš standarden tisk.
• Kurzivo ali podčrtavo (kar je ekvivalentno) uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, v referencah kakor pri zgledih
spodaj (za naslove knjig in revij) in za tuje besede v besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
• Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda pa upoštevajte
pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Če bi iz kakšnega posebnega razloga želeli, da so deli besedila v samih veUkih
črkah, pripišete »<z velikimi črkami!>«. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate besedilo, ki je že pisano tako.
• Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb (ne
pod črto ne na koncu)! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in
sicer v pisavi superscript. V tej pisavi naj bo tudi številka pred besedilom opombe.
• Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je tisk črno-bel. Če so
grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom.
• Literatura naj bo razvrščena po abecednem redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor
ali urednik ni naveden), urejena pa naj bo tako (pri reviji navedete strani, kjer se članek nahaja, za dvopičjem, pri
zborniku pa v oklepaju):
Antropološki zvezki 1 (1990). Ljubljana: Sekcija za socialno antropologijo pri Slovenskem sociološkem
društvu.
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, men and ethnography. London:
Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.), Lectures in ExperimentalPsy-
chiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
J. Chaseguet-Smirgel (1984), The Ego Ideal: A psychoanalytic essay on the malady of the ideal. New York:
Norton.
— (1991), Sadomasochism in the perversions: Some thoughts on the destruction of reality.y, Amer.
Psychoanal. Assn., 39:399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo 32,1-2:54-60. »
Didier-Weile/fl/. (198S),El objeto delarte. Buenos Aires: Nueva Vision. *
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
D. W. Winnicot (1949), Mind and its relation to the psyche-soma. V: - (1975), Through Pediatrics to Psy-
choanalysis. New York: Basic Books (77-98).
Številka letnika revije ali volumna dela je del naslova. Podnaslov se piše za dvopičjem po glavnem naslovu. S črto na
začetku vrstice zaznamujemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru; s črto kakor v zadnjem zgledu
zaznamujemo, da gre za istega avtorja (zbornika) kakor pri navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
• Reference v besedilu naj bodo urejene po naslednjem zgledu:... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim. tudi Didier-
Weil et al. 1988)..., in sicer enako, če gre za avtorje ali za urednike (brez »ur« ipd.). Kadar citirate, navedite tudi stran
v viru, npr. ...(Miller 1992:121),.. Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr
...(Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991: 87)... Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v
besedilu, se njegovo ime v oklepaju izpusti, npr. ...po Millerjevi {ibid.) je„. Kadar je referenca edina ali bistvena vsebina
opombe, oklepaja ne pišite. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite »op. cit«, npr:... {op. cit.: 121),..
• Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibliografske kratice (ibid., etal. ipd.) pišite ležeče ali podčrtano. Kjer z
izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr: „, igra \play]...; s tem zaznamujte tudi
neizrečen ali izpuščen del citata, npr: »„. [družina] ima funkcijo.,.«,»... [...]...«.
• Posebna datoteka naj vsebuje povzetek v 10-15 vrsticah. Omembe avtorja naj bodo v tretji osebi.
• Posebna datoteka naj vsebuje kratko informacijo o avtorju (v tretji osebi), npr: Dr, X Y je docentka za sociologijo
na Visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev Slovenije in pomočnica
koordinatorja Evropskega programa za begunce. Obvezno pripišite tudi svoj naslov in telefonsko številko!
• Če želite, da bi bili v prevodu povzetka ali informacije o avtorju v angleščino rabljeni kakšni posebni strokovni izrazi,
jih pripišite med < >.
Editorial Board
Vika Bevc
Vito Flaker
Anica Kos
Blaž Mesec (Chair)
Pavla Rapoša Tajnšek
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
social work
Vol. 36, August 1997, Part 4
Published by University of Ljubljana School of Social Work
AH rights reserved
EdItor-ln-ChIef
Bogdan Lešnik
Edltors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (international editor)
Address of the Editor
Topniška 33,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 61) 13-77-615, fax 13-77-122
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
Advlsory Board
Franc Brine
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Tanja Rener
Bernard Stritih
Published in six issues per year
socialno delo 36 (1997), -
ISSN 0352-7956
UDK 304+36