509
Pesem o enem
Bogomil   Fatur
JAJakor z verigami strašno speti,
ljuba, ne čutiš, sta telesi najini.
Iz dvojice zubljev za hip en plamen zasveti
v temni, krog in krog se tesneči krajini —
najinih dvoje src mora to noč o enem peti!
Ljubezen, kako si močna pramati!
Kako so topli po žilah tokovi gorečnosti!
Ne, jaz ne bomj mogel nikdar več v samoti spati,
mene bo žejalo vedno po živi večnosti
tega, kar si moreva le v dvoje dati.
V dvoje, pravijo, moreva dolgo živeti.
Pa zunaj nla nebu se že zvezde raztekajo;
vem, tudi v naju nehajo ognji tleti
in bodo le še daljni žari, ki na žive rane pripekajo.
Ljuba, v dvoje nama je dano samo izgoreti.