Za poduk in kratek čas. Cesarske, štajerske, slovenske zastave ali bandere. (Dopia \z Kunjic.) O konjiških tržanih se je marsikaj v,,Grosp." čitalo, naj se še pove, kaj da smo si nekteri konjiški kmetje mislili, ko smo dne 23. sept. pri že znanih konjiških gospodih črno-rudečežolte nemško-prajzovske zastave ali bandere, kterim ,,frankfurtarce" pravimo, vihrati videli. Nehote smo se tistih žalostnib časov spominjali, ko so nemški grajščaki in jih beriči uevsmiljeno s slovenskim kmetom ravnali. Cujte! kaj se je svoje dni ravno v naši lepi Dravinjski dolini zgodilo. Nek kmet je rad z bičem pokal. Tistega pokanja pa ni mogel nemški grajščak trpeti. Pošlje toraj nekega dne nemškega beriča po slovenskega kraeta, ko je ta po navadi na cesti, z bičem pokal. Kmet stopi trepetajč pred gospoda. Ta mu ukaže, se na dolgo in široko klop vleči in berič mu jih z debelo gorjačo pet vročih nameče. Ko jib je kmet imel, ga vpraša nemški grajšak : ,,Ali vedla, zakaj ta vroča froštikl dobila?" Kmet odgovori s solznimi očmi, da ne ve. In grajščak mu poreče: ,,Zato dobila, ker tam po cest z gajžlo šnalcala; če še enkrat kaj takega naštelala, dobila deset štokštrajh ali batin; ali zmerkala?" Tistih vročih neraškib batiu smo se kmctje spominjali, ko smo omenjene nemško-prajzovske zastave pri nekterih konjiškib tržanih in ,,šulvereinarjih" razobešene videli. Take nemške zastave v konjiškem trgu iz oken in streh kazati, se pravi po naši kmečki pameti, nam slovenskim kmetom nemške grajščake ponujati, ki bi nam naj še z bičem pokati ue pustili. Ali zamore tedaj kak pameten kraet za take nemške zastave marati ? Namesto take puntarske zastave iz Celja si izposojevati ia jih tam gori po trgu razobešati, bilo bi pametneje za to poskrbeti, da bi se na srenjsko tablo slovenska oznanila nabijala in se nam kraetora pri cerkvi v slovenšeini oznanjevalo, ktero vsi razumemo. To tirjati iraamo pravico, vsaj plačujemo v srenjsko kaso. Sicer bi pa nektere konjiške tržane vprašali, ali oni čisto nič ne vejo, da je bil cesarski namestnik ptujskega župana hudo pokregal, ker takšnih zastav odstranil ni, ko so svitli cesar tam doli bili ? Skoraj bi mi slovenski kmetje mislili, da mi bolje vemo, kaj da se po svetu godi, kakor taki na pol "iiemški ,,purgarji". Mi kmetje, ki nismo dušne reve pa ne šentjernejski Čebileki, se toraj tudi zategadelj za nemško-prajzovske zastave navdušiti ne moremo, ker je ptujski gosp. župan zavoljo jih pokregan bil. Mi nekteri konjiški kmetje, ki umemo več, kakor lešnike gristi in orehe tolči, poznamo druge zastave, ki so nam čez vse ljube in drage. Ljube in drage so nam pa zato, ker nas kaj lepih. reči spominjajo in učijo, kakor nam je bil pri neki novomešai veselici učen in naroden gospod povedal. Mi spoštujemo črno-žolto cesarsko zastavo. Ona nas spominja našega svitlega cesarja in našega predobrega Očeta, ki so že toliko dobrega svojim podložnim storili. Kdor bi za tako zastavo v Konjicah ne maral, tisti bi naj šel v deveto deželo pure past! Mi spoštujemo belo-zeleno štajersko zastavo, ki nas spominja naše lepe štajerske dežele, kjer je naša zibelka tekla. Mi čislamo in ljubimo mdeče-modrobelo slovensko trobojnico, ktera nas svojo milo, lepo slovensko domovino ljubiti uči. Te zastave mi radi imamo, za puntarske črno-rudeče-žolte ^frankfurtarce" pa <isto nič ne maramo. ,,Frankfurtarce", roboto, tlako in druge enake dobrote prepustimo nemškutarjem, nemčurjem in Čebilekom, da se zamorejo z njimi še časih očitno pred svetom osmešiti, za se si pridržimo cesarko, štajersko in slovensko zastavo in pa avobodo ali prostost. Tera zastavam hočemo zvesti biti ter ostati pošteni slovenski korenjaki, če tudi dobro nemški znamo, inorebiti bolje, kakor marsikteri nemškutar in nemčur, pa tudi kot svobodni Slovenci z bičem pokati. če bomo kaj konopelj imeli, in ae ne bati, da bi prišli zarad takega pokanja na nemško klop. Smešnica 1. Gospod, ki je slovenščino le za silo lomil, izprašuje zatoženega kmeta tako-le: ,,Oks se pišete?" Kmet: ,,Nisem oks, Pezdiršek sem". G-ospod: ,,Koljk let ste stari?" Kmet: ,,Star sem 53 let". Gospod : ,,Imatešen?a Kmet: ,,Nimam ga, imam livala Bogu zdravo lice". Drugi kmet: ,,Gospod menda vprašajo, če imaš ženo". Prvi kmet: ,,Imam". Gospod: ,,Koljk' otrocev?" Kmet: ,,Kaj?" Drugi kmet: ,,Vprašajo te, koljko otrok imaš". Prvi kmet: ,,Dvoje otrok imam, Mico pa Aučko". Gospod: ,,Mica šiva?" Kmet: Mica ne šiva, Ančka je mojškra, (šivilja). Tretjikmet: ,,Gospod bi radi vedeli, če Mica živi. Prvi kmet: ,,Zivite obe hčeri, bodi Bog hvaljen"! Gospod: ,,Ali veste, zakaj ste zatušen ?" Kmet: ,,Kaj ?" Drugi kmet: ,,Ce veš, zakaj si zatožen, vprašajo. Prvi kmet:,,Kako bi vedel?" Gospod: ,,Vi ste Čežmigovcažinfali, da je prekl. . . torba". Gospod k zapisnikarju obrnivši se, vpraša: ,,Was lieisst denn eigentlich ,,torba?" Zapisnikar : ,,Torba bedeutet eine Tasche, worin man Nahrungsmittel mit sich tragt^ Gospod: ,,Vi Pezdiršek ste fraj." Kar je Cežmigovec v svoji ,,an.cajgi angebal, ni strafbar." K zapisnikarju obrnjen: ,,Werde halt doch Slovenisch lernen miissen!" Kmetje: ,,Amen!" Primejo za šveplo in odidejo. Toma Sevniški.