METKA KAPUŠINOVA
Na sončni rebri Radovica stoji,              Mož Marko je na skrb vzel zidanico,
ovija venec jo zorečih trt,                       težaška dela je obavljal on,
ob pragu sloni v hiži na podboji              ko zapopeval veliki je zvon,
i iuino gleda na sahneči vrt                     k nedelji zmesila je povitico
vsa bleda Metka Kapušinova.                   v posiadek Metka Kapušinova. <
Joj, tako bila lepa je i mlada,                 A potlej Marka so ji opozvali,
ko je nevesta došla v domek ta!              tam daleko v Galiciji je pal.
V naročju sinek — radost ji i nada,       Za koga le? Odgovora }i niso znali.
na možu se naklonila je vsa                    Kdo neki jim je to pravico dal?
vesela Metka Kapušinova.                        Razmišlja Metka Kapušinova
Več pasel je Matiček vedroživi,               i gleda dole na sahneči vrt,
a ona vtopljena je v težko delo                na onemogle suhe roke gleda,
na vrtu, v trtju, v lozi i na njivi,             Matička je i Marka vzela smrt
v življejne  pogledovala veselo                 i hižica sirotna se seseda —
je vedra Metka Kapušinova.                     nič več ne more Metka Kapminova.
I Radovica iše v rebri stoji i venec iše jo ovija trt, a ona je odišla, da spokoji od muke jo i gladi rajski vrt — sirota Metka Kapušinova!
E. L. GANGL