Z g o dn j n
Eatollih cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, jn velja po pošti za celo leto 4 gld. GO kr., za pol leta 2 gld. 40 kr., za eetert leta 1 gld. 30 kr. V tiskarniei sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld., zaeetert leta 1 gl; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXII. V Ijubljani 25. mal. serpana 1879.	List 30.
BratorHna Cirila in Metoda.
(Dalje in konec.)
Sar število bratov in sester ss. Cirila in Metoda sadeva, nam iz daljnih krajev za letos ni naznanjenih ravno veliko novih udov, pa zaupamo, da se ni pomanjšala naša bratovšina, marveč pomnožila. Iz Češkega nam je došlo veselo pismo, da je v severnih krajih Češkega okoli 7000 novih družbanov stopilo v našo bratovšino; celč v knežiji Glaski v poruski Šleziji imamo bratov'in sester lepo število, ki z nami molijo za poedinjenje ločenih Grekov.
V obletnem spominu za leto 1862 pa pišejo med drugim to-le:
Naša sveta mati katoliška Cerkev ni bila še nikolj brez sovražnikov, in tudi ne bo do konca sveta; naj serditejši nasprotniki katoliške cerkve pa so bili in so razkolniki in krivcverci. To britko resnico nam prav očitno kaže zgodovina naše bratovšino ter nas uči, da nebeško kraljestvo silo terpi, in da le oni ga dosežejo, ki si veliko zanj prizadevajo.
Ko se je bila pred dvema letoma lepa množina verlih Bo'garov v naročje nase svete cerkve povernila, in so jim sv. Oče papež Pij IX višji pastirja Jožefa posvetili, hitro so serditi razkolniki prečastitega radikofa bolgarskega zasačili in skrivaj v tuje kraje odpeljali, tako jaderno, d* ni sluha ne duha od njega, naj bi se dopolnile besede Jezusove: Udaril bom pastirja ia ovce čede se bodo razkropile. Bog pa ni dodelil tega veselja sovražnim razkolnikom, drugih pet Škofov gerskih se je povernilo v naročje katoliške cerkve z množino vernih, češ, ker je lanskega leta v mesti Drinopoiji na Bolgarskem dvanajst hudobnih gerkov katoliškega bolgarskega maŠnika Sarghi-ja z bodalom napadlo in tako ranilo, da je svoje življenje sklenil. Gotovo bo nedolžno prelita kri seme novih povernjencev. Le pridno molimo.
Hujše ko se razkolniki za svoje zmote upirajo, krepkejši morajo pravoverni katoličani odkrušenim bratom stezo lepo poravnavati. V to pomoč budijo sv. Oče Pij IX v posebnem razpisu svoje verne, in so naredili v Rimu iz kardinalov stanoviten odbor, ki naj skerbi sa jutrove kraje, ter si prizadeva, da se gerška cerkev z latinsko zedini. Da hoče dobri Bog to prizadevanje naše blagosloviti in ločeno cerkev juterno z rimsko-katoliško zopet poediniti, nam priča pobožni mašnik, ki živi v Cargradu v velikem uboštvu, pa tudi veliko dobrega dela, sosebno pa sprejemlje odločene duhovne
juterne cerkve v svoje naročje. V mali kajžici prebiva v poglavitnem mestu, pa prijazoo pod svojo streho jemlje tiste, ktere preganjajo serditi razkolniki. Braterno deli s temi preganjanci svoj borni živež in božja previdnost ga ni zapustila, naj si ravno ošabni svet njegovega apostolskega delovanja ne poznd. Lepo njegovo pismo, ki ga je lani nekemu prijatlu poslal iz Carigrada v Rim, bode gotovo tudi nas oveselilo; glasi se tako-le:
„Cas je že, da Vam in vsem tistim svojo obljubo dopolnim, ki resnično želijo slavo Gospodovo in veličastno zmago njegove svete Cerkve. Pa poprej, kakor Vam svoje midli razodenem, ktere s to svojo družinico -a delo vernega pocdinjenja imam, menim, da Vam bo všeč, sko popišem, kaj se je po Vašem odhodu godilo.
N;ste še pozabili, kako revna je moja prebivališ-nica in vsa njena priprava v Carjem gradu. Vidili ste geršsega škcfa in njegova dva mlada duhovna družeta, ki so razkolništvo popustili in se pripravljajo oznanovati svojim deželanom resnico naše svete vere; v eni sobici so pri meni spali. V teh rečeh se še ni kaj premenilo; nismo si česa omislili, ne jertiča; kajti ne premoremo denarja. Taki, ktere nam Gospod po svoji milosti bres zaaluženja našega posije v naročje sv. katoliške Cerkve, vzamejo za dobro, ako dobijo košček kruha za živež, in bodi Bog hvaljen, zdravi ¿n zadovoljni smo. Trikrat se nam je že pripetilo, da nismo zvečer vedili, kaj bomo jutri jedli; pa naš dobrotljivi LJčenik nas ni pustil lačnih ; sej je poznal našo slabost in ljubezen do njega. — Za drugo se pa naše reči vejeio razmetavajo. Dva druga mlada gerka (razkcinika) sta tudi k meni došla; in ko sta spoznavo naše svete vere pred menoj opravila, sedaj že nad pet mescev prebivata v drugem kraji pri iskrenih katoličanih. Nisem ju mogei pustiti med serdi-timi razkolniki, ker sem spoznal, da sta polna vere in ljubezni, dobro podučena in vsaki po pet jezikov zn&, in ker sta polna gorečnosti, bota o svojem času tudi drugim pomagala povračevati se. Mogel sem ju sprejeti, ali pa divjim valovom prepustiti, kajti nista imela dru-zega zavetja. Bodi Bog hvaljen, v zaupanji na njegovo usmiljenje sem ju obranil, in tako nas je sedem po številu narastlo. Nato je prišel Še neki arhimandrit (višji gerških menihov), in sedaj nas je osem. To malo število se je lotilo važnega in velikega dela raskolnike povra-čati, in glej, kako obilno je Bog našo pervo poskušnjo blagoslovil.
Ko smo pervi vlak storili, smo pridobili tri gerško škofe, šest redovnikov in dva dijakona. Vsi ti so po dovoljenji našega nadškofa poslali lepo, ponižno prošnjo
Očeta, naj jih sprejmejo v sveto katoliško Cerkev, ter jim oblast in pomoč dajo, osnanovati pravo vero tadi dragim gerkom razkolnikom. Ta prošnja in spo-snava vere je pravo mojstersko delo, in se pelje danes v Rim ravno na tistem parobroda, na kterem Vam to svoje pismo pošiljam. — Ako mi samorete v čem pomagati, in je sveta volja božjs, pomosite mi. Nimam denarja, in celč toliko ne premoremo, da bi poštnino sa to pismo pisčal, in ne včm, kaj bomo nocoj večerjali. Bog je vsegamogočen in ves dobrotljiv; naj Vas toraj preveč ne skerbi naša sila, ktero poznate; na njega se zanesem in sem miren. Ravnokar je prišel sopet neki gerk raskolnik k meni, naj bi ga v katoliško Cerkev sprejel; ne vem še, kaj bi ma rekel; kedar to pismo dokončam, se bova pogovorila. Reč Bolgarcev dobro napreduje. Mojib dveh bolgarskih učencev smo enega sa mašnika in drazega dijakona posvetili.
Apostoijski mož, ki to piše, si prizadeva voditi razkolnike vsakega naroda v naročje matere sv. katoliške Cerkve, sosebno pa skerbi v sedanjem času za Bolgare, kterih lepo število uči in za mašništvo pripravlja. Ravno se čits vesela novica is Carigrada, da se je v Drinopolji in njegovi okolici sopet okoli 8000 Bolgarov s sveto katoliško Cerkvijo sklenilo, in da se več okolic nagiba poediniti se s nami, ter lepo priča, da usmiljeni Bog sklenjene molitve in prisadetve svojih služabnikov blagoslavlja. Vse to naj nas opominja in priganja, da ne prenehajmo, ampak da še molimo, išimo in pridobivajmo še več bogoljubnih bratov in Bester sv. Cirila in Metoda, ki naj pomagajo, da bo skoraj en hlev in en Pastir.
Kar nase domoče društvo tiče, se je tudi preteklo leto število družnikov in družnic veselo pomnožilo. Pristopili so vsi duhovniki družbe Jezusove, ki pri sv. Andreji na Koroškem prebivajo, pa tudi množina katoličanov Linske škofije na gornjem Avstrijanskem. Bog daj, pa ljuba Devica Marija, da bi se naša pobožna družba prihodnje leto toliko pomnožila, da bi množino naših nasprotnikov srečno zmagala! Naše mogočno orožje so molitve, milošnje in pa nekervave daritve sv. maše. — Naša sveta rimsko katoliška Cerkev pa je čversto, rodovitno drevo, za potokom milosti Božje vsajeno, ki neprenehoma med nami zeleni, cvete in obilo sadja rodi, ako mu skerbno prilivamo z molitvami in z dobrimi deli; vse druge krive vere so suhe veje in malopridni odrasliki, ktere se prej ali slej porušijo, v ogenj veržejo in zgore; le ene, ki se o pravem času v krilu svoje matere, svete Cerkve povernejo, zopet ozdravijo; prijazno jim torej roke poda jaj mo. Skerbno in zvesto se pa tudi mi deržimo drevesa prave, edino zveličanske Cerkve, da nas sedanji posvetni viharji ne odtergajo in lažojivi preroki ne omotijo; nevarščina je velika, kakor veliko je lažnjivih časnikov in zapeljivih prijatlov. Ne pozabimo naj večje svoje nezasiužene sreče, da smo pravoverni kristjanje, katoličani. Za to srečo se Bogu naj lepše zahvalimo, ako po bratovšini ss. Cirila in Metoda odločenim sestrum in bratani v naročje nase svete Cerkve pomagamo.
Tako je p;aal r. Slomšek in taki sad je rodila bra-tovšina prešnje leta. Znano je, da so bile potlej nastopile zopet hu.še dobe, malo prijazne za katoličanstvo pod Turkom, in morebiti marsikaj tistih, ki so bili takrat goreči za katoličanstvo, so zopet mlačni postali. Sedaj pa zopet prijaznise solnce sije Jezusovi Cerkvi na Turškem, obeta se več svobode in ravno te je treba, da katoliška vera, ki ima moč sama v sebi, bolje vspe-šuje. Bog daj!
Bratocéine in drugi pripomočki r pomoč duéam r cica h»
Spisuje V. K.
(Dalje.)
Se nekoliko o priporoČevanji bratovšine in bukev za duše
v vicah.
Velik pripomoček sa rešenje duš iz vic so spisi, bukve in časniki sa duše v vicah, kakor je že bilo omenjeno; taki namreč, ki pobožnost za mertve pa pripomočke, b kterimi je njim mogoče na pomoč priti, popisujejo in rasširjajo, zlasti ako se še ozir jemlje na sedanji duh časa, ko hoče vse brati in po bukvah in časnikih poduka iše. Nekteri so celó teh misli, ako ena ali druga reč ni na dolgo in široko po bukvah popiso-vana ali saj po časnikih priporočevana in desetkrat pre-hvaljena, da nima nobene veljave. To se jim tudi ne more zameriti, ker se še celó malo vredne reči dostikrat ondi čez mero hvalijo in priporočujejo. Koliko v resnici dobre bukve in pošteni časniki dobro reč pospešujejo, koliko se z njimi doseže, je pač slehernemu znano. Poglejmo med drugim samo to, koliko je pripomogla k vpeljevanju in razširjenju „Šmarnic" in bratovšine „Naše ljube Gospé presv. Serca" že samo „Zg. Danica", ki je to opravilo popisovala, priporočevala, sporočevala po priprošnji N. lj. G. presv. Serca uslišane prošnje; na dalje, koliko se je doseglo po bukvah, pisanih v pospeševanje obéh omenjenih češenj in opravil, ter je ni skoraj fare na Kranjskem in sploh po Sloven skem, v kteri bi se „Šmarnice" vsaj ob nedeljah ne obhajale; ali če že to ne, da bi vsaj nektere pobožne duše doma jih ne opravljale, kar veljá tudi zastran omenjene bratovšine, v ktero se jih je že v Ljubljani vpisalo blizo 80.000. Ako bi se tudi o opravilu za duše v viesh kaj več pisalo in bi še na svitlo dale kake bukve, ki bi popisovale lepoto, korist bratovšin in drugih pripomočkov za duše v vicah; bi li ne bilo tudi enakega vspéha pričakovati? Brez dvoma bi se tudi to lepo opravilo hitro bolj razširilo in prinašala živim in mertvim veliko dušnega dobička; marsikdo bi bil po priprošnji ubogih duš uslišan, ktere sicer same sebi nič ne morejo pomagati, za svoje dobrotnike pa vendar prav veliko lahko pri Bogu sprosijo. Brati je namreč po do-tičnih bukvah in časnikih prav veliko takih in silno gin-ljivih zgledov uslišanih prošenj. Naše ljudstvo bi take bukve in časnike rado bralo, bi se podučevalo, s čim da je razun molitve in sv. maše mogoče ranjkim pomagati. Ginljive prigodbe in podučljivi spisi bi ljudi za to opravilo vnemali, da bi potem veliko več za duše storili, kakor se pa v resnici dandanašnji v tej zadevi dela. Marsikdo bi se zapisal v kako bratovšino za duše v vicah, ako bi bil o njej dovolj podučen; veliko več bi za duše v vicah storil ako bi mu bile tudi znane dobrote, kterih bi se mu bilo moč po tej poti vdeležlti; še kak lahkomišljen bi znal priti k boljšemu spoznanju, začel bi za svoje ranjke starše, dobrotnike moliti. Zopet drugi, ki že morebiti dolgo časa za svojega ranjkega očeta, matere ali za kakega umerlega prijatla brez-vspešno molijo, ker so v smertnem grehu, bi zapustili svoj grešni stan že zato, da bi vendar njim kaj pomagati zamogli, kar vse nam raznoteri zgledi in prigodbe od duš spričujejo. Vse to bi se zamoglo več ali manj doseči, ako bi se po primérnih bukvah, kakoršnih sosednji narodi več imajo, opravila in pripomočki v pomoč dušam v vicah pojasnovali. Toda takih bukev za duše v vicah, razun nekterih molitvenih, nimamo. Kaj ze!ó je torej želeti, da bi jih kak spreten pisatelj spisal, ali pa ene ali druge v „Zg. Danici" že naznanjene iz nem-
škega, laškega ali francoskega posloveni!. Nadjati se smé, da jih bo lahko spečal, in kar je še več, da po te) poti is vic rešene dnše svojega dobrotnika, ki je verne za to opravilo po svojih spisanih ali prestavljenih bukvah vnemal, nikoli ne bodo pozabile.
Med drugimi bukvami za duše v vicah so posebno priporočevanja vredne neke francoske, ki so od svetega rimskega zbora za odpustke in od burgeškega (Bourges) nadškofijstva poterjene, in jim je naslov: „Mois des morts" par Cloquet, chanoine honoraire, missionaire apostol., ancien vicaire général, 8. édition. Spisal jih je vrednik časnika „Libérateur" za duše v vicah. *) Te isverstne bukve, ki so že prestavljene v več jesikov, prestavljene so tudi v laški jezik „II mese di novembre" ; per 1' abbate Cloquet. Versione dal tráncese di M. Bonnani. eseguita per ordine di Monsignor Luigi Lilippi, arcivescovo di Aquila. **)
Kaj zeló je želeti, da bi jih kdo iz francoskega ali laškega prestavil sa slovensko, in ta svoj namen blagovolil po „Danici" razglasiti. ***) Močno so poduč-ljive in tudi njih znotranja vravnava vabi človeka jih s veseljem brati; težko se najdejo kake bukve za duše v vicah, ki bi ob kratkem in s primeroma tako majhnim trudom prijatlom vernih duš toliko pripomočkov na roko dajale, da ranjkim pomagajo, zlasti kar se tiče odpustkov, kterih je pri vsaki priložnosti več vpletenih, ki se za-morejo dušam v vicah v prid obračati.
Naj bi si kdo, zmožen francoskega ali laškega je-sika, te bukve „Mesec za mertve" omislil, posebno pa še, naj bi se kdo njih prestave na slovensko lotil ; s tem bi bilo vernim dušam veliko pomagano, pobožnost za mertve bi se širila, pa tudi prestavljavec bi dobil sto-terno plačilo, ker bi verne duše, po tej poti rešene, gotovo zanj ljubega Boga prosile, veliko milost mu naklonile, da bi tim ložej dosegel tudi on svoj namen, za kterega smo vsi vatvarjeni. Da bi ae bralci „Zg. Danice", preden še te bukve na Slovenskem beli dan zagledajo, njih lepote in koristi vsaj nekoliko prepričali, naj sledi tù kratek zapopadek in razredba njih tvarine.
Na pervih 40 atranéh ao: Poterjila škofijstva in sv. zbora za odpustke v Rimu, — starost in cerkvenost mesečne pobožnosti za mertve, ki se nahaja v vsih stoletjih keršanstva in se najde že v apostoljskih časih, pa še več, že s v. pismo starega zakona o nji pripoveduje in judovski zgodovinar Jožef Flavij jo hvali in z velikim spoštovanjem od nje govori; — kako malo se ljudje menijo za odpustke kot bogate zaklade in zdatne pripomočke za reševanje duš iz vic, ker jih ali premalo poznajo ali pa lahkomišljeno zanemarjajo; da so sv. Oče Pij IX iz tega namena, da bi se tej vnemarnosti v okom prišlo, spisavcu teh bukev dali dovoljenje vse pismohrame (arhive) sv. zbora za odpustke v Rimu pregledati, kar do zdaj ne v sedanjih časih ne v pretočenih stoletjih ni bilo nikomur dovoljeno; in da se je omenjeni apisavec o tej zadevi 7 mescev v R<mu mudil, prepisal
*) M. 1' abbé Cloquet, directeur du „Libérateur des âmes du Purgatoire", 38, rue de Vaugirard, h Paris; kaj podučljiv časnik, ki izhaja že 16 lét, velja 2'/2 franka na leto.
**) Dobiva se v nadškofijski tiskarni za razširjanje dobrih bukev v mestu „Aquila4, na Laškem. — Tudi časnik za duše v vicah imajo Lahi namreč: „La voce dei Trapassi al Cuore del Christiano"; vreduje ga kanonik „Fedclc Fuzio" v mestu Andria, provinciji Bari na Napolitanskein.
***) Za zdaj, kakor smo že zadnjič omenili, katoliška družba namerava že precej doveršen rokopis v prid dušam v vicah na svitlo dati, in mogoče bi bilo, da se k temu tudi Cloquet še kaj porabi. V kratkem upamo o tem kaj bolj gotovega povedati.	Vred.
raznotere določila, papeževe pisma (breve) sa odpustke, ktere izpiske in prepise so trije od sv. Očeta poobla-ateni revizorji pregledali in kot reanične in prave (avtentične) poterdili, na kterih podlagi je on tudi bukve „La verité sur lea indulgencea", to je, „Reanica o odpustkih" spisal, zavoljo pomanjkanja'časa pa vendar do zdaj ne še na avitlo dal; — in poalednjič devetdnevnice za duše v vicah, od ktere je bilo aprede) govorjeno.
(Dalje sledi.)
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ljubljane. (Zoi ter ponocevanje in ponoČnjaŠke gostilne.) Dopianik is Kranja 18. mal. serp. v „Naroda" omenja neke arovoati, ki ae je dogodila po kmečkih fantih v Mostah med Kamnikom in Kranjem, in pravi k sklepu: „Konečuo pa moramo tisti mladi sarod v Mostah dušnim pastirjem v K. ali v kteri koli drugi fari, kamor morda ti žalostni farani pripadajo, živo priporočati, ker poduka so ti surovi ponočnjaki vsakako prav silno potrebni."... Rečena je še beseda kot graja zoper ponočnjaške gostilne.
K temu moramo pristaviti nekoliko prav potrebnih opomb.
V pervo nas veseli, da 8 tem ae tudi v „Naroda" ponočevanje za hudo napako priznava in poterja, in ko se od naše strani porabi vsaka prilika, da bi ae ta madež našega naroda odpravil, upamo pomoči v tem tudi od necerkvenih listov in pisateljev.
Dalje, kar se tiče klica do duhovnih pastirjev v tej reči, je treba vediti, da duhovni se zoper maloktero razvado toliko vojskujejo, kakor ravno zoper ponočevanje, ker oni naj bolj vedč, kolika škoda za narodna vse strani iz tega izvira. Ta napaka, ki moti mladino v njenih naj nevarniših letih, je tako terdovratna, da le samo po zedinjenji vsih moči in s postavodajstvom ter z redarstvom vred bi se dalo kaj opraviti ter ponočevanje zatreti, kar bi silo veliko pomagalo k povzdigi in čverstosti našega naroda. Kolika je škoda že samo od te strani, ako se pomisli, da ravno vsled te pregrehe so velike množice mladine nase dežele potaknjene po ječah. Kolika škoda pri hiši, pri kmetiji, na pošteoju! Vendar mora'ično hudo je še veliko huje!
Ponočni kavkarji so ob enem tisti, ki veliko pohujšanje delajo pri Božji alužbi, ker ali zunaj cerkve posedajo, ali pa se v cerkvi tako vedejo, da z novimi smertnimi grehi domu grejo. To so tisti, ki velikonočnega obhajila veči del ne opravijo in so tako is sv. Cerkve izobčeni, gerdo žive pred zakonom in so potem ravno zato nesrečni zakonski in cele družine z njimi vred nesrečne. Pijanci so veči del poprej, pijanci potlej, njih kmetija pušava, njih otroci beraški, ter gre velikrat vse na kant.
Pa kdo bo popisal vse hudo, ki izvira iz ponoče-vanja? Vsak človekoljub ima toraj dolžnost vse si prizadevati, da se ostudnemu ponočevanju konec stori.
Šolsko. Novomeška gimnazija je ob koncu leta imela 149 učencev. Med temi je 16 izverstnih, samo 84 s pervim redom, 23 k popravljanju obsojenih, 19 obdvoikanih in 5 obtrojkanib. Slovencev je 140, Nemcev 9. Za ubožne dijake so veliko dobrega storili: on-dotno društvo za podporo dijakov, in samostan čč. oo. Frančiškanov in nektere dobrotne družin*. Sklep šohki je bil 15. mal. serp. Prihodnje šolako leto se prične 16. kim.
Bodi še omenjeno, da na čelu ima novomeški letnik spis: „Wann hat Cicero die beiden ersten Catilinarischen
Raden gehalten", kteri kaže, koliko nekteri gospodje terpč s vertanjem in študiranjem v posvetnih naakib. Tolika delavnost je hvale vredna; ko bi si pa tadi sa Tečne dobrote toliko prizadevali, gotovo bi jim ne odšle. „Sapiens cor snom tradet ad vigilandum dilacolo ad Dominam, qui fecit ilium... Collaudabunt multi sapientiam ejus, et usque in sseculum non delebitur." (Eccl. c. 39.) Spisal je 10 listov dolgi Članek g. Jož. Ogorek.
Ljubljanska gornja realka je imela v začetku učencev 302, ob koncu leta pa 279, in sicer: Kranjcev 184, drugod is Avstrije 63, is Preklitave 17, Italijanov 5 in 1 Egipčan; 16 je bilo isverstnih, 182 s
rsrvim redom, 26 za popravo odločenih, 42 s dvojkami, s trojkami. Za verouk in verske vaje je slabo oskerb-ljeno, uči se veroznanstvo do 5. razreda iztočno po 2 uri na teden, dalje le po eno samo uro; ob delavnikih niso imeli zspovedane Božje službe noben dan v tednu, ampak le samo ob nedeljah in praznikih; spoved in Obhajilo le trikrat, nobenih verskih vaj; za nobeno drugo tvarino se ni tako pičlo merilo kakor za tč, ki je izmed vsih naj tehtniši. —■ Zaznamljivo za našo dobo je to, da blizo dveh tretjin vsega letnika spolnuje neka študija v francoskem jeziku o romanu 17. in 18. stoletja cd Em. vit. Stauber-ja.
Iz Amerike nam je došla št. 607 „Wandererja" od dveh strani (priserčna hvala gg. pošiljavcema), ki obsega dve lepi slovesnosti naših rojakov. Dopis v „Wand." pravi:
Dnevi preteklega tedna so bili pravi dnevi veselja, kakorani ao le samo v naši pravi, sveti Cerkvi, in še tukaj bolj po redkem. Že pred petimi leti smo v „Wan-dererji" (Popotniku) poročali, da v občini sv. Antona v oddelku Krain (Stearns County) je nekaj Slovencev in nekaj Nemcev sozidalo novo cerkev, v kteri je bila 3. rožnika 1874 perva Božja služba. Pa cerkev takrat ni bila še popolnoma dodelana; bila je lesa silo vravnana. Zdaj pa že stoji tu popolnoma dokončana, a stolpom na čelu, da ga mu ni daleč okoli enacega. Tudi ima ta cerkev veliko lepih paramentov, da lepših daleč na okoli — tudi v starejših občinah nimajo. Da bi se csrkvi ničesar ne pogrešalo, smo napravili lan;ko jesen tudi lep zvon, kteri tehta 2100 funtov. Zdaj cerkvi ni dru-zega manjkalo kot slovesno posvečenje po visokočasti-tem škofu.
Tudi to se je spolniio 15. rožnika. Gorečnost, s ktero se je občina na ta dan pripravljala, se ne di popisati. Vsak se je z drugim skušal, kteri bi več storil, da se priprsvi vreden sprejem v. č. gosp. škofa, ter bode cerkveno blagoslovljenje v vsakem oziru veseli dan. V. č. gosp. škof Rupert Seidenbuš, spremljani od nekaj jezdecev, so prišli ob 10 dopoldan; nepopisljivo je bilo naše veselje, da moremo preč. višjega pastirja, aposteljna in poslanca Kristusovega, pervi pot pozdraviti med seboj na tem prostoru.
Slovesnosti so se zdajci pričele. Najprej so škof posvetili pred cerkvijo obešeni zvon, potlej pa blagoslovili cerkev. Nasledovala je slovesna sv. maša potem so birmali in poslednjič podelili blagoslov s bv. Rešnjim Telesom. Škofu so pri sv. maši stregli častiti očetje Benediktini: P. Jernej, P. Bernard,v P. Ludger in P. Vincencij, dušni pastirji (Kranjci). Čast. g. oče Jernej so imeli potem mašo z leviti, po maši pa so imeli čast. oče Bernard slovenski govor, v kterem so pojaanovali pomen zvonov in njih dotiko s človeškim življenjem. Nazadnje pa so še škof sami pridigali v nemškem jeziku v resnici z apostoljsko častitljivostjo in očetovsko ljubeznijo. Govor je bil tako lep, da ga nikoli ne bo-demo pozabili, kakor sploh tega dneva ne. Med službo Božjo in tudi zvečer je pokanje is možnsrjev veselje
občine oznanovalo daleč tje čez zelene gozde. Krog cerkve pa so se razlegale zaporedoma slovenske in nemške peBmi. Še le pozno v večer so se ločili od nss višji pastir, Biino razveseljeni zarad tolike gorečnosti tako mlade občine. — Bog jih živi mnogo létl
Slovesnosti tega dne bo bile s tem dokončane. Pa drugi dan potem je bila še druga. Novo posvečeni zvon smo imeli v zvonik spriviti. Zopet se je bilo čuditi veliki gorečnosti tukajšnih naselcev. Vsakdo je hotel pomagati novi zvon v zvonik vleči, zato je bil zvon hitro na svojem mestu. Med gromenjem možnarjev in nezmér-nim veseljem ljudstva so 16. rožnika 1879 pervikrat zvonili ,,Angelovo češenje". Nekoliko časa je ljudstvo omolknilo; molilo je Angelovo češenje. Nato so začeli v zvoniku prelepo priterkavati, spodaj pa so peli: „Hvala bod' Gospod Bogú" in pesem od zvonov, kakor tudi druge pesmi v nemškem in slovenskem jeziku. Še le pozno na večer so se razšli z veselim in hvaležnim sercem, da so doživeli tako prelepe dni, — to pa daleč na severozahodu — in v aredi gojzdov.
Podobno veselje so imeli 19. rožnika prebivalci občine sv. Štefana. (Town Brockway, Stearns Co.) Tudi tukaj je bila pred nekoliko leti za katoličane vravnana cerkev, zdaj dodelana, in omenjenega dne blagoslovljena. Slovesnosti so se godile kakor v oddelku „Krain", samo da so bile, kar se dá, še bolj veličastne, ker asistenca je bila še obilniši, — bili so razun imenovanih gospodov še pričujoči: Benediktina P. Leon in P. Severin (Groa) in gg. Jož. Buh in R. Nage. Mašo z leviti so imeli P. Leon in po evangeliju so imeli g. Buh slovensko pridigo, po vel. maši pa prečast. gosp. škof ravno tako čverst nemški govor. Naslednjič so podelili zakrament sv. birme, in potem blagoslov z Najsvetejšim. Popoldan pa so gap. Buh slovesno blagoslovili novi križev pot, in so ga z verniki skupaj molili. Tudi tukaj so možnarji poksli in prelepe slovenske pesmi s presunljivimi napevi so se razlegale do poznega večera. Viso-kočastita duhovšina in verniki v obilnem številu so se zadovoljni vernili domú, prepričani, da katoliška cerkev, kamor koli seže, povsod novo življenje vzbuja. Kakor so g"8p. Buh omenili, bo bili pred dvanajst leti tukaj pervo sv. mašo opravili v neki hiši, — zdaj pa Btoji na tem meBtu lepa cerkev, dobro preskerbljena z vsemi potrebnimi paramenti in vendar občina sv. Antona šteje še le devet lét starosti.
Vsa čast gospodoma Buhu in Tomazinu, ki sta to občino vstanovila, pa tudi hvala in poštenje sedanjemu dušnemu pastirju, Čast. očetu Vincencu, ki so obe cerkvi doveršjli.
Čast tudi obema občinama, kteri, akoravno raznih narodov, vendar v naj lepši zlogi in edinosti delate in veliko reči doveršujete, akoravno ste še majhni. Bog daj jima še naprej tako delati in rasti, ker prostora sa nove naselc* je še dosti v obeh občinah.
Spomina vredno je še to, da pri blagoslovljevanji cerkve pri bv. Antonu so bili pričujoči trije kranjski duhovni, pri sv. Štefanu pa celó njih pét, česar bi tukaj v Ameriki pač ne bilo lahko pričakovati. Tem gospodom in pred vsem pa preč. gosp. škofu smo dolžni naj priaerčniši zahvalo, da so nas obiakkali in tako slovesne dneve nam napravili.
Slovansko
iz vzhodnje Bisterške doline (Pusterthal) na Tirolskem,. (Spisal dr. Jan. Zl. Mitterrutzner.)
Zraven marsikterih šolskih letnikov nsše dežele a malo primčrnimi ali čisto neprimernimi spisi nas je pa
posebno razveselil letnik is sosednje tirolske dežele, ki nekako nadomestuje, kar v domačih programih pogrevamo in je svarilni nauk sa marsiktere nase — bi djsl: domače tujce v tem oziru.
Omenjeno bodi naj pervo, ds preizverstni gimnazijski vodja v Briksenu je pisavec omenjenega spisa, p. c. gosp. J. Zl. Mitterrutzner, učen mož, ki umeva blizo dvajset jezikov in je profesor že 32 lčt. Gimna-sija je ob koncu tega leta imela 204 učence, t. j. 216 Remcev, 4 Italijane in 20 Ladincev (z nekakim romanskim maternim jezikom). Med temi jih je bilo 46 iz-verstnib, 136 s pervim redom, 12 je za popravo odločenih, samo 6 jih ima drugi in 1 sam tretji red. To je gotovo lepo znamnje, kako izverstna je gimnazija in •človekoljubna njena vodba v Briksnu.
Ozrimo pa se na omenjeni mični in podučni Mit-terrutznerov spis, kterega bomo skušali po večem posneti, opustivši mnoge citate virov itd.
Pisatelj v v vodu omenja 29. shoda nemških jezikoslovcev in šolcev v Inomostu od 28. kim. do 1. vinotoka 1874. O tisti priliki je vseučilišni profesor dr. Bern. Jiilg v vvodnem ogovoru kratko poznamnjal razne narode, ki so se od nepomljive starodavnosti do stalne naselitve gonili po Tirolskem. Sej ta dežela je služila za prehodnje vrata, ktere je plaz za plazom narodov za-sčdal, eden druzega odrival, ko so od snežniških stču tišali proti zaželeni deželi — Italiji. Kot poslednji val narodovskega preseljevanja — od vzhoda — so prišli na Tirolsko Slovani (Slovenci). O teh je rekel govornik : „Pa še enega rodu nisem omenil, rodu, ki je bil tudi posedel znamenite okrajine tirolske semlje: to je, Slovanov. Kmalo po odhodu Longobardov na Laško so se po Podravji in po Izelski dolini razširili, ter povsod, čeravno se nikjer več slovensko ne govori, na slovenske krsjne imena naletujemo. Večerna meja je blezo ob raz-včdnji Toblaškega polja, kjer „Vierschach" ob znožji vidovitega verhunca jasno še spominja na slovensko besedo „verh"; in ondi blizo izhajajoča „Villgraten-Thal" gotovo ime od gradu ob vhodu v dolino („velegrad"), kar se je potlej preverglo v Heunfels; globoko v zadnjem Virgenthal-u med zanesljivo keltiškimi imeni pa se razširja „Pregraten", kar je povsod po Slovenskem navadna „pregrada"; „Windisch Matrei" ima znamnje še na čelu; celč na videz nemško vaško ime „Glanz" nad Liencem ni nič druzega kakor slovenski „klanec" (izgov. „klane").
Te kazanja na Slovane, čas njih vselitve na Tirolskem, njih razširjenja po vzhodnji Bisterški dolini in ondod še zmeraj bivajoče sledi — vse to je gospod vodju pripravna tva-rina za kratek šolski program. To pa toliko bolj, ker se je ravno o Slovencih v Tirulih še malo pisalo, dasi-ravno je dr. L. Steub obširno in temelito pisal o Reci-jih, Romanih in Nemcih, o romanskih in recijskih kraj-nib imenih na Tirolskem in Predarelakem. — Mitter-rutznerjeva obravnava, ki v programu nasleduje, je za nas tako znamenita, da kaže saj po večem jo posneti.
I. Slovani.
Pisatelj pravi: Slovani, kteri že veliko stoletij zasedajo vzhodnji del nsše suhe semlje, kakor Poljci, <5ehi in Vendi (Slovaki), Serbo Hervati in Slovenci, Bolgari, Rusi in Rušim — se štejejo blizo na 79 milijonov duš. — Po Šafafriku so se njihovi prededje šteli k tra-kiškemu kolenu, in že v predzgodovinskem času so imeli svoje naselbe med sorodnimi narodi Trakov, Keltov, Germanov in Litvanov. V 5. stoletji so njih seliša segle do vshodnjega morja. Kake stoletja pozneje, malo pred Hunovskim navalom, nahajamo, da gospostvo Gotovskega -kralja Hermanika sega že globoko v slovansko deželo.
Kadsr je bil Atila premagal Hermanrika, so bili pod-verženi in zadavkani tudi sosednji Slovani; mnogi so se naslednjič enako drugim podverženim narodom voj-skovali v tovaršiji s Huni.
Preobljudenost, veselje do popotvanja in pritiskanje novih naselcev is Asije je priganjalo Slovane, da so vedno v novih vlakih suli v dežele, ktere so se ispras-novele po razpadu hunovske deržave (po 453) od nemških pokolenji, ki so se svoje dni s Atilom v družbi vojskovale. Ob koncu 5. in o začetku 6. stoletja so bili Slovani že v oblasti naj večega dela severnih podonavskih obrežji: „Ulterioris ripae Istri partem maximam habent (Sclavini et Autae. Procop, de bello Gotb.) Precej po odhodu Gotov iz dolenje Mezije so se prikasali Bolgari ob donovskem ustji in so skušali izpraznjenih seliš ob južnem Podonovji polastiti se. To ljudstvo je bilo pervo slovansko govoreče pokolenje, ki je prišlo is serca sedanje Rusije in od Volge ter se je prikasalo pred vrati bizanške deržave. Mahnili pa so čes Istro poslednje leto 5. stoletja, v 9. 1. cesarja Anastazija (J. Ph. Failmereyer: Geach. d. Halbinsel Morea.) — Proti koncu perve polovica 6. stoletja so bili Slovani vseljeni že v sosedstvu Longobardov v Panoniji in Gepidov na Sedmograškem. (Proc. 1. c. III. c. 35.) So pa Longo-bardi s pomočjo Avarov razdjali deržavo Gepidov, in vsled tega je njih kralj Alboin — na klic eksarha Nar-zeja I. 568 z vsim svojim ljudstvom zapustil Panonijo; pridružile so se jim tudi množice druzih pokolenji: Sar-mati, Svavi, Norici. (Paul. Diac.) In prepustil je Alboin tako izpraznjene seliša v Panoniji naj bolj Avarom, kteri pa so tišali bolj proti jugu in vzhodu in so kakor premeteni politikarji sebi podveržene Slovane kot večerno predstražo rinili proti frankovski deržavi.
(Dalje sledi.)
Pesmice sv. Detinstva.
I.
Pred tabo, mili Jezušek, Preljubi naš prijateljček! Mi serce povzdigujemo, Goreče Te prestavljamo;
O glej nas male pred Teboj, Oberni k nam obrazek svoj; Poslušaj, božji Dete k nas, Usliši otročičev glas!
Detinske družbe klice čuj, Ji sveti blagoslov daruj; Poganske otročiče vse Naj večne teme kerst otme!
Poterdi, Jezus Ti, može, Presveto Tvoje ki ime Nevernim oznanujejo, In zanje se darujejo.
Naj tudi naši darčeki, O Jezus! pomagali bi V rešenje bratcev in sestric, Dajemo jih veselih lic.
II.
O preljubi Ježček naš! Pred Teboj klečimo; Otročiče rad imaš, Serčno Te slavimo!
Détek, še se oes terpeti Vžgi ljubezni plzm goreči Nam y mlade serčics.
O preljubi Ježček naš!
V	jaslicah na slami
V	hudem mrasu trepetáS, Si oblit s solcámi.
A zdaj Te zebsti več ne sm¿, O pridi v serčica gorké, Počivaj v njih sladko!
Pridi, pridi v serčica, Vedno v njih ostani! Mi smo Tvoja čedics, Tebi bomo vdani, Zvesto sa Teboj hodili, O Pastirček rajsko mili — Priserčno ljubljeni!
Ljubi Ježček! — Detice Šipko, ksko ráno, Si sa nas sirotice S križi vse obdano; Ti nas hočeš podučiti, Ježček, s križem Ti slediti Veselo in zvestó.
Celi zemlji blsgoslov Ti si dal s višine; Ob, naj vsih mladenčekov Serčica prešine; Da tud' mi v ljubesni vneti Za-te, Jesusček p res veti, Živimo zmir lepó.
S svojo svéto rokico Žegnaj, Ježček zlati! Tud' neverč'kov množico, Daj se jim spoznati! Naj bi naši darčki mali Pot do Tebe pokazali, — Is teme vbožčekom.
O presladki Ježček naš! Pred Teboj klečimo Naj, ki nas tak' rad imaš, Milost zadobimo: Dab' Te v raju kdaj molili, In Mariji čast glasili, S krilatci vekomaj!
Razgled po sveta.
Francosko. (Jezuitovska nrava in psevdoliberalci.) Prav velikrat se nameri, da sovražniki katoličanstva oo. jezuitom podtikujejo nauke, ki jih nikoli niso učili in jih ne učijo. Vidil sem pred nekterimi leti cele bukve spisane od obrekovaicev, ki pačijo in lažnjivo natesajo ali citirajo stavke is jezuitovskih bukev, češ, da to in to učijo, kar pa ni res. Nekaj podobnega se je une dni zgodilo na Francoskem. Neki Pavel Bert, poslanec v Verssillih, je psoval jezuitovski nauk in citiral več stavkov iz znane Gury-eve morale, ter hotel s tim jezuite umazati; umazal je pa sam sebe tako, da je gerdo, ker zvijačnik je terdii ravno nasprotno tega, kar Gury („Compend. tfceol.") v resnici uči. Overgel ga je učeni škof v Angers-u in razodel, kako je Bert očitno s govorniške tribune nesramno delal in pačil. Pisal je namreč škof poslancu Bert-u odperto pismo, v kterem je
vse njegovo psčenje rszodel in ga tako zdelal in zmlatil, kakor se spodobi debelo-ustnemu babsču in gerdemt» očitnemu psčilcu.
Rekel je 7. jul. Bert v francoski zbornici, da tisti dan, ko mu dokažejo, da je natezane besede iz Gury-* popačil tako, da je s tem pomen spremenjen, imajo pravico, mu v pričo poslancev v oči reči, da je obrekova-lec. Skof pa mu je v odpertem pismu naravnost rekel: „Prav to ste vi storili v seji poslednji ponedeljek zoper P. Gury-a, in to vam bom zdaj povedal in dokazal, ne v pričo poslancev, ampak v obličji dežele, do ktere imam pravico govoriti. Potem pa sodite, če vam vaše lastne besede ne naklsdajo dolžnosti, rabite pridevek, ki ste nasnanili, da ga hočete sprejeti, sko se vsm dokaže, ksr ste b toliko zaupnostjo klicali.
Ismed primérljejev, ktere je Bert lažnjivo natezal in pačil, naj omenimo le enega samega. Gury (v Comp. theol. mor. t L, pag. 77, 1865) ima primérljej o Tiru pastirji, ki je bil obsojen, da mora poverniti škodo, ki jo je storil s svojo čedo na polji; pastir pa misli, da je po krivici obsojen io si sam skrivaj sopet povemo, kar j« bil prisiljen plačati. In Bert prišteva P. Gury-u, da Titiru bres pomislika prav dajr.
To pa se je Bert zlagal celi zbornici (vedoma ali nevedoma), sakaj jesuit Gury v resnici ravno nasprotno terdi, ko pravi: „Injuste egit Tityrus occulte se compensando", in da je savesan poverniti: „Ergo Tityrus ad restitotionem tenetur." Škof bahača nato vpraša: „Za kaj ste tedaj cenili poslance, pred kterimi si dopustite tako psčenje prič ? Ste mar menili, da je ne boste po ustih dobili?"...
Kar je storil Bert, to dela veliko drusih sovražnikov jezuitovskih in sploh katolikož0rcev; pa kakor se je Bert opekel pred vsem svetom, tako se godi tudi drugim. Misli si pri tem poslednjo sodbo, ko pridejo -— ne le posamezne, ampak vse zvijače in laži sovražnikov na dan! „Utinam saperent et ultima providerent!"
Kobilice in hrošči. Ob cesti od Barčina do Labi-šina na Pruskem se je uni mesec velike trume kobilic prikazalo; letele bo proti zahodu čez Ljubostrov in Obi-levo. Kar precej bo se prebivalci vzdignili zoper te nadležne merčese. Misel, da so se iz Ruskega v one kraje zagnale, se še ni poterdila, akoravno navadno vse kobilice iz južne Ruske hrumijo proti zahodu. Bolj verjetno je, da so to tisto živali, ki bo se preteklo leto prikazale na Poznanskem. — Okrog Kiela na Holšteinskem pa je bilo letos grozno velike navadnih hroščev (Melonta vulgaris); bili so kostanji vsi černi od njih. Na dvoru Quarnbeck so jih v dvéh dnéh nabrali 1330 liber; bilo jih je do milijona in vse so končali s kropom. Silo veliko ljudi jih je nabiralo; kilogram hroščev so plačevali po 10 vinarjev; na 1 funt jih gre 500— 600. Koliko je bilo te živali, kaže to, da neki mož je zgodaj v jutro s kostanja jih toliko natresel svojim otrokom, da bo zanjo 147 vinarjev dobili.
Cvet in sad zveste molitve.
Zahvale.
St. 1. V prav budi bolezni v nogi sem se z devet-dnevnico N. Ij. G. priporočevala, in precej drugi dan se mi je jelo ^boljšati, ter zdaj že zamorem delati, kakor sem želela. Češena Marija!
V Hotiču, 17. mal. serp. 1879.	A. R.
Št. 2. Grozno huda bolezen me je več časa mučila,, in ko skoraj ni bilo nobene pomoči več upati, se ober-
nem do Naše ljube Gospč presv. Serca in adaj sem «korai prav sdrava. čast in slava Naši ljubi Gospei!
J	J. R. *)
Prošnje.
Prosim, priporočite me v bratovsko molitev in priprošnjo N. lj. G. presv. Serca in duš v vicah, da bi bil rešen is velike zadrege in težave, v kteri se nahajam. Obljubim, da za dobroto ne bom nikdar nehal častiti in hvaliti Boga, častiti N. lj. G. presv. Serca. — Oseba se serčno priporoča v brat. molitev za ljubo zdravje in še za neko posebno milost Usliš. se nazn. — Neki oče, pijančevanju vdan, da bi se spreobernil. — Mladeneč, ¿a bil sprejet v bogoslovje. — Več mladenčev za srečno iavolitev prihodnjega poklica. — Šolska mladina na počitnicah sa modrost in čedno obnašanje. — Neka težavna zadeva, da bi se dobro rešila. — Novoposvečenci. — Hči priporočuje nevarno bolno mater v molitev sa ljubo sdravje. — Tudi deček, dolgo bolehav, bodi še enkrat v molitev gorko priporočen. — Neki mladeneč, ▼ prehudem telesnem terpljenji, da bi bil rešen, če je Božja volja. — Več mertvih. — Nektere zapletene zadeve.
Bratovske zadeve.
Nameni in priporo6evanja pri sv. masi in sploh v molitvi za mesec mali serpan 1879.
I.	Glavni nameni: Spreobernjenje tistih, kteri so morebiti tudi v svetem letu terdovratni ostali.
II.	Posebni nameni:
28.	mal. serpans. Sv. Viktor pspež, mučen 1. 202. Priporoč.: Spreobernjenje papeževih sovražnikov. Mla-denči za poklic v duhovski stan. Šolska mladina, po sebno slovenska, za obujenje skerbi v prid dušnega zve-ličanja.
29.	Sv. Marta, Lazarova sestra, umerla v Marsiliji na Francoskem, potem ko je dajala naj lepši izglede sv. življenja ondotnim stanovalcem.
30.	Šs. Abdon in Senen, Perzijana, sta mčgla cesarju Deciju služiti za njegovo zmagoslovje v Rimu po dokončani vojski zoper Perzijane, poslednjič pa kri preliti za sv. vero — v 3. stoletji. Priporoč.: Cerkev v Perziji. Odprava pijančevanja, ponočevanja in sploh naj hujših razvid v naši deželi. Mladina za obvarovanje milosti in prijaznosti Božje.
31.	Sv. Ignacij Lojoljan, Spanjolec, ki je zapustil vojašino, postal duhoven in vstanovil jezuitovski red. Njegov pregovor je bil: „Vse v veči Božjo čast!" Njegov red je s svojo učenostjo, pobožnostjo in gorečnostjo za Božjo čast vselej bil strah vsim sovražnikom Kristusove Cerkve; umeri je sv. Ignacij l. 1556. Priporoč.: Spreobernjenje jezuitovskih sovražnikov in preganjavcev. Nesrečni in zgubljeni mladenČi. Razdjanje framasonskih naklepov.
1.	vel. serpana. Ta mesec ima 31 dni; dan je dolg 14 ur in 44 min. Solnce vzhaja ob 4 in 38 min , zahaja ob 7 in 22 min. Po cesarji enacega imena se imenuje „avgust". Pomen slovenskega imena je očiten. — Ke-tine sv. Petra, prav za prav spomin jetoištva in preČud-nega rešenja njegovega pod Herodom Agripam, kakor tudi njegovo vječenje pod Neronom. Verige njegove imajo še zdaj v Rimu v cerkvi enacega imena. Pripor.: Leon papež XIII jetnik, da bi bil rešen. Oznanovalci sv. vere. Vsi jetniki, posebno po nedolžno terpeči. Cerkev po vsem svetu.
2.	Sv. Alfons Lig., Nspolitanec, škof, od Pija IX razglašen za cerkvenega učenika, vstanovitelj redemto-
ristov ali pridigarjev, t 1787. Priporoč.: Korist in sad besede Božje. Spreobernjenje velikih grešnikov, sllsti verskih preganjavcev. Katoliški bogoslovci.
3. Deveta nedelja po Bink. Evang.j Jezus se joka nad Jerazalemom. Najdenje trapla sv. Štefana, pervega mučencs. Priporoč.: Duše v vicah. Odpadniki od katoi. Cerkve. Vradniki in njih družine.
Listek za raznoterosti.
Oh, nikar ne kolni!
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
Mama so na smert mi bolni: Smert bo v hišo prilomila, Mamo meni pokosila —
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
Žito se na polju polni: Toča bode privrišala, Ljubi kruhek nam pobrala —
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
Mali smo za dobro voljni: Kleti bomo pa začeli, Ako bote nas ukleli —
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
Ata, ats, oh nikar ne kolni!
Brezen se odpira doljni, Božja žuga jeza sveta, Mali bomo brez očeta:
Ata, ata, oh nikar ne kolni!
BogomilČek.
*) Priloženih 40 sld. dano za bratovšino. Vr.
U Ljubljane. {Bog blagoslovi pošteno rokodelstvo.) Katoliška rokodelska družba je preteklo nedeljo ob sedmih imela na Rožniku prav spodbudno opravilo. G. Do-linar je verlim rokodelcem v nagovoru pojasnil, kako potrebna je dan danes živa vera, ker je tudi med rokodelci veliko krivih in lažnji^ih prerokov, ki zlasti mladino išejo v nevero in na napačne pota speljati in v nesrečo pahniti. Postane pa ca človek brezveren: 1. iz nevednosti, 2. iz napuha, 3. vsled pregrešnega življenja, kterih brezen se je treba skerbno varovati. Potem sta jim msševala čč. gg. vodja Gnjezda in Ant. Dolinar, učenci orglarske šole so pa peli. Po skupnem zajutreku naslednjič so se veseli vernili domu.
Prošnja in zahvala. Memogredé je že „Danica" naznanila, da sem dal „Izglede bogoljubnih otrok'J Še posebej natisniti, da pridejo lože v roke slovenski mladini, kteri so namenjeni. Ker pa mladina smé v občo brati le to, kar ji starši io odgojitelji priporočajo in oskerbljujejo, zato prosim častito duhovščino, gg. učitelje in druge prijutelje naše mladine, naj blagovolijo po okoliščinah priporočati in razširjati omenjeno knjižico. Zlasti bi utegnila primérna biti za zdaj spet dovoljena šolska darila, da bi se tako naj pridniši v dobrem uter-jevali. Osnovana je tako, da bo koristila tudi odraslim, če jo pazno beró. — Vsim, kteri so že dobrovoljno storili to, kar druge prosim, očitno izrekam priserčno zahvalo! — Dobiva se ta knjižica pri podpisanem po 30 kr. mehko vezana, terdo in lično vezana v platnenem
herbtu po 40 kr.	, „
r	Ant. Kržič.
• Nova „katoliška bukvama" m je v Ljubljani vsta-110vila s tem, da so rodoljubje in prijatli poštenega slovstva pridobili poprešnjo Klerovo bukvarno. Pečati se obeta s vsem, kar sega v knjigoterštvo, samo da je po-iteno; narc^evala, zalagala, prodajala bo dobre bukve, časnike itd.; 9 pobujšljivimi rečmi se noče nikdar pečati, kakor se naznanuje v ,,Slovencu". Imeli bomo priliko več govoriti o tej bukvarnici. Bog daj težavnemu pa važnemu oprsviln vspeh in blagoslov.!
Za otročiče in sploh za mladino je gosp. Ivan Tomšič, učitelj no c. kr. vadnici ljubljanski, dal na svitlo snopič prav lepih in podučnib pripovedek, z imenom „D r a gol j ulici" ali šm ar niče. Knjižica na lepem papirji v osmčrki ima 94 strani in stane s poštnino vred 45 sld.
V	Podbreiji je umeri ondotni župnik č. gosp. M. Slapnik. & I. P.
Zakrament sv. birme bodo milost, gsp. knezo škof lavantinski v gornjograški dekaniji naslednje dni delili *): 23. avgusta v Mozirji; 24. v Ročici; 25. v Gornjem gradu; 26. pri sv. Frančišku; 27. na Ljubnem; 28. v Lučah in 29. avgusta v Solčavi.
HervaikO. O prepeljevanji ostankov pesnika Pre-radoviča je gosp. A. Šenoa na kolodvoru v Zagrebu imel govor, in rekel je med drugim znamenite besede, da „nikoli ni na herva ¿i zemlji neumerjočnost slavila lepše zmage nad gluho ivarino", kakor ta dan. Zares, narod hervaški ni pripravil tolikega prestavljanja zgoli pepelu; slavil je vero, po kteri tudi po srnerti ranjki žive, naša zveza z njimi tudi takrat ni pretergana. „Kat. List" po daljšem razvoju te reči pristavlja, da je pesnik ljubil in prepeval Boga, kralja in domovino.
Teržaški mestni očetje imajo v svojem proštevuza 1. 1879 primanjkljeja ne manj kot 286.451 gl. Sedanji srenjski odbori po velikih mestih znajo dobro dolgove delati. Zakaj pa ne ? Sej plačevali jih ne bodo sami!
V	Rim je ta teden odrinil č. g. Tom. Zupan, vero-znanski učtnik na Kranjski gimnaziji, in se namerja več tednov tam muditi.
V	katoliško Cerkev prestopil je gosp. pl. Stumm, ki je bil poprej pri pruskem poslanstvu pri sv. Stolu v Rimu, sedaj pa je pervi tajnik nemškega poslanštva v Petrogradu.
Svetinja Leona XIII. Od papeža Martina V, 1.1417, Vatikan vaako leto o ss. Petru in Pavlu daje kovati svetinjo, ktera kaže kako znamenito dogodbo tistega leta. Tudi sedaiji papež so obranili to izročilo, in letošnja svetinja ioia na eni strani podobo Leona XIII, na drugi pa podobo vere (Religio). Vse je izdelano tako natanko in umetno, da boljega ni želeti.
Sovražniki svobode. Farizejstvo novega liberalstva se kaže posebno tudi v tem, da se v resnici poganja le za jarem in sužcost, in te za svobodo. Posebno pa na duhovne in katoliško Cerkev imajo namerjeno, da bi jih zvezali in vkovali, kar koli bi bilo mogoče. Zdaj so začeli potuhnjeno stikati, kako bi dubovsko biro odpravili, naj bi potlei duhovni bili iz kase plačevani ter bi se kmetom spet nov davek v denaru naložil, kar jim je veliko težje plačevati, kakor navadno, več ali manj prostovoljno biro, in duhovni bi prišli v tako razmero, kakor •o zdaj vradniki in učitelji. Kam ta nasvet mčri, je dosti očitno iz tega, da ta „preblaga skerb" za duhov-stvo se je Bprožiia pri ju dih, v stari „Pressi", in da to tako gorko zagovarja ljubljanski „Tagblatt", kteri b eno roko kterikrat piše, češ, za čast duhovstva, v drugi
#) Poprej naznanjeni red se je nekoliko spremenil po mil. g. knezo-škofu.
pa deržl lopato, da jo podkopuje. — Koliko veljavo imajo taki vitezi, ni treba popisovati.
Poslednje novice. V Belgiji se blezo hočejo ponavljati časi trinoŠkega španjskega Pombala ter se podtikajo jezuitom rogovilski oklici, plakati, da bi iz terto izvolili priliko jib iz dežele pregnati. V „Unitk" tele-grafira naj važniši časnik beigiškega stolnega mesta, „Journal de Bruxelles", v tem pomenu: da namreč ve» napad ima podobo nasnovane komedije, ker eden naj škodljivših zanikarnežev bolebnega, 761etnega, čisto pri-prostega redovnika toži tega djanja; treba je toraj pričakovati preiskave. — Iz Bruselia naznanjajo 22. t. m., da so bili v petek zaperli P. Nikolaja v jezuitovski ko-Jegij'» P» da so ga zopet izpustili. — Ravno s to priliko poročajo, da ob kazališu v Liittichu so našli nabito žu-ganje zoper kraljevo življenje. Vidi se, da novi ,,Pom-bali" vneto delajo! — V Belgiji je 16. t. m. umeri Pa-derbornski Škof Martin, v pregnanstvu zarad divjaškega prusastva od 29. pros. 1856. Na Pruskem pa „kulturna borba" divjd še dalje, akoravno je znani Falk stopil iz ministerBtva. Tako se bo blezo godilo, dokler majnikove postave ne bodo odpravljene; toda v deržavnem zboru liberalci imajo še večino 26 glasov. Bizme-rk je spoznal, da pot, ki jo je do zdaj hodil, pelje v brezno in kaže, da se hoče na bolje obračati; zato so ga rudečkarji zapustili. On pa je rekel: „Zapušen od narodne stranke, ne bom zapustil svoje poti"; toda prašanje je, kdaj se bo reč na bolje zasukala? — V Memfi-u v Ameriki se mroži huda rumena merzlica. — Laška princesinja Ma-ri,., Terezija, te dni umerla, je med drugim zapustila 1000 tolarjev redovnicam usmiljenicam, 1000 toi. bolnišnici, 1000 mestnim ubogim, 500 ubogim pri sv. Martinu „in Vignale".
MMuhovshe spremembe*
Y Teržaški škofiji: Umeri je č. g. Viktor Bačic, župnik na Veprimcu, 18. t. m. R. I. P. Župnija je razpisana do 15. kim.; oskerbnik ji je č. g. Fr. Zupan. — Župnijo Opčino bo oskerboval tamošnji duhovni pom. č. g. Lipe Vončina.
Dobrotni darovi.
Za pogorelce v Zagradcu v Žaliniški fari: Po č. g. tajm. Jan. Klofutarju z D61 3 gl. 50 kr. — G. B. Bartol 2 gl.
Za cerkev v bohinski Bistrici: G. T. Pirnat 2 gld — G. K. 30 sld.
Za sv. Očeta: Iz Borovnice po preč. g. očetu Ant. Jugovicu 20 gl. —- Č. g. J. Virant 2 gl. s prošnjo sv. blagoslova.
Za katoličanstvo in katoličane v Bosni: Neimen. is Ipavskega 1 gl.
Za afrikanski misijon: Neimen. iz Ipsvskega 2 gl.
Za misijone na Kitajskem,: Neimen. iz Ipavskega 1 gld.
Za Bo£ii grob v Jeruzalemu: Neimen. iz Ipavskega 1 gld. 60 sld.
Za sv. Detinstvo: Po g. P. Ogrincu 1 gl. — Neim. iz Ipavskega 2 gl.
Za družbo sv. Bonifacija: G. B. Bartol 1 gl.
Pogovori s gg. dopisovalci•
Očitavcu bodi povedano, da vrednik „Zg. Dan." se ne strinja z vsim v omenjenem listu, kar je dotičnim že sam naznanil, akoravno nima besede pri tem.
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in saloiniki: Jošef Blasnlkovi nasledniki v Ljubljani.