TEDNIK
KULTURNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt P. b. b«
LETNIK XXIII. / ŠTEVILKA 18	CELOVEC, DNE 29. APRILA 1971	CENA 2.50 ŠILINGA
Franz Jonas ponovno zvezni predsednik
Nedeljske volitve za zveznega predsednika v Avstriji so potekle mirno. Ker je bilo po vsej deželi zvečine slabo vreme, se ni nihče zaradi volitev čutil prikrajšanega za morebitni nedeljski izlet. Ta nedelja je bila kot nalašč ustvarjena za volitve.
Zvezni predsednik Franz Jonas je bil v nedeljo s prednostjo skoraj #več kot četrt milijona glasov, nasproti kandidatu Avstrijske ljudske stranke dr. Kurtu VValdheimu, ponovno izvoljen za državnega poglavarja. Jonas je dobil 2,488.371 glasov (ali 52,79 odstotka), VValdheim pa 2,225.369 glasov (ali 47,21 odstotka). Na Koroškem je glasovalo 58,42 odstotka ljudi za Franza Jonasa.
Volivna udeležba je znašala 95,3 odstotke, in je bila malo slabša kot pri zadnjih predsedniških volitvah leta 1965 (96 odstotkov), pri katerih je Franz Jonas dobil 50,7 odstotka od 4,6 milijona volivnih upravičencev, njegov nasprotnik dr. Gorbach pa 49,3 odstotka glasov. Tokrat pa znaša Jonasov naskok 5,6 odstotka.
Š£ boljši kot prej je bil za Franza Jonasa volivni izid na Koroškem, ki presega zvezno povprečje. Od 307.749 veljavnih glasov (314.779 oddanih glasov, 7030 neveljavnih) je dobil Jonas 179.775 (170.437), dr. VValdheim pa 127.974 (122.108) glasov. To pomeni, da so socialisti na Koroškem svoj položaj, v primerjavi z letom 1965, precej izboljšali. Procentualno si je SPO izboljšala položaj od 58,26 na 58,42 odstotka, medtem ko je OVP nazadovala od 41,74 na 41,58 odstotka.
Zlasti se je Jonas odlično odrezal na dvojezičnem ozemlju, in v okraju VVolfsberg. Presenetljiv je bil izid na Predarlskem, kjer je dobil Jonas okoli 60.000 glasov, torej skoraj 50 odstotkov glasov iz leta 1965. Pa tudi na Tirolskem, Salzburškem in na Dunaju je bila volivna sreča na strani socialističnega kandidata. Tako je Franz Jonas dobil absolutno večino v petih, kandidat OVP dr.
Kurt VValdheim pa v štirih zveznih deželah.
Na političnem področju Avstrije, volivna zmaga Franza Jonasa in z njo SRD, se trenutno ne bo mnogo spremenilo. Vendar pa Socialistična stranka mirno lahko pričakuje novih volitev; predsednik sindikata Anton Benya pravi, da bodo parlamentarne volitve najverjetneje spomladi leta 1972.
FPO je svojo taktiko, da podpre manjšinsko vlado v parlamentu, izpolnila. Rajši rdeče, kot črno, je veljalo zanjo pri teh predsedniških volitvah. Svobodnjaška stranka je nagradila Franza Jonasa, ker je manjšinska vlada dvignila pomen FPO.
Štajerska deželna vlada je imela v Gradcu izredno sejo, na kateri so razpravljali o zloglasni tako imenovani spominski knjigi „Totengedenkbuch“, ki jo je izdala lani organizacija Landmanschaft. Ta knjiga poveličuje nacistične pripadnike in prikazuje ves slovenski del Štajerske kot sestavni del nemškega raj ha. Natisk knjige in pa dejstvo, da oblasti niso ničesar ukrenile proti njej, sta vzbudila ostre proteste in nezadovoljstvo po Sloveniji.
Štajerska vlada ugotavlja, da omenjena knjiga ni na prodaj javno in da delovanje organizacije, ki je knjigo izdala, ne presega okvirov avstrijske zakonodaje. Vlada zato nima oprijemljivih vzrokov za izvajanje ukrepov, kakršne zahteva Slovenija, se pravi za zaplembo omenjene knjige. Deželna vlada
Za Avstrijsko ljudsko stranko pomeni nedeljski volivni rezultat nadaljnji opomin, da je treba vodstvo in organizacijo stranke čim prej preosnovati in rešiti odprta vprašanja. Pri predsedniških volitvah so Avstrijci to nedeljo predstavili OVP račun: za nesoglasje med voditelji stranke, neupravičen odhod prejšnjega zveznega kanclerja dr. Josefa Klausa, za nadvrednotenje Georga Praderja (za las je manjkalo, pa bi postala Nižja Avstrija tudi „rdeča") in še marsikaj drugega.
Avstrijci v nedeljo niso slabo izvolili. Jonas bo, kot v zadnjih šestih letih, opravljal svojo službo korektno in natančno. Politični mir in demokracija sta v njegovih rokah dobro spravljena.
obžaluje, da je ta dokument dal povod za nasprotja in da so ga v javnosti napačno tolmačili. Izjava štajerske vlade poudarja, naj bo trpljenje, ki so ga morali prestati narodi Avstrije in Jugoslavije v preteklosti, poduk za sedanjost in prihodnost. Zato bo štajerska vlada izvajala politiko spoštovanja in težila k temu, da se ne bi preteklost vnovič obudila in da je ne bi uporabili za kalitev miroljubnega ozračja med sosednima narodoma. To ozračje, ki se je po izjavi štajerske vlade razvilo zlasti med Štajersko in Slovenijo, je najboljši dokaz o koristi politike sožitja. K takim odnosom bo štajerska vlada težila tudi v prihodnje.
(Glej še Naš tednik, štev. 5, 26. januarja 1971, Ob robu povedano „Totengedenk-buch“.)
Vsi javni napisi naj bodo
Na glavni skupščini OAD
Štajerska deželna vlada za dobre odnose
s Slovenijo
Glavni voditelji OVP o predsedniških volitvah
Gerold Christian, novinar dnevnika „Salzbur-ger Nachrichten" je vprašal tri vodilne osebnosti OVP, kaj menijo o izidu volitev za predsednika Avstrije.
PREDSEDNIK D'VP: HEMANN VVITHALM:
Novinar: Kdo je izgubil volitve?
VVITHALM: Niti VValdheim niti stranka. Zaželenega cilja nismo dosegli, vendar moram reči, da se je kandidat OVP, nasproti vladajočemu predsedniku, dobro odrezal. Prednosti uradujočega državnega poglavarja pač ni bilo mogoče doseči.
Novinar: Ali boste vi in stranka, po nedeljskih volivnih rezultatih, napravili zaključke?
VVITHALM: Takoj ne. Spremembe, ki jih bo zbor stranke verjetno izvršil, so bile sklenjene že na seji zveznega predsedstva stranke v Gosingu.
Novinar: Ali mi morete povedati kake dejanske zaključke?
VVITHALM: Ja, med volivnimi pripravami za kandidata VValdheima, se je namreč izkazalo, da je veliko število mladih sodelavcev z idealizmom marljivo pomagalo. Zategadelj mora biti naš končni cilj, pridobiti te mlade ljudi za stranko.
Novinar: Kaj bo, po vašem mnenju, zbor stranke konkretnega ukrenil?
VVITHALM: Izvolili bomo nov vrh stranke.
Novinar: Ali ni predvidena tudi nova politika Avstrijske ljudske stranke?
VVITHALM: Pač. Sodim, da bo zbor stranke izdelal novo politično linijo.
NAČELNIK KLUBA POSLANCEV UVP: STEPHAN KOREN
Novinar: Kdo je 25. aprila igubil volitve?
KOREN: To so bile volitve osebnosti. Iz začetnega, skoraj brezupnega položaja, je rezultat za VValdheima več kot povoljen. Pokazalo se je tudi, da še zmerom krepko odmeva politični trend od 1. marca 1970.
Novinar: Bo OVP po volitvah v nedeljo napravila zaključke?
KOREN: Ja, OVP mora začeti izbirati nove poti.
Novinar: Kaj mislite pri tem?
KOREN: Pri tem menim na vsebinsko polnejšo politiko, ki mora biti tudi na zunaj bolj razumna. Poleg tega sem mnenja, da morajo priti na vrh stranke nove osebnosti.
Novinar: Ali je miselnost OVP zastarela?
KOREN: Ne, toda v preteklem letu se OVP kot stranki ni posrečilo predstaviti z boljšimi idejami, ki bi lahko dajale smernice za prihodnost, ker je, namesto da bi delovala ustvarjalno, odgovarjala le na politiko drugih.
Novinar: Bo zbor stranke v tem vprašanju prinesel razčiščenje!
KOREN: Prvotno je naloga zbora izvoliti zgolj novega predsednika. Katero politiko bo v prihodnosti vodila OVP, bo zadeva novega predsednika stranke.
GLAVNI TAJNIK OVP: KARL SCHLEINZER
Novinar: Kdo je izgubil volitve?
SCHLEINZER: Nihče. Dr. VValdheim je dosegel časten rezultat. Saj je dobil za 174.000 glasov več, kot OVP pri parlamentarnih volitvah 1970. Dr. VValdheim se je dobro držal, OVP ga je krepko podprla. Nastopiti proti uradujočemu zveznemu predsedniku, kot se je pokazalo, je sila težavna zadeva. Iskati krivca za poraz, ne bi bilo Pametno.
Novinar: Kakšne zaključke je treba napraviti?
SCHLEINZER: Volitev zveznega predsednika je volitev osebnosti, in ni nobena poli-
Vprašanje gospodarskih težav na katere naletijo države Latinske Amerike pri svojih trgovinskih in finančnih odnosih z bogatimi državami, ter še posebej na ravni a-meriških celinskih odnosov, z ZDA, je bilo v središču vseh govorov na generalni skupščini ameriških držav (OAD), ki je potekalo v navzočnosti glavnega tajnika OZN U Tan-ta.
Predsednik republike Costarice, kolumbijski minister za zunanje zadeve in generalni tajnik OZN so javno ožigosali krivice, katerih žrtve so južnoameriške države na tem področju.
Eno od glavnih vprašanj je bila zahteva po znižanju vojaških izdatkov držav članic OAD. V svojem govoru je glavni tajnik OZN poudaril zamisel, da mora Organizacija združenih narodov postati univerzalna. Odsotnost Kitajske ob diskusiji o vprašanjih
tična preskusna volitev. Kljub temu bomo volivne rezultate natančno razčlenili; rezultat te razčlembe bomo potem upoštevali pri nadaljnjem političnem delu.
Novinar: Kaj se mora spremeniti konkretnega v stranki?
SCHLEINZER: Zvezno vodstvo stranke bo določilo datum zbora stranke (določen je predvidoma 4. junij). Tam bodo odločili o vprašanju vodstva. Osebne odločitve ne zadostujejo. OVP mora ukreniti vse, da bo postala stranka, ki bo s svojo storilnostjo ponovno pritegnila večino avstrijskih volivcev.
mednarodnega sodelovanja in o razorožitvi je povzročila rastoč občutek izumetničenosti.
U Tant je nadalje kritiziral ozkosrčne zahteve političnih in socialnih sistemov, to je ljudi in skupnosti, ki trdijo, da je ena sama ideologija pravilna, vse druge pa zgrešene. „Nič ni bilo bolj nevarnega, varljivega in škodljivega v človeški zgodovini kot domneva posesti absolutne resnice in prav tej koncepciji se moramo zahvaliti za verske vojne, ki so vse divjale v imenu ekskluzivne posesti resnice."
Dr. Drago Štoka o pričakovanju slovenske skupnosti v Furlaniji
V gledališču „Verdi“ v Trstu se je zaključilo 17. aprila VI. zasedanje o juridičnih problemih v zvezi s pristojnostmi italijanskih dežel.
Izmed številnih govornikov je povzel besedo tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Štoka. Štoka je pozdravil kongresiste v imenu slovenske skupnosti, ki živi v Furlaniji-Julijski krajini, nato pa je izrazil pričakovanje pripadnikov te manjšine, da bodo načela, ki jih vsebujeta člena 3 in 4 deželnega statuta, vendarle postala stvarnost, kakor je predvideno v republiški ustavi. V ta namen, je dejal, bi bilo primerno, da bi sledili ureditvi Tridentinsko-Gornjega Poadižja: za posege v zvezi z manjšinsko tematiko uporablja namreč ta dežela namesto državnih zakonov ustrezne izvršilne odloke.
Slovenski kulturni klub v Trstu ugotavlja, da je osnova za dejansko enakopravnost Slovencev v Italiji načelo dvojezičnosti, ki se izraža tudi z dvojezičnimi napisi. Nekaj dvojezičnih tabel je postavila tržaška pokrajina, nekaj dvojezičnih napisov in imen cest po slovenskih možeh v tržaški občini je tudi že, a okoliške občine skušajo dosledno izvajati načelo dvojezičnosti. Cestne table z urniki maš, ki so jih postavile razne ustanove, pa so izključno v italijanščini. Na Južnem Tirolskem so dvojezične, v tržaški pokrajini le v italijanščini celo tam, kjer so slovenski verniki v večini in so v cerkvi le slovenske maše. Table so postavljene predvsem za turiste, ki so spričo najbolj odprte meje v Evropi pretežno iz sosednje Slovenije. Takšne table žalijo slovenske državljane in vernike ter opravljajo svojo nalogo — da so kažipot turistom — le delno. Slovenska narodnostna skupnost v Italiji zahteva, da se krivica popravi.
® „Mimo sožitje med Palestinci in kraljem Huseinom je neizvedljivo," je dejal Ja-ser Arafat, „dokler nas hočejo iztrebiti. Treba je obnoviti razmere izpred lanske vojne."
® Afriška država Sierra Leone je bila raj-glašena za republiko. Razglas je prebral premier Stevens, potem ko je parlament sprejel ustrezen ustavni zakon.
OD TEDNA DO TEDNA
MADŽARSKI MINISTER
PRI PAPEŽU PAVLU VI.
Papež Pavel VI. je sprejel madžarskega zunanjega ministra Janoša Petra. Sprejem je imel zasebni značaj. Govorila sta 45 minut v francoščini in torej povsem sama brez prevajalcev. Po razgovoru je bilo uradno sporočeno, da je bil koristen in da se je vršil v prijateljskem duhu.
Neuradno so pa sporočili, da sta obravnavala mednarodna vprašanja, da sta proučila odnose med državo in Cerkvijo na Madžarskem in da sta govorila o možnosti rednih diplomatskih odnosov med Budimpešto in Vatikanom.
ŠTIRISTRANSKI RAZGOVORI
O ZAHODNEM BERLINU
Po nekaj več kot treh urah se je v bivšem poslopju medzavezniške kontrolne komisije zaključilo 18. štiristransko srečanje o zahodnem Berlinu. Po srečanju je bilo objavljeno kratko sporočilo, kjer se govori o ..konkretnih pogovorih v zvezi z raznimi točkami dnevnega reda“. Prihodnja seja bo 7. maja.
O tem 18. zasedanju medzavezniške komisije v Berlinu se ne more seveda izreči nobena dokončna presoja. Lahko pa se u-gotovi, da se Zahodna Nemčija nahaja v precepu zaradi zapore na poti, ki bi pripeljala do uresničenja Brandtove zamisli nove politike z Vzhodom. Varšavski sporazum ne bo postal stvarnost vse dokler ne bo prišlo do ratifikacije sporazuma. Ta pa je nemogoča dokler ne bo rešeno berlinsko vprašanje. Sovjeti smatrajo Berlin za avtonomno politično enoto, Zvezna republika Nemčija jo ima za sestaven del svoje države, zahodne države pa zastopajo kompromisno stališče. Sovjetska zveza bi bila pripravljena, da dovoli zahodnemu Berlinu konzularna predstavništva v tujini, ki bi skrbela le za gospodarska in podobna vprašanja, toda brez vsake politične primesi.
V VATIKANU SO ZADOVOLJNI
Italijanska revija „Relazioni Internaziona-li“, ki izhaja v Milanu, ugotavlja v zadnji številki, v svojem poročilu o Titovem obisku v Vatikanu, da so odnosi med Jugoslavijo in Vatikanom zadovoljivi. Papež Pavel VI. je v svojem nagovoru ob nedavnem Titovem obisku izrecno naglasil, da kažejo
jugoslovanske oblasti razumevanje za poslanstvo Cerkve. To razumevanje sloni na načelu nevmešavanja Cerkve v civilne zadeve, z druge strani Cerkev tudi posredno prispeva k utrditvi ..civilne družbe11. Predsednik Tito je zlasti poudaril podobnost ali istovetnost gledišč glede velikih problemov mednarodne politike, in to na osnovi skupnega prizadevanja za mir.
ŠVEDI ARETIRALI PETEGA
USTAŠKEGA TERORISTA
Kot so uradno iz Stockholma sporočili, je švedska policija aretirala petega terorista, ki je vpleten pri atentatu na jugoslovanskega veleposlanika Vladimira Roloviča v Stockholmu. Kot smo že poročali, je medtem veleposlaniku Rolovič umrl, potem ko je bil več dni v nezavesti. Izvedelo se je, da gre pri aretaciji petega zločinca za 35-let-nega kovinarskega delavca, ki je prišel na delo na Švedsko že 1959. Sumijo, da je sodeloval pri pripravi atentata, pri katerem bi moral tudi osebno sodelovati, pa je medtem zbolel in je bil v bolnišnici.
V	zaporu švedske policije so bili doslej štirje ustaški teroristi: neposredna napadalca Barešič in Brakovič ter njuna pomagača Stojanov in Mariner.
TUDI ŠVEDSKI PREMIER
NA USTAŠKI „ČRNI LISTI"
Švedski premier Palme je izjavil stockholmskemu listu „Svenska Dagblad“, da je po atentatu na Roloviča prejel več grozilnih pisem in groženj po telefonu. Dejal pa je, da sodi, da grožnje niso nevarne in da o njih ni treba govoriti. Švedsko časopisje je objavilo, da je premier Palme, ki je bil na obisku na Dunaju, na „črni listi ustašev" in da so mu na Dunaju po telefonu iz Gote-borga zagrozili, da bo ubit. Ustaši prav tako grozijo s smrtjo švedskemu zunanjemu ministru Nilssonu in švedskemu veleposlaniku v Beogradu Finnmarku.
V	ŠPANIJI GLOBE
ZA PREKRŠITVE JAVNEGA REDA
Francova vlada je predložila parlamentu (Cortes) zakonski osnutek, ki uvaja denarne kazni za prestopke določil za zavarovanje javnega reda. Župani, guvernerji, policijski ravnatelji in sama vlada naj bi imeli pravico takšne prestopke kaznovati z glo-
bami 14 do 14.000 dolarjev vse, ki bi se pregrešili proti predpisom v javnem redu. Nove globe so 4 do 5-krat večje kakor dosedanje. Ne bo nujno, da bi sodišče potrdilo takšne globe, kar praktično pomeni, da ne bo dovoljen priziv proti njim.
PARIŠKA KONFERENCA ŠE ZMEROM
V SLEPI ULICI
Na seji pariških razgovorov o Vietnamu so bili te dni prvič po sedmih tednih prisotni vsi načelniki delegacij. Severoviet-namski delegat Thuy je dal ob tej priložnosti konstruktivne predloge za dosego mirne ureditve spora, ki pa jih je ameriški predstavnik Bruce zavrnil.
Thuy je navedel tri zahteve: 1. ZDA morajo pristati na umik vseh svojih sil; 2. ZDA morajo popolnoma in brezpogojno prekiniti bombardiranje severnovietnamskega ozemlja ter vsa dejanja proti neodvisnosti in varnosti Severnega Vietnama. 3. ZDA morajo pristati na ustanovitev nove saigonske vlade brez Thieuja, Kyja in Khiema, ki naj bi se izrekla za mir, neodvisnost, nevtralnost in demokracijo in ki naj bi začela pogajanja z začasno vlado Vietkonga.
NOVO OROŽJE SOVJETSKE ZVEZE
EGIPTU, NATO ŠE IZ ZDA IZRAELU
Predstavnik ameriškega zunanjega ministrstva je časnikarjem izjavil, da prihajajo v zadnjem času v Egipt nove pošiljke sovjetskega orožja, med tem tudi novejša letala Mig-23. Ameriški listi pripominjajo, da so nove pošiljke sovjetskega orožja zrušile ravnovesje in da bodo tudi Združene države Amerike morale poslati več orožja Izraelu.
VISOKA POLITIKA PREKO
NAMIZNEGA TENISA
Prvič po 22 letih so Kitajci, potem ko so bili ameriški pingpongarji na svetovnem prvenstvu na Japonskem, povabili le-te na uradni obisk Kitajske. Poleg njih so Kitajci povabili tudi ameriške novinarje.
Komentatorji so mnenja, da gre za novo kitajsko politiko, da bi se objektivneje obvestilo ameriško javnost o položaju na Kitajskem, tako da bi se odvzelo argumente ameriški vladi za njeno politiko izolacije Kitajske.
Ameriško pingpongarsko moštvo so v Pekingu sprejeli s posebnimi častmi. Ob tej priložnosti jih je sprejel tudi ministrski predsednik Ču Enlaj.
Vse to zelo zaskrbljuje Formozo, češ da gre za nove odnose med ZDA in Kitajsko. Formoški veleposlanik, ki je bil na poslovilnem obisku pri Nixonu, je izrazil zaskrbljenost svoje vlade zaradi teh dogodkov, ter upa, da se Američani ne bodo dali varati zaradi psihološke ofenzive kitajskih komunistov.
KITAJSKI PINGPONGARJI
OBIŠČEJO ZDA
Predsednik ameriške zveze namiznega tenisa Steenhoven, ki je vodil delegacijo ameriških pingpongarjev na nedavnem obisku na Kitajskem, je sporočil, da je kitajsko namizno teniško moštvo sprejelo povabilo, da obišče Združene države Amerike. Steenhoven je dodal, da točnega datuma še nimajo, da pa bi do njega lahko prišlo v roku 12 mesecev. Dejal je tudi, da mu je ameriška vlada dala zagotovila, da bo dala vizum kitajskim igralcem, če bodo želeli obiskati Združene države Amerike.
NOVA NEODVISNA REPUBLIKA
„BANGLA DEŠ"
Vzhodni Pakistan, ki se je z orožjem uprl Zahodnemu Pakistanu, da bi se osamosvojil, je pred kratkim oklical novo neodvisno republiko „Banglo deš". Tajuddin Ahmed, ožji sodelavec Mudzibure Rahmana, ki vodi borbo za neodvisnost Vzhodnega Pakistana je ministrski predsednik prve vlade in hkrati zunanji minister. Glavno mesto republike bo Chaudanga, ki je na svobodnem ozemlju in stoji 8 milj od indijske meje, oziroma 80 milj severno vzhodno od Kalkute. Pakistanska vlada pa je 26. marca sporočila, da je bil Šeik Mudzibure ujet ter z letalom odpeljan v Zahodni Pakistan. Predsednica indijske vlade Indira Gandhi je dejala, da še ni nastopil čas, da bi Indija lahko priznala bengalsko republiko kot neodvisno bengalsko državo.
KITAJSKA NA STRANI
ZAHODNEGA PAKISTANA
Kitajski ministrski predsednik Cu En-laj je naslovil na predsednika Zahodnega Pakistana Jahijo Kana poslanico, v kateri izraža solidarnost z zahodno pakistansko vlado. Predsednik kitajske vlade je prepričan, da bo pakistanska vlada uspela preprečiti odcep Vzhodnega Pakistana; samo združena pakistanska država bo lahko v bodočnosti zajamčila uspešen napredek celotnega Pakistana. Boji za samostojnost Vzhodnega Pakistana pa še vedno trajajo.
TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA — TEDENSKO OGLEDALO — KOMENTAR — REPORTAŽA
iiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiimimiiiiFiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiEiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiim
Korošci,
vaša usoda, vaša bodočnosti
10.
Nemci — organizatorji in njih podjetnost
Prvi med Katoličani na svetu glede znanosti, so Nemci tudi v organizaciji. Pri njih v VVestfalenu so se šolali odlični slovenski voditelji, med njimi tudi slavni Jan. Ev. Krek. Visoka stopinja gospodarskega napredka med Slovenci izhaja od organizacije ljudske stranke, katero pa smo se učili od nemškega katoliškega „centra“ in od dunajske krščansko socialne stranke.
Tako so nam bili Nemci skrbni duševni očetje, ki so delili od svojega duševnega bogastva radi manjšim narodom. Koliko slovenskih dijakov se je izšolalo po dobrotni podpori nemških dobrotnikov in marsikateri visoki gospod, ki sedaj Nemce preganja, je sedel kot ubogi, siromašni dijak pri nemški mizi.
Kaka nehvaležnost!
Komentar: Kaka nehvaležnost! Samo pomislimo na naše visoke gospode, ki so bili „kljub izdatni podpori nemških dobrotnikov" več lačni kot siti. Berimo samo življenjepise naših pesnikov in pisateljev.
Posebno na Koroškem vidimo, kamor gledamo, dobrodejni vpliv sporazumnega nemško-slovenskega delovanja. Kako lepo je napredovala n. pr. mežiška dolina pod vplivom industrije, ki se je razvila v Črni v Mežici, v Prevaljah in Guštanju. Koliko ljudi je živelo od nje! Kako pa so nazadovala
vsa podjetja že tekom prvega leta, odkar niso več v zvezi z izkušenim nemškim vodstvom in redom! Tako je tudi v Rožu, v Borovljah, na Bistrici itd. Kako se bo zopet dvignilo vsako podjetje, ko mu bo posodil Nemec svoj denar, znanje in razum, Slovenec pa svojo bistro glavo in pridne roke!
V slogi je moč in sreča obeh narodov in s tem skupne koroške domovine!
Koroška narodna pesem
In kedar je bilo delo pri kraju in je prišel čas počitka in razvedrila, kako lepo je donela koroška narodna pesem, pesem, naše skupno bogastvo, pesem, katere slavo je razširil Tomaž Koschat po celem svetu, ki je pa že prej donela iz slovenskih in nemških prs, od vasi do vasi, in ogrevala naša srca in oznanjala črez hribe črez plan, da smo ene matere sinovi, mile koroške domovine!
In še to pesem so hoteli brezčutni tujci nam prepovedati — vedeli so prav dobro, kako ozka je zveza Slovencev in Nemcev ravno po teh koroških narodnih pesmih.
Komentar: Ali ni čudno, da se nemški gospod ob pesmi brati s slovenskim sužnjem? Ali hoče še slovensko narodno pesem ponemčiti? Tudi Koschat in premnogi drugi trubadurji svetovno-znane koroške pesmi so si na veliko izposojali slovenske viže. Strokovnjaki pravijo temu plagiat. Pravijo celo, da so slovenske koroške pesmi germanskega oziroma nemškega izvora. Take trditve in še druge sme postavljati samo „Herrenmensch“.
Narodna prenapetost je kriva vera današnjega časa
Še marsikatera bi se dala povedati, da bi v nasprotju z brezumnim hujskanjem na raznih shodih bolj mirno in hvaležno pre-
sojevali dobrodejni vpliv naših nemških so-deželanov na razvoj slovenskih pokrajin.
Slovenec je blag človek — nehvaležnost se mu zdi ostudna.
Govorniki na SHS-shodih nas učijo sovražiti Nemce kot svoje škodljivce. Pa mislim, da tega noben razumen Slovenec ne bo storil, ker je ostudno, pljuvati v skledo, iz katere smo jedli.
V zgodbah svetnikov berem, da je bil sv. Kasijan učitelj, ki so ga zaradi njegove krščanske vere v smrt obsodili. Muko so mu pa s tem povečali, da so mu zvezali roke na hrbtu in ga tako izročili njegovim lastnim mladim učencam. Ti so pa bodli v njega svoja železna pisalna orodja in ga tako razmesarili. Kako grda podoba, kako žalostna prikazen! Lastni učenci, zapeljani od sovražnikov svojega učenika, postanejo njegovi srditi in brezsrčni rabeljni. — Podoba Avstrije in nemške Koroške, ki ima po neusmiljeni mirovni pogodbi za sedaj zvezane roke in v katero se zaganjajo nehvaležni prejšnji učenci in jo psujejo in ranijo.
Take nehvaležnosti je le možno pretirano, prenapeto narodnjaštvo, ki je pa večini koroških Slovencev, hvala Bogu! neznano!
Komentar: Zato je pa Nemcem tem bolj znano. Ti so najidealnejši primer prenapetega narodnjaštva. To so nam dokazovali in še dokazujejo.
Ne tako! Mi se hočemo izkazati kot hvaležne učence, tudi zdaj kot zveste otroke skupne koroške Matere! Ne zapustimo svojih nemško-koroških bratov, kakor nas tudi oni niso v prejšnjih časih!
Človek obrača, Bog pa obrne! In že se kažejo znamenja, da se tudi to avstrijsko kolo kvišku dviga. — Na Gospoda, ki nas je učil, da naj se ljubimo med seboj, ker smo otroci enega očeta, je že pretirani nacijo-naližem ali narodnjaštvo obsodil, ko je po-
slal apostole učit vse narode. In zatorej naj bo naše stališče: „Ljubiti svoj narod, sosede spoštovati, nikogar zaničevati!" Od tega so pa naši narodnjaki tako oddaljeni, da menda res od zore do mraka le eno gonijo: „S!ovenec sem, proč Nemci!" In kedar so kakega Nemca gospodarsko uničili in spravili na beraško palco ali v ječo ali pretepli in umorili, mislijo, da so si stekli nevenlji-vih zaslug za narod. Kako žalostno mora v takem srcu izgledati, ko se že radi kake nedolžne nemške besedice ali pesmice razjari, kakor bik ob rudečem prtu. Kako žalostno pa posebno za katoličane, če se njih zastopniki po shodih kar penijo same togote nad Nemci, medtem ko socijalisti shode sklicujejo za mednarodno sporazumlje-nje!
V resnici! tako pretirana narodna prenapetost je kriva vera današnjega časa in je v največjem nasprotju s katoliškimi načeli!
Tako je bil ugasnjen ogenj bratske ljubezni, ki nam je svetil v temni noči svetovne vojske in naše srce ogreval za koroško domovino!
Ali res? Hvala Bogu in zvestim slovenskim Korošcem, še ne povsod, ne povsem!
Marsikateri vrli mož in marsikatera brihtna gospodinja in posebno vračujoči se vojaki so ohranili zdravo pamet in toplo srce! In ako bi se bil res kdo udal tujcem-hujska-čem, ima še sedaj ob 11. uri čas, pomisliti. Od njega je odvisno, da se zopet objamemo kot bratje v eni ljubezni pod krovom ene hiše: Nerazdeljene, ljubljene koroške domovine!
Komentar: Sveto pismo nemara velja samo za Slovence, Slovenec naj ljubi, naj ljubi Nemca, ampak sovraži naj svojega „sov-ražnika" z Juga. Slovenec naj živi po krščanski veri, Nemec pa tako, kakor se mu zljubi. G. Križaj je pozabil, da so vsi ljudje enakopravni.	(Dalje prihodnjič)
GRAŠKI SPOMLADANSKI VELESEJEM
Od 30. aprila do 9. maja 1971
Odprto vsak dan od 9. do 18. ure, v četrtek do 20. ure
Bogata ponudba za potrebe obrtniških in poljedelskih obratov in celotnega hišnega in stanovanjskega gospodarstva
Andrej Šuster-Drabosnjak
Igra o izgubljenem sinu
Nemara se zdi nekoliko presenetljivo, da je Drama SNG v Mariboru za svojo zadnjo premiero letošnje sezone segla po besedilu, ki diši po starem vinu in lectariji ali če bi iskali likovno vzporednico: ki je v sorodu s kleno motiviko panjskih končnic ali celo s potezami dobre naivne slikarije, čeravno objavlja svetopisemsko priliko o izgubljenem sinu. Avtor igre je znameniti koroški bukovnik Andrej Šuster-Drabosnjak. O znanem motivu izgubljenega sina najbrž ne kaže izgubljati besed, pomembneje se zdi opomniti, da mu je Drabosnjak z izjemno sočno govorico, ljudsko figuraliko in žlaht-
nostjo ter nemara zlasti z „boccacievsko“ razposajenostjo, dvoumji in namigavanji, vgradil tako sproščene, neposredne in učinkovito zarobljene razsežnosti, da je gledalcu in poslušalcu naših dni domala tesno pri
duši, ko se ove, kako skromna je pravzaprav mera sproščenosti, ki se je od Linharta ali tudi našega koroškega bukovnika v času poldrugega stoletja pretočila do naših dni, v našo zavest in ne nazadnje v našo umetnost. Je že res, da se Drabosnjak ni mogel ogniti dediščini tistega religioznega moralizma in celo utilitarizma, ki je vgrajen v temelje svetopisemske prilike in je zavoljo nje Igra o izgubljenem sinu „eksem-pel, ljudem za poboljšanje".
Ko bi ostalo samo pri tem, bi bil nemara Drabosnjak pogosteje na repertoarjih! naših gledališč, še posebej v tistih časih, ko je imenovana moralka bila ta-korekoč oficialna. A če je avtor še za časa življenja imel težave s svojimi spisi ali če je moral prirejevalec naše igre med vojnama besedilo otrebiti vseh „nečednosti" — tedaj najbrž ni tendenciozno, če ugotovimo, da so bile Drabosnjakove simpatije vsaj v enaki meri na strani „razuzdane" moralke izgubljenega sina kot na tisti, ki mu je kazala pot k poboljšanju in krepostim. Vendar to navsezadnje v tem hipu ni najbolj bistveno, čeprav seveda sodi k vprašanju, ki si ga želim, skupaj z novim prirejevalcem besedila prof. Brunom Hartmanom spet obuditi: „zakaj in čemu se današnja evropska gledališča vračajo v minulost, k svojim srednjeveškim, ljudskim, komedijantskim izvorom ...?“
Vprašanje je kajpada kompleksno in še malo si ne domišljam, da je nanj mogoče na kratko ali vsaj približno odgovoriti. Vemo, da so mnoga evropska gledališča, med njimi zlasti poljska, češka in slovaška, začela radoživo brskati po besedilih, ki „diše po starem vinu". Ne, zgolj kriza sodobne
dramaturgije ni mogla biti poglavitni motiv, ki jih je k temu navajal. Dejal bi, da so razlogi bolj temeljne narave; in sicer dvojni: prvič, očitno je izročilo meščanske dramatike, ki je krepkih sto let polnila našo radovednost s sterilnimi družinskimi psiholo-gizmi ali konfekcioniranim, izumetničenim smehom, postala ne le nezadostna, marveč je začela zbujati odpor, ki je v zadnji stopnji pripeljal do tako imenovane anti-drame in antiteatra. A tudi tu je začel vrelec usihati in malone naturna je želja, iskati in najti v starih, pozabljenih, kolikor mogoče elementarnih besedilih nov navdih in tudi novo vrednost. Elementarnost in avtentičnost, pojma, ki ju očitno ne kaže razumeti zgolj z vsebinskega zrelišča, marveč tudi izraznega, oblikovnega ali če hočete, obrednega, ritualnega — nista postala zgolj modna krilatica, četudi ju inflacija seveda sili k temu. Mislim, da tudi ni šlo za kakšno poenostavljeno iskanje identitete, marveč preprosto za polnost, jasnost, za obnovo zgubljene prisotnosti. In drugič: vračanje v minulost, k starim ali pozabljenim besedilom, je gledališču podarilo šanso, da spet najde stik s prvinskim komedijantstvom, z žlahtnim glumaštvom, s čisto igro.
Vasja Predan, Delo, 17. 6. 1970
Slikar Spacal razstavlja v Trstu
Pred dnevi so odprli v Trstu novo umetnostno galerijo „Cartesius“. Vodi jo znani slikar Bruno Ponte. Slednji je na srečanju z novinarji naglasil, da ne bo galerija odprta vsakomur, temveč bodo v njej razstavljali samo dela resnične umetniške vrednosti. Galerija ni seveda namenjena le domačim slikarjem, ampak bo na voljo tudi umetnikom iz vse Furlanije — Julijske krajine, iz notranjosti Italije, pa tudi iz Koroške in Slovenije.
Za Slovence je razveseljivo, da je novo galerijo „krstil“ slikar Lojze Spacal. Spacal razstavlja vrsto svojih najnovejših del, med katerimi prevladujejo grafična. Njegova razstava se zaključi 9. maja.
Karel Mauser: ,Na ozarah'
Znani slovenski pisatelj Karel Mauser, ki živi v Združenih državah Amerike, je izdal novo veliko slovensko delo „Na ozarah11.
Pisatelj Karel Mauser ne piše učeno. Njega vsak lahko razume in zato rad bere. Med najmočnejše, kar nam napiše, spadajo njegove črtice. V glavnem so že izšle v celovškem slovenskem tisku (pri časopisu Koroški kroniki), nekaj pa tudi v ameriškem.
O svojem delu „Na ozarah" pravi Karel Mauser tole:
„Kot slikice, ki sem jih kot otrok slikal na gladko stran suhega lubja, takšne so tele v tej knjigi. Preproste, kdaj otroško naivne, včasih bridke, s trnom v srcu. Pisal sem jih v baraki, nekatere že v času, ko sem na tujih tleh v svojih otrokih gledal svoja o-troška leta. V nekaterih je domotožje, v nekaterih obup revolucijskih dni — v vseh pa je dom in spomin in ljubezen do drobnega življenja.
Na ozarah! Prostor, ki je blizu vasi in biizu ljudem. Prostor, kjer je človek kljub temu lahko sam in sta zemlja in nebo varuha trav, klasja in miru.“ KNJIGO „NA OZARAH" DOBITE V MOHORJEVI KNJIGARNI IN STANE: BROS. 100.—, VEZANA 125— ŠIL.
Ob letošnji podelitvi Oskarjev
George C. Scott najboljši igralec — najboljši tuji režiser pa Elio Petri
Letošnje podeljevanje Oskarjev v HoIly-woodu je bilo že od vsega začetka „vro-če“. Že v dneh pred podelitvijo kinematografskih nagrad, da se je najverjetnejši kandidat za Oskarja George C. Scott izrazil, da Oskarja ne bo sprejel, tudi če bi mu ga podelili.
Zgodilo pa se je, da je komisija kljub vsemu imenovala prav Scotta za najboljšega glavnega igralca. Že na predvečer podelitve nagrad v blesteči dvorani „Music Center" v kalifornijski filmski prestolnici se je Scott izrazil o nagrajevanju, da je sestanek oseb, ki se želijo pokazati drugim, da je „defile mesa, ki traja dve uri“ in celo, da je ..živinski sejem11. Žirija mu je podelila nagrado, njega pa na prireditev ni bilo. Namesto njega je nagrado sprejel producent filma „Patton“ Frank McCarthy.
Drugo ..presenečenje" je bila nagrada za najboljši film v neangleškem jeziku, ki so jo podelili filmu „lndagine ..italijanskega režiserja Elia Petrija. Petri je v intervjuju
dejal: „Nič nisem storil za to, da bi si nagrado pridobil ali jo zavrnil. Cilj, ki si ga vsak avtor zastavi, ko snema‘film, je ta, da bi film čim bolj razširil in da bi čim več ljudi spoznalo ideje, ki jih je v filmu izrazil. Prav zaradi tega ni mogoče zanikati, da na splošno vse nagrade, posebno pa še Oskar zelo pripomorejo k temu cilju.11 Režiser pa je dodal: „Moram pa tudi reči, da povzroči vest o prejemu takšne nagrade, pri tistem,
ki je nagrado prejel, nekolikšno otroško veselje. Občutiš namreč, da si postal otrok in zdi se ti, da si bil deležen nasmeha, ker si bil tako priden in tako dober...“
..Nagrada, ki jo je prejel film „lndagi-ne...“ je nagrada tudi za italijanski film, priznanje kinematografiji, ki je ni mogel nihče streti in ki je vedno bolj živa in vedno bolj prisotna na državnem in mednarodnem prizorišču, kot obtožba italijanske družbe. Oskar, ki so ga podelili mojemu filmu, se ne tiče le mene osebno, pač pa vseh mojih sodelavcev...“
Ce se ozremo nekoliko po ostalih nagradah, moramo ugotoviti, da je film „Patton“ prejel kar sedem Oskarjev in sicer za najboljšo režijo (režiser je Franklin J. Schaff-ner), za najboljšo scenografijo, za najboljšo vsebino, ki je bila napisana za film, za najboljšo montažo, za najboljši film in za najboljšo glasbo.
Film „Ryanova hči" je prejel šest Oskarjev, med drugimi je John Mills prejel nagrado za najboljšega igralca s stransko vlogo. Nagrado za najboljšo glavno igralko je prejela Glenda Jackson za film „Women in Love". Helen Hayes pa je prejela Oskarja za najboljšo igralko s stransko vlogo v filmu „Airport“. Prvega oskarja za najboljšo glavno igralko je Helen Hayes prejela pred skoraj štiridesetimi leti za film „Greh Made-lon Claudet".
Ostali kandidati za Oskarja, kot so film
SLOVENCI
cL&ma in po LoetiL
SAZU BOGATEJŠA ZA DVA NOVA ČLANA
Pretekli mesec so na redni letni skupščini Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) izvolili dva nova dopisna člana: za rednega dopisnega člana je bil izvoljen pravnik dr. Dušan Kermauner iz Ljubljane, za zunanjega dopisnega člana pa prof. dr. Oton Berkopec iz Prage.
Dr. Kermauner (rojen 1903) sodi med najboljše poznavalce slovenske pravne zgodovine.
Prof. dr. Oton Berkopec se je rodil 1906 na Vinici v Beli Krajini. Kot bibliograf je napisal tudi številne članke, eseje, zapiske in kritike o slovenski literaturi, s katerimi je opozarjal in populariziral našo literaturo na Češkoslovaškem. Dr. Berkopec je višji znanstveni sodelavec Češke akademije znanosti in umetnosti. Sedaj deluje v odelku za literarno zgodovino in bibliografijo slavik.
LEP USPEH SLOVENSKIH DIJAKOV V TRSTU
Na I. deželnem risarskem natečaju, ki ga je organiziral tržaški znanstveni licej „Galilei“, so dijaki liceja „France Prešeren" odnesli kar šest nagrad. Tekmovanja se je udeležilo okoli petdeset dijakov, ki so predstavljali večino licejev iz Furlanije-Julijske krajine.
MEDNARODNI GRAFIČNI BIENALE V LJUBLJANI
V ljubljanski Moderni galeriji pospešeno tečejo priprave za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav za IX. grafični bienale v Ljubljani. Otvoritev razstave bo 5. junija 1971. Težišče dela v zadnjem času je bilo na izboru poslanih del. 15. in 16. marca se je sestala jugoslovanska žirija za izbor del in pregledala gradivo, ki so ga umetniki poslali samoiniciativno.
Letos je poslalo dela izredno veliko avtorjev, in sicer 443 umetnikov iz naslednjih držav: Alžirije, Andorre, Argentine, Avstralije, Avstrije, Brazilije, Bolivije, Belgije, CSSR, Čila, Danske, Finske, Francije, Nizozemske, Hongkonga, Indije, Italije, Irske, Izraela, Japonske, Jugoslavije (74 avtorjev), Kanade, Luksemburga, Malezije, Madžarske, Mehike, Nove Zelandije, Norveške, Zah. Nemčije, Portorica, Poljske, Portugalske, Romunije, Španije, Švedske, Švice, Tajske, Urugvaja, Vel. Britanije, Sovjetske zveze, Egipta in ZDA.
Žirija je iz tega gradiva izbrala dela 174 umetnikov, ki bodo poleg vabljenih avtorjev predstavljena na IX. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani.
„M. A. S. H." in „Love story“ so se morali zadovoljiti z manj pomembnimi nagradami. Prvi film je prejel Oskarja za najboljšo vsebino, ki ni bila napisana za film. „Love sto-ry“ pa Oskarja za najboljšo glasbo. Za najboljšo pesem so proglasili „For Ali We Know“ iz filma „Lovers and Other Stran-gers". Oskarja za najboljšo originalno pesem za neglasbeni film pa so prejeli „The Beatles" za „Let it be“.
Poleg vseh ostalih nagrad so prejeli posebna priznanja Frank Sinatra, Ingmar Bergman, Orson VVelles in 70-letna igralka Lillian Gish.
Film „Paiton“ je torej premagal „Love Story“, za katerega so mnogi kritiki menili, da je preveč sentimentalen. Režiser Arthur Hiller je trenutno v New Yorku, kjer snema film „The Hospital" z igralcem Georgejem Scottom. Kar se tiče italijanske kinematografije, je to 16 Oskar, ki ga italijanski filmi prejemajo od leta 1947. Pred Petrijem sta prejela oskarja še režiser Vittorio de Si-ca in Federico Fellini.
Warasch novi predsednik Mladinske komisije FUEV
Mladinska komisija Federalistične unije evropskih manjšin je letos ponovno priredila že nekaj let tradicionalni „Velikonočni seminar". Približno 39 zastopnikov raznih evropskih manjšin se je zbralo v Bad Kissingenu (Zahodna Nemčija), kjer so razpravljali in diskutirali o vprašanjih, ki se direktno ali indirektno tičejo etničnih skupin. Kot prejšnja leta, so bili navzoči tudi tokrat mladi zastopniki koroških Slovencev, in sicer: novoizvoljeni predsednik MK-FUEV Filip Warasch, Fini Jamnig, Zalka Inzko, Janez Kumer ter Janko Kulmež.
Kot rečeno, je postal diplomirani jurist Filip Warasch novi predsednik Mladinske komisije Federalistične unije evropskih manjšin! Zaupanje navzočih udeležencev je bilo enotno, pričakovanje, da bo naš rojak vnesel v mladinsko komisijo nove ideje, ji dal močnejšega impulza — pa je veliko! Federalistična unija potrebuje svežega duha, ki more priti predvsem iz vrst mlajše generacije ter le bolj težko iz vrst „starih bedakov" (“Wir alte Trottel"), da citiram generalnega sekretarja FUEV Pavla Skadegar-da!
Predsednik predaval o generacijskem problemu
Predsednik Filip VVarasch je v svojem predavanju obravnaval generacijski problem pri narodnostnih skupinah oziroma manjši-
Celovec, Dunaj — in „vzorno reševanje" manjšinskega vprašanja Generalni sekretar Federalistične unije evropskih manjšin Pavl Skadegaard, ki se je udeležil kot gost ter predavatelj našega mladinskega seminarja, je v svojem predavanju „Erhaltungsprobleme der Volksgrup-pen Europas (Problem ohranitve evropskih narodnostnih skupin) vzel kot osnovo narodnostni položaj na južnem ter severnem Schlesvvig-Holsteinu. Kot je znano, živijo v južnem predelu (Zahodna Nemčija) Danci, v severnem delu (Danska) pa Nemci.
Do leta 1955 je vladalo na tem dvojezičnem ozemlju precej napeto ozračje in oba naroda-soseda sta se sovražila. Od leta 1955 dalje pa se je celotna situacija začela obračati na bolje ter je danes brezdvomno dosegla višek zadovoljnosti tako Dancev kot
SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE V MARIBORU
gostuje v Mestnem gledališču v Celovcu v nedeljo, 9. maja 1971, ob pol treh pop. z odrskim delom koroškega ljudskega pesnika Andreja Šusterja-Drabosnjaka
Igra o izgubljenem sinu
v desetih slikah.
Po rokopisnem prepisu iz Čezpolja priredil Bruno Hartman.
Režiser: Slavko Jan; Lektor: Majda Križajeva; Plesi: Iko Otrin; Dramaturško vodstvo: Bruno Hartman; Scenograf: Melita Vovk-Štihova; Kostumograf: Mija Jarčeva; Glasba: Uroš Krek.
Vstopnice v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, pri zastopnikih Farne mladine, v pisarnah KKZ in SPZ, in eno uro pred pričetkom predstave.
Na predstavo vabita:
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA
nah. Skušal je poudarjati potrebo po iskrenem ter dejanskem reševanju tega vprašanja. Opiral se je pri tem na švicarskega univerzitetnega profesorja P. Kielholza, ki m. dr. trdi, da materialistično stremljenje starejše generacije po užitkaželjnosti dejansko močno odbija mladino ter potemtakem reže ostre in globoke prepade med mlajšo ter starejšo generacijo.
Ako si stavimo vprašanje, v čem obstoji glavni kriterij glede mladinskega protesta proti naši družbi, bi se moral glasiti odgovor takole:
mladina pogreša osnovno demokracijo.
Današnja družba in njen sistem nista pripravljena ali ne zmoreta vcepiti mladini čut za demokratičnost — s tem namreč, da bi jo tudi skušali prakticirati. To stremljenje po pravem resničnem ter dejanskem demokratičnem mišljenju pa naj bi se izkazalo ravno v najmanjši celici človeškega sožitja; družini, ki jo smatramo kot osnovno celico naše družbe!
Demokratičnost pa, čigar praktična vsebina je med drugim avtoritarno urejanje medsebojnih življenjskih odnosov, ne služi nikomur, najmanj pa narodni manjšini!
teil filr den Bestand bzw. Fortbestand der Volksgruppen?"
Generalni sekretar meni, da npr. Kata-lanci, ki sicer predstavljajo največjo evropsko narodnostno skupino (šteje približno 7,000.000 pripadnikov), katerih pa francoski oziroma španski centralizem ne pozna kot samostojno etnično skupino, ravno zaradi pritiska Pariza ter Madrida.
Kot rečeno, zanimivo ter jako kočljivo vprašanje! Ali za nas koroške Slovence je neizbrisljivo dejstvo, da avstrijski ter koroški reševalni način manjšinskega vprašanja nikakor ni tako vzoren, kot nam to oznanjujejo koroški ter avstrijski javni očetje. Prav tako pa se ne dajo iztrgati iz avstrijske politične knjige določila glede reševanja naše problematike, ki še vedno čaka na (od)-rešitev! Kako dolgo še? — Stavim staro vprašanje, ker odgovora še zmeraj ni bilo slišati...
Jugovzhodna etnična vprašanja neznana!
Kot dobrodošel gost na seminarju Mladinske komisije FUEV nas je obiskal docent Boris Markov iz Skoplja. V svojem predavanju se je osredotočil izključno na etnični značaj ter narodnostne probleme SR Makedonije. Pri tem je prišel do sledečih ugotovitev:
Makedonija je zaradi geografske lege v teku zgodovine pogostokrat menjala svoj etnični karakter; historični viri pričajo, da je cela vrsta narodov živela na makedonskem teritoriju, da pa je pretežna večina teh narodov — razen Grkov, Albancev, Aru-
muncev — izumrla ali pa se asimilirala. Slovanska naselitev Makedonije datira iz prvih stoletij po Kristusovem rojstvu ter je bila konec 7. stoletja zaključena.
Referent je nadalje menil, da se je položaj Makedoncev pod Titovo Jugoslavijo znatno zboljšal. Ne samo, da je Makedonija postala samostojna republika, tudi zavzema od leta 1945 makedonski jezik status literarnega jezika. Stara Jugoslavija nekaj podobnega ni trpela! — In kar se tiče jezikov posameznih narodnostnih skupin: v SR Makedoniji predstavljajo makedonščina, albanščina ter turščina literarni jezik ali jezik, na čigar podlagi se ustvarja nacionalna literatura. Poleg teh treh jezikov govorijo nekateri Makedonci tudi še arumenščino ter ciganščino; vendarle v tem primeru še ne eksistirajo kake literarne stvaritve, je dejal docent Markov. V vsakodnevni uporabi pa se lahko brez nadaljnjega poslužiš arumen-ščine oziroma ciganščine. In ako kdo želi kaj ustvariti v teh dveh jezikih, ne bi mu delali težav državni organi!
Toliko o Markovem referatu.
V diskusiji ter osebnih razgovorih smo morali ugotoviti, da je pretežni del manjšinskih zastopnikov o jugovzhodnih narodih kaj malo, ali bolje sploh ni informiran. Spoznali pa so, da je narodnostno vprašanje v jugovzhodni Evropi mnogo bolj komplicirano ter zamotano kot na zapadu. Prav tako pa so tudi izrazili potrebo po večjem zanimanju za to vprašanje ter hkrati pričakujejo od Mladinske komisije — FUEV — temu primerno koncentracijo.
Upamo, da ne zamanj!
Janko Kulmež
Župnik Jožef Drobiunig — umrl
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA
tudi Nemcev. Obe državi, torej Nemčija in Danska, sta namreč ratificirali dne 29. 3. 1955 tako imenovane „Bonn-Kopenhagener Erklarungen", ki med drugim vsebujejo sledeči dve določili:
0 Das Bekenntnis zum danischen Volks-tum und zur danischen Kultur ist frei und darf von Amts wegen nicht bestritten oder nachgepriift vverden (= ugotavljanje manjšine zakonito prepovedano! — op. p.).
B Das besondere Interesse der danischen Minderheit, ihre religiosen, kulturel-len und fachlichen Verbindungen mit Dane-mark zu pflegen, wird anerkannt.
Ostale določbe so več ali manj znane. Omembe vredno je še dejstvo, da za Dance v južnem Schlesvvig-Holsteinu ne velja klavzula, ki zapira vsem manjšim strankam pot v deželni parlament.
Kot vidimo, so rešili jezikovno ter narodnostno vprašanje na tem koncu Evrope v modernem ter Evropi potrebnem duhu. Na podlagi teh dejstev stavi Skadegaard zanimivo, ali tudi kočljivo vprašanje:
„lst diese gro!3zugige Behandlung der beiden nationalen Minderheiten im schles-vvigschen Grenzland letzten Endes ein Vor-
Grob se za grobom vrsti... Že tretja smrt letos v vrstah slovenskih duhovnikov: dr. Cigan, dr. Zeichen, Drobiunig ...
V noči med 20. in 21. aprilom je v svojem župnišču v Galiciji izdihnil svojo blago duhovniško dušo g. Jožef Drobiunig. Vrnil se je iz bolnice pri elizabetinkah v Celovcu več ali manj pozdravljen v svojo župnijo — vendar po smrt. V noči ga je zadela srčna kap. Vso župnijo in Podjuno je pretresla ta novica.
K njegovemu pogrebu v petek, 23. aprila, se je zbrala velika množica ljudstva, nad 1000 po številu, gališki šolski otroci z učiteljstvom, verniki iz župnije in okoliških krajev, duhovni sobratje (42) s prelatom stolnim dekanom Zechnerjem, kanonikom Zimolinom, kan. VVeissom, prelatom Bach-hieslom, proštom Trabesingerjem, dekanom Fr. Brumnikom in drugimi.
Neštevilne množice so jemale slovo od pokojnega gospoda v krsti še med mašo. Petje nemškega pevskega zbora je spremljalo tudi slovensko ljudsko petje in vsem je bilo grenko pri srcu, ker so izgubili tako dragega, priljubljenega duhovnega očeta.
Iz dvojezičnega nagovora prelata Zech-nerja med sv. mašo smo zvedeli za življenjsko pot pokojnikovo. Sin preproste kmečke družine v Podkrnosu je izhajal (roj. 1899) iz vernega doma in zgodaj izgubil očeta. Kot mladenič dijak je bil deležen usode prve vojne na bojišču in v italijanskem ujetništvu. Iz mladih dni je gojil v sebi željo po duhovniškem poklicu. Čeprav je po prvi svetovni vojni daljšo dobo prebil doma pri dragi materi kot pomočnik, se je slednjič le odločil za bogoslovje, ki ga je dovršil že v dobi druge svetovne vojne (1940). Prva njegova službena postojanka je bila v Železni Kapli, kjer je kot kaplan bil zelo goreč. Že po enem letu pa je moral na Obirsko, da je nadomeščal odgnanega in zaprtega g. župnika Ignacija Zupana. Pa je tudi njega zadela usoda, da so ga nacisti docela nedolžnega odgnali v Celovec in ga tam obsodili na 15 let ječe. Sledila je ječa v Nemčiji. Iz tujine se je po vojni vrnil zelo pozno, šele leta 1948,
in bil poslan v Pliberk za kaplana, kjer se je posvetil zlasti mladini v šoli. Iz Pliberka se je leta 1959 preselil v Galicijo, kjer je prevzel župnijo in se na moč trudil za versko življenje svojih župljanov, želeč vsem postati vse. Pa so ga v Galiciji obiskovale težke bolezni, da se je moral dvakrat zateči v bolnico in v njej prebiti dolge mesece... Svoj srebrni duhovniški jubilej je npr. praznoval na bolniški postelji. Tudi letošnjo veliko noč je prebil v bolnišnici... Vrnil se je ves srečen, čakal na mašo drugega jutra, a so ga v cerkev prinesli že kot mrliča...
Ob odprtem grobu so se od dragega pokojnika poslovili šolski otroci z nadučiteljem Kienzlom in z učiteljstvom. Vrgli so mu na krsto prve letošnje cvetlice, mu deklamirali ter zapeli. Poslovil se je od njega o-birski g. župnik Tomaž Holmar in se mu zahvalil za vse dobro, ki ga je storil obirskim vernikom. Zahvalo je izrekel tudi pliberški mestni župnik g. Alojzij Kulmež za veliko gorečnost v Pliberku. Zahvalo za dušno-pastirski trud v Galiciji pa sta izrekla g. Na-gele ter podpredsednik farnega odbora g. Wutte. Pogrebci so bili gališki gasilci in pevci moški pevski zbor gališki.
Legel je v grob duhovnik, ki je veliko molil, veliko trpel in se vsega žrtvoval za duše. Počivaj v Bogu, vsem prijateljska duhovniška duša!	Dr. T.
Slovensko prosvetno društvo „Danica“ v Št. Vidu v Podjuni in igravska skupina iz Podjune vabita na koncert in muziko
PLEŠOČI OSLIČEK
v nedeljo, 2. maja 1971, ob 19.30 v farni dvorani v Št. Jakobu v Rožu.
Prisrčno vabljeni!
SPD Št. Janž v Rožu vabi na
PEVSKO SREČANJE v soboto, 1. maja, ob 20. uri v Št. Janžu pri Tišlarju. Sodelujejo pevski zbori SPD: Loče, Loga vas, Škofiče, Bilčovs, Radiše in Št. Janž.
VABILO
Učenke gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu prisrčno vabijo na KUHARSKO in ŠIVILJSKO RAZSTAVO in ZAKLJUČNO KULTURNO PRIREDITEV z živahnim sporedom.
Kuharsko in živiljsko razstavo si lahko ogledate v soboto, 1. maja, ves dan in v nedeljo; 2. maja, do 16. ure. Kulturna prireditev bo v soboto, 1. maja, ob 13. uri, v nedeljo, 2. maja, ob 13.30 in ob 16. uri ponovitev.
SPORED PRIREDITVE: Pozdravljamo vas — Pomlad v pesmi — Govornikova beseda — Kuhinjski muc v gospodinjski šoli — ..Bajtarska princezinja", igra v 4 slikah — Simbolična vaja: „Rože je na vrtu p!e!a“ — Pojo učenke — Rajanje po narodnih melodijah.	Na veselo svidenje!
OD 30. APRILA DO 9. MAJA:
Jubilej graškega velesejma
Letošnja spomladanska velesejemska prireditev v Gradcu (od petka, 30. aprila, do nedelje, 9. maja) ne bo le ena izmed doslej največjih gospodarskih manifestacij v štajerski prestolnici Gradcu, temveč bo praznoval velesejem hkrati svojo 65. obletnico. S tozadevnimi značilnostmi letošnjega Graškega spomladanskega velesejma, je na tiskovni konferenci njegov predstavnik dr. Franz K a g e r seznanil koroške novinarje.
Odprl bo velesejem trgovski minister
Graški jugovzhodni velesejem je bil ustanovljen leta 1906 — kot najstarejši velesejem v Avstriji vobče: takrat je bil to edini sejem v vsem podonavskem prostoru.
To veliko spomladansko gospodarsko prireditev bo odprl sam trgovinski minister dr. Josef Staribacher v petek, 30. aprila, ob 10. uri dopoldne. V Gradcu bo tokrat razstavljalo okoli 2000 domačih in tujih razstavljalcev iz evropskih in dežel drugih kontinentov. Avstrijo zastopa 1175 tvrdk, od teh 26 s Koroške. Od tujih držav je najmočneje zastopana Zvezna republika Nemčija z 296 razstavljale!, takoj za njo pa je Jugoslavija z 82 tvrdkami. Jugoslovanska podjetja bodo razstavljala v svojem lastnem paviljonu, zraven tega pa bodo prisotna tudi v okviru posameznih specializiranih razstav.
Reklama v Jugoslaviji
Na tem mestu je treba poudariti, da je postala Jugoslavija važen dejavnik Graškega velesejma, zlasti od tedaj, ko se je življenje tam liberaliziralo. Uprava te velike gospodarske prireditve je v Jugoslaviji namreč organizirala veliko reklamo za obisk njihovega velesejma: 300 plakatov s slovenskim naslovom ..Obiščite Graški velesejem" vabi prebivalstvo od Špilja do Ljubljane in Opatije, naj si ogledajo to mogočno gospodarsko prireditev v osrčju zelene Štajerske
—	Gradcu. Poleg tega je slovenska radiotelevizija oddajala 30 krat reklamo za spomladanski Graški velesejem. Graška velesejemska uprava je priredila tiskovne konference v Novem Sadu, Zagrebu, Mariboru in Ljubljani. Lani je obiskalo Graški jesenski velesejem okoli sto tisoč Jugoslovanov
—	največ Slovencev. In če je lani obiskalo jesenski velesejem okrog 420.000 ljudi, potem lahko vidimo, da so jugoslovanski obiskovalci važen dejavnik te gospodarske prireditve.
Težišče železarski sejem
Kot vsako leto bo tudi tokrat glavni poudarek železarski sejem, ki je od vseh avstrijskih velesejmov edini te vrste v Gradcu, to je razstava avstrijske težke in lahke industrije, druga težišča pa so še gradbeni sejem, kmetijska razstava pitane živine, razstava ponudbe za gostinske in turistične obrate ter razstava investicijskega in potrošniškega blaga. Ureditev velesejma bo tudi tokrat po blagovnih skupinah, nekaj dežel pa razstavlja kolektivno.
Tujski promet
Če je obširno razstavno blago določene mere in kakovosti v bistvu vendarle standarden (od železarstva, gradbeništva do opreme za obrt, trgovino in kmetijstvo) pa je posebej poudarek dan tudi turističnemu prometu. Zato se zdi posebnega pomena dodatna razstava, ki naj bi predstavila, tako imenovano „sobo za tujce11. Na razstavnem prostoru z več kot 30.000 kvadratnih metrov bo mogoče kupiti, preizkusiti in pomerjati vse potrebno za opravljanje turistične in gostinske obrti.
Podobna, nekako dopolnjujoča razstava pa bo pod naslovom ..Evropska turistična ponudba za Avstrijce11, na kateri bodo za-
stopane: Bolgarija, Italija, Grčija, Romunija, Sovjetska zveza, Madžarska, Avstrija in slovenska zdravilišča.
Simpozij in atomska energija
Posebna zanimivost Graškega spomladanskega velesejma bosta še dve posvetovalni prireditvi: simpozij, kjer bodo najboljši evropski publicisti spregovorili o gospodar-
Ob koncu zime nam misli venomer uhajajo v pomlad. Razveseli nas cvet teloha in vsaka brsteča vejica, ki jo otroci prinesejo v hišo. Tam zunaj — v bregeh na prisoju se razgoreva rdeči ogenj spomladanske rese, vsepovsod po talih tratah se oglašajo zbori trobentic, te zlate trobentice trobentajo tudi v gozd in že sije iz gozda modrina jetr-nikovih preprog in nad njo se razliva dehte-nje škrlatnega volčina. Po naših vrtovih je pa tedaj še marsikod čudna puščoba.
Pozabili smo na kotiček zgodnje pomladi v domačem vrtu. Pomlad iz vrta bi morala že zgodaj dramiti vse pesnike, ki v zaprti sobi ob zaprašeni vazi hrepene po daljnih cvetlicah.
Če k temu ali drugemu drevesu posadimo nekaj košatih tisovih grmov, bo v zavetju tisove zelenine ostalo morda le za seženj praznega prostora — toda v ta kotiček pripeljimo pomlad! Tu naj zacveto prve ozimnice ali jarice (Eranthis hiemalis), spomladanski žafrani, modra zvezdica (Scilla) in grozdek (Muscari). Tu bi lahko že zgodaj oznanile vigred vesele domače trobentice v spremstvu modrocvetnega jetrnika in še v zboru barvitih primul iz tujih dežel, vmes zimzelena lipica (Epidemium), ob njej žlahtna Primula pruhoniciana in ob zimzeleni praproti kavkaška potočnica (Anchusa my-sotidiflora), modre očke (Omphalodes) pa požlahtnjene vetrnice in vijolice — saj ni konca ne kraja, kdo vse bi hotel v ta spomladanski kotiček domačega vrta! Všeč jim je tak kotiček, kjer niti ni mnogo sonca, ne marajo pripeke, pač pa nekaj blagega zavetja, kakor ga najdejo sicer v zalivu kake prisojnq gozdne tokave.
Pod drugim drevesom naj se razrase zimzelena preproga brščka (Vinca minor) in kopitnika (Asarum), v njej spet gnezda jetrnika in trobentic, še pred njimi pa naj oznanijo pomlad prvi zvončki ali ženinčki. Ali
skem pomenu podonavsko-evropskega prostora oziroma o načrtovanju prometa v deželah med Donavo in Jadranom ter o sožitju in varnosti na tem zemljepisnem območju. Simpozij se bo začel v petek, 30. aprila, ob 9.30; vodstvo simpozija pa je prevzel znani avstrijski publicist avstrijske radiotelevizije, dr. Alfons Dalmar. Le-tega se bodo udeležili tudi zastopniki zagrebške in ljubljanske radiotelevizije. Tu bodo predavali v petih jezikih. Za konec pa bodo udeleženci simpozija napravili izlet v južni del avstrijske Štajerske.
Druga prireditev-razstava „Mali reaktor kot vir energije v gospodarstvu11 pa bo s pomočjo zavoda za raziskovanje atomske e-nergije iz Julicha v Zahodni Nemčiji nakazala razvoj in pomen malih reaktorjev za pridobivanje energije.	B. L.
pa naj zacveto zvončki, žafrani in modre zvezdice v naselbini plazečega skrečnika (Ajuga reptans) in pozneje naj zacveto iz skrečnikove preproge še potočnice. Izvrstno bi se tu prilegali tudi grmi božjega drevca, prav tako bi lahko tukaj pokazala svojo veljavo v svobodno rastočih grmih zelenika ali pušpan. Že v marcu zacvete tudi navadni volčin (Daphne mezereum), ves rdeč nad zeleno preprogo brščka in ob temnem božjem drevcu. Modre očke (Omphalodes verna) sevajo ob sončnih šopih jelenovega jezika (Scolopendrium) še ži-vahneje. Pozneje pa bodo ob kavkaški potočnici, ki se razrašča že venkaj izpod sence drevesne krošnje, zagoreli rdeči srčki in zlatorumena pogačica (Trollius), iznad zelene preproge bodo zacvetele še orlice (Aguilegia) in vetrovke (Thalictrum aguile-gifolium), med praprotjo bele vidovke ali kresničevje (Aruncus) in žlahtne astilbe v čudovito rožnatih, rdečih in modrikastih barvah.
Če je v vrtu morda skupina domačih borovcev, uredimo spet nekoliko drugačen kotiček. Z borom se lepo ujemajo pritlikavi bor ali rušje in razne vrste brina pa tudi preprostejše cvetoče rože popenjavke in mnogocvetnice v družbi žlahtnega metličevja (Sarothamus scoparius Firefly, Butterfly, an-dreanus idr.). V pristojnem kotičku kraj brina zacveto prvi spomladanski žafrani, ko je drugod po vrtu še pusto in semkaj k borovcem se lahko naseli tudi barvito vresje (Eriča carnea), očarljiva spomladanska perunika (Iris reticulata) in njene posestrime. Drobna in mična retikulata je najzgodnejša med perunikami, utrjena in zelo skromna, saj je po rodu s kirgiških step; lepo uspeva na soncu in v polsenci, le mastne in nepropustne zemlje ne mara. V modri žamet odeti cveti se prikažejo obenem s prvimi žafrani in se razcvetajo po več tednov. V zemlji ima čebulčke (reticulata = mrežasta, ker je kožica na čebulčkih mrežasto vlaknata), približno vsako četrto jesen čebulčke izkopljemo in razsadimo.
Mnogo nam lahko pomaga, ko urejamo kotiček za zgodnjo pomlad, tudi kamen, zlasti „divji“ kamen, ki ima še obličje, kakor mu ga je dala narava. Treba se je le spomniti na prizore iz življenja narave, na tiste silne prizore iz ..majhnega sveta" narave. Kako nam prirodni kamen pomaga zlasti v senci! Narava snuje v senci najbolj tenkočutno ob kamnu, ob divji pečini! In tam v gozdu zacveto ob kamnih najzgodnejše in najbolj žarljive spomladanske cvetlice.
Včasih so res le majhni kotički ob domači hiši, kjer se narava in človeški duh složno zbližujeta v skupno stvarjanje in požlahtnje-vanje. Vendar izvirajo od tod prebogati viri za veselost in čilost človeškega življenja.
Inž. C. Jeglič
Dom v Tinjah
vabi na
TEČAJ ZA KMETE v nedeljo, 2. maja 1971
•	Zbornični svetnik Mirko Kumer:
„KAKO NAM LAHKO POMAGA KMETIJSKA ZBORNICA?"
a.	Pomoč kmetijskemu stanu preko stanovskega zastopstva konferenc kmetijskih zbornic pri deželni in zvezni vladi.
b.	Posameznemu kmetu stojijo na razpolago vsi oddelki Zbornice za kmetijstvo in gozdarstvo, okrajne kmetijske zbornice ter krajevni kmečki odbori.
•	Kmetijski svetovalec dipl. inž. Nacej N a c h b a r :
»MOŽNOSTI POSPEŠEVANJA KMETIJSTVA V OKVIRU ZELENEGA NAČRTA"
Naloga in pomen preusmeritvenega programa, informacija o skupnostih za preurejeva-nje gospodarstev, utrjevanje posesti, kreditne možnosti za kmetijske investicije.
•	Dipl. inž. France Groblacher:
»POLOŽAJ KMETIJSTVA V SODOBNEM ČASU IN RAZVOJNE TENDENCE ZA BODOČNOST"
Kmetijstvo se nahaja v zadnjih desetletjih v silovitem preoblikovalnem procesu, ki ga v tem obsegu še m doživelo. Ne samo tehnična, kmečko-gospodarska vprašanja stopajo v čim večji meri v ospredje, temveč tudi raznovrstni človeški, socialni in družbeno politični problemi. Odločilni faktor za ta prevrat je dinamični tehnični napredek, s čigar pomočjo je kmetijstvo dandanes v stanju, z manjšim številom delovnih moči in kmetijskih obratov mnogo več in mnogo lažje proizvajati. Značilno za današnjo situacijo kmetijstva pa je tudi zaostajanje dohodkov in zaslužkov v kmetijstvu napram drugim gospodarskim panogam.
•	Dipl. inž. Pepi Maurer:
»KMEČKO GOZDNO GOSPODARSTVO NA KOROŠKEM"
Ker so trenutno lesne cene ugodne, je prav, če je kmet o sledečih problemih dobro poučen: gnojenje gozda, gojitev gozdnih nasadov, pogozdovanje v neugodnih legah, sodobna lesna prodaja, prodaja stoječega lesa, podiranje lesa na stroške kmeta in spravljanje iz gozda na stroške kupca, razpis prodaje klasifikacije itd.
Spored: ob 7.30 sv. maša za tečajnike v kapeli Doma
ob 8.30 začetek predavanj ob 12.00 kosilo
ob 17.00 zaključek s skupno malico.
Prispevek: za tečaj	šil.: 20.—
za kosilo in malico	šil.: 40.—
Vsi zainteresirani kmetje prisrčno vabljeni!
Loče pod Jepo
»Zveličar naš je vstal iz groba ..
S to gromko donečo in blago zvenečo pesmijo so povzročili — šele pravo velikonočno razpoloženje — domači pevci pod vodstvom mladega VVirta iz Loč. In tako smo tudi letos zaključili praznik vstajenja in prebujenja spomladi, ko se vse veseli, ko vsaka ptička žvrgoli...
K češčenju velikega tedna so se farani pridno zbirali v farni cerkvi in tudi v rekordnem številu pristopili k obhajilni mizi. Tako tudi ni izostala pohvala g. župnika, ki sicer s svojimi ovčicami ni prida zadovoljen, ker mora vedno vabiti in klicati...
Tudi praznika sta bila zelo razgibana. „Možnarji“ so sicer tudi to pot »ubogali" in mirovali tja do ranega nedeljskega jutra vstajenja in šele zarana prebudili bližnje farane iz sladkega spanja. V starih časih je bila navada, ki se nas drži kot »železna srajca", da so nesli farani svoj »grešni žakl" zgolj k Veliki noči v spovednico, tisti, ki je pa to opravil šele po Veliki noči, je pa veljal kot konjski „šelm“.
Zelo lepa navada pri nas, je vsekakor navada, da gredo ljudje k pogrebom mnogoštevilno. To se je še prav posebno pokazalo pri zadnjih dveh pogrebih, ko se je na tragičen način ponesrečil Brunner iz Loč in ravno tako smrtno povoženemu otroku iz znane Žlosarjeve družine iz Sp. Dobja. Obe družini sta bili deležni vsestranskega sočutja in sožalja.
športa smo siti do grla, saj ga nam servira več kot preveč nemška oddaja in mislimo, da ni treba, da nas z istim terorizira še slov. oddaja s svojim »obzornikom", ki ga komaj kdo posluša, če se ga že mora iz kateregakoli razloga podajati, potem z njim prav na zadnje mesto, kamor tudi spada, ne pa da se ga že zopet spravlja v ospredje in tako moti in krati ostale oddaje. Spričo prednosti te propagande za športno udejstvovanje, ni čuda, da so ob nedeljah dopoldne igrišča polna, cerkve pa prazne, kamor spada mladina.
KMET IN VRTNAR PROTI KONCU APRILA
Letos so se kmetijska dela močno zakasnila zaradi neugodnega vremena, zato pač zdaj kmetovalci hitijo, da bi nadomestili zamujeno. Vreme je že dalj časa lepo, le v soboto je tudi nekoliko deževalo, a v nedeljo ponoči je bilo nenavadno mrzlo. Sicer je aprilsko vreme običajno precej muhasto.
NA NJIVI: Zdaj nastopa čas za sajenje in setev tudi bolj občutljivih rastlin. V tem času sejemo fižol, koruzo, deteljo in še druge rastline. S setvijo v redih prihranimo seme, ustvarimo ugodnejše rastne pogoje posevkov in omogočimo oskrbovanje posevkov s stroji.
V SADOVNJAKU: Nastopil je čas za pomladansko škropljenje.
NA VRTU: Sejemo vse vrtnine na prosto. Posebno skrb moramo posvetiti posevkom. Zalivati moramo previdno, da se ne napravi na površini skorja, ki zaduši posevek in otežkoča kaljenje. Sejemo peso, zeleno, zelje, redkvice, peteršilj in še druge zelenjadnice pa tudi kumare in bučke. Posevke zalivamo v toplejših urah; zračiti moramo tople grede in škropimo rastlinice, ki so podvržene glivičnim boleznim z 1-odstotno raztopino modre galice.
VABILO
Vse, ki se zanimajo za nas in naš napredek, prisrčno vabimo na
razstavo in kulturno prireditev
Otvoritev razstave bo v soboto, dne 15. maja 1971, ob 15. uri. Zaključimo jo v nedeljo, dne 16. maja, popoldne, ob 16. uri.
Kulturna prireditev bo za oddaljene goste v nedeljo, ob 14. uri, za št. Jakob in okolico pa zvečer ob 20. uri.
Obakrat bo prireditev v domači dvorani.
SPORED: Pesem in beseda v pozdrav — Kroge nam poganja tango — Poslušalcem v premislek — Trodejanka: »Prisegam" — Še nekaj pesmic — Ples rožanskih fantov in Ziljank.
Da jih s svojo navzočnostjo razveselite, so prepričane gojenke obeh gospodinjskih šol v Št. Jakobu v Rožu.
Uredimo pomladanski kotiček v domačem vrtu
Ladko Korošec
Siovenci smo pevski narod, posebno v gostilnah in ob dveh ponoči na ulici. Ko bi v operi peli „Kol’kor kapljic, tol’ko let...“, bi bila verjetno opera vedno polna... No, ko sem že ravno pri tem, zaželel sem si pogovora s slovenskim pevcem, ki je slavo slovenskega grla ponesel tudi daleč, daleč čez meje Slovenije...
(Slavnega slov. basista Ladka Korošca poznamo tudi mi, saj je bil pri gostovanjih ljubljanske opere zmerom zraven, kjer smo občudovali njegov krasen glas — op. ured.)
„Zdravo, Ladko! Kdor poje, zlo ne misli! Se strinjaš s tem?"
„Strinjam! So pa tudi izjeme, predvsem v poklicu!"
„No, no! Saj nisi v drami!... Ladko, sošolca sva bila, vsi so si izbrali kaj donosnega, le ti si padel v petje. Kako ti je kaj takega sploh prišlo na misel?"
„Niti sanjalo se mi ni, da bi postal pevec. Takrat še ni bilo ne radia ne nič kaj takega, še gramofon nisem slišal. Pač pa sem slišal koncert pevskega zbora „Loški glas", (iz Loke pri Zagorju), ki ga je vodil moj brat. No, takrat sem se navdušil za petje in sem sklenil, da bom pevec!"
„Umijem si roke! Tvoj problem!... Kje si bolj samozavesten: Na odrskih deskah ali na parketu?"
„Na odrskih deskah, čeprav so tudi te zelo spolzke!"
„Posuj jih!"
„Ni treba! Jih drugi s poleni!"
„Vsi operni pevci tarnajo, da so žrtve svojega poklica. Ti tudi?"
„Tudi, ker si suženj svojega glasu."
„Pa si prepričan, da imajo vsi glas?... Poslušaj: so kilogrami važni za glas?"
„Preveč kilogramov ni dobro, vendar — pevec mora imeti kondicijo. Petje je velik napor!"
„Primi se za prepono!... Povej mi kakšno anekdoto iz svoje pevske kariere!"
»Veliko jih je. No, naj bo tale!... Pel sem v Zagrebu na slavnostni predstavi »Borisa Godunova" v vlogi Varlaama. Oblečen sem bil v meniško haljo, spodaj sem imel pa ruske hlače s škornji. Hlače sem imel zavezane z vrvico, brez naramnic. Po ariji v krčmi mi je vrvica počila, hlače so padle na škornje in tako se nisem mogel več niti premakniti. Sepetalec se je smejal, da je bil ves solzan, saj je bil po ariji velik aplavz, med katerim sem se po kolenih splazil za peč. Tam sem slekel škornje in hlače, obul en škorenj... Bil je že moj vstop. Nisem imel več časa, da bi obul še drugi škorenj, tako da sem prišel na oder s škornjem v roki... Ljudje so debelo gledali, šepetalec bi od smeha skoraj počil, jaz sem se pa takrat odločil, da brez naramnic več ne nastopim!"
»Se vedno bolje, kot s hlačami v rokah bežati pred možem svoje ljubice...!
»Oprosti...“
»Oprostim! Njegova stvar...! Je kakšna basovska partija, ki je še nisi pel, pa bi jo rad?"
„Je!“
- operni pevec
»Hvala, razumem! Bolje bi bilo, ko bi to razumeli v operi...! Ena izmed tvojih najbolj uspelih kreacij je Sančo Pansa v operi »Don Kihot". Kaj pa so o tem rekli v Španiji?"
»Največji španski kritik, pred katerim so se na predstavi vsi tresli, je napisal: »Ladko Korošec je odpel in odigral Sančo Panso tako, kakor da bi ga iztrgali iz Cervantesove knjige!"
»Nabavi si čekovno knjižico, pa tam trgaj...! Če bi te izdal kdaj glas, bi igral v drami?"
»Prepozno, dragi moj! Najprej sem bil angažiran v drami. Hotel sem biti pravzaprav igralec. Petje sem študiral iz veselja."
»Eh, lepo! Skoda, da petja ne študirajo naši popevkarji zaradi publike...! Sicer pa: živiš s popevkami v mirni koeksistenci?"
»Nimam nič proti njim, če so kvalitetne."
»Po jus-u je vse kvaliteta!... Je razlika med našo in tujo publiko? In če je, kakšna?"
»Naša publika je ena izmed najbolj zadržanih. Ce je izvedba res kvalitetna, se tudi razvname, kot vsaka druga."
»Ladko, pevci zabavnih melodij prejmejo za en večer tudi po milijon do dva. Kolikšen je bil tvoj največji honorar za gostovanje pri nas?"
»Dvajsetkrat manjši!"
»Uporabljaj mikroskop ...! česa se iz tvoje kariere najraje spominjaš?"
»Veliko je tega. V Parizu sem pel Sančo Pansa. V loži je bila tudi žena francoskega ministra za kulturo. Na obleki je imela za okras prišite
23. kolo v nacionalni ligi je prineslo salzburški Avstriji spet dve točki; doma je igrala z Rapidom in ga gladko odpravila z rezultatom 3:1 (2:0). Ker pa je bil tokrat tudi innsbruški VVacker poražen, ta je izgubil igro proti Vienni 2:3 (1:0), je salzburška Avstrija ponovno prva s 33 točkami, sledi ji VVacker Innsbruck 30, vendar z eno tekmo manj. Rapid ima 30 točk in je torej tri točke v zaostanku.
Najdragocenejša zmaga 8. spomladanskega kola je uspela Simmeringu proti slabo igrajočemu LAS K iz Linza, rezultat se je glasil 2:1 (1:1). Simmering ima sedaj štiri točke več kot dunajski VVacker. Slednji je izgubil igro s Sportklubom 1:2 (1:1).
Brezupen je položaj, ne samo za Raden-thein (v Gradcu ga je premagal GAK 4:0), ampak tudi za Schwarz-WeiB Bregenz, ki je doma izgubil proti Admiri-Energie 2:3 (2:1).
Na 11. mesto je zdrknilo moštvo VVatten-sa, s katerim nima Edi Fruhwirth sreče. Tirolci so morali kloniti boljši ekipi graškega
zlate rože. Po ovacijah na koncu predstave si je strgala rože z obleke in mi jih vrgla na oder."
»Rad imam dekolte...! Ladko, če ne bi bil to, kar si, bi bil v dobi seksualne revolucije raje ženska?"
»Ne, ker sem preveč navajen biti moški!"
»Čestitam, dvospolnih bitij je danes že tako preveč...! Imaš v vitrini kakšna pevska odličja?"
»Imam Prešernovo nagrado, Cekin Haile Sela-sija, Osla z jezdecem, od Naserja, odlikovanje ženskega društva iz Chicaga, Odlikovanje župana mesta Chicaga, Jugoslovansko državno nagrado za »Figarovo svatbo" in »Dona Pasguala".
»Dovolj! Zavist je slovenska čednost...! Zelo malo imamo pevskega naraščaja. Zakaj?"
»Zato, ker so operni pevci premalo cenjeni in odločno premalo stimulirani. Ce komu le malo kaže z glasom, gre k popevki."
»Imaš konjička?"
»Imam: film. Kamero imam s seboj na vseh gostovanjih in sploh povsod. Najbolj vesel sem posnetka vulkana Fudžijame na Japonskem z letala. Fantastično!"
»Raje imam gejše...! Vem, da si obšel že ves svet. Bolj me zanima, koliko likov v operah sl do zdaj že tolmačil in pel?"
»Okoli sedemdeset!"
»Ostani Ladko Korošec!... Bi lahko pel note tudi nazaj?"
»Zal modernih oper ne pojem!"
»Bi rad komu kaj povedal?"
»Bi, naši mladini, ki jo imam zelo rad. Povedal bi ji rad, da pravo gledališče in kvalitetna glasba ni tako strašna stvar!"
Marjan Marinc
Sturma. V Linzu pa sta se razšla VOEST in dunajska Avstrija 3:3 (2:3) neodločeno.
POKAL EVROPSKIH PRVAKOV
V	NOGOMETU
To nedeljo se je nadaljevalo tekmovanje za pokal evropskih prvakov. V Istanbulu sta se srečali Turčija in Zvezna republika Nemčija. Pred 45.000 gledalci so nemški nogometaši gladko odpravili turško moštvo s 3:0 (1:0). V igri se je ponovno izkazal 25-letni Gerd Miiller, ki je sam zabil dva gola (v 43. in 47. minuti), tretji zadetek je dal v 73. minuti Koppel. V 8. skupini je prevzela vodstvo s 5 točkami ZRN, 2. Turčija, 3 točke, 3. Poljska, 2 in 4. Albanija, 0 točk.
V	Budimpešti sta se pred 45.000 ljudi srečali madžarska in francoska reprezentanca. Madžari so komaj rešili remis 1:1 (0:0). Francozi so bili, z izjemo prvih 20 minut, skoraj vso igro v premoči. V 2. skupini imata Francija in Madžarska enako število točk in enako razliko golov. 3. je Bolgarija, 4. Norveška.

llvanhoe I
59 mmaitM
Modra in pazljiva skrb, (ki so jo vsi posvečali njegovi varnosti, jie šla Rihardu do živega in pregnala vsako senčico nejevolje, ki jie bila morda še ostala v njem zaradi ukane hajduškega glavarja, še enkrat jie pomolil Robinu Hoodu roko ter mu zatrdil svoje popolno odpuščanje, svojo naklonjenost za bodoče dni in svoj trdni namen, da omeji trinošfco izvrševanje gozdnih 'pravic in drugih morečih zakonov, ki so pognali toliko angleških svobodnjakov v upor. A Rihardove dobre namene nasproti drznemu hajduku je izpodnesla kraljeva prezgodnja smrt in »gozdno karto« so izvili šele neradovoljnim rokam kralja JOihraa, ko je zasedel prestol za svojim junaškim bratom. Kar se pa tiče nadaljnjega življenja Robina Hooda in zgodbe o njegovi zavratni smrti, jie 'to dvoje popisano v mi tistih knjižic, ki so 'jih včasih prodajali po pol penija.
Izkazalo se je, da je bilo hajdukovo mne-rnjle pravo; v spremstvu Ivanhoeja, Gurtha in Waimba je 'kralj brez motnje dospel v okolico coning.iiburškega gradu, iko jie bilo sonce še nad obzorjem.
Malo angleških pokrajin je lepših in dojemljivejših od tiste, ki jo predstavlja soseščina ite starodavne saške 'trdnjave. Mila in krotka reka Don teče po kotlini, ki razveseljuje oko z mnogo termo menjavo gozda in obdelanega sveta, im na hribu, ki se vzdiguje ob reki, štrli, dobro zavarovana z obzidji im nasipi, 'ta stara zgradba, ki je bila, kakor priča njeno saško ime, pred osvojitvijo Normanov vladarsko bivališče angleških kraljev. Vnanje obzidje so najbrž dodali Normani, a glavni, notranji
grad je ohranil znake pradavne starine. Zgrajen je na griču v kotu kakih petindvajset čevljev premera. Zid je neznansko debel ter obdan in zavarovan s šestero vnanjih, širokih stebrov, ki štrlijo iz kolobarja in ise dvigajo ob straneh glavnega stolpa, kakor bi ga hoteli podpreti in okrepiti. Ti stebri so zgoraj votli in prehajajo v stolpiče, ki so spojeni z notranjostjo glavnega stolpa. Pogled na ogromno zgradbo s temi nenavadnimi prizidki je od daleč prav tako zanimiv za ljubitelje slikovitosti, kakor notranjost gradu za vnetega sta-rinoslovca, čigar domišljijo vodi nazaj tja v čase sedmerovladjia. Gomilo v soseščini gradu označujejo kot grob znamenitega Hengista in tudi na sosednjem pokopališču kažejo mnogo starodavnih in zanimivih spomenikov.
Ko se je Rihard Levjesrčni s svojim spremstvom približal tej surovi, a ponosni stavbi, še ni bila obdana z vnanjimi utrdbami kakor dandanes. Saški graditelj je bil uporabil vso svojo umetnost v to, da je napravil glavni stolp dobro brainljiv, ograde pa ni bilo mikake razen 'surovo stesanih palisad.
Velikansko črno bandero, ki je vihralo z vrha stolpa, je naznanjalo, da žalne slavnosti za pokojnim lastnikom še trajajo. Na tem banderu ni bilo nikakega znalka pokojnikovega rodu ali stanu, zakaj grbi so bili takrat še za normansko viteštvo nekaj novega, Sasom pa popolnoma neznani. Samo nad vrati je vihral drugi prapor, na katerem je surovo naslikana podoba belega konja pričala o rajnikovi narodnosti in njegovem stanu kot obče znano znamenje Hengista in njegovih saških vojakov.
Okoli in okoli gradu je bilo živahno vrvenje: take mrtvaške pojedine so bile prireditve občega, neomejenega gostoljubja, na katere niso bili povabljeni samo tisti, ki so se mogli le količkaj sklicevati na kako sorodstvo s pokojnikom, ampak vsak, kdorkoli je prišel mimo. Zaradi bogastva in imenitnosti pokojnega Athelstama so se
tudi v tem primeru zvesto držali stare navade.
Zato si videl tirnim brez števila, kako so Stopale po grajskem hribu navkreber in nizriol; in ko so kralj in njegovi spremljevalci prijahali skozi odprta in nezastraže-na vrata v vnanji ogradi, jim je notranjost pokazala sliko, ki jo je bilo težko spraviti v zvezo s povodom tega zbiranja ljudi. Tu so se potili kuharji in pekli ogromne vole in debele ovce, tam so bili nastavljeni sodi piva, ki so ga drage volje natakali vsakomur, kdor je prišel. Videl si gruče ljudi vsake vrste, kako so goltali jedi in se zalivali s pijačo, ki jim je bila dana. na milo voljo. Na pol nagi saiški suženj je tako' v enem samem dnevu požrešnosti in pijanstva utapljal spomin na pol leta gladu im žeje, medtem ko je bolj razvajen meščan in cehar z Okusom jedel svoj kos ter natanko presojal in kritikoval, koliko slada je v pivu in kako spreten je bil pivovar. Opažal si tudi posameznike iz siromašnega normamsikega plemstva, ki so se razlikovali od domačinov po svojih obrtih podbradkih in 'kratkih plaščih, prav tako pa tudi po tem, da so se držali drug drugega in z velikim zaničevanjem gledali na vso slovesnost, akoiraivno jim ni bilo za malo, da iso si stregli z dobro jedjo, ki je bila tako darežljivo na razpolago.
Seveda je bilo zbranih beračev nič koliko, obenem s »kitajočimi se vojaki, ki so se vračali iz Palestine (tako so vsaj sami trdili); krošnjarji so razkazovali svoje blago, potujoči rokodelci so povpraševali po delu in popotni romarji, memihi-berači, saški mi ustreli in waleški bardi so žebrali molitve ter izvabljali svojim harfam, go-slim in teorbaim zlozvočne glasove. Eden je v 'turobnem' slavospevu prepeval Athel-stainovo hvalo; drugi je v saški rodoslovni pesmi našteval raskava in čudna imena njegovih prednikov. Burkačev in glumačev se ni manjkalo, zakaj nihče ni smatral, da bi bilo izvrševanje njihovega poklica pri itaki priliki nespodobno ali neprimerno.
V 7. skupini je Vzhodna Nemčija v soboto pred 15.000 gledalci v Geri komaj premagala Luxemburg 2:1 (1:0). Gostje so se branili zelo pametno in so dobili drugi gol šele v 88. minuti, nekaj sekund pred koncem igre pa so Luxemburžani zabili časten gol. V 7. skupini vodi sedaj Vzhodna Nemčija s 6 točkami pred Jugoslavijo, ki jih ima 5, 3. je Nizozemska, 4. Luxemburg. Maja bo padla namreč odločitev, ko se bosta pomerili jugoslovanska in nemška reprezentanca, za prvo mesto v tej skupini.
ZA SREDNJEEVROPSKI POKAL
Avstrija Salzburg — Lanerossi (Italija) 3:1 (2:1).
Trenutni avstrijski prvak salzburška Avstrija je bila v 2. semifinalni igri proti italijanski ekipi Lanerossiju, v tekmovanju za srednjeevropski pokal, uspešna.
KOŠARKA
Jugoslovanska mladinska košarkarska reprezentanca je nepričakovano osvojila pokal Alberta Schvveitzerja v Mannheimu. V
finalnem srečanju so mladi Jugoslovani premagali italijansko reprezentanco z rezultatom 71:61 (30:29).
Mannheimski turnir je bil neuradno mladinsko evropsko prvenstvo, saj so se ga, z izjemo Sovjetske zveze in Bolgarije, udeležile najmočnejše ekipe naše celine.
MAMA, SIN IN SNAHA
Mike Marshall, sin francoske filmske igralke Michele Morgan, je postal režiser. Brez uspeha je namreč skušal uspeti kot igralec; prepričan je, da mu bo režiserstvo prineslo več slave. Odločil se je posneti celovečerni film:
»Čeprav še ne vem naslova filma, je scenarij že popolnoma končan. Glavne ženske vloge sem zaupal svoji materi Michele Morgan in svoji ženi, bivšemu foto-modelu Catherine Prou.“
DIRKA
Prometna policija iz New Yorka je po daljši dirki končno le uspela ustaviti dva avtomobila, ki sta drvela drug za drugim.
Za volanom prvega avtomobila je sedelo mlado dekle, v drugem pa je bila njena mati, ki je drvela za svojo hčerko, da bi jo opozorila, naj vozi bolj počasi in previdno.
Nazori Saisov o teh stvareh so bili pač zelo ■naravni in surovi, če jie bila žalost žejna, je bilo poskrbljeno za pijačo, če je zbujala glad, jie bilo jedi v obilju, če je tlačila duha in tesnila srce, si se imel s čim razveseliti in vsaj pozabavati. Nikomur se ni zdelo za malo, posluževati se teh sredstev tolažbe, čeprav so zdaj pa zdaj — kakor da so se mahoma spomnili povoda, zaradi katerega so bili zbrani — moški v en glas .zastokali, ženske, ki jih je bilo takisto mnogo prišlo, pa povzdignile glasove in zajavkale, da bi se bil kamen usmilil.
Tak je bil prizor na grajskem dvorišču v Goningsbuirghu, ko je prispel Rihard s svojimi spremljevalci. Senešal ali dvor- -nik, ki prihajajočim in odhajajočim navadnim gostom ni posvečal posebne pozornosti, razen kadiar jih je bilo treba opomniti k redu, je takoj oparil vladarjevo in Ivanholejevo odlično vnanjosit, zlasti še, ker se mu j|e zdel Wil£redoiv obraz nekam znan. Mimo tega je bil prihod dveh vitezov, zakaj kolt Itaka ju jie označevala že obleka, na saški slavnosti redek dogodek, ki ga je bilo itreba smaltraiti za nekakšno počašče-nj,e pokojniku im njegovi rodbini. In tako se jie ta važna oseba v svoji črni obleki, z belo uradno palico v rolki neutegoma pretila skoti pisano gnečo gosltov ter spremila Riharda in Ivainhoejia k vhodu v stolp. Guntih in Waimba sta takoj našla na dvorišču znance in se tudi nista upala siliti dalj naprej, dokler ni nihče zahteval njune navzočnosti.
DVAINŠTIRDESETO POGLAVJE
Dohod v veliki stolp coningshurškega gradu je zelo nenavaden im priča surove preprostosti davnih dni, v katerih so ga izgradili. Vrišita stopnic, talko visokih in ozkih, da jie skoraj nevarno hoditi po njih, vodi k nizkemu vhodu na južni strani stolpa, skazi katerega dlrzan starinoslovec lahko pride ali je vsaj pred nekaj leti še lahko prišel na majhne stopnice v samem glavnem zidu stolpa, ki vodijo v tretje nad-
Grazia Deledda
Reveži in bogatini
»Gospod France, gospod France!" je zaklicalo revno dekletce pred vrati bele vile. V istem času je tod mimo prišel star mož, po videzu berač, ki je nosil tako zakrpano obleko, da od samih krp skoraj ni bilo več videti prvega blaga, se je nasmehnil, ko je slišal, da deklica kliče gospoda Franceta. Saj je bil gospod France že pred leti umrl. Vendar je nekdo odprl vrata.
„Kaj bi rada?" vpraša mladosten glas.
»Gospod France," je vztrajalo dekletce pri svojem, držeč v roki umazan kozarec in govoreč z glasom, kakor da ponavlja naučeno nalogo, »moja mama je rekla... je rekla, da naj vas prosim za dobroto, da bi nam dali ... da bi nam dali malo kisa, ker se je moj 'brat ranil na glavi... in... in... treba kisa, da si z njim izpere rano...“
Bela in nežna roka vzame prazno čašo, ki se čez par minut zopet pokaže v taisti roki, polna vinskega kisa.
»Pa kako se je ranil tvoj brat?"
»S konja je padel..."
»Pojdi, pojdi," deje mladostni glas, poskušajoč oponašati dekletčevo na-glašanje, »dobro vem, da potrebujete kis za solato in da ti, še preden zjutraj odpreš oči, že lažeš ..."
»Bog plačaj," de deklica brez vsake zadrege in izgine v somraku.
Starček v zakrpani obleki gre za njo. Nekoliko je šepal ter se opiral na palico, ki jo je krčevito držal v desni roki, v levi pa je nosil sveženj cunj.
»Ti so revni," si je mislil sam pri sebi. »Če ne najdem prenočišča pri njih, kje naj ga najdem? Jezus je sam rekel, da revež revežu pomaga."
Deklica se je ustavila pred hišo ob reki. Bil je hladen, jasen večer. Mesec je vstajal izza golih topolov, ki so se vzpenjali pod nebo kakor ogromni prsti, in voda v reki se je svetlikala.
Deklica stopi v hišo in starček za njo, kajti vrata so bila odprta. Suha, bleda ženska se je sklanjala nad ognjišče in jemala iz sajastega lonca nekaj kuhane zelenjadi.
Ozrši se naokrog, je potnik opazil,
da je notranjost hiše prav taka kakor njena zunanjost: sama nepopisna revščina. Tolaži se torej z mislijo, da mu bodo ti revni ljudje prav gotovo dali zatočišče.
»Kaj bi radi?" ga surovo vpraša ženska.
»Sprejmite me za to noč pod streho, prosim," de starček. »Popotnik sem, reven in star in noč je hladna ..."
»Zakaj pa ne iščete prenočišča pri bogatih, pri gospodi tam gori?" pokaže ženska z roko na belo vilo. »Pojdite tja!..."
»Rekli so mi, da je gospodar že pred več leti umrl in da je vdova skopa; in tako si nisem upal niti vprašati... Mislil sem, da revež raje da zatočišče revežu."
Vtem ko je še govoril, sta prišla dva majhna fanta in za njima velik, raztrgan in zamazan moški.
»Kaj pa bi ta rad?" zavpije moški.
»Prenočišče."
»Pojdite naprej, nimamo prostora!"
»Samo, da to noč prebijem pod streho," ganljivo prosi starček. »Jed imam s seboj. Star sem, noč je pa hladna. Deset ur sem že na poti."
»Ven! Ven!" kriči moški in za njim otroci: »Ven! Ven!"
Starček, ki je bil že ves iznemogel, jim je ponudil, da jim plača, ako ga puste, da spi poleg ognjišča. To so sprejeli. Starček sede in razveže svoj sveženj. Ženska, ki je polivala solato s kisom, ki ga je bila prej izprosila deklica, je zapičila vanj svoj pohlepni pogled. Med capami je opazila kosec črnega kruha, štiri orehe in denarnico.
Ko je starček povečerjal, je zlezel v kot, položil glavo na sveženj in se zatopil v žalostne misli. »Če reveži," tako je mislil sam pri sebi, »postopajo nasproti revežem tako slabo, kako naj ravnajo nasproti njim bogatini? A vendar je Jezus rekel..." V takih mislih je zaspal.
Iznenada se prebudi. Zdelo se mu je, da neka roka vleče izpod njega sveženj. Krog njega je bila popolna tema. Zavpil je:
(Nadaljevanje na 8. strani)
H. Bethge:
SANJE
Cesar Karel V. se je neko poletje na lovu v Guadarramskem gorovju na Španskem oddaljil od svojega spremstva in sam odšel v neko krčmo, ki je stala sredi gozda. Ker je bil silno žejen, je naročil čašo vina in sedel za mizo. Zdajci je opazil v kotu sobe tri potepuhe, ki so ležali na kupu slame in lenarili. Ko je cesar izpil svoje vino, je eden izmed potepuhov vstal in stopil k cesarju, rekoč:
»Ponoči se mi je sanjalo, da bi se mi tvoj lovski jopič prav dobro podal k obrazu ...« To rekši je cesarju surovo potegnil jopič s telesa.
»Meni se je pa sanjalo,« je rekel drugi ropar, ki je bil medtem tudi vstal s svojega ležišča, »da bi mi tvoj telovnik prav prišel ...« Še preden se je vladar zavedel, mu je že slekel telovnik.
»Tudi meni se ]e nekaj sanjalo,« je pristopil k cesarju tretji. »V veliko veselje bi mi bil tvoj lovski rog.«. Že je hotel cesarju iztrgati lovski rog, ki mu je na zlati veri-
žici visel okrog vratu, ko je vladar izpre-govoril:
»Prav rad ti podarim rog, a moram ti prej pokazati, kako se nanj trobi.«
To rekši je stopil k odprtemu oknu in močno zatrobil nanj. Komaj je v gorah odjeknil odmev, že so se odprla vrata in v krčmo so stopili možje iz cesarjevega spremstva, ki so svojega vladarja že dolgo iskali. Vsi srečni, da so ga naposled našli, so stopili predenj in se na moč začudili, ko so ga ugledati tako pomanjkljivo oblečenega.
Cesar Karel V. je pa mirno pokazal na razbojnike, rekoč:
» Tem gospodom se je preteklo noč sanjalo, da morajo svojega cesarja oropati, in so svoje sanje tudi uresničili. A čudno, tudi jaz sem imel to noč svojevrstne sanje: videl sem na treh pinijevih drevesih viseti tri razbojnike. Primite te tri potepuhe in jih obesite, da se bodo tudi moje sanje izpolnile.«
DANA:
Pomlad v polju
Pomlad je v polju,
pred mojim oknom
razcveta se jablan, v večer dehti.
Kako je v srcu,
v teh bolnih mislih?
Tu jutro nagiblje se, sen leži.
Zdaj mislim nate, popotnik trudni,
blagoslavljam tvoje žalostne dni.
Bogato je cvetje,
pa kolneš; jaz plakam
in v polju breza samotna šumi.
Šumi samotna
in kliče in vabi,
šepeče zvezdam prečudne boli.
Pomlad je v polju,
a v dušah je zima:
kam v boli šepečejo tvoje oči?
Zgodbica
Pri mizi sta si sedeli nasproti: lepa, zrela žena in mlado, neumno dekle.
On je iskal polne, bele roke zrele žene in njegov pogled se je ujel na dekletovih otroških očeh.
Dvoril je zreli ženi in njegov glas je božal mlado dekle.
In medtem ko je zrela žena brez ovinkov odgovarjala na njegove dvoumnosti, je sanjala, kako lepo bi bilo, ako bi bila mlada, otroško mlada, neumna in neizkušena.
In medtem ko je mlado dekle sramežljivo rdelo ob njegovih pogledih in besedah, je sanjalo, kako lepo bi bilo, ako bi bilo že žena, zrela, pametna in izkušena.
Ne godrnja
Vandrovec je potrkal na vrata ter prosil jesti. Gospodinja mu je postavila skledo na mizo. Možakar, videč njeno dobrotljivost, je kmalu prišel še drugič in tudi tretjič, vsakokrat je dobil jesti, gospodar pa se je jezil: »Čemu pa strežeš vedno temu potepuhu in ga pitaš?«
Ona pa se je nasmehnila ter odvrnila: »Ti ne veš kako dobro de, ko ponudiš kosilo moškemu, ki nič ne godrnja in ne viha nosu.«
stropje zgradbe; prvi dive nadstropji sta namreč obokani ječi, ki ne dobivata ne 'zraka ne svetlobe, raizen :skotzi štirikotno 'odprtino v tretjem nadstropju, is katerim sta bili menda spojeni po lestvici. V vrhnje prostore stolpa, ki jie imel vsega štiri nadstropja, si prišel po stopnicah, napravljenih v vnanjih Stebrih.
Po tej težavni in zamotani poiti so pripeljali dobrega kralja Riharda in zvestega Ivanhoeja v okroglo sobano, ki je zavzemala vse tretje nadstropje. Nelahka poit je dala Wilfradu priliko, da si je oh omotal obraz s plaščem, zakaj s kraljem sta bila dogovorjena, da se ne bo pirej pokazal očetu, dokler mu Rihard ne da znamenja.
Okoli velike hrastove mize v tej sobani jle bilo zbranih kak ducat najodličnejših predstavnikov isaških rodbin iz sosednjih grofij. Vsi so bili stari, ali vsaj postarani možje; mlajši rod je bil, kakor Ivanhoe, v veliko nezadovoljstvo starejših, že porušil mnoge izmed pregrad, ki so pol stoletja ločile nnrmainske zmagalce od premaganih Sasov. Poitrti žalostni obrazi teh častitih mož, njih molk in njih turobno vedenje sita se zelo razlikovala od lahkomiselnosti pirovalcev pred gradom. Njih sivi kodri in dolge, polne brade ter njih starinske tunike in široki črni plašči so se dobro skladali z nenavadnim, preprostim prostorom, kjer so sedeli, iter jim dajali podobo družbe mad propadanjem narodne slave.
Cadric je sedel v isti vršiti s svojimi rojaki, čeprav je bilo videti, da mu v skupnem soglasju priznavajo predsedstvo zbora. Ob vstopu kralja Riharda (katerega je on poznal samo kot hrabrega viteza z žabico) je slovesno vstal in ga pozdravil z običajno dobrodošlico Waes hael, pri čemer si je vzdignil čašo do glave. Kralj, ki mu šege njegovih angleških podanikov niso bile tuje, je vrnil pozdrav z običajnima besedama Drink hael in sprejel čašo, katero mu je podal točaj. Isto vljudnost so izkazali Ivanhoeju, ki je molče napil očetu in nadomestil predpisani odgovor z nagi-
bom glave, da ga Cedric ne bi spoznal po glasu.
Ko jie bil ta uvodni obred opravljen, je Cedric vstal, ponudil Rihardu roiko in ga odpeljal v majhno, sila preprosto kapelico, ki je bila videti napravljena v enem izmed vnanjih stebrov. Ker ni imela razen tesne linice niikake druge odprtine, bi bila skoro temna, da nista v njej goreli dve plamenici, ki sta s svojo rdečo, dimno svetlobo oblivali obokani strop in gole stene, surovi kamniti oltar in razpelo, ki je bilo prav tako izklesano iz kamna.
Pred tem oltarjem jie stala krsta in ob vsaki strani so klečali 'trije svečeniki, ki so z vsemi znaki vnanje pobožnosti prebirali jagode na rožnih vencih in mrmrali svoje molitve. Za to opravilo je bila pokojnikova mati plačala samostanu Svetega Edmun-da bogato nagrado; in da bi jo res zaslužili, so se bili vsi bratje, izvzemši šeipastega cerkovnika, preselili v Coningsburgh, kjer jih je šest neprestano stražilo ob Athelstanovi krsti in opravljalo svete obrede, medtem ko so se ostali marljivo udeleževali krepčil in zabav Okoli gradu. Pri svojem pobožnem bedenju so menihi posebno paizili na to, da niso niti za trenutek prenehali s svojimi himnami, češ, drugače bi utegnil Zer-nebock, stari saški Apollyon, iztegniti kremplje po mrtvem Atil e Islamu. Enako Skrbno so parili na žalni prt, ki je ležal na krsti in ki je nekdaj služil pri pogrebu svetega Edmunda, da ga ne bi kak posvet-njak oskrunil s svojim dotikom. Če je pokojniku vsa ta ‘pozornost le količkaj koristila, jo je smel z vso pravico pričakovati od bratov svetega Edmunda, zakaj razen Sto zlatnikov, ki jih je odštela kot odkupnino za njegovo dušo, jie bila Athelstainova mati že naiznanila svoj sklep, da podari samostanu najboljši del pokojnikovih zemljišč, za kar bodo menihi vekomaj molili za njegovo dušo in dušo njenega rajnega soproga.
Rihard in VVilfred sta stopila za Sasom Cedricom v mrtvaško sobo, in ko je vodnik
s slovesnim obrazom pokaizal na krsito prerano umrlega, sta se po njegovem zgledu pobožno prekrižala ter zamrmrala kratko molitev za mir pokojnikove duše.
Po tem pobožnem dejanju jima je Cedric spet mignil, naj gresta z njim; z neslišnimi koraki je stopal pred njima po kamnitih ploščah, krenil nekaj stopnic navzgor in odprl vrata majhne molilnice, ki se je držala kapelice. Bila je kakih osem čevljev široka in kakor kapelica napravljena v debelem zidu; lina, ki jo je razsvetljevala, je bila na notranjo stran znatno razširjena, talko da je padal v ta mrki kotiček pramen zahajajočega sonca ter osvetljeval ženo dostojanstvene vnanjosti, ki je njen obraz še vidno kazal ostanke veličainstvene lepote. Njena dolga žalna obleka in široko valujoči pajčolan iz orne tančice sta podčrtavala belino njene polti in lepoto njenih svetlih, dolgih las, ki jih niso bila leta ne zredčila ne premešala s srebrom. Njeno obličje je izražalo najglobljo žalost, obenem pa vdanost v božjo voljo. Na kamniti mizi pred njo je stalo slonovinasto razpelo, zraven katerega je ležal molitvenik z bogato poslikanimi listi, v platnicah, ki so bile okra,šene z zlatimi zaponkami in bunčicami iz iste drage kovine.
»Plemenita Editha,« je rekel Cedric, ko ijie nekaj trenutkov molče stal pred njo, kakor bi hotel dati Rihardu in Ivanhoeju časa, idia, si ogledata gospodinjo gradu, »ta diona tuijica sta prišla, da se udeležita tvoje zalotiti. In itio jie 'hrabri vitez, ki se je tako pogumno boril za rešitev njega, 'ki danes žalujemo iza njim.«
»Njegova hrabrost nialj sprejme mojlo zahvalo,« j|e odivrnila lady, »čeprav je bilo božja volja, da jie bila zaman. Zahvalim se tudi njegovi vljudnosti in vljudnosti njegovega tovariša, da sta prišla izrarit Adelin-govi vdovi iin Athelstanovi materi svoje sočutje v uri globoke žalosti in gorja. Zaupam ju vaši skrbi, dragi sorodnik, in nadejam ,se, da ne bosta pogrešala ničesar, s
čimer jima more postreči gostoljubje teh žalnih zidov.«
Gasita sta se globoko priklonila žalujoči materi in sie umaknila s svojim prijaznim vodnikom.
Druge polžaste stopnice so jih privedle v sobano podobne velikosti, kakor je bila tista, ki so najprej stopili vanjo; saj je tudi res ležala tik nad njo. še preden so odprli vrata, se je začulo iz tega prostora tiho, otožno petje. Ko so vstopili, so zagledali pred seboj kakih dvajset žena in deklet odličnega saškega rodu. štiri mladenke so pod Rowenovim vodstvom pele himno za pokojnikovo dušo.
Medtem ko so pevke s tihim in otožnim glasom ipele to pogrebnico, so bile ostale razdeljene na dve skupini; ena izmed njih jie vezla velik, svilen mrtvaški prt, ki naj bi krasil Athelslamovo krsto, druga pa je iz cvetličnih košar, ki so stale pred njimi, marljivo spletala vence za isti turobni namen. Vedenje deklet je bilo resno, čeprav ni pričalo o globoki potrtosti; le zdaj pa zdaj je dal kak šepet ali nasmešek starejšim in strožjim ženam povod za tiho grajo; in kdaj pa kdaj se je zazdelo, da je kaka gospodična bolj zaverovana v skrb, kako ji pristoji žalna obleka, nego v misel na turobni obred, za katerega so se pripravljale. Če naj povemo vso resnico, ni zmanjšal tega razpoloženja niti prihod obeh tujih vitezov, ki je povzročil med dekleti dokaj dviganja oči, streljanja s pogledi in šepetanja. Rowena sama je bila preponosna, da bi mogla biti ni čemur na, in je z ljubko prijaznostjo pozdravila svojega rešitelja. Njeno vedenje je bilo resno, a ne potrto; in vprašanje je, ali ni imela misel na Ivanhoeja in na negotovost njegove usode v njeni resnobi prav tolikšnega deleža kakor bratrančeva smrt.
(Dalje 'prihodnjič)
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 2. 5.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 3. 5.: 13.45 Informacije — Portret občine: Gallizien — Galicija — Iz kulturnega življenja koroških Slovencev. — TOREK, 4. 5.: 13.45 Informacije — Športni mozaik — Arije iz znanih oper. — SREDA, 5. 5.: 13.45 Informacije — Žena, družina, dom. — ČETRTEK, 6. 5.: 13.45 Informacije — Koroška sinoda — Pesem povezuje — Za našo knjižno polico! — PETEK, 7. 5.: 13.45 Informacije — Otroci igrajo in pojejo. — SOBOTA, 8. 5.: 9.00 Rubrika za jugoslovanske delavce, zaposlene v Avstriji — Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
AVSTRIJSKA TELEVIZIJA
SOBOTA, 1. maja: 16.15 Za otroke od 5. leta dalje: Hišica — 16.40 Za otroke od 6. leta dalje: Pes in mačka — 16.50 Za družino — 17.35 Literatura na dolgi plošči — 18.00 Magazin — 18.55 Ljudska glasba in običaji v Avstriji — 19.25 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.10 Šport
—	20.15 Oddaja od vseh za vse — 21.45 Čas v sliki — 22.00 „Kako ukradeš milijon", kriminalna komedija.
NEDELJA, 2. maja: 15.00 Za otroke od 6. leta dalje: Kralj se hoče igrati — 16.30 Za mladino od 14. leta dalje: Stik — 16.00—17.15 Svetovno prvenstvo v motokrosu v Sittendorfu — 18.05 Strojevodja, za lahko noč — 18.10 Bonanca »Konjski tat" — 19.00 Čas v sliki — 19.30 Šport
—	20.10 Kristjan v času — 20.15 Kraj dejanja: »Kresin ustavi severni ekspres" — 21.45 Čas v sliki.
PONEDELJEK, 3. maja: 18.00 Šport — 18.20 Strojevodja, za lahko noč — 18.25 Avstrija — slika — Južna Tirolska — 18.50 Začetki filma — 19.16 ORF danes zvečer — 20.15 Omar paša: „Na begu" — 21.05 Poštni predal 7000 — 22.20 Čas v sliki.
TOREK, 4. maja: 18.00 Angleščina — 18.20 Strojevodja, za lahko noč — 18.25 Kultura — aktualno — 18.50 Yancy Derringer: »Lov za zlatim zakladom" — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 »Spomini na Bounty", film — 21.15 »Smeli Američan", komedija — 22.55 Čas v sliki.
SREDA, 5. maja: 10.00 TV v šoli: Resna knjiga ali listi z datumi — 10.30 Združena Evropa —
11.00	Za delavce: »Smeli Američan" — 16.30 Za
Vse iz ene roke
KOTMARA VES KOTTMANNSDORF
tel. 0 42 22—79 11 17
■	BETONSKO PODJETJE
■	VELETRGOVINA ZA GRADBENI MATERIAL
VVOLFSBERG, tel. 0 43 52—29 91
Lahko si pa ogledate tudi najlepšo razstavo ploščic Avstrije.
Dostavljamo tudi v sobotah.
Informacije dobite v vseh zadevah v Kot-mari vesi ali pa v VVolfsbergu.
otroke od 6. leta dalje: »Iskalci zakladov" — 17.10 Za otroke od 11. leta dalje: Mednarodni mladinski magazin — 17.30 Za družino — Cu Fu Tajvan. Poročilo iz Formoze — 18.00 Francoščina — 18.20 Strojevodja, za lahko noč — 18.25 Avstrija — slika — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Za Avstrijo: 1. Spomeniško varstvo; 2. Izboljšanje Avstrije — 21.15 »Spletkarica — ali zakon z omejeno zavezo", komedija — 22.40 Čas v sliki.
ČETRTEK, 6. maja: 10.00 TV v šoli: Inštrumenti tehnike — 10.30 Predarlska — 11.30 Mali svet velikih čudežev. Močvirje — 12.00 Gost pri Seppu Schmolzerju — 18.00 Italijanščina — 18.20 Strojevodja, za lahko noč — 18.25 Šport — 18.50 Dick in Doof — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 »Klic zadostuje — pridem v hišo", komedija — 22.05 Čas v sliki.
PETEK, 7. maja: 10.00 TV v šoli: Zvok iz človeške roke — Za delavce: Klic zadostuje — pridem v hišo — 18.00 Zeleni svet: Novo iz poljedelstva — 18.25 Avstrija — slika — 18.50 Bonny in njegovi tovariši — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport —
20.15	Za Avstrijo (2. nadaljevanje): 1. kje bomo stanovali jutri?, 2. mestno načrtovanje in grad-
POPRAVEK
KPD Globasnica sporoča, da napovedane igre »Micki je treba moža“ 2. maja 1971 ne bo. Kdaj jo bo društvo priredilo, bomo objavili v našem listu.
nja mest — 22.15 Čas v sliki — 22.30 Spotoma ob koncu tedna.
— 10.00 Kmetijska oddaja — 10.50 Otroška ma-daije: Listamo po slikanici: »Flornjan z velikim klobukom" — 17.05 Hišica — 17.30 Za mladino od 14. leta naprej: Kaj lahko postanem? — 18.00 Magazin — 18.20 Strojevodja, za lahko noč — 18.50 Heinz Conrads v soboto zvečer — 19.16 ORF danes zvečer — 19.30 Čas v sliki — 20.06 Šport — 20.15 Želi si kaj; evrovizija z Dunaja —
21.45	Šport — 22.15 Čas v sliki — 22.30 »Uničeni", gangsterski film.
TELEVIZIJA LJUBLJANA
NEDELJA, 2. 5.: 8.55 Madžarski TV pregled — 9.30 Po domače z ansamblom Borisa Kovačiča
10.00	Kmetijska oddaja — 10.50 Otroška matineja: Pika Nogavička, Skrivnosti živali — 11.45 Mestece Peyton — serijski film — 12.35 TV kažipot (do 12.55) — Športno popoldne — 18.20 Hugo in Jožefina — švedski barvni film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Festival festivalov — posnetek — 21.30 Košarka Jugoslavija : TV — prenos v odmoru rezervirani čas — 23.00 Videofon —
23.15	Športni pregled — 23.45 Poročila.
PONEDELJEK, 3. 5.: 10.05 A. Ingolič: Tajno
Za naše podjetje iščemo pleskarske pomočnike in vajence.
Stanovanje na razpolago.
Kličite nas telefonsko 851 74, Klagen-furt — Celovec.
Hans Siarsini
pleskarski mojster
Koningsberger StraBe 20
Domače podjetje v Celovcu išče pisarniško moč, ki se zanima tudi za tehniko, z znanjem slovenskega in nemškega jezika. — Ponudbe na upravo našega lista ali pa telefonsko 0 42 22 — 86 7 71.
KLINKER PLOŠČE (OPEKO) — kupiti je stvar zaupanja. Brezobvezne nasvete dobite pri:
asiifežaiiaBšg
Pohištvo v veliki izbiri in ugodnih pogojih dobavlja in dostavlja
RUTAR - Dobrla ves
POHIŠTVO vsakdo potrebuje! RUTAR ustreže vsaki želji!
A-9141 Eberndorf — Dobrla ves, telefon 0 42 36 — 281.
društvo PGC — mladinska igra — 10.15 Koncert vojaškega orkestra doma JA — 15.40 Trije roko-mavhi — 16.05 Risanka — 16.20 Mladi za mlade
—	17.05 Obzornik — 17.20 Košarka Italija:TV — 18.05 Košarka Jugosiavija:SZ — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Nočni koncert — 21.30 Ustavna razprava — 21.45 Kako smo postali družina — 22.25 Poročila.
TOREK, 4. 5.: 9.35 TV v šoli — 10.40 Ruščina
—	11.00 Osnove splošne izobrazbe — 14.45 TV v šoli — ponovitev — 15.35 Ruščina — ponovitev — 15.55 TV vrtec — 16.10 Angleščina —
17.45	Tiktak: Velika doktorska pravljica — II. del — 18.00 Risanka — 18.15 Obzornik — 18.30 Stare krčme: Pri Obraščaku — 19.05 Samoupravljanje — 19.30 Starši in otrok — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Najprej jaz, potem drugi — 22.25 Nokturno — Saša Šantel: I. Godalni kvartet v D-molu — ... Poročila.
SREDA, 5. 5.: 8.15 TV v šoli — 15.15 Kongres samoupravljaicev — 19.30 Na sedmi stezi —
20.00	TV dnevnik — 20.35 Jiri Seguens: Brzojavka iz Neaplja — 21.35 Giibert Becaud — 5. oddaja — 22.15 Poročila.
ČETRTEK, 6. 5.: 9.35 TV v šoli — 10.30 Nemščina — 10.45 Angleščina — 11.00 Francoščina
—	16.10 Osnove splošne izobrazbe — 17.15
Pika Nogavička — serijski film — 17.45 Kongres samoupravljaicev v Sarajevu — 18.15 Obzornik
—	18.30 Skrivnosti živali — 19.05 Enkrat v tednu
—	19.20 Vse življenje v letu dni — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Četrtkovi razgledi: Pariška komuna — 21.25 L. Pirandello: Moj svet — 22.55 400 let slovenske glasbe: Danilo Švara — 22.55 Poročila.
PETEK, 7. 5.: 9.30 TV v šoli — 11.00 Angleščina — 15.40 Osnove splošne izobrazbe: Srbohrvaščina — 17.00 Vijavaja-ringaraja — 17.45 Poročilo z kongresa samoupravljaicev — 18.50 Obzornik — 18.30 Zabavno glasbena oddaja —
18.45	Variete — 19.00 Mestece Peyton — serijski film — 20.00 TV dnevnik — 20.35 Tujec na vlaku — ameriški film — 22.15 Rdečilo — nemška barvna glasbena oddaja — 22.45 Poročila.
SOBOTA, 8. 5.: Pribl. 8.25 Kongres samouprav-Ijalcev v Sarajevu — 14.30 Wembley: Nogometni finale za angleški pokal — 18.00 Obzornik —
18.15	Popularne narodne pesmi — 18.45 Holandski dragulji — 19.10 Mozaik — 19.15 Ob mednarodnem dnevu RK — Človek človeku —
20.00	TV dnevnik — 20.35 Evropska moda —
21.45	Rezervirano za smeh — 22.15 Nepremagljivi — serijski film — 23.05 TV kažipot — 23.25 Poročila.
Reveži in bogatini
(Nadaljevanje s 7. strani)
»Kdo je? Kdo me hoče oropati?"
Namesto odgovora je dobil hud udarec s palico po prsih. Zdelo se mu je, da mu je srce zastalo.
„V imenu božjem vas prosim, pustite me! Vzemite vse! Samo živega me pustite!"
Zdaj je dobil udarec na glavo. Padel je vznak in mislil, da mu je umreti. Tedaj ga je prevzel nagon do življenja. Nekoliko trenutkov je mimo obležal, nato pa planil ven. Začel je teči in tekel tako hitro, da bi pri njegovi starosti in betežnosti tega nihče ne pričakoval. Na vedrem nebu je svetlo sijala luna, starec pa je bežal pod bičem neznane groze. Glava in rame so ga pekle, kakor da bi ga bil kdo s kropom oparil, a misli so ga zapuščale. Ko je pribežal do bele vile, se je zgrudil in ni mogel več vstati. Mesec na blestečem nebu se mu je zdel kakor luknja, skozi katero se je videla srebrna hiša ..."
Ko se je zopet zavedel, se mu je zdelo, da je v tisti čudni hiši: vzglavje postelje, na kateri je ležal, je bilo okrašeno kakor z biseri in se je svetilo kakor rečna površina. Blazine, odeje, vse je bilo bolj belo od snega. Zdelo se mu je, da je zakopan v sneg, a pekoči bolečini na prsih in na glavi ni hotelo biti kraja.
Poleg postelje je stala dražestna deklica z dolgimi nežnimi rokami. Spoznal je v njej deklico, ki je bila odprla lažnivemu otroku, in prevzela ga je silna ginjenost. Kako? Bogatini imajo torej usmiljenje z reveži? Sprejeli so ga v hišo, ne da bi bil trkal na njihova vrata; izkazujejo mu gostoljubje in mu strežejo? Pa je bil vse svoje revno, dolgo življenje mislil, da more imeti z revežem usmiljenje samo revež! Tako so ga bili učili.
Par ur nato je umrl. Šel je naravnost v nebesa. Ko je zagledal božjega Odrešenika, mu je povedal svojo zgodbo, ponižno čakajoč pojasnila.
„Oh," je vzdihnil Jezus, »časi so se izpremenili! Kajti danes niti revež ne veruje več vame in bogatin pomaga revežu zato, ker se ga boji..."
AKTUALNOSTI PO SVETU
REPUBLIKA NOVE AFRIKE V AMERIKI
Črnci ob Misisipiju v Združenih državah Amerike so razglasili »Republiko nove Afrike". Nevarna Združenim državam pač ne bo; obsega farmo 20 akrov (1 aker — 40,5 ara), ter leži blizu vasi Bolton (787 prebivalcev). Črnci so sklenili to neobljudeno farmo obdelati, vendar je zemlja na tem mestu nerodovitna. Njihovi voditelji so izjavili, da je razglasitev republike simbolični protest... Če ne bodo dosegli zahtevanih pravic, si bodo skušali priključiti poleg države Misisipi tudi Luiziano, Alabamo, Georgijo in Južno Karolino.
HABIB BURGIBA SE BO UMAKNIL
Tunizijski predsednik Habib Burgiba bo po vsej verjetnosti prisiljen, da se odreče politiki. Zdravil se je v Švici, vendar je njegova bolezen preresna, da bi se lahko še naprej bavil s politiko. Zdaj je star 67 let.
FIDEL CASTRO V ČILU
Čilski opozicijski časnik „La Tarde" objavlja vest, da bo ob koncu aprila obiskal Čile kubanski ministrski predsednik Fidel Castro. Po vesteh, ki jih objavlja čilski dnevnik, se bo Castro zadržal v čilskem glavnem mestu pet dni. Allendejeva vlada naj bi tudi pripravljala množično zborovanje ob prazniku 1. maja, na katerem naj bi bil Castro navzoč.
PRVI KITAJSKI POSLANIK
DOSPEL V RIM
Prvi veleposlanik Ljudske republike Kitajske v Italiji šen Ping je dospel pretekli teden v Rim.
Takoj po prihodu se je kitajski diplomat srečal na letališču z veleposlaniki Pakistana, Romunije, Albanije, Iraka, Gvineje in Zambije ter z odpravnikoma poslov Kube in Jugoslavije, s katerimi se je zadržal v kratkem razgovoru.
V izjavi za tisk je veleposlanik Šen Ping v kitajščini izrazil svoje zadovoljstvo, da je prispel v Rim ob tako lepem vremenu. Italijanski vladi in narodu se je zahvalil za sprejem ter prinesel italijanskemu narodu prisrčne pozdrave in voščila kitajskega ljudstva.
IN ALLEN EINRICHTUNGSFRAGEN FUHREND
STADLER [£Zl(cD[TO!L EKKLUSIV
KLAGENFURT . THEATERGASSE 4 ■ TEL.71431
mobel passage Stadler
KLAGENFURT • ST.VEITER STRASSE 4 • TEL. 71 4 31
STADLER	VILLACH
VILLACH ■ TRATTENGASSE 1 • TEL 24 4 69. KOSTENLOSE PLANUNG DURCH EIGENE ARCHITEKTEN
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave 82-6-69. — Telefon uredništva in oglasnega oddelka 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.— šil., letno 100.— šil. Za Italijo 3400.— lir, za Nemčijo 24.— DM, za Francijo 30.— ffr., za Belgijo 300.— bfr., za Švica 25.— šfr., za Anglijo 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Haš tednik
90-letnica smrti pisatelja J. Jurčiča
1881-3. maja-1971
Noben slovenski pisatelj ni v tujem svetu toliko znan kakor Josip Jurčič. Sicer danes že vsi pišemo njegovo pohrvateno ime Josip, namesto Jože, toda ne smemo pozabiti, da je v Jurčiču tudi nekaj hrvaške krvi.
Že pred 50 leti je napisal dr. Ivan Grafenauer v uvodu za I. zvezek Jurčičevih Spisov: „Dasi je preteklo že več ko 40 let po
PEC“ (Der Schmuggler): izhajal je od 5. decembra 1885 do 10. februarja 1886 v 19 odlomkih.
Potem je prišel na vrsto prvi slovenski roman, slavni Jurčičev DESETI BRAT, ki je izhajal v 77 podlistkih, od 14. februarja do 18. decembra leta 1886.
»Ljubljanski zvon" je leta 1887 sporočil, na strani 446, da je bil v srbskem listu JAVOR objavljen srbski prevod Jurčičeve »Lepe Vide".
V hrvaških in srbskih listih so še pred prvo svetovno vojno bili tiskani prevodi Jurčiča, tako npr. LEPA VIDA v Rieckom Glas-
niku, CVET in SAD v Hrvatskem pravu, KLO-STRSKI ŽOLNIR v Gospičkom Hrvatu. In revija SLOVAN iz leta 1911, na strani 347 je objavila novico, da je Jurčičev spis PONAREJENI BANKOVCI (Lažan novac) ter KAKO JE PETAR KOTARJEV ISPAŠTAO ŠTO JE KRAO KROMPIR, izšel v zvezku 139 Matice Srpske, v Novem Sadu leta 1911. Prevajalec je bil učitelj Simon Končar.
Mnogo je prevodov iz drugih jezikov v slovenščino; toda prevajati iz slovenščine v razne druge jezike, posebno za Slovenca, je umetnost, ki zasluži res posebno priznanje.
Prevajavec Ferdinand Kolednik
njegovi smrti, je Josip Jurčič še dandanes tisti slovenski pripovednik, ki ga naše ljudstvo največ in najrajši bere." Isto velja še danes, 90 let po njegovi smrti, ko že nikogar več ni, ki bi kdaj poznal Jurčiča še živega.
Pa so vendar Jurčičeve povesti tako prikupne, lepe in vabljive, da jih še vedno vsak pošten človek rad bere v slovenščini, prav tako kot v mnogih drugih jezikih, saj je na primer njegov »JURIJ KOZJAK, slovenski janičar" preveden že v 48 jezikov, in še vedno se pojavljajo novi prevodi.
Razvoj prevodov Jurčičevih povesti
Pred 90 leti je že izhajal v Mariboru časopis »Sudsteirische Post", ki je bil pisan bolj v slovenskem duhu, pa čeprav v nemškem jeziku. Vedno je tudi objavljal podlistke slovenskih pisateljev.
Prvi prevod po Jurčičevi smrti je bil njegov »Ivan Erazem Tatenbach", ki je izhajal v 26 podlistkih, od 22. septembra do 29. decembra 1883. Prevajal je duhovnik Franc Šaleški Šegula, pozneje znan pisatelj posebno priljubljenih molitvenikov.
Drugi prevod je bil »LIPE". Izhajal je od 6. avgusta do 3. septembra 1884. Zanimivost tega prevoda je tudi v tem, da je izhajal v dnevniku Mariborer Zeitung, vprav zadnje dni bivše kraljevine Jugoslavije, vse od 22. marca do 5. aprila 1941, ko je izšla poslednja številka tega dnevnika za nemške bravce mariborskega mesta. Naslednji dan so že nemške drhali vdrle v Jugoslavijo in naslov tega dnevnika se je spreme-
Pred 35 leti se je najprej v Franciji pojavilo ime slovenskega duhovnika Dr. Ferdinanda Kolednika. Bil je rojen v Mariboru 24. maja 1907. Že njegovi starši so govorili več jezikov, zato ni čudno, da je Kolednik že kot otrok kazal živo zanimanje za tuje jezike, posebno za francoščino. Od leta 1922 do 1926, ko je maturiral, je bil Kolednik dijak pri francoskih cistercijanih, in potem je odšel v Francijo. Nekaj njegovih prevodov je iz tistih časov, čeprav je bi! ravno Jurčičev JURIJ KOZJAK slovenski janičar prvi prevod, ki je izšel kot samostojna knjiga.
Prva francoska izdaja JURIJA KOZJAKA je izšla v Belgiji I. 1938. Predgovor ji je napisal dosmrtni tajnik francoske akademije Georges Goyau, ki je v svojih mladih letih potoval tudi v Maribor. Razne ocene Koled-nikovega prevoda so bile odlične, zato ni čudno, da je Goyau 2. decembra 1938 izročil dr. Koledniku zlato kolajno francoske akademije v znak priznanja njegove klasične francoščine. Na dokumentu piše: „Pour les Services rendus au dehors a la langue francaise“, za usluge francoskemu jeziku v tujini, torej izven Francije — druga in tretja izdaja je izšla v Kanadi v letih 1949 in 1952. Tudi slavni francoski pesnik Paul Claudel, Kolednikov prijatelj, je pregledal že Kolednikov rokopis leta 1937. Njegovo priporočilo še danes vpliva na razne druge prevajavce, ki iz Kolednikovega francoskega prevajajo na svoje jezike; to je primer prav posebno afriških jezikov, kjer še vedno prevladuje francoski jezik. Ker je bilo povpraševanje po tej povesti še vedno zelo veliko, je dr. Kolednik poskrbel za četrto izdajo pri založbi Mame v Parizu oz. Toursu, kjer ima ta znani Mame svojo osrednjo tiskarno. To je bilo leta 1959, ob 115. letnici rojstva Jurčiča. Tudi ta izdaja je raz-
prodana, in zdaj pride na vrsto peta francoska izdaja.
Francoskemu prevodu je sledil Koledni-
Dr. Ferdinand Kolednik vodi na pol slepega kitajskega kardinala, sedaj že pokojnega, Tomaža Tiena, ki je napisal predgovor za kitajski prevod »Jurija Kozjaka".
kov prevod v hrvaščino, ki je izšel v Zagrebu leta 1944, vprav za stoletnico Jurčičevega rojstva. Imel pa je Kolednik medtem pripravljen že tudi italijanski prevod, ki ga je priredil v Dalmaciji, kjer je bil med vojno župnik na otoku Žirje pri Šibeniku.
Na ljubljanski carinarnici
Ko je leta 1938 izšel francoski prevod Kozjaka, je dr. Kolednik od nekih prijateljev profesorjev francoščine dobil namig,
il v Marburger Zeitung, ki je postal stru-en list, nasproten vsemu kar je bilo slo-enskega.
Tretji prevod je bil zanimivi »TIHOTA-
Kitajski trapisti, begunci v Kanadi, med njimi prevajalec p. Stanislav Jen.
naj poskrbi, da bodo te njegove knjige na razpolago tudi slovenskim dijakom kot pomožna knjiga za učenje francoščine. Najbolj se je zavzel rajni prelat dr. Jože De-
bevec, pisatelj znane študentovske povesti VZORI IN BOJI.
Na carini v Ljubljani je čakalo na Kolednika 2000 izvodov knjige, vprav takrat je bil Kolednik na Koroškem v Tinjah, Avstrijo pa je imel že Hitler v svojih krempljih. Čeprav je Kolednik pisal v Ljubljano, da so vse te knjige carine proste, ni nič pomagalo, moral je sam v Ljubljano. In tam je kar lepo po svoje uredil carino, brez vsakega denarja, češ, knjige so itak namenjene dijakom, ki denarja nimajo, najmanj pa za carino! Po zakonu, da ima plačati te in te pristojbine, ker je knjiga jugoslovanskega pisatelja tiskana v tujini. Kako je dr. Kolednik odgovoril? »Gospodje, kdo od Vas pa mi zna dokazati, da je bil Jože Jurčič »jugoslovanski" pisatelj? Res je bil slovenski pisatelj, in še odličen in ,po cajlem svajt poznan’, carinski paragrafi pa nimajo nikake pravice lastiti si že zdavnaj umrlega avstrijskega državljana kot .jugoslovanskega' pisatelja, ker ob njegovi smrti leta 1881 še nobene Jugoslavije ni bilo!" Kolednik je vzel prvi izvod iz enega paketa in jo porinil pod nos srbskemu šefu carine: »Gospod šef, tu imate prvi izvod Jurčičevega JURIJA KOZJAKA v francosko obleko napravljenega, in to naj Vam zadostuje. Če pa s tem
niste zadovoljni, Vam pa prepustim vse pravice do teh 2000 izvodov, da se z njimi pozabavate na finančnem ministrstvu v Beogradu, da tam srbski brači prikličete v spomin Jurčičevo potovanje tja, od 19. do 23. avgusta 1872, ko je bil na kronanju kralja Milana."
Seveda je potem dr. Kolednik brez skrbi odpeljal vse knjige, ki so jih dijaki itak največ zastonj dobivali.
Priznanje Kolednikovemu literarnemu delu
Podobno kakor pisatelj Ksaver Meško, je tudi dr. Ferdinand Kolednik doživel prvo veliko slovensko priznanje za svoje literarno delo doma; takoj po vojsk?, junija leta 1945, je bil bivši dijak ptujske gimnazije S. D. določen da »likvidira11 dr. Kolednika nekje pri Dravogradu — in ko je ta mladi bivši dijak ptujske gimnazije uvidel, koga ima pred seboj, je ves začuden dejal: »Že več let želim, da Vas enkrat v Parizu obiščem, na, zdaj Vas pa tu najdem11. Seveda je hvaležni dijak, ki je dobil pri maturi v Ptuju prvo nagrado za francoščino vprav s Kolednikovim prevodom Kozjaka v francoščino, bil takoj pripravljen, da pomaga dr. Koledniku spremeniti »načrt potovanja11, namesto v Teharje pa v Maribor s posebno prepustnico, v znak hvaležnosti. Takrat se je dr. Kolednik tudi zaobljubil,
da ne bo prej miroval, dokler ne bo imel Jurčičevega JURIJA KOZJAKA vsaj v 50 jezikih...
Prve dni januarja leta 1945 je bil dr. Kolednik v Ljubljani. Dogovoril se je za nemško izdajo prvega Jurčičevega romana »DESETI BRAT", ki naj bi izšel takrat kar v Ljubljani. Tedanji ravnatelj Mohorjeve dr. Kotnik mu je tudi zaupal, kje bo lahko našel v Celju klišeje Vavpotičevih ilustracij za to knjigo. Znani dogodki so preprečili vse načrte izdanja te knjige. Je pa vprav takrat dr. Kolednik dobil zanimivo priznanje Slovenske akademije znanosti in umetnosti z datumom 17. januarja 1945, ki sta ga podpisala predsednik dr. Milan Vidmar in glavni tajnik dr. Fran Ramovš:
»Gospod dr. Ferdinand Kolednik si je s svojim književnim delom stekel zasluge za spoznavanje slovenskega naroda in njegove književnosti v tujini. Znano slovensko ljudsko povest Josipa Jurčiča, ,Jurij Kozjak’, je prevedel v francoščino: uvodne besede v to francosko izdajo je napisal slavni George Goyau, stalni tajnik Francoske akademije; isto delo je izšlo v njegovem prevodu tudi na hrvatskem, italijanskem in srbskem jeziku, dovršen je tudi nemški prevod. V francoščini so izšli še njegovi prevodi Frana Finžgarja, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in sicer: Sept tableaux pour le Careme (celo še v posebni izdaji za slepce) itd. — Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani priznava g. dr. F. Koledniku vso zahvalo za njegovo požrtvovalno delo na polju spoznavanja kulturnih vrednot, ki se pretakajo med evropskimi narodi in izraža svoje iskreno prepričanje, da bo dr. Ferdinand Kolednik tudi v bodoče uspešno deloval v tej smeri11.
(k.?. Fev<Uw*/w(( KoE^Uj^T^-
~ *	r k* $	% 4 <4 . rj ^
■ ^ <*‘SsrirsF -,-a, §
' *	^	# •> ^ ^	-M ^ Hjl J
r^-t^ v ^ «.	- -K <k
" -5 ^ S5^ i^r @! i?S 4$) "V- - x '\'*\
X
<>»< 4. • ** ® ** g 1	$ • d -S- £
^ <■&';
Sc$	<*v>*f	4
^4=
goyA u
Ena stran iz kitajskega rokopisa (razmnoženega)
Prevod »Sosedovega sina" v italijanščino in francoščino
Ko je leta 1947. izdal dr. Kolednik v Milanu svoj italijanski prevod Jurija Kozjaka, je ob istem času izšla v Rimu zajetno debela knjiga „Romanticismo“ z 12 prevodi na več kot tisoč stranmi; med temi je prevod prof. Janka Jeza: „ll figlio del vicino“ — Sosedov sin. Prevod iste povesti v francoščini je pa dr. Kolednik izdal v Kanadi v velikem mesečniku BULLETIN des agricul-teurs, ki izhaja v 150.000 izvodih, leta 1962. Vprav za stoletnico prve slovenske izdaje je
pa izšla še posebej lepa knjiga, tudi v Kanadi, z naslovom LE FILS DU VOISIN.
Če pomislimo na razne knjižne izdaje in posebej podlistke v mnogih časopisih v francoskem, nemškem, italijanskem, angleškem, poljskem, grškem, portugalskem, re-toromanskem, armenskem, vietnamskem, li-tuanskem, češkem in drugem prevodu, lahko razumemo posebno veselje dr. Kolednika ob naštevanju podatkov za članek o Jurčiču: „Milijonkrat že ime Jurčič po svetu ...“
Jurčičev »Jurij Kozjak" kmalu v 50 jezikih
V doglednem času dobimo knjigo, v kateri bo prav na zgodovinski način obdelana vsa snov zgodbe Jurčičeve povesti JURIJA KOZJAKA in njenih 50 prevodov v najrazličnejše jezike, obenem pa zgodbe, kako je širni svet spoznal po tej povesti Slovenijo in naš slovenski narod. Mnoga zanimiva pisma pričajo tudi, kako velik je vpliv slovenskih rojakov za spoznavanje kulturnih vrednot v širokem svetu, brez vsakega vmešavanja politike.
Koliko je doslej tiskanih prevodov JURIJA KOZJAKA? V francoščini že štiri izdaje, v italijanščini dve, ter nemška, hrvaška, poljska, grška, portugalska, latinska, češka, angleška in kitajska v sto izvodih razmnožena. Potem v podlistkih še vietnamski prevod, lituanski, retoromanski v Švici, francoski v Kanadi in Švici, nemški tudi že trikrat v Švici, armenski v Parizu, gradiščanski v Željeznem (Eisenstadt v Avstriji) in arabski. V raznih uredništvih čakajo na tisk še španski prevod, albanski, romunski, srbski, holandski, madžarski, japonski, esperanto, ti-grinski (abesinski), kyniarwanda (afriški) in madagaskarski. Pripravljeni pa so tudi že ruski, ukrajinski, makedonski, lužiškosrbski, bolgarski, slovaški, katalanski, baskovski, beloruski, amarico (drugi abesinski) jezik, danski, norveški, švedski, finski, turški, hebrejski, bengalski, irski, korejski in malteški. V Mariboru pa pripravlja pisatelj F. S. svoj doktorat iz sanskrita in hindu-jezikov ter obenem urejuje prevod JURIJA KOZJAKA tudi v teh jezikih. In še v provansalskem in bretonskem in iadinskem narečju pri-
pomislijo, da je 19-letni mladi Jože Jurčič vtaknil pod podobo ciganov in Turkov premnogo nemških in laških in še toliko drugih nenasitnih „lačnežev“ slovenske krvi... Le kdor premisli, koliko truda in osebnih žrtev ne glede na včasih težke stroške potrebuje vsaka slovenska knjiga v tujem jeziku, bo znal ceniti delo teh redkih, na žalost vse preredkih prevajavcev iz slovenskega v tuje jezike. Treba je res zvrhane mere idealizma, da spraviš prevode slovenskih knjig v široki svet...
Naš pisatelj Jurčič, ki je s svojimi 37 leti podlegel zavratni bolezni jetiki, je umrl zlasti zato, ker je bil idealist. Obžaloval je, da ni postal duhovnik (tako je pisal Jurčičev prijatelj Levec Ksaverju Mešku), morda bi tako slovenskemu narodu še veliko bolj koristil. Bog pa ima res posebne namene z vsakim človekom!
Josip Jurčič je bil rojen na Muljavi pri Krki na Dolenjskem, 4. marca 1844. Del vasi, kjer stoji Jurčičeva rojstna hiša, spada pod župnijo Krka — drugi del vasi, kjer pa je slavna cerkvica Matere božje na Muljavi, spada pa pod župnijo Št. Vid pri Stični. Odtod večkrat zmešnjave glede pripadnosti Muljave pod eno ali drugo župnijo. Zadnja leta je živel pri cerkvi pisatelj Pavel Perko, ki je umrl lani 1970 v lepi starosti 93 let. Morda bo Muljava kmalu samostojna župnija.
Jurčič je preživljal svoja zadnja leta v Ljubljani, kot urednik nekdanjega časopisa SLOVENSKI NAROD, ki ga je po smrti Tomšičevi prenesel iz Maribora v Ljubljano. Za-
Jurčičev nagrobni spomenik na ljubljanskem NAVJU.
»Ljubljanski zvon" je leta 1884, na strani 636, zapisal:
„Vienac“ (hrvatski list v Zagrebu) oznanjujoč Jurčičeve „Zbrane spise" v slovenščini, piše med drugim: ..Jurčičeve pripo-vjesti nisu zanimive samo za Slovence, nego i za nas Hrvate. Nije baš dosta, da se samo za veselih sastanka bratimo sa Slovenci I da kičenimi govori dokazujemo, da su krv naše krvi; prieka je nužda, da ih po-bliže ogledamo, da upoznamo puk njihov i mišljenje njihovo. A upravo za to dobro če nam poslužiti spisi Jurčičevi, jer se u njih ugleda ne samo individualni duh piščev nego i sav puk slovenski, kako snuje i kako umuje. Nam godi u srcu, kad čujemo, kako Slovenci mare za hrvatsku knjigu; a vračamo li im mi milo za drago? Pa manimo se utvara: u slovenskem puku ima mnogo, česa bi nam trebalo; upoznajmo dakle krie-posti njegove, pa se ugledajmo u njih. Ne
dvojimo, da če svaki Hrvat s nasladom či-tati Prešerna, Gregorčiča, Jurčiča, itd. kao što Slovenci uživaju čitajuči Preradoviča, Šenou i druge pisce naše. Ali čitajmo ih priljezno i pomno."
Kolednikovemu hrvatskemu prevodu Jurija Kozjaka je napisal predgovor in priporočilo pisatelj Ljubomir Marakovič 4. marca 1944, vprav za stoletnico Jurčičevega rojstva.
V Pragi živi slovenski učenjak dr. Oton Berkopec. Poslal nam je podatke o češkem prevodu Jurija Kozjaka, ki je izšel v Brnu že leta 1894. Prevedel ga je češki duhovnik A. Koudelka, psevdonim O. S. Vettija. Novi prevod v češčino je pa naredil v Kanadi župnik Jaroš Janda; izhajal je v dveh časopisih obenem, kot podlistek: v „Katoliku“ in „Narodu“, junija in julija leta 1960.
pravljajo prevode te naše priljubljene ljudske povesti, ki nosi slovensko ime v široki svet.
Zanimivost zase je tudi, da so že mrtvi kardinali kitajski Tien, švicarski Beno G ut in španski (katalanski) Anselm Albareda in francoski Richaud napisali svoja priporočila in predgovore in prav tako Tisserant za francosko četrto izdajo, Lercaro za tretjo italijansko izdajo (v tisku) in Fernando Cento, velik prijatelj dr. Ferdinanda Kolednika, za portugalsko ter obenem italijansko tretjo izdajo. Tudi bivši Nilski škof, kardinal Achille Lienart je pisal svoja priporočila za francoske izdaje. Razni azijski in afriški škofje so za svoje prevode napisali predgovore, ki nosijo v druge nam še mnoge neznane dežele slovensko ime in „vzore in boje" Slovenije...
Nam znani pregovor in stara latinska resnica: NEMO PROPHETA IN PATRIA, je tudi za nas Slovence prav značilen. Nihče ni prerok v svoji domovini ali: domačina pač malokdo posluša, ga ne ceni. Tudi pri povesti Jurčičevi o JURIJU KOZJAKU je ta resnica značilna. Koliko je rojakov, ki ne
nimiva je knjiga POT DESETEGA BRATA, ki jo je spisal rajni učitelj Jože Pahor, pred 20 leti; v njej je popisoval težko življenje mladega idealista Jožeta Jurčiča. Večkrat smo že slišali, da bodo to lepo knjigo ponatisnili pri Državni založbi Slovenije; morda jo pa le še dočakamo?
Slovenski narod je rajnemu Jožetu Jurčiču postavil lep nagrobnik toda na žalost, zid na Navju odpada in mnogi tihi obisko-vavci grobov naših pisateljev in kulturnikov zelo želijo, da bi se kdo zavzel, da se ohranijo ti kulturni spomeniki.
Na Jurčičevem spomeniku je zapisano: JOSIP JURČIČ, rojen na Muljavi blizu Krke 4. marca 1844, umrl v Ljubljani, 3. maja 1881. leta. Svojemu pisatelju in prvoborite-Iju postavil hvaležni narod slovenski. Spodaj pa so vklesane še tri vrste iz Tugomer-ja V. 8.:
Trd bodi neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde Narodu in jeziku svojemu.
Slava nepozabnemu Jurčiču!
P. Blažev