MILAN ŽIROVNIK-NAJSTAREJŠI AKTIVNI KOLESAR
Kolo te reši vseh misli
»Da se tnu le da,« zmajujejo z glavami nekaleri starejši Ijudje z dolomitskega konca Ljubljane, ko jo mimo po cesti na kolesu primaha kleni starec kratkih sivih las in žilavih nog. Na desetine in desetine kilometrov prevozi vsak dan ta nenavadni kolesar in ni ga strah ne strmih klancev in ne naglodanih makadamskih poti.
Milan Žirovnik z Viča je pravi metuzalem slovenskega tekmovalnega kolesaistva, saj se kljub svojim 77 letom še vedno redno udeležuje vseh kolesarskih dirk rekreativ-cev. Zanimivo pa je, da je na kolo sedel šele pri šestdese-tih - ko je šel v pokoj.
»Na prvi dirki sem vozil kar z navadnim ženskim kolesom diamant. To je bilo tam leta 1977 v Dolu pri Domžalah. Boljšega kolesa tedaj še nisem imel, saj sem poprej v glavnem ]e smučal.« pravi kleni Vičan, ki mu je šport podaril tudi zdravje; vsaj že nekaj deset let namreč ni bil pri zdravniku.
Kar deset let je bil Milan Žirovnik republiSki in državni prvak v svoji starostni kategoriji, zadnja leta pa ga, kot pravi, premaguje slikar Makuc, ki je devet let mlajši. Oba sta namreč v najvišji slaroslni kategoriji.
»Zadnja leta sem marsikaj zanimivega doživel. Na svetovnem prvenstvu veteranov pred tremi leti, kjer so v glavnem tekmovali le odsluženi kolesarski veterani, sem bil denitno edini Slovenec. To je bilo svojevrstno doživetje. V Metliki predlansko pomlad pa nas je pralo, da je bila groza. mislil sem, da bom zmrznil. Podobno je bilo tudi pred dnevi, ko smo vozili v Trst. Toda brez kolesa ne morem. Vsak dan prevozim vsaj po šesldesel
kilometrov. Na kolesu se otresem vseh misli in se nadi-ham svežega zraka. Če le dva ali tri dni ne sedem na kolo, se mi zdi, da mi nekaj manjka, da sem nekaj zamudil. Najrarje vozim proč od prometa, v bližini goz-dov, zelenja, tam je tudi boljši zrak in tam se človek bolje počuti. Kar čudim se, da nisem že prej odkril vseh teh čarov kolesarjenja«
BRANKO VRHOVEC