Jaro Dolar NEDOKONČANA DISKUSIJA O PROTESTANTSKI KNJIGI Poseban otisak iz Vjesnika bibliotekara Hrvatske God. XXV/1 981.br. 1-4. ZAGREB, 1983. 495283 * K}/, 1 ' /->■/ / NEDOKONČANA DISKUSIJA O PROTESTANTSKI KNJIGI Jaro Dolar * Bilo je, ko smo se ravnatelji jugoslovanskih nacionalnih bibliotek kot gostje Nem¬ ške raziskovalne skupnosti (Deutsche Forschungsgemeinschaft) v udobnem avtobusu vozili po Nemčiji in si ogledovali nekatere posebno sodobno urejene knjižnice. Med vožnjo je beseda dala besedo in omenil sem Trubarjevo neomajno vero v moč knjige. Matko Rojnič, ki me je pozorno poslušal, je mojo preveliko vnemo nekoliko ohladil, češ da gre za protestantsko propagando, kakršno poznamo v agitaciji za marsikatero idejno ali versko gibanje. Žal diskusije nisva nadaljevala, Rojničeva opomba pa mi ni dala več miru in sklenil sem, da protestantskega, posebno Trubarjevega odnosa do knji¬ ge ne bom presojal “na pamet”, ampak da se bom z vprašanjem vendarle nekoliko po- bliže seznanil. Tako se imam Rojniču in njegovi skepsi zahvaliti, da me zanimanje za slovensko protestantsko knjigo ni več zapustilo. Čeprav je bilo o tem, posebno v zad¬ njih letih mnogo povedanega in zapisanega, je tu še gotovo mnogo stvari, ki bi jih bilo treba podrobneje raziskati, saj še mnogo virov čaka na objavo. Ce je tako na področju slovstvene zgodovine, so vrzeli na “čistem” knjižnem področju še mnogo večje. Dobro se sicer zavedam, da zgodovina knjige ne more biti isto kakor zgodovina literature, pre¬ pričan pa sem, da zgodovina knjige ni zgolj opis tvarine in gmotnih sredstev, ki obliku¬ jejo knjigo. Pri razpravljanju o zgodovini knjige, nikakor ne moremo iti mimo vsebine in miselnosti, ki je knjigo rodila. Vprašanja o bralcu in njegovih bralnih navadah, o idej¬ nih tokovih ter gmotnih odnosih, ki so pospeševali proizvodnjo knjige, prav gotovo ne morejo biti zgolj obrobne opombe pri obravnavanju vloge, ki jo je imela knjiga v zave¬ sti dobe in naroda. “De je le en sam Srednik vmei Bugom inu ludmi, ta Clovik Jezus Cristus (...) De je on sam ta pravi vissoki Farr.”^ - S temi besedami je Primož Trubar izredno jasno oz¬ načil eno osnovnih protestantskih načel. Kakor da bi družbeni nosilci novega odnosa do Boga vnesli na versko področje svoje trgovsko vodilo o izločanju posrednikov: tudi med Bogom in vernikom ne sme biti posrednika — katoliškega duhovnika, ampak si mora vsak sam poiskati pot do Boga.. Pri tem je najzanesljivejši kažipot Sveto pismo, v kate¬ rem je zapisana “živa beseda Božja”. Ta ideja in seveda misijonarska vnema ter pole- * Bibliotekarski savjetnik, ravnatelj u mirovini, Narodne in univerzitetne knjižnice u Ljubljani. ' P. Trubar, Cerkovna ordninga, /TUbingen 1564/, 50 b. 61 VJESNIK BIBLIOTEKARA HRVATSKE mična zagnanost “novovercev” (iz katoliškega vidika), ki izpričujejo “edino pravo staro vero” (iz protestantskega vidika), so tiste vzmeti, ki so sprožile nastanek literature pri nedržavnih narodih. S tem, da so dah slovenski protestantje našemu kmetu pa tudi meščanu Sveto pismo v njegovem jeziku v roke, so jima omogočili ta neposredni, skoro bi lahko rekli, nekontrolirani kontakt z Bogom. Prizadevanje protestantov za šolo in za branje torej ni zgolj propagandno geslo, ampak je vtkano v bistvo novega gibanja, saj je bila šola tista, ki je pripravljala nove bralce Biblije in drugih verskih knjig. Trubarje svojo skrb za šole izkazal tudi v Cerkovni ordnungi, kamor pravzaprav odstavek o šolah ne sodi. V posebnem poglavju “De povsod v meistih v tergih inu per Farah se imaio Latinske Nembske inu Slouuenske Šule gori narediti”^ govori najprej na sploh o potrebnosti šol: “Obena dežela, ne meisto ne Gmaina, ne mogo prež Šul, prež Šularieu in prež vučenih ludy biti...” To dokazuje s primeri iz posvetne in cerkvene zgodovine (“ty verny Božy ludy” in “ty Modri Ajdi”). Na te šole se potem vme še en¬ krat,^ ko natanko predpisuje, kako naj se tega lotijo po župnijah (“Raven tiga en vsaki Pridigar inu Farmošter ima tudi per suie Farry eniga Šulmojstra oli Mežnaria imeiti inu deržati...” Sicer pa potrebuje Trubar šolarje tudi v cerkvi, kjer morajo ob raznih prilož¬ nostih vpričo odraslih odgovarjati na vprašanja iz katekizma. Obe mesti sta Francetu Kidriču/* ki je natanko raziskoval vzorce za Trubarjev cerkveni red, delali precej težav, ker ni našel predloge. Moral bi namreč iskati drugje, namreč v Luthrovi brošuri Občinskim možem vseh mest nemške dežele, da bi ustanav¬ ljali in vzdrževali krščanske šole 3 * * * 7 Tu se Luther prav tako, kakor pozneje Trubar, skli¬ cuje na pogane (“Vnd hie bieten vns die heyden grossen trotz vnd schmach...”) ^ Prav ■tako kakor Trubar govori o “hlapčičih in dekelcah” (kneblin vnd meydelin”). Tudi nekatere besedne zveze pričajo, da se je Trubar Luthrovega dela vsaj spominjal in, kot je bila že njegova navada, po svoje izrazil ter prilagodil na slovenske razmere. V katalo¬ gih knjižnice kranjskih deželnih stanov tega dela sicer nisem mogel zaslediti - razen če je skrito pod navedbo “dve Luthrovi knjižici” (“zwei Lutherbiichlein”)7 Sicer pa je seznam Trubarjevih knjig, ki so bile (s pismom 19 . marca 1569 ) osnova za to knjižnico izgubljen.^ Trubar s ponosom pravi, da slovenski kmetje in celo žene (tujega, nemškega rodu!) y po gradovih bero slovenske knjige. Danes bo najbrž težko ugotoviti do katere mere je 3 Trubar, 1. c., 78a — 79a. 3 Trubar, l.c. lOOa, lOOb. Fr. Kidrič, Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrhundert, Heidel¬ berg 1919. Slavica 1, str. 115. 3 M. Luther, An die Radherrn aller stedte deutsches lands, das sie Christliche schulen auf- frichten und halten sollen, Wittemberg 1803. (Po xerox kopiji.) ** Luther, 1. c. Dij. 7 Državni arhiv Slovenije. Stanovski arhiv, fasc. 54/7. 3 Th. Elze, Primus Trubers Briefe, Tiibingen 1897. 215—te Publication des Litterarischen Vereins in Stuttgart, str. 476. ^ P. Trubar, Svetiga pavla lystuvi... V Tibingi 1567, str. A3a. 62 J. DOLAR, NEDOKONČANA DISKUSIJA O PROTESTANTSKI KNJIGI bilo branje med slovenskimi kmeti razširjeno. Precejšnje naklade slovenskih knjig v pro¬ testantizmu in v prvih letih rekatolizacije bi kazale, daje moralo biti kar precej bralcev, vsekakor več, kakor so doslej poudarjali. Literarno gluha doba, ko od 1615 do 1672 ni izšla nobena slovenska knjiga, je prav gotovo zadala slovenskemu branju uničujoč udarec. V tem so bili Nemci, ki jih je tridesetletna vojna mnogo težje prizadela kakor Slovence, srečnejši, saj so imeli kljub strahotam vojne v teh letih dovolj branja na voljo. O povezanosti branja s protestantizmom priča zelo zgovoren dokument. 16. fe¬ bruarja 1752, torej stoletje in pol po izidu zadnje slovenske protestantske knjige, je predlagal sekovški škof Finian, da je treba šole na deželi zapreti, “ker je umetnost branja in pisanja skoro edini vir, iz katerega vsesavajo kmetje strup in ker nimajo do¬ volj razsodnosti trdovratno pri njem vztrajajo, zaradi česar branja neuko slovensko in kranjsko ljudstvo vneto ohranja katoliško vero.”*® Zanimivo je, da se s podobno mislijo — nekoliko bolj sodobno izraženo - sreču¬ jemo še enkrat stoletje in pol pozneje, ko Anton Mahnič v članku “Bralna manija in nje nevarnost”** pravi: “Ako damo tedaj kmetu knjigo v roko, izročimo mu posel, da sam določuje pomen besedi in njih nauk tj. postavimo ga učenika samemu sebi. To mo¬ ra obuditi v njem zavest neodvisnosti, in v oni meri, v kateri se ta zavest utrjuje, mora pojemati čut odvisnosti od tuje avktoritete: ako sam določujem, kako misliti kaj je res in prav, ni treba da me drugi poučujejo!” In dalje: “In branje se zdi, je mogočno sredstvo, s katerim se ima velika množica speljati od pokorščine do cerkvene in posvet¬ ne oblasti ter dozoriti za revolucijo.” Zato se Mahnič zavzema za živo besedo, ki je branje ne more in ne sme nadomestiti. Bistvo problema je izraženo v stavku: “Ljudstvo bere, a ljudstvo tudi razlaga in misli po svoje, in gorje nam, ko bi morali prej ali slej za¬ paziti, da ljudstvo vže davno ne misli in čuti z nami.” Čeprav so te misli zapisane šele leta 1896 nam izredno jasno izražajo razpolože¬ nje katoliške duhovščine v času, ko so prihajale slovenske protestantske knjige med ljudi. Ta razlika med katoliškim in protestanstskim odnosom do knjige — v tistem času! - je seveda splošna, lahko bi rekli evropska. (Ob tem moram opozoriti, da s to primerjavo nikakor nisem hotel zmanjšati vloge, ki jo je imela pozneja posebno nižja duhovščina za izdajanje slovenskih knjig, saj se zavedam, da je Mohorjeva družba (ponovno?), vse¬ kakor pa z neverjetnim uspehom naučila Slovence brati.) Zavedati pa se moramo, da je med slovenskim in evropskim protestantizmom precejšnja razlika. Ne gre samo za sodbo o kmečkih uporah — Trubar ne uporablja grobih besed kakor Luther, ampak bolj svetuje, kot obsoja. Precejšnja in za slovenski protestantizem značilna je razlika glede odnosa do Turkov. Med Slovenci bi Trubar kaj malo opravil, če bi krščanskim ujetnikom svetoval, naj ne skušajo pobegniti. Tudi Trubar sodi, da so Turki božja kazen zaradi naših grehov, predvsem pa zaradi papeštva. A pri tem se povzpne do za tistčas nezaslišano moderne sodbe, ko pravi, da bi s knjigo mnogo prej dosegli mir s Turki P. Dedič, Besitz und Beschaffung evangelischen Schrifttums in Steieimark und Kamten in der Zeit des Kryptoprotestantismus. Zeitschrift fiir Kirchengeschichte, 3,Folge IX, 1939,Bd. LVIII, str. 488-489. Rimski Katolik 1896, str. 96 in 98. 63 VJESNIK BIBLIOTEKARA HRVATSKE kot s kopji in puškami (“daurch sie vom Tiirken mehrem freden den mit iren spuessen (spiessen) und biichsen erlangen werden”).^ Kakor je ta misel naivna in temelji na Trubarjevi in slovenskih protestantov neo¬ majni veri v moč “Božje besede” v Svetom pismu, je morala biti za kralja Maksimili¬ jana dovolj zanimiva, saj je obljubljala uspešno pomoč njegovi politiki in zagotavljala mir na mejah. Tej misli se imajo zahvaliti mnoge slovenske, predvsem pa hrvatsko— —srbske knjige, ki so jih podprli ne le nemški fevdalci ampak tudi - in to prav krepko - nemška mesta,^ ki jih je poleg verske vneme spodbujal tudi strah pred Turki. O zaprekah, ki bi jih morale premagati te knjige na poti v Turčijo, bi bilo tre¬ ba posebej spregovoriti. Toda to je že predmet druge raziskave. Trubarjeva skrb za hrvatsko—srbsko jezikovno področje, njegova uspešna pro¬ paganda med dejavniki, od katerih je bilo mogoče pričakovati gmotno pomoč za tisk, vse to so momenti, ki povezujejo naše narode že v 16. stoletju. Es war sicher nicht nur der Missionseifer der slowenischen Lutheranhanger, der den Slovvenen die ersten gedruckten Biicher schenkte. Trubar selbst formulierte einen der Grundsatze des Protestantismus, in dem er beteuerte, es gabe “nur einen Vermittler zwischen Gott und den Menschen, den Menschen Jesus Christus” ... nur er sei “der echte Hohepriester”. Folgerichtig forderte er nicht nur deutsche sondem auch slowenische Schulen, um dem gemeinen Mann den Weg zum “wahren Worte Gottes” zu ermoglichen. Sein Glaube an die Macht des Buches war so fest, dass er den Frieden anstat “mit Biichsen und Spiessen” mit Biichern erreichen wollte. Diesem Gedanken von einer evangelischen Mis- sion unter den Tiirken hat man die von deutschen Stadten unterstiitzten Ubersetzungen der Trubarschen Werke ins Kroatische zu verdanken. Nach der Gegenreformation erlahmte der von Trubar geriihmte Leseeifer der Slo- wenen, denn zvvischen 1615 und 1672 erschien kein einziges slovvenisches Buch. Im Ja- hre 1752 konnte der Seckauer Bischof Finian mit Genugtuung feststellen, dass “das des Lesens unkundige vvindische und krainerische Volk den katholischen Glauben eifrig bewahre”. Dieses Misstrauen dem Lesen gegeniiber hielt sich bei einem Teil der katho¬ lischen Geistlichkeit bis in die neuere Zeit (Mahnič’s Abhandlung iiber die Lesemanie im Jahre 1896!) 12 Elze, 1. c. str. 83 in z isto formulacijo str. 92. 13 G. Stoki, Die deutsch-slavische Siidostgrenze im 16. Jahrhundert, Breslau 1940. Schiften des Osteuropa-instituts zu Breslau. Neue Reihe, Hft. 12. str. 259-278. Zusammenfassung LESER DES PROTESTANTISCHEN BUCHES Jaro Dolar 64 Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani 495283