Januš Golec: Dvojni recept. Pred več desetletji s-o tvorili v Podčetrtku pri Nikoli Staroveškem stalno omizje: g. župnik, zdravnik, lekarnar in kovač, ki je bii obenem zelo iskan živinozdravnik. Gospodje so kartali pri dobri 'kapljici, obravnavali dnevne dogodke ter se kot dobri prijatelji opiikavali eden ob drugega. Prava reva med omenjeno četvorico je bil zdravnik. Rodom je bil iz Tirols-ke in je komaj ter komaj lomil slovenščino, da jo je morda razumel na pol vsak deseti. Kot zdravnik ni bil bogznaj ikaj, s-o ga pač zvali na pomoe v skrajni sili, ker drugega ni bilo v tamošnjem okolišu. Posebna težava pA njem je bilo jezikovno vprašanje. Tolikokrat ni razumel bolnika, o čein mu toži in je predpisoval večkrat povsein krive recepte. Pri omizju je imel glavno besedo zgovorni g. župnik, ki je koval v deveta nebesa zasluge fcovača. Kovač se je sicer učil živinozdravilstva, vendar ni študiral niti eno stotinko tega, kar g. zdravnik, a ljudje dnevno oblegajo njegovo kovačnico ter ga kličejo po dnevu in v nočl na dom. Zdravnik se izgovarja, da ne razume bolnikovih teženj; mar li krava, vol, 'konj itd. niso neme živali, ikovač pogodi pravo — zdravnik pri — človeku krivo! Če bi se lotil zdravnik živinskega padarstva, bi ne premogel celi podčetrte3ki okoliš nobenega repa več! Človek mora biti pač rojen za ikak poklic, potem tudi ndiaj zna ter zmore, sicer ostane celo življenje mazač in kfretar! Take in podobne puščice je streljal g. župnik v zdravnika, ki na srečo ni bil zamerljiv. Župnikove zbadljivke je zavračal z edinim izgovorom: »Vsak izpolnuje dolžnosti svojega stanu po svoje. Človek je človek; žival pa žival. Ako zapacka kovač živiuče, pokličejo mesarja; če jaz bolnika — grobarja!« Župnika je dražil vedno isti odgovor na vse mogoče očitke. V eni takih razdraženosti je zabrusil dohtarju: »Če bi ti lečil nemo živino, kakor hvala Bogu vrši ta posel kovač, bi ne imeli dovolj posla samo vsi tukajšnji mesarji, še ..onjederec ali šintar bi obogatel!« Niti primera z mesarjem in šintarjem ni izravnovesila dobrega Tirolca, saj je prenesel pri prijateljski mizi cele pesti najljutejšega šnofanca. Le kadar so je poslavljal v noči od svojih dragih pred krčmo, jc bil več•krat mnenja? »Še me bo ie kateri od vas potreboval ter klical v sili na pomoč, čeprav me imate za mesarja, šintarja in grobarja!« Zgodilo se je, da je strosila zima kovača in je moral z visoko vrocino v postcljo. Za obolenje tako važne osebnosti, 'kakor je bil svojčas v trgu priznan živinozdravnik ali »kuršmid«, je seve med prvimi zvedel g. župnik. Obiskal je bolnega prijatelja, iki je sam priznal, da je njegovo zdravstveno stanje opasno in bo moral po nasvet ik dohtarju. Fajmošter je tolažil bolnika in rnu zagotovil, da bo napodil sam osebno k njemu zdravnika. Samo eno prošnjo ima: Naj se napravi kovač mutastega. Karkoli ga bo vprašal padar, na vse r.aj molči liki nema živina. Bolnik bo videl, da si v tem slučaju dohtar ne bo znal pomagati in bo dokazal, da za živinozdiavnika sploh ne bi bil. Za slučaj pa, da bi se motovilasti Tirolec le izmotal iz mutaste zagate, plača on, župnik, prijateljem vedro vina in dohtavja ne bo več pikal ter dražil. Raca na vodi! Zdravnik je pribrzel h ikovaču in ga napadel z vsemi vprašanji, katerim je bil gladko ikos v nemški matei-inščini. Bolnik ni odgovoril r.e z da in ne z ne! Nemo je buljil v strop ia se delal, ikakor bi bil vsled napiia neznane bolezni ob glas ter sluh. Zdravnik se ga je lotil z vročinomercni, kateri je pokazal blizu 39". Prekljukal ga je po prsah, po hrbtu in po trebuhu., skiniava. z glavo, sedel k mizi in napisal dva recepta. Eden recept je položil na mizo, drugega jo zalepil v kuverto in paklical ikovačevo ženo, kateri je zabičal: »V lekarni boste dobili na prvi recept praške. Mož naj vzame trikrat na dan po enega in naj ostane lepo pokrit v postelji. Če pa do jutri zvečer vročina nc hl padla, ali se celo dvignila, ni potreba pošiljati po mene. Odprite kuverto, tamkaj so natan.no zabeležena vsa nadaljna postopanja z mutastim bolniko-m.« Komaj je bil padar sfcozi vrata, je hotel zvedeti tudi kovač: ikako in fcaj jc naročil zdravnik. Po zaslišanju ženske je bil poklican fajmošter, da prečitLa skupno, zakaj se je poslužil dohtar brez posebnega tuhtanja dveh receptov in kaj vsebuje zakuvertani. Že radovednost je tiščala kovaču vročino navzdol. Kar sedel je na posteljo, ko je vstopil g. župnik in odprl skrivnostni recept, fci se j-e glasil: »Kdorkoli bo odprl kuverto in potegnil iz nje recept, naj ga dobro prečita. Kecept in ravnanje po njem ima pomen le tedaj, če bi bolnikova temperatura mesto padla — narasla. V tem zadnjem slučaju pokličite najprej mesarja. Že bo še ta zvrgel bolnika, šintarja ali grobarja, da ne boste imeli mrhovine v hiši!« Bolnik in fajmošter sta se smejala na ves glas. Tolikanj globoko zamišljene ugotovitve bolezni bi ne bil prisodil podčetrtečkemu padarju nikdo, ki je imel z njim kedaj opravka. Nerodni Tirolec le ni bil na pameti tako šepast, fcakor ga je gledalo stalno omizje pri Staroveškem. Kovač je bil kot nema žival vsled temeljitega prepoznanja vročinskega obolenja zdrav že drugo jutro, Na večer drugega dne ni bilo treba klicati ne — mesarja, ne šintarja ali grobarja, pač pa jc zval g. župni'k zdravniku v zadoščenje 56 litrov vina! Podčetrtečki dohtar je žel radi beležke dvojnega recepta popolno priznanje v svoji strokl in večkrat celo slavo \i župnikovih ust.