ČEBELE SAMOTARKE
(Helmut Hintermeier - Deutsches Bienen Journal 6/99)
Marjan Debelak
Od leta 1972 potekajo v nemškem inštitutu (za genetiko rastlin) raziskave o možnostih množične vzreje čebel samotark vrste Osmia rufa - rdeče dišavke za opraševanje rastlin. Rezultati so bili izvrstni.
Predvsem izstopajo posebne lastnosti teh čebel: prilagodljivost, nezahtevnost, celoletna uporabnost za opraševanje, ker lahko kokone hranimo ohlajene in končno tudi zaradi enostavnih postopkov vzreje.
Število osebkov teh čebel lahko poljubno uravnavamo z dodajanjem ali odvzemanjem osebkov, ki prenočujejo v cevkah, oziroma to delamo s kokoni. Te čebele se hitro privadijo na omejen prostor, v katerem lahko letajo. Prenesejo razmeroma visoko temperaturo in vlago. Pomembna je tudi ugotovitev, da te čebele v takih prostorih živijo približno 14 dni dlje kot na prostosti. V slabo jim štejejo lastnost, da se ne bojijo in se pogosto vsedajo na obleko oseb, ki se zadržujejo v prostoru (rastlinjaku) ter tako skupaj z njimi nezaželeno zapuščajo prostor. Razmnožujejo jih v praznih čebeljih panjih. Kokone čebel samotark zbirajo vsako leto pozno jeseni in jih hranijo v skladiščih pri temperaturi od 0 do 3 °C.
Podatki o gojenju rdečih dišavk - Osmia rufa.
Do enega leta lahko hranimo njihove kokone pri temp. Od 0 do 3 °C. Koristne so za opraševanje številnih kulturnih rastlin (ogrščica,	Čmrljak na CCS.
Samček rdeče dišavke se na cvetovih le hrani, ne nabira pa medičino ali pelod za potrebe zaroda.
Avtor fotografij: dr. Andrej Gogala
jagode, jablane...) na prostem in v rastlinjakih, v katerih navadne čebele in čmrlji niso dovolj učinkoviti.
Za gnezdenje in zatočišče uporabljajo trs, papirne cevke, les z luknjami premera 6-10 mm in dolžine 10-15 cm. Rade imajo škatle s približno 1 cm veliko odprtino, ki jo uporablja več samičk. Za zavetje pred vlago in vetrom uporabijo plošče valovite lepenke na suhem, nekoliko zakritem prostoru. Zelo dober je prazen čebelji panj.
Za svoj gradbeni material uporablja Osmia rufa neo-nesnaženo vlažno ilovnato zemljo. Zadošča pladenj take zemlje, ki jo večkrat navlažimo in postavimo na tla poleg gnezdišča.
Kokone uporabimo tedaj, ko zacveti naša oprašitve potrebna rastlina. Kokone ali izležene čebele prinesemo v škatlici od vžigalic in jih postavimo v bližino materiala za gnezdenje. Navadno se izleže približno polovica čebel že prvi teden. V naravi izletavajo od aprila do junija. Ta čas lahko podaljšamo v november, če uporabimo hladno shranjevanje kokonov.
Kako uredimo gnezdišča za čebele samotarke?
Za »domačo uporabo« in opazovalne namene je ureditev gnezdišča zelo preprosta. Namestimo ga lahko na najmanjšem prostoru (balkonu ...) in tudi sredi mesta. Tudi uspeh je veliko bolj zanesljiv in hitrejši kot na primer pri ukvarjanju s precej bolj zahtevnimi čmrlji. Gnezdišče postavimo na zavetno in pred dežjem za varovano mesto. Uživali bomo pri opazovanju življenja in delovanja teh simpatičnih sorodnic naših »pravih« čebel, ki so povrh vsega še popolnoma nenevarne.
Cevke za gnezdenje čebel samotark
Cevke iz bambusa ali drugih podobnih materialov, premera 3-10 mm združimo v poljuben snop in položimo na ravno podlago. Cevke naj bodo vedno položene z majhnim nagibom navzgor! Cevke morajo biti na eni strani zaprte. V cevkah iz prozornega materiala (steklo ...) lahko opazujemo dogajanja, vendar jih samotar ke manj rade uporabijo.
Samička samotarke - rdeče dišavke - z ilovico zapira gnezdo v umetno izvrtanem rovu v lesu, da je zarod varno spravljen skupaj z zalogo hrane.
Lesene kloce iz trdega lesa (da se ne skrči pri vlagi) navrtamo z luknjami 3-10 mm poševno navzgor v dolžini 3-10 cm. Kombinacija različnih velikosti lukenj omogoča naselitev različnih vrst čebel samotark. Večina samotark gnezdi v cevkah premera 2-6 mm. Predlagajo: 35 %-2 mm, 25 %-3 mm, 20 %-4 mm, 20 %-6 mm.
Za poznejše opazovanje dogajanja v cevki lahko izvrtani les vzdolžno prežagamo prek izvrtanine in nato znova sestavimo z večjo polovico žleba spodaj.
Za samotarke, ki gnezdijo v zidovih, pripravimo gnezdišča z ustreznimi luknjami v kvadrih lahkega betona, žgane opeke ali v številnih drugih materialih iz naravnega in umetnega kamna ter podobnega gradiva.
Gnezdišča moramo pustiti zunaj tudi čez zimo, da se v topleših prostorih insekti ne bi predčasno izlegli in propadli.
* * *
Naša Sekcija ljubiteljev in rejcev čmrljev, ki jo vodi prof. dr. Janez Grad v okviru komisije za tehnologijo pri ČZS, ima poleg čmrljev v svojem programu tudi preučevanje in ohranjanje čebel samotark. Doslej se z njimi v sekciji nismo posebej poglobljeno ukvarjali. Prednost smo dali čmrljem. Odslej pa bomo z novo pridobitvijo, vrtnim paviljonom v parku Čebelarskega sentra, ki ga bomo uporabljali za preučevanje in prikazovanje čmrljev in čebel samotark, dali primeren poudarek tudi samotarkam.
Paviljon so z izjemnim razumevanjem za dejavnost naše sekcije Čebelarskemu centru na Brdu pri Lukovici podarili čebelarji Zg. Savinjske doline s predsednikom g. Markom Purnatomna čelu, za kar se jim iskreno zahvaljujemo!
Več o delu Sekcije in prispevkih številnih »čmrljarjev« in čebelarjev za zgraditev paviljona in ureditev neposredne okolice pa v posebnem poročilu, ki ga pripravlja dr. Janez Grad za eno od prihodnjih številk našega glasila.