2019, letnik 12. št. 44 KOLOFON: Založnik: SKD Istra Pula, Držiceva 2, 52100 Pula, Hrvatska Ime publikacije: Mavrica 2019, letnik 12, št. 44 Urednica: Maja Tatkovic Diklic Uredniški odbor: Klaudija Velimirovic, Danica Avbelj, Danica Bojkovic, Mirjam Pram Lektoriranje slovenskega jezika: Mateja Klemencic Oblikovanje in graficna priprava: Aiko, Maja Cerjak s.p. Tisk: Tiskara Nova Fotografija na naslovnici: Primicova Julija Fotografija na zadnji strani: Pomlad Naklada: 300 izvodov Mavrica je glasilo društev: SKD Istra Pula SKD Oljka Porec SKD Ajda Umag Uradne ure Skd Istra Pula: Uradni dnevi: 10.00 – 12.00 razen ob cetrtkih: 16.00 - 18.00 Facebook ime: Skd Istra Pulj Spletna stran: www.skdistra.hr Prispevke za Mavrico pošljite na: slovenci@skdistra.hr Glasilo sofinancirajo: Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, Savjet Republike Hrvatske za nacionalne manjine, Mesto Pula Fotografije: Ce ni drugace navedeno so fotografije last Skd Istra Pula, ostalih slovenskih društev v Istri, Fotolie, Slovenske turisticne organizacije in drugih internetnih virov. Pomlad je zopet potrkala na naša vrata. Vonj pomladi nam že napoveduje to-plejše dneve, kljub temu pa boste v tej Mavrici lahko prebrali, kaj smo poce­li med zimo. Že tradicionalna božicna glasbena dogodka, Adventni venec in Božicni koncert Encijana, sta znova pokazala, zakaj sta postala tradicionalna. Navdušujeta tako pevce in glasbenike kot publiko. 8. februarja Slovenci praznujejo kulturni praznik. Preberite, kako smo ga obe­ležili v Istri, in spoznajte zgodbo o Prešernovi muzi, Primicevi Juliji, ki še vedno buri duhove – saj veste, malo romantike ni nikoli odvec. Ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine v Pulju so obeležili gregorjevo, ki je po ljudskem izrocilu dan, ko se pticki ženijo oz. zacetek pomladi. V tej Mavrici najdete tudi clanek o Slovencih v Pulju v preteklosti, popeljemo pa vas še v Belo krajino, da skupaj z nami podoživite naš izlet. V Beli krajini smo poskusili tradicionalno jed, ki se imenuje belokranjska pogaca, in priskrbeli recept še za vas. Naj zadiši tudi v vaših domovih. S svežino pomladi je cas za svežino telesa ter cišcenje in razstrupljanje. Pisali smo o zdravem življenju in superživilih, vi pa poskrbite, da jih boste to pomlad uživali cim vec. Še nekaj sprehodov v naravi in bo že poletje. Do naslednje Mavrice, Maja Tatkovic Diklic, urednica k kazalo 04 Dogodki v društvu 4 Glasbeni adventni venec je postal tradicija 6 O pomenu adventa in adventnega venca 7 Sugestivne note za praznicno ugodje 09 Slovenski kulturni praznik 9 Praznovanje kulturnega praznika v znaku sodelovanja 11 Prešernov dan 2019 v Umagu 13 Julija Primicova - Prešernova muza 17 Govorimo slovensko 17 Gregorjevo - ko se pticki ženijo 18 Pticki se ženijo 20 Na sledeh slovencev v Pulju v prejšnjih casih 21 Izlet 21 Izlet v Belo krajino 24 Poezija 24 Iz pesniške zbirke Marijane Martincic "Simfonija života" 25 Zdravo življenje 25 Superživila 27 Dogodki v mestu Klaudija Velimirovic lasbeni adventni venec je postal tradicija Petje ob adventnem vencu v središcu mesta se je dobro uveljavilo, saj je blio to dogajanje že tretje leto zapored. Za postavitev adventnega venca po­skrbijo clanice našega društva. Veli­ko kovinsko ogrodje, katerega izde­lavo je narocilo naše društvo, vsako leto opletejo s smrekovimi vejicami in okrasijo s tradicionalnimi okraski. Zaznamujejo ga štiri steklene sve-ce, posebno narejene za ta namen, ki svetijo s pomocjo žarnic. Vsako adventno nedeljo nekdo iz mestne uprave prižge po eno dodatno sve-co, ob tem pa se vrsti program ene­ga izmed zborov manjšin. Ta pobuda našega društva je prejela veliko pohval, saj smo s tem uvedli Za tiste, ki še ne vedo, naj omeni-mo, da se je pred tremi leti na po­budo našega društva, konkretno z idejo predsednice Danice Avbelj, v adventnem casu postavil adventni venec v samem središcu mesta in sicer na fontani na križišcu Ciscutti­jeve in Flanaticke ulice. Po zamisli naj bi se ob vencu vsako adventno nedeljo pele tradicionalne božic­ne in druge sakralne skladbe, ki bi mešcanom pricarale predpraznic­no vzdušje. Zato se je adventnega venca oprijelo ime glasbeni adven­tni venec. nekaj novega in obogatili vsebino decembrskega dogajanja v našem mestu. Tajnica društva, Kristina Slana Cerne, je na naši spletni stra­ni po dogajanju na prvo adventno nedeljo lanskega leta zapisala: Advent 2018 v Pulju se je zacel v nedeljo, 2. decembra, z glasbenim programom pevskega zbora En-cijan iz SKD Istra pod umetniškim vodstvom zborovodkinje Ine Cero­vecki, in sicer v Flanaticki ulici pri Müllerju. Svecanosti prve adven­tne nedelje so se udeležili župnik puljske katedrale, pater Rikardo Lekaj, ki je blagoslovil adventni venec, namestnica župana mesta Pulj, gospa Elena Puh Belci, ki je za mešcane Pulja pripravila svecani govor in prižgala prvo adventno sveco, ter predsednica Slovenske­ga kulturnega društva Istra, gospa Danica Avbelj, ki je v svojem go-voru poudarila pomen adventa za krepitev miru, prijateljstva in lju­bezni med ljudmi. Pevci Encijana so za publiko pripravili izvedbo treh skladb, in sicer Sveta noc, Glo­ria in Gaudette. Ob vencu so nastopili še mešana cerkvena pevska skupina albanske manjšine, zbor KUD-a Matko Brajša Rašan, ki je zastopal vecinski na-rod, ter na zadnjo adventno nede­ljo zbor italijanske manjšine. Program se zacenja vsakic ob 10. uri, zato pozivamo naše clane, da se dogajanja udeležujejo, saj se pripravlja zato, da bi se obcinstvu prica­ralo predpraznicno razpoloženje in mogoce vzbudilo spomine na case, ko smo živeli v naši prvi domovini. Povzeto iz govora predsednice društva na prvo adventno nedeljo 2018 Adventus pomeni prihod, praznovanje adventa ima poseben pomen pricakova­nja Kristusovega rojstva. Okrogla oblika venca po­meni popolnost in vecnost, podobno prikazujejo tudi zimzelene veje - življenje. pomenu adventa in adventnega venca Štiri svece imajo posebno simboliko, ki jo razlagajo na vec nacinov: - predstavljajo štiri strani neba: sever, jug, vzhod, zahod, - predstavljajo clovekovo življenje: ob rojstvu prižgana sveca se s casom manjša, kar govori o tem, da smo vedno bližje zadnjemu dejanju življenja in nas spominja na tuzemsko minljivost. Zanimive so tudi druge razlage pomena adventnih svec: prva naj bi sim-bolizirala pricakovanje ali upanje, druga sveca mir, tretja sveca naj bi bila simbol veselja, cetrta sveca pa ljubezni. Adventni venec zbere družino ob mizi, kar v današnjem casu, ko življenje preživljamo v mrzlicni naglici, predstavlja vzpodbudo k medsebojnemu zbliževanju. O nastanku obicaja postavljanja adventnega venca je zapisano, da seže v prvo polovico 19. stoletja, ceprav je posebno vzdušje adventnega casa, ki so ga praznovali katolicani, veliko starejše. Adventni venec je nastal v Nemciji; leta 1839 ga je prvic postavil evange­licanski duhovnik za otroke v sirotišnici. Tako jim je hotel pricarati veselje in upanje. V slovenske kraje se je ta obicaj prenesel šele v prvi polovici dvajsetega stoletja. Zdi se, da simboliki adventnega venca v današnjem casu v naši Istri lahko dodamo še eno simboliko, in sicer da živimo v sožitju ne glede na poreklo, vero ali nacionalnost. Smo torej kot venec, ko sklenemo roke v sožitju. 7 Klaudija Velimirovic ugestivne note za praznicno ugodje Pod tem naslovom je regionalni dnevnik Glas Istre objavil fotografijo in clanek o tradicionalnem božicnem koncertu našega zbora Encijan, ki se je odvijal 21. decembra v cerkvi Sv. Franciška v Pulju. To je bil prvi celovecerni koncert pod vodstvom nove dirigentke Ine Cerovecki, ki je vodenje zbora prev­zela 13. sepembra 2018. V dobrih treh mesecih je z zborom pripra­vila kar nekaj novih skladb, ki so bile uvršcene v program poleg že usvojenih uspešnic. Veliko skladb, ki jih je zbor zapel na tem koncertu, je bilo znanih sakralnih pesmi, kot so tradicionalna švedska pesem Gaudette, Glej, zvezdice božje, O, pastirji, cudo novo, Gloria. Najbolj Zbor Encijan je znova navdušil publiko sta se publike dotaknili skladbi, ki sta izvabili poseben aplavz, Sveta noc in Ave Maria. Z njima je zbor ustvaril vzdušje, ki ga je novinarka Vesna Begic kasneje poimenovala kot praznicno ugodje, zbor pa oce­nila kot »zelo dober zbor«. Prvi del koncerta se je zakljucil s tocko glasbenega ansambla Aqua Vitae, ki ga sestavljajo glasbeniki, ki sicer spremljajo zbor Encijan. Predstavil se je z odlicno izvedeno kompozicijo Nocturno. Ansamblu sestavljajo Alen Belullo na kitari, Tomo Divic na bas kitari, Srecko Savretic na violini in pianistka Ema Ulemek, ki je tudi korepetitorica zbora. V drugem delu programa je kot gost vecera nastopil ženski cerkve­ni zbor Sv. Vital iz Ritošinega Briga pod vodstvom Antonelle Picinic, ki deluje že 15 let z istim, obsežnim številom clanov. Glede na povprec­no starost clanov je to mlad zbor, ki vkljucuje nekaj osnovnošolskih otrok, kar je tudi eden izmed razlo-gov za obstoj zbora v tako dolgem casovnem obdobju. Nabor pesmi, ki jih negujejo, ima pretežno du­hovni karakter. Program je povezoval predsednik zbora Branko Velimirovic. Zvesta publika, ki naš zbor Encijan na koncertih spremlja že dlje casa, je tudi tokrat napolnila cerkev kljub precej hladnemu zimskem veceru, za kar se je voditelj programa prisotnim posebno zahvalil in jih že vnaprej povabil na naslednji božicni koncert, torej drugo leto. Prav zaradi te zveste publike, ki je zboru tako pomembna, je njen odziv pevcem edina prava nagrada za neutrudno delo in veliko ur prostega casa, ki ga posvecajo vajam. Cuti se odlocnost, da si s predanim delom zbor tudi v bodoce zasluži pozornost zveste publike in novih obiskovalcev ter pozitiven odmev svojih nastopov širše. 9 Klaudija Velimirovic p raznovanje kulturnega praznika v znaku sodelovanja Letošnji Prešernov dan smo obeležili z dvema dogodko-ma. Na sam kulturni praznik, 8. februarja, je proslavo organiziralo Slovensko kul­turno društvo Oljka iz Po­reca. Že nekaj let se namrec v Koordinaciji slovenskih društev v Istri dogovarjamo o kraju skupnega praznova­nja, oziroma katero od šestih društev bo organizator sku­pne kulturne prireditve. V Porecu je nastopil gostujoci moš­ki zbor Pivka iz Pivke, ki je izvedel zanimiv program v dveh delih. Po prvem delu programa so clanice naše dramske sekcije, Antonija Bu­bic, Danica Avbelj, Damijana Pez­dirc, Klaudija Velimirovic, Štefanija Sliško in Vida Srdoc, recitirale Pre­šernove pesmi. Sledil je drugi del programa, kjer so se pevci gostu­jocega zbora izredno izkazali in z nekaterimi izvedbami izvabili nav­dušen aplavz poslušalcev. Pred nekaj leti vzpostavljeno so-delovanje med knjižnicama iz Ce-lja in Pulja se že tradicionalno nadaljuje. V pocastitev Prešernovega dne, slovenskega kulturnega praznika in ob 170-letnici smrti dr. Franceta Pre­šerna, je bila v puljski Mestni knjižnici in citalnici na ogled postavljena priložnostna razstava, ki jo sestavlja 17 upodobitev pesnika, izbranih in prirejenoh v celjski knjižnici. Pobudnik je bil strokovni delavec Srecko Ma­cek iz knjižnice Celje, ki je zelo zaslužen tudi za sodelovanje med obema knjižnicama. Na otvoritvi razstave 15. februarja je nastopil naš zbor Encijan pod vod­stvom dirigentke Ine Cerovecki, ki je zapel dve pesmi, in sicer Falling in Love with You v angleškem jeziku in slovensko Nocoj pa, oh, nocoj. Glasbeni ansambel Aqua vita, ki sicer spremlja tudi naš zbor, se je na prireditvi predstavil s samostoj-no tocko. Izredni glasbeniki, Alen Belullo na kitari, Tomo Divic na bas kitari, Srecko Savretic na violini in Ema Ulemek na klavirju, so cudo­vito zaigrali skladbo Nocturno Oli­verja Dragojevica. Clanice dramske sekcije našega društva, Danica Avbelj, Damijana Pezdirc, Antonija Bubic, Štefanija Sliško in Klaudija Velimirovic, so recitirale Prešer­nove pesmi, nekatere med njimi, zaradi bolje razumljivosti publiki, prevedene v hrvašcino. Vsekakor velja poudariti, da nas takšna sodelovanja bogatijo, nam prinašajo odmevnost in prispevajo k cim boljši seznanitvi okolja z na­šim delovanjem. 10 11 rešernov dan 2019 Danica Bojkovic v Umagu Letos smo Prešernov dan obeležili z literarnim vece­rom z znano slovensko pisa­teljico in prevajalko Polono Glavan, in sicer 9. februarja 2019 ob 18. uri v Mestni knjižnici Umag. Moderatorja sta bila Irena Urbic iz Foru-ma Tomizza Koper in Neven Ušumovic, direktor Mestne knjižnice Umag. Dogodek je odprla predsednica SKD Ajda Umag, Danica Bojkovic, ki je pozdravila vse prisotne in predstavila ŽPZ Ajda. Zbor je zapel Prešernovo Luna sije in narodno Pod rožnato planino. Proslavo ob najvecjem slovenskem kulturnem prazniku so popestrili tudi ucenci dopolnilnega pouka slovenske­ga jezika pod vodstvom uciteljice Vide Srdoc. Najprej nam je ucenka Tamara Grmaca predstavila To cu­dovito pokrajino Franja Francica, potem sta Lara Vukovic in Neela Pancic doživeto interpretirali pe­smi Španska vas in Laž ima kratke noge Miroslava Košute. Tudi odrasli udeleženci pouka so se predstavili s svojimi recitacijami vedno bolj aktualnih pesmi Ivana Zajca: Viktor Sa­badin je recitiral pesem Delitve, Elvis Horozovic pesem Ocenjevalci, Lej-la Rizvanovic Pivci tišine in Majda Udovicic Preiskovalci. Obcinstvo jih je nagradilo s prisrcnim aplavzom. Z uvodom v literarni vecer je Neven Ušumovic predstavil zadnji objavljeni roman Kakorkoli in analiziral njegov hrvaški prevod Kako god, prevajalke in knjižne kriticarke Jagne Pogacnik. Poudaril je, da nam je Glavanova sliko so-cialne in lingvisticne Ljubljane danes prikazala skozi dva lika - najstnico Lily in študentko Aljo ter poudarila pomanjkljivosti znotraj slovenske družbe: socialno ogroženost in marginalizacijo oseb, kar pa ni znacilno samo za Slo­venijo, temvec tudi za vse države nekdanje Jugoslavije. Na oblasti so vedno isti politiki z motom divide et impera, manipulacijami, lažmi, ki rezultirajo tako posebno vzdušje in so tudi motivacijsko delovale na poslušal­ce. Polona Glavan, rojena leta 1974 v Ljubljani, je diplomirala anglistiko in primerjalno književnost. V sred­nji šoli je zacela s pisanjem proze in poezije. Že njen prvi roman, Noc v Evropi, je bil leta 2012 nominiran za najpomembnejšo slovensko li­terarno nagrado Kresnik, leta 2004 je objavila Gverilce in isto leto do-bila nagrado Zlata ptica za poseb­ne dosežke na podrocju literature. Polna dvorana Mestne knjižnice, ne le naših clanov temvec tudi ostalih ljubiteljev književnosti, je pozor-no sledila besedam književnice in jo za zakljucek nagradila z velikim aplavzom. Druženje in diskusije so se nadaljevali ob slašcicah in dobri kapljici. Prisotne je nagovorila predsednica Ajde Danica Bojkovic v pomanjkanje tolerance, pravic in solidarnosti v državi. Sledil je dialog Irene Urbic z avto­rico, ki je odkrila, da ji poezija in glasba veliko pomenita. Polona je namrec tudi clanica pevskega zbo­ra Kombinat iz Ljubljane, ki poje pesmi upora iz vseh casovnih ob-dobij in z vsega sveta. Prav to, da dobra knjiga ali glasba vzpodbuja­ta bralca k razmišljanju, je namen umetnosti. Glasba ima še prav po­sebno mobilizacijsko moc. Imeli smo priložnost poslušati Kombinat v Umagu pred dvema letoma in lah­ko recem, da je cela dvorana pela z zborom, kajti pevke so ustvarile Maja Tatkovic Diklic Februarja smo praznovali slovenski kulturni praznik – obletnico smrti najvecjega slovenskega pesnika Fra­neta Prešerna. Tudi praznik zaljubljenih je bil februarja – Valentinovo. To je prilož­nost, da v Mavrici posvetimo nekaj prostora tudi najbolj znani slovenski pesniški muzi – Primicevi Juliji. Kdo je bila Julija Primic, Prešerno­va muza, ki še vedno buri duho­ve? Rojevajo se razlicne zgodbe o njej– fantazija dobiva krila in tako se tudi izmišljeni dogodki znajde­jo celo v turisticnih zgibankah kot zgodovinska dejstva. Zato je upo­kojeni novinar Dolenjskega lista, Andrej Bartelj, zbral dokumente o življenju Primiceve Julije; marsikaj nam povedo, marsikaj pa bo verje­tno za vedno ostalo nepojasnjeno. Spodnje besedilo je bilo objavlje-no v Dolenjskem listu 26. maja 2016 ob dvestoti obletnici Juliji­nega rojstva. Primiceva Julija in France Prešeren se nista nikoli pogovarjala, nikoli ni bilo niti kancka upanja ali mož- 13 – Prešernova muza nosti, da bi se zares povezala. Je pa bilo veliko nakljucij, zaradi katerih sta bila tako ali drugace preplete­na: Jožef Dagarin, ki je krstil Julijo, je bil kot kasnejši kranjski dekan ob umirajocem Prešernu, Julijin pogreb pa je vodil novomeški škof Jernej Arko, Prešernov mladostni prijatelj. Nenavadno nakljucje je tudi, da je bila njena mama Julijana Primic krstna botra Ane Jelovškove, s katero je imel kasneje Prešeren tri otroke. JULIJA IN ANA POD ISTO STREHO Leta 1833 je France Prešeren prvic uzrl 17-letno Julijo in se ne­skoncno zaljubil vanjo. Tega leta je prišla Ana Jelovšek za dve leti živet k svoji botri Julijani in njeni hcer­ki Juliji Primic. Torej sta se z Julijo dobro poznali. To je bilo v casu, ko je France Prešeren pel Juliji naj­lepše pesmi. In takrat je verjetno nadarjena, a revna desetletna Ana sanjala, da bo spoznala nekoga, ki jo bo tako castil in oboževal, kot je Prešeren Julijo. Ko je nato odšla služit k odvetniku Blažu Crobathu, pri njem je bil France Prešeren za­poslen kot odvetniški pomocnik, ga je tudi osebno spoznala. Erne­stina, druga od treh Prešernovih in Aninih otrok, je v Spominih na oceta opisala Primicevo Julijo kot »najbogatejše dekle v mestu, kot lepo plavolasko modrih oci in po­sebno blešcece polti ter rdecega, rožnatega oblicja«. No, tako ji je Ju­lijo verjetno opisovala njena mama Ana Jelovškova. ZA CASA ŽIVLJENJA SI NISTA BILA USOJENA Svojo muzo je Prešeren prvic videl v trnovski cerkvi na veliko soboto leta 1833. Pravijo, da naj bi bile že Gazele, ki so izšle istega leta, namenjene tej ljubljanski lepoticki; nobenega dvoma pa ni, da ji je posvecena moj­strovina Sonetni venec, to je jasno izrazil v Magistralah. V akrostihu Pri­micovi Juliji je vsem povedal, kako zelo jo ljubi. Kot je napisal dr. Anton Slodnjak, je Julija imela v Prešernovih mislih in upih »poteze in sijaj napol otroškega, napol deviškega bitja, ki ga bo vzljubilo, kakor hitro bo razodel, da jo hoce v pesmih slaviti in da je od njene ljubezni odvisen kot clovek in pesnik«. To je odmevalo v Ljubljani in še mnogo dlje; težko pa si je za­misliti, da bi to Juliji godilo; ce zaradi drugega ne, zato, ker je bila takrat že zarocena s Scheuchenstuelom. Na pompozni poroki je ženinov starejši brat, Prešernov sošolec, prebral svojo pesem, napisano v nemšcini (kot protiudarec Prešernovim stihom?), v kateri je opeval sreco, da je Julija nji­hova. Zagotovo je vse to Prešernu zadalo hude rane. PORODI IN BOLEZEN SO JO IZMUCILI Mama Julije Primic je zgodaj ovdovela; ostala je sama s triletnim sinom Janezom in komaj dvomesecno Julijo. Ko je umrl še sin, se je posvetila hcerini vzgoji – poskrbela je za domace ucitelje, da je hci dobila znanje, primerno za mešcanko njenega kova, da je obvladala tuje jezike, plesne korake in bonton. Le redko jo je mama peljala v gledališce ali na ples v Kazino – zabave ni smelo biti veliko. Zato je bila Julija, kljub svoji vedri naravi, malce zagrenje-no dekle. Družiti se je smela samo z vrstniki iz uglednih družin, njihov jezik pa je bila nemšcina. Julija je bila drobne postave, njena mama pa je menda veckrat vzdihnila: » O, ko bi bila Julija vsaj za glavo vec­ja!« Kljub temu je veljala za pravo lepotico; bila pa je tudi ena boga­tejših dedinj v Ljubljani. Porocila se je z osem let starejšim Jožefom von Scheuchenstuelom, sinom bavarskega pravnika Anto­ na von Scheuchenstuela, ter rodila Mlada Julija Julija Primic nekaj let pred smrtjo pet otrok, štiri hcere in sina. Porodi so krhko Julijo zelo utrudili; ceda­lje bolehnejša je bila, zaradi srcne napake je imela vse pogosteje bo­lece krce v prsih. Po moževem napredovanju se je družina preselila v Novo mesto, z njimi pa tudi Julijina mama Julija­na. Živeli so odmaknjeno v dvorcu zunaj mesta; Julija pa je vendarle veljala za zelo prijazno in vedro gospo, ki se kljub bolezni rada in veliko smeje, kot so se je spomi­njali domacini. TUDI TRDINA JO JE OBCUDOVAL Iz zapisov je razvidno, da je – majhna in drobcena – z leti vse bolj lezla vase; levo stran je imela malce povešeno. Bila je najmanjša v svoji družini, celo njena neodrasla hcerka jo je prerasla. Baje je že po prvem porodu izgubila veliko svoje svežine in lepote, toda za Janeza Trdino, ki je obcudoval Prešerna, je bila tudi po petih porodih najlepša. Celo z Reke je prišel v Novo mesto, da bi jo videl, saj je bilo znano, da vsako nedeljo pelje najmlajšo hcerko Terezijo k deseti maši. Opisal je, kako mocno mu je utripalo srce, ko je pricakoval, da bo videl »obraz tiste slavne ženske, katere lepota je vdahnila Prešernu toliko brezsmrtnih vrstic«. Ko se je v kociji peljala mimo, jo je videl le za nekaj trenutkov, a njena podoba se mu je vtisnila za vedno – kot zelo lepa. Kasneje, ko je živel v Novem mestu in je bila ona že mrtva, je obiskoval njen grob, »ovencan s Sonetnim ven­cem«. Juliji je posvetil poeticno bajko Doktor Prežir. V njej se naslanja na resnicne dogodke, saj so novomeški študentje ob poletnih vecerih glasno prepevali Ti si kriva, ljubezniva, deklica neusmiljena … Kaj je Julija ob tem cutila, ni nikomur zaupala, se je pa umikala v druge prostore, da študen­tov, ki so peli nasproti njenega doma, vendar na drugi strani Krke, ne bi slišala. Prepricana je bila, da pojejo zaradi nje, ceprav so morda prepevali njeni hcerki Juliji, toda mamina za­drega ni bila zato nic manjša, saj se je pocutila kriva zaradi Prešerna. DOLENJSKI NAPOLEON Julija v zakonu verjetno ni bila srecna; njenega moža, predsednika okrožnega sodišca, so Novomešca­ni opisovali kot dolenjskega Na-poleona – oblastnega, grobega in nespoštljivega cloveka. »To ženo so vsi blagrovali, ker je imela vse­ga dovolj. Jaz pa vem, da je prebila dosti sitnosti,« je Trdini povedal pater Ladislav Hrovat – Lacko, Juli-jin spovednik. Pohvalil jo je, da je »znala potrpeti, znala je odpustiti in znala je molcati«. Vedelo se je, da je imel njen mož razmerje z dru­gimi ženskami (o tem je pisal tudi Trdina v povesti Dve ljubici); obstajala je tudi slika njegovega nezakon­skega sina. Kljub temu ni prenesel misli, kaj šele besede o Prešernu. Sod-nega uradnika Franca Zorka je z družino vred nagnal iz Novega mesta, ko je ta ob Julijini smrti zapisal, da »Prešernove Lavre ni vec, vendar bo dalje nesmrtno živela s pesnikom«. Toda tudi Julijin mož ni srecno koncal – po njeni smrti in poroki starejših hcerk se je z najmlajšo Terezo in sinom Jožefom preselil v Gradec, tam je bil dvorni svetnik. Ob velikem denarnem polomu je izgubil vecino premo­ženja in kmalu zatem umrl. NA KONCU JE GOVORILA SLOVENSKO Z leti je bil Julijin spomin na Prešerna vse mehkejši in verjetno so pesmi, v katerih je opisoval svojo silno ljubezen, blažile rane njenega realnega življenja. V njem ni bila ljubljena, še manj obcudovana. Bila je zelo verna, toda v njenih zrelih letih je bilo slutiti, da je sama v sebi Prešernovo lju­bezen sprejela kot blagoslov. Ko je v 48. letu vsa izmucena umirala, se je njen spovednik cudil, da je Julija, ki je vse življenje govorila samo nemško, dva dni pred smrtjo »pozabila« na ta jezik in do zadnjega diha dosledno govorila le še slovensko. Je tudi zaradi Prešerna na smrtni postelji odvrgla nemšcino in govorila tako, ko bi si želel on? Bista Julije Primic na Prešernovem trgu v Ljubljani France Prešeren 17 Maja Tatkovic Diklic – ko se pticki ženijo Ucenci dopolnilnega pouka slovenšcine pri našem dru­štvu so praznovali gregor­jevo, ki je po ljudskem izro-cilu dan, ko se pticki ženijo. Spekli so peciva – pticke. Poucno, zabavno in krea­tivno, tako kot je vedno pri uciteljici Vidi Srdoc. Gregórjevo je praznik, povezan z zaljubljenci. Tega dne se po ljudskem izrocilu, 12. marca, pticki ženijo. V casu veljave starega julijanskega koledarja, je na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo, godoval Gregor, znan kot prinašalec luci. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu, in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega ucitelja. S spremembo koledarske­ga sistema iz julijanskega v grego­rijanski leta 1582, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj pra­znujemo 12. marca in ne na prvi ko­ledarski spomladanski dan. Gregorijanski koledar pa se ne ime­nuje po svetniku Gregorju Velike-mu (ki ga praznujemo 12. marca), ampak po papežu Gregorju XIII., ki je živel približno tisoc let kasneje. Da se gregorjevo praznuje na god Gregorja uradno ne drži, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, dan škofovskega posvecenja Gregorja Velikega. Stari god, ki je dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namrec padel na post, kar ni bilo najbolje. Tudi da se na gregorjevo pticki ženijo, ni povsem res, saj se po ljudskem izrocilu ženijo tudi na vincencijevo, 22. januarja. Zato pravijo koroški Ro­žani »K šent Cenovem se tice ženijo«, na Gorenjskem pa, da imajo »ta dan ptici ohcet«. Pticki pa se ženijo tudi na Valentinovo, 14. februarja. Na Slo­venskem je obveljalo, da se pticki ženijo na gregorjevo, saj je bil to vcasih prvi spomladanski dan. Sveti Gregor je zavetnik rudnikov, zidarjev, izdelovalcev gumbov in poza­mentov (našitkov), ucenjakov, uciteljev in študentov. Žene so se mu pri­porocale za rodovitnost, pomagal je zoper kugo, predvsem pa je zavetnik glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zborovskega in koralnega petja. Proslavil se je namrec s tem, da je uredil cerkveno petje (gregorijanski koral). Upodabljajo ga v papeških oblacilih, pri sebi ima škofovsko palico, knjigo, pisalno pero ali goloba. Dajana Skitarelic ticki se ženijo! Prišla sem s pouka slovenšci­ne domov. „Poglej, kaj sem prinesla,“ sem rekla svoji vnukinji, ki me je radovedno pogledala. „Pticke! Danes se pticki ženijo!“ Na krožnik sem postavila tri „pticke“ iz kvašenega testa, ki smo jih pekli pri pouku slovenšcine po receptu in navodilih naše sošolke Štefanije. Razlagala sem hcerki in vnukinji, kaj sem se naucila o gregorjevu, dnevu zaljubljencev v Sloveniji, ka­dar se po starem verovanju „ženijo pticki“. Gregorjevo se praznuje 12. marca in se imenuje po papežu in cerkvenem ucitelju, potem pa sve­tniku Gregorju Velikem, ki je bil ro­jen v Rimu v 6. stoletju. Nekoc se je god sv. Gregorja godoval na dan njegove smrti leta 604, ki je padel na prvi spomladanski dan. Od leta 1582, ko je njegov soimenjak pa-pež Gregor XIII. ukinil julijanski in uvedel po sebi poimenovani gre­gorijanski koledar, se je gregorjevo premaknilo na 12. marec in se v Sloveniji praznuje na ta dan. Am-pak danes 12. marec ni vec god sv. Gregorja, ker ga je cerkev leta 1969 premaknila na 3. september. Obicaj praznovanja gregorjeva na 12. ma-rec pa je ostal. Gregor Veliki je veljal za dobrega, celo idealnega papeža. Sveti Gre­gor je zavetnik rudarjev, zidarjev, izdelovalcev gumbov, ucenjakov, uciteljev, študentov, glasbenikov, pevcev, pevskih zborov ter zbo-rovskega in koralnega petja. Prosla­vil se je namrec s tem, da je ure­dil cerkveno petje, po njem pa je takšno petje dobilo ime gregorijan-ski koral. Sv. Gregorja prikazujejo oblecenega v papeških oblacilih, s škofovsko palico, knjigo, pisalnim peresom ali z golobom. „Zakaj se pticki ženijo?“ – je vpra­šala vnukinja. Z gregorjevim je povezanih vec tra­dicionalnih verovanj. Prva ptica, ki jo mlado dekle na ta dan vidi, naz­nani, kakšen bo njen mož. S tem je povezana izdelava pecenih „ptick­ov“ iz testa. Druga šega pa je, da se na ta dan v potok ali reko spustijo „gregorcki“. To so splavi ali dešcice z umetelno izdelanimi hišicami, ali košare, na­polnjene z žagovino in osvetljene z lucjo, ki se spušcajo v vodo in tako se pozdravi sonce in pomlad. Sv. Gregor je namrec tudi prinaša­lec luci. Dan se podaljša in obrtni­ki, ki so do tedaj delali ob svetlobi petrolejk, so mogli delati brez luci in so na ta nacin luc "vrgli v vodo". Spušcanje gregorckov po rekah in potokih je ohranjeno na Gorenj­skem, v krajih z dolgoletno obrtni­ško tradicijo, v Tržicu (cevljarstvo), Kropi (kovaštvo, žebljarstvo) in Železnikih (železarstvo). Ta navada je danes uvršcena tudi med šolske dejavnosti. Dokler sem vse to pripovedovala, so pticki izginili s krožnika. Klaudija Velimirovic a sledeh Slovencev v Pulju v prejšnjih casih Slovensko kulturno društvo »ISTRA« v Pulju je, kar verje­tno mnogi bralci Mavrice že vedo, bilo ustanovljeno leta 2001. Vendar to ni prvo slovensko društvo v tem mestu(!). Kako to vem ? Pred leti mi je naš clan Vinko Knez prinesel faksimil clanka ob-javljenega v hrvaškem tedni­ku Naša sloga, iz katerega je razvidno,, da se je v Pulju 15. aprila 1904 ustanovilo slovensko društv.. Spomnila sem se na to in si rekla, saj to bi bralcem bilo zanimivo. Torej, ocitno je v tem mestu tak-rat živelo dovolj veliko število Slovencev, da so cutili potrebo za ustanovitvijo društva. Clovek se vpraša kako je to možno, saj so se avtohtoni, prej živeci Slovenci v hrvaškem delu Istre, popolnoma asimilirali. No, ce pa si pomagamo z zgodovino, je kaj kmalu vse jasno. Spomnimo se, da je Istra leta 1948 prišla pod oblast avstrijskega ce­sarstva. Išcoc najprimernejšo loka­cijo za glavno vojaško luko in bazo svoje mornarice, je oblast (govori se da je pri odlocitvi sodeloval sam cesar Franc Jožef) med Trstom in Puljem izbrala Pulj zaradi naravne, zelo primerne luke. Že leta 1956 so tu bili postavljeni temelji za lad-jedelnico vojaških ladij. In to je bil motiv za priseljevanje Slovencev. Namrec, v tistih casih Istra ne pre-more nobenih strokovnih šol, zato je avstrijska oblast stimulirala pri-hod strokovnih delavcev iz Ceške, Madžarske, in tudi iz Slovenije. Za njih je bilo dokaj hitro zgrajeno novo stanovanjsko naselje. Seve­da, istocasno so se zidale številne kasarne za mornarico in vrsta vil za castnike. Med vpoklicanimi, ki so služili vojaški rok v mornarici, so bili tudi Slovenci in med castni­ki prav tako. Še ena posebnost, ki jo velja tukaj omeniti: 87. celjski pešpolk, je v Pulju imel poveljstvo ter eno polkovno enoto (nekatere izmed kasarn so bile namrec name-njene pripadnikom pehote). Tako je torej nastajala slovenska skupnost, ki se je pozneje, ko so prilike dozo­rele, organizirala v društvo. Kaj vec o delovanju omenjenega društva za sedaj ne vemo. To naj bo izziv mladim strokovnim raziskovalcem. ŠE NEKOLIKO ZANIMIVOSTI IZ TISTIH CASOV Avstroogrsko cesarstvo je Pulju dalo mocan pecat in obeležje mor­nariške in vojaške luke. Razen šte­vilnih kasarn, je za obrambo mesta pred napadi z morja zgrajeno vecje število trdnjav. Tu so iz tistih ca-sov še mornariška bolnica, cerkev Marije od Morja (sedaj popularno »mornariška cerkev«), Mornariški park in Mornariško pokopališce, ce omenimo samo najpomemb­nejše objekte. Na Mornariškem pokopališcu, ki je sedaj spomin­sko, pocivajo tudi Slovenci. Njim v spomin je naše društvo leta 2005 postavilo spominsko plošco, ki se nahaja takoj za glavnim vhodom v pokopališce. Bralcem vsekakor priporocam obisk Mornariškem pokopališcu, ce ga še niso videli. To je eno izmed najvecjih vojaških pokopališc v Evropi, saj se razpro­stira na 22.000 m˛. Sprehod skozi Mornariško pokopališce je zago­tovo sprehod skozi cudovit park s številnimi cipresami, baje naj bi to bil najvecji takšen nasad na Medi­teranu. Pokopališce je bilo urejeno leta 1990 in se vzdržuje s financno pomocjo avstrijskega Crnega križa in Nemške narodne zveze za skrb o vojaških pokopališcih. Danica Avbelj v Belo krajino Clani našega društva smo se v soboto, 23. novembra, odpra­vili na izlet v domace kraje, in sicer v Belo krajino. Sama Bela krajina je zelo zanimiva in turisticno zelo dobro razvita. Turistom nudi veliko aktivnosti, veliko je pešpoti pa tudi ko­lesarskih stez v naravi. Ena zanimivejših je Županciceva pot od Dragatuša do Vinice, kjer sta dve zahtevnostni poti: za bolj zahtevne pohodnike in pa tudi tiste nedeljske – takšno pot zmore vsak mlad ali pa »skoraj mlad« pohodnik. 21 V Beli krajini, v okolici Crnomlja, je dom crnega mocerila – to je crna cloveška ribica, ki jo je mogoce naj-ti le tu in je velika redkost v svetu. Naš izlet se je zacel z obiskom osnovne šole Brihtna glava v vasi Radovica pri Metliki. Tukaj nas je pri vhodu pricakal gospod Andrej Bajuk, ki je vodja šole, in nas je sez­nanil z njenim delovanjem. Ucilni-ca je urejena tako kot v petdese­tih letih prejšnjega stoletja v casu Jugoslavije in tocno v tej stavbi in ucilnici je potekal pouk kot nekdaj. Tovarišico smo pozdravili tako, kot se je v tistih casih pozdravljalo: »Za domovino s Titom, naprej!« Udele­žili smo se ene šolske ure pouka in se nasmejali do solz, saj je tovari­šica izpeljala ucno uro bolj z veliko šale kot zares. Po koncani šolski uri smo vsi dobili potrdilo oz. spriceva-lo o uspešnem ali neuspešnem za­ kljucku šole, ki se je glasilo »izpri-cevalo«, tako kot nekoc. Sama šole nisem uspešno zakljucila, zato bom morala naslednje leto vse še enkrat ponoviti. Seveda nam je pripadla tudi šolska malica, in to takšna, kot so jo imeli nekdaj: ržen kos kruha in jabolko. Od tu smo se s krajevno vodicko odpravili na ogled mesta Metlika in po hitrem sprehodu odhiteli na ko-silo v Hišo dobrega kruha h gospe Mojci Kramaric. Sprejela nas je z be-lokranjsko pogaco in pijaco. Pogaca je posebnost Bele krajine. Gre za plošcato obliko kruha, ki se ne reže, ampak si vsak odlomi košcek. Pri gospe Mojci sta se naša dobra volja in prijetno pocutje samo še stop-njevala. Poleg dobre domace hrane in tudi belokranjskega vina, nam je postregla s pripovedovanjem anek­ Pouk v Brihtni glavi dot iz vsakdanjega življenja in dela na svojstven nacin. Vse je pripove­dovala smeje in ko vidiš to veselje do tega dela v njenih oceh, se mo-raš tudi sam nasmejati. Ukvarja se s slašcicarstvom in ima kmecki turi­zem, pripravlja delavnice peke do-macega kruha in pogace ter drugih dobrot, zato je anekdot zelo veliko. Seveda ni manjkala niti harmonika, na njene melodije pa so naši cla­ni tudi zaplesali. Igral nam je sam vodja šole Brihtne glave, gospod Bajuk. Cisto na koncu druženja smo z gospo Mojco v Hiši dobrega kru-ha spekli še belokranjsoko pogaco v krušni peci. To nam je lastnica hiše podarila za popotnico na poti domov. Imeli smo še en dogovorjen dogo­dek na naši poti. Ne bi bilo pošte-no, ce si ne bi ogledali kleti in po-skusili vina v vinorodni deželi kot je Bela krajina. Pozno popoldne, skoraj ob 18. uri smo se ustavili na domaciji Martina in Polone Pecaric v Hiši vina Pecaric. Poskusili smo štiri vrste vin in niti tukaj ni manj­kala belokranjska pogaca. Sama sem že obiskala nekaj vinskih kle-ti in degustacij, ampak tako lepe prezentacije še nisem doživela. Gospa Polona nam je vsako vino predstavila z eno pesmijo o vinu. V predstavitev vin vlagajo ogromno dela in ljubezni, da bi jih gostom kar najbolje predstavili. Po dobri uri besede o vinu in temah, ki pri­dejo poleg, smo se poslovili od za­koncev Pecaric. Morali smo se odpraviti domov v našo drugo domovino. Vsi, ki so se izleta udeležili, so bili izjemno za­dovoljni in si želijo, da naslednje leto organiziramo še kakšen podo­ben potep. BELOKRANJSKA POGACA Sestavine za 6 oseb • 500 g moke • 1,5 žlicke soli • 1 dl toplega mleka • 21 g kvasa (polovica kocke) • 0,5 žlicke sladkorja • 2 dl mlacne vode • 1 jajce • 0,5 žlicke semen kumine • šcepec grobe morske soli Priprava Toplo mleko vlijemo v skledico, dodamo sladkor in nadrobljen kvas, dob-ro premešamo in pustimo na toplem mestu, da kvas vzhaja (približno 10 minut). Moko stresemo v skledo in na sredini naredimo jamico. Po moki okoli ja-mice potrosimo sol, v jamico pa vlijemo vzhajan kvas. Dodamo mlacno vodo, nato pa sve sestavine s prsti ali žlico premešamo, da se sprimejo v grobo testo. Testo stresemo na pomokano površino, kjer ga gnetemo toliko casa, da postane mehko, voljno in elasticno ter se ne oprijemlje rok in delovne površine. Pregneteno testo oblikujemo v hlebcek, ki ga potrosimo z moko in pokrijemo s cisto krpo. Pustimo, da na toplem mestu vzhaja 30 minut oz. tako dolgo, dokler se njegov volumen ne poveca za enkrat. Pecico segrejemo na 220 stopinj Celzija. Velik nizek pekac namastimo z oljem ali maslom. Vzhajano testo še enkrat pognetemo, nato pa ga polo-žimo na pripravljen pekac. Hlebcek postopoma splošcimo s pritiski dla­ni in krožnim obracanjem pekaca z krog premera od 30 do 35 cm. Testa ne poskušamo razvleci. Debelina testa je na sredini nekoliko višja kot pri robu, kjer mora biti 1 do 2 cm. S kolescem ali nožem v testo v razmikih 4 cm vrežemo poševne crte, da naredimo kocke. Pri tem pazimo, da rob po­gace ostane cel in da testa ne prerežemo do dna pekaca. V skledici dobro razžvrkljamo jajce in z njim premažemo pogaco. Potrosimo z grobo mleto soljo in kumino. Pogaco pecemo v ogreti pecici 20 do 25 minut. Ce želimo preveriti, ali je pogaca pecena, s pestjo potrkamo po dnu pogace – ce votlo zadoni, je dovolj pecena. Klaudija Velimirovic z pesniške zbirke Marijane Martincic Marijana Martincic, clani-ca našega društva, ki poje v Zboru Encijan, nas je te dni presenetila s svojo prvo objavljeno pesniško zbirko v hrvaškem jeziku, ki jo je izdala v lastni založbi. Re-cenzent ji je bil Leontin Capo Milenic, magister hrvaškega jezika in književnosti ter pisatelj. Recenzent ima zelo visoko miš­ljenje o avtoricini poeziji. Citat (v prevodu): Vešcina pesniškega pri­povedovanja in emocionalnega izražanja v pricujoci zbirki je res-nicno na presenetljivo visoki ravni ter je vcasih težko verjeti, da je to avtoricina prva zbirka poezije« in nadaljuje: ...ker se njena poezija s svojo originalnostjo, življenjsko­stjo, globino in senzibiliteto lahko enakopravno meri s pesmimi naj­vecjih poetskih mojstrov. Cestitamo Marjani in tokrat obja­vljamo dve njeni pesmi z njenim dovolilom. (Zbirka pa je na voljo pri avtorici po ceni 50 kun.) "Simfonija života" RADOST PISANJA Kaplju rijeci na papir kao lokvice tinte. Razmazujem ih i šaram svojom maštom, crtam crtež koji poprima sve jasnije konture. . Ne puštam klupko, u labirintu rijeci, jer sama ispisujem putokaze svojim sjecanjem. Igram se rijecima kao perlama. Divim se ljepoti njihovih šara i nižem ih u nisku pazeci da što skladnije izgleda na vratu. Osluškujem zvuk rijeci divnih, njihovu melodiju, ritam, sklad. Njihovu jeku što dopire do duše moje. I pruža joj ushit svoji cudnovatim hukom. ŠTO SRCU JE DRAGO Opravdanje uvijek ce naci. Razum za srce. Oprost za greške. Ako srcu je drago. I laž istinom postati. Obmana stvarnost. A saveznik šutnja. Ako srcu je drago. I slavuj jutra, Tek pjesma u noci. Izgovor svaki dobro ce doci. Ako srcu je drago. 25 Maja Tatkovic Diklic uper živila Po dolgi in hladni zimi nam bo pomlad koncno prinesla bogastvo sadja in zelenjave, nekate­ro od njih pa lahko z razlogom imenujemo superživila. Le-ta pa nimajo le odlicnega okusa, temvec lahko tudi izboljšajo imunski sistem, utrdijo kosti in tudi pripomorejo k boljšemu splošnemu pocutju. Preberite, katera so tista sezonska živila, ki jih je priporocljivo uživati prav v tem letnem casu. ŠPINACA Ta listnata zelenjava je odlicen vir folne kisline, vitaminov A, B6, C in E, magnezija, mangana, kalcija in kalija. Špinaca je bogata z železom, zaradi cesar je zlasti priporocljiva za vegetarijance in vegane. Da bi ohranili vse te sestavine, jo je najbolje pripravljati na pari in v cim krajšem možnem casu. Iz nje lahko pripravite tudi zeleni kašasti sok v kombinaciji s kakšno drugo listnato zelenjavo in s sadjem, saj tako ne bo izgubila svojih dragocenih se­stavin. In kako koristna je špinaca za naše zdravje? Vitamin C krepi imunski sistem, kalij pripomore k boljše-mu delovanju ledvic in srca, kal­cij pomaga pri zdravi rasti kosti in zob, magnezij pa krepi naše mišice. Poleg tega pa vlaknine, ki se v njej nahajajo, pomagajo proti zaprtju in pri izlocanju strupov iz telesa. MLADA CEBULA Ta pomladna rastlina je zelo hranljiva in nudi vašemu telesu številne hra­nilne snovi. Naj vas ne odvrne njen intenziven vonj, saj so njene koristi zares številne. Mlada cebula je izrazito bogata s kvercetinom – antioksidantom, ki deluje kot antihistaminik (kar je zelo pomembno pri sezonskih alergijah). Poleg tega kvercetin znižuje krvni tlak, šciti pred srcnimi obolenji ter velja za enega najmocnejših protirakavih snovi, kar jih poznamo. Priporocljiva je tudi za vse, ki želite pred poletjem izgubiti nekaj odvecnih kilogramov – v tem primeru jo v tem casu uživajte cim pogosteje. Mlada cebula namrec vsebuje alicin, kemicno spojino, ki spodbuja sitost, prav tako pa ji da znacilen vonj in okus. Alicin pa tudi niža povišan krvni tlak in krepi imunski sistem. BELUŠI ALI ŠPARGLJI Ta nizkokaloricna zelenjava je odli-cen dodatek vašemu jedilniku. Be-luši so prava zakladnica mineralnih snovi, vlaknin in vitaminov. So odlicen vir folne kisline, ki je zelo pomembna za nosecnice in za ženske, ki nacrtujejo nosecnost. Poleg folne kisline vsebujejo vita-mine A, K, B, C in E, železo, baker, mangan, kalij, holin, cink, magnezij in selen. Ta zelenjava je že od nekdaj zna­na kot izredno zdravilna, danes pa se uporablja predvsem pri teža­vah z oteženim uriniranjem in za razstrupljanje telesa. Priporoca se tudi za slabokrvne ljudi in osebe, ki okrevajo po operaciji. Zaradi velikih kolicin inulina beluši pomagajo pri zaprtju in pri ostalih prebavnih teža­vah. Inulin je sicer prebiotik, ki dobre bakterije uporablja kot hrano. Številni strokovnjaki menijo, da so prav beluši najbolj kakovostna ze­lenjava, zato naj se na vašem kro­žniku znajdejo cim veckrat. ARTICOKE Articoke so zaradi svojih zdravilnih lastnosti zelo cenjene. Že od nek­daj se uporabljajo za spodbujanje teka, zdravljenje slabe prebave, va­rovanje jeter in ledvic pred strupi in vnetji ter za zdravljenje žolcnika in sladkorne bolezni. Articoke vsebujejo veliko koliclino vlaknin, ki pomagajo pri delovanju debelega crevesja ter lutein, ki deluje kot antioksidant in šciti pred staranjem kože in nastankom rakavih obo­lenj. Številne raziskave so potrdile, da articoka na naraven nacin znižuje raven povišanega holesterola v krvi, saj viša raven t.i. dobrega HDL holesterola in niža raven t.i. slabega LDL holesterola. Na ta nacin predstavlja odlicno pomoc vsem tistim, ki se spopadajo s to sodobno boleznijo. Articoke so zelo priljubljene tudi pri osebah, ki se spopadajo s cezmerno telesno težo, saj je bogata z vlakninami ter vsebuje nizko energijsko vred­nost. JAGODE Pri pomladnem seznamu superživil nikakor ne moremo mimo jagod. Šte­vilni ljubitelji tega sadeža komaj cakajo, da španske in italijanske jagode na trgovskih policah koncno zamenjajo domace. Jagode so odlicen vir folne kisline in vitamina C, vsebujejo pa tudi rastlin­ske fenole, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek raka in bolezni srca. Folna kislina je bistvenega pomena za naše telo, saj njeno pomanjkanje vodi k slabokrvnosti in veca verjetnost nastanka raka na debelem crevesju. Jago­de vsebujejo tudi elaginsko kislino, ki preprecuje širjenje rakavih celic in veljajo za eno boljših živil za zdravje srca in ožilja. Ce želite izgubiti kakšen odvecen kilogram, v jedilnik vsekakor vkljucite jagode – imajo namrec nizko energijsko vrednost, pospešujejo presnovo in zmanjšujejo apetit. p pula 20.4.2019 Velikonocna „fritaja“ Tržnica, Pulj od 10 do 12 ure Gastro manifestacija 20. 4. 2019 Pula Jazz Quartet Forum, Pulj od 11 do 12 ure Promenadni jazz koncert 21. 4. 2019 Velika noc na Trgu Trg slobode, Umag Maša ob 9 uri v italijanšcini in ob 11 uri v hrvašcini Druženje mešcanov "Brez ljubezni je clovek samo mrlic na dopustu." Remarque