Regulacijaučiteljskih plac v deželnem zboru goriškera. V XIV. seji zasedanja deželnega zbora goriškega dne januarja 1903. se je prvič resno pretresoval zakon zaradi tegulacije učiteljskih plač. O načrtu se je pisalo v tem listu in  drugod že toliko, da se ni treba spuščati v podrobnosti. Povečjem ustreza predlogu učiteljstva samega. Dopisnik z Goriškega je očital ponovno v »Edinosti«, da deželni odbor goriški ni imel in nima resne volje rešiti to vprašanje. Dopisnik očita deželnim poslancem, klerikalnim in liberalnim, slovenskim in italijanskim, da rešitev učiteljskega vprašanja nalašč zavlačujejo. Očitanje je deloma tudi opravičeno. Nisem se dosedaj o tem vprašanju nikjer oglasil v .listih. Ako storim to danes, storim z namenom, opozarjati učiteljstvo na to, da je pot, katero je nastopilo, t. j. pot samopomoči, prava. Naj se torej po tej poti bojuje dalje, po drugi strani pa, da opozarjam na korak, ki ga mora učiteljstvo samo storiti, da doseže višje potrjenje načrta, ki je bil sprejet v zadnjem zasedanju. Za zakon v obliki, kakor je danes, sem se jeseni 1. 1902. potezal v deželnem zboru sam izmed deželnih poslancev. Izrekel sem na zborovanju učiteljstva cele dežele v Gorici, da je rešitev učiteljskega vprašanja najnujnejša zadeva za deželni zbor goriški, da se mora zakon sprejeti brez pridržka in da se pokritje dobi, ako se ima resno voljo. To svoje principijalno stališče sem v seji dne 2. januarja 1903 označil približno tako-le: »Stojimo danes pred socijalnim vprašanjem, katerega eminentna točka je tudi ta, o kateri danes obravnavamo: načrt učiteljskcga zakona. Ako ne bomo zastopali načela, da gre učitelju ono stališče v znanju, kakor ga zahteva moderna veda in narodna ekonomija, potem je sploh zastonj, da se brigamo za učiteljsko vprašanje. Ena temeljnih točk naše dobe pa je, da je pouk ono, česar potrebujejo najbolj vsi stanovi in v prvi vrsti kmetiški stan. Kar kmeta najbolj tepe, je navednost in neumnost. Ako hočcmo to odstraniti, moramo imeti sposobnega učitelja. Učitelj mora  biti kvas, ki naj dvigne ljudsko meso. Kakor hitro prunavamo ta princip, ne smemo več barantati, marveč izreči se moramo za eksistenčni minimum 1600 kron, kakor ga priznava državni zakon o osebnem davku in v tem smislu tudi urediti plače in pokojnine. — Glede financijalnega vprašanja sem opozarjal, da zahtevamo od vlade podporo za regulacijo učiteljskih plač, dasi nimamo nikakega zakonitega razloga za to, da po drugi strani naš deželni zbor ne uporablja državnih fondov, do katerih imamo pravico, kakor tudi da vedno jadikujemo, da je goriška dežela revna, da pa vendar dajemo preko naših moči različne tudi nepotrebne podpore. Naše deželne finance je lahko sanirati. No, velja izrek: C est le savoir faire qui drune le courage.*)« Poudarjal sem tudi, da s priznavanjem učiteljskih plač v minimalnem znesku 1200 kron mismo morda naklonili več, kakor je imel učitelj 1. 1870., marveč smo glede na draginjo in gospodarski položaj le prilagodili njega plačo s sedanjimi razmerami, da pa učitelj dejanski ne dobi več kakor ob prvem deželnem zakonu. S klerikalsem: »Pokritje mora biti le konsekvenca aašega današnjega sklepa. Mi moramo zakon votirati brez pridržka, pokritje se mora dobiti.« (Dalje.) *) Znati se mora — to dela pogum!