Kovač (hrepeneče). Počakaj me! (Vstane.)
Puh ar (od okna). Saj še ne grem, kovač.
Kovač.   Ne ti! On!
P u h a r.  Kdo pa!
Kovač. France. (Se sesede za mizo. Se mu joče in smeje obenem.)
Z e b a u (viden z Metko pod pazduho). Abgemacht, Schatz?
Metka.   Nun ja —
Z e b a u. Ob enajstih . . . Aber be-stimmt! (Zunaj šum stopinj, šum reke, ki je začela teči in bo tekla, tekla, tekla. V tem šumu zvenijo besede pojočih duhovnikov ne kot psalm, kot glupa vsakdanjost kupcijskih pogovorov na tržni dan.)
SERENADA.
TINE DEBELJAK.
Bel mlin, bela noč, čez klance streh se mesec lije, slapovi prek jeza grme — pojem ti podoknice,
o ljubljena!
Ne slišiš mojega srca!
Dero slapovi, o dero in padajo in jočejo v luči okna tvojega — dero slapovi, o dero čez jez srca mojega,
o ljubljena! Ne slišiš mojega srca?
2.
Ne vidim zvezd. Kot za roko se vodim za očmi tvojimi — draga, o daj se mi videti v njih!
Odgrni zaveso pred mojo bolestjo, okno z rožami — draga, privzdigni moj težki vzdih!
V bol se love mi
ure iz stolpa,
iz stolpa kot večnosti —
draga, da slišiš
moj nemi jok:
Težko je živeti, v Bogu živeti — ti daj mi moči! O draga, v tebi svetost je otrok,
razodetje Življenja, ki grehe odvzema! . . . — Naslonil srce sem na bele zidove . . . Zvezde sijo nad obema . . .
PESMI JE PEL.
JANEZ JALEN.
Božič in veliko noč in vse svete z vernimi dušami preživlja Breznica komaj kaj drugače kakor drugod. Božič v mrazu pri peči, veliko noč v pomladni luni s piruhi, vse svete z vernimi dušami v migljajočih lučih na grobeh. Kres prisveti petnajst sto dušam v nove, srebrne, zlate in biserne maše, v svetega Ještina, ko so jim novo cerkev posvetili, kjer joka v glavnem oltarju Šubičeva Dolorosa, ki jo na nedeljo sedmerih žalosti veselo godu-jejo; in tako praznujejo, dokler na Klemenovo nedeljo na Rodinah pri stari farni cerkvi sveti Miklavž ne nakupi miklav-ževine. In kadar do jubilejev prištejejo, jih praznujejo od kresa do svetega Klemena, in če svojim imenitnim spomine vzidavajo, jih tudi od kresa do Klemena.
Zvonovi in streli in zidane rute in fantje v črnih oblekah in mlaji ne ločijo teh praznikov od drugih. A med napise že zaide včasih tak, da bi ga v nobeno drugo zemljo ne mogel vsaditi kakor samo od vrha Stola do srede Save izza Most do Straže pod Svetim Petrom.
Tedaj je vselej slovesna pridiga. In samo v brezniška tla se jej o pridige teh praznikov. Če odleti zrno čez mejo, pade poleg potov ali na skalna tla ali med trnje. Še na brezniški njivi je mnogo semena po-hojenega in ga ptice pozobljejo; nekaj ga vzkali, zvene in usahne; kar ga zaide med trnje, se v rasti zaduši.
263