213 2018 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 711.452(497.434Cerknica)"15/16" Prejeto: 29. 1. 2018 Boris Golec dr., izr. prof., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Cerknica – pozni nastanek in specifični razvoj največjega slovenskega trga IZVLEČEK Cerknica, največji trg na slovenskih tleh, spada med tiste zgodovinske trge, ki so se razvili neposredno iz vasi in so trški naslov pridobili pozno, šele v zgodnjem novem veku. Njegovi uveljavitvi je botroval deželnoknežji privilegij za tedenski sejem, podeljen malo pred koncem 16. stoletja. Čeprav se je v Cerknici iz funkcije vaškega župana sredi 17. stoletja razvila funkcija trškega sodnika, ni trg nikoli premogel razvite trške samouprave po zgledu starejših trgov. V gospodarskem pogledu je ohranjal pretežno ruralni značaj, njegovo neagrarno gospodarstvo pa so zaznamovali predvsem sejemska trgovina in številni čevljarji, povezani v lasten ceh. Tako kot za druge trge na Notranjskem je bil tudi za Cerknico značilen močan kajžarski element. KLJUČNE BESEDE Cerknica, trg, trška uprava, tedenski sejmi, trgovina, obrt ABSTRACT CERKNICA – THE LATE EMERGENCE AND SINGULAR DEVELOPMENT OF THE BIGGEST SLOVENIAN MARKET TOWN Cerknica, the biggest market town in the territory of present-day Slovenia, is one of historical market towns that developed directly from villages and that were accorded market town status at a later stage, no earlier than the early Modern Period. Its establishment was also due to the territorial princely right to host weekly markets, which it was granted just before the end of the sixteenth century. Even though in Cerknica, the office of village mayor evolved into the office of market town judge during the mid-seventeenth century, the market town never had a full-fledged self-government following the example of earlier market towns. In economic terms, the market town of Cerknica retained a predominantly rural character and its non-agricultural economy was predominantly marked by trade fairs and numerous shoemakers forming their own guild. As other market towns across Inner Carniola, Cerknica had a considerable class of cottagers. KEY WORDS Cerknica, market town, market town administration, weekly fairs, trade, crafts 214 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 Če Cerknico kaj povzdiguje nad drugimi, skupno približno 56 trgi, kolikor jih je bilo v zgodnjem no- vem veku na Slovenskem brez Prekmurja, je to njena velikost. Sredi 18. stoletja, ko imamo za celotni slo- venski prostor prve primerljive podatke o številu do- mov, posestnikov in deloma tudi že prebivalcev mest in trgov, se je ta notranjski trg po velikosti in obljude- nosti uvrščal zelo blizu vrha. S svojimi približno 204 domovi, kolikor jih izkazuje terezijanski kataster, je bila Cerknica sploh največji trg, za seboj pa je pustila tudi najmanj ducat od skupno 20 celinskih mest na tleh današnje Slovenije (brez treh obalnih). Primer- jala se je lahko z mesti, kot so bila Kamnik, Škofja Loka ali Ptuj, in štela je več kot dvakrat toliko domov kakor njen sosed, edino notranjsko mesto Lož, ki je tedaj premoglo vsega 84 hiš. 1 Toda po drugi strani je imela izrazito ruralni značaj in videz, saj se je razvila iz velike farne vasi in je to v svojem bistvu tudi ostala. Cerknica namreč ni bila trg srednjeveškega nastanka, ampak je trški naslov pridobila šele malo pred letom 1600, potem ko jo viri dotlej vseskozi označujejo kot vas. Kot bomo videli, je trg posredno prvič izpričan leta 1599 z omembo treh cerkniških tržanov, izrecno naslovljen kot trg pa je bil kraj po dosedanjih ugoto- vitvah prvič leta 1632. Pozni nastanek neposredno iz vasi je sploh zna- čilnost večine trgov na Notranjskem. Ob edinem, si- cer pozno povzdignjenem notranjskem mestu Ložu (1477) in štirih srednjeveških trgih – Planini, Postoj- ni, Vipavi in Senožečah – se je trški naslov v 16. in 17. stoletju uveljavil še pri petih obcestnih vaseh. Kot trgi so se poleg Cerknice začeli označevati Vrhnika, Gorenji Logatec, Šentvid pri Vipavi (današnji Pod- nanos) in Prem, vsak na nekoliko drugačni osnovi in svojstvenih okoliščinah. 2 Tako je Valvasor (1689) na poznejšem Notranjskem naštel skupaj devet trgov, 3 od katerih jih je, pomenljivo, več kot polovica nastalo šele v času, ko je bilo oblikovanje omrežja meščan- skih naselij v širšem prostoru že končano. 4 Poleg tega je notranjske trge – ne glede na čas njihovega nastan- ka – kot skupna značilnost zaznamoval močan kaj- žarski element. Ta je na eni strani s svojo neagrarno dejavnostjo pri mlajših trgih sploh pogojeval uvelja- vitev trškega naslova in na drugi privedel do tolikšne rasti dobršnega dela trških naselij, da so se mogla po velikosti in številu prebivalstva zlahka kosati s pre- 1 Gl. tabelo v: Golec, Družba v mestih, str. 624. 2 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga Vrhnika in Gore- nji Logatec; isti, Meščanska naselja Vipavske, str. 217–223; isti, Senožeče in Prem, str. 378–382. 3 Valvasor, Die Ehre II, str. 212 in 257. 4 Če izvzamemo specifičen primer Goriške, kjer oznaka trg pred 16. stoletjem ni izpričana niti za eno naselje (Golec, Na- stanek in razvoj, str. 382), je podoben proces nastajanja novih trgov, a v manjšem obsegu, doživela samo Dolenjska, kjer so zrasli trije taborski trgi, Vinica, Kostel in Pobrežje ob Kolpi (prav tam, str. 523–561), poleg teh pa sta določen čas imeli status trga farni vasi Raka in Dolenjske Toplice (Golec, Raka – nekoč trg; isti, O nastanku in zatonu). nekaterim slovenskim mestom, zlasti na Kranjskem. 5 Uveljavitev trškega naslova je imela pri Cerknici skoraj enako podlago kakor pri Šentvidu pri Vipavi, ki ju je med novimi trgi edina mogoče označiti za tip privilegiranega trga. Nepisano pravico, da se smeta imenovati trg, sta pridobila skoraj sočasno konec 16. stoletja, in sicer z deželnoknežjo podelitvijo teden- skega sejma. Neposredno zatem je tudi prvič izpri- čan obstoj njunega trškega naslova oziroma tržanov, četudi je bilo za dokončno splošno priznanje statusa trga potrebnega še nekaj časa. Pri obeh je šlo sicer za veliki prometni vasi, ki sta imeli vsaka svoje dodat- ne ugodnosti, vendar jima je zagotovil trški položaj šele deželnoknežji sejemski privilegij. Obema so ga za nekaj časa tudi preklicali, njegova moč pa je bila vendarle tolikšna, da trški naslov ni postal vprašljiv in ni mogel ugasniti niti v reformni terezijanski in jožefinski dobi. 6 Od farne vasi do trga Starejša historiografija, ki Cerknico naslavlja s trgom že za čas pred koncem 16. stoletja, trškega na- slova ni mogla povzeti neposredno iz virov. Kot pri drugih pozno nastalih trgih, na primer pri Vrhniki in Logatcu, je nemalo zmede povzročil Valvasor, ki ni posebej izbiral statusnih oznak za kraje, ampak je brez distinkcije govoril o trgih ali mestih tudi za čas, ko to še niso bili. 7 V zvezi s trditvijo, da ni znano, kdaj je Cerknica pravzaprav postala trg, je pravilna ugotovitev v mlajši literaturi, da je prišel naziv trg v navado zelo pozno. 8 Cerknica je v poznem srednjem veku spadala med pomembne vasi na starih oglejskih tleh ob t. i. pa- triarhovi cesti skozi Planino in čez Bloke na Dolenj- sko, a ji drugače kot nekaterim drugim ni uspelo po- stati trg. Na tem odseku poti sta se začela v prvi po- lovici 13. stoletja označevati kot trga Planina in Lož (današnji Stari trg pri Ložu), za katera je bilo značil- no, da ležita zelo blizu svojih zaščitnikov, gradov Ho- šperk in Lož. Planina je obenem spretno izkoriščala izredno ugodno križiščno lego, saj se tu skupaj s tr- gom že leta 1217 omenja mitnica, 9 nekoliko manj pa Lož, prvič izpričan kot trg leta 1237 in pred tem kot farno središče. 10 Cerknici je v primerjavi s sosedoma manjkala zaščita zemljiškega gospostva, saj v bližnji 5 Gl. tabelo v: Golec, Družba v mestih, str. 624. – Po terezijan- skem katastru iz srede 18. stoletja je bilo več kot sto domov mogoče ugotoviti kar za štiri notranjske trge: Cerknico (204), Vrhniko (177), Vipavo (127) in Postojno (120). 6 O Šentvidu: Golec, Meščanska naselja Vipavske, str. 217– 223. 7 Npr. pri Vrhniki (Valvasor, Die Ehre XI, str. 422), Logatcu (prav tam, str. 345) in Cerknici (prav tam, str. 54). 8 Slabe, Cerknica, str. 12. 9 Schumi, Urkunden- und Regestenbuch II, str. 24–25. Prim. M. Kos, Doneski k historični topografiji, str. 145–146. 10 Otorepec, Srednjeveški pečati, str. 97. Prim. Šumrada, Nekaj iz srednjeveške zgodovine, str. 32–33. 215 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 okolici ni nastal noben pomembnejši grad. Na drugi strani je bila cerkniška hubna vas, ki se prvič omenja že leta 1040 (in villa Circhinitz), 11 nesorazmerno ve- lika in je združevala vse prednosti obeh sosedov: leta 1222 je tu izpričana mitnica na patriarhovi cesti 12 in pol stoletja zatem (1265 oz. 1274) sedež precej sta- rejše pražupnije iz druge polovice 10. ali začetka 11. stoletja. 13 Ob oddaljenosti od gospoščinskega sedeža, od prve polovice 13. stoletja pa tudi neugodni bliži- ni trgov Planine in Loža, je ostajala Cerknica še v zgodnji novi vek samo farna vas. V razlikovanje od sosednje Dolenje vasi je zlasti med prebivalci ožjega okoliša veljala za Gorenjo vas (Oberdorf ). 14 V posestnem pogledu je bila vas vseskozi velika. Glavnino od približno 30 hub, podložnih sredi 18. 11 Regest: 1040 I. 11., Augsburg. v: F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev. Tretja knjiga, str. 72–73. Prim. https://topografija. zrc-sazu.si/. 12 Regest: 1222 VI. 20., Padova v: F. Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev. Peta knjiga, str. 187. Prim. https://topografija.zrc- -sazu.si/. 13 Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 139. Prim. https:// topografija.zrc-sazu.si/. 14 S tem imenom (ze Oberdorf) se Cerknica prvikrat omenja leta 1338 (ARS, AS 1073, Zbirka rokopisov, 274r, Kopialna knjiga samostana Bistra iz 14. stoletja, fol. 69v). Prim. https:// topografija.zrc-sazu.si/. stoletja različnim zemljiškim gospodom, 15 srečamo že v 15. stoletju, saj so z morebitnimi redkimi izje- mami vse srednjeveškega nastanka. Zgodaj so okoli vaškega hubnega jedra začeli nastajati tudi kajžarski sklopi, tipični za stara farna središča ter odraz lokal- nega središča neagrarnih dejavnosti. Teritorialno ze- mljiško gospostvo in deželsko sodišče za ta del cerk- niške doline je bila Postojna, 16 vendar je najpozneje v 14. stoletju večina hub v Cerknici prišla v posest prvotnih oglejskih ministerialov z gradu Šteberk nad vzhodnim robom Cerkniškega jezera. Ko je rodbina Šteberških v tridesetih in štiridesetih letih 15. sto- letja doživljala polom, se je na dva dela razbila tudi njena hubna in kajžarska posest v Cerknici. Manjši del, tj. sedem hub in pol, dve pusti hubi, dvanajst kaj- 15 Po terezijanskem katastru so imeli hubno posest v kraju na- slednji zemljiški gospodje: gospostvo Hošperk (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114), župnija Cerknica s podružnicami (šk. 28, RDA, P 55), župni- ja Lož z dvema beneficijema (šk. 26, RDA, P 19 in P 20; šk. 28, RDA, P 72) in kartuzija Bistra (šk. 23, RDA, P 2), po eno posestno enoto pa še deželni svobodnik (šk. 45, RDA, P 191), Stembergova pristava (šk. 43, RDA, P 167) in urad Nadlišek kot del gospostva Turjak (šk. 34, RDA, N 121). 16 Erläuterungen zum historischen Atlas, str. 471, 483. – O de- želskosodnih mejah med Postojno in Ložem ter o njihovih spremembah prim. Okoliš, Izseki iz zgodovine, str. 358, 571. Središče Cerknice z ostanki protiturškega tabora (foto B. Golec, januar 2018). 216 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 žarjev ter dva mlina, se je po letu 1438 razdrobil, 17 medtem ko lahko 12 hubam šteberškega gradu iz leta 1444 sledimo še globoko v novi vek v okviru deželnoknežjega urada Šteberk. 18 Postojnsko gospo- stvo je imelo konec srednjega veka v kraju samo tri hube na Vidmu, zato pa je prav na njegovih, tj. de- želskosodnih tleh, že do leta 1498 nastalo kar 22 kajž (podružnikov). 19 Zaradi prehodnosti in izpostavljenosti je cerkni- ško območje močno trpelo vso dobo turških vpadov, saj se je še zadnji neizpodbitni vpad na Slovensko leta 1559 usmeril tod skozi. 20 Po opustošenju, ki je leta 1472 prizadelo tudi samo Cerknico, je oko- li oskrunjene župnijske cerkve nekako v desetih le- tih zrastel eden največjih in obenem zelo posebnih slovenskih protiturških taborov, v katerega je lahko v celoti spravilo in v njem branilo svoje imetje več kot sto družin. 21 Cerkniški tabor farni vasi ni dajal le značilne markantne podobe, ampak je sredi močno razburkane dobe s svojimi funkcijami pospeševal go- spodarski razvoj kraja. V desetletjih, preden so Cerkničani po očitno dolgotrajnih poskusih pridobili status sejemskega trga, se je kraj z razmahom zgodnjega kapitalizma gospodarsko in demografsko vseskozi krepil. Do- movi podružnikov so rastli na zemlji vseh zemljiških gospodov, med katere je bila vas razdeljena, hube so se začele zgodaj deliti, obenem pa je Cerknica pri- vabljala tudi nemalo rokodelcev brez lastnega doma. Njeno preoblikovanje v naselje polagrarnega značaja je bilo zdaj v polnem teku, saj so novonastali domovi z drobno posestjo že v 16. stoletju številčno znatno presegli podložniške domove na hubni zemlji. Tako je bilo leta 1549 pod šteberškim gospostvom na 12 hubah naseljenih 20 gospodarjev, ob katerih so živeli mlinar, dva žagarja ter 12 podružnikov na 15 kajžah. Cerknica je precej odstopala od ostalih vasi, kjer se še niso pojavili podružniki, poleg tega pa so v njej 17 Leta 1438 sta navedene posestne enote skupaj z drugo po- sestjo dobila od Vigula Šteberškega brata Friderik in Jurij Ravbar (Šumrada, Šteberški in njihova posest, str. 55). V njih je moč videti hube in kajže, ki se od 16. stoletja navajajo v rokah različnih cerkvenih in svetnih gospodov. Kajže so slej- koprej identične s t. i. Mamingerjevo posestjo v Mali gasi, ki je leta 1562 prešla na Engelshauserje (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slo- venijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 15, fasc. 21, Urad glavnega prejemnika, dovolilna pisma za prepis posesti, 3. 6. 1562). 18 Po avstrijski fevdni knjigi je imel Nikolaj Šteberški leta 1444 skupaj s šteberškim gradom in pomirjem kot habsburški fevd tudi 12 hub in desetino v Cerknici (Oberndorf), že pred letom 1446 pa so Šteberški ta fevd izgubili, saj nastopa tedaj kot eden deželnoknežjih uradov na Kranjskem (prim. Šumrada, Šteberški in njihova posest, str. 55–56). 19 M. Kos, Srednjeveški urbarji, str. 228. 20 Turški vpad 29. januarja 1559 je opisan v urbarju gospostva Hošperk iz leta 1573 (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, No. 27, urbar Hošperk 1573, s. p., zadnja stran). Prim. Jug, Turški napadi na Kranjsko, str. 41. 21 Fister, Tabor v Cerknici, str. 72 sl. posebej popisali 12 dninarjev (tagloner daselbst) in šest rokodelcev (hanndwercher zu Zierkhnitz), med njimi dva sodarja, čevljarja, tesarja, tkalca in kovača. 22 Obe posebni skupini prebivalcev pričata o neagrar- ni dejavnosti tistega dela prebivalstva, ki ni premo- gel lastne hišne posesti, kar pa seveda ne izključuje obstoja rokodelcev med podružniki. V poznejših ur- barialnih virih kategoriji dninarjev in rokodelcev žal pogrešamo, pa tudi podružniki se ob tako rekoč ne- spremenjeni hubni posesti niso znatneje namnožili; leta 1575 jih je bilo 16 skupaj z enim, ki je plačeval odvetščino od šestih kajž, 23 leta 1602 pa 22 s posestjo 19 oštatov in pol ter dvema hišicama. 24 Kajžarski (podružniški) element se je v Cerkni- ci močneje razmahnil na tleh deželskosodnega po- stojnskega gospostva, ki je bilo enako kot šteberško dano v zastavo, imelo pa je to prednost, da so se lahko njegovi novi domovi neovirano širili na srenjsko ze- mljo. Od let 1498–1504, ko je poleg petih gospodar- jev treh hub živelo v kraju 22 podružnikov, od tega 5 tavernarjev, 25 se je posestno stanje naslednjih šest desetletij komajda spremenilo, saj so leta 1564 našteli samo dva podružnika več. 26 Že naslednjih dvanajst let pa je prineslo nesluten razmah, tako da je bilo leta 1576 gospostvu Postojna podložnih 45 podružnikov in 12 tavernarjev, od katerih jih polovico prepozna- mo med imeni podružnikov. 27 Z okoli 50 domovi, skoraj samimi kajžami, je torej postojnsko gospostvo v tretji četrtini 16. stoletja prehitelo Šteberk, ki je imel v Cerknici približno 40 domov. V letih okoli 1600, ko je Cerknica s podelitvijo sejemskega privilegija postala trg, tako dokaj dobro poznamo njeno posestno podobo. V šteberškem ur- barju iz leta 1602 se pojavi še odvetščina od osmih Engelshauserjevih celih oštatov v Mali gasi. 28 Temu kajžarskemu delu vasi, ki je sestavljalo posebno po- mirje gospostva Iški turn, lahko sledimo v preteklost do prve polovice 16. stoletja, pri čemer gre skoraj go- 22 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S VIII–1, urbar Šteberk 1549, s. p. Urbar je pomotoma uvrščen pod ime graščine »Na Kalcah« (Kalec pri Knežaku, nemško Steinberg), ker je ime šteberškega gospostva v naslovu zapisa- no kot »Steimberg«. – Malenkost drugačno podobo kaže dve leti starejši šteberški urbar iz leta 1547: 19 gospodarjev hub, žaga, dva mlina in 12 podružnikov na 14 kajžah (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 106, I/60, lit. S VII–1, urbar Šteberk 1547, s. p.). 23 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/48u, urbar Šteberk 1575, fol. 2v–7v. 24 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S XIV–1, urbar Šteberk 1602, s. p. 25 Urbar Postojna 1498, objava v: M. Kos, Srednjeveški urbarji, str. 228. – ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, lit. A I–1, urbar Postojna 1500, fol. 15; prav tam, urbar Postojna 1504, fol. 7v. 26 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, lit. A I–1, urbar Postojna 1564, s. p. 27 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 12, urbar Postojna 1576, s. p. 28 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S XIV–1, urbar Šteberk 1602, s. p. 217 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 tovo za kajže Šteberških, izpričane leta 1438. 29 Že po imenu so bili zgodnjega izvora oštati domače župnije, katerih število je leta 1618 znašalo osem, 30 vsaj v 16. stoletju pa so nastale tudi podložne kajže na pose- sti rodbine Lipec. 31 Upoštevaje postojnsko hubno in kajžarsko (podružniško) posest kot najmočnejšo ter pol ducata hub v rokah cerkvenih ustanov župnije Lož, 32 je imela Cerknica okoli leta 1600 kakšnih 120 do 130 hiš in hišic, kar jo je dvigalo nad skoraj vse tradicionalne trge in mesta na Kranjskem. Glede na gosto naseljenost, močno navzočnost obrtnikov in lego na zelo frekventni tovorniški poti je vas že lep čas izpolnjevala večino pogojev, s ka- terimi bi lahko v gospodarskem pogledu zadostila kriterijem meščanske naselbine. Poglavitno obelež- je je kraju dajalo tovorništvo, tako da je Cerknica že sredi 16. stoletja veljala za pomembno tržišče za sol. 33 Živahno trgovsko menjavo so pospeševala cerkvena proščenja in nedeljsko bogoslužje, a je tovrstni trgo- 29 Gre za posest, ki jo je imel po prvi imenjski knjigi 1536–1539 Krištof Maminger (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranj- sko, knj. 1 (1539), fol. 495v). Zmanjšano na imenjsko rento enega goldinarja in ene tretjine jo je leta 1562 prodal oskrb- niku Iškega turna Hansu Engelshauserju (ARS, AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 15, fasc. 21, Urad glavnega prejemnika, dovolilna pisma za prepis po- sesti, 3. 6. 1562). Pri Iškem turnu so t. i. Engelshauserjevi oštati v Cerknici prvič neposredno izpričani leta 1602 (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S XIV– 1, urbar Šteberk 1602, s. p.), njihova lokacija na Mali gasi (Na malli gassi) pa v urbarju samostana Bistra leta 1729 (ARS, AS 719, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 2, urbar Bistra 1729, II. del, pag. 101–115). Bistra jih je dobila leta 1677 kot volilo Janeza Adama Engelshauserja z Iškega turna (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 6, 186) in jih obdržala do razpusta samostana (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 23, RDA, P 2, No. 3, No. 9). 30 Urbar župnije Cerknica 1618 v: ARS, AS 719, Kartuzijan- ski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 3, urbar Bistra 1729, III. del, fol. 14–22, 24, 30. 31 Lipčeve podložne kajže in hiša so nastali na zemlji, ki jo je Krištof Maminger leta 1549 prodal Martinu Lipcu iz Cerk- nice in je ustrezala imenjski renti nekaj več kot enega funta (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 4 (1546– 1618), fol. 124, 408v). Lipci so jo posedovali do leta 1636, ko je bila prepisana na Filipa Jurija pl. Palmburga oziroma na njegovo graščino Loško pri Cerknici (prav tam, knj. 5 (1619–1662), fol. 430v). Cerkniška posest je natančno opi- sana v prodajni pogodbi iz leta 1662, ko jo je Jurij Joahim pl. Palmburg skupaj z graščino prodal samostanu Bistra (ARS, AS 719, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 2, urbar 1729, II. del, Bistra pag. 71–72, prepis prodajne pogodbe 1662 II. 4., Ljubljana), pri katerem je ostala vse do razpusta samostana (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 23, RDA, P 2, No. 3, No. 9). 32 To posest poznamo natanko šele sredi 18. stoletja, ko je imela loška župnija v Cerknici poltretjo hubo (ARS, AS 174, Tere- zijanski kataster za Kranjsko, šk. 25, RDA, P 18, No. 6, s. d.), kaplanija sv. Barbare eno hubo (prav tam, šk. 26, RDA, P 19, No. 6, 14. 10. 1754), beneficij sv. Petra dve hubi (prav tam, P 20, No. 7, s. d.), podružnica sv. Štefana pa eno (prav tam, šk. 28, RDA, P 72, No. 1., 9. 1. 1757). – Dve hubi in pol pod loško župnijo sta izpričani tudi konec 17. stoletja (Župnijski arhiv Stari trg pri Ložu, fasc. 38, urbar župnije 1688–1693, s. p.). 33 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 154. vini manjkala zadostna legitimnost. Več kot le spo- radično se je odvijala menjava žita za sol, sto let po- zneje opisana pri Valvasorju kot tedenska, v kateri so bili udeleženi kmečki tovorniki s Kranjske, Krasa in Čičarije. 34 O že utečenem kupovanju žita v Cerknici (so getreyd bey vns erkhauffen) namreč govorijo Cerk- ničani sami leta 1597 v prošnji vladarju za sobotni tedenski sejem. 35 V takšnih okoliščinah so torej izposlovali dežel- noknežji sejemski privilegij, vendar naj bi bil ta po njihovih besedah samo nadomestek za velikopote- znejše načrte, o katerih se je z njihovimi predniki do- menil že pokojni nadvojvoda Karel (1564–1590). V prošnji cerkniške soseske (n. die gmain zu Cirkhniz), naslovljeni leta 1597 na nadvojvodo Ferdinanda, je namreč precej alegorično in povsem nedokumentira- no orisana predzgodovina zadnjih desetletij. Karel je menda Cerkničanom dovolil »zgraditi mestece« (!) in ga obdati z obzidjem (vnnß zue Cirkhniz genedigst ein städtl aufzurichten vnd in eine mauren zue schliessen). Ko bi tega postavili, pa jim je nameraval dajati letni prispevek 300 renskih goldinarjev in jih obdarova- ti z deželnoknežjimi privilegiji (mit landesfürstlichen freyheitten zue begaben vertröstet). Po navedbi v proš- nji nato že »odobrenega mesta« (die hievor bewillig- te stadt) niso mogli postaviti zaradi revščine, zato so zdaj prosili samo za svoboščine tedenskega sejma ob sobotah (marckhtsfreyungen). Prošnjo so utemelje- vali s tem, da bi s sejmom in primerno pristojbino preprečevali tihotapstvo z žitom, ki zdaj poteka na Laško skozi gozdove in mimo nakladninske posta- je v Postojni. Obenem so se potegovali še za letno proščenje pri bližnji cerkvi sv. Roka, ki so jo postavili po epidemiji kuge leta 1577, bilo pa naj bi na dan po župnijskem proščenju. 36 Ne vemo, kako so se na želje Cerkničanov od- zvala sosednja mesta in trgi, ki jih je moral vicedom po pravilih vprašati za mnenje. Tudi samega akta podelitve sejemskega privilegija ne poznamo, a je do njega verjetno prišlo še isto ali naslednje leto 1598. 37 Naslednjič je sejem izpričan leta 1633, ko je doživel očitno že drugo prestavitev, in sicer s torka na pe- tek. 38 O podelitvi tedenskega sejma še pred koncem 16. stoletja ne priča nič določneje kot ugotovitev, da so v letih 1599 in 1603 romali iz Gradca ukazi zoper tri protestantske tržane (!) (die drey burger; zu Zierkh- niz vorhandenen sectischen Bürger; etliche Zierkhnitze- 34 Valvasor, Die Ehre XI, str. 55. Prim. Vilfan, K zgodovini kmečkega kupčevanja, str. 7. 35 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z XI, prezentirano 11. 4. 1597. 36 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z XI, prezentirano 11. 4. 1597. 37 V privilegijskem protokolu notranjeavstrijske vlade 1592– 1619 cerkniški sejemski privilegij pogrešamo, kar glede na odsotnost privilegija Šentvida pri Vipavi ni edini primer (Puschnig, Gnaden und Rechte). 38 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z XI, 10. 8. 1660. 218 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 rische Bürger; inen den Bürgern), 39 medtem ko dotlej niti v enem od nemalo ohranjenih virov ni ne trga ne tržanov, temveč zgolj vas, soseska ali posamezni- ki, imenovani: »iz Cerknice«. 40 Izpodrinjenje vaške- ga imena s trškim seveda še zdaleč ni bilo hipno, 41 a se je uporaba trškega naslova, prvič izpričanega leta 1632 (de oppido Cirknice), povsem utrdila prej kot v pol stoletja. 42 Če se povrnemo k izhodišču za sejemski privi- legij – k domnevnim obljubam nadvojvode Karla in nameravani zgraditvi »mestnega« obzidja, zgod- ba gotovo ni bila povsem brez osnove, čeprav so jo Cerkničani, kot pravijo, pisali po spominu redkih še živečih prič. Karel bi dejansko lahko podprl zamisel o obzidju, ki jo je skoraj zagotovo spodbudil nenadni turški vpad čez cerkniško ozemlje leta 1559. 43 Ra- zlogov za utrditev in zaščito obrtno-tržnega kraja ni 39 Prav tam, šk. 261, I/135, lit. R XV–16, 24. 3. 1599, 5. 8. 1599, 16. 10. 1603. 40 Omemba cerkniške vasi npr. leta 1582 v: Obreza, Ein kleiner Beitrag, str. 40–41; pritožba soseske vicedomu v letih 1593 in 1594 v: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 374, protokoli zaslišanj 1591–96, fol. 202, 433; Martin Lipec »in der Zirknitz« v: StLA, I. Ö. Urkundenreihe, Regesten, 1550 X. 1. (336). 41 Obrobni zaznamek v šteberškem urbarju iz leta 1602 denimo pri opusteli vasi Viševek še vedno govori o hasnovalcih zem- ljišč iz »dorff Zürckhnitz« (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S XIV–1, s. p.), kranjska imenjska knjiga pa leta 1619 o Andreju Burji iz »Zierkhniz im Obern dorff« (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1662), fol. 430). 42 Gl. op. 56. 43 Prim. Jug, Turški napadi na Kranjsko, str. 41. manjkalo, 44 pri čemer bi se Cerkničani naslonili na svoj že sicer zelo velik in dobro utrjen tabor okoli žup- nijske cerkve. Znano je, denimo, da je deželni knez leta 1567 deželnim oblastem ukazal pregled tabora, po potrebi dodatno oskrbo s strelivom in utrditev ob- zidja s tlako okoliških podložnikov. 45 Poleg tega so se lahko Cerkničani z veliko več upanja nadejali pode- litve takšnih ali drugačnih formalnopravnih pravic, če bi bil večji del kraja obdan z obzidjem. Štiri vasi (vier dörffer) s Cerkniškega, med njimi Cerknica, so leta 1582 dosegle, da jih je nadvojvoda Karel oprostil dolžnosti, naj se njihovi prebivalci v primeru turškega vpada zberejo na Šilentabru, ter Cerkničanom (daß dorf Zirkhnitz) dovolil ostati doma za boljšo obram- bo kraja (zu behuet des weilers). 46 Podelitev pravih mestnih pravic bi bila v tem času povsem nerealna. Ko so Cerkničani leta 1597 pisali o načrtovanem mestu, so tako lahko imeli v mislih le zunanjo po- dobnost z mestnimi naselbinami. Ta je glede na im- pozantni tabor očitno nemalo pripomogla, da se je celo Valvasorju enkrat zapisalo o mestu, ko je govoril o poteku rožnovenske procesije »um diese Stadt«. 47 Poimenovanje »Stadt« se pojavi sto let prej tudi pri taborsko-obrambnih trgih Kostelu in Vinici, čemur 44 Leta 1561 je denimo cerkniški rojak N. Juršin kot cesarski uradnik na Dunaju že drugič prosil cesarja, naj se vicedomska mitnica, ki jo ima v zakupu njegov brat, prestavi iz Martinja- ka v Cerknico, ker je nenehno izpostavljena napadom marto- lozov in Turkov (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 143, I/83, lit. M III–1, 18. 3. 1561). 45 Simoniti, Vojaška organizacija, str. 204. 46 Objava listine 1582 I. 31., Gradec v: Obreza, Ein kleiner Bei- trag, str. 40–41. Prim. R[utar], Mali zapiski, str. 204–205. 47 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 732. Cerknica po Valvasorjevi skicni knjigi 1678–79 (Valvasor, Topografija Kranjske, št. 34). 219 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 je botrovalo zgolj obzidje. 48 Element fortifikacijskega trga je bil vsekakor navzoč tudi pri Cerknici, ki jo je »obvladoval« kompleks protiturškega tabora, ni pa imel praktično nobene konstitutivne vloge za nasta- nek trga. Večji del kraja je dejansko dobival poteze me- ščanske naselbine z ulicami, medtem ko njegovo jedro okoli taborske župnijske cerkve ni skrivalo va- škega značaja. Posestna struktura in videz farne vasi sta se, gledano Cerknico kot celoto, vse bolj umikala prevladujočemu kajžarskemu delu naselja z neagrar- nim in polagrarnim prebivalstvom. Medtem ko je treba prvotne postojnske hube na Vidmu iskati za- hodno od cerkve in se je v vrsti vzdolž Velike gase nanizala stara šteberška hubna posest, je Mala gasa, posebno Engelshauserjevo pomirje, že plod pozno- srednjeveške širitve s kajžami oziroma oštati. Kraj se je nato razširil še z dvema kajžarskima sklopoma, podložnima Postojni in Šteberku, s prvim na severu proti cerkvi sv. Roka in drugim vzdolž ceste na obeh straneh Cerkniščice. 49 Valvasor se v splošnem ni mo- til, ko je zapisal, da so okoli cerkve postopoma gradili hiše, dokler ni iz njih nastal tržni kraj (Marcktfleck). 50 Funkcijsko je cerkniški trg od vseh novonastalih trgov na Kranjskem nedvomno najbolj ustrezal po- lifunkcionalnosti meščanske naselbine. Prevladujoča kajžarska posest je bila sicer značilna za skoraj vse notranjske trške naselbine, še posebej za novonastali ob glavni prometnici, tj. za Vrhniko in Gorenji Lo- gatec. 51 Pri tem pa je imela Cerknica najbolj izrazito sejemsko-tržno vlogo. V Valvasorjevem času je bilo že povsem samoumevno, da si zasluži trški naslov in pohvalen opis, v katerem jo spoznamo kot dokaj velik in dobro obljuden trg, ki ga živi predvsem trgovina s soljo na tedenskih sejmih. 52 Prav tako ne preseneča, da je notranjski okrožni glavar Cerknico leta 1752 uvrstil v kategorijo notranjskih trgov prvega razreda, v kateri sta bili še Postojna in Vrhnika. 53 Pravno-upravni razvoj trga Po svojem notranjem pravno-upravnem razvoju se je Cerknica trdno umeščala med notranjske trge, za katere je kot celoto veljalo, da ne glede na sred- njeveški ali zgodnjenovoveški nastanek niso razvili lastnih avtonomnih organov na čelu z izvoljenim tr- škim sodnikom in svetom niti niso poznali klasične 48 Golec, Nastanek in razvoj, str. 530, 535. 49 Zemljiškoposestni razvoj Cerknice je natančneje opisan v zgornjih opombah. Ob poznavanju predzgodovine sta te- meljni vir za ugotavljanje razvoja na terenu franciscejski ka- taster in cenilni operati iz dvajsetih in tridesetih let 19. stole- tja (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 217, k. o. Cerknica). 50 Valvasor, Die Ehre XI, str. 54. 51 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 105 sl. 52 Valvasor, Die Ehre XI, str. 53–55. 53 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 4. 12. 1752. delitve na polnopravne tržane in netržane. 54 Toda med notranjskimi trgi, ki so na področju avtonomije na splošno močno zaostajali za drugimi kranjskimi, je bila slednjim še najbliže, saj je vsaj nominalno pre- mogla poseben sodni urad na čelu s trškim sodni- kom, pristojnim izključno za sam kraj oziroma nje- gov večinski del. Sejemski privilegij nadvojvode Ferdinanda, pode- ljen malo pred letom 1600, ki je postal pravni temelj za trški status Cerknice, ni spreminjal notranjih od- nosov v vasi, razcepljeni med vrsto zemljiških gospo- dov. Naslovljen je bil na cerkniško sosesko (die gmain zu Cirkhniz) kot teritorialno skupnost in to ne glede na posameznikovo podložnost, kar je posledično po- menilo, da so celoten kraj pojmovali kot trg, njegove prebivalce pa kot tržane, »purgarje«, v najširšem po- menu besede. 55 Naslavljanje Cerknice s trgom se je dokončno uveljavilo še v prvi polovici 17. stoletja. Najrelevant- nejši vir o uporabi imena trg so cerkniške župnij- ske matične knjige. V najstarejši krstni matici iz let 1618–1632, kjer so navedbe krajev zelo redke, se trg (oppidum) prvič pojavi 10. oktobra 1632, nato pa do srede štiridesetih let še tekmuje s pojemajo- čim vaškim imenom (villa Cirkniz). 56 V tem času so nastopili tudi ugodnejši pogoji za nastanek posebne trške uprave. Velika farna vas, po zaslugi kajžarskega elementa demografsko močnejša od prenekaterega kranjskega mesta in trga, je namreč v znatni meri presegla prejšnjo fevdalno razcepljenost. Glavnina Cerknice, tj. podložniki gospostev Postojna in Šte- berk, so prišli pod istega zemljiškega gospoda, barone oziroma poznejše grofe in kneze Eggenberge, ter bili, kot kaže, že okoli leta 1620 preneseni na gospostvo Hošperk. 57 V letih 1662 in 1677 je dobil skupnega gospodarja, kartuzijo Bistra, še manjši del kraja, do- 54 Golec, Družba v mestih, str. 438. 55 Pojem se prvič pojavi neposredno po podelitvi sejemskega privilegija, in sicer v ukazih zoper tri protestantske tržane (Bürger) (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 261, I/135, lit. R XV–16, 24. 3. 1599, 5. 8. 1599, 16. 10. 1603). 56 NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1632–1639, 10. 10. 1632 (de oppido Ciknice; ex oppido), 17. 10. 1632 (ex vila Zirknizha), 3. 11. 1632 (ex oppido), 7. 11. 1632 (ex oppido), 11. 11. 1632 (ex oppido), 14. 11. 1632 (ex villa Cirkniz); R 1632–1639, npr. 16. 1. 1633 (ex villa Cirkniz), 11. 7. 1633 (ex opido), 15. 6. 1634 (ex opido); R 1639–1650, npr. 29. 1. 1640 (ex vila Cirkniza), 2. 9. 1640 (ex opido), 8. 9. 1641 (ex villa domestica), 11. 4. 1642 (ex villa domestica), 31. 1. 1643 (ex oppido). 57 Kot lastnik dotlej zastavnih gospostev Postojna in Hošperk ter urada Šteberk se okoli leta 1625 pojavi baron Janez Ulrik Eggenberg, med zabeleženimi posestnimi spremembami pa v imenjski knjigi pogrešamo prav prenos cerkniške posesti na Hošperk, kar se je očitno zgodilo neposredno po nastopu Eggenbergov (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 5 (1619–1661), fol. 519–520v; knj. 6 (1662–1756), fol. 545v, 546v, 547v). Geneza hošperške posesti je zajeta v naslo- vu urbarja iz leta 1718: »Urbar von der herrschafft Haasperg, Stegberg, vnd denen incorporierten Adlsperg, Khleinhaißel, Schneperg und Landtierischen gülten« (ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/13). 220 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 tlej podložen dvema oziroma trem gospodom. 58 T ako je ostalo v rokah drugih, največ cerkvenih gospodov, le majhno število podložnikov, naseljenih zvečine na prvotnih hubah. 59 Upoštevaje omenjene izjeme se je torej Cerknica poslej delila na večinski hošperški in manjši bistrški del, pri čemer je šla vodilna vlo- ga Eggenbergovemu Hošperku, ki je leta 1669 na- sledil postojnsko gospostvo tudi kot deželskosodni gospod. 60 Po terezijanskem katastru sredi 18. stoletja so bile v rokah Hošperka slabe tri petine cerkniških domov (128 od 204), okoli sedmina (27) v posesti samostana Bistra (posest graščine Loško in Iškega turna) in skupaj šestina (34) podložnih župnišču in župnijski cerkvi. 61 Ob razdeljenosti med kar osem zemljiških go- spoščin so v pravni naravi zemljišč in podložniških obveznostih obstajale precejšnje razlike. Primerljive podatke imamo šele iz terezijanskega katastra. Ve- činski del gospodarjev pod gospostvom Hošperk je tedaj užival svoje hubne dele in kajže kupnopravno. 62 Za domačo župnijo in župnijsko cerkev ter benefi- cij sv. Petra v Ložu imamo samo podatek o zakupni naravi hubne posesti, 63 ni pa znana pravna narava za župnijo Lož, tamkajšnjo kaplanijo sv. Barbare in kar- tuzijo Bistra. Cerknica nikakor ni mogla skriti svoje vaške narave, kar je prišlo še posebej do izraza v vi- sokih delovnih obveznostih. Podložniki hošperškega gospostva, bistrškega samostana, cerkniške župnije in domače župnijske cerkve so namreč tlako opravljali v naravi, proporcionalno glede na velikost posesti. 64 Predvsem zaradi oddaljenosti so imeli Cerkničani precej manjše obveznosti do beneficija sv. Petra v Ložu, do loške župnije in kaplanije sv. Barbare pa sploh nobenih. 65 Pripadnost glavnine Cerknice Eggenbergom je cerkniški trg že od dvajsetih let 17. stoletja pove- zovala s sosednjim srednjeveškim trgom Planino, ki je Cerkničanom dajal prenekateri zgled. Neprimer- no večja in gospodarsko čedalje močnejša Cerknica tudi na področju lastne avtonomne uprave nikakor ni hotela zaostajati za usihajočo Planino in sosednjim 58 Cerkniška posest graščine Loško, in sicer oštati v Mali gasi, je bila Bistri prodana leta 1662 (ARS, AS 719, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 2, urbar 1729, II. del, pag. 71–72, 101–115, prepis prodajne pogodbe 1662 II. 4., Ljubljana). Drugo skupino oštatov je samostan kot volilo pridobil leta 1677 od Iškega turna (ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662–1756), fol. 6, 186). 59 O posestnem stanju v Cerknici sredi 18. stoletja gl. razpredel- nico 1. 60 Erläuterungen zum historischen Atlas, str. 471, 483; Ribnikar, Posestne in gospodarske razmere, str. 35. 61 Gl. razpredelnico 2. 62 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 7, BT, P 114, No. 59, 16. 6. 1749. 63 Prav tam, šk. 4, BT, P 55, No. 1, s. d.; šk. 3, BT, P 20, No. 1, s. d. 64 Prav tam, šk. 7, BT, P 114, No. 26, s. d. 1756; šk. 1, BT, P 2, No. 9, 20. 11. 1764; šk. 4, BT, P 55, No. 8, 23. 11. 1754. 65 Prav tam, šk. 25, RDA, P 18, No. 6, s. d.; šk. 26, RDA, P 19, No. 6, 14. 10. 1754; šk. 26, RDA, P 20, No. 4, s. d. mestecem Lož. Eggenbergi so ustregli svojim pod- ložnikom tako, da so dotedanjo župo Cerknica sredi 17. stoletja preoblikovali v sodni urad, ni pa znano, kakšne pristojnosti so dali novouvedenemu sodniku, saj poznamo tudi za poznejši čas skoraj samo imena sodnikov. Sodni urad Cerknica, izpričan kot tak sicer šele sredi 18. stoletja, je bil dejansko naslednik cerkniške župe, ki je združevala hošperške podložnike, prvotno podanike Postojne in Šteberka. Šlo je torej za obliko župe, ožje od cerkniške soseske, v katero so bili vklju- čeni vsi podložniki ne glede na pripadnost zemlji- škim gospodom. V terezijanskem katastru okoli leta 1750 je Cerknica pri gospostvu Hošperk imenovana sodni urad (Richter ambt Zierkhniz) in predstavlja izjemo med ostalimi upravnimi enotami – župami (Supp) oziroma župnimi uradi (Suppambter). 66 Cerk- niški sodni urad je enako kot prej župa obsegal samo hošperške podložnike, ne pa tudi manjšine, podložne samostanu Bistra in ostalim zemljiškim gospodom. V nemajhni meri je njegovo vzpostavitev narekovala živahna trgovina, zlasti tedenski sejmi, na katerih so imeli deželskosodne pristojnosti hošperški in pred njimi postojnski deželski sodniki. Verjetni prenos sejemskega nadzora na novouvedenega cerkniškega sodnika je bil tako predvsem posledica praktičnih razlogov. Stanje iz srede 18. stoletja je koreninilo v spre- membah, nastalih sto let prej. Vse kaže, da moramo prelomne dogodke postaviti v sredo 17. stoletja. Leta 1648 je Andrej Obreza v župnijski krstni matici zad- njič naveden kot župan (suppanus), naslednje leto pa je prvič imenovan sodnik (judex). 67 Gotovo ni na- ključje, da je dal taisti Andrej Obreza prav leta 1648 postaviti kamnit oklep okoli lipe pri župnijski cerkvi, nekakšen »kinč trga«. 68 Tedaj gotovo ni šlo zgolj za županovo preimenovanje v sodnika, ampak za raz- širitev njegovih pristojnosti. Cerkniškemu sodniku lahko poleg javnopravnih nalog s pridržki pripiše- mo tudi nižje sodstvo nad domačimi hošperškimi podaniki, vključenimi v nekdanjo župo. Če je župa že poprej premogla manjše sodne pristojnosti z žu- panovim prisedništvom, je bilo po potrebi tem lažje preoblikovanje slednjega v trški svet. Leta 1660 so se 66 Prav tam, šk. 33, RDA, P 114, No. ad 14, s. d. – Ponuja se ana- logija z malim trgom Motnik na štajersko-kranjski meji. V urbarju motniškega gospostva iz leta 1601 se omenja sodnik, ki je bil v trgu postavljen namesto amtmana ali župana; urbar ga na drugem mestu imenuje »postavljeni župan ali sodnik«: »einen alda gesetzen Richter der anstatt eines Ambtmans oder Supans geordent wierdet«, »den angesezten Supan oder richter« (StLA, Stockurbare, Band 46/117, Urbar Mötnig 1601, fol. 23, 27). 67 Sodnik (judice) Andrej Obreza je prvič omenjen 1. avgusta 1649 kot krstni boter, potem ko je bila njegova žena Marina že 6. aprila istega leta judicissa; 10. novembra 1647 se Obreza navaja še kot župan (suppanus), njegov sin Mihael pa 9. av- gusta 1648 kot filius suppani Obresa (NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1639–1650). 68 Ribnikar, Logaško okrajno glavarstvo, str. 10. 221 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 namreč Cerkničani obrnili na cesarja Leopolda I. za potrditev svojega tedenskega sejma kot »N. Richter, Rath vnnd Gemaine des Markhts Zierkhniz«, kar je obenem zadnji znani primer inskripcije. 69 Navzlic sodniku in osamljeni omembi sveta pa njune narave ni moč avtomatično enačiti z izvolje- nimi trškimi sodniki in sveti starejših sodno-upravno avtonomnih trgov, kjer je trška avtonomija temeljila na skupnosti polnopravnih tržanov (Bürger), indivi- dualno sprejetih v tržanstvo s podelitvijo tržanskih pravic. Ko bi se v 17. ali 18. stoletju v Cerknici dejan- sko izoblikovala pravnoformalna delitev na tržane in netržane, bi se to zagotovo odrazilo v sicer skromnih svetnih virih in v župnijskih maticah, kjer se niti en- krat ne pojavi oznaka tržan, »civis«. 70 Po omembah protestantskih tržanov v letih 1599–1603 71 so redki pojavi posameznih tržanov vezani samo na posa- mezne Cerkničane zunaj domačega kraja. Tako je Andrej Dietrich leta 1640 kot ciuis vpisan v graško univerzitetno matriko, 72 na ljubljanski jezuitski gim- naziji se je leta 1665 šolal Jurij Kovač, označen kot ci- vis Cirknicensis, 73 Ana Marija Prešeren pa je v poroč- ni pogodbi, sklenjeni leta 1734 v gospoščinski pisarni v Ribnici, označena kot hči pokojnega cerkniškega 69 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z–XI, 10. 8. 1660. – Sodnika in svet navaja sicer še leta 1672 povzetek prejšnje privilegijske potrditve (prav tam, 16. 8. 1672). 70 NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1618–1632, R 1632–1639, R 1639–1650, R 1650–1662, R 1662–1670, R 1670–1676, R 1677–1693, R 1694–1729, R 1729–1762, R 1762–1773, R 1773–1773, R 1773–1784, R 1784–1788, R 1788–1809, R 1809–1812, P 1643–1679, P 1683–1715, P 1743–1765, P 1766–1784, P 1784–1812, M 1751–1772, M 1772–1784, M 1784–1807, M 1807–1812. 71 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 261, I/135, lit. R XV–16, 5. 8. 1599, 16. 10. 1603. 72 Andritsch, Die Matrikeln der Universität Graz, str. 38. 73 Črnivec (ur.), Ljubljanski klasiki, str. 89. tržana (burgern zu Zirkhniz). 74 O tržanih kot kolek- tivu (Bürger, cives) ne govorijo niti urbarialni viri iz 18. stoletja, kjer je za celotno skupnost zaslediti samo izraz Inwohner. 75 Šele v župnijskih maticah konec 18. stoletja, leta 1794, se začnejo pojavljati tržani, oppi- dani, in sicer v vlogi krstnih botrov, 76 pri čemer so slejkoprej mišljeni tržani kot prebivalci trga, ne kot posebna pravna kategorija. Sodnike srečujemo po sporadičnih omembah v župnijskih maticah druge polovice 17. stoletja skoraj sleherno leto v polstoletju 1731–1782 pri ratifika- ciji letnih obračunov čevljarskega ceha. 77 Opozori- ti je treba, da praviloma nastopajo le kot »Richter«, izjemoma kot »Richter in Markht Zierkhniz«, 78 kot trški sodniki, »Markhtrichter«, pa šele trikrat med letoma 1765 in 1775. 79 Po svoje kaže takšna dikcija na nepopolno istovetenje sodnika s trgom. Zgovor- nejša je njegova večkratna samooznačba »vorgesezter Richter«, 80 iz katere je moč sklepati, da je sodnika postavljalo hošperško gospostvo in ne kakšen krajev- ni volilni gremij. Sodni urad je bil cela desetletja v rokah iste osebe ali več članov gospodarsko močne rodbine, med katerimi so vseskozi do začetka 19. sto- letja prednjačili Obreze. 81 Z njimi sta v drugi polovi- 74 ARS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 26, No. 55, 22. 5. 1734. 75 ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/13, urbar Hošperk 1718, fol. 358–504. – Hošperške posestnike v trgu Cerknica ime- nuje »die Inwohner« napovedna tabela za služnosti (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, No. 59, s. d.). 76 Npr. NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1788–1809, 28. 11. 1794, 24. 1. 1795. 77 ARS, AS 492, Usnjarski in čevljarski ceh v Cerknici, mapa 1, cehovski register 1721–1782, s. p. 78 Prav tam, 28. 12. 1741, 28. 12. 1744. 79 Prav tam, 28. 12. 1765, 28. 12. 1768, 28. 12. 1775. 80 Prav tam, 28. 12. 1757, 28. 12. 1760, 28. 12. 1768, 28. 12. 1770, 28. 12. 1775 (des vorgesezten der Zeit Markhrichter). 81 Prvi cerkniški sodnik Andrej Obreza je zasedal položaj sko- Omemba trškega sodnika Franca Obreze v čevljarski cehovski knjigi leta 1768 (ARS, AS 492, Usnjarski in čevljarski ceh v Cerknici, mapa 1, cehovski register 1721–1782, s. p.). 222 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 ci 17. stoletja tekmovali za sodniški položaj rodbini posestnikov in mitničarjev Logarjev in Wisarjev 82 ter v prvi polovici 18. stoletja deželni svobodniki Uča- ni. 83 Funkcija trškega sodnika je obstala do ukinitve vseh trških uprav na Kranjskem v času Ilirskih pro- vinc leta 1811. Zadnji sodniki se omenjajo v župnij- skih maticah, in sicer kot »judex« in kot »Richter«. Dvoje ključnih dejstev neposredno priča, da gre za kontinuiteto funkcije iz 17. stoletja in da se ta ni zli- la z novouvedeno funkcijo rihtarja, tj. pomožnega okrajnega uradnika, ki so ga na Kranjskem uvedli ob koncu terezijanske dobe. 84 Prvič, iste osebe se v nem- ščini naslavljajo kot Richter, v latinščini pa kot judex, in drugič, leta 1797 je Janez Nepomuk Obreza iz- recno naveden kot trški sodnik, judex oppidi. 85 Vaški rihtarji ali župani so nasprotno označeni kot župani (Suppan). 86 Zadnji trški sodnik Jožef Obreza, izpri- čan kot tak leta 1811, se naslednje leto, po odpravi raj dve desetletji (NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1639–1650, 1. 8. 1649, 26. 6. 1652; R 1650–1672, 24. 1. 1666, 15. 7. 1667; Župnijski arhiv Slavina, Matične knjige, P 1650–1780, 26. 1. 1659). Za sodnikoma Andrejem Wisar- jem in Janezom Andrejem Logarjem je izpričan kot sodnik Andrej Obreza ml. (NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1677–1693, 13. 1. 1682). Franc Andrej Obreza je nastopil sodniško službo za Ferdinandom Učanom leta 1748 in ostal v njej neprekinjeno do leta 1770, ko ga je zamenjal Karel Obre- za, tega pa 1775 Janez Nepomuk Obreza, sodnik še leta 1782 (ARS, AS 492, Usnjarski in čevljarski ceh v Cerknici, mapa 1, cehovski register 1721–1782, s. p.). Po terezijanskem katastru sta bila Franc in Karel Obreza med največjimi cerkniškimi posestniki. Prvi je imel hubo in 3/4, drugi pa célo hubo in tri kajže (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, No. 26, štiftregister 1756, s. p.). Konec 18. in v začetku 19. stoletja se v župnijskih maticah omenjajo trije so- dniki s priimkom Obreza: Janez Nepomuk, po poklicu rano- celnik (NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1788–1809, 18. 10. 1788, 5. 8. 1797, 13. 5. 1804, 8. 9. 1804, 1. 4. 1805, 13. 4. 1805, 13. 6. 1805; P 1784–1812, 6. 2. 1786, 16. 7. 1804), Jožef (prav tam, R 1788–1809, 26. 1. 1807; R 1809–1812, 4. 6. 1809, 13. 7. 1809, 27. 10. 1809, 2. 1. 1810, 16. 8. 1811) in Andrej (prav tam, R 1788–1809, 7. 5. 1807, P 1784–1812, 26. 1. 1807). 82 Andrej Wisar je omenjen kot sodnik konec šestdesetih let 17. stoletja, 29. 10. in 27. 11. 1669 (NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1650–1672), Janez Andrej Logar pa malo za njim, 15. 7. 1671 in 14. 7. 1672 (NŠAL, ŽA Planina pri Rakeku, Matične knjige, R 1631–1695). Andrej Logar je imel v letih 1686 do 1689, ko je bil upravitelj Eggenbergo- vega hošperškega gospostva, v zakupu vicedomsko mitnico Lož s podružnico v Cerknici (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 141, I/82, lit. L V–2, 16. 11. 1689), nakar se je leta 1691 potegoval za njen zakup tedanji mitničar Andrej Logar (prav tam, 23. 1. 1691). 83 Sodnik Ferdinand Učan je ratificiral cehovske letne obračune v letih 1732, 1736, 1738–1747 (ARS, AS 492, Usnjarski in čevljarski ceh v Cerknici, mapa 1, cehovski register 1721– 1782, s. p.). Po terezijanskem katastru je imel v Cerknici kaj- žo (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, No. 26, štiftregister 1756, s. p.), a je bil hkrati kot posestnik pristave pri Cerknici deželni svobodnik (prav tam, šk. 45, RDA, P 191, No. ad 22, s. d.). 84 Prim. Žontar, Struktura uprave, str. 133–136. 85 Gl. op. 81. 86 Npr. Matija in Andrej Kren v Begunjah (NŠAL, ŽA Cerkni- ca, Matične knjige, R 1809–1812, 24. 12. 1809, 9. 1. 1810, 5. 4. 1811, 10. 7. 1812). patrimonialne uprave, pojavi v vlogi župana (Maire) novooblikovane francoske občine Cerknica. 87 Kot vse kaže, Cerknica po koncu francoske dobe tako kot Vrhnika ni več dobila starega trškega predstojnika, ampak se je v celoti vključila v novi sistem glavnih občin in podobčin. Cerknica je bila podobčina na čelu s podrihtarjem (Unterrichter) in hkrati sedež glavne občine z nadrihtarjem (Oberrichter). 88 Značilnosti cerkniškega gospodarstva Gospodarski vzpon Cerknice v zgodnjem no- vem veku je bil življenjsko odvisen od trgovskega prometa, enako kot vzpon Vrhnike in Šentvida pri Vipavi, še dveh notranjskih trgov, ki sta trški naslov prav tako pridobila konec 16. stoletja. 89 Cerknica in Šentvid sta se kot trga uveljavila sploh šele zaradi podeljenega privilegija tedenskega sejma. Cerknica je bila že sredi 16. stoletja uveljavljena obrtniška vas, kamor so tovorniki pod konec stoletja vse pogosteje prihajali nakupovat žito. 90 Kot smo videli, je nadvoj- voda Ferdinand cerkniški soseski na tej osnovi konec 16. stoletja podelil privilegij sobotnega tedenskega sejma, vsekakor ne na zadovoljstvo sosednjih Loža- nov, Postojnčanov in Planinčanov. Ni naključje, da so cerkniški sejem prva desetletja vsaj dvakrat prestavili, najprej na torek in leta 1633 na petek, 91 zato je cesar Ferdinand II. leta 1626 tem laže potrdil sobotni se- jem Planini. 92 Leta 1634 je meščanom Loža uspelo doseči celo deželnoknežjo odpravo cerkniškega sej- ma. Petkov sejem je bil prestavljen v Lož, 93 tako da je ostala Cerknica četrt stoletja sploh brez tedenskega sejma. Ne da bi pridobili deželnoknežji konsenz, so ga Cerkničani spet uvedli najpozneje spomladi 1660; tedaj je namreč Sigmund pl. Stemberg (s Kalca) zah- teval takojšnjo odpravo »novo uvedenega sejma v 87 NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1809–1812, 16. 8. 1811, 22. 4. 1812. Njegova žena Helena je kot »Frau Merin« označena že 3. marca 1812. – Imenovanje merov je bilo v Ilir- skih provincah zaključeno spomladi 1812 (Žontar, Struktura uprave, str. 202). 88 Haupt-Ausweis über die Einteilung, fol. Q2. – Jožef Obreza, ki ga do leta 1811 srečujemo v župnijskih maticah kot trškega sodnika in v času Ilirskih provinc kot župana (mera) (gl. op. 81 in 87), je leta 1815 izpričan kot prvi nadrihtar (Oberrich- ter), prvi cerkniški podrihtar (Ungerrichter) pa je bil po vsej verjetnosti Jurij Mekinda, kot tak omenjen leta 1817 (NŠAL, ŽA Cerknica, Matične knjige, R 1812–1819, 5. 8. 1815, 17. 4. 1817). 89 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 109–110; isti, Meščanska naselja Vipavske, str. 220–221. 90 O utečeni prodaji žita pišejo sami Cerkničani v prošnji za sobotni tedenski sejem (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z XI, prezentirano 11. 4. 1597). 91 Dogajanje v zvezi s sejmom povzema potrditev sejemskih svoboščin cesarja Leopolda I. (ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z XI, 10. 8. 1660). 92 Rutar, Marktprivilegien von Planina-Alben, str. 30–31. 93 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 197, I/107, lit. l, XX–8, 16. 11. 1634; prav tam, šk. 293, I/150, lit. Z XI, 16. 11. 1634. 223 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 Cerknici«. 94 Toda že poleti istega leta so imeli spretni Cerkničani v rokah cesarjevo sejemsko potrditev pet- kovega sejma, ki so jo očitno dobili po zvezah, in to tako, da so zamolčali njegovo prestavitev v Lož četrt stoletja prej. 95 Vztrajne pritožbe Ložanov in zahte- ve po odpravi sejma v naslednjih letih niso zalegle, 96 prejkone tudi zato, ker sta, kot je mogoče povzeti po Valvasorju, oba sejma dobro uspevala. 97 V Cerknici se je po Valvasorjevih besedah (1689) na pravem solnem trgu (Salzmarckt) vsak teden od- vijala močna trgovina s soljo, ki so jo Čiči in Kra- ševci prinašali z obale, pokupili pa drugi kranjski tovorniki. 98 Uvedba solnega apalta v prvih letih 18. stoletja, ki ji med drugim pripisujemo propad trga Senožeče, 99 je Cerknico nedvomno precej prizadela, toda petkov sejem je leta 1752 še obstajal. Tedaj se v poročilu notranjskega okrožnega glavarstva ome- njata skupaj z njim tudi prva znana cerkniška letna sejma, in sicer na četrto nedeljo po veliki noči in na vse svete (1. novembra). 100 Poprej ju v virih ni zasle- diti, nima ju niti Valvasor, ker sta morebiti životarila v senci tedenskega solno-žitnega kupčevanja ali pa so ju Cerkničani resnično izprosili šele v prvi polovici 18. stoletja v zameno za usihajočo tedensko trgovi- no. Kdaj je cerkniški tedenski sejem ugasnil, ostaja za zdaj nepojasnjeno, a precej verjetno že v drugi polovici 18. stoletja. 101 Za trg je bilo prenehanje re- dnega tedenskega trgovanja, ki mu je dajalo utrip in življenjske sokove, vsekakor udarec. V začetku 30-ih let 19. stoletja v cenilnih operatih franciscejskega ka- tastra beremo, da je Cerknici najbližje tržišče v kraju Sodražica, kjer se sejem odvija ob četrtkih, vendar ga Cerkničani ne obiskujejo, ker praviloma nimajo tr- žnih presežkov nad lastnimi potrebami. 102 O obrtni dejavnosti imamo celovitejše podatke šele za sredo 18. stoletja, na eni strani v poročilu po- stojnskega okrožnega glavarja iz leta 1752 in na dru- gi v terezijanskem katastru, v katerem so pri agrarnih posestnikih navedeni tudi njihovi neagrarni poklici. Te srečamo samo v napovedni tabeli za hošperško gospostvo, ki mu je pripadalo dobre tri petine do- 94 ARS, AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg. šk. 514, fasc. 303a, pag. 643–646, s. d. (ad 30. 6. 1660). 95 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 293, I/150, lit. Z XI, 10. 8. 1660. 96 Prav tam, 16. 8. 1672, s. d. (Sub A, ad 16. 8. 1672), 23. 3. 1678. 97 Valvasor, Die Ehre XI, str. 55, 324. 98 Prav tam, str. 55. Prim. Vilfan, K zgodovini kmečkega kupče- vanja, str. 7. 99 Golec, Senožeče in Prem, str. 375. – O solnem apaltu: Valen- čič, Tovorništvo na Kranjskem, str. 264–265. 100 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 4. 12. 1752. 101 V Hoffovi topografiji Kranjske iz leta 1808 sicer beremo o močnem tedenskem sejmu, a gre za skoraj enake besede, kot jih ima Valvasor dobrih sto let prej, kar vzbuja dvome o vero- dostojnosti opisa (Hoff, Historisch-statistisch-topographisches Gemählde, str. 98; Valvasor, Die Ehre XI, str. 55). 102 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 217, k. o. Cerknica, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 7, s. d. mov (128 od 204), nobenega obrtnika pa ni v napo- vednih tabelah drugih gospostev. 103 V hošperškem delu Cerknice so tedaj našteli enega kramarja in 41 obrtnikov, od tega daleč največ čevljarjev (30), po dva krznarja, barvarja na črno in urarja ter po enega klju- čavničarja, puškarja, sodarja, »kmečkega« steklarja in krovca. 104 Podatke za Cerknico je mogoče primer- jati s podatki za Vrhniko, medtem ko jih nimamo za Postojno, tretji trg iz skupine notranjskih trgov prvega razreda (po omenjenem poročilu okrožnega glavarja). Od 72 vrhniških gospodarjev z navedenim poklicem se jih je več kot polovica (38) ukvarjalo s čolnarstvom, trgovino pa je zastopal en sam trgovec s starim blagom. 105 Kot smo videli, je bila obrt v Cerknici močna že pred pridobitvijo tedenskega sejma in trškega naslo- va. Še pred 18. stoletjem je morala izstopati čevljar- ska obrt, ki se je edina tudi cehovsko osamosvojila. Poročilo notranjskega okrožnega glavarja iz leta 1752 navaja, da so bili cerkniški in planinski čevljarji »pred časom« vključeni v ceh v Postojni, nato pa so planinski tako nazadovali, da sredi 18. stoletja niso premogli nikakršnega ceha, medtem ko so se cerkni- ški številčno okrepili in osamosvojili. 106 Ohranjeni protokol cerkniške čevljarske bratovščine sv. Ane se začenja z letom 1721, pri čemer je bratovščina v naslovu označena kot »prastara« in je bila prejkone že dotlej samostojna. 107 Na njeno večjo starost kaže vidimirana kopija dekreta nadvojvode Ferdinanda, ki leta 1600 prepoveduje šušmarstvo na podeželju. Pre- pis iz leta 1630 je najstarejša listina, ki jo je bratovšči- na sv. Ane hranila do svoje ukinitve leta 1922. 108 Na drugi strani je resnična trditev okrožnega glavarstva, da čevljarji in usnjarji dotlej (1752) niso imeli svo- boščin in so zdaj zanje zaprosili na dunajskem dvo- ru. 109 Na ruševinah postojnskega ceha so se skušali cerkniški čevljarji in usnjarji na obsežnem prostoru vsiliti kot monopolisti. Leta 1753 so namreč prosili na dvoru, naj se jim dovoli prosto trženje obutve in usnja na celotnem Notranjskem od Vrhnike do Aj- dovščine in Reke ter na vzhodu do Ribnice in Do- brepolja. Čeprav je prošnja naletela na ostro naspro- tovanje zemljiških gospostev in zlasti Ribničanov, ki so zahtevali, naj ostanejo Cerkničani zgolj pri starih pravicah, 110 je slednjim vseeno uspelo zapolniti na- stalo praznino, saj jim je Marija Terezija leta 1754 103 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 1, BT, P 2; šk. 7, BT, P 114, No. 19, s. d.; šk. 4, BT, P 55; šk. 3, BT, P 18–20. 104 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 7, BT, P 114, No. 19, s. d. 105 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 121–122. 106 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 4. 12. 1752. 107 ARS, AS 492, Usnjarski in čevljarski ceh v Cerknici, mapa 1, cehovski register 1721–1782, s. p. 108 Lavrič, Čevljarska bratovščina, str. 17. 109 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 4. 12. 1752. 110 Apih, K obrtni politiki, str. 64–67. 224 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 izdala privilegij, ki je bil povsem skladen z njihovimi željami. 111 Poleg prevladujočih čevljarjev in usnjarjev je po poročilu okrožnega glavarja živelo v Cerknici še nekaj cehovskih krznarjev in barvarjev, inkorporira- nih v ceha v Ljubljani. 112 Številčnega stanja cerkniških obrtnikov od tere- zijanskega katastra, ko jih je bilo vsaj 41, nato ne po- znamo do leta 1830. Tedaj je od skupno 321 družin (stanovanjskih strank), naseljenih v 242 hišah, živelo od obrti 96 družin ali slaba tretjina (29,9 %). Manj kot tretjina teh (31) se jih je ukvarjala le z obrtjo, 65 pa tudi s poljedelstvom. 113 Cerknica se je v tem pogledu lahko primerjala s Postojno, kjer je od ne- agrarnih dejavnosti prav tako živela nekaj manj kot tretjina družin – 107 od 328 (32,6 %), pri čemer je znaten delež odpadel na javne službe (20), 45 družin se je ukvarjalo samo z obrtjo, 40 z obrtjo in obdelo- vanjem zemlje, dva pa sta bila duhovnika. 114 Oba trga sta precej zaostajala za Vrhniko, ki se je medtem po obljudenosti povzpela na prvo mesto. Od 431 vrh- niških družin (stanovanjskih strank) jih je od obrti živelo kar 291 ali dobri dve tretjini (67,5 %), od tega 235 od malih »policijskih« obrti, ena od industrij- ske obrti, 55 pa od obrti in kmetovanja hkrati. 115 Po cenilnih operatih iz začetka 30-ih let 19. stoletja je Cerknica premogla tudi t. i. industrijsko obrt, in sicer osem žag za rezanje desk, stope za kremenčev pesek, obrat za izdelavo pepelike, opekarno in obrat za iz- delavo kleja. 116 Kar zadeva agrarno gospodarstvo, je bil cerkniški trg poudarjeno ruralen, saj je nastal iz vasi. Po te- rezijanskem katastru sredi 18. stoletja le redki hišni gospodarji niso izkazovali nobenega posevka. Od 197 gospodarjev je bilo takšnih 21 ali dobra desetina (10,7 %). 117 Tudi živino je premogla velika večina hiš, 170 od 204 (83,3 %). 118 Več kot dve tretjini gospo- darjev (68 %) je posejalo najmanj dva mernika zim- 111 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljub- ljani, šk. 51, fasc. XIX, lit. S, No. 11, 28. 11. 1754. – Apih, K obrtni politiki, str. 67, trdi drugače, in sicer naj bi bile pretira- ne zahteve Cerkničanov zavrnjene. – Prim. Lavrič, Čevljarska bratovščina, str. 18. 112 ARS, AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 88, fasc. XXVIII, 4. 12. 1752. 113 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 217, k. o. Cerknica, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3, s. d. 114 Prav tam, A 1, k. o. Postojna, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3, 3. 4. 1833. 115 Prav tam, A 108, k. o. Vrhnika, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3, 25. 10. 1832. Prim. Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 124. 116 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 217, k. o. Cerknica, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 14, s. d. 117 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 7, BT, P 114, No. 2, s. d.; šk. 1, BT , P 2, No. 17, s. d.; šk. 3, BT , P 18, No. 6, s. d.; prav tam, BT, P 19, No. 1, 9. 7. 1749; prav tam, BT, P 20, No. 1, s. d. 118 Prav tam, šk. 1, BT , P 2, No. 1, s. d.; prav tam, šk. 7, BT , P 114, No. 19, s. d.; prav tam, šk. 4, BT , P 55, No. 3, 31. 3. 1752; prav tam, šk. 3, BT, P 19, No. 2, s. d. ske rži, od goveje živine pa so bili daleč najštevilčnejši voli (61). Ob približno petini obrtniških hiš med vse- mi domovi je ta trg, ki ga je postojnski okrožni glavar po moči neagrarnih dejavnosti uvrstil v prvi razred, dejansko veliko bolj spominjal na kmečko naselje, na katerega sta se kot sekundarna gospodarska de- javnost prilepili čevljarska obrt in tedenska sejemska trgovina. Tak vtis je dajal tudi ob štetju leta 1830, ko se je 225 od 321 družin (stanovanjskih strank) ukvarjalo izključno s poljedelstvom (70,1 %), dodatnih 65 pa poleg obdelovanja zemlje tudi z obrtjo, kar pomeni skupaj 287 ali devet desetin (89,4 %), skoraj natanko enak delež, kot je bilo med gospodarji sejalcev sredi 18. stoletja. Število živine se je medtem izjemno po- večalo, saj so samo konj popisali 55, vlečnih volov pa 260. 119 Posestno-demografska slika Cerknice Cerknica je veljala za nesorazmerno veliko far- no vas že ob pridobitvi tedenskega sejma in dejanski uveljavitvi trškega naslova malo pred letom 1600. Sredi 18. stoletja, ko imamo prvič primerljive podat- ke za vse trge v slovenskem prostoru (brez Prekmur- ja), pa je bila po številu domov na nesporno prvem mestu. 120 Po terezijanskem katastru so namreč v trgu, razdeljenem med osem zemljiških gospodov, obsta- jali kakšni 204 domovi ali približno toliko kot v jo- žefinskem katastru leta 1787, ko jih je bilo 200. 121 Posestno stanje v času terezijanskega katastra okoli leta 1750 prikazuje razpredelnica 1. 122 Cerknica že zaradi razcepljenosti med vrsto zem- ljiških gospodov ni mogla skriti, da se je razvila iz vasi, kar je v svojem jedru tudi ostala. Druga vaška značil- nost se je kazala v tem, da je sredi 18. stoletja le dobre tri petine domov (128 ali 62,7 %) pripadalo »trškemu gospodu« – gospostvu Hošperk, a še ta kompaktnost je bila dosežena šele v prvi polovici 17. stoletja, ko so Eggenbergi pod hošperško gospostvo pritegnili pod- ložnike Šteberka in Postojne. Kot smo videli, je tudi Bistra pozno združila svojo pretežno hišarsko posest (1662–1677), prej pripadajočo dvema oziroma trem svetnim gospodom. Odtlej je pod Hošperk in Bistro spadala glavnina Cerknice, sredi 18. stoletja skupaj 119 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 217, k. o. Cerknica, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3 in 4, s. d. 120 Gl. tabelo v: Golec, Družba v mestih, str. 624. 121 ARS, AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko, Naborno go- spostvo Hošperk, Občina Cerknica, fasija, ledina I, s. d. [19. 8. 1787]. 122 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, gospostvo Hošperk, No. 26, štiftregister 1756; šk. 23, RDA, P 2, samostan Bistra, No. 2, s. d.; šk. 28, RDA, P 55, župnija Cerknica, No. 8, 23. 11. 1754; RDA, šk. 25, P 18, žup- nija Lož, No. 6, s. d.; šk. 26, RDA, P 19, kaplanija sv. Barbare v Ložu, No. 6, 14. 10. 1754; šk. 26, RDA, P 20, beneficij sv. Petra v Ložu, No. 7, s. d.; šk. 46, RDA, N 237, deželni svobo- dniki, No. 19, s. d. 225 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 155 domov ali 76 %. Hošperško-bistrška Cerknica, ki smo jo locirali zunaj vaškega jedra ob župnijski cerkvi, je imela obenem prepoznavno polagrarno noto. Šlo je za najbolj prokreativen in tako najbolj trški del kraja, saj so veliko večino predstavljali ka- jžarji in hišarji, kmetje na 18 razdeljenih hubah pa le četrtino hošperško-bistrških domov. Zelo podobno strukturo posestnikov kot kartuzija Bistra je po tere- zijanskem katastru izkazovala cerkniška župnija, tre- tji največji zemljiški posestnik, ki je premogla domala samo oštetarje in pičle pol hube, majhna razlika pa je bila tudi v številu podložnih domov – Bistra 27 in župnija 22. Drugi štirje cerkveni zemljiški gospodje – domača župnijska cerkev in tri cerkvene ustanove iz Loža – so imeli skupno le osmino vseh podložnikov (12,7 %), a so obenem združevali skoraj dve petini hubne posesti (10 hub in 1/4). Cerknica je dosegla največji posestni in demo- grafski razmah v tretji četrtini 16. stoletja, očitno spodbujen tudi z zadnjim turškim vpadom in finanč- nimi obljubami dvorne komore. Ko je leta 1597 ali malo zatem dobila privilegij tedenskega sejma in s tem »de facto« postala trg, je štela že precej nad sto obljudenih domov, podložnih vsaj šestim zemljiškim gospodom. Najbolje poznamo posestni razvoj osred- njega – hošperškega dela, združenega v prvi polovici 17. stoletja iz postojnske in šteberške posesti. Iz tega časa je znan tudi obseg župnijske posesti po urbarju leta 1618, 123 nakar do konca stoletja pogrešamo ka- kršne koli urbarialne vire. Šele v urbarju 1688–1693 je dokumentirana poltretja huba župnije Lož, 124 ki je vsekakor izvirala še iz srednjega veka, tako kot tudi 123 Urbar župnije Cerknica, 20. 5. 1618 v: ARS, AS 719, Kartu- zijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 3, urbar 1729, III. del, fol. 1–14. 124 Župnijski arhiv Stari trg pri Ložu, fasc. 38, urbar župnije 1688–1693, s. p. tri hube loške kaplanije sv. Barbare in beneficija sv. Petra ter dobre štiri hube cerkniške župnijske cerkve, ki jih vse srečamo šele v terezijanskem katastru. Le malo starejši je prvi urbar kartuzije Bistra iz leta 1729 z dokumentirano pridobljeno posestjo Iškega Turna in Loškega. 125 V preglednici je prikazan kronološki razvoj pose- sti, kot mu je moč slediti po urbarjih treh zemljiških gospodov: gospostva Hošperk (prej Postojne in Šte- berka), kartuzije Bistra in župnije Cerknica. 126 V drugi polovici 16. stoletja je razumljivo najhi- treje naraščala najobsežnejša kajžarska posest terito- rialnega in hkrati deželskosodnega gospostva Postoj- na, saj se je število gospodarjev v pičlih dvanajstih letih med 1564 in 1576 skoraj podvojilo s 24 na 43. Po urbarju gospostva Šteberk iz leta 1602, 127 ki v preglednici ni upoštevan, se je v pol stoletja glede na stanje leta 1549 podvojilo tudi število šteberških kaj- žarjev, in sicer z 11 na 22, ne vemo pa, kako je v zad- nji četrtini 16. stoletja naraščala postojnska posest. 125 ARS, AS 719, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 2, urbar Bistra 1729, II. del, pag. 74–123. 126 Hošperški del: ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 73, I/42, lit. A I–1, urbar Postojna 1564, s. p.; šk. 197, I/60, lit. S VIII–1, urbar Šteberk 1549, s. p.; AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 30, RDA, P 98, No. 12, urbar Postoj- na 1576, s. p.; ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/48u, urbar Šteberk 1575, fol. 1–7v; ARS, AS 1074, Zbirka urbarjev, I/13, urbar Hošperk 1718, fol. 358–504; ARS, AS 174, Terezijan- ski kataster za Kranjsko, šk. 33, RDA, P 114, No. 26, štiftregi- ster 1756. Bistrški del: ARS, AS 719, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 2, urbar Bistra 1729, II. del, pag. 74–123; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 1, RDA, P 2, No. 2, s. d. Župnijski del: Urbar župnije Cer- knica, 20. 5. 1618 v: ARS, AS 719, Kartuzijanski samostan in državno gospostvo Bistra, knj. 3, urbar 1729, III. del, fol. 1–14; ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 28, RDA, P 55, No. 8, 23. 11. 1754. 127 ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, I/60, lit. S XIV–1, urbar Šteberk 1602, s. p. Razpredelnica 1 Vrsta posesti Gospostvo Hošperk Samostan Bistra Župnija Cerknica Župnijska cerkev v Cerknici Župnija Lož Kaplanija sv. Barbare v Ložu Beneficij sv. Petra v Ložu Deželni svobodniki Skupaj 1 1/4 hube 1 1 1 huba 1 1 1/2 hube 22 2 7 4 2 3 40 3/8 hube 2 2 1/4 hube 12 2 3 2 2 21 3 kajže 1 1 kajža 75 75 1/2 kajže 10 10 hišica 25 25 mlin 4 1 1 1 6 oštat 15 1 16 1/2 oštata 4 1 5 pristava in hiša 1 Skupaj posestnikov 128 27 22 12 6 3 5 1 204 pusta hišica 1 226 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 Ta se je razumljivo množila najhitreje, saj je imela na voljo dovolj prostora in za seboj deželskosodno in teritorialno gospostvo. V slabo dokumentiranem 17. stoletju je gotovo prihajalo do posestnih nihanj, vendar lahko iz pri- merjave stanja v letih 1575–1576 in 1718 povzame- mo, da število kajž glede na stanje poldrugo stoletje prej ni več znatneje napredovalo. 80 oštetarjev in hi- šarjev leta 1718 je sicer za tretjino več kot 60 kajžarjev v letih 1575–1576, medtem ko so se prej v manj kot četrt stoletja številčno dvignili kar za dve tretjini, in sicer s 36 na 60. Nadalje se je število hiš po letu 1576 namnožilo tudi zaradi drobitve hubne posesti. Cele hube so izginile, močno pa so se namnožile polovič- ne in četrtinske, tako da je leta 1718 živelo na hubni posesti 43 gospodarjev ali skoraj dvakrat toliko kot v letih 1575–1576 (23). V naslednjih desetletjih do nastanka terezijanskega katastra je hošperška posest tako rekoč stagnirala. Povečala se je za šest kajž in na drugi strani zmanjšala za eno hubo in eno osmino. Na kakšen način in kdaj natanko med letoma 1718 in 1756 se je to zgodilo, ne vemo, zato pa je zelo ver- jetno, da se je osamosvojila t. i. Stembergova hiša v trgu s pristavo zunaj Cerknice. 128 Drugače se je v prvi polovici 18. stoletja odvil po- sestni razvoj pri kartuziji Bistra, ki je imela leta 1729 v kraju 38 podložnikov, po terezijanskem katastru četrt stoletja pozneje pa le še 27. Čeprav so posestne enote leta 1729 izražene v hubnih delih in znašajo skupaj skoraj 12 hub, je šlo v resnici za drobno hišno posest in eno samo prepolovljeno hubo, navedeno leta 1662 v prodajni pogodbi bistrškemu samostanu. Vso ostalo cerkniško posest graščine Loško so tedaj 128 ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 43, RDA, P 167, No. 1, 28. 9. 1751. Razpredelnica 2 Hošperški del Bistrški del Župnijski del Oblika posesti Postojna 1564, Šteberk 1549 Postojna 1576, Šteberk 1575 1718 1756 1729 1755 1618 1754 1 1/2 hube 0 + 1 = 1 0 + 1 = 1 - - - - 1 1/4 hube - - 1 - - huba 2 + 2 = 4 4 + 3 = 7 - 1 - - 3/4 hube - 1 - - - 1/2 hube 2 + 17 = 19 0 + 15 = 15 23 22 2 2 1 3/8 hube - 1 2 - - 1/3 hube - - - 29 - 1/4 hube - 18 12 4 - 2 1/6 hube - - - 2 - 3 kajže 0 + 1 = 1 - - 1 - - 2 kajži 0 + 1 = 1 1 + 0 = 1 - - - - kajža + kajža(r) 24 + 10 = 34 43 + 15 = 58 7 75 - - 1/2 kajže 1 + 0 = 1 - 10 - - 1/2 kajže + hiša - 1 - - - 2 hiši + oštat - 1 - - - hiša - 50 - - - hišica - - - - 25 oštat - 20 - - - 9 15 1/2 oštata - 1 - - - 4 kovačija 0 + 1 = 1 - - - - žaga 0 + 2 = 2 0 + 1 = 1 - - - - mlin in žaga 0 + 2 = 2 - - - - mlin 0 + 1 = 1 0 + 1 = 1 5 4 1 - 1 razna posest - 1 - - - Skupaj posestnikov (hiš) 28 + 35 = 63 49 + 39 = 88 129 128 38 27 10 22 Skupaj hub 15 16 18 1/8 17 11 5/6 1 1/2 1/2 dninar 12 + 0 = 12 - - - - neznano - 1 pusta hišica - - - - 1 pol grunta - 2 pol dneva dela - 1 zemljišča - 4 rovt - 2 1 travnik 1 Skupaj posesti 63 100 139 128 40 28 10 22 227 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 sestavljali oštati, hiše in kajže, 129 tako kot je bila v celoti kajžarska tudi leta 1677 pridobljena Mala gasa, dotlej podložna Iškemu turnu. 130 Terezijanski kata- ster je v tem pogledu natančnejši od urbarja 1729, saj ob prepolovljeni prvotni hubi navaja 25 hišic. Med- tem je propadel ali prešel v tuje roke mlin, izgini- lo pa kar enajst domov, s čimer je Bistra v kratkem času izgubila tretjino svojih cerkniških podložnikov. Čemu gre pripisati tolikšno nazadovanje, viri ne po- vedo. Prejkone je vsaj del domov izginil v požaru leta 1743, za katerim je ena pustota ostala tudi na zemlji cerkniške župnije. 131 Navzlic požaru in skrčenju bistrške posesti pa Cerknica kot celota ni utrpela trajnejših posestnih in demografskih izgub. Brez Stembergove hiše, župni- šča in še kakšne hiše smo v terezijanskem katastru ugotovili 204 podložne domove, jožefinski kataster iz leta 1787 izkazuje 200 hiš, 132 po popisu leta 1817 pa jih je bilo že 240. 133 Postavlja se vprašanje, ali je bila Cerknica sredi 18. stoletja največji kranjski (in slovenski) trg tudi po številu prebivalcev, ne le po številu domov. Skoraj zagotovo je bila že tedaj bolj obljudena izrazito tran- zitna Vrhnika, za katero imamo natančne podatke iz terezijanskega ljudskega štetja leta 1754. Vrhniški trg je kljub manjšemu številu domov od Cerknice (oko- li 177) štel 1120 prebivalcev in bil s 6,33 prebivalci na hišo takoj za Ljubljano najgosteje naseljen med sedmimi kranjskimi mesti in trgi, za katere poznamo rezultate štetja. 134 Prvi natančni podatki o obljudenosti Cerknice so štiri desetletja mlajši, iz let 1794–1799. V trgu je bilo po župnijskem štetju 200 hiš (toliko kot nekaj let prej po jožefinskem katastru), 300 družin in 1121 duš. V povprečju je tako prišlo na hišo 1,5 družine in 5,60 prebivalca. Razumljivo je, da je bilo razmerje med hi- šami in družinami v vaseh cerkniške župnije znatno nižje kakor v trgu, le malo pa jih je izkazovalo večjo gostoto naseljenosti. 135 Cerknica je po številu hiš tudi v prvi četrtini 19. stoletja ohranjala prvenstvo med trgi zasledovalci, 129 V prodajni pogodbi za graščino Loško so poleg cerkniške hube navedeni v kraju še Lipičeva hiša, trije oštati, devet kaj- žarjev ter tri druge hiše (ARS, AS 719, Kartuzijanski samo- stan in državno gospostvo Bistra, knj. 2, urbar 1729, II. del, Bistra pag. 71–72, prepis prodajne pogodbe 4. 2. 1662). 130 ARS, AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko, knj. 6 (1662– 1756), fol. 6, 186. 131 V katastru je naveden pust oštat, ki ni imel niti vrta, zato ga po uničenju v požaru leta 1743 nihče ni hotel posedova- ti (ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 28, RDA, P 55, No. 5, 22. 9. 1755). 132 ARS, AS 175, Jožefinski kataster, Naborno gospostvo Hoš- perk, Občina Cerknica, fasija, ledina I, s. d. [19. 8. 1787]. 133 Haupt-Ausweis über die Einteilung, fol. Q2. 134 Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 128–129. 135 NŠAL, ŠAL/Ž, šk. 36, Cerknica 1682–1843, ž. Cerknica 1794–1799, Tabelle etc., s. d. – Dokument je dobil datacijo 1794–1799 šele v arhivu. Podpisani župnik Gašper Faber je v Cerknici služboval od leta 1778 do smrti 1799 (Pokorn, Šematizem duhovnikov, str. 136). potrjeno pa ni bila več prva po številu prebivalstva in gostoti naseljenosti. Po popisu iz leta 1817 je od vseh kranjskih trgov premogla največ hiš (240), a je s 1300 prebivalci zaostajala za največjo Postojno (1356 v 195 hišah) in Vrhniko (1346 v 203 hišah); pri tem je treba upoštevati, da so zdaj šteli k vrhniškemu trgu tudi Hrib. 136 Do leta 1830 je Cerknica s 1495 dušami po demografski moči spet prehitela okrožno prestol- nico Postojno (1448 prebivalcev), od obeh pa se je opazno odlepila Vrhnika (1993 prebivalcev). Število hiš se je na Vrhniki precej povečalo (z 203 na 273), medtem ko je tako v Cerknici (242) kot v Postojni (194) stagniralo. 137 Posestna struktura Cerknice po cenilnih operatih iz zgodnjih 30-ih let 19. stoletja razkriva vaški značaj naselja, hkrati pa daje zavajajoč vtis o veliko večjem številu prvotnih hub (68), ker so v hubnih deležih iz- 136 Haupt-Ausweis über die Einteilung, fol. O, Q2, R, S. – Trg Vi- pava je sicer štel 214 hiš, a samo 1036 prebivalcev (Golec, Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga, str. 129). 137 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 1, k. o. Postojna, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3, 3. 4. 1833. A 108, k. o. Vrhnika, katastrski cenilni ela- borat, uvod, & 3, 25. 10. 1832; A 212, k. o. Vipava, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 3, 16. 11. 1832. Cerknica na franciscejski katastrski mapi iz leta 1823 (ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 217, k. o. Cerknica, mapni list V). 228 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 razili tudi kajžarsko posest, praviloma kot tretjinsko hubo. V trgu je bila tedaj ena sama cela huba, ena posest je obsegala hubo in četrt, 40 je bilo polovičnih hub, kar 111 tretjinskih, 16 četrtinskih in 34 šestin- skih. Med preostalimi 37 hišami so poleg župnišča in šolske stavbe našteli 35 bivališč gostačev, dninarjev in obrtniških družin. 138 Po franciscejski katastrski mapi iz leta 1823 je bila Cerknica razen nekaj gospodarskih poslopij v celoti zidano naselje. 139 Opis hiš v cenilnih opera- tih pravi, da so stanovanjske hiše v Cerknici deloma enonadstropne, deloma pa pritlične, grajene iz žga- nih in drugih kamnov. Prve so pokrite z opeko, druge s slamo. Zidani so tudi hlevi, nad njimi pa večinoma skednji, opažani z deskami in pokriti s slamnatimi strehami. Ostala gospodarska poslopja – enostavni in dvojni kozolci – so bila lesena. V trgu so našteli kar 40 zavarovanih poslopij, kar je pomenljiva razlika z drugimi velikimi notranjskimi trgi. 140 V primerljivo veliki, a izrazito ruralni Vipavi ni bila namreč zava- rovana niti ena hiša, na Vrhniki ena sama, v Postojni pa nekaj hiš. 141 Sklep Cerknica je ena od dveh notranjskih vasi, ki sta se začeli naslavljati s trškim naslovom po pridobitvi privilegija za tedenski sejem konec 16. stoletja. Trški naslov se je uveljavil v nekaj desetletjih in pozneje nikoli ni postal sporen, medtem ko je tedenski sejem najpozneje v začetku 19. stoletja ugasnil. V predin- dustrijski dobi je Cerknica med slovenskimi trgi vse- skozi ohranjala prvenstvo po številu hiš in bila v tem pogledu primerljiva tudi z večino mest. Čeravno se je razvila iz velike farne vasi in je obdržala pretežno agrarni značaj, je izkazovala razmeroma močno obrt in premogla lasten čevljarski ceh. Po svojem notra- njem pravno-upravnem razvoju se je trdno umeščala med notranjske trge, za katere je kot celoto veljalo, da ne glede na srednjeveški ali zgodnjenovoveški na- stanek niso poznali klasične delitve na polnopravne tržane in netržane in niso razvili lastnih avtonomnih organov na čelu z izvoljenim trškim sodnikom in svetom. Toda vsaj nominalno je od srede 17. stoletja premogla funkcijo trškega sodnika, ki se je razvila iz funkcije vaškega župana in se je ohranila do upravnih reform v času francoske zasedbe (1811). 138 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 217, k. o. Cerknica, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 12, s. d. 139 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, A 217, k. o. Cerknica, mapni list V. 140 Prav tam, & 13. 141 ARS, AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko, Cenilni operati, A 1, k. o. Postojna, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 13, 3. 4. 1833. A 108, k. o. Vrhnika, katastrski cenilni ela- borat, uvod, & 13, 25. 10. 1832; A 212, k. o. Vipava, katastrski cenilni elaborat, uvod, & 13, 16. 11. 1832. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 173, Imenjska knjiga za Kranjsko AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko AS 175, Jožefinski kataster za Kranjsko AS 176, Franciscejski kataster za Kranjsko AS 492, Usnjarski in čevljarski ceh v Cerknici AS 719, Kartuzijanski samostan in državno go- spostvo Bistra AS 774, Gospostvo Ribnica AS 1073, Zbirka rokopisov AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranj- sko, Muzejskega društva za Slovenijo in Histo- ričnega društva za Kranjsko Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL/Ž ŽA Cerknica ŽA Planina pri Rakeku StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz I. Ö. Urkundenreihe Stockurbare Župnijski arhiv Slavina Matične knjige Župnijski arhiv Stari trg pri Ložu LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Andritsch, Johann: Die Matrikeln der Universität Graz. Band 2. 1630–1662. Graz: Akademische Druck- u. Verlagsanstalt, Universitätsbuch- druckerei und Universitätsverlag, 1980. Apih, Josip: K obrtni politiki 18. veka. Izvestja Mu- zejskega društva za Kranjsko IV, 1894, str. 58–73, 87–103. Črnivec, Živka (ur.): Ljubljanski klasiki 1563–1965. Ljubljana: Maturanti Klasične gimnazije (1941– 1958), 1999. Erläuterungen zum historischen Atlas der Österreichi- schen Alpenländer. I. Abteilung. Die Landgerichts- karte, 4. Teil: Kärnten, Krain, Görz und Triest. Wien: Adolf Holzhausens Nachfolger, 1929. Fister, Peter: Tabor v Cerknici na Notranjskem. No- tranjski listi I: posvečeno Loški dolini ob petstoletnici mesta Loža 1477–1977 (gl. ur. Janez Šumrada). Ljubljana: Epid-Paralele, 1977, str. 72–84. Gestrin, Ferdo: Trgovina slovenskega zaledja s primor- skimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana: 229 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1965. Golec, Boris: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja (doktorska disertacija). Ljubljana, 1999. Golec, Boris: Meščanska naselja Vipavske in njihove posebnosti do konca fevdalne dobe. Kronika 55, 2007, str. 201–230. Golec, Boris: Nastanek in razvoj slovenskih meščan- skih naselij – naslednikov protiturškega tabora (prvi del). Zgodovinski časopis 54, 2000, str. 369– 393; (drugi del). Zgodovinski časopis 54, 2000, str. 523–562. Golec, Boris: O nastanku in zatonu edinega zdra- viliškega trga na Slovenskem. Dolenjske Toplice v odsevu časa. Znanstvena monografija ob 800-letnici prve omembe Dolenjskih Toplic v zgodovinskih virih (ur. Robert Peskar). Dolenjske Toplice: Občina, 2015, str. 101–118. Golec, Boris: Posebnosti nastanka in razvoja fu- žinarskega trga Bela Peč. Kronika 64, 2016, str. 389–412. Golec, Boris: Raka – nekoč trg, nato spet vas. Raka, ljudje in vino. Zbornik ob deseti obletnici delovanja Društva vinogradnikov Raka (ur. Ivan Vizlar). Raka: Društvo vinogradnikov, 2015, str. 23–44. Golec Boris: Senožeče in Prem – nenavadni trški naselbini na t. i. Kraških gospostvih. Kronika 54, 2006, str. 365–384. Golec, Boris: Trgi, ki jih ni bilo? Prezrta trška naselja Bele krajine in njen nikoli obstoječi trg. Kronika 58, 2010, str. 593–630. Golec, Boris: Zgodnjenovoveška »kajžarska« trga Vrhnika in Gorenji Logatec. Med Srednjo Evropo in Sredozemljem. Vojetov zbornik (ur. Sašo Jerše). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str. 105–138. Haupt-Ausweis über die Einteilung des Laibacher Gouvernementsgebiethes in Provinzen, Kreise, Sec- tionen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Un- tergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seelenzahl im Jahre 1817 [Laibach, 1817]. Hoff, Heinrich Georg: Historisch-statistisch-topo- graphisches Gemählde vom Herzogthume Krain und demselben einverleibten Istrien. Dritter Theil. Lai- bach: Heinrich Wilhelm Korn, 1808. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjo- žefinskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljublja- na: Viharnik, 2015. Jug, Stanko: Turški napadi na Kranjsko in Primor- sko od prve tretjine 16. stoletja do bitke pri Sisku (1593). Zgodovinski časopis IX, 1955, str. 26–62. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku. Peta knjiga (1201–1246). Ljubljana: Leonova družba, 1928. Kos, Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v sred- njem veku. Tretja knjiga (l. 1001–1100). Ljublja- na: Leonova družba, 1911. Kos, Milko: Doneski k historični topografiji Kranj- ske v srednjem veku. Zgodovinski časopis XIX– XX, 1965–1966, str. 139–147. Kos, Milko: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zve- zek tretji. Urbarji Slovenskega Primorja. Drugi del (Viri za zgodovino Slovencev. Knjiga tretja). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umet- nosti, 1954. Lavrič, Andrej: Čevljarska bratovščina sv. Ane v Cerknici. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo VII–VIII, 1926–1927, str. 17–20. Obreza, Adolf: Ein kleiner Beitrag zur Geschichte der Türkeneinfälle in Krain. V: Schumi, Franz: Archiv für Heimatkunde. Geschichtsforschungen, Quellen, Urkunden und Regesten. II. Band. Lai- bach: Herausgeber 1884 u. 1887, str. 40–41. Okoliš, Stane: Izseki iz zgodovine Loža in okolice. Zgodovinski časopis 49, 1995, str. 353–378; št. 4, str. 557–581. Otorepec, Božo: Srednjeveški pečati in grbi mest in tr- gov na Slovenskem. Ljubljana: Slovenska matica, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1988. Pokorn, Frančišek: Šematizem duhovnikov in duhov- nij v ljubljanski nadškofiji l. 1788. Ljubljana: Kne- zo-škofijski ordinariat ljubljanski, 1908. Puschnig, Reiner: Gnaden und Rechte. Das steirische Siegelbuch, ein Privilegienprotokoll der inneröster- reichischen Regierung 1592–1619. Graz: Steier- märkisches Landesarchiv, 1984 (Veröffentlichun- gen des Steiermärkischen Landesarchives, 14). Ribnikar, Peter: Posestne in gospodarske razmere loško-snežniškega gospostva od XVI. do XVIII. stoletja. Kronika III, 1955, str. 35–39. Ribnikar, Vojteh: Logaško okrajno glavarstvo. Zemlje- pisni in zgodovinski opis. Logatec: Društvo učite- ljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega, 1889. R.[utar], S.[imon]: Mali zapiski. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko VII, 1897, str. 204–205. Rutar, S.[imon]: Marktprivilegien von Planina-Al- ben. Mittheilungen des Musealvereines für Krain VIII, 1895, str. 30–31. Schumi, Franz: Urkunden- und Regestenbuch des Her- zogtums Krain, II. Band 1200–1269. Laibach: Herausgeber, 1884 u. 1887. Simoniti, Vasko: Vojaška organizacija na Slovenskem v 16. stoletju. Ljubljana: Slovenska matica, 1991. Slabe, Marijan: Cerknica. Maribor: Obzorja, 1981 (Vodniki po kulturnih in naravnih spomenikih Slovenije 110). Šumrada, Janez: Nekaj iz srednjeveške zgodovine Loža in okolice. Notranjski listi II: ob štirideseti obletnici vstaje slovenskega naroda (ur. Janez Šum- rada in Božo Levec). Cerknica: Kulturna skup- nost občine, 1981, str. 31–40. Šumrada, Janez: Šteberški in njihova posest v sred- njem veku. Notranjski listi III (ur. Janez Šumrada). Ljubljana: Paralele, 1986, str. 47–60. Valenčič, Vlado: Tovorništvo na Kranjskem. Zgodo- vinski časopis 35, 1981, str. 243–277. 230 2018 BORIS GOLEC: CERKNICA – POZNI NASTANEK IN SPECIFIČNI RAZVOJ NAJVEČJEGA SLOVENSKEGA TRGA, 213–230 Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogt- hums Crain, I–XV. Laybach – Nürnberg: Wolf- gang Moritz Endter, 1689. Valvasor, Johann Weikhard Frhr von: Topografija Kranjske [Slikovno gradivo]: 1678–79: skicna knji- ga. Janez Vajkard Valvasor. Faksimiliran natis, 2. natis. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, 2001. Vilfan, Sergij: K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo. Kronika X, 1962, str. 129–144; XI, 1963, str. 1–12. Žontar, Jože: Struktura uprave in sodstva na Sloven- skem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. SPLETNI VIR https://topografija.zrc-sazu.si/ ZUSAMMENFASSUNG Cerknica – die späte Entstehung und die be- sondere Entwicklung des größten Marktes im slowenischen Raum Cerknica zählt zu jenen historischen Märkten auf dem slowenischen Gebiet, die sich unmittelbar aus einem Dorf entwickelten und erst spät, in der frühen Neuzeit die Bezeichnung Markt erhielten. Wenn sich Cerknica aus den übrigen ungefähr 56 Märkten, die es in der frühen Neuzeit in diesem Raum (ohne Prekmurje) gab, hervorhebt, dann auf Grund seiner Größe. Seit es ab der Mitte des 18. Jahrhunderts für das gesamte slowenische Gebiet vergleichbare Daten über die Zahl der Häuser gibt, liegt dieser innerkrai- nische Markt, was die Ausdehnung und die Zahl der Bewohner betrifft, ziemlich an der Spitze. Mit etwa 204 im theresianischen Kataster verzeichneten Häusern war Cerknica damals überhaupt der größte Markt, sogar größer als mindestens ein Dutzend von insgesamt 20 andere binnenländische slowenische Städte. Andererseits hatte er aber einen ausgespro- chen agrarischen Charakter und Aussehen, da er sich aus einem großen Pfarrdorf entwickelte und das im Wesentlichen auch blieb. Cerknica entstand als Markt nämlich nicht schon im Mittelalter. Es be- kam den Markttitel erst wenige Jahre vor dem Jahre 1600; in den Quellen wird es bis dahin durchwegs als Dorf bezeichnet. Ziemlich ähnlich wie im Falle von Šentvid pri Vipavi (heute Podnanos) handelt es sich auch bei Cerknica um den Typus eines neuzeitlichen landesfürstlichen privilegierten Marktes. Das nicht schriftlich überlieferte Recht, den Namen Markt zu tragen, bekamen sie fast gleichzeitig, und zwar mit der landesfürstlichen Bewilligung eines Wochen- marktes. Cerknica wurde als Markt zum ersten Mal im Jahre 1599 indirekt erwähnt, als von drei Bürgern des Marktes Cerknica die Rede war, und im Jahre 1632 dann explizit. Seitdem gab es keine Zweifel mehr an der Bezeichnung Markt, auch dann nicht, als der Wochenmarkt im 17. Jahrhundert vorüber- gehend nicht abgehalten wurde und im 19. Jahrhun- dert endgültig erlosch. Obwohl sich der Markt Cerknica aus einem gro- ßen Pfarrdorf entwickelt hatte und sein agrarischer Charakter erhalten blieb, gab es hier ein relativ gut entwickeltes Gewerbe und eine eigene Schustergil- de, die im Jahre 1754 ein landesfürstliches Privileg bekam. Cerknica zählte in der Mitte des 18. Jahr- hunderts gemeinsam mit Postojna und Vrhnika zu den innerkrainischen Märkten „erster Klasse“. Wie in anderen Märkten Innerkrains ist auch in Cerknica die große Zahl der Keuschler charakteristisch. Auch mit der inneren verwaltungsrechtlichen Entwicklung reihte sich Cerknica in den Kreis der innerkrainischen Märkte ein. Für sie alle galt, dass sie – unabhängig davon ob sie mittelalterlichen oder neuzeitlichen Ursprungs sind – keine klassi- sche Teilung in Marktbürger mit allen Rechten und Nichtmarktbürger, aber auch keine eigenen auto- nomen Organe mit einem gewählten Marktrichter und Rat kannten. Der Markt Cerknica verfügte je- doch zumindest nominell über die Funktion eines Marktrichters, der sich in der Mitte des 17. Jahrhun- derts aus der Funktion des Dorfvorstehers (župan) entwickelte und bis zu den Verwaltungsreformen während der französischen Besatzungszeit erhalten blieb (1811).