r
HHHIItllltUlltUIIUIIIIUIIIItlltmiimHHWUfHIUmil
zhaja vsak torek in petek za Casa vojne.
Dopisi naj se frankujejo in pošiljajo uredništvu lista »Mir« v Celovec, Pavličeva ulica štev. 7.
Osebni pogovor od 10. do 11. ure dopold. in od 3. do 4. ure popoldne.
Rokopisi naj se samo po eni strani Usta pišejo,druga stran naj bo prazna.
Bokopisi se ne vračajo, niiiummiiiiiiiiiiiiiiiiiimmiiiiiiiimiimtiiiiiiiiiiii
Glasilo koroških Slooenceo.
Velja za celo leto 4 krone.
Denar naj se pošilja točno pod napisom : Upravništvu lista »Mir« v Celovcu, Vetrinjsko obmestje št. 26. Naročnina naj se plačuje vnaprej.
Za inserate se plačuje po 20 vin. od garmond-vrste vsakokrat.
Dopisom je treba za odgovor priložiti poštno znamko.
iiiiimiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiii
Leto XXXIII.	Celovec, 29. decembra 1914.
St. 70.
Srečno in veselo
novo leto
vsem naročnikom in prijateljem „Mira“ !
Franktirerstvo v Belgiji.
Kakor v posameznem človeku, tako spe tudi v posameznih narodih strasti, ki postanejo zanje lahko usodepolne, če jih ne znajo krotiti. Nikdar se strasti kakega naroda ne pokažejo tako silno in vidno, kakor v vojnem času. Naravno je, da vpliva vsaka vojna z vsemi svojimi grozotami in s svojimi posledicami v socialnem, kulturnem in čestokrat tudi verskem oziru na vsakega človeka silno močno, in tako se ustvari med ljudstvom neko razpoloženje, ki ga še bolj razneti sugestija mase; na vsakega posameznika čudovito vpliva pogled aia veliko množico, ki je istega duha in iste «fiisli, kakor on; in treba je le iskrice, ki se vrže med to množico, in navdušenje prekipeva. Tako razpoloženje med ljudstvom je v vojni potrebno, ker mrtvo ljudstvo nima upanja na zmago.
Toda ljudske strasti so dobile po mednarodnem pravu svoje meje in ljudstvo, ki jih ne zna v danem trenutku brzdati v določenih mejah, je lahko na smrt obsojeno. Tako se je godilo v nesrečni Belgiji, ki so jo zamotali Francozi in Angleži v vojno z Nemčijo. Ko so Nemci že zavzeli mesto Loe-
wen in so že stali pred Antwerpryjm, je mislilo loewensko prebivalstvo, da bo pomagalo vojaški posadki v Antwerpnu s tem, da zavratno napade v Loewenu ostalo nemško vojaštvo. Ponoči 25. in 26. avgusta je trajal boj v Loewenu. Z oken in streh, od-vsepovsod iz zasede je začelo prebivalstvo streljati na nemške vojake, ki so se seveda branili, in ko so dobili pomoč tudi upornike užugali.
Strašna, pa po vojnem pravu opravičena kazen je zadela loewensko civilno prebivalstvo, ki se je dalo nahujskati zoper nemško vojaštvo, ki nobenemu ni skrivilo lasu in je z Belgijci prav lepo ravnalo. Strasti vročekrvnega naroda so izbruhnile, ker jih nihče ni brzdal, in tako je mesto Loe-wen zapadlo krutemu, pa potrebnemu vojnemu zakonu. Nemci so vsakega, pri katerem so dobili orožje, ustrelili, in konečno namerili topove na mesto in je razrušili v prah in pepel.
Zakaj ljudstvo ni izročilo orožja, kakor je bilo od nemškega vojaškega poveljni-štva zapovedano? Ne samo puške so skrili, celo strojne puške, ki so jih potem namerili na nemško vojaštvo na ulicah.
Civilisti, ki zgrabijo za orožje in streljajo iz zasede na sovražnika, se imenujejo
franktirerji in tako postopanje franktirerstvo. Po mednarodnem pravu sovražnik ne sme pomoriti vojakov, ki so se udali, pač pa sme pomoriti vse civilno prebivalstvo, ki se poslužuje orožja. Postrelijo ga ali pobesijo.
Še sedaj niso utihnili listi sovražnih nam držav in dolžijo naše zaveznike barbarskih činov, zlasti se zgražajo nad postopanjem proti mestu Loewen. Vojska je sploh grozna in neprizanesljiva, toda grozot v Loewenu so bili krivi belgijski franktirerji. Za vojno so vojaki, ne pa civilno prebivalstvo.
Pametnejše je ravnalo prebivalstvo v Belgradu. Kakor smo že poročali, je po za-
vzetju Belgrada naša vojaška oblast razglasila v Belgradu, da mora vse prebivalstvo oddati orožje, kdor da bi orožje prikrival, bo kaznovan z usmrčenjem. Ta odredba je bila potrebna, ker je tudi v Srbiji civilno prebivalstvo čestokrat in iz zasede, zavratno streljalo na naše vojake. Belgrajsko prebivalstvo je bilo pa pametno in je oddalo svoje orožje; le v kleti nekega hotela so našli pri preiskovanju orožje z municijo in zraven nekega civilista, ki se je izgovarjal, da ni vedel za razglas. Tak zagovor pa seveda v vojni nič ne velja in je srbskega franktirerja zadela zaslužena kazen.
Vrhtega je pa misel, da bi se civilno prebivalstvo moglo ubraniti dobro oboroženega sovražnika, naravnost blazno. Posledice franktirerstva so le zažgane vasi, porušeni, opustošeni domovi in iztrebljenje civilnega prebivalstva. Zato so tisti, ki so nahujskali belgijsko civilno prebivalstvo, da je zgrabilo za orožje in iz zasede streljalo na nemške vojake, odgovorni za strašne posledice, ki so sledile temu franktirer-stvu. Franktirerstvo torej ni samo po mednarodnem pravu prepovedano, ampak je tudi največje gorje za tiste, ki se ga poslužujejo.
Z bojišč.
Boji na Sveti večer.
Dunaj, 25. decembra. (Kor. u’;ad.j Uradno razglašajo:
Na severovzhodnem bojišču so se včeraj nadaljevali na velikem delu fronte boji.
Naše čete v obrečju Nagy Aga in La-toreze so odbile več napadov s težkimi izgubami za sovražnika.
V	bližini gorskega prelaza Uszok smo zavzeli neko mejno višino.
V	Galiciji smo sovražnika potisnili dalje proti Lisku. Med Wislokom in Bialo pa
Podlistek.
Čigav je ta grob?
Urednik Prešeren, ki se je boril na severnem bojišču, kjer je bil težko ranjen, pošilja iz bolnišnice naslednjo otožno sličico z bojišča:
Pod silno razkopanim, močno razstreljenim in od topovskih krogelj ter vojaških lopat razritim gozdom, na pusti, valoviti »jivi, od koles in kopit razorani, na pobočju »izkega holma, so pokopali vojaški pogrebci dva padla vojnika, dve žrtvi dveh ne-pomerjenih, slučajno tako daleč čez naše prve vrste zašlih, padlih krogelj. Poglobili so pogrebci za silo napravljene strelske jarke naših prednjih vrst, ki so se pomaknile prejšnji dan naprej in umerili poglobitev po truplih. Končali so delo, otrli so si znoj z obraza in odložili orodje, da si nekoliko oddahnejo.
»Ti, France,« — pravi eden pogrebcev, ko si je nažgal cigareto — »poglej! Eden teh je naš. Janez je, še mlad fant, prav čeden dečko.«
»Res je,« — mu odgovori ogovorjeni, premotrivši našitke pod vratom. — »Kranjcu je podoben po vsem, tudi se mi skoro zdi nekoliko znan, toda ne spomnim se ga. Morda sva bila z revežem celo že skupaj, toda preveč sem jih že videl in zagrebel in spomin mi je že skoro otopel. Spoznal bi
komaj brata, katerega že delj časa nisem videl. V Srbiji je in tam jim gotovo ne gre tako slabo. Vsaj tako sem slišal danes govoriti naše oficirje.«
»Škoda za fanta, škoda,« — pravi njegov sosed in stopi k mrliču.
»Hitro je prestal,« — pristavi drugi. »Primimo ga!« — je dejal tretji, in par hipov na to je ležal mladi fant v poglobljenem strelskem jarku v zlokobni, tuji gališki grudi. Poleg njega so položili mladega Poljaka in zagrebli so trupli.
Naredili smo dva groba in postavili dva križa. Slovenec leži poleg Poljaka. Oba sta padla kot žrtvi velike naloge velike domovine. Zadnji žarki solnca so posijali na dve gomili, na dva iz količkov zbita križa, katera so postavili pogrebci svojemu domačinu in bratu.
Zadeli so pogrebci na ramo lopate in krampe in se napotili naprej. V trenutku, ko so prekoračili vrh holma, je zašumelo v bližnjem gozdu. Razgrnilo se je nizko, gosto grmičevje, in plaho je pogledalo iz odprtine mlado poljsko dekle. Gledala je delj časa mlada Poljakinja na sveža grobova, na katerih so slonele sence lesenih križev, zagrnila je vejevje in zopet izginila kot bajna prikazen.
Ob luninem svitu je neznana Poljakinja zopet obiskala samotna grobova. Plaho je pogledala iz gozda, in ko se je bila prepričala, da je sama, je hitro skočila h grobu. Vrgla se je na grob, in žalostno plakanje se je začulo v tihi noči. Njen obup-
ni jok je spremlajlo edino votlo grmenje topov, ki je odmevalo od daleč preko ravnin in gričev. Nato je odvilo dekle majhen zavoj, katerega je imelo pod predpasnikom. Iz zavoja je vzela majhno podobico, prilepljeno na dveh srcih, velikih, izrezanih iz rdečega, tankega papirja. Pritrdila je ta okrasek na križ in ga ovila z raznobarvnimi trakovi. Nato je prepredla res grob z verižicami, napravljenimi iz papirnatih obročkov bele, modre in rdeče barve. Pomolila je še na grobu in že je hotela oditi. Kar je ugledala sosedni grob. Tiho je govorila:
»Ta revež, ki je od daleč, spi poleg mojega ljubljenca. Edini tovariš mu je bil v zadnji uri in večno bo počival poleg njega. Tam doli, kjer je doma, je morda tudi dekle, ki ga ljubi in nestrpno čaka. Revica je ona z mano vred.«
In odprla je zopet zavoj in vzela iz njega ostanek papirnatega okrasja. Ovila je s trakovi križ in grobišče in pomolila je tudi za revnega tujca, tovariša svojega ljubimca.
Bil je to na dan pred Vsemi sveti. In na ta praznik, ko so se zbirali našinci pri svojih grobovih, se spominjali umrlih svojcev in tudi bojevnikov, ki so morda počivali v daljnih deželah, na ta žalostni dan je bil pa zaslugi te vrle Poljakinje okrašen grob mladega neznanega Slovenca v daljni Galiciji, na. pusti, prazni planoti pod divje raz-streljenim in razoranim gozdom.
Čigav je ta grob?
je sovražnik nadaljeval boj ves dan, s posebno intenzivnostjo na božični večer in v današnji noči.
Ob Dunajcu in ob naši neizpremenjeni fronti v ruski Poljski so se deloma vršili artiljerijski boji, deloma pa je vladal mir.
Namestnik načelnika generalnega štaba pl. Hdfer, fml.
Na jugu ni bilo bojev.
Dunaj, 25. decembra. (Kor. urad.) Uradno se poroča:
Na balkanskem bojišču se ni ničesar pripetilo.
Namestnik načelnika generalnega štaba pl. Hofer, fml.
Užoški prelaz v Karpatih v naših rokah. — Rusi zavzeli zopet Krosno in Jaslo. — V srednji Poljski napredujemo.
Dunaj, 26. decembra. (Kor. urad.) Uradno se poroča: 26. decembra opoldne.
Včeraj so naše čete po štiridnevnih junaških bojih zavzele užoški prelaz.
V	Galiciji so Rusi nadaljevali svojo pred nekaj dnevi započeto ofenzivo z velikimi silami in so zopet zasedli kotlino Krosno in Tasi o.
Položaj na Spodnjem Dunajecu je ne-izpremenjen. Južno od Tomaszowa pridobiva naš napad na ozemlju.
Na balkanskem bojišču je že 10 dni mir. Le ob Savi in Drini se tupatam vršijo nepomenljive praske.
Trdnjava Bileca je dne 24. decembra odbila slaboten naskok Črnogorcev.
Namestnik načelnika generalnega štaba pl. Hofer, fml.
NA ZAPADNEM BOJIŠČU.
B e r o 1 i n , 26. decembra. (Kor. urad.) Wolffov urad poroča: Veliki glavni stan: 26. decembra 1914 opoldne.
Pri Nieuportu so bili v noči od 24. do 25. decembra odbiti napadi Francozov in Angležev.
Uspehi bojev pri Festnbertu z Indijci in Angleži se da šele danes pregledati. 19 častnikov in 819 Indijcev iz Angležev je bilo ujetih, 14 strojnih pušk, 12 metalcev min, metalcev luči in drugega vojnega materiala zaplenjenega. Sovražnik je pustil na bojišču nam 3000 mrtvih. Od Angležev zaprošeno premirje za pokopavanje mrličev je bilo dovoljeno. Naše izgube so razmeroma male. Pri manjših bojih v okraju Lihons in Tracy-le-Val, severovzhodno od Compiegne smo ujeli 200 mož.
V	Vogezih, južno od Diedolshausen in Zgornje Alzacije zapadno od Sennheima, kakor jugozapadno od Altkircha je došlo včeraj do manjših bojev. Položaj je ostal tam neizpremenjen.
Dne 20. decembra popoldne je neki francoski letalec vrgel na vas Inor devet bomb, čeravno so bili tam le lazareti, ki so tudi za letalce z razsvetljavo čisto natančno zaznamovani. Posebne škode ni bilo. V odgovor na ta čin in na zopetno metanje bomb na neutrjeno izven operacijskega ozemlja ležeče mesto Freiburg so bile danes zjutraj vržene od nas bombe srednjega kalibra na nekatere v postojanki de Nancy ležeče vasi.
Ruski napadi na postojanke pri Loetzu so bili odbiti. 1000 ujetnikov je ostalo v naših rokah.
V	severni Poljski, severno od Visle, je ostal položaj neizpremenjen. Južno od Visle so napredovali naši napadi ob Bzuri.
Na desnem bregu Pilice, južnovzhodno od Tomaszowa je bila naša ofenziva uspešna.
Dalje južno je položaj neizpremenjen.
Najvišje armadno vodstvo.
Turki zopet poročajo zmago.
Carigrad, 25. decembra. (Kor. urad.) Glavni stan objavlja ta-le komunike: Ob kavkaški meji, med Oltyjem in Idom so naše čete izvojevale odločilno zmago. Bitka se vrši z novimi uspehi za nas še vedno. Do sedaj smo zajeli 6 topov, mnogo municije ter ujeli 1000 Rusov, med njimi enega polkovnika. Neka angleška križarka je poskusila včeraj udreti v Akabo, ogenj naših topov pa jo je prisilil, da se je takoj umaknila, ne da bi storila kako škodo.
Rusi groze zaseti Tebris.
Iz Carigrada se poroča: Ruski poslanik v Teheranu je zahteval od perzijske vlade, da takoj odpokliče svoje čete iz Aser-beidžana, ker se bratijo s Turki, sicer bodo Rusi zasedli Tebris. Perzijska vlada je odgovorila, da so čete v Aserbeidžanu iregu-larne in da na nje nima nikakega vpliva.
Car ua fronti.
Moskva, 26. decembra. (Kor. urad.) Car Nikolaj se je včeraj zvečer podal k fronti.
Dnevne novice in dopisi.
Pismo slovenskega topničarja s severnega bojišča. Prijatelj našega lista nam je dal to-le zanimivo pismo slovenskega topničarja z dne 21. novembra na razpolago: Vašo cenjeno dopisnico z dne 10. t. m. sem prejel zares z velikim veseljem. Prisrčna Vam hvala za vse usluge, ki ste mi jih storili. Če mi je usojeno, da se še vidiva, bom že revanžiral. Imate prav, da je tu v Galiciji hujši mraz, kakor je pri Vas in da se zarijemo v zemljo kot v luknjo. Dobili smo namreč že sneg in dalje časa že brije noč in dan pristna tržaška bui’ja. Streljamo pa kljub temu naprej, dasiravno nam celo olje in drugo pri topovih zamrzuje. Istotako nekateri kočljivi deli topov, ki jih pogrejemo, in stvar funkcionira naprej. Naši ljudje so zares junaki, zlasti hrabra je naša in-fanterija, ki leži noč in dan v strelskih jarkih na prostem, in če pride povelje, da se naj nekaj umaknejo, istorijo to neradi. Zlasti 17. pešpolk bi kar prodiral! — Galicija sama je precej valovita in gorata, a sama ilovica, in silno redko obljudena. Največja njena nesreča so Židi, ki ljudstvo izsesavajo. Čim bliže proti Karpatom in Moravski, tembolj so ljudje civilizirani in tem lepša so poslopja. Čim dalje proč, tem slabše je, same podrtije. Sedaj je pa že zelo mnogo velikih in malih vasi do tal požganih. Pogorišča so strašno daleč razširjena. Vojska je strašna, ne samo za ljudi, ampak menda še bolj za deželo, kjer se vrši; uniči skratka vso civilizacijo in kulturo. Ljudje naravno postajamo v vojni čimdalje bolj »divji«. Vojak se svojemu »rokodelstvu« na bojišču hitro privadi, in takoimenovana smrtna nevarnost je naravnost — ničla! Nihče se za njo ne briga, ampak opravlja svojo nalogo, kakor da bi bil pri najboljši pojedini. Koliko štrapac da prenese, si v ci-vilu niti misliti ne more. Ne žeja, ne glad, ne mraz, ne ponočno bdenje, sploh ničesar ne upogne in ne stare volje, bojevati se in sovražnika uničiti. — Za hip sem se sešel z g. dr. Stajnkom, ki izgleda kakor kosmatinec. Drug drugega sva se tako razveselila, da sva skoraj jokala. On je poročnik pri domobranskem pešpolku št. 4, 9. stotnija, vojna pošta 48. Drugega znanca ali prijatelja še nisem dobil. Ker bomo obhajali Božič skoro zagotovo tu v Galiciji, bi me zelo veselilo, če bi mi poslali n. pr. škatljo memfis-cigaret in najbolj grobo čokolado (Koch-chocolade) mesto kruha, 1 ali 2 kg z vojno pošto, in dve ali tri škatlje mazila za čevlje, »Seehund-Gummi-Tran«. Če bi pa vojna pošta ne funkcionirala, pa zavoje po 350 gr kot »vzorec brez vrednosti«. Iskrene pozdrave Vam, Vaši velecenjeni obitelji in gospodu »Mirovemu« uredniku.
Cosp. dr. Jesenko piše z dne 15. decembra našemu uredniku s severnega bojišča: Dragi mi! Zadnje tedne smo rili kakor kidi po zemlji, oziroma v zemljo; bili smo v gorah in nismo imeli nobene zveze s pošto. Sedaj se je položaj izpremenil, in jaz porabljam prvo priliko, da Ti pošljem naj prisrčne j e pozdrave. Živim še in tudi zdrav sem za silo, vendar pa čutim vsled nepopisno velikih naporov pojemanje fizičnih moči. Počitka sem potreben in hrepenim za njim kot jelen po studenčnici. Priporočam se Tvoji molitvi ter prisrčno pozdravljam Tebe kakor tudi vse znance.
Zima na severnem bojišču, kakor nam poroča z dne 15. decembra prijatelj na bojišču, še ni prehuda in imajo vojaki toplo obleko.
Zaprisega vojakov na Tancenbergu. S
Tancenberga pri Celovcu se poroča: V konzervni tovarni tancenberškega samostana nastanjeni rekruti so imeli dne 20. decem-
bra slovesno zaprisego. Blizu 400 jih je šlo prejšnjo soboto k sveti spovedi in v nedeljo zjutraj k svetemu obhajilu. Ob pol 11. uri nato so korakale stotnije v samostansko cerkev k zaprisegi. Gosp. prelat Bonifac Ecker je bral sv. mašo, pri kateri so gospodje bogoslovci oskrbeli petje. Po sv. maši so se zbrali vojaki pred samostanom, kjer je g. profesor bogoslovja dr. Gregor Rožman v navdušenem nagovoru v slovenskem in nemškem jeziku razložil pomen vojaške zaprisege v sedanji vojni, nakar se je izvršila slovesna zaprisega.
V Št. Vidu ob Glini se je vršila vojna pobožnost za vojake od 25. do 28. decembra s sedmimi nagovori. Vojaštvo je prejelo sv. zakramente. Za slovenske vojake se je preskrbel slovenski spovednik iz Celovca.
Ivan Žgur f. Na severnem bojišču je po došlem nam poročilu padel rez. kadet Ivan Žgur od 4. domobranskega pešpolka. Dne 21. oktobra je odšel iz Celovca na severno bojišče. Pri slovesu, ki mu ga je priredilo slovensko omizje v Celovcu, je mladi junak povdarjal, da bo storil svojo dolžnost, ko mu jo nalaga domovina, v polni meri, naj mu je tudi namenjena smrt. Ivan Žgur je bil predsednik »Danice«, društva slovenskih katoliških visokošolcev na Dunaju, zelo nadarjen mož, plemenitega jeklenega značaja. Po poklicu je bil veterinarec (živinozdrav-niški poklic). Vest o njegovi smrti bo njegove prijatelje zelo potrla. Ž njim je slovenska domovina mnogo, mnogo izgubila. Mlademu junaku slaven spomin!
Pliberk. Mohorjani pliberške fare so nabrali 40 K in so darovali to vsoto po č. g. dekanu za vojaške namene, oziroma z a ranjence.
Bruca. (Za cesarja in domovino) je umrl nam vsem dragi mladenič Anton Weber, Železniki uslužbenec, star 21 let. Pokojni je bil posebno prijazen in vesel fant, a tudi zelo odločen, kadar se je kdo dotaknil njegovega verskega in narodnega prepričanja. Nad vse je ljubil in spoštoval svojo mater in je bil v tem oziru lep zgled drugim. Pred odhodom jo je izročil v varstvo svoji omoženi sestri z odločnim naročilom: »Mater ti pripeljem. Lepo ravnaj ž njimi!« To je bil njegov testament. Dne 12. decembra je zadnjič pisal iz rezervne bolnišnice v Eperjesu na severnem Ogrskem; dne 20. decembra pa se nam je brzojavilo, da je umrl, zadet od srčne kapi. Tone, počivaj v miru tam v ogrski zemlji!
Najnovejša poročila.
RUSI NE NAMERAVAJO OBLEGATI KRAKOVA.
»Morning Post« poroča iz Petrograda: Ruska armada je zopet prisiljena, da opusti svoj glavni strategični smoter in se vrne, da zasede notranjo obrambno črto pred Varšavo. Obramba bojne črte pred Varšavo zahteva, da se zdaj opusti obleganje Krakova.
VESEL DOGODEK V ITALIJANSKI KRALJEVI DRUŽINI.
Rim, 26. decembra. (Kor. urad.) »Agenzia Stefani« poroča: Kraljica je srečno povila hčerko. Kraljičino in princezinjo stanje je izvrstno.
NEMCI ZOPET POTOPILI ŠTIRI ANGLEŠKE TRGOVSKE LADJE.
Rotterdam, 28. decembra. (Kor. ur.) Iz Shangaija se poroča zavarovalni družbi »Vangtsekiang«, da je potopila nemška pomožna križarka »Princ Wilhelm« ob južnem obrežju južne Amerike štiri angleške trgovske ladje.
KRIŽARKA »DRESDEN« REŠENA.
Dunaj, 25. decembra. Nemška križarka »Dresden« je končnoveljavno ušla angleškim ladjam.
ARMENTIERES IN ARRAS SE ZOPET OBSTRELJUJETA.
Kristijanija, 24. decembra. Nemci zopet neprestano obstreljujejo mesti Ar-mentieres in Arras.
OBSTRELJEVANJE DÙNKIRCHNA.
B e r o 1 i n , 28. decembra. (Kor. urad.) Londonski list »Daily Mail« poroča 23. t. m. iz Dunkirchna: Letalci zaveznikov so vrgli
na lopo na Zeppelinove zrakoplove 12 bomb, ki so zažgale lopo. Res je, da so letalci metali bombe, a lopa ni bila poškodovana.
UPOR INDIJSKIH ČET.
Rotterdam, 28. decembra. Indijske čete se niso hotele bojevati proti severni-kom, nakar so 30 indijskih vojakov obesili.
TURŠKO BRODOVJE NA DELU.
Carigrad, 28. decembra. (Kor. urad.) Po verojetnih poročilih se je vršil pomorski boj, o katerem piše uradno poročilo, pri Zumguldaku. Poročilo pravi, da so Rusi potopili ladje in s tem hoteli zapreti vhod v pristanišče Zumguldak, ki je premogovna postaja. Hrabrosti turškega brodovja se je zahvaliti, da se ruska namera ni posrečila. Tu splošno občudujejo spretnost in hrabrost turških častnikov in mornarjev, ki so sami začeli boj s tako številnim ruskim brodov-jem in potopili dve veliki ruski ladji »Oleg« in »Athos«. Uradno poročilo je po celem Carigradu povzročilo veliko veselje.
BATUM PADEL?
Carigrad, 26. decembra. Tu krožijo vesti, da je Batum padel.
Zanimivosti iz vojske.
Angleška išče pomoči v Kanadi.
London, 15. (Kor.) Državni talnik za kolonije je prejel oficijelno izjavo kanadskega predsednika, v kateri se pravi : 19. oktobra je podal ministrski predsednik izjavo o obrambi Kanade proti morebitnemu vpadu ali napadu in o organizaciji, izvežbi, opremi in odposlatvi ekspedicijskih čet. Tedaj se je sklenilo, da se vzdržuje pod orožjem 80.000 mož milice za garnizije in mejne straže v Kanadi, 30.000 mož takoj rekrutira in izvežba in v oddelkih po 10.000 mož odpošlje čez morje ter odšlih 30.000 mož takoj nadomesti z enakim številom.
V tem pa je od vojnega urada v Londonu prispelo poročilo, ki je predlagalo za sestavo drugega ekspedicijskega zbora sledeče: 17.000 častnikov in moštva, 4765 konj, 58 poljskih topov, 16 strojnih pušek. Te čete vsebujejo pehoto, topništvo, tehnične oddelke, signalne in kolesarske stotnije, tren, poljske ambulance, municijski park, rezervni park itd. Ta zbor se opremi kakor hitro mogoče. Dve pehotni brigadi boste pripravljeni v kratkem, kakor hitro ju potrebuje vojni urad. Topovi se nakupijo od angleške vlade na račun kanadske vlade. V tem se izvežbajo topniški oddelki z dvanajstfunt-niki, kakor so se uporabljali v burski vojni.
Ministrski predsednik je imel več konferenc z vojnim ministrom in načelnikom generalnega štaba o številu ljudi, ki bi se mogli dati na razpolago. Izkazalo se je, da je mogoče takoj postaviti 50.000 mož, s čimer bo štela vsa kanadska vojna sila 91.000 mož. Kakor hitro odide drugi kontigent, se bo rekrutiralo 17.000 mož, s čimer se poviša skupno število za 180.000 mož. V za-padnih provincah je na razpolago veliko število dobrih jahačev.
Najnovejša kabelska poročila angleške vlade vzbujajo upanje, da se bodo ti ljudje mogli kmalu uporabljati na bojišču. Nabava orožja in opreme je najtežje vprašanje; kanadska vlada pa v tem uspešno deluje skupno z angleško vlado.
»Vila« slovenskega vojaka.
Brat piše svoji sestri v Zagorji na Pivki: ... Meni gre jako dobro. Jaz imam že svojo hišo, in to čisto moderno. Visoka ni, zato pa je tem bolj globoka. Ima dvoje oken, ena vrata, parketni pod in eno odprtino, katera pa je vedno zaprta, samo kadar pridejo Rusi, jo odpremo, da se s strojno puško pozdravimo. Pohištvo je sledeče: V kotu imam ognjišče, zraven je moja postelja, da mi ni mraz, na drugi imam polico, na kateri so vsakovrstni lonci, in lončni kozarci in kozarčki, cigare in cigarete, steklenica vina, ampak zmeraj ni tako dobro. V moji vili je še en naslonjač, svetil-nica, svečnik, ogledalo, dve sliki in celo ena — »pendelura«. Prinesli bi tudi eno mizo, pa ni več prostora. Ti se boš gotovo čudila, kje da sem kupil vse te stvari. To je bilo čisto lahko in jako po ceni. Pred nami leži ena vas, na drugi strani vasi so pa Rusi, ki so se tudi tako namestili, kakor mi. Ampak take vile, kakor jo imam jaz, mislim,
da nima nobeden. Ker je vas na sredi, je vedno med našim in ruskim ognjem. Vsi civilisti so zbežali in vse pustili. Pa mi nismo bili leni, take stvari smo iz njih hiš prenesli v naše vile. Iz ene polovice vasi nosimo mi, iz druge pa Rusi; če pa preveč blizu pridemo, se pa stepemo. Posebno suhi plohi nam prav dišijo, ker radi gorijo, pa tudi postelje in omare so dobre za ogenj. Škoda je res velika, težko je gledati, toda vojska je vojska, če mi ne poberemo, bodo pa drugi. Zahvalite Boga, da v vaših krajih ni vojske. Kakor vidiš, je moja vila lepa, zato sem ji dal ime: Vila Franca, po tvojem imenu. Tukaj smo že 20 dni, kuhamo štirikrat na dan, poprej pa se nam ni tako dobro godilo. Mi smo s Prusi še vedno na Ruskem. Bili smo že blizu Varšave, pa smo se umaknili. Upajmo vse najboljše.
V srbskem ujetništvu.
Neki zagrebški poročnik, ki je bil že naznanjen kot mrtev in se je pozneje oglasil iz srbskega ujetništva, je pisal svoji rodbini pismo o svojih doživljajih, iz katerega posnemamo sledeče: Šele danes sem izvedel, da smemo v vojnem ujetništvu se nahajajoči oficirji pisati razen kart tudi pisma in zato Vam hočem obširnejše poročati o tem, kako sem bil ranjen in kako se mi godi v ujetništvu. Kot varstvo našega desnega krila sem zasedel neki mali grič, na katerega je streljal sovražnik od spredaj in zadaj. Zadel me je šrapnelski drobec v bok in obtičal v mesu. Obležal sem v nekem jarku, in sicer z nekim četovodjo, nekim korporalom in nekim ranjenim srbskim vojakom. Najtežje je bil ranjen četovodja, ki je že tekom ene ure izdihnil svojo blago dušo. Pred smrtjo je neprestano mrmral:	»Gospod poročnik,
javljam pokorno, da bom umrl!« Kako rad bi pomagal revežu, a nisem se niti sam mogel ganiti. Srbski vojak, ki je ležal poleg mene, je imel strašno rano na glavi in je izdihnil še isto noč. Tudi jaz sem sigurno računal s smrtjo in prosil kadeta moje stotnije, ki je prišel pozneje, naj Vam poroča o moji eventualni smrti. Dva dni in dve noči sem ležal v tem jarku, brez pomoči, ne da bi se mogel premakniti s prostora. Nikdar ne pozabim, kako strašna je bila noč, ki sem jo prebil po ranitvi. Srbski vojak poleg mene je ležal več ur v agoniji in je bila njegova smrt silno težka. Pri tem je vedno zadeval v mojo glavo in jaz nisem imel niti toliko moči, da bi se pomaknil malo naprej, da bi mi ne bilo treba gledati vse strašne njegove muke. Jaz, ki poprej mrtvega človeka niti videti nisem mogel, sem moral ležati poleg njega. Naslednjega dne se je z jutranjo zarjo zopet pričel boj; nad menoj so se razstreljevale šrapnelske krogle. Pravi čudež je bil, da nisem bil še v drugič zadet. V drugi noči me je zgrabila močna mrzlica in imel sem grozno žejo. Sklenil sem zato, da za vsako ceno poiščem bližnji potok. Med silnimi bolečinami in v vedni nevarnosti, da bom ujet, sem se plazil po bojišču in prispel do male hiše. Kljub hudim bolečinam, lakoti in žeji sem tamkaj trdno zaspal. Štirje srbski vojaki, ki sem jih obdaroval z denarjem, so me nesli v najhujši plohi na njihovo obve-zovališče, me okrepčali s čajem in me obvezali, nakar sem bil prepeljan v Valjevo. Tam sem ostal dvanajst dni, nakar so me prepeljali v Skoplje. Tu se mi godi sedaj jako dobro. Nahajam se v poslopju, ki je obdano od krasnega drevoreda. V drevoredu se sprehajamo lahko svobodno. Od tukajšnjega italijanskega konzulata smo dobili nekaj perila in čevlje in po 20 dinarjev. Tudi sicer se postopa z nami dobro, tako da se nimam čisto nič pritoževati. Le silno preprosto in dolgočasno je življenje. Včeraj sem čital v nekem belgrajskem listu posmrtnico po meni. Najbrž je naznanil mojo smrt imenovani kadet. Moje rane so že skoro popolnoma zaceljene in kmalu bom uvrščen v oddelek, kjer se nahajajo bivši ujeti oficirji.
Veseli dogodki v strelskih jarkih.
Vojaško življenje v strelskih jarkih ni vedno tako krvavo resno in smrtno žalostno, kakor bi pričakovali. Vsak dan čujemo o teh in onih veselih dogodkih, ki se zgode med gromenjem topov. Najnovejše šale pri-povedjejo francoski listi o strelskih jarkih. V listu »Temps« piše francoski vojak: »Popolnoma nove vrste presenečenje so nam pred kratkim napravili Nemci od reki Ais-
ne. Nemci so nam poslali kozla, ki je za vratom imel obešen listek z naslovom in z besedami: »In Vam, moji gospodje Francozi, kako Vam gre?« Na vse mogoče načine smo skušali zvabiti žival k sebi; a delala nam je težave; najbrž so jo jezile žične ovire med jarki. Slednjič je žival vendarle prišla k nam; a potem je na noben način nismo mogli spraviti z odgovorom proč k Nemcem. Nemci so klicali kozlu: »Komm, komm!« To ga je še bolj preplašilo. Najbrže je bil francoski kozel . . .«
Drugič so zapodili Nemci konja do Francozov. Na njegov vrat so prilepili nemške liste in plakat z besedami: »Dober dan, Francozi! Ali že veste, da je Belgija že vsa nemška? itd. Ker so si jarki včasih zelo blizu, se zgodi, da včasih godci sovražnih jarkov veselo sodelujejo. Če začne tu igrati harmonika, jo spremlja tam piščalka. Posebno pa divjačina, ki se izgubi med obe črti, dela včasih velike »špase«. Zajca n. pr. streljajo francoski in nemški strelci. Ko je zajec padel, tedaj nastane nevarnost, da začno radi njega sUelci streljati drug na drugega. In v takem slučaju dvignejo Nemci bel robec (če je sploh kaj bele barve še ostalo na njem) in kličejo: »Tobaka! Tobaka!« Francozi zbero velik zavoj tobaka in eden od njih gre ven, vzame zajca, položi tobak na njegovo mesto in gre. In za njim se dvigne en Nemec iz nemškega jarka in odnese na svojo stran tobak. Če pa eno minuto pozneje zopet pokukaš na drugo stran, pa takoj veš, da je vojska resna, ker takoj streljajo nate. Včasih se norčujejo drug in drugega. Francoski vojak na palici drži visoko dvignjeno svojo čepico. To Nemci vidijo in začno streljati, misleč, da je to cel Francoz. Francozi pa mirno opazujejo in z motikami dajejo signale, kako so zadeli nemški streli. Tudi silno »nobel« je v teh jarkih. Francozi so si napravili celo kopalno sobo, v kateri se kompanija lahko vsak dan koplje. Kopalno sobo si hodijo ogledavat celo generali. Imajo tudi eno brivnico v jarkih in mislijo celo na gledališče in koncerte.
Iz ruskega ujetništva.
Solnog-raški črnovojniški poročnik je • pisal iz ruskega ujetništva to-le pismo:
Dne 28. julija, ko se je še domnevalo, da bomo imeli vojno samo s Srbijo, sem odpotoval s prvim jutranjim vlakom iz Solno-grada v Budjevice. Že v prihodnjih dneh je bila med tem napovedana »vojna na debelo«. Zvedeli smo, da pojde naš črnovojniški polk na Ruse. Sredi avgusta smo dobili vso potrebno opremo in prispeli po štiridnevni vožnji v K... Strašen kaos je bil na vseh večjih postajah. Na tisoče in tisoče vojaštva sem srečal povsod.
Naš oddelek je moral gledati, da prodira kolikor mogoče hitro po ruskih tleh. Šli smo po pustih nižavah in dolgočasnih močvirjih, a bili smo vkljub temu veseli. V začetku smo imeli naravnost nesramno srečo, kajti sovražnik ni motil nikjer našega pohoda. Toda prišlo je kmalu drugače. V Jo-žefovu smo morali prenočevati na prostem, v vednem pričakovnju, da nas napade sovražnik. Spočetka je vsakdo čul in se spominjal svojih dragih svojcev. Dne 29. avgusta je prišlo do prvega spopada z Rusi pri Opoli. Žalibog so bili Rusi v tako veliki premoči, da sino se morali kljub junaštvu umakniti. Dne 30. avgusta sem bi! ves dan v najhujšem ognju in moral sem gledati, kako so padali okoli mene moji dragi tovariši. To je najhujše za vsakega in posebno še, če se ne more priskočiti na pomoč. Tudi na obvezovališču so se obnašali vsi skrajno junaško. Tudi bolnikov smo imeli dosti.
Bili smo pripravljeni, da napravimo pri Volki v največji naglici strelske jarke, v katerih smo prebili potem dolgo časa. Strašno je bilo pokanje pušk, toda še hujši in strahovitejši je bil sovražni artiljerijski ogenj, ki je pričel navadno ob 5. uri zjutraj in trajal do noči. Celo najbolj pogumnim se ni zdela to šala. Ne morem reči, ali so Rusi streljali dobro ali slabo. Municije so vsekakor porabili dosti, kar je občutil marsikdo od nas. Zanimivo je, kako se človek privadi na vse — celo na vojno. Celo v najhujšem grmenju topov smo mirno zavživali «vo stvari, kakor da bi nas vse skupaj nič ne brigalo. Menaže je bilo hvala Bogu dovolj, četudi ne preveč.
Hranilno inposojilno društvo v Celovcu
.. 	uraduje vsak dan, izvzemši nedelje in ■ »    ———mm
praznike, od 10. do 12. ure dopoldne.
Varno naložen denar; najugodnejši kredit za posestnike.
Dne 10. septembra nas je doletelo veliko veselje; dobili smo namreč pošto. Tega dne sem ravno sedel skupaj s svojim narednikom. Pogovarjala sva se o vseh mogočih stvareh, samo ne o grozeči nevarnosti. Kar se je razpočil pred nama ruski šrapnel s tako silo, da so nama sklede z juho padle na tla. Nevarnost je bila neopisna. Morali smo se, da preprečimo nepotrebno prelivanje krvi, vdati premoči.
Vojni ujetniki! Nikdar nismo bili strahopetni. V naši stotniji so bili očetje, s skupno 700 otroki. Nihče se ni tresel v bitki, a sedaj nam je postalo faktično nekako tesno pri srcu, ko smo morali dvigniti roke in pometati orožje od sebe. Bili smo izročeni sovražniku na milost ne nemilost. Toda v njegovo čast moram priznati, da je postopal z nami do skrajnosti viteško in da ni bil nikomur skrivljen niti las.
Žalosten je bil sprevod, ki se je pomikal mimo grobov toliko naših tovarišev, v rusko notranjost k železniški postaji. Orožje se ni več blesketalo v solnčni svetlobi, niso se več razlegale vesele vojaške pesmi in vsak kilometer hoda se nam je zdel kakor večnost. Bogve, če vidim še kdaj svojo domovino? Ali ostane narednik Balderl mož beseda in sporoči moji ženi o moji usodi? Kako je z vojno? Ta vprašanja so me silno mučila. Strah me je bilo pred mislijo, da me odpošljejo morda v Sibirijo, kar nam je bilo tudi faktično usojeno.
19 dni in noči smo se vozili skozi mrzlo, tujo deželo. Mogoče bi si v mirovnem času z velikim veseljem ogledal mesta, mimo katerih sem se peljal. Sli smo mimo Smoleh-ska, Rjaška in Penze naprej proti Sibiriji. Kolesa so ropotala noč in dan pod nami, pri čemur pa moram priznati, da so ruski vlaki veliko bolj udobni kakor naši avstrijski. Nekega dne smo izvedeli, da se pelje pred nami transport ujetnikov 75. pešpolka. Seveda nismo nikakor mogli priti ž njimi v dotiko, čeprav smo to želeli tako iskreno. Pri Omsku, največjem mestu v Sibiriji so nam povedali, da se ustavimo v Krasno-jarsku.
Potoma smo dobivali po 75 kopejk dnevno. Zadostoval nam je ta denar popolnoma, kajti živila so v Sibiriji mnogo cenejša, kakor pri nas v domači Solnograški.
Krasnojarsk! Prišli smo tjakaj sredi •ktobra v mrzli noči in vsi skrajno melanholični. Zlasti meni se nikakor niso dopad-le te orjaške puste, še manj pa nizke, široke hišice. Po dva oficirja skuhaj sta dobila sobico v ogromni vojašnici, imenovani »voje-»y gorodok«. Napravili smo si jako udobno
in naš kuhar nam je že po par dneh serviral prve cmoke, četudi so v Sibiriji izglodali malo drugače kakor doma.
Ne godi se nam slabo, četudi ne imenitno; vsak oficir dobi po 50 rubljev na mesec, s čemer se lahko izhaja. Čas poteka strahovito počasi, brezdelnost, ki je postala naša usoda, je strašna muka. Ne oziraje se na strašen mraz — začetkom oktobra je bila že najstrožja pustinjska zima — nas muči, vse domotožje in to tembolj, ker ne dobimo od nikoder nobenih poročil; ne z bojišča, ne od domačih.
Bogve, koliko časa bomo čakali tu rešitve !
Razno iz vojne.
»Bruseljske srajce.« Ne vemo, ali se zlata bruseljska mladina imenuje enako, ali podobno, kakor ljubljanska, gotovo pa je, da je silno dovtipna. Sedaj v vojnem času si je vzela seveda nemške vojake na piko ter jim nagaja, kjer le more. Nemški vojaki se malo jezijo, pa še več smejijo. — »Miinchener Neueste Nachrichten« pripovedujejo o nekaterih »junaštvih« bruseljskih paglavcev, katerim ne manjka ne dovtipa in ne ironije. Kmalu, ko so nemške čete mesto zasedle, so pričeli hoditi bruseljski paglavci z navrhu prevrtanimi klobuki. V navrtano luknjo vrh glave so si vtaknili repo ali korenje in na-podobili na ta način — nemške pikelhavbe. — Nemci so namestili na galeriji justične palače dva topa. V bližnjih ulicah in na dosegljivih stavbah so navlekle bruseljske »srajce« kmalu neverjetno množino cevi od peči, dolgih in kratkih, velikih in malih. Postavili so jih kakor kanone ter jih naperili — proti justični palači. Nemški vojaki so se nekaj časa jezili, toda skoraj so se pridružili obči veselosti. — Poseben dovtip so si izmislili paglavci tudi, ko so Nemci pobrali po mestu vse konje. Dan po rekvizi-ciji se je pomikal proti justični palači, v kateri se nahaja nemško poveljstvo impozanten regiment kavalerije — kakih 500 fantičev je »jezdilo« na lesenih konjih, osličkih s kolesi in drugih zverinah, ki so jih pobrali med svojimi igračami. Nič manj kakor dvajsetkrat so defilirali bruseljski kavaleristi pred glavno nemško stražo — končno jih je morala nagnati policija domov, ker so preveč motili javni promet. — Clou vseh teh pouličnih dovtipov pa je naslednji: Nekega dne je prikorakalo kakih 200 izbranih paglavcev v strogem vojaškem redu in koraku pred justično palačo. Rezko povelje in kolona je obstala. »Oficirji« so po-
tegnili sablje, povelja so zadonela iznova, »vojaki« so zagnali divji krik »Hura!« in začeli korakati znani nemški »Paradeschritt« — toda vedno na enem in istem mestu. Okoli »marširajoče« čete se je seveda zbralo polno občinstva in tudi mnogi nemški vojaki so radovedni pristopili. Paglavci pa so nadaljevali svoje prodiranje, ne da bi se ganili z mesta. Končno je vendar-le vprašal neki častnik: »Kaj pa delate, kaj naj zopet to pomeni?« — Poveljnik paglavcev mu je resno dgovoril: »Monsieur, mi marširamo v Pariz — kakor Vi.« — Homeričen smeh je sledil tem besedam, smejati so se morali tudi nemški častniki in vojaki — toda preskrbeli so pa vendar, da se je »slavna armada« naglo dala na pohod... — Odgovornost za vse te zgodbice prepuščamo seveda nemškim listom, ki so jih priobčili. Značilne so vsekakor in nam dokazujejo, da razmere v Bruslju niso baš tako strašne, kakor jih slikajo francoski listi.
i* i »-«ni.—^
Franc Siebert, trgovina mili in sveč, Celovec, Stauderhaus. priporoča svojo bogato zalogo voščenih in stearinskih sveč, stenj in olje za večno luč, kadilo, oglje za kadilnice itd. Razpošilja se na zunaj.
Paramenti!
Mašna oblačila mniVs
opremi, dobro blago In pocenL Plašči za Cerkvenika In ministrante, ovratnl plaščki in štole zelo ceno.
tmivofo v razhčnih oblikah od 1 K allilLCIK naprej. — Komplet z ovrat-nlm trakom od K 2-— do K 2-80, kakršen je izdelek.
Divn4! v vsakršni obsežnosti po K 3-80, OllISIl K 4 —, K 4 80.
Rožaste svetilke za večno Inč za paten-tovanl stenj.
Prosimo, da poizkusite, in prepričani smo, da bodete stalen odjemalec
oddelka za paramento, knjisarne in trgovine
Jožefovega društva v Celovcu.
i ca
j o | o j M,
* 3

© Zakaj? m
©
©
Prve gorenjske razpošiljate Ivan Savnik, Krani 162 *|
©^©©©©©©©©©©©©©©ij)©
ne pišete takoj po krasni cenik in najno- lil vejše vzorce, kateri se dopošljejo vsakemu |T| zastonj in poštnine prosto iz
Mveznica Družbe su. Mohorla u Celoucu
Ma trPežno in okusno.	Vetrinjsko obmestje (Viktringerring) 26	Cene zmerne.
I
Vetrinjsko obmestje (Viktringerring) 26
opremljena z najnovejšimi stroji z električnim nagonom
se priporoča za vsa v stroko spadajoča dela od preproste do najfinejše izpeljave.
podružnica Ljubljanske kreditne banke v Celovcu.
Delniška glavnica K 8,000.000. Rezervni fondi okroglo E 1,000.000*—.
Denarno Uose na Snjižice se ebre-stnieio no
Gl
0
od doovi vlogo do dneva vzdioa.
Bontni davek plača banka sama.
Kolodvorska cesta 27, v lastni hiši.
Zamenjajo in eskomptnje Izžrebane vrednostne papirje in vnovčnje zapadle kupone.
Daje predujme na vrednostne papirje — Zavaruje srečke prot! knrznl IzgubL
Vlnknlnje In devinknlnje vojaške ženltninske kavcije. Eskompt in Incasso menic.	Borzna naročila.
Centrala v Ljubljani. Podružnice v Spijeta, Trsta, Sarajeva, Gorici in Celjn.
Denarne vloge v tekočem račune obrestujejo se: po dogovoru od 4 ^/o naPrei*
LastniM in izdajatelj : Graf er Elnapieler, prolt v {Tinjah. ^— Odgovorni urednik: J. Gestiažar, drž. posl. ■ Tlak» Kat. tiskarna v Ljubljani.