------    323-----
Zabavno berilo.
Uhaček pri mlinu.
Basen.   Spisal Fr. Z.
Mlinar Kukec vrnivši se se svojim osličkom iz bližnje vasi, razbaše dve polni vreči iznad prekrižanega hrbta njegovega, ter ga pusti pred mlinom, pod kterim teče lep potok. Čeravno se je pa uhačku medpotoma hrbet šibil, da mu je jezik molel iz ust, vendar danes ni glave pobešal, kaj pa, še bolj ko po navadi nosil je glavo po konci. Tudi Kukcu se je to čudno zdelo, odkod da ima uhaček danes tako oholost; toraj ga, predno odide, še z nekaj dvoumnim smehljejem pogleda misleč si: Bes čudno je to!
Toda, to je že stara, da se bistre glave ne čislajo po vrednosti. Tako je bilo tudi tukaj. Da je vedel naš Kukec, kakošen filozof tiči danes v njegovem osletu, objel bi ga bil, in nakrmil s tečnejšo pičo nego je nevredni o sat. Ali kako si je uhaček tako hitro glavo izbistril? Cujte.
Ko sta bila prišla s Kukcem v ono vas, privezal ga je blizo županijskega urada. Tu sta pa sedela na kamenenih klopeh dva častivredna „liberalca", županij-ski tajnik Cepeliga, tako imenovan, ker so mu ljudje zamerili, daje imel predolge noge, pa Miško, trdovraten sovražnik dosedanjemu stanu reči, ker je bil oni dan na boben prišel. Dobro. Ta dva sta se pomenkovala o svobodi, o konkordatu, o civilni poroki itd. Hentaj te, to je bila uhačku prava univerza. Da-si sta jezik tako grdo pačila, vendar uhaček se ni spotikal nad tem; kajti bil je kozmopolit v tem obziru i tudi slovnico bi bil že kedaj prebral, ko bi mu bil kdo ovsa na-njo vsul. Kaj tacega ni še nikdar čul. To je bilo modrovanje! Vse resnica, vse jedro, bliskovita bistroumnost. Uhaček je bil ves vznesen, po njegovih žlahnih živcih se je bliskala žarovita navdušenost. Ne-ktere točke so ga tako navduševale, da ni mogel kar več zamolčati glasnih slava- i pravoklicev, ter jel je rigati i nevedoma motiti globokomiseljna govornika; a ker se je prepogostoma oglasil, dobi kar naenkrat iz svobodnih Miškovih rok prav robat kamen v rebra kot prvi sad svoje svobodnjaške zamaknjenosti. Tu se je uhaček pa še le pravega modrijana skazal. Pravijo, da, ko je nekdo klofutal Sokrata, je ta mirno opomnil: Kakošenkrat je vendar dobro čelado imeti; naš uhaček pa cel6 zinil ni,  da  mu je bila osoda danes tako ne-
------    324    ------
mila, marveč se pazljivejše je prislušal, i si vse dobro v možgane vtisnil.
Takemu talentu je pa že mala iskrica zadosti; toraj ni čuda, da so se uhačku medpotoma sline cedile po oni svobodi, ki jo je bil C epe liga tako živo popisal, ter je večkrat poskočil od radosti ali srdito pobrcal spomnivši se svojega stanu. Preprosti mlinar je imel to nedolžno veselje za kako bolezen, zato jo je iz gole nevednosti hladil z leskovim oljem, kolikorkrat se mu je treba zdelo. S tem je pa visokomislečega uhačka le še bolj razdražil.
Toda vrnimo se k mlinu. Tu je stal uhaček privezan pod ostrešjem, z ušesi je migal, na videz kakor bi mu muhe nadlego delale, v resnici je bilo pa to mi-ganje le živ izraz njegovega duhtanja. „0 le počasi — tako je začel — le počasi moj Kukec, kmalu se drugač pogledava, nego sva se dozdaj; tudi reber mi ne boš več štel, odkar vem, kaj je svoboda. Kako sem bil pač neumen — res sramujem se sam sebe. Kaj sem bil dozdaj? Kaj? Osel! I kaj imam biti, i moram biti? Svoboden! Ahd, to je kaj druzega; al čuješ, svoboden, svobodno živeti, ne več suženj tuji želji i volji, počenjati, kar hočeš. Da te črni muri, Kukec, le pridi mi zdaj z bičem i osatom. Tristo medvedov! ..."
To izreče uhaček v grozoviti jezi, pa nategne vrv, s ktero je bil privezan h kolu, tako močno, da se udero korci s strehe na-nj, i se zvrne od prekrepkega zagona v potok.
Komaj ga rešijo očitne nevarnosti. Kukec pa na pol pobitega puntarja še s kolom nabije zarad velike škode, ki mu jo je bil uhaček naklonil pri strehi.....
Menda je poseben nauk tukaj nepotreben.