JETRNIK 
Drobni jetrnik je vzklil ob poti. 
Tu modri, ob speči korenini 
bukve; nje pa kakor sneg pozimi 
toplo sonce zdaj še nič ne moti. 
Še mi cvet šepeče iz davnine 
v skrivnost ovito staro sporočilo: 
»Tuje, kar se zdi, daje minilo, 
ne boj se, da nekoč povsem izgine!« 
Res šepet postal je s časom tišji, 
besed ne ločim več, le melodijo 
teh skrivnostnih strun še vedno slišim, 
kot šum potočka, ki ob njem brstijo 
temni grmi v prvo mlado listje 
in nič ne pravijo, samo živijo. 
Jelena Isak