164
Književna poročila.
včasih  precej  posrečile.   V baladni   tehniki   so   obetali   prvi   zvezki   res   velikega
mojstra;  pri  širje  zasnovanih  delih  odpovedo  navadno  Aškercu   moči.   Ob  takih
prilikah se ima občinstvo priliko   zgražati nad  njegovo v začetku tako polnokrvno
Muzo,   ki   se  je   v   Aškerčevi  raboti   izpremenila   tekom   let  v   izmučeno,   izžeto
deklo.
Še nekaj   o Aškercu  kot liriku.   Pn tako robustnem,   za patologične,  hiper-
moderne psihične finese popolnoma nedovzetnem človeku, kakor je Aškerc, je pač samoobsebi umevno, da je njegova lirika bolj miselna, nekam grčasta, krepka. Bogvekaj stalnega nam tudi v tem žanru ni ustvaril. Tukaj se hočem dotakniti le ene njegove pesmi: ..Slovenski pesnik" v petem zborniku „Pesnitev". Pesem učinkuje tako, kakor da mu je prišla izmed vseh, kar jih je napisal v zadnjih letih, še najbolj od srca. Nerazumljivo mi je le to, kako more človek, ki pride do takih zaključkov kakor Aškerc v omenjeni pesmi, še sploh napisati kak slovenski verz. Rad priznavam, da mora biti narodni problem pri poldrugmilijon-skem narodu v današnjih razmerah za mislečega duha silno zanimiv, da, naravnost zapeljiv, zlasti če zaupa bolj hladni statistiki nego navduševalnim govorom in člankom. A ko bi se dal ta problem tako enostavno rešiti, kakor ga je rešil Aškerc v svoji pesmi, bi bilo naravnost smešno biti Slovenec. Morebiti se bo imel Aškerc po vsem, kar je in bo slišal o sebi, vendarle za velikega pesnika ter se potolaži s kakim „nemo propheta . . ." ali morebiti s temle: „Und wenn die Nachwelt mitgeniefien soli — So mufi des Kunstlers Mitwelt sich vergessen." „Nachwelt" je namreč Aškercu tisti prepereli učenjak, zakopan v preperele papirje, o katerem govori v »Slovenskem pesniku" in za katerega piše očividno svoje knjige. Aškerc kopiči pridno po knjižnicah kovatev na kovatev iz same ljubezni do tistega učenjaka, da bo skozi .zaprašene naočnike lahko brskal po tem, kaj nam danes polje v krvi. '/p^PrZiiAJ^c^ >c*JM>k*/; -^ -to   ^Mt^^^, ^tZ^^^' Pastuškin.
7^o5 Lj^   Časopis  za   zgodovino   in   narodopisje.   Izdaja  Zgodovinsko  društvo   v ^ Lr*Z &y^/**vMariboru. Uredil Anton Kaspret. Maribor,  1911. V. 8°. 8. letnik.
Ker je obsegal sedmi letnik „Časopisa" zaradi Vrazove spomenice 25 pol mesto običajnih 14, je bilo društvo vsled neugodnih gmotnih razmer primorano skrčiti obseg zadnjega letnika, ki je izšel v enem zvezku. Vsebina mu je raznovrstna, resno znanstvena. Za lokalno zgodovino je prispeval dr. Avg. Stegenšek s člankom „0 početkih Jurklošterske kartuzije"; isti pisatelj poroča o zanimivih freskah, ki so se našle v župnijski cerkvi sv. Helene v Loki pri Zidanem mostu (str. 91). Urednik prof. A. Kaspret je opisal tužno epizodo iz zgodovine kmetskega upora 1. 1573., ki se je vnel radi krutega nasilstva Franca Taha in njemu podobnih graščakov, namreč oplenitev kunšperških in podsredskih podložnikov 1. 1573 (str. 21—32). Društveni tajnik dr. Fr. Kovačič je o priliki devetega rednega občnega zbora v Ormožu predaval o zgodovini Ormoža in ormoškega okraja; glavno vsebino tega predavanja nam je podal v „Časopisu" (str. 107—115). Prof. dr. Fr. Kos je nabral nekaj „Topografičnih drobtin", v katerih je pojasnil nekoliko takih krajevnih imen, ki jih Schroll, Neubauer, Zahn in Jaksch niso mogli pojasniti (77—80). — Skromno številce razprav o našem narodnem pravu je pomnožil dr. Ljud. Pivko s črtico o „sosečki" (str. 11—20), ki je bila nekaka zadruga starih kmetov in želarjev. Za ta prispevek o javnem pravu podravskih Poljancev med Ptujem in Ormožem smo pisatelju hvaležni, kajti imenovana samostojna upravna organizacija gine iz življenja in spomina naših ptujskih Poljancev. — Dr. J. J. je objavil dvoje slovenskih fevdnih priseg s potrebno razlago ter nam pojasnil pomen
Književna poročila.                                            165
teh iz arhiva višjega dež. sodišča v Gradcu~izkopanih priseg (33—46). -- Al. Tr-stenjak je izdal v slovenskem prevodu »prepodajno listino iz 1. 1819.", ki se je našla v Pušencih pri Ormožu ter nam kaže odnošaje med tlačenim ljudstvom in graščinsko gospodo. — Neprecenljive vrednosti za folkloro in dijalektologijo je narodno blago ogrskih Slovencev, ki ga je v prekmurskem narečju St. Kuhar vestno zapisal in prof. dr. Štrekelj opremil z bogatimi pojasnili. Koliko zdravega humorja in naivnega naziranja tiči v tem narodnem blagu! — Dr. Fr. Kotnik govori o naši „brambovski poeziji" iz leta 1809. in objavlja dve do zdaj neznani „Pesme za deželski bran", ki jih je iz Collinovih „Lieder osterreichischer Wehr-manner" poslovenil Grundner in izdal J. Leon v Celovcu 1. 1809. — Med književnimi vestmi čitamo obširno poročilo prof. Murka v znameniti Jirečkovi zgodovini srbskega naroda; Fr. Kovačič je temeljito ocenil Dopschovo zbirko deželnoknežjih štajerskih urbarjev, ki so velike važnosti za spodnještajersko zgodovino. — Pomembna se mi zdi odborova „Izjava" na koncu letnika, ker mi priča, da ima večina gospodov ki odločuje usodo društva in »Časopisa", o znanstvenem delu resnejše in lepše pojme, kakor oni naši politični »kulturonosci", ki so rešitev vprašanja o ustanovitvi slovenske visoke šole pomaknili v nedogledno bodočnost (prim. str. 120).
Dr. J. Š. Carniola.   Izvestja Muzejskega društva  za  Kranjsko.  Nova vrsta. Let. III, zvezek 1. (V Ljubljani 1912.)
Prva številka novega letnika prinaša dr. Lokarjevo zanimivo študijo o belokranjski hiši. S tem obširnim opisom nam je pisatelj odprl novo stran slovenskega narodopisja, kajti razen Rusa Haruzina in Murkove monografije o jugoslovanski hiši nimamo o tem predmetu ničesar imenovanja vrednega. Po informativnem uvodu govori dr. Lokar o hiši in njeni notranjščini, nato o poslopjih, ki spadajo k hiši, o svetilih in tehniki belokranjske hiše. Za naše razmere bogato in lepo opremljena razprava hrani v sebi dragocen zaklad narodne nomenklature. Želeti je, da se z isto temeljitostjo in ljubeznijo pokažejo še ostali deli naše domovine, kakor sta storila za Belokranjce dr. Lokar in Šašelj. — Dr. Fr. Kidrič je objavil »Donesek k zgodovini kočevske narodne pesmi"; poleg do zdaj znanega gradiva nam prinaša članek tudi mnogo novega. Spis je namenjen v prvi vrsti nemškim znanstvenikom in vendar je pisan v slovenščini; naj ga v tem oziru posnemajo dosledno vsi naši pisatelji, ako hočejo priboriti slovenskemu znanstvu ugled tudi pri sosedih. — Izmed ostale * vsebine tega zvezka bodi omenjeno, da je I. Hafner končal svojo obširno monografijo o metuljih, in da je prof. A. Paulin napisal daljši članek ob stoletnici c. kr. botaničnega vrta v Ljubljani, o katerem večina Ljubljančanov niti ne ve, da ga 5 imamo. — V slovstvenem delu poročajo Mantuani, dr. J. Gruden in Ferd. Seidl. L. Pintar je priobčil imenoslovno črtico „Stehanja vas" in dr. Fr. Kos je napisal opombe o najstarejših Turjačanih.                                                   — l —
M. Arcibašev, Slike iz revolucije. Poslovenil Anton Melik. Založil Štefan Klavs. Ljubljana, 1912. 8°. 167 str. Cena broš. 1 K 60 v.
Arcibašev je med drugimi Slovani že precej znan, tudi Nemci ga že imajo v prevodu, zato se mi zdi misel prav srečna, da je Melik seznanil tudi Slovence z mladim ruskim talentom. Najboljše njegovo delo je roman „Sanin", ki je vzbudil mnogo zanimanja; a tudi v tej zbirki „Slik iz revolucije" čitamo dve novelici, ki so po mnenju avtorja samega med njegovimi krajšimi spisi najbolj dovršeni, namreč „Senca jutra" in „Krvava lisa". Ostali dve: „Na belem snegu" in „Na vasi"