MAROJEVIČ HOCE DIALOG
»Dobro veče narode.« je 17. aprila zvečer začel svojo razpravo predsed-nik Stranke za enakopravnost obča-nov Dragiša M. Marojevič. Potem, ko je avditoriju velike dvorane Doma španskih borcev pojasnil, zakaj jih je na odru za mizo tako malo. (povablje-nih je bilo kar nekaj vodstvenih Ijudi iz Slovenije. vključno s predsednikom KuČanom), je v dolgem uvodnem go-voru povedal vse tisto, kar je povedal že mnogokrat prej ob podobnih pri-ložnostih. Začel je zgledno. kot se to za prvaka stranke spodobi. Občinstvu je razložil, da so Srbi v Sloveniji dis-kriminirani. da se jih načrtno mno-žično odpušča iz dela, da jih »Bavčar-jeva« policija pretepa in jim odvzema dokumente. da ljudem srbske narod-nosti zdravniki namesto pravih injek-cij vbrizgavajo vodo. in seveda. da je Slovenija »prošvercala« plebiscit. Se-veda brez zahtev po dvojnem držav-
ljanstvu ni šlo. saj srbski narod ni rojen za to, da bi bil manjšina. Nekdo iz avditorija je zaslutil ugodno prilož-nost. ter po razlagi svojega družin-skega drevesa »zahteval« celo trojno državljanstvo. Minister za Srbe v dia-spori g. Stanko Cvijan, ki je kot gost zastopal srbsko uradno stališče, je kasneje v Miloševičevem slogu poto-lažil navzoče. da bodo, kakorkoli že. Srbi živeli v eni državi. Avditorij. ki je bil narodnostno precej enoteru je po-stajal vse živahnejši. to pa je po vsej verjetnosti botrovalo temu, da je g. Marojevič povedal tisto, kar si v res-nici misli. Ozvočenje je postajalo pre-glasno. Slišali smo: »Kučan i njegova mafija su same budale.« in »U Slove-niji su na vlasti kukavice.« ter »Ove stolice zaslužuju više aplavza nego oni. koji bi morali da na njih sede.« Po tej demonstraciji zgledne politične kulture je Lenart Šetinc (SDO), edini
slovenski udeleženec razprave. pred-sedujočega »okaral«, ter mu pojasnil, da zahteva demokracija pač malo več strpnosti. Potem. ko so nekateri posa-mezniki izkoristili lepo priložnost za svojo lastno politično propagando, je bilo vsega konec.
In če že moram vse skupaj poko-mentirati. potem velja poudariti, da je tradicija balkanske politične kul-ture spet enkrat premagala evropsko. Sam Marojevič obsoja slovensko vod-stvo, da le-to »arogantno« zavrača vsakršen dialog z njegovo stranko, pri tem pa se najverjetneje sploh ne za-veda, da je njegov način komunicira-nja na drugi valovni dolžini. In vpra-šanje je, če se bo njegovih tiskovnih konferenc kdaj udeleževalo več kot le peščica novinarjev, in če mu bo slo-venska javnost posvečala več pozor-nosti. Vsekakor je on v to prepričan. IZTOK STRŽINAR